ZAKAJ NI SOCIALNIH PROGRAMOV?
SREČO DRAGOS
Povzetek
Po predstavitivi teoretičnega modela razvoja socialne politike (po Veljku
Rusu) so prikazani rezultati raziskave skupine študentov, ki je analizi-
rala vsebino nekaterih slovenskih dnevnikov in tednikov 0988/89), da bi
ugotovila, koliko pozornosti posvečajo socialni politiki. Prispevkov na
teno socialnih progranov skoraj ni, zelo redki pa so tudi prispevki o so-
cialni politiki, eden od časopisov pa posveča veliko pozornosti posamez-
nim socialnim primerom. Na tej osnovi temelji vpraSanje, ali je teorija
socialnega avtomatizma pri nas res prevladana. Navedeni so argumenti za
stališče, da ni prevladana in da je prisotna tudi v konceptu integralnega
razumevanja socialne politike.
Suuary
After an introduction of a theoretical model of the development of social
policy (after Veljko Rus), the results of a research of a group of stu-
dents of social work are presented. The group £Lnalysed the content of
some slovenian newspaper8 (1988/89) to find out, what attention had been
paid to the issues of social policy. The articles about social programs
are almost absent, the articles about social policy are rare; the excep-
tion is one weekly review, which devotes considerable space to the pre-
sentation of individual social cases. On the basis of the research a
guestion is raised, whether the theory of social automatism has really
been overcome in this country. The arguments are stated for the view,
that it hasn't been overcome and that it is stili present in the new
concept of integral social policy.
NajsploSnejgi odgovor na zgornje vpraSanje se lahko glasi
takole: Socialnih programov ni zato, ker je odpovedala
politika. Toda politiki lahko vrnejo žogico, čeS - izvedba
socialnih programov je stvar socialne politike, saj je v
sodobnih družbah, na katere se tako radi sklicujejo, delitev
dela razvita tudi v tem smislu, da ekonomisti skrbijo za
162	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
ekonomijo, socialna politika za socialne programe, pravniki
za pravno državo, splošna politika pa za afirmacijo samou-
pravljanja, demokratizacijo itd. Ce se torej socialni, eko-
nomski, pravni in drugi problemi naslavljajo na politične
funkcionarje, ali ni to klic k ponovnemu interveniranju
politike in ZK (kajti veČina politikov je v ZK) v različnih
sektorjih družbe, sektorjih, ki bi morali biti od nje avto-
nomni. Ugovori so lahko tudi taki: tudi mi (politiki) si
želimo socialnih programov in zato poudarjamo, da so eden od
pogojev izhoda iz krize, vendar jih zdaj še ni(mamo), ker bi
v tem trenutku preveč obremenjevali prebujajoče se gospodar-
stvo, potem pa z ekonomsko reformo ne bi bilo nič - skratka,
najprej ekonomska reforma in z njo večja produktivnost, potem
pa socialni programi...
Zgornja teza o odgovornosti politike torej sproža vrsto
novih vprašanj. Trditev, da je politika odpovedala, odpira
vprašanje, zakaj je odpovedala in kje so tiste ključne
blokade, zaradi katerih ni mogla delovati, kakor bi želeli.
Pri iskanju tovrstnih odgovorov se mi zdi ključnega pomena
opozoriti na zvezo med tako imenovano teorijo "socialnega
avtomatizma" in ekonomskimi reformami v socializmu, iz Cesar
bodo bolj razvidne tudi posledice, ki iz tega izhajajo.
Smernice razvoja socialne politike, kakrSno bi danes
potrebovali, je nazorno pokazal Veljko Rus.^ Rus izhaja iz
dejstva, da mora biti socialna politika večdimenzionalna, kar
pomeni, da ni dovolj, če se opredeli le razmerje med ustrezno
kontribucijo* in retribucijo**, pač pa mora socialna politika
upoštevati različen položaj ljudi v družbi (kategorije A, B,
C, D), v skladu s tem pa potekati v treh fazah.
Ideja te sheme je v tem, da populacije ne deli le na dva
dela, na tiste zaslužne, ki veliko dajejo družbi in zato tudi
veliko od nje dobijo (kategorija A), ter na one, ki so zaradi
majhnega ali nikakršnega prispevka deležni tudi majhnega oz.
nikakršnega povračila od družbe (D), pač pa upošteva tudi
privilegirane (C), ki podpovprečno dajejo družbi, imajo pa
nadpovprečne ugodnosti, ter deprivilegirane (B), ki jim druž-
Soc Delo 28, 1989, 2
S. Dragog
163
TAB 1. TIPOLOGIJA POPULACIJSKIH SEKTORJEV GLEDE NA RAZMERJE
MED KONTRIBUCIJO IN RETRIBUCIJO IN SOCIALNOPLITICNE
IMPLIKACIJE
(Po Rus, 1988)
ba podpovprečno vrača, čeprav so ji nadpovprečno prispevali.
Zaradi takšne razporejenosti družbenih dobrin bi morala so-
cialna politika delovati po dveh načelih:
-	upoštevati meritokratsko načelo: vsakemu omogočiti, da
dobi toliko, kolikršen je njegov prispevek družbi ("od
vsakega po njegovih zmožnostih in vsakemu glede na njegovo
delo" - K. Marx);
-	pomagati tistim, ki si sami ne morejo pomagati.
To pomeni, da je najprej potrebno povečati diferenciacijo
med vsemi ljudmi tako, da bi se vsi zvrstili v kategorijah A
* contributio (lat.) = prispevek; torej količina in kakovost
tistega, kar posameznik prispeva družbi.
re + tributum (lat.) = nazaj + dajatev; torej tisto, kar
nekdo dobi od družbe kot povračilo za svoje delo.
164	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
in D, ter prav tako še bolj diferencirati ti dve kategoriji
med seboj; to bi imelo za posledico, "da postaneta B in C
prazna množica", torej da se v A in D zvrstijo tudi tisti, ki
so doslej bili privilegirani v kategoriji C ali pa životarili
v B. To je tudi predpogoj, da bi lahko uspešno izvajali re-
integracijo tistih, ki so potisnjeni na družbeni rob (D). V
naslednji fazi socialne politike pa bi bil poudarek na pri-
marni in sekundarni socializaciji otrok iz družin, ki spadajo
v A in D, in sicer v zagotavljanju Cimboljših socializacij-
skih možnosti. Od tod različne faze socialne politike:
1.	faza - maksimiranje diferenciacije med A in D,
2.	faza - reintegracija (demarginalizacija) tistih v seg-
mentu D,
3.	faza - destratifikacija otrok iz A in D.
Ze iz tega osnutka socialne politike je razvidno, zakaj
njena izvedba ni (bila) možna. Politični sistem, koncipiran
kot diktatura proletariata, je predpostavljal socializem kot
družbo, v kateri bi bila celotna populacija (po Rusovi shemi)
zjedrena v kategoriji A; vsi naj bi torej vlagali nadpov-
prečne napore in bili tudi nadpovprečno poplačani s strani
družbe (res da z zamikom dveh ali treh petletk, ko naj bi bi-
li ustvarjeni boljši materialni pogoji). Od tod forsirana in-
dustrializacija (predvsem težka industrija), ki bo samodejno
omogočala ekonomski progres, s tem pa večji standard ter
napredek celotne družbe, zaradi Cesar tudi odpade potreba po
posebni socialni politiki - vsi naj bi namreč postali delavci
(v družbenem sektorju) in plaCani po meritokratskem načelu.
Ko je prišlo do kolapsa takšnih predpostavk, se je poskušalo
z raznimi ekonomskimi reformami, pred kakršno smo tudi danes.
Bistvo vseh reform v socialističnih družbah (od tiste NEP iz
Leninovega časa do te, ki jo imamo danes pri nas) je v
reafirmaciji tržnih zakonitosti in privatne iniciative, kar
pa pomeni tudi porast socialnih problemov in s tem potrebe po
aktivni socialni politiki. Ali se v zvezi s sedanjo reformo
družba zaveda take potrebe po socialni politiki in socialnih
programih?
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	165
Ali sploh razmišljamo o socialnih programih?
Kot odgovor na to vprašanje naj opozorim na "mini"
raziskavo, ki smo jo naredili z enajstimi študenti (v okviru
t.im. blok-vaj). Izhajali smo iz preprostega vprašanja, ali
se ob sedanji reformi družbe vsaj toliko razmišlja o social-
nih vprašanjih, kot se razmišlja npr. o ekonomskih in politi-
čnih? Ce se pripravlja ekonomska, sistemska in partijska re-
forma, ali se govori tudi o socialnem področju? Pričakovali
bi, da bi bilo največ pozornosti usmerjene prav na nove mo-
dele socialne politike, ker se jih vendar le ne da tako eno-
značno prevzeti od zunaj, saj je doslej uspešen socialdemo-
kratski pristop (države blaginje) deležen resnih popravkov in
kritiki na zahodu govorijo celo o njegovi krizi, medtem ko
tega vsekakor ne bi mogli trditi za tržni model gospodarstva,
ki je še vedno (vse bolj) uspeSen, pa naj gre za kapitali-
stične dežele s stoletno tradicijo ali pa za novejše ekonom-
ske čudeže (Japonska, Hong-Kong, Taivan, Singapur). Prav
tako je tudi jasno, da je enopartijski sistem nezdružljiv z
razvojem sodobnih družb; zato utegne biti ekonomska in poli-
tična reforma manj problematična, ker recepte poznamo, medtem
ko to ne velja (vsaj ne v enaki meri) za modele socialne po-
litike, kjer so stvari bolj delikatne. Zanimala nas je torej
pozornost, posvečena političnim, ekonomskim in socialnim te-
mam, v ta namen pa so Študentje pregledali nekatere časopise
in časnike za nekaj mesecev nazaj ter primerjali prispevke v
njih glede na vsebinsko ter Številčno zastopanost.
Edini kriterij pri izboru časopisov in časnikov je bil, da
naj ne bi bili preveč specializirani ampak čim širšega pro-
fila, namenjeni širšemu krogu ljudi. Pregledani so bili na-
slednji časopisi oz. časniki, pri čemer so izpuSCene vse
stalne rubrike (navajam tudi časovni razpon analize in
število pregledanih izvodov)(tabela 1):
166	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
TAB. 2. ČASOPISI, UPOŠTEVANI V ANALIZI
Delavska enotnost : od 8.7.1988 do 10.3.1989, pregl. 35
številk,
Jana : od 1.1988 do 2.1989, 52. štev..
Sobotna priloga Dela : od 1.10.1988 do 20.3.1989, 23 štev..
Mladina', od 5.1988 do2. 1989, 38 štev.,
Telex : od 1.1988 do 3.1989, 61 štev.,
Delo- naslovna stran : od 2.11.1988 do 21.3.1989, 115 štev..
Ljubljanski dnevnik, naslovna in zadnja stran: od 21.11.1988
do 14.3.19898, 93 štev..
Sobotna priloga Dela-pisma bralcev: od 7.1988 do 3. 1989.
Glede na vsebino so bili prispevki razvršCeni v naslednje
kategorije: politični, ekonomski, politično-ekonomski (sem so
uvrščeni prispevki, v katerih so se politične in ekonomske
vsebine tako prepletale, da se jih ni moglo uvrstiti zgolj v
politično oz. v ekonomsko rubriko), socialni, vmesni (vmesni
so tisti prispevki s socialnimi temami, ki se jih zaradi dru-
gih, predvsem politično ali ekonomsko obarvanih vsebin ni mo-
glo uvrstiti v socialno rubriko; ki se torej posredno nana-
šajo na socialne vsebine, a ne v tolikšni meri kot drugi pri-
spevki iz socialne kategorije). Omenjene kategorije so upo-
števane pri analizi vseh časopisov oz. časnikov; pri analizi
pisem bralcev v Delovi prilogi smo pisma razvrščali Se v
kategorijo "kultura" in "razno" (sem spadajo vsa pisma, ki
jih ostale kategorije ne obsegajo). Kategorija "razno" je
upoštevana tudi pri analizi Sobotne priloge in Jane; pri
Telexu, Delu, Ljubljanskem dnevniku in Jani je dodan (za
primerjavo) še šport kot posebna kategorija, pri Delavski
enotnosti pa sindikat (prispevki, katerih centralna tema je
prenova sindikatov pri nas).
Razvrščanje v kategorije je potekalo glede na prevladujočo
temo v prispevku; socialno kategorijo pa smo podrobneje
opredelili in sicer (nalašč) dokaj široko z naslednjimi
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	167
gesli:
socialna politika, socialni programi, socialni problem(i),
socialni primer(i), socialne težave, socialna varnost, soci-
alno skrbstvo, socialna zakonodaja, dobrodelnost, solidarnost
in samopomoč, kurativno socialno delo (denarne pomoči,
nameščanje v zavode, rejništvo), preventivno socialno delo
(rehabilitacija, socialna adaptacija, prostovoljno socialno
delo), podruZbljanje socialnih dejavnosti.
V socialno kategorijo so torej uvrščeni prispevki, v
katerih so obravnavane oziroma vsaj vidno omenjene vsebine,
ki se nanašajo na enega ali več zgoraj naštetih gesel.
Ce pogledamo, kateri prispevki številčno prevladujejo
glede na vsebino, potem dobimo naslednjo razvrstitev katego-
rij (številka 1 pomeni, da so prispevki določene kategorije
najpogostejši med vsemi drugimi prispevki v ostalih kategori-
jah znotraj istega časopisa; številka 2 označuje drugo
najpogosteje zastopano kategorijo itd.). (Tabela 2)
TAB. 3. RANG POGOSTOSTI PRISPEVKOV POSAMEZNIH VRST
168
S. Dragos
Soc Delo 28, 1989, 2
Ze iz tega skopega pregleda vidimo, da je številčni delež
socialnih prispevkov povsod najmanjši (glede na opazovane
kategorije), celo manjši od športnih prispevkov; izjema je le
Jana, v kateri je socialnih prispevkov največ. V večini
prevladujejo politični in na drugem mestu ekonomski pri-
spevki, razen v Ljubljanskem dnevniku, kjer je več ekonomskih
kot političnih, in v Jani, kjer so politični prispevki šele
na četrtem mestu.
Jasnejšo predstavo o razmerju med socialnimi in drugimi
prispevki nam daje število člankov znotraj posameznih katego-
rij (pri socialnih navajam še njihov procentualni delež glede
na vse pregledane prispevke v istem časopisu oz. časniku).
TAB. 4. ŠTEVILO PRISPEVKOV PO VSEBINSKIH KATEGORIJAH
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	169
Dele2 prispevkov s socialno vsebino se torej povsod giblje
med 0,6 - 4,8% (od vseh pregledanih prispevkov), izjema je le
Jana, kjer je sorazmerno največ socialnih prispevkov (31,4X).
(Glede Jane je zanimivo vpraSanje, ali njena uredniška
politika odmerja sorazmerno velik delež socialnim prispevkom
zato,
1.	ker se v družbi (in v ostalem tisku) očitno posveča
premajhna pozornost tovrstnim temam glede na njihovo sicer-
šnjo aktualnost,
2.	ali pa so tovrstne teme pač "hvaležne" v tem smislu, da
se jih brez težav lahko prikaže iz prav takšnega zornega kota,
ki je najprimernejši za Janine bralce?
Seveda navedeni podatki ne odgovarjajo na to vprašanje,
toda Ce pogledamo, na katera gesla se znotraj socialne kate-
gorije nanaša največ člankov, potem vidimo, da je od 70 soci-
alnih člankov kar 30 takšnih, ki se nanašajo na socialne
primere (torej 42,9%), pet se jih nanaša na socialno poli-
tiko, štirje pa na socialne programe. Tolikšen delež prispev-
kov, ki govorijo o socialnih primerih, mogoče bolj pritrjuje
drugi tezi, da je torej pisanje o posameznih primerih po sod-
bi uredništva za bralce Jane bolj zanimivo. Verjetno je zato
tudi več športnih člankov, kot pa, denimo, člankov o socialni
politiki ali socialnih programih (5 oz. 4). Prvi hipotezi pa
bi verjetno ustrezalo drugačno razmerje med številom člankov
o socialnih primerih, socialni politiki in socialnih progra-
mih. Pričakovali bi, da bi se o socialnih programih in ustre-
zni socialnih politiki pisalo več kot o športu in vsaj toli-
ko, če že ne več, kot o posameznih primerih... Kljub tem
hipotezam Jane ne bi mogli imeti za "socialni" časopis.)
Pri vseh ostalih časopisih oziroma časnikih je glede na
prevladujoče število političnih in ekonomskih prispevkov iz-
razito majhen delež člankov na socialno temo. Res je, da je
bilo v pregledanih izvodih zajeto le obdobje od nekaj mescev
do enega leta; pa vendar rezultati verjetno ne bi bili bi-
stveno drugačni, če bi upoštevali daljše obdobje. Pretežno
politiCno-ekonomska obarvanost naših časopisov je verjetno
170	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
tudi posledica dejstva, da so ključne ekonomske spremembe še
vedno v političnih rokah, namesto da bi politika začela de-
lovati (ob dopugčeni avtonomiji ekonomije) na socialno-poli-
tiCen način. Namesto tega razmišlja o dopustnih mejah ekonom-
ske avtonomnosti ter ignorira socialna vprašanja. Odraz tega
je tudi odsotnost kakršnihkoli razmišljanj na temo socialnih
programov. Lahko namreč rečemo, da prispevkov na temo soci-
alnih programov sploh ni: našli smo le štiri tovrstne pri-
spevke v Jani in dva v Delavski enotnosti. Tudi s prispevki
na temo socialne politike ni bistveno boljše. V Delavski
enotnosti, kot osrednjem sindikalnem glasilu, jih je bilo le
13 (na temo prenove sindikatov pa kar 169, kot da ukvarjanje
sindikata z lastno prenovo ni v nobeni zvezi z modeliranjem
socialne politike oziroma s socialnimi programi). V Jani je 5
socialno političnih člankov, v Sobotni prilogi Dela 4, v
Mladini, Ljubljanskem dnevniku in pismih bralcev po eden, v
Telexu in Delovih naslovnicah pa nič.
Ze zgolj odsotnost socialnih programov in aktivne socialne
politike kaže na problematičnost sedanje ekonomske reforme.
Grozi nam prav tisto, kar pravi Barbara Verlič-Dekleva, ko
govori o socialni politiki
"Zahtevati prestrukturiranje gospodarstva, uvajanje tržnih
in racionalnih meril v proizvodnjo, ne da bi se formirala
neodvisna ter aktivna socialna politika, pomeni sprožiti
socialne konflikte, za katere se nihče ne bo počutil odgo-
vornega ! "
To pa bo tudi konec ekonomske reforme, še preden se bo
sploh začela.
Je teorija "socialnega avtomatizma" res opuSčena?
Predpostavka razvitih družb je funkcionalna diferenciacija
različnih sektorjev (podsistemov), zlasti ekonomije in poli-
tike. Kjer je ta ločitev izvedena ter sta pristojnost in
avtonomnost posameznih sektorjev jasno opredeljeni, rešuje
ekonomija ekonomske probleme, ne pa tudi socialnih in poli-
tičnih. Politika pa rešuje socialne probleme, ki jih povzroča
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	171
ekonomija, vendar ne z vmeSavanjem v ekonomijo, paC pa zunaj
nje skrbi za vse tiste, ki postajajo zaradi ekonomske logike
marginalizirani. V tem smislu prevzema politika socialno
obeležje; namesto na razredni deluje na demarginalizacijski
način. Nasprotno pa gre v socrealističnih deželah za pre-
krivanje različnih področij družbenega žviljenja, zlasti pa
politike in ekonomije. Politika drži ekonomijo pod nadzorom
in pričakuje, da se bo z omejevanjem njene samostojnosti
(ukinitev oz. krnitev tržnih zakonitosti) družba izognila
socialnim problemom in da zato posebna socialna politika ne
bo potrebna. Prav to pričakovanje, da se namreč z uspeSnim
gospodarstvom lahko izognemo potrebi po samostojni socialni
politiki, je t.im. teorija socialnega avtomatizma. Ker ta te-
orija implicira pričakovanje, da se bodo vsa področja v
družbi (od medsebojne solidarnosti do izobraževanja, umetno-
sti itd.) regulirala preko odnosov v produkciji (marksistična
dihotomija; baza-nadgradnja), se politika vzpostavlja kot ti-
sti družbeni sektor, ki si lasti pristojnost kontrolirati
ekonomijo in zlasti diktirati razvoj produkcijskih sil (for-
siranje zlasti težke industrije, medtem ko se zapostavlja
vsakršna potrošnja in tudi produkcija, ki je namenjena
potrošnji; zato ima npr. kmetijstvo v socializmu najtežjo
usodo). Tudi če odmislimo zgrešenost temeljnega postulata te
teorije, da je namreč družbena nadstavba preprost odraz
(odsev) baze, velja opozoriti na dvoje protislovij:
a. "Socialno-avtomatično" mišljenje skuša preko politike
regulirati ekonomijo in preko ekonomije vsa druga področja,
tudi socialno, pri čemer ne gre za nekakšno posredno regu-
lacijo, pač pa za neposreden politični poseg, neposredno po-
litično kontrolo, in neposredno regulacijo vseh družbenih
področij (ne le ekonomije); zato je tudi onemogočena sektor-
ska avtonomizacija. Primerov, ki to ponazarjajo, je precej,
tako na socialnem področju (npr. odnos do socialne stroke, do
prostovoljnega socialnega dela) kot na ekonomskem, pravnem,
znanstvenem, umetnostnem itd. Na nivoju globalne družbe, ki
jo v celoti obvladuje politika, se odvijajo zelo podobni
172
S. Dragos
Soc Delo 28, 1989, 2
TAB. 5. FAZE DESTRUKTIVNEGA CIKLUSA V SKUPINI
{Po Randall/Southgate 1988)
procesi kot na skupinsko-dinamiCni ravni. Ustvarjalni ciklus
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	173
celotne družbe postane namreC enako nepredvidljiv in kontra-
produktiven, kot to velja za skupino, v kateri gre za
posesivno vodenje. V Randall-Southgatovem (1988) priročniku
so učinki take situacije nazorno prikazani:
"Vsakdo ima kakšno lastno izkušnjo, kako so šle stvari
strašno narobe. Premočni vodja. Pasivni člani. Bleščeči
načrti, ki niso bili nikoli izpeljani. Razhajanja. Borbe.
Razbite iluzije."
Zdi se, da je danes prav s temi besedami mogoče označiti
našo povojno zgodovino, ki v celoti spominja na
štiri ciklične faze (iz omenjenega priročnika), prikazane v
tabeli 5.
"Kot vsi vemo, skupine, ki kar naprej vztrajajo v destruk-
tivnem delovanju, razpadejo." Vrsto ključnih povojnih dogod-
kov bi se dalo razlagati prav s temi fazami, kar vse kaže na
neustreznost vodenja (vseobsegajoče politične dominacije).
b. Druga protislovnost "socialnega avtomatizma" je v tem,
da se primat politike v družbi dejansko zreducira na primat
ene in edine partije v politiki, natančneje: na primat par-
tijskega vodstva oziroma vrhovnega vodje (kult osebnosti). Ne
gre več za politiko kot usklajevanje interesnih razlik raz-
ličnih skupin in posameznikov, pač pa za odstranjevanje raz-
ličnih interesov s strani ene skupine oz. posameznika. S tem
je demokracija kot družbeni korelat centru oblasti (državi)
nadomeščena s centralnim diktatom države nad družbo (demo-
kratični centalizem). Namesto socialne politike kot posred-
nika med ekonomsko in socialno sfero nastopa razredna politi-
ka, ki od kontrole ekonomije pričakuje samodejno zagotovitev
socialnega blagostanja.
Socialni avtomatizem zato ni samodejno nastajanje socialne
monolitnosti, pač pa avtomatično povečevanje socialnih neena-
kosti. Zakaj? S prevlado politične elite se namreč izvaja
prevlada predvsem nad tistimi odnosi v družbi, ki jih pokri-
vajo institucije in so torej bolj statične narave, zato pa
tudi lažje obvladljivi. Vsa ostala področja v družbi, ki niso
(docela) zajeta v institucionalne mehanizme, ker to ne morejo
174	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
biti, proizvajajo učinke, ki so z vidika politike nepred-
vidljivi, neobvladljivi in s tem nezdružljivi z njenim esha-
toloSkim projektom. Oblast se zato čuti ogrožena, saj nima
ustreznih mehanizmov, s katerimi bi percipirala nastale
spremembe in jih kot korekturo vpeljala v svoj projekt druž-
bene preobrazbe (enakost, socializem, komunizem itd.). Od tod
njena potreba, da vedno znova vpeljuje v družbo nove reforme,
ko pa se pojavijo nepričakovani učinki teh reform, jih sama
spet ukinja.
V teoriji "socialnega avtomatizma" torej ne gre zgolj za
njeno neskladnost z realnostjo (ideološkost), pač pa predvsem
za posesivno politiko, ki neposredno regulira vsa družbena
področja, in za oligarhijo v politiki, ki skrbi za ■onolit-
nost. Prav v tem je razlog trdoživosti te teorije, ki bi naj
bila opuščena že v sredini petdesetih let in sicer z nasled-
njim stališčem CK ZKJ:
"...obseg celotnih investicij ne sme v naslednjem obdobju
preseči tistih okvirjev, ki bi postavili pod vprašaj sta-
bilnost in postopen dvig življenjskega standarda delovnih
ljudi."«
S temi besedami, potrjenimi tudi v Programu ZKJ (na VII.
kongresu), je bil narejen deklarativen prelom s stališčem, da
posebna socialna politika sploh ni potrebna, ker bo z ustrez-
nim, razredno vodenim gospodarstvom (politika polne zaposle-
nosti, odprava ekonomske neenakosti itd.), dosežena socialna
varnost za vse. Zahteva po dvigu življenjskega standarda, ki
ga vlaganje v gospodarstvo ne sme ogroziti, nakazuje konec
podrejenosti socialne politike ekonomski ter s tem partijski
(razredni) ideologiji; od tod tudi poudarek na uravnoteženem
reševanju ekonomskih in socialnih vprašanj. Toda, je to res?
Ze zgornji citat sam po sebi vzbuja sum, saj gre za
izrazito političen citat, formuliran v temeljnem političnem
tekstu (programu stranke) in na pobudo političnega vrha
prav tistega, ki je tudi uvedel "socialno avtomatično" teori-
jo, da bi jo potem lahko zavrgel. Ta sum se potrdi že v času
neuspeha ekonomske reforme iz šestdesetih let. Njena pred-
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	175
postavka je bila, da je nujna liberaliz acija ekonomije (upo-
števanje tržnih zakonitosti, zakona vrednosti), ki bi v kom-
binaciji s samoupravljanjem ozdravila gospodarstvo - hkrati
pa dopustila povečevanje zgolj tistih socialnih razlik, ki
izhajajo iz delovnih prispevkov ter posameznikovih sposob-
nosti. Ni se računalo s tistim, kar se je v resnici zgodilo,
namreč s povečevanjem predvsem socialnih neenakosti, katerih
osnova so bile različne prednosti posameznikov ter skupin, ki
niso imele zveze z njihovim delovnim vložkom in sposobnostmi
(neenakost med zaposlenimi .in vse večjim Številom neza-
poslenih, dohodkovna neenakost med delavci z enakim delovnim
prispevkom, a v različnih panogah, podjetjih, velik razpon v
dohodku na družinskega'člana itd.). To pričakovanje, da je
preko političnih platform in smernic mogoče revitalizirati
ekonomijo, s čemer bi priSlo samo do upravičenih in priča-
kovanih socialnih razlik (zaradi katerih pa ni potrebno imeti
posebne socialne politike), prav to je natančno tisto, na
čemer "stoji" teorija "socialnega avtomatizma". Tudi zaradi
tega je ekonomska reforma propadla. (Ne)uspeh tovrstnih re-
form verjetno ni odvisen zgolj od tega, v kolikšni meri uspe
revitalizacija ekonomije, ki je v socialističnih sistemih
vezana na redistribucijo moči med ekonomijo in politiko,^ pač
pa vsaka reforma, tudi sedanja, zahteva avtonomno socialno
politiko. Avtonomnost ekonomije namreč zahteva spremembo
razredno-eshatoloSke politike v demarginalizacijsko politiko;
verjetno pa velja tudi obratno.
Skratka, "socialno avtomatično" pričakovanje kljub ome-
njenemu deklarativnemu preobratu ni preseženo. To potrjuje
neuspeh reforme iz šestdesetih kot tudi odsotnost socialne
politike in socialnih programov v zvezi s sedanjo reformo
(kar je očitno, smo videli, že iz kratkega vpogleda v časopi-
se). Ob tem se postavi vprašanje, zakaj ta teorija ni prese-
žena kljub njeni očitni nefunkcionalnosti in nezdružljivosti
z reformističnimi poskusi ter kljub temu, da so od nje odsto-
pili najvišji politični forumi že v petdesetih letih? Možen
odgovor bi lahko bil, da se "socialno-avtomatsko" razmišlja-
176	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
nje vselej obnovi takrat, ko reforme gospodarstva ne dosežejo
željenih učinkov in se zato socialni problemi zaostrijo hi-
treje kot pa se poveča učinkovitost gospodarstva, ki bi naj
šele omogočila materialno podlago aktivne socialne politike.
Toda spet se lahko vprašamo, zakaj se takšna usoda ekonomskih
reform v socializmu vselej ponavlja, zakaj nobena reforma ne
povzroči bistvenih sprememb na ekonomskem in socialnem
področju?
Kot odgovor na to vprašanje se ponujajo tri teze, ki se
med sabo bolj dopolnjujejo kot pa izključujejo. To so:®socio-
loška, politološka, in ekonomska teza.
Sociološka teza. Reforme v protitržnih (socialističnih)
sistemih niso možne zato, ker gre za sistemsko blokado, ker
globalni družbeni sistem zavrača kakršnekoli vzorce tržne
ekonomije. Negativna reakcija globalnega sistema na implan-
tacijo elementov tržne ekonomije pa se razlaga z:
-	nizko fleksibilnostjo sistema glede na spremembe v
okolju (nesposobnost izdelave novih integracijskih mehaniz-
mov ) ;
-	nizko odzivnostjo sistema na potrebe, interese različnih
skupin (koncentracija družbene moči omogoča prevladujoči sku-
pini ignoriranje drugih),
-	bistveno omejevanje avtonomije ekonomskih subjektov (in
s tem iniciative, kreativnosti, kar je nezdružljivo s tržnimi
pogoji). Razlog takšnih lastnosti sistema, ki povzročajo
njegovo nefunkcionalnost, je v dominaciji politike nad eko-
nomijo, zaradi Cesar postanejo slabosti političnega podsiste-
ma hkrati slabosti celotnega družbenega sistema. Temeljna
slabost političnega (in s tem celotnega) sistema pa je nje-
gova inkompatibilnost oziroma dualizem med principi demokra-
cije ter principi diktature (proletariata)(tabela 6).
Ta dvojnost, vkomponirana v samo jedro sistema, onemogoča
sistemsko fleksibilnost ter odzivnost na spremembe, to pa po-
meni njegovo neučinkovitost, tako glede na tržne sisteme kot
na tiste z etatistično ureditvijo.
Soc Delo 28, 1989, 2
S. Dragog
177
TAB. 6. PRIMERJAVA NACEL SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE IN
DIKTATURE PROLETARIATA
Politološka teza. Politološka hipoteza razlaga neuspeh
reform z neuspehom reformatorskih koalicij: vsako reformo
namreC sproži ena od treh koalicij (politokracija, tehnokra-
cija, delavstvo), kar povzroči odpor tiste protikoalicije, ki
je ogrožena; od tod propad reform. Npr. v Madžarski sta po-
litokraci ja in tehnokracija sprožili reformo, ko pa se zaradi
povečevanja dohodkovnih razlik pojavi (pasivni) odpor delav-
stva, zahteva tehnokracija korenitejSe doseganje reformnih
ciljev, politokracija, ki ima oblast, pa se ustraši delav-
skega odpora in zaustavlja reformistična prizadevanja. Zaradi
večje moči zmaga politokracija, ki si s tem ohrani oblast. V
Češkoslovaški poskuša, nasprotno, tehnokracija izriniti svoje
nasprotnike (politokracijo) iz gospodarstva, s čemer je
vzpostavljeno zavezništvo z delavstvom. Politokraciji pa pri-
skoči na pomoč intervencija Rusov, s čemer je reforma ustav-
ljena. V Poljski po padcu Gomulke (zaradi delavskih štrajkov
ob podražitvah hrane) Gierek uporabi naslednjo strategijo:
popušča tam, kjer je največji odpor (štrajki), kar pa sproži
verižno Strajkovno reakcijo, ker se vali breme na nezava-
rovane skupine. Rezultat: vojaški udar.'
178	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
Ekonomska teza. Ekonomska teza pravi, da reforme propada-
jo zato, ker gre vselej za parcialno uvajanje tržnih elemen-
tov, ki pa ne more biti učinkovito izven okvira trga kot
integralnega sistema. Tržna ekonomija v integralnem smislu
predpostavlja trg kapitala, trg delovne sile in trg proizvo-
dov. Ce manjka en element, ni možna tržna ekonomija in zato
so propadli reformistični poskusi, ki v socialističnih deže-
lah uvajajo zgolj trg proizvodov (tudi sam socializem je ved-
no dajal poudarek bolj na distribucijo kot na produkcijo).
Težko bi bilo reči, katera od teh treh tez je bolj pra-
vilna in katera manj, saj so se vse v praksi potrdile. Vseeno
pa se ob vsaki od njih postavljajo taka vprašanja:
-	Ali je res sistem (njegova determiniranost in nefunkci-
onalnost) v tolikšni meri neodvisen od ljudi, da je zanemar-
ljiv vpliv subjektivnih faktorjev na sistemske spremembe? Na-
vsezadnje so ekonomski in družbeni sistemi produkt ljudi. Za-
to se npr. J. Zupanov vpraša: "Zakaj potem človeška akcija,
akcija družbenih skupin ne bi mogla vnesti spremembe v glo-
balni sistem" glede upoštevanja ekonomskih zakonitosti?®
-	Zakaj praviloma zmagajo na koncu vselej protireforma-
torske struje? Ce je glavni problem v nezdružljivosti intere-
sov posameznih skupin, zakaj nikoli ne zmagajo tisti, ki se
zavzemajo za reformo?
-	Zakaj nobena reforma ne uvaja integralnega tržnega si-
stema in se vse začne ter konča zgolj pri trgu proizvodov?
Itd.
Navedena vprašanja so zelo podobna osrednjemu problemu, ki
nas tu zanima, namreč zakaj je teorija "socialnega avtomati-
zma" še vedno živa? Ali je to sistemski problem, ki mu niso
kos niti tisti, ki imajo oblast, ali gre za taktiko protire-
formistične koalicije ali pa je to posledica necelovite tržne
reforme oz. njenega neuspeha?
Ce pogledamo, kaj je vsem tem tezam v temelju skupnega in
kar jih navezuje s teorijo "socialnega avtomatizma", potem se
izpostavi tisto, kar tu označujem kot sindrom enačenja in kar
predstavlja ideološko-kulturni vidik.
Soc Delo 28, 1989, 2
S. Dragog
179
Sindron enaCenja
Temeljno vpraganje je, ali gre za kulturno ali za ekonom-
sko krizo; ali so torej vzroki družbene krize v kulturnem ali
v ekonomskem podsistemu?®
Kultura je tisti podsistem družbenega sistema, ki
neposredno reagira na spremembe in jih hkrati artikulira, ter
s tem usmerja delovanje celotnega sistema. Prenos kulture na
posamzenike in integracija posameznikov v družbeni sistem
poteka v procesu socializacije, ki s tem predstavlja integra-
cijski podsistem, kar pa ge ni dovolj za funkcioniranje druž-
benega sistema in njegovo delovanje na okolje. Ljudje se mo-
SLIKA 1. ODNOS MED DRUŽBENIMI PODSISTEMI
rajo med sabo organizirati, prevzeti v sistemu določene
vloge, potrebno jih je mobilizirati za akcijo itd., za kar
skrbi politika kot mobilizacijski podsistem. Konkretni po-
vratni učinki na okolje pa so možni gele z akcijskimi poten-
ciali, s katerimi družba razpolaga, t.j. s človeSkimi (kadri)
180	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
in fizičnimi potenciali (materialna bogastva); to je funkcija
akcijskega podsistema oz. ekonomije.
Družbena kriza je zato lahko predvsem ekonomska (tako
funkcioniranje ekonomskega podsistema, ki ni v skladu s pred-
postavkami okolja, v katerem mora celoten sistem delovati)
ali pa kulturna (nefunkcionalnost kulturnega podsistema). Ce
gre za krizo kulture, to pomeni, da gre za neadekvatno per-
cepcijo sprememb v okolju in s tem za problematično delovanje
na druge podsisteme, kar povzroča težave pri prilagajanju in
funkcioniranju celotnega sistema glede na okolje. Jan
Makarovič pravi, da je najpogostejši izvor kulturne krize
prav "rigidna oziroma dogmatska struktura sprejemnega
subsistema. Cim bolj so spremembe v okolju sistema globoke in
nenadne, tem hitreje vodi takšna struktura sprejemnega sub-
sistema v odtujitev od resničnosti, v neučinkovitost akcij-
skega subsistema in nazadnje v zlom samega sistema" (podč.
S.D.).^® Za tem navaja Makarovič kot primer rigidnosti in
dogmatizma tisto mišljenje, ki je tipično za shizofrenike,
katerih zavest je na podoben način odtujena od stvarnosti:
omenja se izjava nekega shizofrenika, ki trdi, da so Jezus,
zavojček cigaret in spolnost eno in isto. Vse tri stvari so
namreč nekako "obkrožene" in sicer Jezus z avreolo, cigaretni
zavojček s trakcem, spolni organ pa z žensko. Gre torej za
identifikacijo različnih stvari na podlagi nekega drobca, ki
je vsem stvarem skupen, pri čemer se abstrahira vse ostalo,
kar naj bi bilo "manj pomembno".
Takšen shizofren način mišljenja pa lahko zasledimo tudi v
politiki. Nacionalsocialistična ideologija npr. je skušala
preslepiti delavski razred prav z enakim mehanizmom enačenja
in je v ta namen prevzela nekatere marksistične simbole ter
jih povezala z novo vsebino: rdeča zastava (a s kljukastim
križem), slavljenje prvega maja, prevzemanje številnih prole-
tarskih pesmi (z novimi besedili); v ospredju nacionalsocia-
listične ekonomske analize sta bila prav tako marksistična
pojma delo in proizvajalne sile, podobno kot v marksizmu se
je uporabljala tudi Marxova kritika fetišizma meščanske
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	181
družbe (in se omejevala le na denar, ne pa tudi na feti-
šistiCni značaj blaga), namesto proletariata kot nosilca zgo-
dovinske resnice je bila arijska rasa postavljena kot utele-
šenje morale. Ce se je v marksi zmu vedno poudarjalo, da je
potrebno vsakršno družbeno akcijo podrediti interesom pro-
letariata, je bilo mogoče enako zahtevo prebrati tudi v Mein
Kampfu glede nacije ("Jasno je, da je potrebno vse podrediti
interesu naroda") itd.^i
Za našo politično kulturo pa so bili dolgo značilni
predvsem naslednji vidiki enačenja:
a)	enačenje splošnih družbenih interesov s socialističnimi
ter osebnih interesov s protisocialističnimi,
b)	enačenje družbene neenkosti z družbeno diferenciacijo,
c)	enačenje družbene neenotnosti z monolitnostjo.
Ideologijo kolektivizma imamo lahko za osnovno orientacijo
našega povojnega političnega sistema. Za razliko od kapi-
talizma so individualni interesi potisnjeni v ozadje, zahteva
pa se prioriteta splošnih in kolektivnih interesov. To je
praktično pomenilo, da je družbeno pričakovani način obna-
šanja terjal neposredno privrženost kolektivnemu in njegovim
ideološkim aspiracijam in v takem kontekstu je izražanje ali
celo vztrajanje na posebnih ter osebnih interesih bilo poj-
movano kot nekaj, kar nasprotuje kolektivnim interesom, to pa
je bilo večkrat razumljeno kot protidržavno, protisociali-
stično itd. Pravica posameznika, da se udejstvuje v javnosti,
je s tem postala pravica kolektiva, da terja od posameznikov
privrženost h kolektivnim interesom, ne pa pravice do
individualnih intersov. Le kolektivni splošni interes je
tisti, ki daje nekomu pravico do javnega udejstvovanja, tak
interes pa je seveda izoblikovan od vrha navzdol. Sele to
namreč omogoča, da posamezniki uvidijo, kaj je pravi interes
kolektiva, njihovo angažiranje pa je s tem omejeno le na
izražanje svoje lojalnosti takemu interesu in s tem sistemu.
Razumljivo, da je takšna ideologija enačenja kolektivnega
s socialističnim in osebnega z družbeno nesprejemljivim, pre-
cej prikladna tudi za enačenje družbene neenakosti z razi i-
182	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
Cnostjo. Vsi socialistični projekti so namreč vrednotno
usmerjeni k družbeni enakosti, se pravi k ukinitvi neenako-
sti, Ce pa se te plemenite težnje združijo z ideologijo ko-
lektivizma, ki zatira izstopanje individualnega in osebnega,
potem se tudi vsakršne razlike v družbi smatrajo za škod-
ljive. Kaj lahko pride ne le do mešanja vertikalne in hori-
zontalne stratifikcije, pač pa se za protidružbene smatrajo
celo razlike v mislih (ali pa npr. v oblačilih kot do nedav-
nega v Kitajski, zdaj pa v Iranu). Tega ne potrjuje le dej-
stvo, da se še danes marsikateremu politiku zareče, da ome-
nja socialno diferenciacijo, ko v resnici misli na verti-
kalno neenakost, pač pa "nevarnost" vsakršnih razlik v našem
povojnem času izpostavljajo tudi zgodovinarji: "Indivi-
dualnega mišljenja tako rekoč ni bilo, o osebni politični in
ustvarjalni zavzetosti, ki ne bi producirala kolektivnega
odločanja, pa ni moglo biti niti govora. Vsako posamično
izločanje, obrnjeno k osebni izkušnji in senzibilnosti, je
naletelo na kolektivni dvom in sumničenje..."i2
Kakor se je družbena neenakost enačila z vsakršno socialno
raznoličnostjo, celo s tisto v mislih, tako se je tudi raz-
ličnost interesov ljudi enačila z možnostjo dezintegracije
sistema. Enotnost družbe je bila pojmovana v smislu njene
monolitnosti, tako da se je sistem usmerjal v dušenje inte-
resne diferenciacije, ne pa v njeno sproščanje in izražanje,
preko česar bi se šele lahko ta različnost sintetizirala na
višjem nivoju ter s tem prešla v enotnost.
Tako enačenje enotnosti z monolitnostjo je imelo svoje
posledice tudi na institucionalnem nivoju družbe. "Enotnost",
ki torej ni bila enotnost (preko) različnosti, je zato ter-
jala takšno institucionalno strukturo, ki je prav tako teme-
ljila na predpostavki družbene monolitnosti. Ne le, da se ni
priznavala konfliktnost interesov, pač pa se ni upošteval
prav nikakršen vidik družbene diferenciacije (interesni
pluralizem so imeli za povsem buržoazno kategorijo), na ta-
kih osnovah vzpostavljena institucionalna ureditev pa je vse
bolj prihajala v razkorak z dejansko socialnoekonomsko osno-
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	183
vo. Od tod tudi kriza, ki jo nazorno razlagajo prej omenjene
tri teze (sociološka, politološka in ekonomska).
Po tem ekskurzu o sindromu enačenja je zdaj bolj vidno
prav tisto, na kar prejšnje teze implicitno opozarjajo - gre
namreč za enačenje, ki se kaže kot:
-	Enačenje demokratičnih principov s principi diktature
proletariata, od tod pa izvira tudi prepričanje, da sta
samoupravljanje ter decentralizacija združljiva s političnim
monopolom partije, ki je (ustavno) zagotovljen v sistemu. Od
tod tisti dualizem, ki je v sistem vdelan od globalne pa do
mikro ravni in katerega antagonističnost blokira funkcionalno
delovanje celotnega sistema. Zato so bile npr. vse demo-
kratične spremembe vedno vpeljane v sistem v imenu partije in
njenih načel, kot se tudi omejevanje svobode na vseh področ-
jih utemeljuje v imenu iste partije oziroma njene vizije so-
cializma, demokracije, pluralizma itd. V našem političnem
prostoru zato nihče ni začuden, če so se tako različna ob-
dobja kot so štirideseta, šestdeseta ali osemdeseta leta,
vselej razlagala kot izgradnja socializma. Prav tako je že
kar samoumevno, da npr. isti politiki izražajo v različnih
časih povsem različna stališča o istih dilemah.
-	Druga teza govori o treh koalicijah, od katerih je od-
visen začetek in konec vseh reform. To pomeni, da tista koa-
licija, ki reformo začne, tudi upa, da jo bo izpeljala, kar
pa se zaradi protireformisitčnih sil nikoli ne zgodi. Videti
je, da je eden glavnih razlogov za tak izid prav dejstvo, da
vsaka reformistična koalicija enači svoje lastne interese z
interesi drugih skupin oziroma z interesi večinskega dela
družbe, ter zato ne pričakuje večjega odpora. Ze zgolj pre-
vladujoča ideologija povsem zakriva razločevanje na delav-
stvo, politokraciJo in tehnokracijo kot legitimne družbene
grupacije (politiki so predstavniki "delovnih ljudi in obča-
nov"; vsi, ki imajo drugačne interese od prvih ali drugih, pa
so inkriminirani). Zato bi danes, podobno kot v času reforme
iz šestdesetih let, težko našli v vsem jugoslovanskem pro-
storu politika, ki bi govoril proti reformi, trgu, pluraliz-
184	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
mu itd. Videti je, kot da so glede tovrstnih sprememb vsi in-
teresi odločno enotni. Verjeti v to enotnost je prvi korak k
neuspehu.
Tretja teza poudarja integralnost trga (kapitala,
proizvodov, delovne sile) ter neuspešnost omejevanja tržnih
mehanizmov zgolj na proizvode. Prav ta parcialnost pa je zna-
čilna za vse reforme v vseh socialističnih sistemih, kar po-
meni , da gre za enačenje tržne distribucije proizvodov s
tržnim sistemom v gospodarstvu.
- Teorija "socialnega avtomatizma", kot rečeno, pričakuje
avtomatično reševanje socialnih vprašanj tako, da se gospo-
darska vprašanja rešujejo prvenstveno na političen način,
torej s primatom politike nad ekonomijo. To pomeni, da gre za
enačenje ekonomske s socialno politiko, kar eksplicitno velja
do petdesetih let. Ker se ta model ni obnesel (ne ekonomsko
ne socialno), se z uvajanjem samoupravljanja na vsa področja
ter z uvajanjem trga v ekonomijo (oboje v parcialnem smislu),
pojavi potreba po drugačni koncepciji tako ekonomske kot so-
cialne politike. Pojavi se (še danes veljavna) sintagma
integralnost socialne in ekonomske politike, torej takšno
pojmovanje socialne politike, ki je "integralni del razvojne
politike gospodarstva in družbe", kot jo imenuje B. Sefer.^'
Tu se zastavi vprašanje, v čem je ta nov pogled na socialno
politiko drugačen od prejšnjega, zlasti glede razmejitve med
socialno in ekonomsko politiko? Ali se socialna politika
vendarle pojmuje kot posebna politika, ki se loči od drugih
politik, zlasti ekonomske, zaradi posebnega področja, ki bi
naj ga pokrivala? Ali gre torej za anticipacijo posebnih
družbenih sektorjev, ki se jim priznava avtonomno delovanje,
kot je to v razvitih družbah, kjer ni prekrivanja ekonomije s
socialo, kulturo, (partijske) ideologije z znanostjo, ekono-
mijo itd.?
Ze Program ZKJ, ki naj bi dokončno zavrgel "socialno av-
tomatično" pojmovanje, je glede tega dvoumen. Po eni strani
posveča socialni politiki v posebnem (devetem) poglavju enako
pozornost kot npr. gospodarski, kmetijski in prosvetni poli-
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	185
tiki, hkrati pa gospodarsko politiko opredeljuje na naslednji
način:
"Bistvo socialistične gospodarske politike je skrb za po-
trebe človeka... Po tem se socialistična družba bistveno
razlikuje od vseh prejšnjih družbenih formacij.
Medtem ko je bistvo ekonomske politike razvitih dežel (s
tržnim mehanizmom) v povečevanju produktivnosti, v maksimalni
storilnosti ob minimalnih stroških itd., je pri nas drugače,
saj velja: "...zvišanje proizvodnje je samo prvi pogoj
nenehnega in vsestranskega izboljševanja življenja in dela
prebivalstva" (podč. S.D.)i5; to navaja Program kot cilj
ekonomske politike. Primat socialnih ciljev v ekonomski
politiki torej ni zgolj ena od posebnosti našega sistema, pač
pa je to prav tista temeljna značilnost, zaradi katere je naš
sistem sploh razpoznaven kot socialistični. Prav to pa je
teorija "socialnega avtomatizma", po kateri politika posega v
ekonomijo, da bi dosegla željene socialne cilje. (Od tod eko-
nomija, v kateri se zaradi socialnih ciljev dopušča postav-
ljanje tovarn zato, da se ljudje zaposlijo; pri tem pa nji-
hova rentabilnost ni glavni pogoj; zato se nerentabilna pod-
jetja ne zapirajo, pač pa se financirajo po načelu "sociali-
stične solidarnosti" itd.). Integralna socialna politika
torej ni obračun s prejšnjo "socialno avtomatsko" teorijo,
pač pa njeno nadaljevanje v novih razmerah (parcialnega samo-
upravljanja in tržnega odpiranja). Integralna socialna poli-
tika ne izpostavlja posebnih socialnopolitičnih ciljev, ki
bi bili drugačni od ciljev ekonomske politike; nasprotno
poudarja ne(raz)ločijivost med ekonomsko in socialno poli-
tiko (od tod njuna integralnost: integralis = celoten), izpo-
stavlja njuno enotnost, istost. Prav v tem je bistvo in-
tegralne socialne poltike tudi po B. Seferju:
"Socialna politika v socialistični samoupravni družbi...
se kaže kot druga stran ekonomske politike."
"Cilji ekonomske in socialne politike so v naših razmerah
skupni: izboljšanje materialne osnove družbe... V končnih
ciljih ni vsebinske razlike med ekonomsko in socialno po-
186	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
litiko, treba pa je reči, da so ti cilji v temelju motiva-
cijski dejavniki pri sprejemanju ekonomskih odločitev."
"V primerjavi s tistim odnosom, ki ga ima socialna poli-
tika v razvitem kapitalističnem svetu, gre zdaj za vsebin-
sko nov pomen."
"Socialna politika torej ni zaščitniška politika za
marginalne skupine prebivalstva, čeprav je tudi to...
Socialna politika mora vplivati na razvojno politiko,
zlasti na področju gospodarstva." (podč.S.D.®
Med socialno in ekonomsko politiko torej ni bistvenih raz-
lik, so zgolj terminološke. Ena in druga imata iste socialne
cilje, ki služijo za legitimiranje socializma.
"Očitno je, da ni razlike v vrednotnih načelih, na ka-
terih temelji socialna politika v samoupravnem družbenoe-
konomskem sistemu, od splošnih načel, od katerih v celoti
poteka njegov ekonomski in družbeni razvoj... Takšna enot-
nost vrednotnih meril, ekonomskih in socialnih, izhaja iz
značaja samoupravnih socialističnih proizvajalnih odnosov
in iz tega jasno lahko izluščimo sklep, da načeloma ni
ovir pri integriranju ekonomske in socialne politike,
integriranju njunih nosilcev."^'
Kot pri teoriji "socialnega avtomatizma" se tudi tu
ekonomska in socialna vprašanja rešujejo po istih vrednotnih
načelih. To niso načela posebnega ekonomskega sistema niti ne
socialna načela, ki bi bila drugačna od prejšnjih, pač pa so
to načela celotnega sistema, ki ga, kot je bilo rečeno,
obvladuje politični sistem. Gre torej za vrednote in načela
politične (partijske) ideologije. Pri tem naj bi veljalo celo
naslednje, kot poudarja Sefer: "...integralnost ekonomske in
socialne politike raste z razvojem samoupravljanja, s tem pa
tudi samoupravni značaj ekonomske ter socialne politike. In
obratno: kolikor nižja bo stopnja samoupravljanja, toliko bo
tudi izdvojenost ekonomske in socialne politike večja.
Zavzemati se za samostojno socialno politiko, ki bi delovala
po drugačnih načelih kot tržno usmerjena ekonomska politika,
bi torej pomenilo nasprotovati razvoju samoupravljanja, saj
Soc Delo 28, 1989, 2	S. Dragog	187
tako početje ni združljivo z načeli našega (političnega)
sistema. S tem je obnovljen prav tisti očitek, ki je veljal v
času teorije "socialnega avtomatizma", ko je veljalo, da po-
sebne socialne politike (in socialnega dela) sploh ne potre-
bujemo, ker smo v socializmu.
Opombe
1.	Veljko Rus: Socialna politika in enakost. Teorija in
praksa, let. XXV, št. 7-8, Ljubljana, 1988.
2.	Barbara Verlič-Dekleva: Učinki socialne politike na
socialno strukturo. Teorija in praksa, let. XXV, št. 7-8,
Ljubljana, 1988.
3.	Rosemary Randallj John Southgate: Skupinska dinamika v
skupnosti. ZKOS, VSSD, Ljubljana, 1988, str. 10-11.
4.	Cit. po - Dušan Lakičevič: Uvod u socijalnu politiku.
"SA", Beograd, 1978, str. 324.
5.	Več o tem gl. Veliko Rus: Slovenci in intergeneracijska
socialna politika. Nova revija, let. VI, št.57, s987, str.
194-200.
6.	Več o tem gl. J.Jerovšek, V. Rus, J. Zupanov: Kriza,
blokade i perspektive. Globus, Zagreb, 1986.
7.	Gl. ibid. str. 311-313.
8.	Ibid. str. 309.
9.	Več o tem gl. Jan Makarovič: Dogmatizam i društvena
kriza. Sociologija, let. XXIV, št. 2-3, 1982, str. 307-313.
10.	Ibid. str. 309.
11.	Cit. po Rudi Rizman: Marksizem in nacionalno
vpraSanje. CZ, Ljubljana, 1980, str. 197.
12.	Djordje D. Stankovič: Razpotje jugoslovanskega zgodo-
vinopisja. Nova revija, let. IV, 1985, št. 39/40, str.
861-862.
13.	Berislav Sefer: Socialna politika v socialistični
samoupravni družbi. Delavska enotnost, Ljubljana, 1981, str.
15.
14.	Program ZKJ. CZP Komunist, Ljubljana, 1977, str. 167.
15.	Ibid. str. 167-168.
188	S. Dragos	Soc Delo 28, 1989, 2
16.	Vse cit. - B. Šefer: Socialna politika... str.	14-15.
17.	Ibid. str. 18.
18.	Ibid. str. 15.
Srečo Dragoš, socialni delavec, diplomirani sociolog, Višja
šola za socialne delavce, SaranoviCeva 5, 61000 Ljubljana