glas mladih 165 Injuries experience in athletes Abstract An injury is to an athlete an unfortunate event, because of which he must stop with trainings and competitions. In rehabilitation athletes face different physical and psychological challenges. The main goal of this research was to analyse seriousness, the type, and location of the injuries in athletes. Furthermore, we analysed how do they deal with the injury and what is the role of social support and motivation while in recovery. There were 78 professional and amateur athletes gathered in research. Average age of the athletes was 21,7 years (SD= 2,25 years) and they were injured at least once in the last 3 years. The results show that the most of them were injured twice in the last 3 years (43%) and that those were mostly acute, lighter injuries which caused athletes to be absent from their sport about 3-7 days. The most common injury was knee joint injury. After the injury athletes were most likely angry, insecure and scared. Almost a half of the athletes had a very high motivation for recovery and most of them recovered successfully. Social support mostly came from their families, followed by teammates and friends, and also their coaches. When we compared the differences by gender, we realised that male athletes are more likely to get injured than female athletes, who are more likely to be more concerned about the injury. Keywords: sport injuries, rehabilitation process, motivation, social support. izvleček Poškodba je za športnika neprijeten dogo- dek, zaradi katerega mora prekiniti treninge in tekmovanja. Med rehabilitacijo se športniki srečujejo z različnimi telesnimi in psihičnimi izzivi. Glavni cilj prispevka je bil analizirati tip, vrsto in resnost poškodbe pri športnikih, doživljanje poškodb ter vlogo socialne opore pri rehabilitaciji. V raziskavo smo vključili 78 vrhunskih in rekreativnih športnikov s pov- prečno starostjo 21,7 leta (SD = 2,25 leta), ki so v zadnjih treh letih doživeli poškodbo. Ugo- tovili smo, da jih je bilo največ poškodovanih dvakrat v zadnjih treh letih (40 %) in da je šlo v večini za akutne, lahke poškodbe, zaradi ka- terih so bili s treningov odsotni 3–7 dni. Naj- pogosteje so si poškodovali kolenski sklep. Po poškodbi so športniki največkrat doživljali jezo, negotovost in strah. Skoraj polovica an- ketiranih je imela zelo dobro motivacijo za okrevanje in večina se je uspešno vrnila na ra- ven pred poškodbo. Največ socialne opore so dobili pri družini, sledijo soigralci in prijatelji ter trener. Pri primerjavi razlik med spoloma smo ugotovili, da so športniki doživeli več po- škodb kot športnice, te pa so bile zaradi po- škodbe bolj zaskrbljene. Ključne besede: športne poškodbe, rehabilitacija, motivacija, socialna opora. Nika Pori Doživljanje poškodb pri športnikih 166 Uvod Vsak, ki se ukvarja s športom, se zaveda, da je večino časa izpostavljen nevarno- sti za poškodbo. Rekreativni športniki so poškodbam izpostavljeni v enaki meri kot profesionalni, vendar pa profesionalcem poškodba vzbuja večji strah zaradi poten- cialnega zaključka kariere oziroma more- bitnih zapletov. Športnik zaradi poškodbe ne more trenirati oziroma tekmovati, zato jo lahko razumemo kot stresno situacijo, s katero se športniki različno spopadajo. Resnost, tip ter lokalizacija poškodbe po- membno vplivajo na potek in trajanje reha- bilitacije (Vidmar, 1992). Veliko športnikov zaradi velike želje po čim hitrejši vrnitvi k aktivnosti zanemarja rehabilitacijo in okre- vanje oziroma temu ne nameni dovolj časa. Pri vrnitvi v trenažni proces in tekmovalni ritem sta pomembni tako fizična kot psihič- na rehabilitacija. Poleg tega, da je športnik fizično omejen, se namreč lahko pojavijo tudi drugi zapleti, kot so izguba položaja v ekipi, izguba motivacije zaradi počasne rehabilitacije, finančne težave, osamljenost idr. (Babnik, 2021). Športna poškodba je tudi eden izmed glavnih vzrokov za konec športne poti (Dervišević in Hadžić, 2005). Športniki se zelo različno spopadajo z doživljanjem športne poškodbe in zdra- vljenjem. Razlike v trajanju in uspešnosti okrevanja med športniki se pojavljajo tudi zaradi različnega čustvenega doživljanja poškodbe, prejšnjih poškodb in motivacije za okrevanje (Bon idr., 2021). Poškodovani z večjo podporo družine, soigralcev in tre- nerja rehabilitacijo doživljajo manj stresno in so bolj motivirani za uspešno vrnitev. Dobra socialna opora je v času zdravlje- nja za športnika bistvenega pomena, zato smo v prispevku želeli preučiti predvsem, za kako resne ter kakšen tip in vrsto po- škodbe je šlo, kako so poškodbo doživljali ter kakšno socialno oporo so imeli v času zdravljenja. Športne poškodbe Tveganje in verjetnost za poškodbo v špor- tu sta veliko višja kot pri splošni populaciji. Kar 5 % vseh hospitalizacij zaradi poškodb na svetu pomenijo športne poškodbe (Kandare in Tušak, 2010). Vidmar (1992) je športno poškodbo opredelil kot poškod- bo, ki je nastala pri kateri koli kineziološki aktivnosti, pri športu oziroma na športnem terenu ter športniku onemogoča aktivno udejstvovanje vsaj na enem treningu ali tekmi. Različne vrste poškodb pustijo raz- lične posledice. Športne poškodbe lahko razvrstimo z več vidikov, med najpomemb- nejšimi pa je gotovo delitev glede na re- snost (Vidmar, 1992). Omenjena delitev večinoma temelji na trajanju zdravljenja in na zmanjšanju telesne sposobnosti za do- ločeno aktivnost. Glede na resnost je Vidmar (1992) poškod- be razdelil na: • najtežje (rezultat poškodbe je takojšna ali posledična smrt zaradi incidenta), •težke športne poškodbe (trajna invali- dnost oziroma onemogočeno izvajanje športnih aktivnosti), •srednje težke športne poškodbe (dalj- ša onemogočenost izvajanja aktivnosti, tako pri športu kot pri delu), • lahke športne poškodbe (kratkotrajna ne- sposobnost za delo in šport), • neznatne (kratkotrajna zmanjšana spo- sobnost za aktivnosti). Kar 63 % športnih poškodb pomenijo lahke športne poškodbe, sledijo srednje težke (33 %), neznatne (11 %) in težke (3 %) (Vidmar, 1992). Resnost poškodb je Walden s sodelavci (2005) ocenil z vidika odsotnosti športnika s tekmovanja. Razdelili so jih na naslednje kategorije: • zanemarljive (odsotnost manj kot 3 dni), • manjše poškodbe (odsotnost 3–7 dni), • zmerne poškodbe (odsotnost 8–28 dni), • hude poškodbe (odsotnost več kot 28 dni). Po nastanku delimo poškodbe na akutne in kronične (Vidmar, 1992). Za prve je zna- čilen nastanek ob enkratnem stiku z vzro- kom za nastanek poškodbe. Za kronične, ki jih lahko poimenujemo tudi preobremeni- tvene, pa je značilno, da nastanejo posto- pno ob večkratnih srečanjih z vzrokom. Za- radi kroničnih poškodb so športniki večkrat odsotni za dalj časa kot pri akutnih (Vidmar, 1992). Kronične poškodbe so posledice večkratnih mikroskopskih poškodb, kar pri- vede do vnetja ter tudi do lokalne poškod- be kit, ovojnic in narastišč (Klemenc, 2014). Večinoma nastanejo neopazno in se na začetku pojavljajo le kot manjše bolečine. Ker je njihov nastanek povezan s postopno preobremenitvijo, je včasih težko določiti točen čas nastanka (Vidmar, 1992). Derviše- vić in Hadžić (2005) menita, da je 45–60 % poškodb, ki jih zdravijo v športni medicini, preobremenitvenih. Poškodbe ločimo tudi glede na lokalizaci- jo, torej glede na posamezen del telesa, na katerem se je poškodba zgodila. Dervišević in Hadžić (2004) sta opravila raziskavo o akutnih poškodbah športnikov po anatom- ski lokaciji. Raziskava je bila izvedena na vr- hunskih slovenskih športnikih. Rezultati so pokazali, da prevladujejo poškodbe kolena, gležnja, stegna in prstov rok. Ob poškod- bah moramo glede na anatomsko lokacijo poznati tudi, kaj je bilo poškodovano pri posameznem delu telesa (Sattler, 2010). Doživljanje poškodb Športniki se na poškodbo različno odzove- jo, prav tako je različno njihovo doživljanje rehabilitacije. Veliko časa in truda je namreč potrebno, da se športniki vrnejo na raven fizične in psihične pripravljenosti pred po- škodbo. Tušak (2012) pravi, da imajo psiho- loški dejavniki veliko vlogo pri rehabilitaciji. Vsaka telesna poškodba namreč ne zadeva le poškodovanega dela telesa, ampak jo moramo razumeti širše. Govorimo o nega- tivnih vplivih na duševno zdravje, zato je potrebna tudi psihična rehabilitacija (Kan- dare in Tušak, 2010). Babnik (2021) navaja, da se športniki srečujejo z negotovostjo in strahom, kako se bodo čim hitreje vrnili na raven pred poškodbo. Posameznikovo soočanje s poškodbo je odvisno tudi od vrste športa, s katerim se ukvarja, in od stopnje obremenitev. Individualni športniki poškodbe pripisujejo sebi, športniki kolek- tivnih športov pa velikokrat poškodbe do- življajo kot razočaranje ekipe (Sattler, 2010). Za čim uspešnejšo vrnitev je ključna mo- tiviranost za rehabilitacijo (Tušak, 2003). Motivacija je nujna sestavina okrevanja, na katero ima športnik sam največji vpliv in jo lahko najbolj nadzoruje. Proces okrevanja ter vrnitve k treningom in tekmovanjem namreč ni lahek in velikokrat se športnik na poti do cilja sreča z veliko ovirami. Kljub oviram mora ostati čim bolj pozitivno na- ravnan in zaupati procesom zdravljenja. Če je športnik med rehabilitacijo zavzeto sodeloval, se takoj po vrnitvi kaže samoza- upanje in zadovoljstvo nad uspešno zaklju- čenim okrevanjem (Klemenc, 2014). Taylor (1997, povzeto po Tušak, 2012) meni, da je motivacija gonilna sila za premagovanje ovir, frustracij in bolečin. Slaba motivacija oziroma pomanjkanje te ima za poškodo- vane negativne posledice, kot so neizvaja- nje rehabilitacijskih vaj, šibka pozornost in prenizki cilji (Tušak, 2003). Razlike v trajanju in uspešnosti okrevanja med športniki nastanejo tudi zaradi raz- glas mladih 167 ličnega čustvenega doživljanja poškodbe, prejšnjih poškodb, motivacije za okreva- nje in socialne opore (Bon idr., 2021). Zelo pomembna je socialna podpora družine, prijateljev in trenerja. Zaradi socialne opo- re se športniki počutijo manj osamljene in bolj povezane z bližnjimi. Dobra opora je že samo izkazana skrb za poškodovanca in je ključna za razvijanje pozitivnih odzivov (Klemenc, 2014). Avtor tudi navaja, da ustre- zna podpora zmanjšuje stres, ki ga izkusijo posamezniki med rehabilitacijo. Bonova s sodelavci (2021) je ugotovila, da si večina športnikov želi boljšo in intenzivnejšo soci- alno oporo v času rehabilitacije. Raziskave o poškodbah ponujajo informa- cije o najbolj izpostavljenih delih telesa, ki jim je smiselno posvetiti večjo pozornost med treningi. Z dobro načrtovanim tre- ningom dosežemo ustrezno telesno pri- pravljenost, to pa zmanjšuje verjetnost za nastanek poškodb in prispeva k tekmovalni uspešnosti. Prav tako je pomembno po- znati dejavnike, ki vplivajo na uspešno re- habilitacijo in čim hitrejšo vrnitev v trenažni proces, zato smo se odločili, da v prispevku analiziramo poškodbe in njihovo doživlja- nje pri športnikih. „ Metode Opis vzorca raziskave V raziskavo je bilo vključenih 78 rekreativ- nih in vrhunskih športnikov (51 % moških in 49 % žensk), ki so bili poškodovani v zadnjih treh letih. Anketirani so bili iz starostne sku- pine 15–25 let, njihova povprečna starost je bila 21,7 leta (SD = 2,25 leta). Največ (38 %) jih je bilo starih 22 let. Opis merskih instrumentov Podatke o poškodbah smo pridobili z la- stnim spletnim vprašalnikom, ki smo ga prilagodili na podlagi naslednjih prever- jenih vprašalnikov: Fuller in sod. (2006), Gouttebarge in sod. (2020) ter Clarsen in sod. (2012). Anketni vprašalnik je obsegal 22 vprašanj. V prvem delu so bila vprašanja o spolu, starosti in športni dejavnosti. Sle- dila so vprašanja o doživljanju poškodb ter motivaciji in socialni opori v času okrevanja po poškodbah. Opis postopka zbiranja podat- kov Povezavo do spletnega vprašalnika smo delili prek elektronske pošte in z objavo na različnih spletnih platformah. Pridobljene podatke smo obdelali z osnovnimi po- stopki opisne statistike (frekvenčne poraz- delitve v odstotkih, povprečja, standardni odkloni) in jih predstavili v obliki tabel ali grafičnih prikazov. „ Rezultati in razlaga Športna dejavnost anketiranih Ugotovili smo, da je 61 % anketiranih čla- nov športnega kluba, 45 % jih tekmuje, 55 % jih je vključenih samo v trenažni proces. Največ (50 %) jih tekmuje na državni (klub- ski) ravni, v 29 % se udeležujejo poleg dr- žavnih tudi mednarodnih tekem, 12 % je članov državnih reprezentanc. Preostali se tekem udeležujejo občasno ali pa sploh ne. Največ športnikov trenira odbojko (14 %), nekoliko manj nogomet (13 %) in atle- tiko (10 %). Sledijo fitnes (9 %), rokomet (4 %) ter s po 3 % tenis, športno plezanje in veslanje. Drugi športi so bili izbrani v 1 % ali manj. Rezultati so pokazali, da se največ športnikov z izbranim športom ukvarja 4–6 let (23 %), sledita kategoriji 10–12 let (21 %) in 13–15 let (21 %). V povprečju se anketira- ni ukvarjajo s športom 10,2 leta (SD = 5,05 leta). Največ (35 %) jih trenira do trikrat na teden, sledita kategoriji štirikrat na teden (29 %) in šestkrat na teden (15 %). Skoraj petina (19 %) jih odigra več kot 21 tekem na leto. Športne poškodbe anketiranih Na Sliki 1 vidimo, da je bilo v zadnjih treh letih največ anketiranih poškodovanih en- krat (40 %). To pomeni, da so bili tako po- škodovani, da so zaradi poškodbe izpustili najmanj en trening ali tekmo. Skoraj četrtina športnikov je odgovorila, da je bila poškodovana dvakrat. Kandare in Tu- šak (2010) sta zapisala, da se mora športnik preprosto naučiti živeti s poškodbami, saj so lete sestavni del športa, kar se je poka- zalo tudi pri našem vzorcu. Največ anketi- ranih (54 %) je odgovorilo, da so poškodbe utrpeli med treningom. Sledijo poškodbe, nastale v prostem času (24 %), in poškodbe, nastale med tekmovanjem. V Tabeli 1 vidimo, da je bilo največ prvih poškodb (torej, ko se je športnik prvič po- škodoval) iz kategorije 3, odsotnost 8–28 dni. Po Waldnu (2005) taka odsotnost sodi pod tako imenovane zmerne poškodbe. Tako resnih poškodb je bilo 31 %. Sledijo poškodbe, pri katerih so bili športniki od- sotni dalj časa. Pri drugi poškodbi je bilo največ takih, po katerih so bili s treningov oziroma tekmovanj odsotni 3–7 dni (44 %), sledijo krajše poškodbe z odsotnostjo manj kot 3 dni (23 %). Pri tretji in četrti poškodbi je bilo najmanj dolgotrajnih poškodb v ka- tegoriji 4, več kot 28 dni odsotnosti. Po navedbah Vidmarja (1992) gre pri večini športnih poškodb za lahke poškodbe, pri katerih je predvidena kratkotrajna odso- tnost. Teh poškodb je bilo v našem vzorcu 35 (vse poškodbe skupaj v kategoriji 3–7 dni odsotnosti). Športnike smo spraševali tudi o nastanku poškodbe. Rezultati kažejo, da je bilo 72 % poškodb akutnih. To pomeni, da so na- stale nenadoma in da poškodovani prej ni imel težav s tem delom telesa. Majhen de- lež športnikov ni poznal vzroka poškodbe. Kroničnih poškodb je bilo manj, morda je vzrok tudi razmeroma mlad vzorec. Čeprav je po mnenju Derviševića in Hadžića (2005) skoraj polovica poškodb kroničnih (45–60 %), smo v našem vzorcu ugotovili, da je bilo teh manj (22 %), kar je prav tako lahko po- sledica razmeroma mladega vzorca špor- 40 % 23 % 10 % 3 % 3 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % 45 % enkrat dvakrat trikrat š�rikrat petkrat ali večkrat Slika 1. Pogostost poškodb v zadnjih treh letih 168 tnikov. V 24 % je bil mehanizem poškodbe kontakten, kar pomeni, da je bil pri nastan- ku poškodbe udeležen tudi drug igralec oziroma tekmovalec. V Tabeli 2 lahko vidimo, da so bile najpo- gostejše poškodbe kolenskega sklepa (13 %), in sicer je 39 % športnikov v tem delu doživelo zvin, izpah ali poškodbo vezi. Dru- ga najpogostejša lokacija poškodbe je bil skočni sklep (12 %). V tem delu je pri kar 60 % poškodb šlo za zvin, izpah ali poškodbo vezi. Na tretjem mestu so poškodbe prstov rok (9 %), kjer so v podobnih deležih zasto- pane vse navedbe poškodb od kategorije 1 (koža) do kategorije 5 (zvin, izpah, poškod- be vezi). Noben športnik v vzorcu ni nave- del poškodbe ključnice. Posebej smo spraševali o morebitnih po- škodbah glave. 23 % jih je navedlo, da so imeli poškodbo glave, najpogostejši je bil pretres možganov. Doživljanje poškodb Rezultati so pokazali, da so se anketirani v največjem deležu strinjali (ocena 4) in po- polnoma strinjali (ocena 5) z doživljanjem jeze (Tabela 3). Takih odgovorov je bilo 23. Na drugem mestu po tem kriteriju je bilo doživljanje negotovosti (18 odgovorov). Tudi Babnik (2021) meni, da je negotovost eden najpogostejših čustvenih odzivov na poškodbo. Športniki so v najmanjšem de- ležu doživljali nespečnost; skupno je bilo v kategorijah popolnoma ne drži (ocena1) in ne drži (ocena 2) kar 36 odgovorov. Na podlagi pridobljenih rezultatov (Slika 2) vidimo, da je največ anketiranih (40 %) motivacijo označilo z najvišjo oceno 5, kar pomeni, da se zavedajo pomena dobre motivacije za okrevanje. Klemenc (2014) pravi, da dobra motivacija vodi v večje sa- mozaupanje po končanem zdravljenju, saj je športnik bolj zadovoljen s seboj, ker se je aktivno in zavzeto vključil v proces. Na Sliki 3 lahko tudi vidimo, da se je 76 % športnikov uspešno oziroma zelo uspešno vrnilo v proces treniranja. Različni psiholo- ški dejavniki, kamor sodi tudi močna moti- vacija za rehabilitacijo, so vzrok za razlike v trajanju in uspehu okrevanja (Maurice idr., 2017). 7 % športnikov je odgovorilo, da se po poškodbi niso vrnili. Žal nimamo po- datka o tem, ali se jim še ni uspelo vrniti v času, ko so odgovarjali na anketo, ali pa je bila poškodba tako huda, da so treninge in tekmovanja opustili. Rezultati na Sliki 4 kažejo, da so športniki največ socialne opore dobili od družine (35 %), sledita opora soigralcev oziroma prijateljev in trenerjeva opora. 11 % špor- tnikov ni dobilo nobene opore. Bonova s sodelavci (2021) meni, da je socialna opora Tabela 1 Resnost poškodb – čas odsotnosti Manj kot 3 dni 1 3–7 dni 2 8–28 dni 3 Več kot 28 dni 4 Skupaj št. primerov 1. poškodba 8 (17 %) 13 (27 %) 15 (31 %) 12 (25 %) 48 2. poškodba 8 (23 %) 15 (44 %) 7 (21 %) 4 (12 %) 34 3. poškodba 4 (25 %) 5 (31 %) 6 (38 %) 1 (6 %) 16 4. poškodba 6 (50 %) 2 (17 %) 2 (17 %) 2 (16 %) 12 Tabela 2 Lokacija poškodbe Lokacija KOŽA (praske, modrice, ureznine ...) 1 MIŠICE (nategi, pretrga- nja, obtolčenine) 2 KITE (nategi, pretrga- nja, obtolčenine) 3 KOSTI (zlomi, stresni zlomi, obtolčeni- ne kosti) 4 SKLEP (zvin, izpah, poškodbe vezi) 5 Skupaj št. Odstotek % VRAT 0 (0 %) 3 (75 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (25 %) 4 2 KLJUČNICA 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (100 %) 0 (0 %) 1 0 RAMENSKI SKLEP 1 (6 %) 7 (44 %) 5 (31 %) 0 (0 %) 3 (19 %) 16 8 NADLAKET 3 (38 %) 3 (38 %) 1 (13 %) 1 (13 %) 0 (0 %) 8 4 KOMOLČNI SKLEP 2 (50 %) 1 (25 %) 1 (25 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 4 2 PODLAKET 2 (29 %) 1 (14 %) 1 (14 %) 3 (43 %) 0 (0 %) 7 3 ZAPESTJE IN DLAN 3 (21 %) 1 (7 %) 2 (14 %) 4 (29 %) 4 (29 %) 14 7 PRSTI ROK 3 (17 %) 2 (11 %) 4 (22 %) 4 (22 %) 5 (28 %) 18 9 TRUP 2 (50 %) 2 (50 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 4 2 HRBTENICA 0 (0 %) 7 (78 %) 0 (0 %) 1 (11 %) 1 (11 %) 9 4 KOLČNI SKLEP 3 (23 %) 6 (46 %) 2 (15 %) 1 (8 %) 1 (8 %) 13 6 STEGNO ZADAJ 2 (12 %) 14 (82 %) 1 (6 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 17 8 STEGNO SPREDAJ 2 (20 %) 5 (50 %) 3 (30 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 10 5 KOLENSKI SKLEP 6 (21 %) 2 (7 %) 7 (25 %) 2 (7 %) 11 (39 %) 28 13 GOLEN 7 (70 %) 0 (0 %) 1 (10 %) 2 (20 %) 0 (0 %) 10 5 SKOČNI SKLEP 3 (12 %) 3 (12 %) 3 (12 %) 1 (4 %) 15 (60 %) 25 12 STOPALO 2 (14 %) 2 (14 %) 4 (29 %) 3 (21 %) 3 (21 %) 14 7 PRSTI NOG 2 (33 %) 1 (17 %) 1 (17 %) 2 (33 %) 0 (0 %) 6 3 glas mladih 169 po poškodbi zelo pomembna, s čimer se v našem vzorcu strinja kar 9 5% športnikov. Člani družine športnikom ponujajo pred- vsem emocionalno oporo, torej jih tolažijo, jim stojijo ob strani, inskrbijo za njihovo dobro počutje. Ključnega pomena je, da se športniki po poškodbi ne počutijo osa- mljeni. Dobra socialna opora vpliva tudi na zmanjšanje stresa (Klemenc, 2014), ki ga občutijo športniki ob nastanku poškodbe. S tega vidika je nujno, da imajo športniki raznovrstno in kakovostno socialno oporo. Tudi Maurice in sodelavci (2017) menijo, da je socialna mreža športnika pomemben dejavnik okrevanja. Razlike med športniki in špor- tnicami v doživljanju poškodb Rezultati so pokazali, da je bilo največ moških v zadnjih treh letih poškodovanih dvakrat (48 %), žensk pa enkrat (40 %). Tudi Conn s sodelavci (2003) je ugotovil, da je pri športnikih tveganje za poškodbe večje kot pri športnicah, kar bi lahko bila tudi po- sledica pogostejšega ukvarjanja s kontak- tnimi športi. V Tabeli 4 vidimo doživljanje poškodb gle- de na spol. Prikazani so odgovori pri treh najpogostejših odzivih, ki smo jih opisali že v Tabeli 3, in sicer jeza, negotovost in strah. V kategorijah 4 in 5 imajo pri vseh obču- tenjih ženske večji odstotek odgovorov, kar kaže na večjo zaskrbljenost, strah, ne- gotovost in jezo pri ženskem spolu. Skoraj polovica športnic (47 %) se strinja ali popol- noma strinja s trditvijo o lastnem doživlja- nju jeze, športniki to navajajo v 42 %. Moški imajo v primerjavi z ženskami več odgovo- rov v kategoriji 1, kar pomeni, da so manj pogosto doživljali jezo, negotovost in strah po nastanku poškodbe. Kandare in Tušak (2010) sta ugotovila, da športniki spreje- majo poškodbo bolj racionalno in stoično, športnice pa so bolj zaskrbljene in kažejo večji strah pred ponovitvijo poškodbe, kar se je pokazalo tudi v našem vzorcu. Ženske so doživljale strah v precej večjem odstot- ku (v kategoriji 4 in 5 je bilo takih 41 %) kot moški. Henert (2001) je prav tako sklenil, da imajo športnice bolj emocionalen odziv na poškodbo in jo doživljajo bolj stresno kot športniki. Na Sliki 5 vidimo, da je bila vloga družine pri zagotavljanju socialne opore nekoliko večja pri moških, pri ženskah pa je večjo vlogo kot pri moških imel trener. V obeh primerih so anketirani poudarili najpo- membnejšo vlogo družine, sledijo soigralci oziroma prijatelji. Poleg emocionalne pod- Tabela 3 Odziv na poškodbo 1 2 3 4 5 Depresivnost 12 (23 %) 10 (19 %) 18 (35 %) 6 (12 %) 6 (12 %) Negotovost 11 (22 %) 7 (14 %) 13 (27 %) 11 (22 %) 7 (14 %) Strah 13 (26 %) 16 (32 %) 9 (18 %) 8 (16 %) 4 (8 %) Jeza 11 (22 %) 5 (10 %) 11 (22 %) 15 (30 %) 8 (16 %) Nespečnost 23 (46 %) 13 (26 %) 8 (16 %) 3 (6 %) 3 (6 %) Opomba. 1 = popolnoma ne drži; 5 = popolnoma drži. 0 % 4 % 19 % 37 % 40 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % 45 % 1 2 3 4 5 Pomembnost mo �vacije od 1 do 5 Slika 2. Motivacija za rehabilitacijo 7 % 17 % 50 % 26 % Nisem se vrnil Delno uspešna Uspešna Popolnoma uspešna Slika 3. Uspešnost vrnitve na raven pred poškodbo 15 % 35 % 22 % 8 % 9 % 11 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % Slika 4. Zagotavljanje socialne opore 170 pore ponuja družina tudi finančno pomoč, skrbi za prevoze k zdravniku in na splošno daje občutek, da športnik ni osamljen (Tra- cey, 2003), zato so rezultati pričakovani. V Tabeli 5 je prikazana razlika med spoloma pri motivaciji za rehabilitacijo. Vidimo, da so v veliko večjem odstotku (52 %) ženske bolj motivirane za izvajanje rehabilitacije kot moški (33 %), kar sta ugotovila tudi Brink- man-Majewski in Weiss (2018). Športnice naj bi imele večjo notranjo motivacijo, kar se lahko kaže tudi v večji zavzetosti za iz- vajanje različnih rehabilitacijskih aktivnosti in posledično boljšem okrevanju po po- škodbi. „ Zaključek V prispevku smo analizirali doživljanje poškodb pri 78 rekreativnih in vrhunskih športnikih, ki so bili v povprečju stari skoraj 22 let. Največ jih je bilo v zadnjih treh letih poškodovanih enkrat (40 %), pri 54 % se je poškodba zgodila na treningu. To je bilo pričakovano, saj je bilo med anketiranimi več takih, ki so vključeni samo v trenažni proces in se tekem ne udeležujejo. Večina poškodb je sodila v kategorijo lahkih po- škodb z odsotnostjo s treninga 3–7 dni. Skoraj tri četrtine poškodb je bilo akutnih. Najpogosteje je bil poškodovan kolenski sklep, na kar bi morali biti trenerji še bolj pozorni in izvajati več vaj za to področje. Najpogostejši odziv na poškodbo je bila jeza (46 % v kategorijah 4 – drži in 5 – po- polnoma drži). Anketirani so v večji meri doživljali še negotovost in strah. Skoraj po- lovica anketiranih je imela zelo dobro mo- tivacijo (ocena 5) za okrevanje in v 50 % so se zelo uspešno ter v 26 % uspešno vrnili na raven pred poškodbo. Menimo, da bi mo- rala biti vloga športnih psihologov oziroma strokovnjakov, ki bi pomagali blažiti nega- tivna čustva jeze, večja, kot se je pokazalo v našem primeru. Največ socialne opore športnikom ponuja družina, sledijo soigralci in prijatelji ter tre- ner. Vloga družine je pomembna, vendar se moramo zavedati, da člani družine ve- činoma nimajo dovolj strokovnega znanja, da bi lahko športnikom učinkoviteje poma- gali. Ob pregledu razlik med spoloma smo ugotovili, da so športniki pogosteje poško- dovani kot športnice, da so športnice bolj zaskrbljene zaradi poškodb in da dobijo več socialne opore pri trenerju. Športniki pa dobijo več socialne opore pri družini. Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da je doživljanje poškodb kompleksno podro- čje in da je še veliko prostora za izboljšave, sploh pri zagotavljanju socialne opore od različnih strokovnjakov. „ Literatura 1. Babnik, N. (2021). Psihološki vidik športnih po- škodb. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za organizacijske vede. 2. Bon, M., Petkovšek, N., Gradišar Saifert, K. in Pori, P. (2021). Socialna opora v času okre- vanja po poškodbi pri rokometaših. Javno zdravje, 2, 1–8. 3. Brinkman-Majewski, R. E. in Weiss, W. M. (2018). The motivational climate and intrin- sic motivation in the rehabilitation setting. Journal of Sport Rehabilitation 27(5), 460–468. 4. Clarsen, B., Myklebust, G. in Bahr, R. (2012). Development and validation of a new me- thod for the registration of overuse injuries in sports injury epidemiology. British Journal of Sports Medicine, 47 , 8–12. 5. Conn, J. M., Annest, J. L. in Gilchrist, J. (2003) Sports and recreation related injury episodes in the US population, 1997–99. Injury Preven- tion 9, 117–123. 6. Dervišević, E. in Hadžić, V. (2004, 24.–25. april). Sport injuries among Slovenian top-level athletes. V: Zbornik prispevkov s konference International Congress on Sports Rehabilita- tion and Traumatology. Italija: Milano. 7. Dervišević, E. in Hadžić, V. (2005). Športne poškodbe v Sloveniji. Šport – priloga medici- na športa, 53, 2–8. 8. Fuller C. W., Ekstrand, J., Junge, A., Andersen, R., Bahr, R., Dvorak, J., Hagglund, M., McCroy, P. in Meeuwisse, W. H. (2006). Consensus statement on injury definitions and data col- lection procedures in studies of football (so- ccer) injuries. British Journal of Sports Medicine 40 (3), 193–201. 9. Gouttebarge V. et al. (2020). International Olympic Committee (IOC) Sport Mental He- alth Assessment Tool 1 (SMHAT-1) and Sport Tabela 4 Odziv športnikov na poškodbo 1 2 3 4 5 M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) M (%) Ž (%) Jeza 23 14 13 14 23 25 26 29 16 18 Negotovost 28 27 10 10 24 23 21 20 17 20 Strah 32 13 26 33 10 13 19 24 13 17 Opomba. 1 = popolnoma ne drži; 5 = popolnoma drži; M = moški; Ž = ženske. 12 % 38 % 22 % 8 % 8 % 11 % 18 % 31 % 22 % 8 % 10 % 12 % 0 % 5 % 10 % 15 % 20 % 25 % 30 % 35 % 40 % Moški Ženske Slika 5. Ponujanje socialne opore športnikom Tabela 5 Pomembnost motivacije za rehabilitacijo 1 2 3 4 5 Moški (%) 0 3 22 42 33 Ženske (%) 0 5 14 29 52 Opomba. 1 = zelo slaba; 5 = zelo dobra. glas mladih 171 Mental Health Recognition Tool 1 (SMHRT-1): towards better support of athletes’ mental health. British Journal of Sports Medicine, 55(1), 1–9. 10. Henert, S. (2001). Gender differences in co- ping with injury. Athletic Therapy Today 6(2), 26 –27. 11. Kandare, M. in Tušak, M. (2010). Premagovanje športnih poškodb: psihološki vplivi rehabilitaci- je po športni poškodbi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 12. Klemenc, P. (2014). Psihična rehabilitacija po poškodbah – primerjava med športniki, ki tek- mujejo v individualnih športih, in športniki, ki tekmujejo v ekipnih športih. Diplomska nalo- ga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 13. Maurice, S., Kuklick, C. in Anderson, M. (2017). Providing social support to injured athle- tes: Applications of the international sport coaching framework. International Journal of Physical Education, Sport and Health 4(5), 166 –175. 14. Sattler, T. (2010). Notranji dejavniki tveganja športnih poškodb pri odbojki. Doktorska diser- tacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. 15. Tracey, J. (2003). The emotional response to the injury and rehabilitation process. Journal of Applied Sport Psychology, 15(4), 279–293. https://doi.org/10.1080/714044197 16. Tušak, M. (2003). Strategije motiviranja v špor- tu. Ljubljana: Fakulteta za šport. 17. Tušak, M. (2012). Biopsihosocialni dejavni- ki uspešne rehabilitacije športnika po po- škodbi. Raziskovalno poročilo. Pridobljeno 4. 5. 2022 s https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC -CVDL0PR8 18. Vidmar, J. (1992). Športna travmatologija. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 19. Walden, M., Hagglund, M. in Ekstrand, J. (2005). Champions League study: a prospec- tive study of injuries in professional football during the 2001-2002 season. British Journal of Sports Medicine 39 (8), 542–546. Nika Pori nikapori98@gmail.com Študentka fizioterapije, Alma Mater Europaea