List 1.
Vzlic temu, da imamo pri nas na Kranjskem še malo sadnega drevja, vendar ob dobrih letinah slišimo pritožbe gospodarjev, da svojega sadja ne morejo po primerni ceni v denar spraviti, ter tarnajo, da sadjarstvo ne prinaša onega dobička, kakor se sploh zatrjuje. Pritožbe so za sedaj večinoma neopravičene, kajti pravilno shranjeno in dobro zimsko sadje ima pri nas vedno še visoko ceno, a če naše sadjarstvo čez leta povzdignemo, skrbeti moramo uže sedaj, da bodemo ob času pripravljeni, velike množice pridelanega sadja po primerni ceni v denar spraviti. Najboljša in naj-ložja poraba sadja je prodaja svežega sadja. Ob posebno dobrih letinah ali pa vsled družili merodajnih razmer je pa dostokrat skoraj nemogoče sveže sadje primerno drago prodati; takrat pa sadjar mora skušati po drugem potu sadje v denar spraviti. Ta pot je ohranjevanje (konserviranje) sadja. Sadje zamoremo na tri načine ohraniti; prvi način je vkuhanje sadja v sladkorni vodi (napravljanje kompota), drugi način je prevlaka sadja s sladkorjevo skorjo (kandi-tovanje sadja) in tretji način je pa sušenje sadja. Izmed teh treh načinov sadje ohraniti je za navadnega sadjarja le zadnji način važen. Sušenje sadja je uže staro in tudi pri nas na Kranjskem je že od nekdaj v navadi. Kakovost našega sušenega sadja je malo vredna, vsaj pa ves pridelek tudi le doma porabimo. Hočemo pa li enkrat s sušenim sadjem izvan dežele kupčevati ter z drugimi sadjarskimi deželami tekmovati, moramo drugače sadje sušiti.
O sušilnicah (pajštih), v katerih dim pride do sadja, niti govoriti nečem, ako je dobiti še kje kako tako sušilnico, boljše jo je precej podreti. Boljše sušilnice, ki brez dima suše, kakor jih pogosto uže na Kranjskem nahajamo, so sicer primerne za sušenje če-špelj in češenj, a za drugo sadje nikakor ne. Te vrste sušilnic razven mnogih napak jako počasi suše ter porabijo mnogo kuriva.
Ni še mnogo let od tega, od kar prebrisani Ame-rikanci  uvažajo  v Evropo sušeno  sadje,  ki skuhano ravno tako izgleda  in je enacega  okusa kakor sveže kuhano  sadje.   Amerikanci  so  tudi v tej stroki razumno postopali, naredili so si sušilnice,  katere nare-jajo izdelke, koji evropejskim sadjarjem dobiček spred nosa jemljo.   In vendar se nam ni treba bati ameri-kanske konkurence,  ker poznamo amerikanski način sadje sušiti, treba je le posnemati.  In kako priprosta je ta amerikanska iznajdba? Amerikanci so rekli: Da se sadje sveže  ne ohrani,  da prične  gnjiti,  vzrok je velika množica vode, ki se v niem nahaja.  Toraj ven z vodo! A v navadnih sušilnicah sadje ne izgubi samo vode, sadje se v njih tudi bistveno predrugači;  vsled velike vročine voda vre,  sadje se kuha,  sladkor  se žge itd.,   z eno  besedo  izdelek navadnih  sušilnic je malo vreden, za kupčijo sploh nezadosten. Amerikanci skušali so  napraviti sušilnico,   v kateri se s sadjem nič druzega ne zgodi,  kakor da se iz njega voda izhlapi. To prizadevanje se jim je prav dobro posrečilo, s pomočjo amerikanske sušilnice zamoremo izdelovati najlepše in najokusnejše sušeno sadje, zraven tega je delo hitro in ceneje,  ker sušilnica manj stane in veliko manj  kuriva potrebuje, kakor navadne naše sušilnice. V naslednjem popišem tako sušilnico, na sprednji strani pa pridenem njeno podobo.   Omeniti mi je, da sem imel priliko videti mnogo razi ičnih amerikanskih sušilnic v delu,  a da  se mi saaa na sebi nobena ni prav primerna zdela za naše razmere. Iz tega vzroka sostavil  sem  sam na podlagi poizvedeb in izkušenj amerikansko sušilnico, ki bode zadostovala našim slovenskim sadjarjem. Ako bi se pa kdo natančneje hotel
podučiti o različnih sistemih amerikanskih sušilnic, rado voljno mu naznanim potrebne vire.
Način sušenja pri amerikanskih sadnih sušilnicah obstoji v tem, da damo skozi sušilnico hitro pihati vroči sapi, katera sadji izhlapi vodo ter jo v podobi hlapa hitro kvišku v zrak odnese med tem, ko vedno nova vročo-suha sapa v sušilnico pristopa.
Podobe na prvi strani lista predstavljajo tako sušilnico. Večja podoba na sredi je dovršena sušilnica, pripravljena za delo, risana, kakor se očesu pokaže od zunaj. Pridjana merila na levi strani predstavljata meter, to je, meter v naravi je v podobah tako velik mišljen kot merila kažeta. Večje merilo ima se ve da veljavo le za sprednjo stran srednje podobe, ker drugi deli so perspektivično risani, manjšo merilo velja za mali podobi.
Sušilnica obstoji iz dveh glavnih delov; iz peči in iz sušilnega oboja (Dorrsehacht). Običajno sostavo peči sem jaz bistveno spremenil in to iz važnih vzrokov. Dosedaj delali so za amerikanske sušilnice iz-ključljivo le visoke železne peči v podobi okroglega slopa, kakor so peči v sobah. Take peči pa celo sušilnico močno podražijo, ker zarad njih mora biti sušilnica višja, vzame več prostora ter zunaj tega je še treba narediti pripravo, katera toploto enakomerno po površji cele lese razprostira. Pri teh vrstah peči, kakor sem jo jaz priredel, ni najti teh neprilik. Peč je tako nizka, da je prva lesa uže 14 dem. nad tlami.
Peč je tako-le sestavljena: Iz zidu, ki je iz opeke izdelan ter debel, kakor je opeka široka, narejen je plajšč peči. Ta plajšč gre izprva navpično iz tal, više gori pa (glej podobo na desni strani) se skupaj skrči in ima le toliko odprtine, kolikor ima ena lesa površine. V tem plajšu je še le prava priprava za napravljanje toplote. Ta priprava obstoji iz kurišča, ki je iz železa lito ter iz ploščevinastih cevi, ki s stvorjeno toploto zračno sapo grejejo ter dim iz sušilnice vodijo.
Iz litega železa narejeno kurišče gleda na svojem sprednjem delu iz zidanega plajša, ima izsekano plošo (rošt) za pepel in prostor, kamor pepel pada. Sploh je sprednji del kurišča, kakor pri navadni železni peči ter ima tudi primerna vratica. To kurišče je dolgo kake 2/3 cele peči in je na zadnjem koncu tako prirejeno, da je mogoče natakniti ploščevinasto cev, ki ima v premeru okolu 25 centimetrov. Ta ploščevinasta cev razdeli se blizu plajša nasproti kurišča na dve strani, katerih vsaka gre ob zidu nazaj proti kurišču ter se pri kurišču dvigneti ter gresti vstrično nad kuriščem nazaj, kjer se pri steni združite zopet v eno cev, ki gre skozi zid in se zunaj plajša dvigne v zrak kakor navadni dimnik. Zarad dobrega vlaka je treba dimnik precej visoko izpeljati. Tla peči so z opeko tlakana, pod tlakom pa prihaja skoz tri odprtine, (glej srednjo podobo) mrzli zrak pod vroče kurišče in cevi in sicer tako, da vsaka taka odprtina vodi zrak pod tlakom ter ga zopet skozi tri odprtine (glej desno  podobo) razdeljenega izpušča pod kuriščein cevi.
Nad pečjo je drugi glavni obstojni del sušilnice sušilni oboj. Oboj obstoji iz stajala, dveh kvadratnih okvirov, sušilnih les, vzdvigovalne priprave in če je treba tudi iz strehe z dušnikom.
Omenjeni stajalo obstoji iz čveterih v tla zabitih lesenih stebrov, kateri so tako-le postavljeni (črni čveterokoti pomenijo stebre):
2
Na te stebre pridejo poprečni bruni se stebrom enakega lesa, kateri so tako postavljeni (glej srednjo in desno podobo), da se naredi čveterooglata enako-strana (kvadratična) odprtina, ki je tako velika kakor zgornja odprtina peči ali pa, kakor je notranja širjava okvirov in les.
Na tem stajalu leži čveterovoglat okvir, katerega notranja širjava je, kakorpoprej povedano, enaka odprtini peči. Okvir je najboljši narediti iz desk trdega lesa, ki so vsaj 5 centim. debele. Okvir pa je po priliki pol metra visok.
Na okviru ležijo lese. Lese, kojih zamore biti več ali manj, so enakega notranjega površja, kakor okvirova odprtina. Narejene so iz mehkega lesa ter 15 centimetrov visoke. Dva krajnika lesnega okvira imata na vsakem konci ušesi, ki služite za vzdigo-vanje les, kakor je razvidno iz srednje podobe. Dno lese mora biti iz žičaste mreže, ki je narejena iz po-cinjene žice (dratu). Taka mreža kupi se naj bolje uže izdelana. Mreža ne sme biti pribita zunaj okvira, ampak znotraj. Lese, kakor vse drugo, morajo biti izdelane iz odločno suhega lesa, natančno izdelane, da druga drugo krijejo, v voglih pa trdno skupaj zbite. Priporočal bi vogle z železom okovati.
Na vrh les postaviti je enak okvir, kakor spodaj. Na vrhni okvir, če je treba in če hočemo, pride streha z oddušnikom, o čemur pozneje še govorim.
Da celemu sušilnemu oboju damo primerno trd-noto ter da zamoremo na sušilnico priklopiti vzdigo-valno pripravo, treba je še pet stebrov, ki so prilično po 5 centimetrov debeli in po 15 centimetrov široki. Stebre nam je tako visoke napraviti, kakor sta oba okvira in vse lese skupaj. Po dva stebra pritrdimo na stran les, kjer je kurišče, dva pa na nasprotno stran. Stebre pritrdimo v poprečne brune stajala, koder jih dobro zagojzdimo. Eden od druzega naj bodeta tako oddaljena, da delita stran okvira, oziroma lese natančno v 3 dele. Peti steber pritrdimo pa ravno tako v sredo na levi strani (katere v podobi ni videti). Spodnji in zgornji okvir pritrditi je treba z vijaki (šraufi) na te stebre, in sicer tako, da jih je mogoče po potrebi tudi proč vzeti. Spodnji okvir mora biti pritisnen trdo k svoji podlagi, zgornji pa vendar toliko na lese, da je moč vsako posamezno leso lahko ven potegniti.
Važna je vzdigovalna priprava pri vsaki ameri-kanski sušilnici. Ravno tako kakor se mi je zdelo potrebno za naše razmere posebno peč prirediti, izumil sem tudi kolikor mogoče priprosto vzdigovalno pripravo, kojo zamorejo napraviti tudi naši domači vaški rokodelci.
(Konec prihodnjič.)
3
10
Amerikanska sadna sušilnica.
Sestavil, risal in popisal Gustav Pire.
(Konee.)
Ta vzdigovalna priprava je tako-le sostavljena: Iz železnega okroglega droga (štange), ki ima debelost palca (2 do 2!/a centimetra) naredimo okvir, ki je toliko širok, kakor je dolga stran lese in dvojna debelost stebra, ki se dviga ob lesah. Dolgost okvir-jeva je za kake 4—6 centrimetrov večja kot stran lese z obemi ušesi vred. V sredi obeh dolgih strani je železni okvir prelomljen ter zopet tako skup zvezan, da je gor in doli pregibljiv ter da je moč tam pripeti železni kavelj. Srednja podoba (glej »Novice" št. 1) jasno kaže, kakošen namen ima železni okvir. Poprej sem uže omenil, da stoji en (peti) steber tudi v sredi na levi strani (katerega pa v podobi ni videti), zarad tega mora biti ona okvirjeva stran, ki pride na to stran sušilnega oboja tako narejena, da steber ne moti pregiba okvirjevega. Okvir izgleda nekako tako-le:
Druga  obstojna  dela   vzdigovalne  priprave  sta škripca (lesena kolesa), ki sta pritrjena vsak na eno
stran oboja na steber. Premer škripcev je natanko tretjina lesine strani. Na sprednji strani sušilnice ob počeznem brunu stajala pritrjen je dvoramen vzvod, ravno tako tudi na nasprotni strani. Na stajalu pritrjeno je tudi inotovilo z ročico. Železni okvir je na obeh straneh z močno vrvjo ali verigo, ki gre okoli škripca zvezan z vzvodom. Vzvod je pa ravno tako v zvezi z motovilom. Kako vzdigovalna priprava deluje, to povem pri popisovanji ravnanja pri sušenji.
Na vrh gorenjega lesenega okvira postaviti zamo-remo tudi streho z oddušnikom. Ta streha je pa le takrat neobhodno potrebna, če zaradi močnega vlaka hočemo oddušnik visoko ven speljati, drugače pa strehe niti treba ni, ker cela sušilnica tako mora priti pod skupno streho.
Način sušenja sadja v amerikanski sušilnici je sledeči:
Kurjenje godi se, kakor pri vsaki drugi peči. V peči, precej pod prvo leso mora biti toplota kolikor mogoče visoka, a vendar ne tolika, da bi sadna vola pričela kuhati. Najbolj primerna toplota je od 90 do 100° C. Vsakemu, ki si misli napraviti tako sušilnico, svetujem kupiti toplomer. Da je mogoče toplomer rabiti, izvrta se v spodnji leseni okvir luknja, skozi katero se po potrebi utika toplomer: drugače je pa luknja zaprta s zamahom.
Les mora biti vedno za eno več, kakor jih s;re v sušilnico. Ko je enkrat peč dovolj segreta, naloži se lesa, ki ni vdejana v sušilnico, s sadjem. Sadje na lesi ne sme biti eno vrh druzega, ampak vsak kos mora biti položen eden tik druzega. Bolj če leži sadje na redkem, toliko bolje se suši. Sedaj potegnemo zgornjo leso iz sušilnice, vzdignemo z vzdigovalno pripravo vse spodnje in potisnemo s sadjem naloženo leso na prazni prostor nad pečjo. Leso, ki smo zgoraj ven potegnili. enako naložimo s sadjem in čez nekaj časa zopet vrlino leso ven potegnemo, druge vse vzdignemo in na prazni prostor spodej potisnemo novo naloženo leso. Tako ravnamo neprenehoma, in ko bo-demo to enajstič izvršili, potegnili bodemo zgornjo leho z izsušenim sadjem ven. To nas pa nič ne moti, suho sadje shranimo, leso pa se s svežim sadjem v novic naložimo ter tako neprenehoma ravnamo. Ako ima sušilnica 10 les, vdeli bodemo leso s svežimi češ-pljami vsakih 20 minut, s svežimi češnjami vsakih 20 minut, s svežimi jabelčnimi krhlji vsakih 10 do 15 minut, s svežimi hruškovimi krhlji vsakih 10 do 15 minut.
Omeniti mi je, da vzdigovalne priprave železni okvir vsled svoje teže vedno sam pada pod najspodnjo leso, to je, če se na motovilu namotana veriga ali vrv odmota.
To je na kratko povedano celo ravnanje pri sušenji sadja v amerikanski sušilnici.
Konečno pa še enkrat ponovim, temeljni pogoj dobremu sušenju je enakomerna toplota od 90 do 100° C. in pa kolikor le mogoče močni in hitri zračni vlak skozi sušilni oboj.
Katero sadje in zelenjada in kako prirejeno sadje in zelenjada da se v teh sušilnicah sušiti, bode obseg prihodnjih mojih člankov.
Ako sta morda podoba in popis premalo jasna, radovoljno podam na zahtevanje potrebna pismena pojasnila, kakor sem tudi pripravljen na zahtevanje večih sadjarjev priti v kak kraj predavat o sostavi in delovanji amerikanske sušilnice. V pisarni c kr. kmetijske družbe v Ljubljani zamore si pa vsakdo ogledati model take sušilnice, kakor tudi uzorce sadja in žele njadi posušene v amerikanskiti sušilnicah.