TO©k v s JNa košati lipi zlati Guga mala zibka se, Vetrec maja jo obdaja , S evetjem vsa zakrita je. V nji pa čivka mladi tiček Mila, nježna stvarica; Mu postlala starka zala Postelj'co je iz maha. Varoje ga in ogreva Ko nevilita se zbudi, Pesmi poje lepe svoje Dokler noč se ne stori! Tiček spava, se niu sanja Od čebelic in cvetic, Da ga sila rsa nemila Terga od preljabih tic. Da hudobni mu fantiči Postelj'co razdirajo, Kak mu drago in preblago Mamico zapirajo. Prosi tičarje pohlevno : MNe žalite reveža! Bom prepeval in odmeval, Dokler stvarnik glas mi da. In z drevesa bom merčese Pridoo trebil in podil". Tak je mladi v zibki zlati Milo sanjal, se solzil. Kniali pa so prisijali Zarki solnčni čez goro. Glavco vzdiga, starka miga Ze s kosilcem nad glavo. Tudi mladi tiček drobni Vstane, skoči s postelj'ce, Mile poje pesmi svoje, Da po gojzdu zlega se. P. Cebin.