Kako rabiti naglase v slovenščini?
Beseda naglas ima v lingvistilci dvojni pomen. Najprej pomeni polni izgovor zlo-govnika (vokala),' nato pa tudi grafično znamenje, ki opozori na tak izgovor. Toda za prvi pomen je na voljo tudi samostalnik polnost, zato bo tu samostalnik naglas izražal le drugi pomen. Beseda naglas bo tedaj skupno ime za ostrivec ('), strešico (*) ali krativec (' ).2
Sistem naštetih treh naglasov je utrdil s pesniškim delom France Prešeren. Zavedal se je namreč velikih narečnih   razhajanj
med Slovenci, zato je svoje Poezije v skrbi za pravilno branje dosledno opremil z naglasi. Po Prešernu je bilo naglašanje v navadi zlasti za poudarjanje rim,' dokler ga ob koncu prejšnjega stoletja niso docela zrinili v slovarje. Dandanes bomo tako z lučjo iskali naglase celo v osnovnošolskih knjigah, od abecednika in beril do jezikovnih priročnikov, in ne smemo se čuditi, če je kultura naglašanja pri nas osupljivo nizka, Poleg dvojnic, narečnih in neslovenskih primerov naglašanja dokazujejo to tudi nečiste rime mnogih pesnikov. Prava ironija pa so »sodobne« izdaje Prešernovih Poezij, kjer celo redki ohranjeni naglasi niso natisnjeni brez napak.
V naglašanju je torej slovenščina razpeta med bolj ali manj vestne slovarje in malomarno šolsko ter vsakdanjo prakso. V tej razpetosti pa velja slovenščino primerjati z najbolj razprostranjenim romanskim jezikom, s španščino. Španščina je jezik, ki ne dela razlik med besedami v slovarjih in strnjenimi besedili, ampak se v njem naglasi splošno rabijo. Oglejmo si odlomek v tem jeziku:
Hace muchos afios vivia en una aldea un moro quien tenia un ijo linico. Este man-cebo era tan bueno como su padre, pero ambos eran muy pobres. En aquella misma aldea vivia otro moro, tambien muy bueno, pero ademäs rico; y era padre de una ija que era todo lo contrario del mancebo ya mencionado. Mientras que el joven era tino, de muy buenas maneras, ella era gro-sera y tenia mal genio. Nadie queria ca-sarse con equel diablo!
V odlomku ima naglase razmeroma malo besed. V španščini je namreč praviloma poln predzadnji zlogovnik,* zato naglasi zaznamujejo zgolj izjeme, kot so v izrazih unico, ademäs in tambien. Brez naglasa pa je tudi oksitonirani izraz aquelß z izjemo besed na -s ali -n se namreč besede na ne-zlogovnik štejejo za reducirane in imajo razumljivo poln zadnji zlogovnik. Nadaljnja posebnost so izrazi vivia, tenia, queria nasproti izrazom contraTio in genio — naglas tokrat opozarja na ohranitev zlogov-nosti pri fonemu (i).
^ v. Nartnik, Poskus nove   obravnave   slovenskega tonološkega sistema. JiS XVIII, str. 88. ^ Slovar slovenskega knjižnega jezika I. Ljubljana 1970, str. XXIV.
* M. Klopčič, O čistih in nečistih rimah. Jezikovni pogovori. Ljubljana 1965, str. 217.
* N. P. Karpov, Fonetika ispanskogo jazyka, Moskva 1969, str. 126.
Teh nekaj pravil je pisanje naglasov v španščini izredno racionaliziralo. Zanimivo je, da prevladuje polnost predzadnjega zlo-govnika tudi v slovenščini.' Torej tudi v slovenščini lahko opustimo pisanje naglasov na takem zlogovniku. Treba pa je upoštevati trojnost naglasov {pet; pet: trepet, kop: kop: kop) ter hkrati bolj dosledno ločevati enozložne besede s polnostjo in brez nje (je: je, pod: pod). Za zgled vzemimo prevod navedenega odlomka:
Pred mnogimi leti je v neki vasi živel Maver, ki je imel sina edinca. Ta fänt je bil enako dober kot oče, toda oba sta bila zelo revna. V isti vasi je živel driig Maver, ki je bil tudi zelo dober, vendar hkrati bogat; in bil je 6če hčere, ki je bila popolno nasprotje omenjenega fanta. Vtem ko je bil mladenič mil, zelo uglajen, je bila ona
surova in čemerna. Nihče se ni maral poročiti s tako hudobo!
V slovenščini je bilo treba uporabiti 28 naglasov, kar je triinpolkrat več kot v španščini. Med njimi so 4 strešice, 8 kra-tivcev in 16 ostrivcev. Kljub temu pomeni tak zapis veliko olajšavo — opuščeno je bilo namreč 28 ostrivcev na predzadnjem zlogovniku. Ce bi bilo za splošno rabo tako naglašanje preveč obsežno, pa je treba na drugi strani poudariti njegovo pedagoško vrednost: predstavlja namreč neposredno in sistematično učenje naglasov ter s tem tudi pravorečja. Zato bi bilo priporočljivo naučiti tako postavljati naglase že v osnovni šoli!
Vlado   N a r t n i k Filozofska fakulteta v Pragi
" J. Toporišič, Prizadevanja za vseslovenski knjižni jezik. Jezikovni pogovori II, Ljubljana 1967, str. 44.