Doživliofi 2000 m nad zcmiio. Kogar požene iz aeroplana 2000 m visoko brez padala, ta pač v splošnem nima več prilike, da bi popisoval svoje občutke v tako strašnem položaju. In vendar je znan najbrž samo eden človek, ki je znal pripovedovati iz lasti ne izkušnje občutke med zgoraj omenjcno nesrečo. Maja leta 1930 so naenkrat pozvali Harrya Rowlanda iz Njujorka v Čikago k zelo nujnemu trgovskemu razgovoru. Pozvani je naročil telefonično potniško letalo in kot pilot je bil določen letalski kapitaa Herbert Regling, ki pripoveduje kot neposredni očividec ta-le doživljaj: »Ker so bila vsa druga letala na poti, sem vzel odprti dvosedežnik. Vreme je bilo že pri vzletu vetrovno in iz okolico najinega cilja so bile najavljene nevihte, fci so obetale že vnaprej precej burno in nevarno vožnjo. Skraja je šlo vse primeroma dobro; ,motor si je rezal ined tulenjem ter stokanjem pot skozi burjo. Sčasom pa so se vetrovi ojaCili, začeli so stresati letalo, da je delalo vse mogoče skoke, se je ustavljalo burji kakor mlad fconj, pa zopet padlo par metrov niže. Parkrat sta se nama zadrgnila jermena, s katerima sva bila privezana, prav tesno okrog telesa in tb radi premočnega in prenaglega guganja in skakanja aeroplana. In naenkrat se je zgodilo Rowlandu nekaj, kar bi bilo prineslo vsakemu drugemu — smrt! Aparat je hušnil, ko bi trenil, kvišku, moj sopotnik je kriknil in mi oznanil, da se je moralo odigrati za mojim hrbtom nekaj res hudega. Si labko predstavljate, kako mi je bilo, ko sem se previdno ozrl in zagledal sedež za menoj — prazen! Vzfok, da Rowlanda ni bilo nikjer, je bil očividen. JTeiTneu se je vsled prehudega surika odtrgal od sedeža jn Rowlanda je pognalo iz letala. S trepetom sem mislil na usodo sopotnika, in si živo predstavil, kako mora zgledati njegovo truplo, ki je priletelo na zemljo iz višine 2000 m. Kljub bučanju vetra pa sem le čul od zadnje strani aparata fclic iz človeškega grla. Pogledal sem nazaj tako, da sem pregledal celo letalo in videl Rowlanda, kako se je držal z vsemi močmi repa aparata in se boril obupno s silo vetra. Popolnoma izključeno je bilo, da bi mu bil priskočil na pomo. med vožnjo in najbli-je letališče je še bilo oddaljeno dobre četrt ure vožnje. Ali bo vsega pomilovanja vredni Rowland zdržal tako dolgo? Med tem, ko sem priganjal motor k skrajni naglici, sem se vsako minuto ogledal, če se še drži potnik repa. Sčasom so izstopile revežu vsled skrajnega napora oči iz jamic, obraz mu je postal temnordeč — vsak čas je moral podleči. Najbolj strašnih 20 minut je slednjič le minulo. Kolikor mogoče na lahno sem pristal, uslužbenci so rešili Rowlanda iz sigurne smrtne nevarnosti. Kljub utrujenosti nam je še popisal občutke in doživljaje strahote. Ko ga je pognal sunek po raztrganju jermena iz sedeža, je nekako prirojeno zagrabil z rokami za nekaj, za kar bi se bil oprijel. Stroj, ki se ga je vsled skakanja otresel, mu je postal istočasno tudi rešitelj. S tem, da se je pognal prvi del aeroplana kvišku, se je ponižal zadnji del letala in Rovvland je priBtal v polukrogu na repn. Kako hladnokvven je bil ta mož, izkazuje dejstvo, da se je odločil pol ure za tem za nadaljevanje vožnje v istem letalu. — Dobrih šest mesecev za tem je umrl neustrašeni Rowland v Njujorku na posledicah notrajnih poškodb, katere je dobil, ko je spodrsnil na sadni lupini. Čudni so udarci usode!«