Darila in šiba v Ijudski šoli. Komaj so se šolska darila odpravila, že se je pisarilo po časnikih in šempljalo sim in tje, da ruislijo tudi šibo iz šole spoditi. Darila in šiba — na pervi pogled res prav različne stvari — imate vender nekako naravno zvezo med sabo ; oboje je izraz ene in tiste Ijubezni, ki se pri odgojevanji človeškega rodu po potrebi zdaj te, zdaj une poslužuje. — Bog, naj viš1 in umniši postavodajavec, se je pri odgojevanji mladega človeškega rodii obeh prav očividno posluževal, kakor nain kaže zgodovina izraelskega Ijudstva, in vsi postavodajavci in umni odgojevalci vseh časov so rabili darila in šibo. Oboje je v pravi meri in o pravem času tudi vselej dober sad obrodilo, kar nam kaže skušnja vseh časov. Pa saj pri spačeni človeški volji tudi drugače ni mogoče. Lepo bi bilo res, da bi človek dobro Ie zato delal, ker je dobro, brez ozira na plačilo, in slabega se varoval, ker je slabo brez ozira na kazen. Ali kaj tacega se da sicer tnisliti in želeti, nikdar pa v djanji izpeljati. Bog sam tega ne zahteva edino, atnpak vabi Ijudi k dobremu, ker jim že tii na zemlji srečo in tam večno veselje obeta; svan pa pred liudim, ker hudobnim proti s časnimi in večnimi kaznimi. (Po tem načelu so se ravnali.) Po volji božji so pa tudi od nekdaj cele deržave in posamesne družine delile plačila in kazni, — Ie šola, ki je deržava v malem in družina v večem, ki obema služi in pomaga, bi se teh pomočkov posluževati ne smela? ,,Pa kdo jemlje šoli plačila in kazni?" zna marsikteri poreči, nsej bodo še za naprej obstala kakor doslej; le darila so se odpravila, ker vse spridijo. Sej boš smel še za naprej pridnega pohvaliti in tudi v častne bukve zapisati, le spominek pridnosti indarilo marljivosti mu dati, to bi bilo greh". Do sedaj je bila naj veča pohvala v šoli očitno malo darilce konec leta, naj veči in hujši kazen pa šiba. Pohvali je verh odlomljen, šiba pa svojega zdaj še bolj ošabno povzdiguje. Ucitelj, ki otroke res Ijubi, se mora zdaj skoraj sramovati, kedar vzame šibo v roke, če pomisli: tepsti jih smem, veselja jim delati in daril dajati pa ne smem. Ce šiba že popred ni bila prijazna prikazen v šoli, je zdaj še le pravo strašilo, rekel bi skoraj, krivica, ktera se otrokom, ki jo čutijo, pa povedati ne znajo, na obrazu bere, kakor bi hotli reči: nVzeIi ste nam med, vzemite še pelin!" Kdor otroke pozna, lahko ume, da se bodo otroci zmiraj bali takega Miklavža (Nikolaja), ki jim bo le šibe, če tudi pisane, nosil, nikoli pa zlatih jabelk. — Nihče naj ne ugovarja, da leskovka ne obrodi dobrega in sladkega sadii, če je tudi grenka. To je res, pa le tam, kjer ji je na drugi sirani primerno plačilo postavljeno. Skušnja uči, da otroci, ki plačila nimajo pričakovati, kterim le, vedno šiba proti, nekako oterpnejo in dobrega nikoli z veseljem, ampak vselej s silo delajo. Skušnja tudi uči, da so vedno boljši tisti otroci, ktere je upanje na tako plačilo navdajalo, kakor uni, ki so iz strahu pred šibo dobro delali. — Stari so se deržali pravila: Ravnaj z otroci najpopred z lepo, in še le, če to ne pomaga, z gerdo! Zdaj nam je naj lepši iz šole vzeto; naj gerši pa še stoji na starem raestu. Naj reče tedaj kdo, kar hoče: raji sera Miklavž med otroci, ki jabelka deli, kakor Miklavž, ki le šibe nosi. — Ko bi bil jaz zato, da naj se šolske darila odpravijo, za kar pa z drugimi kranjskimi učitelji nisem, glasoval bi precej za to, da naj se tudi šiba odpravi; ker pa šolska darila s pervim učiteljskim zborom v Ljubljani nazaj želim, mi bi bilo tudi žal, ko bi ta prijatlica šiba iz šole morala pobegniti. Nikar ne niisli, tovarš, da sva s šibo toliko prijazna (ker jo prijatelco imenujem), sej že iz prejsnega lahko povzameš, da nama nic kaj prav ne gre vkup; še le vesel bi bil, ako bi je treba ne bilo, in srečno bi imenoval šolo, kjer je ona v kakem kotu vse leto pri miru. Ali nevstrašeno si upam reči: Šiba je potrebno zlo v šoli, in: Vzeniite nam šibo, potem se bomo mi otrok, in ne otroci nas bali! (Ne misliin tii druzega strahii, kakor tistega, ki izvira iz ljubezni.) Ta strah je pa le tisti, ki izvira iz Ijubezni in kteri stori, da otroci tudi učitelja ljubijo, kedar jih tepe, če vidijo, da so zaslužili in le takrat tepe, kedar je primoran. — Hvalevredno je, da se sedanji čas toliko trudi za izboljšanje šol, ali dozdeva se, da se prehitro korači in v teku pušča marsiktero dobro zerno, ktero smo od prednikov prejeli. Nisem iz med tistih, ki pravijo: 9Kakor naši očetje, tako tudi mi", pa tudi ne tistih, kterim jevse, kar so predniki pustili, slabo ali celd od več. Tudi tii je v sredi resnica. Nesrečna šola, kjer le šiba poje, slab učilelj, kteri s šibo pod pazduho podučuje in odgojuje; nesrečna in slaba bo pa tudi šola, kjer šibe več ne bo. Bile so hiše in so še, v kterih je šiba posebno mesto imela za polico ali na čelešniku in od kodar so jo oče ali mati le redko in o posebnih časih jemali: dostikrat je bil pa že pogled na tisto čarovno mesto zadosti, da sta se pokoršina in red vernila. Tako je bilo tudi v dobrih šolah in je še in naj bi zanaprej še ostalo. Tudi zanaprej naj bi bilo šibi v šoli častno mesto hranjeno, od kodar bi se jemala le redkokrat in le zavoljo velikih in potrebnih otroških porednosti. Sicer se mi vsa reč v darilih in šibi tako naravna zdi, da bi bilo daljno govorjenje od vec. Po mojih mislih ni vprašanja za srečo ljudske šole: ali naj se odpravijo darila in šiba, da bo mladini in človečanstvu v prid ? Da te verstice naglo sklenem, še rečem v svojem in mislim tudi v imenu svojih sodelavcev, učiteljev na Kranjskem: Dajte nain darila nazaj, in pustite nam šibo v šoli, in stavim vam, da v takih šolab odgojeni otroci bodo boljši, kakor v listih brez daril in šibe! j. A.