POL STOLETJA MEZZO SECOLO 1951-2001 Zbornik ob jubileju Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper Almanacco per il giubileo della Biblioteca centrale Srečko Vilhar Capodistria POL STOLETJA - MEZZO SECOLO 1951-2001 Zbornik ob jubileju Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper Almanacco per il giubileo della Biblioteca centrale Srečko Vilhar Capodistria Koper - Capodistria, 2001 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 027.022(497.4 Koper)(082) OSREDNJA knjižnica Srečka Vilharja (Koper) Pol stoletja : 1951-2001 : zbornik ob jubileju Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper / [glavni urednik [in] prevodi v italijanščino Ivan Markovič ; fotografije arhiv knjižnice]. - Koper : Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 2001 1. Gl. stv. nasi. 2. Markovič, Ivan 114916096 VSEBINA Evgen Koštial Pol stoletja - Zbornik strokovnih člankov ........................5 Mezzo secolo - Antologia di saggi biblioteconomici............. 7 A/a dediščini preteklosti gradimo prihodnost 1851 -1951 -2001... 9 Ivan Markovič 50 let Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper: zgodovinski oris knjižničarstva v Kopru 11 Nives Ventin Dopolnjevanje knjižničnega fonda v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v obdobju 1985-2000 ................................ 27 Ljuba Vrabec Pregled razvoja domoznanstva in posebnih zbirk koprske knjižnice 35 Anamarija Ivetac Potujoča knjižnica včeraj, danes, jutri 57 Ivan Markovič Knjižnica za prihodnost - knjižnica prihodnosti: kakšne knjižnice bomo obiskovali v 21. stoletju?..................81 Skrbimo za knjige, urejamo knjižnico 101 Dolores Jakac Orientacijski sistem v knjižnici 103 Dolores Jakac Pilotska študija o ustreznosti orientacijskega sistema v Študijskem oddelku Osrednje knjižnice Srečka Vilharja 123 Vitjan Petrinja Elektronski sistemi za zaščito knjižničnega gradiva v knjižnicah, urejenih po sistemu prostega pristopa 137 Vitjan Petrinja Primer uporabe sistema za zaščito gradiva pred krajo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja 167 Damjana Ivančič Knjige iz 16. stoletja v zbirki Rara v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja 183 Anamarija Ivetac Kako ste zadovoljni z našo potujočo knjižnico? Analiza vprašalnika o delovanju Potujoče knjižnice Osrednje knjižnice Srečka Vilharja 197 Ivan Markovič Povzročitelji poškodb na knjižničnem gradivu in nekaj napotkov za preventivno zaščito gradiva 217 Branje, kultura 231 Amalia Petronio Biculturalismo nella biblioteca pubblica: la lettura come strumento di comprensione e di confronto tra culture diverse.............................................. 233 Nives Andrič Branje z razumevanjem in iskanje informacij v poučnoznanstvenih virih 243 Damjana Ivančič Začetki tiskarstva v Istri in Kopru 263 O koprski knjižnici je bilo zapisano 279 Ljuba Vrabec O koprski knjižnici v člankih in monografijah 1979-2001: izbor iz dokumentacije Domoznanskega oddelka 281 Knjižnične razstave in druge prireditve 319 Damjana Ivančič Seznam prireditev 321 POL STOLETJA - ZBORNIK STROKOVNIH ČLANKOV Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper je v svojih 50 letih prehodila kar burno pot. Od ljudske in študijske knjižnice do osrednje knjižnice, ki je v duhu novih časov dobila opredelitev splošnoizobraževalne knjižnice. Na tej poti so bili vzponi in padci, uspehi in težave, boljši in slabši časi vse do današnjih dni, ko se knjižnica spreminja v sodobno knjižnico in se razvija v informacijsko središče. To ji nalagajo potrebe časa, okolja, uporabnikov in stroke, ki se dandanašnji hitro razvija, tako na področju samega knjižničarstva kot tudi na področju informatike in sodobne elektronske tehnologije. Živimo v času velike konkurence na vseh področjih, predvsem pa na področju znanja, ki je povezano s hitrim pridobivanjem vsakršnih informacij in njihovo takojšnjo uporabo. V knjižnici se tega dobro zavedamo, zato posvečamo veliko pozornosti izobraževanju knjižničarskih delavcev. Če se hočemo držati pregovora “Kdor hitro da, dvakrat da”, moramo vzgojiti in izobraziti delavce, ki bodo znali res hitro dati, namreč informacijo, dati pravo informacijo za vsako ciljno skupino uporabnikov, in ne nazadnje, ki bodo znali uporabniku tudi svetovati, kako naj to informacijo uporabi, in kar je še bolje, ga naučiti, kako naj si informacijo pridobi, jo ovrednoti in nato uspešno uporabi. Pred desetimi leti, ko seje začela v knjižničarstvu intenzivno uveljavljati računalniška tehnologija, nismo kljub starim uveljavljenim načinom dela dosti oklevali. Z vsemi silami smo se lotili preobrazbe načina dela in razmišljanja, nabavili računalnike in pričeli z izobraževanjem vseh delavcev, ki je z manjšimi težavami vsa leta potekalo permanentno, bodisi pri IZUM-u v Mariboru, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ali pa v knjižnici sami. Ko so na Filozofski fakulteti uvedli študij bibliotekarstva, smo v knjižnici omogočili več delavcem nadaljevanje študija. Vse kolege zavod moralno in materialno spodbuja pri izobraževanju. In sedaj, ko smo ob petdesetletnici knjižnice razmišljali, kako bi proslavili ta jubilej, kako bi javnost opozorili nase, kako bi javnosti sporočili, da smo tukaj, da se lahko zanese na nas, smo ugotovili, da je najbolje, da se predstavimo z lastno pametjo in tako pokažemo, da smo pripravljeni na nove čase in izzive prihodnosti. Tako je nastal ta zbornik, v katerem so strokovni članki naših bibliotekarjev. Kot direktor Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper izražam veliko zadovoljstvo ob izidu tega zbornika, za katerega želim in upam, da ne bo le prijetno informativno branje za širšo javnost, ampak bo morda tudi dodatno informativno gradivo za študente družbenih ved, predvsem pa bibliotekarstva. Spoštovanim kolegom, ki sodelujejo v zborniku, pa gre moja iskrena čestitka in zahvala, da so se v zrelih letih ob nelahkem življenju poleg zahtevne službe odločili, da nekaj naredijo iz sebe, da nekaj naredijo za izboljšanje svojega dela, za napredek stroke same in ne nazadnje za sam zavod, ki s ponosom stopa pred javnost, obogaten z novim znanjem, da bo sedaj in v bodočnosti lažje kos novim nalogam, ki nam jih prinašajo in nalagajo prihajajoči časi. Koper, november 2001 Direktor: Evgen Koštial prof. MEZZO SECOLO - ANTOLOGIA DI SAGGI BIBLIOTECONOMICI Nei suoi 50 anni di storia la Biblioteca centrale Srečko Vilhar di Capodistria ha percorso un cammino piuttosto movimentato. Da biblioteca popolare e degli studi a biblioteca centrale che, in sintonia con le nuove tendenze nel settore, si evolveva in biblioteca pubblico-istruttiva. Lungo questo cammino c’erano alti e bassi, successi e insuccessi, tempi più o meno propizi. La biblioteca oggi è soprattutto centro d’informazione. Un compito questo dettato dal territorio e dagli utenti, come pure dallo sviluppo della disciplina biblioteconomica, dell'Informatica e della tecnologia. Viviamo in un’epoca di sfrenata concorrenzialità in tutti i campi ma soprattutto in quello del sapere dove contano la ricerca delle informazioni più varie e il loro utilizzo più immediato. In biblioteca siamo consapevoli di tali esigenze e per questo motivo ci preoccupiamo molto dell’istruzione dei nostri quadri. Se vogliamo attenerci al detto popolare “chi dà presto, dà due volte”, allora dobbiamo educare e istruire dei bibliotecari che saranno in grado di dare informazioni immediate e di qualità, rispondere agli utenti e istruirli tanto sul modo di usare queste informazioni quanto, ancora meglio, insegnar loro a trovare le informazioni da soli. Una decina d’anni fa, quando stavamo introducendo l’automazione in biblioteca, nonostante la secolare e collaudata tradizione che avevamo alle spalle, non esitavamo a tuffarci in questa nuova avventura. Con tutte le forze a nostra disposizione cambiavamo il nostro modo di lavorare e di pensare; parallelamente all’introduzione dei primi computer iniziava l’istruzione di tutti i lavoratori, istruzione che proseguiva in modo permanente, e non senza difficoltà, o presso l’Istituto di scienze informatiche (IZUM) a Maribor o presso la Biblioteca Nazionale ed Universitaria di Lubiana (NUK) o a casa propria, in biblioteca. Quando presso la Facoltà di Filosofia di Lubiana è stato introdotto il corso di biblioteconomia, in biblioteca abbiamo dato l’opportunità di studiare a diversi nostri lavoratori. Tutti i colleghi godono dell’appoggio morale e materiale dell’ente senza il quale non potrebbero studiare con tanto successo. Quando pensavamo come ricordare nel migliore dei modi il cinquantennale della biblioteca e magari sensibilizzare l’opinione pubblica e renderla partecipe dei nostri progetti, abbiamo pensato che forse la cosa migliore da fare era dimostrare che siamo pronti ad affrontare il futuro. Da quest’idea è nata la nostra antologia che comprende i saggi dei nostri laureandi, dei nostri studenti e degli altri lavoratori della biblioteca. Come direttore della Biblioteca centrale Srečko Vilhar di Capodistria non posso che esprimere la grande soddisfazione personale che provo in occasione dell’uscita di questo almanacco il quale, mi auguro, non sarà soltanto una piacevole lettura informativa per il più vasto pubblico ma rappresenterà forse, anche un valido materiale informativo per gli studenti e amanti delle discipline sociali e soprattutto della biblioteconomia. Ai colleghi che hanno contribuito alla stesura di questo almanacco esprimo i miei più siceri complimenti e ringraziamenti per l’esserre riusciti a dare il meglio di se stessi, in anni di maturità e tra le avversità di una vita non sempre facile e un lavoro esigente, per migliorare il proprio lavoro, la propria professione e non infine il proprio ente che si presenta al pubblico con fierezza perché rinforzato da nuova linfa e sapere che gli permetteranno di essere all’altezza dei nuovi compiti che ci riserva il futuro. Capodistria, novembre 2001 il direttore dott. Evgen Koštial Na dediščini preteklosti gradimo prihodnost 1851 - 1951-2001 'TW.xF mm ""Ululi, x < IVU x 'n sis. <*ooo,ltqie V, k\ 11/m, ^ *o«|l( -i.** Mestna knjižnica Koper leta 1951 50 LET OSREDNJE KNJIŽNICE SREČKA VILHARJA KOPER: ZGODOVINSKI ORIS KNJIŽNIČARSTVA V KOPRU Ivan Markovič UDK 027(497.4 Koper)(091 ) Izvleček Najstarejše knjižnice v Kopru so bile samostanske, in sicer knjižnica dominikancev, knjižnica minoritov konventualcev, knjižnica minoritov observantov in knjižnica kapucinov. Med drugimi pomembnimi knjižnicami sta bili še knjižnica Accademie dei Risorti in knjižnica italijanske gimnazije. Prve pobude za ustanovitev koprske javne knjižnice je sprožil koprski mestni svet že v letih 1808-1810, toda akt o ustanovitvi knjižnice je bil sprejet na seji mestnega sveta 23. maja 1851. Ob ustanovitvi je njen fond obsegal 631 knjig, knjižnica pa seje nahajala v prostorih mestne gimnazije. Prvi inventar knjig Bibliotece Civiceje iz leta 1882, knjižnica seje tedaj nahajala v prostorih mestne bolnišnice. Pozimi 1893-1894 seje knjižnica preselila v palačo Tacco in zaposlila prvega bibliotekarja Francesca Majerja. V letu 1939 seje knjižnica preimenovala v Biblioteco Comunale, ki je prenehala delovati leta 1952. Nova slovenska Mestna knjižnica je bila ustanovljena 20. oktobra 1951 in je začela delovati v palači Bruti. Leta 1955 je bila v Kopru ustanovljena še Ljudska knjižnica, mestna pa se je leta 1956 preimenovala v Študijsko knjižnico. Leta 1975 sta se obe združili v Osrednjo knjižnico, ustanovil se je domoznanski oddelek in leta 1976 oddelek v Semedeli. V letih 1977 - 1979 je potekala adaptacija stavbe, leta 1979 je bil ustanovljen še pionirski oddelek. Od leta 1979 nosi knjižnica ime po bibliotekarju in publicistu Srečku Vilharju. Danes je Osrednja knjižnica Srečka Vilharja največja regijska knjižnica s knjižničnim fondom, ki obsega okoli 300.000 enot, in je vključena v sistem vzajemne katalogizacije COBISS. Sintesi 50 anni della Biblioteca Centrale Srečko Vilhar Capodistria: breve storia delle biblioteche a Capodistria Anche a Capodistria le biblioteche più antiche erano quelle conventuali: la biblioteca dei domenicani, la biblioteca dei frati minori conventuali, la biblioteca dei frati minori osservanti e la biblioteca dei cappuccini. Altre importanti biblioteche del passato erano la biblioteca dell’Accademia dei Risorti e la biblioteca del Ginnasio italiano. Le prime iniziative per la fondazione di una biblioteca civica a Capodistria erano state intraprese dal consiglio municipale ancora negli anni 1808-1810 ma l’effettivo atto di fondazione della civica risale al 23 maggio del 1851. Alla sua fondazione la Biblioteca Civica contava 631 libri ed era ubicata nel locale ginnasio. Del 1882 è il primo inventario della Biblioteca Civica che in quell’anno si trovava nel Civico Ospedale. NeH’inverno 1893-1894 la civica veniva trasferita nel Palazzo Tacco e riceveva il suo primo bibliotecario effettivo il prof. Francesco Majer. Nel 1939 la civica era denominata Biblioteca Comunale che cessava di operare nel 1952. La nuova biblioteca civica slovena - Mestna knjižnica, è stata fondata il 20 ottobre 1951 e ubicata nel Palazzo Bruti. Nel 1956 veniva denominata Biblioteca degli Studi e nel 1955 veniva fondata anche la Biblioteca Popolare: nel 1975 le due biblioteche venivano fuse in un’unica Biblioteca Centrale che apriva anche il Reparto di Storia patria e la sezione di Semedella. Negli anni 1977-1979 l'edificio della biblioteca veniva completamente riadattato e veniva aperta la biblioteca dei ragazzi. Dal 1979 la biblioteca porta il nome del bibliotecario, partigiano e pubblicista Srečko Vilhar. Oggi la Biblioteca centrale Srečko Vilhar di Capodistria è la maggiore biblioteca regionale con un fondo librario di circa 300.000 unità e perfettamente integrata nel sistema di catalogazione partecipata sloveno COBISS. ZAČETKI KNJIŽNIČARSTVA V KOPRU IN SAMOSTANSKE KNJIŽNICE Začetki knjižničarstva v Kopru Knjižničarstvo ima v Kopru zelo dolgo in bogato tradicijo. Samostanske, šolske in javne knjižnice ter zasebne knjižne zbirke so odraz živahnega kulturnega utripa mesta, ki je zelo zgodaj imelo tudi svoje akademije, kolegije in šole. Potreba po knjigah in urejenih knjižnih zbirkah seje pokazala zelo zgodaj in prav zato segajo začetki knjižničarstva v Kopru daleč v preteklost. Samostani so bili tista mesta, kjer so v srednjem veku prepisovali in ročno razmnoževali ter iluminirali kodekse. Nekateri viri nakazujejo, da je taka de- lavnica bila tudi v Kopru v samostanu sv. Ane, in sicer v zgodnjem renesančnem obdobju. Nadalje nekateri zgodovinarji zatrjujejo, daje prav v Kopru Panfilo Castaldi s sodelavci med prvimi delal tiskarske poizkuse s premičnimi tiskarskimi črkami. Zaradi pomanjkanja dokazov, to je natisnjenih knjig, ki bi potrjevale to domnevo, je uradno zgodovinopisje to teorijo ovrglo, a se kljub temu pogosto med mesta, kjer seje tiskarstvo začelo, uvršča tudi Koper. Najstarejše knjižnice so samostanske. Rasle so skupaj s samostani, zbirale in hranile pa so predvsem gradivo verske in teološke vsebine za potrebe redovnikov; nekatere pa so bile odprte tudi za neredovnike. Od laičnih knjižnic sta najpomembnejši knjižnica italijanske gimnazije, ki je neposredna naslednica knjižnice Collegia dei Nobili (Kolegija plemičev), in knjižnice Accademie dei Risorti (Akademije prerojenih). Knjižnico Akademije sta ustanovila in vodila Gian Rinaldo Carli in Girolamo Gravisi. Delovala je sicer zelo kratek čas, vendar ji je uspelo zbrati dragocen knjižni fond, ki so ga ob prenehanju delovanja akademije premestili prav v gimnazijsko knjižnico. V nadaljnjem razvoju knjižnic imajo posebno mesto javne knjižnice. Razvijati so se začele, ker knjižnice samostanov, akademij in sorodnih ustanov sčasoma niso mogle zadostiti potrebam vedno večjega števila pismenih in izobraženih ljudi med laiki. V devetnajstem stoletju so številna mesta v Evropi začela ustanavljati svoje javne mestne knjižnice. Tudi v Kopru je bila prva mestna knjižnica Biblioteca Civica, ustanovljena že leta 1851. Delovala je gotovo celo stoletje, in sicer do leta 1952, ko je bila ustanovljena nova Mestna knjižnica, iz katere je nastala današnja Osrednja knjižnica Srečka Vilharja. Letos torej praznujemo 50-letnico ustanovitve Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper in 150-letnico Bibliotece Civice in s tem stoletje in pol dolgo obdobje obstoja javnega knjižničarstva v Kopru. Samostanske knjižnice Tudi pri nas kot drugod po Evropi imajo naj starejšo tradicijo samostanske knjižnice. Te so manj znane, predstavljajo pa pravo zakladnico človekove ustvarjalnosti, ki se je v njih zbirala skozi stoletja. Tudi v Kopru so bile prve knjižnice samostanske, med njimi: knjižnica kapucinov pri sv. Marti, knjižnica dominikancev, knjižnica konventualcev pri sv. Frančišku in observantov pri sv. Ani. Danes te knjižnice kot tudi samostani ne delujejo več, ohranili pa so se zapiski o njihovem obstoju in nekateri pomembni knjižni fondi. Knjižnica dominikancev Ob koncu 18. stoletja je bila dominikanska knjižnica zaradi bogatega fonda in odprtosti tudi za javnost skoraj prava javna mestna knjižnica. Njene knjige so si izposojali koprski izobraženci, tako laiki kot duhovniki. Žal se od te knjižnice ni ohranilo nič. Ostala so le pričevanja iz časa, ko je slovela kot najstarejša in pomembna koprska knjižnica. Po razpustitvi samostana so knjige dominikancev romale najprej v Trst v novoustanovljeno Biblioteco Civico in nato v semeniško knjižnico v Gorico skupaj s drugimi samostanskimi knjižnicami iz Istre (Poreča in Pule). Od leta 1819 je ta knjižnični fond del fonda Teološkega seminarja iz Gorice, v katerem so tudi knjige razpuščenega samostana sv. Frančiška iz Kopra. Knjižnica minoritov konventualcev O knjižnici samostana sv. Frančiška iz Kopra je še manj podatkov kot za ostale samostanske knjižnice. Tudi sekundarni viri o njej molčijo in kaže, da ni bila tako pomembna kot knjižnica dominikancev. Danes se njeni ostanki prav tako nahajajo v knjižnici Teološkega seminarja v Gorici, kamor so prispeli najverjetneje po isti poti kakor dominikanski fond, torej leta 1819 skupaj z drugimi istrskimi fondi. Knjižnica koprskih konventualcev pa se v strokovni literaturi pojavlja posredno, in sicer ko se govori o znanem Panfilu Castaldiju. Po pričevanju patra Antonia Cargnatija (umrl 1789) naj bi prav ta knjižnica hranila tudi dva Castaldijeva prvotiska: Responzorij sv. Antonia (Responsorio di S.Antonio) in Molitev k svetemu mrtvaškemu prtu (Orazione alla Santa Sindone), ki naj bi jih v Kopru natisnil Italijan še pred Gutenbergom. Vendar jih kljub temeljitemu iskanju niso našli. Knjižnici minoritov observantov in minoritov kapucinov Knjižnična fonda samostanov sv. Ane in sv. Marte je doletela skupna usoda. Leta 1948 so bili minoriti, kapucini in observanti izgnani iz svojih samostanov v Kopru, njihove knjižne fonde pa so jugoslovanske oblasti 4 leta pozneje premestile iz zapuščenih poslopij v Zbirni center knjižnic v Portorožu in od tod v koprsko Mestno knjižnico. Na Koprskem sta to edini samostanski knjižnici, ki sta se ohranili do danes. Knjižnica kapucinov sv. Marte Kapucinska knjižnica sv. Marte ni bila velika, bila pa je dobro urejena. Nahajala se je v dveh prostorih. Imela je zanimivo razporeditev gradiva po strokah, in sicer: govorniki, štiridesetdnevni post in advent, kateheti, panegiriki, homiliari, duhovne vaje in misionarji, morala, cerkveni očetje, biblicistika, apologeti, kanon in liturgija, dogmatika, moralisti, miscellanea, življenja svetnikov, zgodovinarji, asketi, frančiškalija, pravo in teologija, liturgija, znanost, tuji jeziki, zgodovina, slovarji, italijanska književnost, branja, latinska književnost, filozofija, govorništvo, agio-bio-monografije. Knjižnica observantov sv. Ane Knjižnica minoritov observantov pri sv. Ani je bila brez dvoma največja in najbogatejša samostanska knjižnica na Koprskem. Štela je gotovo 12.000 knjig. Poleg knjižnice in številnih umetnin so hranili še večje število iluminiranih poznorenesančnih kodeksov. To je sprožilo domnevo, daje bila v samostanu v preteklosti tudi delavnica, v kateri so prepisovali in iluminirali rokopise. Knjižnica Akademije Velikemu povpraševanju po knjigah v Kopru sta poskušala ugoditi še Gian Rinaldo Carli in Girolamo Gravisi z ustanovitvijo knjižnice v Accademii dei Risorti, ki je delovala od leta 1760 do leta 1806. Knjižnica ni bila velika, zbirala pa je predvsem dela s področja humanistike. Ko je akademija prenehala delovati (1806), so knjižnico preselili v Collegio dei Nobili, kije že takrat hra- nil bogato in dragoceno knjižno zbirko. Knjižnica Italijanske gimnazije Knjižnica Collegia dei Nobili in zatem gimnazije je bila do ustanovitve Bibliotece Civice najpomembnejša koprska knjižnica. Knjižnica gimnazije je imela in ima še danes bogat knjižni fond starejšega gradiva, ki ga je sproti dograjevala in ljubosumno hranila, saj je imela to srečo, da od ustanovitve kolegija (1612) ni doživela večjih sprememb. MESTNA KNJIŽNICA - BIBLIOTECA CIVICA Prve pobude za ustanovitev mestne knjižnice (1808-1810) Prve pobude za ustanovitev koprske javne mestne knjižnice (Biblioteca Civica) je sprožil koprski mestni svet na več sejah v letih 1808 do 1810. Prvi načrt je predvideval ureditev knjižnice v enem prostoru v mestni sirotišnici Monte di Pietà. Ustanovitev Bibliotece Civice (1851 ) Akt o ustanovitvi mestne knjižnice je bil sprejet na seji mestnega sveta dne 23. maja 1851. Imenovala se je Biblioteca Civica. To je uradni dokument, s katerim je bila koprska mestna knjižnica - Biblioteca Civica, uradno ustanovljena (PAKfond Italijanska gimnazija, 1850, t.e. 1/10 in PAK Občinski akti, 1851, št. 601-830).1 Prvi fond Bibliotece Civice je obsegal 631 knjig. Knjižnica pa seje nahajala v prostorih mestne gimnazije, delovala pa je samostojno in ločeno od gimnazijske knjižnice (gimnazijaska knjižnica se je imenovala Biblioteca Erariale nato pa Biblioteca dei professori). Kljub uradni ustanovitvi Biblioteca Civica še ni bila odprta za javnost. Čeprav je bilo zagotovljeno delno financiranje nakupa novega gradiva, je ostalo nerešenih veliko vprašanj: javna dostopnost knjižnice, njena lokacija ter zapo- slitev knjižničarja. Reševanje teh problemov se je kmalu izkazalo kot zelo trd oreh. Nadaljnje pobude o reorganizaciji in pozneje celo o ustanovitvi nove knjižnice pričajo o tem, da njeno delovanje ni bilo urejeno. Čeprav je imela prostore v gimnaziji in je bil njen status pravno urejen, je obstajala samo na papirju. Sledila so leta, ko so poizkušali Biblioteco Civico oživeti in jo odpreti za javnost. Tako so leta 1865 ob adaptaciji šolskega poslopja gimnazije predlagali, da bi se mestna in šolska knjižnica združili in da bi se jima priključil še pomemben knjižni fond družine Grisoni, s katerim je tedaj upravljala sirotišnica Pio Istituto Grisoni. To pobudo so ponovno dali leta 1873. Leta 1879 je mestni časopis L’Unione objavil oglas - kolekto, s katerim je vabil občane, naj s prostovoljnimi prispevki pomagajo urediti Biblioteco Civico. Načrtovali so, da bi uredili okrog 70 m2 uporabne površine v drugem nadstropju mestne hiše. Prispevki, ki sojih zbrali do konca leta, niso zadostovali, zato so zbrani denar položili na poseben račun pri občinskem tajniku, kjer so zbrane prispevke hranili še naprej za ureditev Bibliotece Civice. Poleg tega so se v prostorih mestne hiše hranile številne knjige, ki sojih meščani podarili za Biblioteco Civico in tudi knjige, ki jih je občina sproti nakupovala za svojo knjižnico. 12. 1. 1882 (le 3 leta po zbiranju prostovoljnih prispevkov za knjižnico) je župan Maniago naročil mestnemu pisarju Adolfu Pazderi, naj inventarizira knjige, revije in brošure, ki so se zbirale na podstrešju mestne hiše2. Iz pisma, ki ga je dne 11.11.1882 notar Pazdera ob zaključku dela naslovil županu (PAK Občinski akti 1882, št. 135/3827), in iz samega inventarja, ki ga je sestavil notar (PAK av 3827/1882), je razvidno, da je notar dal prenesti vse inventarizirane knjige v Mestno bolnišnico (Civico Ospedale), kjer so bile shranjene v 17 omarah. Po inventarju je Biblioteca Civica imela 9324 enot gradiva. Biblioteca Civica v palači Tacco Prvi knjižničar Bibliotece Civice je bil profesor Francesco Majer in šele z njim je knjižnica res zaživela. To se je zgodilo pozimi med letoma 1893/94, ko so knjižnico preselili iz bolnišnice v palačo Tacco. Poleg knjižnice je v palači Tacco domoval tudi mestni arhiv. Leta 1909 je Majer izdal inventar starega koprskega arhiva, ki je še danes tako urejen, kakor ga je zastavil on. V knjižnici je izdelal novo inventarno knjigo, prve kataloge, vodil evidenco dotoka gradiva in evidenco obiskov. Ob njegovi smrti leta 1939 je knjižnica štela preko 23.000 knjig. Biblioteca Comunale (1939-1952) Benedetto Lonza je bil ravnatelj mestne knjižnica od smrti Francesca Majerja (1939) pa vse do prenehanja njenega delovanja leta 1952. V času njegovega ravnateljevanja se je knjižnica imenovala Biblioteca Comunale (Občinska knjižnica). Lonza je bil ravnatelj knjižnice v vojnih in povojnih letih in je sprejemal pomembne odločitve. Očitajo mu, da je Koper zaradi njega verjetno za vedno izgubil svoje najdragocenejše knjige. Evakuacija knjig Leta 1944 je italijansko Ministrstvo za izobraževanje (Ministero all'Educazione Nazionale), potem ko so bila nekatera istrska mesta bombardirana, ukazalo, da se najdragocenejše knjižno in arhivsko gradivo preseli v druge varnejše kraje. V Kopru je seznam gradiva za evakuacijo, njegovo namestitev v škatle in popis opravil tedanji ravnatelj knjižnice Benedetto Lonza in dne 29. junija 1944 ves material predal tedanjim občinskim oblastem. Koper je tako ostal brez najdragocenejšega dela starega mestnega arhiva in nekaterih pomembnih knjig, med katerimi sta bili 2 inkunabuli, t.im. kodeks Borisi iz XV. stol.3 ter nekatera dela Girolama Muzia in Gian Rinalda Carlija4. Nemci in partizani Spomladi leta 1944 so se nemški vojaki nastanili v dveh sobah v pritličju palače Tacco. V zasedenih prostorih so organizirali oskrbovanje svojih enot na Obali. Po njihovem odhodu pa so se tja za kratek čas nastanili partizani, ki so iz prostorov naredili skladišče. Prostori so bili vrnjeni knjižnici šele jeseni leta 1945 in so bili v zelo slabem stanju, tako da jih je bilo treba temeljito očistiti in celo zapreti za 2 leti. Leta 1948 so atrij palače Tacco preuredili v prostor za razstave in šele poleti 1950 so obnovili knjižnične prostore in opravili inventuro. Zadnje obdobje Bibliotece Civice in ustanovitev nove Mestne knjižnice Povojno politično dogajanje seje odražalo tudi v knjižnici. Že v začetku leta 1950 je vodstvo Istrskega okrožnega ljudskega odbora (IOLO) razpravljalo o ustanovitni nove slovenske Mestne knjižnice in vodstvo te zaupalo Miroslavu Pahorju. Selitev knjižničnega fonda Bibliotece Civice (Comunale) iz palače Tacco v novo slovensko Mestno knjižnico v palačo Bruti seje pod vodstvom Miroslava Pahorja začela 13. maja 1951 in je potekala vse do poletja 1952. Uradna otvoritev nove koprske Mestne knjižnice v palači Bruti pa je bila 10. novembra 1951. Med tem pa se je politično dogajanje zaostrovalo. V Kopru se je začel "politični proces proti špijonski skupini” (Pahor 1979, str.71 ), v katerega so bili vpleteni tudi profesorji na italijanski Gimnaziji Carla Combija. Med temi je bil tudi Benedetto Lonza, ki je 15. februarja 1952 prebegnil v Italijo in se ni več vrnil v takratno cono B. Nekaj dni zatem, 26. marca 1952, so, ker Lonze ni bilo nazaj, s pooblastilom Mestnega ljudskega odbora Koper (MLO) vdrli v Biblioteco Civico (Comunale) v palači Tacco in izpeljali selitev do konca. Stara koprska mestna knjižnica - Biblioteca Civica je tako prehehala delovati 26. marca 1952, ko njenega direktorja ni bilo več in ko so njen fond dokončno preselili v novo Mestno knjižnico. Zanimivo je, da sta v Kopru v času od 10.11.1951 (datum otvoritve nove Mestne knjižnice v palači Bruti, ki ga imamo danes za datum ustanovitve današnje Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper) pa vse do 26. 3. 1952 (konec delovanja stare mestne knjižnice - Bibliotece Civice) v Kopru de facto in de jure obstajali kar dve mestni knjižnici. RAZVOJ MESTNE KNJIŽNICE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI -OSREDNJA KNJIŽNICA SREČKA VILHARJA Mestna knjižnica 1951 Mestna knjižnica v Kopru je bila ustanovljena 20.10. 1951.5 Ustanovil jo je MLO Koper na pobudo Vojne uprave jugoslovanske cone B in Istrskega okrožnega ljudskega odbora. Knjižnica je imela naloge študijske in ljudske knjižnice: Tudi knjižnični fond je bil ločen na dva povsem samostojna dela: fond študijske in fond ljudske knjižnice. Tretji samostojni fond, ki so ga vodili kot corpus sepratum, pa so bile knjige nekdanjega Zbirnega centra knjižnic v Portorožu. Knjižnica si je delila palačo Bruti z glasbeno šolo in vojaškim odsekom, ki sta bila v višjih nadstropjih. Študijska knjižnica (1956) Od ustanovitve leta 1951 pa do 31.12.1955 je koprsko Mestno knjižnico vzdrževal Mestni ljudski odbor. 1.1.1956 pa je prišla v pristojnost Okrajnega ljudskega odbora in bila preimenovana v Študijsko knjižnico. i..: 1 i Ljudska knjižnica (1955) Zaradi prostorske stiske so začeli iskati novo lokacijo za ljudski oddelek (knjižnico). Poleg tega pa je bila takrat usmeritev v nacionalnem knjižničarstvu ločevanje fondov na študijske in ljudske. Ljudska knjižnica je bila tako ustanovljena zelo zgodaj, in sicer 12. septembra 1955 (Hočevar 1979, str. 77), vendar ni imela lastnih prostorov. Nove prostore v Verdijevi ulici v Kopru je dobila šele leta 1961. Takrat se je prostorska stiska nekoliko omilila. Tudi Študijska knjižnica je medtem v palači Bruti pridobila prostore glasbene šole, ki so jo leta 1955 preselili. Nazadnje (1960) so iz palače Bruti preselili tudi vojaški odsek, tako da je poslopje v celoti ostalo Študijski knjižnici (Hočevar 1979, str. 78). Razvoj Študijske knjižnice Študijska knjižnica je doživela velik razvoj med ravnateljevanjem Srečka Vilharja. To je bilo od leta 1958 dalje, ko je knjižnica prešla pod okrilje občine. Pomemben mejnik je leto 1960, ko je Študijska knjižnica pridobila pravico do obveznega izvoda vseh publikacij, natisnjenih v Sloveniji, s čimer je zelo obogatila svoj fond. Ob svoji deseti obletnici (1961) je knjižnica pripravila odmevno razstavo “Slovensko primorsko časopisje 1849-1960”, in sicer ob zborovanju slovenskih knjižničarjev v Kopru. Izšel je tudi prvi zbornik knjižnice “Študijska knjižnica v Kopru 1951-1961”. V knjižnici so začeli sistematično zbirati pomorsko literaturo v slovenskem jeziku. Sledila so leta odmevnega kulturnega delovanja Študijske knjižnice. V knjižnici so pripravili številne odmevne razstave (Dante pri Slovencih, 1965, Sto let slovenske bibliografije...), organizirali posvetovanje društva bibliotekarjev v Kopru (1966), objavljali strokovne članke in prvi v Sloveniji uvedli potujočo knjižnico in približali knjigo tudi prebivalcem zaledja Kopra, Izole, Pirana, Sežane in Ilirske Bistrice. Združitev Študijske in Ljudske knjižnice v Osrednjo knjižnico (1975) Hitre družbene spremembe ter nove smeri v svetovnem in slovenskem knjižničarstvu so botrovale “ponovni” združitvi Študijske in Ljudske knjižnice. To se je zgodilo 1.1.1975 in nova knjižnica seje imenovala Osrednja knjižnica Koper. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Ko se danes ozremo nazaj v prva leta delovanja Osrednje knjižnice, lahko trdimo, da je bil takrat zagotovo največji dosežek oblikovanje domoznanskega oddelka. Tako so v knjižnici začeli sistematično zbirati, nabavljati, dokumentirati, preučevati in hraniti vse gradivo in informacije, ki se nanašajo na Koper, Primorsko in Istro. Žal pa je zaradi reorganizacije dela prenehal delovati časopisni oddelk. 27. 12. 1976 je bil odprt nov oddelek - izposojevališče v Semedeli, primestnem delu Kopra, ki se je hitro širil in ker so prebivalci želeli imeti knjižnico. Adaptacija knjižnice 1977-79 Od ustanovitve naprej seje knjižnica spopadala s prostorskimi težavami, ki so se z naraščanjem knjižničnega fonda le stopnjevale. O tem pričajo tudi načrtovanja za adaptacijo palače De Belli za Študijsko knjižnico (1960-63) ter že izdelani načrti za adaptacijo palače Bruti leta 1972. Obnovitvena dela knjižnice so končno stekla maja leta 1977, in sicer po fazah. Gradivo so iz enega nadstropja preselili v drugo ali kam drugam. Druga faza seje začela avgusta 1978 in je trajala vse do avgusta 1979. Obnovljena stavba je tako 2 imela 1.177 m uporabne površine, prostori so bili sodobno opremljeni s knjižnimi policami, kataložnimi omaricami in čitalniškimi mizami. Knjižnica je dobila tudi razstavne vitrine in knjigoveznico. 2 Za Oddelek za delo z mladimi bralci je knjižnica dobila 72 m prostora v Verdijevi ulici v Kopru. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja 1979 Nova, prenovljena knjižnica je bila uradno odprta 29.11.1979. Poimenovali sojo po dolgoletnem ravnatelju knjižnice Srečku Vilharju (1907-1976). Ob tej priložnosti je bila tudi izdana publikacija, v kateri je prikazano življenje in delo Srečka Vilharja ter zgodovina knjižnice od leta 1882 do 1977. Prosti pristop Ob adaptaciji stavbe so v knjižnici opravilli tudi temeljito preoblikovanje postavitve gradiva. Med prvimi v Sloveniji so ga postavili po načelu prostega pristopa. Postali so prva slovenska študijska knjižnica, kije knjige iz zaprtih skladišč ponudila bralcem neposredno na policah. Načelo prostega prostopa je danes v svetu uveljavljeno kot standard v javnem knjižničarstvu. Ob otvoritvi knjižnice je bilo postavljenih na prosti pristop približno 19.000 knjig ali 540 tekočih metrov polic (za primerjavo lahko povemo, da je danes v knjižnici na prostem pristopu približno 37.000 knjig). Pionirski oddelek Istočasno je v prostorih bivše Ljudske knjižnice v Verdijevi ulici nastajal Pionirski oddelek. Uradno je bil ustanovljen 28. novembra 1979. Pred tem datumom je pionirska knjižnica že delovala, vendar ne samostojno, temveč v okviru Ljudske knjižnice. V Pionirski oddelek so prenesli tudi knjižnico iz Pionirskega doma. Nov Pionirski oddelek je imel na začetku delovanja 7.941 knjig in enega višjega knjižničarja. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja danes Danes spada Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper med splošnoizobraževalne knjižnice II. tipa in je največja javna knjižnica v Slovenski Istri. Osrednja stavba knjižnice se nahaja na trgu Brolo v palalči Bruti. V okviru Osrednje knjižnice delujejo naslednje dislocirane enote: Oddelek za mlade bralce, Enota Semedela ter Potujoča knjižnica. Prostore Oddelka za mlade bralce v Verdijevi ulici trenutno adaptirajo in se zato oddelek začasno nahaja v nadomestnih prostorih v Čevljarski ulici. Potujoča knjižnica pa je leta 1998 dobila nov bibliobus, ki je že tretje vozilo koprske knjižnice. Danes bibliobus obiskuje 30 krajev na območju občine Koper in 31 krajev na območju občin Izola, Piran, Hrpelje-Kozina in Ilirska Bistrica. Celoten knjižnični prostor znaša 1.777 m2, z izposojevališči skupaj pa 1.928 2 2 m . Z letošnjim letom je knjižnica pridobila 816 m novih skladiščnih prostorov s približno 4.000 tekočimi metri polic. Celoten knjižnični fond znaša že 300.000 enot gradiva (monografske in serijske publikacije, avdiovizualno gradivo ter drugo gradivo) od tega 220.000 v slovenskem in preko 80.000 v ostalih jezikih, predvsem v italijanščini. V letu 1999 je bilo v knjižnico včlanjenih 10.317 bralcev, od tega 7021 odraslih in 3296 mladih bralcev. V istem letu je knjižnica izposodila 304.430 enot knjižničnega gradiva, od tega 234.882 na dom in 69.548 v čitalnici. Prireditve knjižnice je obiskalo 4.764 ljudi. V knjižnici je zaposlenih 29 delavcev, od tega 19 strokovnih delavcev (6 bibliotekarjev, 8 višjih knjižničarjev in 5 knjižničarjev) in 10 upravnih in tehničnih delavcev (3 knjižnični manipulanti, 3 upravni delavci in 4 tehnični delavci). Domoznanski oddelek V osrednji stavbi knjižnice se je poleg Študijskega oddelka, ki nudi tradicionalne knjižnične usluge in kjer se tudi opravlja največji del izposoje gradiva, zadnja leta razvil tudi Domoznanski oddelek. Gradivo Domoznanskega oddelka je edinstveno v Sloveniji po istriki. V okviru tega oddelka pa so tudi posebne zbirke kot zbirka Rara (zbirka redkih in dragocenih knjig), zbirka Biblioteca Civica (zbirka knjig stare Bibliotece Civice) ter pomembne rodbinske zbirke (Grisoni in Besenghi). V Domoznanskem oddelku poleg zbiranja, hranjenja in izposojanja domoznanskega gradiva opravljajo tudi dokumentalistično dejavnost in svetujejo in pomagajo pri iskanju, pregledovanju in zbiranju literature za seminarske, diplomske in druge raziskovalne naloge, ki se nanašajo na Primorsko in Istro. Matična služba in Oddelek za italijaniko V Matični službi svetujejo pri urejanju drugih knjižnic na območju občine, pomagajo pri zahtevnejših iskanjih bibliografskih podatkov v sistemu COBISS, pri izdelavi različnih bibliografij, svetujejo pri strokovnih bibliotekarskih problemih ter zbirajo in hranijo strokovno literaturo s področja bibliotekarstva. V oddelku je bogata zbirka strokovne literature s področja bibliologije, knjižničarstva, bibliotekarskih standardov itn. V knjižnici je tudi Oddelek za italijaniko. Njegova temeljna naloga je nabava knjižnega in drugega gradiva v italijanskem jeziku za pripadnike italijanske narodnosti in zadovoljevanje njihovih kulturnih in izobraževalnih potreb v knjižnici. V oddelku organizirajo literarne večere, predavanja in strokovna srečanja in skrbijo za stalno izobraževanje bibliotekarjev na italijanskih šolah in drugih ustanovah za italijansko narodnostno skupnost v Slovenski Istri. Knjižnica in sistem COBISS Danes poteka delo v knjižnici popolnoma avtomatizirano in v skladu z najsodobnejšimi usmeritvami v slovenskem in svetovnem bibliotekarstvu. Že več kot desetletje je knjižnica aktiven član slovenskega sistema vzajemne katalogizacije COBISS - Cooperative Online Bibliographic System and Services, ki omogoča popolno avtomatizacijo vseh strokovnih delovnih procesov v knjižnici (inventarizacija, katalogizacija, katalogi, ORAČ, statistika in izposoja) in neposreden dostop do svetovnih informacijskih virov tako za delavce knjižnice kot za njene uporabnike. CITIRANA DELA • Vilhar, S. (1961 ). Prerez zgodovine slovenskih knjižnic in knjižničarstva na Primorskem. V Kopru: Lipa. • Hočevar, J. (1979). Nekaj osnovnih črt razvoja Osrednje knjižnice Koper po letu 1954. Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. • Gregorič-Bratina, M. (1985). Spomini knjižničarke. Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. • Pahor, M. (1979). Mestna knijžnica v Kopru, njen nastanek in razvoj do leta 1954. V: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper (str. 53-75). Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja. • Markovič, I. (2000). Fondi librari e biblioteche a Capodistria. Capodistria. Comunità italiana. • Markovič, I. (2001). Biblioteca Civica: nastanek in razvoj Mestne knjižnice v Kopru do leta 1952. V: Knjižnica, 45, 1-2, str. 23-34. Opombe: 1 Nastanek Bibliotece Civice, ustanovljene leta 1851 in ne 1882, kot napačno trdi Miroslav Pahor v svojem delu (Pahor 1979), sem obširneje opisal in dokazal v svojih prejšnjih delih, prim.: Ivan Markovič: Fondi librari e biblioteche a Capodistria, Capodistria 2000 in Ivan Markovič: Biblioteca Civica, nastanek in razvoj Mestne knjižnice v Kopru do leta 1952, v reviji Knjižnica, 45, 1-2, 2001, str. 23-34. 2 Natančneje: “che da tempo si trovavano sparse in gran disordine nel soffitto nella casa comunale". Se pravi knjig, ki so se že od nekdaj grmadile na podstrešju. Ta dopis po Pahorjevem mnenju predstavlja akt o ustanovitvi Bibliotece Civice (Pahor, 1979, str. 53 in 57). Vendar je očitno, da gre le za nalog, ki je bil dan mestnemu pisarju, naj inventarizira obstoječi knjižni fond. Kar pa nikakor ni in niti ne more predstavljati odloka o ustanovitvi knjižnice! 3 Od teh je ena zagotovo: P.P Vergerlo, De ingenuis moribus...Venezia 1479 (Arhiv OKSVKP Fond Majer-Lonza, f.25) 4 Glej (Markovič, 2001) poglavje o evakuaciji knjig, kjer je to podrobneje obdelano. 5 Krnel-Umek 1985, str. 5; Hočevar 1979, str. 76 in Vilhar 1961 str. 15, Gregorič-B rati n a 1985 str. 24. DOPOLNJEVANJE KNJIŽNIČNEGA FONDA V OSREDNJI KNJIŽNICI SREČKA VILHARJA V OBDOBJU 1985-2000 Nives Venti n UDK 025.2/.3(497.4 Koper)"1985/2000" Izvleček Prispevek analizira pridobivanje knjižničnega fonda v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v zadnjih 15 letih oziroma po letu 1985, ko je bilo to nazadnje prikazano v predhodnem zborniku knjižnice. Pomembna pridobitev za knjižnico je bila zaposlitev referentke za italijaniko leta I986, kije uspela pridobiti dodatna denarna sredstva za nakup knjižničnega gradiva v italijanskem jeziku. V letih osamosvajanja Slovenije 1990-91 seje plaz sprememb in novosti sprožil tudi na področju nabave, ko so se v Sloveniji rojevale mnoge nove založbe in smo izgubili stik s knjižnim trgom nekdanjih jugoslovanskih republik. Tudi vključitev v knjižnično-informacijski sistem COBISS leta 1992 je za področje nabave pomenila nove možnosti za koordinacijo nabave. Prehod s terminalskega načina dela na osebni računalnik pa je v letu 2000 odprl nove možnosti elektronskega naročanja gradiva. Po letu 1994 je letni prirast porasel in presegel 10.000 izvodov. Pri knjižnem gradivu je knjižnica leta 1998 prvič presegla slovenski standard, ni pa še dosegla Iflinega standarda 250 enot na 1000 prebivalcev. Sintesi Allargamento del fondo librario della Biblioteca Centrale Srečko Vilhar nel periodo 1985-2000 Il saggio analizza l’acquisizione dei libri nella Biblioteca Centrale Srečko Vilhar di Capodistria negli ultimi 15 anni ovvero dalla pubblicazione dell’ultimo almanacco della biblioteca. Significativo è stato l’impiego di un referente per il libro italiano che è riuscito a ottenere finanziamenti supplementari. A partire dagli anni 1990-1991 ovvero dall’Indipendenza della Slovenia in poi, i cessati contatti con il mercato delle regioni dell’ex Jugoslavia e la nascita di numerose case editrici in Slovenia hanno apportato sostanziali cambiamenti nel settore dell’acquisto libri come pure nella struttura del fondo librario della biblioteca. Importanti novità per il coordinamento degli acquisti si verificano poi con l’introduzione della catalogazione partecipata nel sistema COBISS e l’avvento dell’editoria elettronica. Dal 1994 la biblioteca acquisisce in media oltre 10.000 libri e questo numero continua a crescere: nel 1998 per la prima volta è stato superato lo standard nazionale e avvicinato lo standard dell’IFLA che è di 250 unità per 1000 abitanti. Nabava je očem skrita, a je ena izmed najbolj kreativnih, odgovornih in daljnosežnih poslovnih dejavnosti knjižnice. Z določanjem kriterijev nabavne politike in z izborom knjižničnega gradiva je knjižničar odgovoren svoji poklicni vesti in vsem sedanjim in bodočim obiskovalcem knjižnice. V prispevku bom poskušala analizirati nabavo knjižničnega gradiva v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja in poudariti tiste mejnike in posebnosti, ki so nanjo vplivali in jo zaznamovali v zadnjih petnajstih letih oziroma po letu 1985, ko je bila nazadnje prikazana v predhodnem zborniku knjižnice.1 Pomembna pridobitev za knjižnico, povezana tudi z nabavo gradiva, je bila zaposlitev referentke za italijaniko leta 1986, ki je začela sistematično slediti novostim na italijanskem knjižnem trgu in se posvetila nakupu gradiva v italijanskem jeziku. Kmalu je uspela pridobiti dodatna denarna sredstva za nakup knjižničnega gradiva v italijanskem jeziku. Po letu 1990 seje plaz sprememb in novosti tako kot na drugih področjih sprožil tudi na področju nabave. Kot gobe po dežju so se v Sloveniji rojevale nove založbe in v naši knjižnici je bilo nakupljeno gradivo v slovenskem jeziku v letu 1991 izdano pri več kot sedemdesetih različnih založbah. Vse pogostejše so bile tudi samozaložbe. Tedensko so se rojevali in prihajali v knjižnico novi časniki in časopisi. Dobivali smo nove strankarske časnike, kopico novih tabloidnih in drugih časopisov in spraševali smo se, kateri se bodo obdržali in zdržali konkurenco. Z razpadom Jugoslavije smo izgubili stik s knjižnim trgom nekdanjih jugoslovanskih republik. Presahnili so vsakoletni obiski knjižnih sejmov jugo- slovanskih založnikov v Beogradu in Interlibra v Zagrebu. Po nekajletnem zatišju smo ponovno vzpostavili stik z zastopniki hrvaških založniških hiš. Po letu 1996 vsako leto obiščemo sejem knjig, ki ga od leta 1995 organizirajo v Puli. Sejem nam je omogočil zapolniti vrzel, ki je nastala v letih 1990 - 1996 v domoznanskem delu gradiva, izdanem na Hrvaškem. O založniški dejavnosti in novitetah smo zbirali informacije in naročali gradivo tudi na sejmu knjig otroške in mladinske literature v Bologni, na sejmu Frankfurt po Frankfurtu v Ljubljani in na Slovenskem knjižnem sejmu. Iskanje možnosti za čim ugodnejšo ceno knjižničnega gradiva je v teh letih zahtevalo veliko dodatnega angažiranja in dogovarjanja za boljše rabate in plačilne pogoje pri dobaviteljih ter pristanek na sodelovanje z obvladljivim številom posrednikov. Na knjižnem trgu seje konkurenca ostrila in zastopniki so si začeli podajati kljuko oddelka za nabavo in nas včasih na vse mogoče načine izsiljevati. Vsi zastavljeni cilji, povezani z nabavo, so zaradi večje razgibanosti poslovanja, novih medijev, 40% višjega prirasta gradiva v primerjavi z osemdesetimi (z enakim številom kadra) postali nedosegljivi. Sredi devetdesetih smo se kar nekaj let otepali interventnih nakupov Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (MKRS). Dogajalo seje, da smo imeli naslove, ki jih je določilo Ministrstvo, že v zadostnem številu izvodov ali jih sploh nismo nameravali kupiti. Leta 1992 smo postali aktiven član knjižnično-informacijskega sistema COBISS. Za področje dopolnjevanja knjižničnega gradiva je vključitev v COBISS pomenila nove možnosti poizvedovanja po lastni bazi, skupni slovenski in tujih bazah, olajšano koordinacijo nabave in možnost zapisovanja podatka o statusu gradiva, v katerem se publikacija v določenem trenutku nahaja. Prehod s terminalskega načina dela na osebni računalnik je v letu 2000 odprl nove možnosti elektronskega naročanja gradiva in enostavnega poslovanja. Zaradi prekinitev v financiranju smo v osemdesetih in začetku devetdesetih let kar nekajkrat ustavili nakup gradiva in zagato reševali, kot smo najbolje znali. Za potrpežljivost in posluh se moramo zahvaliti knjigarni Libris v Kopru, ki nas kljub občasnim finančnim mrkom zalaga z oglednimi izvodi in nam pomaga z odlogi plačil. V prvi polovici devetdesetih je financiranje knjižničnega gradiva potekalo v skladu s priporočilom MKRS, da mora občina zagotoviti polovico sredstev glede na število prebivalcev in povprečno planirano ceno knjižničnega gradiva. Po letu 1995 se delež sredstev Občine Koper za nakup gradiva ni več povečeval in je že četrto leto 20% manjši od republiškega. Zakon o začasnem financiranju nam ni v pomoč, saj preživimo prvo četrtletje s pičlo podporo občinskih sredstev in velikokrat mine pol leta, pa ne vemo, koliko sredstev bomo imeli na voljo. Vsako leto se večajo obveznosti knjižnice do financerja zaradi sestavljanja vsebinskih in finančnih poročili o nakupu gradiva za vsak namenski vir posebej. Poročilo za financerja, ki ga omogoča segment COBISS izpisov iz računalnika, zahteva zaradi usklajenosti med računalniškim izpisom porabe iz lokalnih podatkov in računovodskim stanjem natančen vnos vseh cen gradiva z davkom, s popustom, z oznako financerja in natančno vodenje stanja porabe namenskih sredstev iz različnih virov. Kljub natančnosti vnosa in kontroli pa je popolna usklajenost nemogoča, ker prihaja do napak zaradi razdrobljenosti lokalnih podatkov za vsak posamezen izvod. Zaradi majhnega trga in nizkih naklad slovenske knjige niso cenovno dostopne. Raziskava, ki jo redno izvaja G ral ITEO, razkriva, da seje v obdobju 1984-1998 število kupcev knjig v Sloveniji zmanjšalo v nasprotju s številom bralcev. Obalno-kraška regija ima po tej raziskavi najmanj bralcev in največ nebralcev. Navedeni podatki nam kot osrednji kulturni ustanovi sporočajo, da se moramo še bolj potruditi, da pritegnemo nebralce in zadovoljimo uporabnike tudi z optimalnim številom nabavljenih izvodov in dobrim izborom naslovov in z urejenim in živim fondom prostega pristopa. Tako, kot je ena od dejavnosti knjižnice izbira in vključevanje gradiva v fond, ki poteka s pomočjo nabavne komisije, je knjižnična dejavnost tudi njegovo odpisovanje, s katerim se sklene življenjska doba gradiva v knjižnici. Dobra knjižnica je zbirka živega in izbranega gradiva. Vzporedno z nabavo je knjižnica v vseh letih namenila veliko pozornost natančnemu odpisu zastarelega in obrabljenega gradiva. V obdobju 1989-2000 je odpisna komisija letno odpisala povprečno 25% (2308 enot) povprečnega letnega prirasta. Med odpisanimi knjigami je bilo največ obrabljenih izvodov iz fonda Ljudske knjižnice, zastarelega ali obrabljenega študijskega gradiva, odvečnih izvodov darov nekdanje Kulturne skupnosti in politične literature iz sedemdesetih let. Žal ne bomo niti z inventuro nikoli prišli do podatka o številu izvodov, med katerimi so tudi nekateri nepogrešljivi, ki so bili s prostega pristopa odtujeni do leta 1998, ko smo uvedli zaščito gradiva. ANALIZA STATISTIČNIH PODATKOV NABAVE IN VSEBINSKEGA DOPOLNJEVANJA KNJIŽNIČNEGA FONDA V OBDOBJU 1985-2000 Zbirka knjižničnega gradiva je leta 1985 štela 201.130 enot, leta 2000 pa 311.082 enot. Samo knjižnega gradiva je bilo leta 1985 179.048 enot, leta 2000 pa 283.000 enot. Obdobje zadnjih petnajstih let lahko glede na statistične podatke razdelimo po številu nabavljenih izvodov in naslovov knjižničnega gradiva na leta od Prirast knjižničnega gradiva 14000 12000 10000 8000 6000 4000 2000 Število enot 1985 1988 1991 1994 1997 2000 1985 do 1994, ko je prirast štel do 7000 izvodov in 3200 naslovov, in čas po letu 1994, ko je letni prirast skokovito porasel in presegel 10.000 izvodov. S številom izvodov je enakomerno naraščalo tudi število naslovov in tako smo leta 2000 nabavili 5660 naslovov v 13000 izvodih. Glede na osemdeseta leta seje povprečno število naslovov in izvodov povečalo za 40%. Pri knjižnem gradivu smo se vsa leta postopoma približevali slovenskemu standardu in ga leta 1998 prvič presegli, nismo pa še presegli standarda Ifle, to je 250 enot na 1000 prebivalcev. V povprečju ima knjižnica 20% več strokovnih kot leposlovnih naslovov in 10% več strokovnih izvodov kot leposlovnih. Povprečje prirasta naslovov v zadnjih petnajstih letih je v Študijskem oddelku 80% in v Domoznanskem oddelku 85% v prid strokovnemu gradivu. V Potujoči knjižnici, Oddelku za mlade bralce in v enoti Semedela pa je 10% več leposlovnega gradiva. Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice priporočajo, naj ima knjižnica 60% naslovov strokovnega gradiva in 40% leposlovja in v okviru teh priporočil je fond naše knjižnice. V obdobju 1995-2000 smo v fond za mlade bralce vključili povprečno 31 % temeljne knjižnične zaloge. Standard za splošnoizobraževalne knjižnice priporoča naj knjižnično gradivo za mlade bralce oziroma uporabnike dosega v povprečju 25 do 30% temeljne knjižnične zaloge knjižnice. Če pogledamo razmerje med številom izvodov in naslovov prirasta, ugotovimo, da v zadnjih petnajstih letih ni večjih nihanj in da imamo vsak naslov v povprečju 1,8-2 krat. Knjižnica pridobiva vedno več gradiva z nakupom. Delež nakupa se je v devetdesetih letih dvignil s 60% na 70%. Glede na jezik smo v zadnjih desetih letih v fond vključili 77% knjižnih naslovov v slovenskem jeziku, 11% v italijanskem, 6% v angleškem, 3% v hrvaškem, 2% v nemškem in 1 % v drugih jezikih. Ustanovitev novih visokih šol in fakultet v Slovenski Istri in večje povpraševanje po učbenikih fakultet z najštevilnejšim vpisom (ekonomija, pravo...) je v devetdesetih vplivalo na večje število kupljenih izvodov visokošolskih in fakultetnih učbenikov. V letih 1996-2000 smo kupili povprečno dva izvoda vsakega fakultetnega ali visokošolskega učbenika in njihov povprečen letni prirast je 160 naslovov in 325 izvodov. Potrebe okolja so narekovale tudi nakup večjega števila izvodov knjižnega gradiva, s katerim bi morale biti bolje založene osnovnošolske in srednješolske knjižnice. V tem splošnoizobraževalna knjižnica še vedno deluje kot rešilni čoln za učence in dijake, ki si s šolsko knjižnico ne morejo pomagati, ker te nimajo dovolj izvodov knjig za domače branje, bralno značko in drugo. Leta 1998 in 1999 smo na novi potujoči knjižnici obogatili ponudbo naslovov in izvodov knjižnega in neknjižnega gradiva. V devetdesetih smo vložili kar nekaj sredstev v obnovo obrabljenega knjižnega fonda v Oddelku za mlade bralce in ga dopolnili z dodatnimi izvodi najbolj priljubljenih knjižnih naslovov. Zlato dobo po številu izdanih, nakupljenih naslovov in izvodov in z velikim obratom v izposoji, ki se iz devetdesetih prenaša tudi v začetek novega tisočletja, doživljajo področja psihologije, ezoterike, mejnih znanosti, alternativne medicine, priročniki za samoterapijo, literatura o duhovni rasti in razvoju posameznika, knjige z in-stant nasveti, kako uspeti... Drugo področje, kjer sta ponudba na trgu in nabava v knjižnici doživljali bum, je področje računalništva. V zadnjih letih smo izpopolnili ponudbo turističnih vodnikov v angleškem in italijanskem jeziku. Potrebe uporabnikov so nas vodile k nakupu temeljne literature s področje dela s človeškimi viri in managementa v angleškem jeziku in nekatere najosnovnejše študijske literature s področja naravoslovja v angleškem jeziku. Še bi lahko naštevali, da bi si ustvarili čim bolj živo predstavo o vsebinskem dopolnjevanju fonda v zadnjih petnajstih letih. Po letu 1997 so novi mediji in večja ponudba neknjižnega gradiva vplivali tudi na večjo ponudbo tega gradiva v knjižnici. Letni prirast tega gradiva se je po letu 1997 povprečno povečal z 200 naslovov in 300 enot na 600 naslovov in 1000 enot. Z nakupom novega bibliobusa smo dopolnili fond potujoče knjižnice z nakupom risanih in mladinskih filmov, glasbenih zgoščenk in CD-ROM-ov za otroke. Knjižnica je imela leta 1952 v zalogi 60 naslovov serijskih publikacij, leta 1983 500 naslovov in leta 2000 620 naslovov. Zaradi prostorske stiske serijske publikacije niso primerno urejene in predstavljene. Že vrsto let knjižnica ponuja kvaliteten izbor petdesetih naslovov serijskih publikacij v italijanskem jeziku in osemnajstih v angleškem jeziku. Trinajst serijskih publikacij imamo na CD-ROM-u. Nov izziv pomenijo elektronske serijske publikacije z dostopi, licencami in kontrolo uporabe. V prihodnosti se bomo morali soočiti z merjenjem kvalitete knjižničarskega poslovanja na vseh področjih, od nabave do izposoje. Merjenje uspešnosti nabave je povezano tudi s povratno informacijo o izposoji in z relevantnostjo fonda glede na izposojo. Slednje vključuje: merjenje razpoložljivosti zbirke, zadovoljstvo uporabnikov z zbirko, število izposojenih knjig na člana in na prebivalca, razmerje med številom izposojenih knjig in celotno zalogo, podatek o obratu fonda po strokah, spremljanje življenja in vedenja gradiva, podatke o medknjižnični izposoji... Uspešnost merjenja je odvisna od urejenosti zbirke in bi ga morali večkrat ponavljati, uporabljati različne kazalce, kar je povezano z dodatnimi stroški in delom. Rezultati bi nam dali tudi osnovo za jasnejše določanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev nabave in natančnejšo nabavno strategijo. Za dolgoročno planiranje nabavne politike je predpogoj reden dotok finančnih sredstev, ki naj bi sledil gibanju cen knjižničnega gradiva. Zaključila bi z mnenjem, da se bomo morali knjižničarji še veliko več izobraževati, da se bomo dovolj hitro in uspešno odzivali na spremembe in potrebe okolja. Opombe: 1 Zbornik “Osrednje knjižnice Srečka Vilharja’’, Koper, 1985, str.7 PREGLED RAZVOJA DOMOZNANSTVA IN POSEBNIH ZBIRK KOPRSKE KNJIŽNICE Ljuba Vrabec UDK 027(497.4 Koper)(091):908 Izvleček V prispevku je predstavljen pregled razvoja domoznanstva, Domoznanskega oddelka in posebnih zbirk koprske knjižnice. Najprej je predstavljen pomen domoznanskih zbirk v knjižnicah nasploh, nato pa zgodovinski razvoj domoznanske zbirke v koprski knjižnici od leta 1858 do danes. Do ustanovitve Domoznanskega oddelka leta 1975 je bilo domoznanstvo v koprski knjižnici prepleteno z zgodovino koprske knjižnice. Na začetku je domoznanski fond zavzemal pretežni del knjižničnega fonda in je bilo domoznanstvo osnovna naloga knjižnice, danes pa je le en del knjižnične dejavnosti, vendar se je domoznanska vloga knjižnic razširila in modernizirala. Predstavljeni so tudi bibliotekarji, ki so imeli pri razvoju domoznanske zbirke največ zaslug, kot so Francesco Majer, prvi bibliotekar v Biblioteci Civici, in po letu 1945 Srečko Vilhar, Miša Šalamun, Vilma Krapež in drugi. Prispevek zaključujejo načrti za prihodnost. V interesu knjižnice je, daje domoznanski oddelek čim bolje opremljen in moderen, saj je to oddelek, ki je pri promociji knjižnice najbolj propulziven in najbolj vrača, kar se vanj vlaga. Sintesi Rassegna della storia patria locale e delle collezioni particolari della biblioteca di Capodistria Il saggio passa in rassegna le origini della storia patria, la genesi del Reparto di storia patria della biblioteca e le collezioni particolari della Biblioteca centrale Srečko Vilhar di Capodistria. Nella prima parte si evidenzia il significato delle raccolte di storia patria nelle biblioteche in generale e la genesi di questa raccolta nella biblioteca capodistriana a partire dal 1858 ad oggi. Fino alla fondazione dell’apposito reparto nel 1975, le fonti per la storia patria locale vanno ricercate nella storia della biblioteca stessa. Inizialmente la raccolta di storia patria rappresentava buona parte del fondo della biblioteca e la storia patria era il compito principale della biblioteca mentre oggi è soltanto una parte dell'attività totale della biblioteca. Nel saggio sono presentati i bibliotecari con particolari meriti nella realizzazione e nella tutela delle raccolte di storia patria come Francesco Majer, primo bibliotecario della Biblioteca Civica e, dopo il 1945, Srečko Vilhar, Miša Šalamun, Vilma Krapež e altri. Infine è dato anche uno sguardo al futuro e a quelli che saranno gli sviluppi di questa disciplina che rappresenta il migliore investimento e il maggiore fattore di promozione della biblioteca. ‘‘Največja privlačnost lokalne zgodovine je, da se je zgodila tukaj in je še mogoče najti materialne sledi na terenu in simbolične v knjižnicah, arhivih in muzejih. ” (R. Douch: Locai history and thè teacher, 1967) DOMOZNANSKE ZBIRKE Knjižnice in knjižničarji zbirajo in hranijo knjižno kulturno dediščino. Poleg tega pa skrbijo tudi za posredovanje informacij iz tega gradiva. Knjižničarji imajo “znanje o znanju”. (E. Sestan: L'erudizione) Njihovo urejanje seznamov, inventarjev, katalogov in bibliografij ima praktičen namen, da se znanje posreduje hitro in pravilno. Domoznanska zbirka v knjižnicah je zbirka knjižničnega gradiva, ki interdisciplinarno obravnava preteklost in sedanjost določenega območja. Sčasoma zbirka po naravni poti postane ogledalo, sediment kulturne zgodovine in potem sama kot celota dokument lokalne zgodovine. Domoznanski oddelek je pravzaprav vrsta specialne knjižnice in njegova specialnost je geografsko območje. Domoznansko gradivo nam nudi možnost, da preučujemo resnične osebnosti in situacije do podrobnosti, kar je prednost v primerjavi s posplošitvami v raznih priročnikih. Raziskovanje lokalne zgodovine nam pomaga spoznavati in razumeti okolje in družbo, kjer živimo. Priporočljivo je, da je domoznanska zbirka v sklopu večje, pomembnejše, dobro organizirane in opremljene knjižnice. Tako uporabniku nudi več možnosti, ker lahko uporablja gradivo in tehnološko opremljenost celotne knjižnice. Istočasno pa je domoznanska zbirka odprta najširšemu krogu obiskovalcev. Bibliotekar v domoznanskem oddelku mora biti specialist bibliotekarskih ali dokumentalističnih znanosti, poznati mora lokalno zgodovino in metode zgodovinskega raziskovanja. Imeti mora komunikacijske sposobnosti in se ukvarjati s promocijo oddelka. Dobro je tudi, če se čim bolj vključuje v kulturno življenje območja. Vodja oddelka mora biti poleg tega usposobljen še za vodenje take dokumentarne zbirke od izbora gradiva, hranjenja in urejanja do dela z uporabniki ter do obdelovanja in izdelave informacijskih virov. Da je lahko pri svojem delu ustvarjalen in zadosti ciljem, ki se od njega pričakujejo, mora uživati najvišjo stopnjo avtonomnosti in samostojnosti. PREGLED DOMOZNANSKE DEJAVNOSTI V KOPRSKI KNJIŽNICI DO NASTANKA DOMOZNANSKEGA ODDELKA Do ustanovitve Domoznanskega oddelka leta 1975 je bilo domoznanstvo v koprski knjižnici prepleteno z zgodovino koprske knjižnice. Na začetku je domoznanski fond zavzemal pretežni del knjižničnega fonda in je bilo domoznanstvo osnovna naloga knjižnice. Danes je domoznanstvo le en del knjižnične dejavnosti, vendar se je domoznanska vloga knjižnic razširila in modernizirala ter pridobila večji pomen. Po vojni so o zgodovini koprskih knjižnic, predvsem Bibliotece civice, pisali Srečko Vilhar, Miroslav Pahor, Jože A. Hočevar in Ivan Markovič, ki je z odkritjem novih dokumentov pomaknil začetek delovanja mestne knjižnice iz leta 1882 v leto 1851. O Domoznanskem oddelku koprske knjižnice je bilo že precej napisanega. O njem so pisali Miša Šalamun, Vilma Krapež in Duša Krnel-Umek. Na Oddelku za bibliotekarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti sta o oddelku nastali tudi dve diplomski nalogi (D. Kocjančič in D. Ivančič) in ena seminarska naloga. OBDOBJE 1858-1945 Za začetek domoznanske dejavnosti v Kopru lahko štejemo poročilo Giovannija Lose rja za mestno knjižnico na koprski gimnaziji iz leta 1858. V imenu ljubezni do domovine je prijazno pozval vsakogar, ki bi imel knjige ali karkoli, kar so napisali pomembni istrski avtorji, ali dela, ki se vsebinsko nanašajo na Istro, ne glede na to, ali so tiskana ali skromni rokopisi, da to podari knjižnici. Tako bi bila dela, ki še obstajajo in včasih nekoristna ležijo v kakem kotu, poznana tudi bodočim generacijam. Izredno dragocena dela minulih stoletij so se izgubila, ker so v določenih trenutkih prišla v roke posameznikom, ki niso znali ali pa niso hoteli skrbeti zanje. Lepo bi bilo, če bi provinca poskrbela, da bi bila vsa ta dela varno spravljena v javni knjižnici, kjer bi zanje skrbeli, če ne zaradi drugega, zaradi dolžnosti. To bi najlaže dosegli, če bi jih zaupali instituciji, ki ima nalogo, da vzgaja istrsko mladino. Iz poročila za Državno knjižnico pri gimnaziji pa zvemo, da so po dolgih pogajanjih za dopolnitev gimnazije uspeli vsaj zagotoviti obvezni izvod del, tiskanih v Trstu in Gorici. (Giovanni Lòser, 1858) Leta 1882 je mestni pisar Ad. Pazdera dobil nalogo, da inventarizira knjige, ki so se nahajale na koprski občini. Delo mu je šlo hitro od rok in zadovoljni župan (podesta) Nicolò Maniago je pozneje daroval tudi svojo lastno knjižnico. Njegovemu zgledu je sledil tudi Francesco Pohlutka, ki pravi, da daruje vse svoje knjige mestni občini, da bi ta v bodoče lahko odprla knjižnico javnosti, da bi lahko znanstveniki študirali domačo zgodovino, literaturo in druge znanosti. Kasneje so sledili še drugi darovi. V tej inventarni knjigi je 1832 inventarnih številk. Vsebuje knjižno in arhivsko gradivo. Med knjižnim gradivom je ogromno istrike. Posebno važno mesto zavzemajo nekatere istrske in tržaške zgodovinopisne, lokalne politične in geografske serijske publikacije kot so Archeografo triestino, Atti e memorie, Archivio veneto, Osservatore triestino, L’Unione, La Provincia dell’lstria, Il popolano dell’lstria, Atti della società geografica istriana. Archeografo triestino je zastopan tudi s prvimi štirimi zvezki, ki jih je uredil Domenico Rossetti (1829 do 1837). Vsa ta periodika se še danes zelo uporablja. Med domoznanskim knjižnim gradivom so zbrana dela Gian Rinalda Carlija, dela znanih istrskih avtorjev Carla de Franceschija in Stankovicha v dveh izdajah, Nicoloja del Bella, Carla Combija, Orlandinija in Cavallija, Kandlerja, Manzuolija itd; med drugim so tudi redki koprski tiski in pa koprski statut, ki je bil tiskan v Benetkah leta 1668. Tu se nahajajo že tudi prvi tiskani zapisniki Istrskega deželnega zbora (Dieta provinciale istriana). Za Slovence je važna knjižnica Francesca Pohlutke, ki je daroval 960 zvezkov. Z njegovo knjižnico so prišle na knjižne police prve slovanske knjige (Kopitar, Murko, Metelko, Pavel Josef Šafarik, Konecny, Joan Atanasiev Došenovič...). Kasneje ima za zbiranje domoznanskega gradiva velike zasluge Francesco Majer, prvi bibliotekar, ki seje zaposlil v Biblioteci Civici leta 1893. Ko je sprejel delo v knjižnici, si je zadal nalogo, da bo ločil knjižnico od arhiva, premestil knjižnico, postavil knjige po formatu in sestavil nove inventarje. Naredil je Inventar arhiva, ki še danes sodi med najboljše tovrstne inventarje v Istri in Kvarnerju, in ga izdal leta 1904 v Kopru. Sestavil je tudi kataloge, v stvarnem katalogu je imel tudi skupino Lokalna zgodovina (storia patria). Znal je pridobiti skoraj vse istrske avtorje, da so mu pošiljali v dar svoja tiskana dela. Darovale so tudi vse koprske tiskarne, kakor tudi tiskarni v Poreču in Puli. Knjižnični fond seje povečal predvsem zaradi istrskih tiskov. Skrbel je tudi, da so prišli v knjižnico vsaj najvažnejši beneški tiski ter tržaški in padovanski tiski ki so obravnavali Istro in pridobil več redkih tiskov. Zaloga knjig je rasla skoraj brez subvencije, le z njegovo organizacijsko sposobnostjo. Umrl je maja 1939. Nasledil ga je Benedetto Lonza, ki je nastopil službo 25. maja 1939 in vodil knjižnico do leta 1952, to je v najbolj občutljivih vojnih in povojnih letih. Očita se mu, da je pod njegovim vodstvom Koper izgubil najdragocenejše knjige. Gradivo, ki je prišlo v knjižnico v času njegovega vodenja, je bilo samo inventarizirano in postavljeno na police in ga ni bilo veliko. Važen pa je dar Emilia Cerose, bivšega predsednika tržaških inženirjev in tehnikov, enega glavnih voditeljev osuševanja koprskih solin in soudeleženega pri gradnji istrskega vodovoda. Knjižnici je podaril skoraj 200 brošur, ki sojih pisali tržaški in istrski inženirji. Lonza je uspel tudi rešiti knjižnico zdravnika Longa, ki je bila edina dobro ohranjena zasebna knjižnica s področja medicine v Kopru. OBDOBJE 1945-1975 Knjižnica seje še pred njeno uradno otvoritvijo 20. oktobra 1951 in kasneje ubadala s prostorskimi, finančnimi in kadrovskimi težavami ter s knjižničnim fondom. Predvsem je bilo treba pridobiti slovensko gradivo. Zbiranje tega je zahtevalo ogromno časa in truda. Domoznanska dejavnost je bila tudi po vojni prednostna naloga knjižnice. Po letu 1945 se je v Kopru vzpostavila jugoslovanska uprava. Ljudska oblast je leta 1948 začela razmišljati o razširitvi knjižnice in selitvi v ustreznejše prostore. Milko Štolfa, tedanji član oddelka za informacije pri Vojaški upravi JLA in kasnejši urednik Slovenskega Jadrana, je dal pobudo, da se Biblioteca Civica preseli v nove prostore, postavi nova uprava in obogati knjižnica tudi s slovenskimi in hrvaškimi knjigami. Ker je videl, da se mnogi knjižni zakladi uničujejo in da jih italijanski lastniki odvažajo v Trst, je predlagal tedanjemu komandantu Vojaške uprave JLA polkovniku Lenacu, da imenuje vrhovnega komisarja za knjižnice vsega področja jugoslovanske cone STO. Tako je dr. Jurij Jan prišel v Oddelek za prosveto pri Izvršnem odboru Istrskega okrožja s funkcijo referenta za knjižnice. Leta 1949 se je začel formirati Zbirni center knjižnic v Portorožu, ki ga je upravljal dr. Roman Savnik. Nastal je iz starih in zapuščenih koprskih samo- stanskih knjižnic in drugih ustanov ter samostana v Dajli in v sv. Onofriju nad Sečovljami. Štel je okrog 35000 zvezkov. Leta 1953 ga je prevzela Mestna knjižnica v Kopru. Jeseni 1950 je bil za ravnatelja Mestne knjižnice v Kopru določen Miroslav Pahor. Veliko vprašanje za knjižnico je predstavljal, kot je bilo že omenjeno, slovenski knjižni fond, ki ga ni bilo. V Istrskem tedniku št. 20,18. maja 1951, str. 3 beremo: “Biblioteca Civica do sedaj ni imela slovenskih knjig. Slovenci so imeli na Trgu Brolo lastno bralno društvo in knjižnico, kar je fašizem uničil leta 1920, ko je tudi v Trstu požgal velike slovenske knjižnice. Zaradi tega so Slovenci stalno stremeli za tem, da si ustvarijo knjižnico in čitalnico." Vodstvo se je nenehno trudilo, da bi ta fond izpopolnilo. Prizadevanja niso bila zaman, tako je knjižnica dobila fonde nekdanjih knjižnic prosvetnih društev, med temi Prosvetnega društva Oton Župančič iz Kopra in knjižnico Vojaške uprave. V proračunu za Mestno knjižnico za leto 1951, ki sta ga Srečko Vilhar z Oddelka za kulturo in Danilo Ribarič iz Poverjeništva za prosveto 22. januarja 1951 naslovila na Okrajni ljudski odbor v Kopru, je med drugim zapisano: “Knjižnica bo upravljala v svojih prostorih tudi čitalnico, v kateri bodo na razpolago listi iz te cone in deloma Trsta in Jugoslavije. Isto velja za revije. Dalje bo knjižnica vodila dokumentacijo vsega tiska v tej coni. Zbirala bo vse plakate, reklame itd., ki so se do sedaj izgubljali brez sledu.” (Arhiv knjižnice) Mestna knjižnica je na začetku, tako kot prej Biblioteca Civica, hranila knjižnični in arhivski fond. Najprej se je leta 1953 ločil arhivski fond. Skrb zanj so zaupali Mariju Bratini, ki je pozneje postal tudi prvi upravnik samostojnega Mestnega arhiva. Leta 1955 seje od ostalega knjižnega fonda ločila periodika. Istega leta je prišlo še do delitve fonda na študijski in ljudski. Ustanovila seje Ljudska knjižnica. Biblioteca Civica se je začela seliti 13. maja 1951 iz palače Tacco v palačo Bruti, kjer je knjižnica še danes. Tedaj je istrika obsegala 20% knjig, periodika pa 15%. Ko se je knjižnica selila v sedanje prostore, so jo sestavljale naslednje knjižnice: Biblioteca Civica, knjižnica profesorja Nicoloja Maniaga, knjižnica Francesca Pohlutke, knjižnica advokata Giorgia Baseggia, knjižnica advokata Nazarija Stradija, knjižnica zdravnika Giovannija Longa, knjižnica Prosvetnega društva “Oton Župančič” iz Kopra in knjižnica Okrožnega ljudskega odbora za istrsko okrožje in knjižnica grofa Francesca Grisonija, ki je bila najboljša zasebna knjižnica v Kopru. Družina G risoni je bila po poreklu iz Benetk in je prišla v Koper leta 1640. Zadnji predstavnik te družine Francesco Grisoni, ki je bil brez moških potomcev, je ustanovil sirotišnico Pio Istituto Grisoni. Tej ustanovi je zapustil del svojih posestev in tudi knjižnico, ki jo je sam ustvaril. Na svojih potovanjih po Franciji in Italiji je kupoval knjige in jih prepeljal v Koper, še prej jih je dal vezati v Parizu. Knjižnica ima približno 5000 zvezkov in vsebuje dela latinskih klasikov, italijanskih klasikov, grških histerikov, zbirko zgodovinske literature, zbirko iz umetnostne zgodovine, kmetijstva... Leta 1952 je nova uprava knjižnice lahko vse svoje dotacije porabila za nakup slovenskih knjig in revij. Zamenjave in nakupi so bili v tistem času na dnevnem redu. Tako seje prvič v zgodovini Istre na tem teritoriju zbralo okoli 20000 jugoslovanskih knjig, večinoma slovenskih. Tako so pridobili dragocene goriške in tržaške izdaje iz dobe pred prvo svetovno vojno ter iz fašistične dobe. Tudi NUK je iz lastnega Zbirnega centra odbral večje število knjig za koprsko knjižnico. Istočasno je knjižnica začela skrbeti tudi za italijanske bralce. Sredi leta 1953 je namenila del sredstev za nakup moderne italijanske literature in zaposlila Domenica Venturinija, knjižničarja italijanske narodnosti. Venturini je veliko svojega prostega časa posvečal raziskovanju istrske in koprske zgodovine. Tudi svojo zbirko knjig je podaril knjižnici. Zgodovino Istre in Kopra je imel v mezincu, izdal je tudi zgodovinski vodič po Kopru: Guida storica di Capodistria (1906) in še nekaj domoznanskih del. Pogosto je pripovedoval o slavni preteklosti Kopra, ko je bil kulturno središče Istre, mesto knjig in knjižnic (Bratina, M., 1985). Leta 1954 je bil za upravnika knjižnice imenovan Marjan Vode. Ob začetku vodenja mu je Srečko Vilhar, ki je bil tedaj predsednik Okrajnega odbora Ljudske prosvete, orisal pomen in nakazal cilje, kijih mora knjižnica doseči, ter s posebnim poudarkom obravnaval zbirko del o Istri in Slovenskem Primorju. Želel je, da se zbirka nemudoma dokončno uredi, da bi bil zagotovljen njen nemoten razvoj. V času njegovega vodenja so kupovali vse tiske o Istri in Slovenskem Primorju. (Vode, M., 1985) Mestna knjižnica je leta 1956 prišla v pristojnost Okrajnega ljudskega odbora in se preimenovala v Študijsko knjižnico. Med drugimi nalogami je imela tudi nalogo, da načrtno zbira in ureja vse publikacije, ki se nanašajo na območje okraja Koper, in da preučuje kulturno in občo problematiko okraja Koper v preteklosti in sedanjosti. Glede posebne usmeritve knjižnice sta bila dva koncepta: po prvem naj bi zbirala vsa istrska dela v posebni zbirki, po drugem pa naj bi zbirala literaturo o jadranskem vprašanju in bi tako nudila podlago za “drugi Jadranski inštitut” (Duša Krnel-Umek, 1985). Tedaj je bila sprejeta dolgoročna prioriteta nabave, kjer je bila na prvem mestu periodika in kontinuande in nato tekoča slovenska dela o Istri in Slovenskem Primorju. Leta 1957je knjižnica priredila razstavo, kije prikazala “prerez skozi slovensko literaturo, zgodovinopisje in zemljepisje”. (Slovenski Jadran 1957, št. 38 (20. sep.), str. 5). To je bila prva razstava, ki.jo je knjižnica pripravila. Z njo je želela opozoriti svoje uporabnike, predvsem dijake, na svoje fonde strokovne literature in na priročnike. Takrat v knjižnici še ni bilo prostega pristopa in je bilo gradivo bralcem skrito v nedostopnih skladiščih. Leta 1958 je Študijsko knjižnico prevzela občina Koper, njen ravnatelj pa je postal Srečko Vilhar, neutrudni kulturni delavec, ki je že prej ves čas bdel nad razvojem knjižnice. Srečko Vilharje uspešno bogatil domoznansko zalogo z zamenjavami z raznimi knjižnicami in Antikvariatom v Ljubljani in načrtno izločal domoznanske knjige iz Zbirnega centra. Pripravil je veliko odmevnih domoznanskih razstav in ima za tedanji razvoj domoznanstva velike zasluge. Ko so delavci knjižnice obdelovali italijanske domoznanske knjige, so se še bolj zavedali pomembnosti domoznanstva, kar se je še poglobilo po obiskih posameznih knjižnic na Reki in v Puli, kjer je bila domoznanska usmeritev zelo poudarjena. Velika pridobitev za knjižnico je bil obvezni izvod, do katerega je postala knjižnica upravičena po zakonu (Uradni list LRS št. 33 z dne 17.10.1960). V tem času je začela knjižnica sistematično zbirati tudi pomorski tisk in septembra 1962 pripravila razstavo pomorskega tiska. V pravilih iz leta 1962 je zapisano, da knjižnica posveča posebno skrb zbiranju knjižničnega gradiva v zvezi s problematiko svojega območja ne glede na jezik, v katerem je pisano, in tudi zbiranju gradiva o problematiki slovenskega obalnega ozemlja, Trsta in na splošno o problematiki zamejskih Slovencev v Italiji. V letu 1964 je bila sklenjena pogodba s postojnsko knjižnico o odstopu dela fondov naši knjižnici. Tedaj smo pridobili tudi domoznansko gradivo, posebno veliko publikacij s področja krasoslovja, zlasti zanimivih starejših vodnikov po kraških jamah. Pomembna razstava, ki je prikazala zbrano slovensko domoznansko gradivo, je bila Slovenska knjiga na Primorskem med obema vojnama (1918-1941) leta 1966. ČASOPISNI ODDELEK Najtesneje pa je z Domoznanskim oddelkom povezan Časopisni oddelek. Miša Šalamun, ki je oddelek formirala, vodila in usmerjala do njegove ukinitve leta 1975, je zapisala, da se je potreba po oddelku pojavila leta 1955 ob zbiranju, katalogiziranju in klasificiranju še zlasti slovenskega tiska. Mestna knjižnica je namreč prevzela od Bibliotece Civice bogat fond italijanskih periodik, koprske tiske celo v kompletu, vendar ni hranila niti enega slovenskega tiska. Vzporedno z dopolnjevanjem in urejanjem italijanskih periodik so začeli zbirati slovensko primorsko časopisje. Za to je bila potrebna velika akcija, ki je zajemala zamenjave gradiva s posameznimi slovenskimi knjižnicami, predvsem NUK-om v Ljubljani, s sorodnimi kulturnimi in znanstvenimi ustanovami, zbiranje gradiva po župniščih, iskanje gradiva pri privatnikih na terenu ... in je bila zelo uspešna. Kasneje so v oddelku skrbeli, da so bili zastopani vsi zamejski slovenski časniki in časopisi, vsi hrvaški, ki so izhajali v Puli in na Reki, in italijanski z domoznansko vsebino. Samostojno je začel oddelek delovati avgusta 1960, ko je bil za to delo redno zaposlen bibliotekar. Ob svoji deseti obletnici leta 1961 je knjižnica pripravila razstavo Slovensko primorsko časopisje in izdala publikacijo Študijska knjižnica 1951-1961 z razpravo Srečka Vilharja o razvoju knjižničarstva na Primorskem in bibliografijo slovenskega primorskega časopisja Miše Šalamun. Ta razstava je imela v javnosti velik odziv. Bibliografija pa je še danes zelo v uporabi, še posebno ker navaja tudi nahajališča posameznih naslovov periodik. Ob vedno večjih zahtevah bralcev po informacijah se je pokazala tudi potreba po evidentiranju člankov, ki so se nanašali na območje knjižnice. To so bili začetki domoznanske bibliografije. Tedaj še nobena študijska knjižnica ni vodila sprotne dokumentacije člankov. Dokumentacijska služba je začela bolj rasti po obiskih v mariborski knjižnici v drugi polovici šestdesetih let. (Šalamun, M., 1985) DOMOZNANSKI ODDELEK 1. januarja 1975 je prišlo do ponovne združitve Študijske in Ljudske knjižnice v Osrednjo knjižnico. Ustanovljen je bil tudi Domoznanski oddelek z nalogo, da zbira, hrani in preučuje gradivo s celotnega območja Primorske. Tedaj se je tudi razformiral Časopisni oddelek. “Tako je zastalo, oziroma zamrlo veliko skrbnega in minucioznega dela, vloženega v časopisni oddelek. Nastal je domoznanski oddelek, ki je dobil širšo paleto nalog, pomembnih zlasti za obmejno območje. Osnovne fonde zanj so z vso ljubeznijo zbirali vsi njegovi predhodniki in vsi njegovi nasledniki in tako rekoč vsi knjižnični delavci od ustanovitve knjižnice dalje.” je zapisal tedanji ravnatelj Andrej Jelačin v svojih spominih (A. Jelačin, 1985). Koprska knjižnica je bila prva v Sloveniji, ki je ustanovila samostojen domoznanski oddelek. Velike zasluge pri tem ima Miša Šalamun, kije bila tudi prvi vodja oddelka in vanj vložila veliko truda in znanja. Pri ureditvi oddelka je upoštevala smernice v članku Janka Glazerja (Glazer, Janko: Domoznanska tradicija in naloge pokrajinskih knjižnic, Knjižnica 1963, št. 3/4, str. 111-119). V svojem prispevku o oddelku je zapisala: “Ob novi vlogi Kopra kot središča južne Primorske in edinega slovenskega pristanišča in še kot naslednika stare beneške Capodistrie, ki je veljala v najbolj cvetočih obdobjih za istrske Atene, je bilo nujno izdelati jasen koncept." (Miša Šalamun, 1985) V domoznanski čitalnici Vodenje oddelka je ob upokojitvi Miše Šalamun leta 1978 prevzela Vilma Krapež. Vodila gaje z enako ljubeznijo in strokovnim znanjem kot njena predhodnica do svoje upokojitve leta 1995. Ob njenem prevzemu večina knjižnega gradiva še ni bila klasificirana, rokopisno in drugo gradivo je bilo zgolj izbrano, toda neobdelano, prav tako tudi neknjižno gradivo. Poleg sprotnega tekočega dela ji je uspelo večino starega gradiva klasificirati in s temeljitim strokovnim znanjem obdelati najvažnejše dragocene tiske in tako oblikovati zbirko raritet, ki priča o bogati kulturni dediščini obmorskih krajev Slovenske Istre in o bogatem fondu koprske knjižnice. Med njenimi številnimi razstavami velja omeniti odmevno razstavo ob 30-letnici knjižnice in 100-letnici Bibliotece Civice leta 1982 Redkosti, dragocenosti in zanimivosti knjižnice. Iz starih fondov je bilo izbrano dragoceno gradivo od inkunabul, antifonarijev, grškega kodeksa, zanimivih rokopisov, starih opisov Istre, Dalmatina, raznih pravilnikov družb in društev iz prejšnjega stoletja, vse do redko ohranjenih primorskih tiskov iz fašističnega obdobja in NOB. Predstavljeno je bilo skoraj vse dragoceno gradivo, ki ga je knjižnica pridobila v času svojega delovanja. Domoznanska naloga knjižnice seje utrdila, domoznanski oddelek je postal potreben in obiskan in se je začel razvijati kot sodoben informacijski in dokumentacijski center. Ko je bilo leta 1980 v Domoznanskem oddelku zasedeno mesto dokumentalista, je bil izpolnjen še en pogoj, da bi oddelek lahko postal študijsko jedro celotne Osrednje knjižnice, kot je ob otvoritvi prenovljene knjižnice leta 1979 zaželel tedanji ravnatelj Jože A. Hočevar. Od leta 1980 dalje se domoznanske kataloge in od leta 1992 računalniško bazo obogati letno z okoli 2000 domoznanskimi članki iz vseh domoznanskih časnikov, časopisov, zbornikov in tudi knjig ter iz nekaterih splošnih slovenskih periodik. Leta 1983 je knjižnica pridobila osebno knjižnico in arhiv Staneta Vilharja, brata dolgoletnega ravnatelja Srečka Vilharja. Stane Vilharje bil primorski komunist in revolucionar. Pripravljal je monografijo o Slovenskem Primorju in njegovi politični zgodovini. To gradivo je sedaj v njegovem arhivu, ki ga je podaril knjižnici. Zbirka je inventarizirana. Z domoznanstvom koprske knjižnice je povezana tudi zaposlitev referentke za italijaniko Amalie Petronio leta 1986. Njena naloga je socializacija italijanske kulture skozi knjigo. Uspela je pridobiti dodatna sredstva za nakup knjižničnega gradiva v italijanskem jeziku. Od tedaj dalje skoraj brez težav nabavljamo domoznansko gradivo v italijanskem jeziku, ki izhaja v Italiji, kar je bilo prej velik problem. Začela je tudi s projektom revalorizacije in ohranjanja starejših (antikvarnih) knjižnih fondov. V okviru tega projekta, v sodelovanju z vodjo matične in razvojne službe Ivanom Markovičem, je bila leta 1993 obdelana Besenghijeva knjižnica in postavljena v Besenghijevo palačo v Izoli. Leta 1999 pa je izšel tudi tiskan katalog te knjižnice. V drugem polletju leta 1995 je bila izpeljana selitev dela antikvarnega fonda stare koprske Bibliotece Civice iz dislociranega skladišča na Markovcu v prenovljene prostore palače Gravisi Butterai, kjer je sedež Skupnosti Italijanov v Kopru. Leta 1996 je izšla tudi publikacija Biblioteca Civica. Najnovejša, iz leta 1999, pa je zbirka Samostanski knjižni fondi. Tudi te knjige so bile obdelane in prenesene iz skladišča na Markovcu v prostore Skupnosti Italijanov. Tako so ti fondi, zahvaljujoč računalniški obdelavi in primerni postavitvi, ponovno dostopni novim generacijam uporabnikov. Leta 1997 se je v Domoznanskem oddelku, predvsem zaradi novih potreb po urejanju bibliografij raziskovalnih delavcev v novo ustanovljenem Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru, zaposlil še en bibliotekar, ki je tretjino delovnega časa pogodbeno delal na Znanstveno-raziskovalnem središču. Od konca leta 1998 dalje dela polovično v Domoznanskem oddelku in polovično na Znanstveno-raziskovalnem središču. S tem seje tudi knjižnica vključila v proces ustanavljanja visokošolskih in znanstvenih ustanov na Obali. GEOGRAFSKO OBMOČJE Od svoje ustanovite do leta 1986, ko se je tudi v novogoriški knjižnici ustanovil domoznanski oddelek, je koprski domoznanski oddelek deloval za območje cele Primorske, od tedaj dalje pa deluje za območje južne Primorske. Seže tudi čez mejo na Hrvaško in v Italijo: na Hrvaško predvsem za dela, ki obravnavajo Istro v celoti in dela v povezavi z italijansko narodnostno skupnostjo, v Italijo pa predvsem za dela, ki so povezana s Slovenci na Tržaškem ali z Italijani, ki so po letu 1945 zapustili Istro. Geografsko območje je včasih tudi širše, predvsem ko gre za starejše gradivo ali za pomembnejša splošna dela, ki obravnavajo te kraje. V domoznansko mrežo koprske knjižnice spadajo naslednje splošno- izobraževalne knjižnice: Knjižnica Makse Samsa iz Ilirske Bistrice, Matična knjižnica iz Izole, Mestna knjižnica iz Pirana, Knjižnica Bena Zupančiča iz Postojne in Kosovelova knjižnica iz Sežane. Najdlje, od leta 1980 dalje, se z domoznanstvom sistematično ukvarjajo v sežanski knjižnici. 1987 je začela z domoznansko dejavnostjo postojnska knjižnica, nato 1995 ilirskobistriška in 1996 piranska knjižnica. Razen v izolski knjižnici, kjer se z domoznanstvom ukvarjajo občasno, ima vsaka knjižnica za domoznanstvo posebnega strokovnega delavca, ki se s tem ukvarja vsaj delno. DOMOZNANSKO GRADIVO Vse domoznansko gradivo je dragoceno, ne samo redko, staro in pomembno, ampak tudi moderno in manj pomembno. Zbirka kot celota predstavlja kulturni in bibliografski unikum, ki mu je treba zagotoviti neokrnjenost in nenehno dopolnjevanje. Zaradi tega je treba tako gradivo varovati in izposojati pod posebnimi pogoji. Domoznansko gradivo je postavljeno ločeno od ostalega gradiva v knjižnici. Postavljeno je po sistemu numerus currens in se izposoja prezenčno v domoznansko čitalnico. Oddelek se nahaja v II. nadstropju knjižnice in ima tri prostore: prezenčno čitalnico, kjer stoji corpus separatum “Biblioteca Grisoni”, delovni prostor za bibliotekarje, kjer so domoznanski katalogi, tekoča domoznanska periodika in priročna knjižnica, ter skladišče. Na podstrešju sta še dve manjši skladišči. Vsi ti skladiščni prostori so že zdavnaj pretesni in problem domoznanskih skladišč ostaja odprt, posebno ker je potrebno, da je domoznansko skladišče v bližini oddelka, saj se gradivo izposoja le v domoznansko čitalnico. Ob ustanovitvi oddelka je bilo dogovorjeno, da ima domoznansko skladišče prednost pri širjenju svojega gradiva na podstrešne prostore pred ostalim gradivom knjižnice. Danes hrani Domoznanski oddelek naslednje gradivo in zbirke: mono- grafske publikacije, serijske publikacije (oboje šteje okoli 30000 zvezkov), članke ter posebne zbirke: kartografsko, muzikalije, video, avdio, slikovno (fotografije, razglednice - v zadnjih letih smo kupili precej starih razglednic in tako pridobili kar lepo zbirko, plakati, grafični listi), zbirko drobnih tiskov, zbirko Rara, Grisonijevo knjižnico, Partizanski tisk, Besenghijevo knjižnico (postavljena v posebnih omarah v Beseghijevi palači v Izoli), Knjižnico Staneta Vilharja, zbirko Biblioteca Civica (postavljena v omarah na sedežu Skupnosti Italijanov v palači Gravisi Butterai v Kopru), samostanska knjižna fonda (postavljena v omarah na sedežu Skupnosti Italijanov v palači Gravisi Butterai v Kopru). Najstarejša in najpomembnejša med posebnimi zbirkami je zbirka Rara -to je zbirka redkih in dragocenih knjig ter rokopisov. Vsebuje 5 inkunabul iz prvega obdobja tiskarstva. Najstarejša je Marchesinus Johannes: Mamotre-ctus super bibliam iz leta 1476, ki je obenem tudi najstarešja knjiga v koprski knjižnici. V zbirki najdemo tudi biblijo Jurija Dalmatina, dela Janeza Sveto-kriškega, Santoria Santoria, Paola Naldinija, zanimive rokopise, kot je na primer Cathastico de scritture de S. Nicolò d’Oltra iz leta 1569 ter večje število glasbenih tiskov - antifonarijev, med katerimi je najstarejši iz leta 1503. Ker je bilo med tem gradivom nekaj zelo poškodovanih knjig, smo jih, da bi jih rešili pred propadom, v sodelovanju z restavratorsko delavnico pri Arhivu Slovenije restavrirali. Ta zbirka zahteva posebne pogoje za hranjenje, razstavljanje in restavriranje. Za nabavo domoznanskega gradiva skrbita dve bibliotekarki: akcesorka in referentka za italijaniko. Ker je nabava v knjižnici centralizirana, je važno sodelovanje med delavci v Domoznanskem oddelku in akcesorkama, ki imata z nabavo domoznanskega gradiva ponavadi več dela kot z nabavo ostalega gradiva v knjižnici. V Domoznanskem oddelku zbiramo informacije o domoznanskih tiskih in odločamo o izboru gradiva. Občasno sodelujemo tudi pri nakupih v knjigarnah in na knjižnih sejmih, največkrat v Trstu, Gorici ter v Puli. Pri nabavi gradiva je treba upoštevati tudi tisto, kar iščejo uporabniki oddelka. Oddelek je uspešen tudi glede na to, koliko zahtev uporabnikov lahko zadovolji. Osnovna dilema pri izboru gradiva je, ali zbirati vse ali selektivno. V današnjem času si ne moremo več zadati cilja, da bi zbrali vse dokumente, ki se nanašajo na določeno območje, zato je organiziran izbor še najprimernejša oblika zbiranja domoznanskega gradiva. Gradivo pridobivamo predvsem z nakupom in z obveznim izvodom, manj z darovi in zamenjavami. Za Domoznanski oddelek nabavimo po en izvod posameznega naslova publikacije ali neknjižnega gradiva. Bolj splošni in zanimivi naslovi domoznanskega gradiva se kupijo tudi za druge oddelke v knjižnici, tako da si jih uporabniki lahko izposodijo na dom. Razveseljivo je, da nabava domoznanskega gradiva v zadnjih letih stalno narašča. To pomeni tudi, da vsako leto izide več domoznanskega gradiva. Na primer leta 1994 je bilo nabavljenih 214 izvodov monografskih publikaciji in 81 naslovov serijskih publikcaij, od teh 51 v slovenskem jeziku, leta 2000 pa 879 monografskih publikacij in 190 serijskih, od teh 107 v slovenskem jeziku. V zadnjih letih zavzema domoznansko gradivo okoli 5% v primerjavi z vsemi enotami gradiva v knjižnici in okoli 7 % v primerjavi z vsemi naslovi. V druge oddelke knjižnice gre od 40% do 50% domoznanskega gradiva. Neknjižnega domoznanskega gradiva je v primerjavi s knjižnim od 7% do 14%. Primarnega gradiva (po vsebini) je v primerjavi s sekundarnim (po avtorju) od 60% do 75%. Primerjava med književnostjo in ostalim gradivom kaže razmerje okoli 30% proti 70%. V italijanskem jeziku je nabavljenih okoli 30% in v hrvaškem jeziku okoli 6% domoznanskega gradiva. Z nakupom pridobimo do 50% gradiva, ostalo z obveznim izvodom in z darovi, zanemarljiv procent pa z zamenjavami. Veliko domoznanskega gradiva izide izven Slovenije in se ga pri nas ne da dobiti. Zato je še posebej pomembno, da kupujemo tudi v Italiji in na Hrvaškem, sicer bi ostali brez določenega števila zanimivih domoznanskih publikacij. Še vedno je nerešen problem sive literature, saj ne vemo, koliko domoznanskega gradiva nismo uspeli dobiti, ker o njem nismo imeli informacij. Vprašanja se nam zastavljajo tudi pri zbiranju raziskovalnih in podobnih nalog, ki jih hranijo druge knjižnice ali ustanove na našem območju in so obdelane in najdljive. Koliko podvajati, kako izbirati in kako jih pridobivati? Do leta 1992 smo domoznansko gradivo obdelovali na kataložnih listkih, od tedaj dalje pa računalniško v sistemu COBISS. OBISK V prvih letih delovanja je v koprski domoznanski oddelek zašel le včasih kakšen radovednež. Leta 1975, ko je oddelek začel delovati, je statistika pokazala 112 obiskovalcev. Podobno število je bilo do leta 1980, ko seje obisk skoraj štirikrat povečal. Tudi kasneje je naraščal in bil največji leta 1988, ko je oddelek obiskalo 1244 obiskovalcev. Obisk se je začel kasneje umirjati, saj so tudi manjše knjižnice začele opravljati domoznansko dejavnost za svoje ožje območje. (V. Krapež, 1998). V zadnjih letih obišče oddelek okoli 1000 uporabnikov letno. Uporabniki oddelka so različni od znanstvenih raziskovalcev, študentov, dijakov in učencev do preprostejših občanov. Iščejo domoznanske informacije, domoznansko gradivo in bibliografije. Povprečno si izposodijo okoli 2500 enot domoznanskih monografskih publikacij in okoli 3000 enot serijskih publikacij, občasno pa iščejo tudi ostalo gradivo. Z nalogami oddelka in predstavitvijo njegovega gradiva se vsako leto seznanjajo tudi učenci in dijaki, ki oddelek organizirano obiščejo in tako spoznavajo lokalno kulturno dediščino. Istočasno so njihovi obiski pomembni za samopromocijo oddelka. RAZSTAVNA DEJAVNOST IN BIBLIOGRAFIJE Za promocijo domoznanskega oddelka služijo tudi domoznanske razstave, z njimi knjižnica še poudarja svojo kulturno, splošnoizobraževalno in infor- macijsko nalogo. Oddelek letno pripravi eno ali dve temeljiti in obsežnejši razstavi in gradivo z razstave tudi popiše. Razstave služijo za populariziranje domoznanskega gradiva, hkrati pa bibliotekarji zapolnijo vrzeli v gradivu, ki jih zaznajo ob pripravljanju razstave. Ponavadi razstave spremlja tudi predavanje ali literarni večer. Od ustanovitve oddelka do danes je bilo pripravljenih 24 osebnih razstav, posvečenih pomembnim primorskim literatom in drugim ustvarjalcem, in 45 tematskih domoznanskih razstav. Vse razstave so popisane v Zborniku OKSV Koper iz leta 1985 in v tem zborniku. Moramo pa povedati, da danes mediji niso preveč naklonjeni knjižnici in njeni dejavnosti, saj kljub velikemu številu zanimivih in poučnih razstav ter literarnih večerov redkokdaj o tem poročajo. Gradivo oddelka in njegovi katalogi so vedno bili dragocen vir za domoznanske bibliografije, ki nastajajo po potrebi, ob razstavah ali ko posamezni ustvarjalci ali raziskovalci zanje zaprosijo. NAČRTI ZA PRIHODNOST Načrti zajemajo tiste cilje, ki bi morali biti doseženi čim prej, ter dolgoročnejše, ki naj bi jih oddelek v svojem razvoju uresničil. Najprej bo treba računalniško obdelati vse gradivo oddelka in dokončati delno postavljene zbirke, kajti urejene podatkovne zbirke so eden temeljnih pogojev za uspešno knjižničarsko delo. To pomeni še ogromno dela, kajti razen knjižnega gradiva, ki je obdelano, ni pa še vse vneseno v računalniške baze, je neknjižno gradivo pred letom 1990 skoraj vse neobdelano, čeprav je tako urejeno, da je kljub temu najdljivo. Še posebno skrb bo treba posvetiti staremu in dragocenemu gradivu, ki bi ga morali preučiti z različnih vidikov: vsebina, avtor, vezava, ilustracije, papir, oziroma pisna podlaga, ohranjenost, načini hranjenja, pot, kako je knjiga prišla v knjižnico .... Delo v domoznanskem oddelku bi morali načrtovati tako, da bi bibliotekarji v oddelku lahko delali tudi kot raziskovalci. Specializirali bi se za posamezna področja domoznanstva, glede na tematiko in glede na obliko gradiva (monografsko gradivo, serijske publikacije, članki, neknjižno gradivo, posebne zbirke). Povezali bi se z ustanovami, ki se ukvarjajo z raziskovanjem lokalne zgodovine in aktivno sodelovali pri njihovih raziskavah, ko je to mogoče. Z raziskovalnim delom in še kvalitetnejšimi informacijami bi prispevali k večjemu ugledu poklica in ustanove. Da bi dosegli vse, kar bi želeli, bi morali oddelek kadrovsko okrepiti in pridobiti več prostora. Oddelek se bo stalno moral prilagajati tehnološkemu razvoju in razvoju informacijskih znanosti. V interesu knjižnice je, daje domoznanski oddelek čim bolje opremljen in moderen, saj je to oddelek, ki je pri promociji knjižnice najbolj propulziven in ki najbolj vrača, kar se vanj vlaga. Razvoj oddelka je v tem času povezan tudi z nastankom in razvojem visokošolskih in raziskovalnih ustanov v Slovenski Istri. Bogati domoznanski fondi in dokumentacija predstavljajo dobro podlago predvsem za zgodovinska in družboslovna raziskovanja tega območja. Razvoj je nadalje odvisen tudi od razvoja in posluha koprske občine kot ustanoviteljice koprske knjižnice ter od razvoja stroke in informacijskih znanosti. Sprejeti domoznansko dejavnost kot primarno in posebno nalogo za splošno knjižnico pomeni, daje lahko brez skrbi za svojo prihodnost. Domoznanstvo predstavlja vez med preteklostjo in prihodnostjo. Predvideva se, da bo obstajala vedno potreba, da knjižnice zbirajo in obdelujejo gradivo lokalnega značaja. BIBLIOGRAFIJA • Lòser, Giovanni: Primo programma dell’Imperiale Ginnasio di Capodistria, Trieste 1858 • Vilhar, Srečko: Prerez zgodovine knjižnic in knjižničarstva na Primorskem, V Kopru, 1961 • Pahor, Miroslav: Mestna knjižnica v Kopru : njen nastanek in razvoj do leta 1954. - v: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Koper 1979 • Krapež, Vilma: O Domoznanskem oddelku pri Osrednji knjižnici. - v: Knjižnica št. 1-4 (1981), str. 216-220 • Gregorič Bratina, Milka: Spomini knjižničarke. - v: Zbornik O KS V Koper, Koper 1985) • Vode, Marjan: Spomini na obdobje 1955-1958. - v: Zbornik OKSV Koper, Koper 1985 • Hočevar, Jože A: Nekaj osnovnih črt razvoja Osrednje knjižnice Koper po letu 1954. - v: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Koper 1979). • Pensato, Rino & Valerio Montanari: Le fonti locali in biblioteca, 1984 • Krnel-Umek, Duša: Pregled dejavnosti knjižnice. - v:Zborniku OKSV Koper, Koper, 1985). • Šalamun, Miša: O časopisnem in domoznanskem oddelku ter o bibliografski dejavnosti v koprski knjižnici. - v: Zbornik OKSV Koper, Koper 1985 • Šalamun, Miša: Razstavna dejavnost knjižnice v Kopru. - v: Zbornik OKSV Koper, Koper 1985 • Jelačin, Andrej: Od Študijske do Osrednje knjižnice Koper. - v: Zbornik OKSV Koper, Koper 1985) • Krnel-Umek, Duša & Bernard Rajh: Domoznanska dejavnost v slovenskem knjižničnoinformacijskem sistemu. - Maribor, Koper 1985 • Krapež, Vilma: Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice S. Vilharja v Kopru. - v: Primorska srečanja št. 162 (1994), str. 662-220 • Gaberc, Slavko: Domoznanstvo kot življenska in profesionalna opredelitev. - v: Glas, št. 26 (21. nov. 1997), str. 17 • Biblioteca Civica, Koper 1996 • Markovič, Ivan. (2001). Biblioteca Civica: nastanek in razvoj Mestne knjižnice v Kopru do leta 1952. V: Knjižnica, 45, 1-2, str. 23-34. • Kocjančič, Dolores: Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper: diplomska naloga, Ljubljana 1997 • Ivančič, Damjana. Domoznanski oddelek v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru: seminarska naloga, Izola 1997 • Krapež, Vilma: Krepitev zavesti o pomenu domoznanske dejavnosti / pogovor vodil Slavko Gaberc. - Primorska srečanja št. 204 (1998), str. 319-325 POTUJOČA KNJIŽNICA VČERAJ, DANES IN JUTRI Anamarija I veta c UDK 021,65/.67(497.4 Koper) Izvleček Potujoča knjižnica mora biti v svojem delovanju povsem enaka manjši splošnoizobraževalni knjižnici. Potujoča knjižnica naj bi delovala v tistih krajih, kjer ni možno ali zaradi določenih vzrokov ni potrebno organizirati in izvajati knjižnične dejavnosti v stabilnih knjižnicah. Njena dejavnost je brezplačna in opravlja pomembno vlogo pri širjenju bralnih navad. Njeno delovanje mora biti organizirano na podlagi poglobljenih analiz območja in potreb prebivalcev. Bibliobus je najpogostejša oblika mobilne knjižnice in je lahko različno velik. Prve potujoče knjižnice so se pojavile v drugi polovici 19. stoletja, toda bolj so zaživele po prvi svetovni vojni v Evropi in Ameriki. V Sloveniji so se začeli prvi poskusi potujočega knjižničarstva kmalu po 2. svetovni vojni, ko so s knjižnimi kovčki lahko prenašali največ do 200 knjig. Prvi bibliobus je začel delovati v Kopru leta 1973, sledila sta mu bibliobus v Mariboru in Novi Gorici. Danes deluje v Sloveniji 12 bibliobusov, nekateri med njimi so popolnoma avtomatizirani. Z vstopom Slovenije v Evropsko skupnost bodo lahko slovenski bibliobusi obiskovali tudi Slovencev zamejstvu. SINTESI La biblioteca itinerante ieri, oggi e domani La biblioteca itinerante deve possedere tutti i servizi di una piccola biblioteca pubblica. La biblioteca itinerante visita quei luoghi dove non è possibile organizzare una biblioteca tradizionale. I servizi del bibliobus sono gratuiti. Il bibliobus svolge un importante ruolo di diffusione della lettura. Il servizio di bibliobus si organizza in base all'analisi del territorio e delle esigenze dei paesani. Il bibliobus è la forma più diffusa di biblioteca itinerante e può essere di varie dimensioni e capienza. Le prime biblioteche itineranti risalgono alla metà del 19.esimo secolo, ma la loro diffusione su larga scala in Europa e nel mondo si è verificata appena dopo la prima guerra mondiale. In Slovenia i libri venivano inizialmente portati in apposite valigie che potevano contenere non più di 200 libri. La prima biblioteca in Slovenia ad avere un bibliobus è stata la biblioteca di Capodistria (1973), seguita da Maribor e Nova Gorica. Oggi in Slovenia operano 12 bibliobus alcuni dei quali già completamente automatizzati. Con l’ingresso della Slovenia nell’Unione Europea i bibliobus potranno visitare anche agli Sloveni d’oltreconfine. UVOD Prispevek sem razdelila v dva sklopa. V prvem sem opredelila teoretična izhodišča za potujoče knjižničarstvo in tudi prikazala nekatere zanimivosti in novosti, ki so bile uvedene v bibliobusne službe v svetu. V drugem sklopu sem predstavila razvoj potujočega knjižničarstva v Sloveniji in na Primorskem ter vizijo njunega razvoja v prihodnosti. ORGANIZACIJA POTUJOČE KNJIŽNICE Pomen potujoče knjižnice Potujoča knjižnica mora biti v delovanju enaka manjši splošnoizobraževalni knjižnici in ne sme v ničemer zaostajati: ne po kvaliteti in pestrosti knjižnega gradiva, ne po številu in kvaliteti strokovnih delavcev. Potujoča knjižnica naj bi delovala v tistih krajih, kjer ni možno ali zaradi določenih vzrokov ni potrebno organizirati in izvajati knjižnične dejavnosti v stabilnih knjižnicah. Potujoče knjižnice naj bi s pomočjo primernih vozil oskrbovale te kraje s svojim knjižničnim skladom, izposojevalno in informacijsko službo pa naj bi opravljali za to usposobljeni kadri. Vsaka potujoča knjižnica naj bi zagotavljala vsem krajanom enakovreden in brezplačen dostop do svojih storitev. Člani potujoče knjižnice so predvsem tisti prebivalci, ki ne živijo v bližini stabilnih knjižnic in jim je zaradi različnih vzrokov njihov obisk onemogočen. Delovanje potujoče knjižnice je pomembno tudi zato, ker se s tem med prebivalci krepi zanimanje za uporabo knjižničnega gradiva in se istočasno razvija in utrjuje knjižničarska mreža v celoti. Potujoča knjižnica zajema v krajih, kijih obiskuje, vse generacije, predšolske, šoloobvezne otroke, dijake, študente ter odrasle bralce, katerih otroci začnejo z njimi obiskovati bibliobus in tako nadaljujejo bralno tradicijo iz generacije v generacijo. Pomembno je tudi, daje obisk bibliobusa tudi družaben dogodek, saj se tam srečujejo vaščani med seboj in s knjižničarji, s katerimi se sčasoma razvijejo tudi prijateljske vezi. Iz tega lahko spoznamo, kako velik pomen ima potujoča knjižnica za kraje, ki jih obiskuje. Zato bi morala biti zavest o pomenu potujoče knjižnice širše zastavljena, in sicer bi morala ta potreba izhajati že iz same filozofije družbe. Značilne oblike potujočih knjižnic1 a) oskrbovanje s knjižnimi kolekcijami, ki jih za določeno obdobje pustimo v težje dostopnih krajih in jo zamenjamo z novo, b) pošiljanje gradiva različnim kategorijam bralcev po pošti, c) sistematična zamenjava in dodajanje knjižnega fonda izposojevališč in podružnic iz središčnega sklada potujoče knjižnice , d) posredovanje gradiva na terenu z bibliobusi, ki so lahko različnih tipov in velikosti, poleg različnih vozil uporabljajo tudi ladje, vlake in helikopterje, e) specializirano posredovanje knjižnega ali neknjižnega gradiva z multi-medijskimi potujočimi knjižnicami, ki so tehnično specializirana vozila in obiskujejo najrazličnejše sredine. K a) To je najenostavnejša oblika potujočih knjižnic, saj se gradivo le dostavi na teren in se po določenem času knjižno kolekcijo zamenja. Izvaja se jo le v primeru, če ni možna nobena od ostalih oblik potujočih knjižnic. K b) Izvaja se zlasti, ko dostavljamo gradivo invalidnim ali kako drugače prizadetim osebam, ki nimajo možnosti, da bi prišli do knjige. K c) To je nekoliko višja oblika dela, saj se bibliobus ali druge oblike delovanja potujočega knjižničarstva prepletajo z delovanjem krajevnih podružničnih knjižnic: ko bibliobus dopolnjuje njihov knjižnični sklad, izvaja medknjižnično izposojo in s tem širi in utrjuje mrežo splošnoizobraževalnega knjižničarstva na svojem področju, istočasno pa ostaja še vedno neposredni prenašalec želj prebivalcev po knjigi in po drugih elementih kulture na terenu. K d) To je najširša oblika posredovanja knjižnega gradiva na lokacije, ki nimajo svojih stalnih knjižnic, in je namenjena posebno tistim prebivalcem, ki so vezani na ta kraj. Je pa tudi racionalna, učinkovita in najhitrejša rešitev ob relativno veliki izbiri gradiva in prisotnosti usposobljenega kadra. Ta bralcu sproti strokovno pomaga pri izbiri knjig, primernih njegovemu zanimanju, potrebam ali starostni stopnji. Opravlja pa tudi informacijsko dejavnost in skuša vzgajati bralca. Strokovni delavec ob tem na terenu tudi ugotavlja bralne interese prebivalstva, sledi željam obiskovalcev ter prilagaja in dopolnjuje knjižni sklad potrebam bralcev. K e) Postajajo vedno bolj aktualne in dosegljive tudi v Sloveniji. Zanje so potrebna večja finančna sredstva in zato večje načrtovanje in ocena potreb po takih vozilih. Naloge potujoče knjižnice Definicija Unesca: Potujoča knjižnica je dodatek in nadgradnja splošnoizobraževalne knjižnične mreže pa tudi njen pomemben sestavni del in jo z vso pravico imenujemo "... demokratična ustanova za vzgojo, kulturo in informiranje...” Potujoča knjižnica mora teren zadovoljevati kompleksno in si nalagati splošnejše naloge, kot so širjenje bralnih navad, in s tem manjšati razlike med mestom in njegovim obrobjem. Potujoča knjižnica želi ravno tako pomagati pri pripravi sprejemanja kulture v širšem smislu tudi v odročnejših krajih. Zelo pomembna naloga je ugotoviti potrebe po ustrezni obliki knjižničarstva za določen kraj ali območje in posredovati te ugotovitve svoji matični knjižnici. Za vsako potujočo knjižnico stoji torej matična knjižnica, ki skrbi za bogat knjižni fond, ki je na razpolago za izposojo v krajih, kjer nimajo stabilnih knjižnic. Strokovni delavci potujoče knjižnice pa ravno tako ugotavljajo potrebe po stabilnih izposojevališčih in te posredujejo matičnim knjižnicam kot svojim strokovnim in organizacijskim centralam. Pomembna naloga vsakega knjižničarja, ki dela na potujoči knjižnici, je, da uporabnikom brezplačno posreduje primerno, bogato in čim bolj pestro knjižnično gradivo ter daje informacije o njem. Delovanje potujoče knjižnice temelji na zaledju dobre matične knjižnice, na široki in trdno razpredeni knjižnični mreži in na strokovno usposobljenem kadru. Ta pa s pomočjo dobrega poznavanja okoliša, kamor zahaja, njihovih potreb in želja strokovno, skrbno in sistematično vodi menjavo, kroženje ter izposojo knjig. Izposojevališča potujoče knjižnice Matična knjižnica ima za nalogo izdelati in sestaviti načrt oziroma program, s katerim bo določila, katere kraje bi bilo potrebno obiskovati in oskrbovati s knjigami potujoče knjižnice. Pri tem poskuša zajeti kraje, ki imajo majhno knjižnico ali pa je sploh nimajo. Potujoča knjižnica je namenjena tudi tovarnam, šolam, bolnišnicam, domovom za ostarele, mladinskim klubom ter podobnim ustanovam v svoji okolici. Kriteriji, po katerih se določa izposojevališča, so naslednji: - načrtovanje dolgoročnih in srednjeročnih strokovnih načrtov, - število prebivalcev v kraju (do 500 prebivalcev), - prometne razmere in primernost cest za vozilo - bibliobus, - oddaljenost kraja od večjih kulturnih središč, - bližina splošnoizobraževalne knjižnice, - bližina sole in - ne nazadnje predlogi in želje krajanov. Kraje, ki so za bibliobuse težko dostopni ali pa so sploh nedostopni, se oskrbuje s kolekcijami knjig. Tiste, ki so dostopni le ob dobrih vremenskih razmerah, se oskrbuje kombinirano, in sicer z bibliobusom in s kolekcijami. Izbira sredin in postajališč, za katere menimo, da bi jih bilo potrebno obisko- vati, mora izhajati iz jasne, konkretne in problemske slike o vseh krajih in posebnih sredinah, upoštevajoč ob tem tudi njihovo širše zaledje. Urnik obiskovanja postajališč Pri sestavljanju urnika moramo predvsem paziti, daje sestavljen tako, da je obisk kraja v tistem času, ko je večina krajanov doma. Zato se mora delovanje bibliobusne službe odvijati predvsem v popoldanskem času (ne prezgodaj in ne prepozno zvečer). Bralci morajo biti o razporedu obiskov dobro obveščeni, razpored naj bo objavljen v lokalnih časopisih in na radiu. Pri obiskovanju šol, tovarn in drugih posebnih ustanov skušajmo izoblikovati urnik tako, da upoštevamo njihove želje. Dolžino odprtosti posameznega izpo-sojevališča narekuje predvsem število obiska in izposoje. Zato včasih lahko nekoliko podaljšamo oziroma skrajšamo urnik. Vsa postajališča bi morali obiskovati najmanj vsakih 14 dni. Prostori potujoče knjižnice Potujoča knjižnica je samostojen oddelek, ki ima svoje prostore pri matični knjižnici, in sicer je najbolje, da so ti prostori zaradi menjave knjižnega fonda v pritličju. Za skladišče potujoče knjižnice je po normativih določeno 7 m' enot prostora za 1.000 knjižnih enot. Pri potujoči knjižnici se prav tako ravnamo po normativih iz leta 1987, ki se nanašajo na splošnoizobraževalne knjižnice, po katerih mora imeti 3 knjige žive zaloge na prebivalca oziroma najmanj 1 knjigo na prebivalca. Razmerje knjižničnega gradiva naj bo 60:40 naslovov v prid strokovni literaturi, nobena knjižnica pa naj nima manj kot 30 % strokovne literature. Knjižnično gradivo za mlade uporabnike naj obsega povprečno od 25 do 30 % temeljne knjižne zaloge. Priročniki in drugo informativno gradivo pa naj obsega do 10 % temeljnega knjižničnega gradiva. Povprečno dosežen standard prirasta je 200 enot na 1000 prebivalcev. Avdiovizualno gradivo se lahko oblikuje kot posebno zbirko le v primeru, če vsebuje najmanj 500 enot. V letnem prirastu pa se upošteva standard nakupa 10 enot na 1000 prebivalcev. Prostori za interno delo naj bodo v isti stavbi, če je možno tudi v istem nadstropju. Če je skladišče v drugem nadstropju, pa je 2 nujno potrebno dvigalo za knjige. Pisarna za zaposlene naj meri 16 m , na 2 vsakega zaposlenega delavca naj bo 8 m prostora. Skladišče naj bi merilo najmanj 28 m2 in je odvisno od števila in velikosti bibliobusov in knjižnega fonda. Število polic v skladišču naj bo za trikrat večje, kot je število polic v vozilu. Garaža naj bo dovolj velika, da se jo da pravilno prezračevati. Garaža naj bi služila za odlaganje in popravilo vozila ter za shranjevanje vseh dodatnih predmetov za vzdrževanje vozila. Prostor naj daje možnost za priključitev na električno omrežje ter naj bo primeren za pranje in čiščenje vozila. Urejenost vseh prostorov v isti zgradbi omogoča, da pri menjavi oziroma nalaganju in raztovarjanju knjižnega fonda delavci ne izgubljajo po nepotrebnem veliko časa in energije. Bibliobus Bibliobus je najpogostejša oblika mobilne knjižnice. Velikost vozila je prilagojena terenu, ki ga obiskuje. Poznamo naslednje tipe bibliobusov: a) avtobuse, ki sprejmejo od 1.500 do 4.000 enot gradiva, b) tovornjake, polpriklopnike ali priklopnike za 6.000 do 8.000 enot gradiva, c) zglobne oziroma členaste avtobuse, ki lahko sprejmejo poljubno število knjižnih enot in d) kontejnerje različnih velikosti, ki jih pustijo po potrebi v določenem kraju za krajši ali daljši čas. Notranjost bibliobusa mora biti najbolje izkoriščena, da bo enako uporabna tako za obiskovalce kot za zaposlene. Površino v vozilu delimo na prostor za izposojo (ki je največji), na prostor za evidentiranje obiska in izposoje (ki se z uvedbo računalniške opreme zmanjša), na prostor za zaposlene (WC, garderoba) in na prostor za tehnična pomagala (faks, mobitel, kopirni stroj, video...). V manjših vozilih običajno obstaja samo izposojevalci del ter prostor za zaposlene, ki je po navadi predvsem prostor za izposojo gradiva. V večjih vozilih pa je večja možnost kombinacij vseh površin, ki se sklenejo v funkcionalno celoto. Vozilo mora imeti tudi naprave za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in osvetljevanje notranjosti vozila. Pomemben je tudi varen vstop in izstop iz bibliobusa, predvsem za starejše uporabnike, zato so najbolj primerna pnevmatska vrata, ki se odpirajo navzven. Bibliobusi so navadno opremljeni s knjižnimi policami, ki so lahko lesene ali kovinske. Kovinske so primernejše, ker so manj izpostavljene klimatskim spremembam. Police so vgrajene pod določenim kotom, da knjige med vožnjo ne padajo na tla. Pult za evidentiranje izposoje naj bo zložljiv, tako da ga po potrebi lahko povlečemo in spravimo. V novejših bibliobusih, ki imajo tako imenovane “mini čitalnice”, imajo na razpolago od 4 do 6 sedežev in panoje za časopise in revije. Priljubljene so tudi police ali omarice za razstavo novitet, ki jih je potrebno tekoče dopolnjevati. Prav bi bilo, da se tudi potrebe zaposlenih ne zanemarjajo. V vozilu bi morale biti tudi garderobne omare z različnimi predali, manjši hladilnik in kuhalnik ter sanitarni prostori. Še tako sodoben bibliobus se lahko izboljša s še bolj funkcionalno ureditvijo vseh potrebnih površin tako za uporabnike kot za delavce. Na žalost včasih že nova vozila vsebujejo pripomočke, ki so zaradi površne izdelave neuporabni (grelec za toplo vodo,... ). Novejši bibliobusi so tehnično boljši, saj imajo močnejši motor, večjo gibljivost, hidravlični volan, lažje prestave....zato je vožnja prijetnejša in varnejša. POTUJOČE KNJIŽNICE V SVETU Razvoj potujočih knjižnic v svetu Dejavnost potujoče knjižnice ni dovolj znana, čeprav sega zamisel o potujočem knjižničarstvu v daljnjo leto 1854, torej v sredino prejšnjega stoletja, ko so v angleški grofiji York začeli voziti knjige s kočijami in so knjižne zbirke izposojali s pomočjo knjižnih kovčkov, v katerih so imeli spravljene knjige manjšega formata. V 20. stoletju je potujoče knjižničarstvo zaživelo po prvi svetovni vojni, najprej v Švici (Bern) leta 1921, nato v Nemčiji (Munchen) leta 1928, kjer so uporabljali vlak, in v tedanji ameriški zvezni državi New York, kjer je bibliobus obiskoval šole, klube ter manjše knjižnice, da bi dopolnjeval njihov knjižnični fond. Pozneje so v ZDA organizirali celo mrežo bibliobusnih služb, tako imenovano “bookmobile network”. V 70. letih se je v potujočem knjižničarstvu pojavila manjša kriza zaradi novih tehnologij, ki so postale del sodobnih stabilnih knjižnic. Potujoče knjižnice so si pridobile neke lastnosti “dinozavrov”, torej nečesa zastarelega. Imeli so jih za nesposobne prilagoditi se družbi, ki potrebuje veliko število informacij, ki se jih lahko posreduje le z novo tehnologijo. Zato so bile tudi potujoče knjižnice prisiljene soočiti se z novostmi. Potujoče knjižnice v ZDA Državna knjižnica v ameriški zvezni državi Missouri je začela izvajati projekt multimedijskih potujočih knjižnic in začela obiskovati predšolske otroke, otroke z motnjami v obnašanju, njihove starše ter prizadete otroke. Tako so nastajali specialni bibliobusi, opremljeni s preprogami, umetniškimi opaži, zložljivimi mizami in večnamenskimi projekcijskimi površinami. Drugi bibliobusi v ZDA so se specializirali za obiske ostarelih državljanov. Ta vozila so bila opremljena s hidravličnimi dvigali, ki omogočajo starim ljudem in ljudem v invalidskih vozičkih preprosto vstopanje v vozilo. Opremili sojih tudi s filmskimi sistemi, z gramofoni in magnetofoni. Bibliobusi za otroke in učence osnovnih šol pa so bili opremljeni tudi z lutkovnimi odri, tako da so lahko pripravili predstave za mlajše kot tudi za starejše obiskovalce. Sistem dela v ameriških bibliobusih je dobro razvit predvsem zaradi njihove enotnosti, saj imajo 12-urni delovni čas. Na teden porabijo 10 ur za vožnjo, 20 ur za izposojo in 18 ur za pripravo knjig, kar je minimalen delovni čas, včasih pa obsega njihov delovni teden tudi do 60 ur. Na dan prevozijo največ do 120 km in so zelo natančni pri preračunavanju časa, ki ga porabijo za dostop do posameznih postajališč. Pri tem upoštevajo cestne pogoje, gostoto prometa in geografsko konfiguracijo pokrajine ter druge dejavnike, ki vplivajo na čim manjšo izgubo časa med obiskom posameznih izposojevališč. Unescovi, pa tudi ameriški standardi, predvidevajo, da naj se vsak kraj obišče na 14 dni, čas obiska posameznega kraja pa naj bo prilagojen številu bralcev. Potujoče knjižnice v deželah v razvoju Bibliobusna služba je tehnično in strokovno dobro razvita tudi drugje po svetu. Tako je na primer Jerusalem Public Library imela tri bibliobuse; v Keniji so imeli ravno tako tri bibliobuse, s tem da jim je podarila dva Nemčija. Delhi Public Library, ki je bila ustanovljena s sodelovanjem indijske vlade in Unesca leta 1950, je imela po letu 1960 dva bibliobusa, že leta 1973 pa je Exstension Service departement imel že pravo bibliobusno mrežo, ki je pokrivala 55 delhijskih področij z do 21.000 člani in z letno izposojo tudi do 300.000 knjig. Tudi knjižnica v Colombu v Šri Lanki ima razvito biblibusno službo, ki se širi glede na potrebe in možnosti. Potujoče knjižnice v Evropi V evropskem prostoru je bibliobusna služba zelo dobro razvita in deluje na različno opremljenih vozilih. Zelo dobro razvita bibliobusna mreža deluje na Finskem in Laponskem kot dodatek k rednim knjižnicam, ki jih imajo veliko. Na Finskem opravlja delo potujoče knjižnice tudi “book ship", to je posebna ladja, ki obiskuje posamezne osamljene zaselke in ima svoja postajališča ob svetilnikih. Močno bibliobusno tradicijo ima tudi Anglija, ki s svojo mrežo potujočih knjižnic deluje brez zastoja že več kot 60 let. V Angliji imajo vpeljan bibliobus tudi na otoku Holy Island, ki ima samo 200 prebivalcev. Zanje je to edini možen način, da pridejo v stik s knjigo in knjižnico. Prav tako se v Angliji lahko pohvalijo s sodobno opremljenimi bibliobusi za otroke, starše in vzgojitelje ter tudi z bibliobusi za odrasle bralce. V Italiji je bibliobus šel prvič na pot leta 1953 na Siciliji, kjer obiskuje posamezne zaselke, domove za onemogle ter druge javne ustanove. Novejši bibliobusi obiskujejo tudi bolnice, šole in zapore. Po odročnejših vaseh pa z bibliobusi razvažajo police s knjigami, ki jih tam pustijo za nekaj mesecev. V zadnjih letih so uvedli v Italiji tudi poletne bibliobuse, ki delujejo vsako poletje od 1. julija do konca avgusta in so opremljeni z leposlovnimi knjigami ter stoli, mizami in senčniki, ki jih postavijo pred vozilo. Ti bibliobusi že od leta 1984 v poletnih mesecih obiskujejo predvsem plaže in so še zdaj zelo obiskani. Enak tip potujočih knjižnic se je razvil tudi v Španiji, in sicer od leta 1992 dalje. Tu so občasno organizirali ob poletnih večerih razgovore o temah, ki zanimajo večje skupine ljudi, in sicer od 17. do 21. ure enkrat tedensko. Posebej je bilo poskrbljeno tudi za otroke, za katere so ravno tako enkrat na teden pripravili ure pravljice. V Španiji bi bibliotekarji v dogovoru z njihovo železnico radi opremili vagon s knjigami na progi, ki gre za Castelldefels, odprt naj bi bil vsak dan tudi v zimskem času, saj je statistično dokazano, da vsak dan uporablja ta vlak kot prevozno sredstvo okoli 2.500 ljudi. Tudi v Franciji je bibliobusna služba dobro vpeljana. V Lillu obiskujejo bibliobusi vsako izposojevališče izven mesta enkrat tedensko v popoldanskem času. Bibliobusi imajo tudi čitalnico za 6 do 7 bralcev. Ti bibliobusi prevažajo po 2.000 knjig. V Dijonu bibliobus obiskuje 11 krajev v okolici mesta s 3.000 knjigami, tudi enkrat tedensko. Bralcem delijo različne kataloge knjig in izposojajo knjige brezplačno. Tudi v Franciji imajo posebne bibliobuse, ki so namenjeni samo otrokom, mamicam v pričakovanju, starejšim osebam in so uporabnikom posebej prilagojeni. Poleg bibliobusov delujejo v Franciji tudi mobilne knjižnice z vlakom ali tramvajem. Posebno dobro urejeno delovanje potujočih knjižnic z dolgoletno tradicijo ima Nemčija. V Munchnu je bila že leta 1928 vpeljana potujoča knjižnica -vlak. Pozneje so obiskovali kraje z bibliobusi, leta 1956 so ustanovili bibliobus samo za dijake, leta 1963 pa specialni bibliobus samo za otroke. Danes se lahko pohvalijo, da številne knjižnice sodelujejo z zavodi za brezposelne osebe in te dodatno izobražujejo in jim pomagajo, da bi se zopet zaposlili. Na področju Manovra delujejo tri bibliobusi, in sicer dva za odrasle, eden pa je namenjen samo otrokom. Z njimi obiskujejo 22 postajališč, obiščejo jih enkrat na teden. To delo opravljajo štirje bibliotekarji, trije knjižničarji in trije šoferji-manipulanti. Bibliobus v Kornachu obiskuje 61 krajev dvakrat mesečno in v tem času prevozi 540 km. Odrasli si lahko izposodijo neomejeno število knjig, otroci pa le po dve in izposoja je brezplačna le za 4 tedne, kasneje pa zaračunavajo visoko zamudnino. Bibliobus v Flensburgu prepotuje mesečno do 1.300 km, večje kraje obiskujejo na tri tedne, manjše pa na štiri tedne. Skupaj obiskujejo 146 postajališč. Petek posvečajo še samotnim zaselkom ali samo domačijam, kjer se ustavljajo za krajši čas. Takih postajališč je 143. To delo opravljajo trije bibliotekarji, trije knjižničarji in en šofer-manipulant. Tudi v vseh vzhodnoevropskih deželah so bibliobusne službe dobro razvite in obiskujejo oddaljene kraje ter istočasno dopolnjujejo tudi knjižni fond manjših knjižnic. V Sovjetski zvezi se je pojavila potreba po izposojevalni službi s pomočjo helikopterjev zaradi velikih območij ter velike oddaljenosti krajev. V svetu je vedno več dobro tehnično opremljenih in strokovno specializiranih vozil za določen krog bralcev, in sicer vozila, ki vozijo knjige samo za otroke, za upokojence, za jezikovne manjšine ali celo samo za izseljence. Torej sije potujoče knjižničarstvo v začetkih tretjega tisočletja izborilo pomembno mesto v knjižničarstvu, saj ravno s to vrsto knjižnic marsikoga privabimo v knjižnico prvič in tako pridobimo nove bralce. Dejstvo, da potujoča knjižnica prinaša knjige na dom in to brez plačila, ni zanemarljivo. Vedno bolj pa je izražena tudi potreba, da bi se potujoči knjižničarji med seboj povezovali ter si izmenjavali izkušnje preko raznih strokovnih srečanj ali pa preko skupnih strokovnih časopisov, kot sta angleški Service point ali avstralski Read-o-Rama ter tako dajali informacije o svojem napornem, uspešnem in potrebnem delu tudi javnosti. RAZVOJ POTUJOČIH KNJIŽNIC V SLOVENIJI Prvi poskusi potujočega knjižničarstva so se začeli kmalu po 2. svetovni vojni, ko so občinske ljudske knjižnice začele pošiljati v oddaljene kraje, kjer še ni bilo razvito knjižničarstvo, knjižne kovčke. Kovčke za potujoče knjižnice je izdelovala tovarna kovčkov v Domžalah. Ti kovčki so bili iz polivinila in obiti s kovino, da se pri prenašanju niso poškodovali. Znotraj so bili kovčki opremljeni s knjižnimi policami in predalčkom za tiskovine. Bili so različnih velikosti, in sicer so najmanjši lahko hranili od 80 do 100 knjig, večji od 130 do 150 knjig in največji do 200 knjig. Pri sestavi knjižnih zbirk za izposojevališče je knjižničar upošteval posebne želje bralcev. Imel je tudi sezname prejšnjih pošiljk, tako da se knjige ne bi v prekratkem času ponavljale. V eni pošiljki je bila knjižna zbirka sestavljena iz približno 1/ 3 mladinskih knjig, 1/3 ali nekoliko več leposlovnih knjig za odrasle ter 1/3 knjig s poljudnoznanstveno vsebino. Tako akcijo so najprej organizirali v ljubljanskem okolju na pobudo Okrajnega sveta Svobod in prosvetnih društev Ljubljana. Kmalu zatem so oskrbovali teren s knjižnimi kovčki tudi drugje po Sloveniji (v Kamniku, Metliki, Kopru, Ravnah na Koroškem in drugod). Knjižni kovčki - prva oblika potujoče knjižnice To so torej bile prve priprave na posebno bibliobusno službo, ki se je razvila šele dve desetletji kasneje in je takoj požela uspehe. Začetki potujočega knjižničarstva v Sloveniji segajo v leto 1973, ko je prvi bibliobus začel obiskovati bralce na podeželju v okolici Kopra. To je bil manjši prirejeni TAM-ov avtobus s knjižnimi policami, na katerih je bilo 2.000 z elastiko pritrjenih knjig različnih vsebin. Čeprav je bil bibliobus sprva namenjen le koprskemu podeželju, je kmalu razširil svoja izposojevališča še na piransko, izolsko ter nekoliko kasneje še na sežansko in ilirskobistriško občino. Vsakih 14 dni je obiskoval 83 vasi. Naslednje leto je po enoletnih pripravah začela ljubljanska potujoča knjižnica obiskovati svojo okolico s prvim namensko izdelanim bibliobusom, ki je imel prostor za okoli 4.500 knjig, ki so bile razvrščene ob stranicah bibliobusa. V začetku so obiskovali 34 krajev, ki jih obiskujejo še danes, s tem da so sčasoma vključili še nove kraje, saj je bilo povpraševanje po obiskih bibliobusa veliko. V dveh primestnih krajih pa so ustanovili občinske krajevne podružnične knjižnice, ker jim samo potujoča knjižnica ni zadostovala več. Istega leta je pričel delovati enako velik bibliobus tudi v Mariboru: tudi ta je bil izdelan v TAM-u tako kot ljubljanski. Prevažal je 5.000 knjig. Danes obiskuje mariborska potujoča knjižnica 47 postajališč. To je njihov tretji bibliobus in je izdelan po vzoru evropskih potujočih knjižnic. Leto dni kasneje, 1975. leta, je s 3.500 knjigami začel delovati še bibliobus s sedežem v Novi Gorici, ki je bil tak kot ljubljanski in mariborski. Danes imajo na tem področju težave z usklajevanjem bibliobusa med tremi knjižnicami (Ajdovščina, Nova Gorica, Tolmin) in devetimi občinami, kar narekuje čimprejšnji nakup vsaj še enega vozila. Leta 1975 je začela delovati potujoča knjižnica tudi v občini Tržič, kije pričela svojo dejavnost s kombijem Zastava 850 furgon. V začetku so obiskovali 10 naselij, kasneje 18 postajališč v 15 naseljih. Leta 1978 je tudi novomeška potujoča knjižnica pokrila področje na Dolenjskem ter začela svojo dejavnost s kombijem furgonom TAM s približno 2.000 knjigami. V začetku so imeli 40 postajališč, kasneje se je to število še povečalo. Vedno večje zanimanje za knjige je pripeljalo do nakupa novega bibliobusa. Leto dni kasneje, leta 1979, je podoben bibliobus dobila tudi Postojna, kije začela obiskovati postojnsko in pivško občino. Potem so z drugim vozilom, ki je bilo že dotrajano, obiskovali 57 postajališč v popoldanskem času. Sedaj imajo tretji, nov in sodobnejši bibliobus. V letu 1994 je začela zbirati svoje bralce potujoča knjižnica v Murski Soboti. Dobila je vozilo od turističnega podjetja Kompas, ki ni več potreboval potujoče menjalnice. To vozilo so preuredili v bibliobus. Vozilo sprejme 3.000 izvodov gradiva, vendar bi na število gradiva, ki ga prevaža, in število obiska nujno potrebovali večje vozilo. Potujoča knjižnica deluje v desetih občinah in ima 113 postajališč. V letu 1997 je začela delovati Potujoča knjižnica Domžale, ki upravlja vozilo skupaj z Matično knjižnico Kamnik in si z njo deli tudi stroške upravljanja v razmerju 40 : 60 %. Kraji, kjer vozi potujoča knjižnica, so po cestni povezavi od Kamnika oddaljeni največ 30 km in najmanj 8 km. Največ je hribovskih zaselkov z malo prebivalci, zlasti v Tuhinjski dolini. Matična knjižnica Kamnik pokriva 66 zaselkov s 17 postajališči, kjer je vpisanih 190 članov. Organizirajo tudi ure pravljic, ki jih obiskuje v povprečju od 10 do 15 otrok. Leto 1997 je bilo prvo leto delovanja potujoče knjižnice na območju Občine Lukovica, kjer so se ustavljali v 16 krajih. V letu 1998 so dodali še dve izposojevališči v Občini Domžale. Prvo leto delovanja je imela knjižnica včlanjenih 414 bralcev. Vozilo furgon MB SPRINTER 308 d/35 s povišano streho ima na razpolago 29 m polic, na katere je mogoče zložiti 1.370 knjig, 176 avdiokaset, 157 zgoščenk in 79 videokaset. V Sloveniji danes uspešno delujejo mobilne knjižnice in obiskujejo kraje v okolici naslednjih centrov: Ljubljane, Maribora, Nove Gorice, Tolmina, Ajdovščine, Kopra, Postojne, Novega mesta, Tržiča, Murske Sobote, Kamnika in Domžal. Dve matični knjižnici oskrbujeta kraje v okolici Kranja in Ptuja z bibliobusom in z večjim številom kolekcijskih zbirk. Za posredovanje kolekcij v številne odročne kraje skrbijo še mnoge manjše krajevne knjižnice. O delovanju slovenskega potujočega knjižničarstva najbolj zgovorno govorijo statistični podatki o njihovem delu, ki jih je zbrala Nika Pugelj za leto 19972: 9 bibliobusov je delovalo v 51 občinah; obiskovalo je 576 krajev, 8 tovarn, 2 zapora in 1 dom za upokojence, 1 center za odvajanje zasvojenosti z mamili; za bralce so bili odpriti 6.815 ur; imeli so 18.818 aktivnih članov in so bibliobuse obiskali 111.832 krat in si izposodili 456. 471 enot gradiva, od tega 93 % knjig, 7 % neknjižnega gradiva, kot so avdio, videokasete, zgoščenke in kasete za učenje tujih jezikov. Izbor postajališč po celi Sloveniji so narekovali predvsem naslednji dejavniki: težka dostopnost, pomanjkanje knjižnice v kraju ter večja oddaljenost od centrov. S potujočo knjižnico torej približamo knjigo in s tem širimo kulturo tudi med tistimi, ki jim je obiskovanje knjižnic iz različnih vzrokov oteženo. V novem bibliobusu v Mariboru, ki je opremljen z vso sodobno informacijsko tehnologijo, ima bralec dostop do baze podatkov knjižničnega fonda slovenskih knjižnic, ima pa tudi možnost priključiti se na internet. Potujoča knjižnica ni samo izposojevališče knjižničnega gradiva, pač pa je že mobilno informacijsko središče. V Mariborski potujoči knjižnici je avtomatizirana tudi izposoja. Avtomatizirano izposojo imajo tudi v novogoriško-tolminsko-ajdovskem bibliobusu. V Sloveniji je še veliko področij, kjer bi bil obisk potujoče knjižnice zelo potreben, vendar se jih s sedanjimi zmogljivostmi vozil ne da vključiti v program izposojevališč. To je okolica Celja, Zasavje, Koroška, Gorenjska in Goriška, ki ima eno vozilo za okolico treh središč: Nove Gorice, Tolmina in Ajdovščine. Potujoči knjižnici iz Kranja in Ptuja sedaj delujeta samo tako, da zamenjujeta knjižne kolekcije v odročnejših krajih. Nov kombi, ki obiskuje okolico Kamnika in Domžal, ima zelo velik obisk, tako da bi nujno potrebovali večji bibliobus. Okolico Murske Sobote obiskuje edino nenamensko izdelano vozilo za potujočo knjižnico v Sloveniji, ki je ravno tako premajhno za tako velik odziv, kot ga ima. Zavedati seje treba tudi, daje večina vozil v Sloveniji že iztrošenih; potrebovali bi nova vozila, ki bi bila opremljena kot sodobna informacijska središča. Za Slovenijo je značilno, da se je selitev s podeželja v mesto končala v 60. letih. Danes se ljudje s podeželja vsakodnevno vozijo na delo ali v šolo v večje mesto, kar še bolj vzpodbuja delovanje potujoče knjižnice kot informacijskega središča, saj so uporabniki ljudje vseh starosti in z različnimi potrebami. Z avtomatizacijo postanejo poslovanje knjižnice in njene storitve kvalitetnejše. Če član potujoče knjižnice potrebuje gradivo, ki ga bibliobus nima ali pa je to gradivo izposojeno, si lahko z vstopom v slovensko bazo podatkov željeno gradivo poišče in rezervira. Nato si lahko naslednji dan, ko gre v službo ali v šolo, v knjižnici to gradivo izposodi ali pa počaka do naslednjega obiska potujoče knjižnice v svojem kraju, ko mu bo iskano gradivo pripeljala preko medbibliotečne izposoje. Na potujoči knjižnici morajo knjižničarji znati uporabiti vse poti, da v najkrajšem času najkvalitetneje zadovoljijo uporabnikove želje. Zelo vzpodbudno je delovanje sekcije Zveze bibliotekarskih društev Slovenije za potujoče knjižnice, ki neprestano spremlja celotno dogajanje na tem področju tako doma kot tudi v tujini. Ta sekcija skrbi, da vse potujoče knjižnice v Sloveniji sodelujejo z ZBDS in njenimi sekcijami, sodelujejo z Iflo in njeno Round Table on Mobile Libraries (RTML), sodeluje z Zvezo slovenskih SIK in organizira redne sestanke predsedstva sekcije. V programu ima tudi izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje delavcev slovenskih potujočih knjižnic. Skrbijo tudi za redno promocijo dejavnosti potujočih knjižnic v domačem okolju. Slovenski potujoči knjižničarji si sedaj že redno izmenjujejo izkušnje in sodelujejo s knjižničarji potujočih knjižnic iz tujine, kar prinaša nove ideje in spoznanja, s katerimi se dejavnost potujočega knjižničarstva izpopolnjuje. Za to bi si morali za sodelovanje in odpiranje novih poznanstev vzeti več časa. Lepo je, če ti kolegi z istega področja pomagajo pri reševanju problemov, s katerimi se že ali pa se bodo še morali nekoč tudi sami ukvarjati. Potujoči knjižničarji bi morali nujno sodelovati pri izdelavi predloga standardov za SIK (tudi za potujoče knjižnice), s katerimi bi lažje opredelili oziroma predstavili specifično delo na terenu, ki se v marsičem razlikuje od dela v stabilnih knjižnicah. Za sedaj se v Sloveniji še vedno ravnamo po Normativih in standardih za splošnoizobraževalne knjižnice (1987), ki so podlaga za postavljanje potujoče knjižničarske dejavnosti in ki so v postopku posodabljanja. Pomagamo si lahko tudi s standardi Ifle za javne knjižnice (1975), s priporočili Pestella (1991), ki jih je sprejela Okrogla miza za potujoče knjižnice pri Ifli, kot tudi s priporočili drugih držav, kot so Anglija (Charter, 1993) in Hrvaška (Standardi, 1990). Pri načrtovanju te dejavnosti so ravno tako v pomoč tudi poročila in analize prakse naših bibliobusnih služb, ki sta jih napisali Pugelj (1994) in Lopert (1994) in bibliobusne službe naših splošnoizobraževalnih knjižnic (Srečanje, 1998).3 Priporočljivo bi bilo tudi sodelovanje in oblikovanje podrobnega seznama - opisa strokovnih in tehničnih zahtev za izdelavo novih bibliobusov, saj lahko ravno knjižničar, ki dela na bibliobusu, opozori na marsikatero podrobnost, ki bi mu izboljšala vsakodnevno delo. V tujini so znani različni proizvajalci, ki imajo zanimive ponudbe različnih bibliobusnih vozil, kot so: Hartman, Spezialkarosserien, Famme Commercials, Focvva. Bibliobuse si lahko ogledamo na srečanjih Sekcije za potujoče knjižnice pri Ifli in tudi na srečanjih slovenskih potujočih knjižnic. Zelo pomembno je tudi, da vsaka potujoča knjižnica sestavlja in vodi dnevno statistiko, ker le na podlagi podatkov obiska in izposoje lahko dokazujemo to naporno, a uspešno zvrst knjižničarstva. Ti podatki se potem lahko primerjajo z ostalimi potujočimi knjižnicami v Sloveniji in tujini. Vsi podatki in vsi stiki, ki jih imajo naši potujoči knjižničarji s kolegi iz tujine, pričajo o tem, da opravljajo naši potujoči knjižničarji ravno tako dobro svoje delo kot njihovi kolegi iz tujine in da so odprti za vse nove stike, ki jim dajejo možnosti, da lahko v delo vnesejo še marsikaj novega in koristnega. Vizija potujočega knjižničarstva v Sloveniji Zastavila sem si vprašanje, kakšno bo potujoče knjižničarstvo v Sloveniji v prihodnosti. Mislim, da mobilno knjižničarstvo ne bo zamrlo, ampak se bo razvijalo z vedno bolj tehnično izpopolnjenimi vozili oziroma bibliobusi. To je tudi prvi cilj vsake potujoče knjižnice v Sloveniji. Upanje, da se bo potujoče knjižničarstvo tudi pri nas zgostilo, razširilo in obnovilo, temelji na dejstvu, da je bila v parlamentu sprejeta uvedba kulturnega tolarja, od koder naj bi en del sredstev namenili tudi za prebivalce zapostavljenih, odročnih, izvenmestnih predelov, torej tudi za nakup novih bibliobusov, ki bodo delovali na teh območjih. Vedno bolj se kaže tudi potreba po informacijskih središčih, kjer bi imeli člani potujoče knjižnice dostop do računalnikov. Vedno več bo tudi takih, ki bodo gradivo spoznali, izbrali in naročili po internetu pred prihodom potujoče knjižnice; zato bo skoraj nujno, da se bo knjižnica predstavila tudi na internetu. Tam bodo za uporabnike vse pomembnejše informacije o pogojih in prednostih, ki jih bo knjižnica imela za svoje člane. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti predstavitvi gradiva, zlasti posebnih zbirk ter tekočega dogajanja na določenih lokacijah. Iz statističnih podatkov posameznih bibliobusov po Sloveniji je videti, daje med uporabniki potujoče knjižnice več mlajših bralcev kot odraslih. Zato bi si bilo treba zastaviti cilj pridobiti več odraslih bralcev. Vprašati bi se morali, zakaj odrasli bralci ne obiskujejo potujoče knjižnice. Mislim, da bi bila ena izmed rešitev tudi večji obisk podjetij, saj večina ljudi preživi glavni del dneva v službi. To bi morali izpeljati v dogovoru z vodilnimi v delovnih organizacijah, tudi zaradi prilagoditve urnika. Zelo pomemben je prvi stik bralcev s potujočo knjižnico in je zato važen način predstavitve dejavnosti, posebno odraslemu bralcu, kije nekako bolj nezaupljiv in kritičen, kot so mlajši bralci. Tudi primerno urejena postajališča pripomorejo k promociji. Urejena naj bodo tako, da bodo spominjala na potujočo knjižnico tudi v času, ko je ne bo tam. Na postajališčih naj bodo panoji, na katerih mora biti urnik obiska ter druge aktualne informacije, ki bodo pritegnile mimoidočega. Mislim, da bodo tudi v Sloveniji, tako kot v tujini, nastajale posebne specializirane potujoče knjižnice za določen krog bralcev. Za uresničitev teh specializiranih dejavnosti je vsekakor potrebno večje število vozil, saj je eno vozilo lahko namenjeno samo predšolskim otrokom, drugo šolarjem, zaposlenim, upokojencem, brezposelnim, posebnim delovnim organizacijam in tako naprej. Potujoča knjižnica bi lahko pomenila tudi kulturno središče, kjer bi organizirali razne pogovore s pisatelji ali pa pogovore o aktualnih temah, za katere bi lahko dali pobudo tudi člani potujoče knjižnice. Dejavnost potujočih knjižnic ima prihodnost. Širi se lahko z izboljšanjem svojih storitev (sodobna tehnična oprema, specializirane storitve,...) in z odpiranjem novih postajališč. Vizija potujočega knjižničarstva na Primorskem Na Primorskem imajo bibliobus splošnoizobraževalne knjižnice v Novi Gorici, Postojni in Kopru. V knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici samo eno vozilo pokriva območje občin Nove Gorice, Ajdovščine in Tolmina, kar povzroča dodatne težave, ker morajo pri sestavljanju urnika upoštevati tudi časovno oviro pri menjavi gradiva na bibliobusu pred obiskom postajališč v posameznih občinah. V letu 1998 je bilo število rednih članov v Novi Gorici 1.633, število obiskovalcev 10.031, število izposojenih knjig pa 48.723. V Ajdovščini je bilo število rednih članov 1.212, število obiskovalcev 6.867 in število izposojenih knjig 32.953. V Tolminu je število rednih članov v letu 1998 znašalo 1.126, število obiskovalcev 7.428 in število izposojenih knjig 48.952. Eno vozilo obišče 160 izposojevališč v desetih občinah in v treh splošnoizobraževalnih knjižnicah. To narekuje potrebo po dodatnem vozilu. Prvi bibliobus v Sloveniji je imela koprska knjižnica Opravljeno delo Potujoče knjižnice Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper v letu 1998 se kaže v naslednjih statističnih podatkih: aktivnih članov je bilo 1.752, od tega 378 odraslih in 1.374 mladih bralcev, člani so obiskali potujočo knjižnico 9.958 krat, 3.006 krat odrasli in 6.952 mladi bralci. Izposojenih je bilo 35.355 knjig, od tega odraslim bralcem 12.554 leposlovnih knjig in 1.825 poučnih in znanstvenih knjig; mladim bralcem pa 17.669 leposlovnih knjig in 3.307 poučnih in znanstvenih knjig. Izposojenih je bilo tudi 496 enot neknjižnega gradiva. Pri bibliobusni dejavnosti se potrebe bralcev ravno tako hitro spreminjajo in naši odzivi so marsikdaj prepočasni. Zato bi bilo koristno, če bi spremembe predvideli, še preden nastanejo. Da bi torej delali uspešno, učinkovito, ustvarjalno in z veseljem, moramo imeti svojo vizijo, v katero lahko vključimo vse plane, ki prispevajo k izboljšanju naše dejavnosti. Kot vizijo potujočega knjižničarstva na Primorskem bi najprej opozorila na dejstvo, da bodo z vstopom v Evropsko unijo odpravljene sosednje državne meje in bi tako z bibliobusi obiskovali tudi naše zamejske Slovence, ki bi bili verjetno zelo zadovoljni dodatnega druženja in stika s Slovenci in slovensko knjigo. O tem bi lahko razmišljali že sedaj in navezali stike z občinami okoli Trsta in Gorice. Potujoča knjižnica bi se morala prav tako usmeriti na predšolske otroke, da bi že njih privadila na knjigo in obiske knjižnice. Statistični podatki potujočih knjižnic na Primorskem kažejo, da je obisk mladih bralcev večji kot obisk odraslih, zato bi se morali zamisliti tudi nad tem in ponuditi odraslim več možnosti obiska. Poleg obiska na domu bi lahko organizirali tudi obiske v delovnih organizacijah. Za širjenje te dejavnosti bi potrebovali večje število sodobno opremljenih bibliobusov, zato bi bilo umestno razmišljati o večji promociji potujočih knjižnic na Primorskem in pridobiti večja podjetja in tovarne za to, da bi delno prispevala pri nakupu novih vozil. Ta pa bi v zameno obiskovala njihove delavce in jih oskrbovala s knjižnim gradivom. Sodelovali bi lahko s Fructalom v Ajdovščini, Hitom v Novi Gorici, Tikom v Kobaridu, Lamo v Dekanih, Intereuropo in Luko v Kopru in še z drugimi. Najvažnejši cilj potujočih knjižnic pa bi moral biti ta, da se razvijajo vzporedno s splošnoizobraževalnimi knjižnicami tako strokovno kot tudi glede uporabe novejše tehnologije (kot je uporaba telefonskih zvez, faksov, fotokopirnih strojev, interneta,...). Delavca potujoče knjižnice Osrednje knjižnice Srečka Vilharja sta si za cilj v naslednjih letih zastavila: - obisk šol in tudi vrtcev izven utečenega mesečnega razporeda, kjer bosta otrokom predstavila dejavnost potujoče knjižnice, - pogostejši obisk tovarn in podjetij, - vodenje knjig želja in naročil knjig, ki jih bodo bralci dobili ob naslednjem obisku, - večja povezanost s knjižničarji na šolah, ki bodo dostavljali sezname knjig za obvezno branje in bralno značko, - večja skrb za dobro obveščenost o prihodih potujoče knjižnice, tako da bi vsak obiskovalec poleg rednega obveščanja preko Radia Koper in Primorskih novic, prejel tudi tiskan razpored obiskov potujoče knjižnice za tekoče leto. Cilji so torej jasno opredeljeni in dosegljivi, usmerjeni so v jutri in bližnjo prihodnost, tako da nas že sedaj silijo v razmišljanje o možnostih za njihovo čimprejšnje izvajanje. LITERATURA • ASTA, G.: Con il bibliobus cresce anche la biblioteca, Biblioteche oggi, Ottobre, 1996, str. 18-19 • BIBLIOBUS, Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, 1999 • LOPERT, M.: Slovenske potujoče knjižnice, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1994 • NORMATIVI in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice, Poročevalec Kulturne skupnosti Slovenije, 1987, str. 28 • NOVLJAN, S.: Bibliobus - potujoče predstavljanje demokracije, Knjižničarske novice, 7 (1997), št. 7, str. 1-3 • NOVLJAN, S.: Načrtovanje bibliobusa v splošnoizobraževalnih knjižnicah, Knjižnica, 42 (1998), št.4, str.165-180 • PUGELJ, N.: Problematika potujočega knjižničarstva (bibliobusov) z vidika sedanjih in razvojno tehnično-strokovnih možnosti, Knjižnica, 29 (1985), št. 4, str. 335 • PUGELJ, N.: Potujoče knjižničarstvo v Sloveniji, Knjižnica, 38 (1994), št. 3-4, str. 93-107 • RASSETI, M.S.: La biblioteca fuori di se, Biblioteche oggi, Giugno, 1998, str. 64-68 • SMITH, A.: Rolling Zone, Service Point, 1997, str. 18-20 • SREČANJE slovenskih potujočih knjižnic, Sekcija za potujoče knjižnice, Koper, 1 - 2. julij 1998 • ZBORNIK Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 1985 Opombe: 1 PUGELJ, N.: Problematika potujočega knjižničarstva (bibliobusov) z vidika sedanjih in razvojno tehnično-Strokovnih možnosti. - Knjižnica, 29 (1985), št. 4, str. 335 ‘ NOVLJAN, S.: Načrtovanje bibliobusa v splošnoizobraževalnih knjižnicah. - Knjižnica, 42(1998), št. 4, str. 167. KNJIŽNICA ZA PRIHODNOST - KNJIŽNICA PRIHODNOSTI: KAKŠNE KNJIŽNICE BOMO OBISKOVALI V 21. STOLETJU? Ivan Markovič UDK 027.53 Izvleček V19. stoletju je bila glavna naloga knjižnic, da hranijo knjige, saj so bile te drage in težko dostopne. V 20. stoletju seje vloga knjižnic zelo spremenila, knjižnice so postale bolj odprte, začele so z izposojo na dom in se razvile v informacijska središča. Sprejele so tudi nekatere naloge izobraževalnih ustanov, kot je spodbujanje branja in raziskovanja. Knjižnice bodo v prihodnosti vedno bolj socialna in komunkacijska središča, kjer bodo informacijske tehnologije nudile možnosti za permanentno izobraževanje širokega kroga ljudi. Nove tehnologije, računalniška omrežja in on-line podatkovne baze bodo omogočale nastajanje digitalnih knjižnic, ki so razvite že v skandinavskih deželah in ZDA. Kasneje pa bodo nastale prave virtualne knjižnice. Knjižnica prihodnosti se imenuje tudi “inteligentna knjižnica", ki mora zadostiti posebnim kriterijem, ki jim pravimo tudi 10 zapovedi. Biti mora fleksibilna, kompaktna, priročna, ekstendibilna, raznolika, organizirana, udobna, imeti konstantno okolje, varna in varčna. Sintesi Come sarà la biblioteca di domani? Nel 19.esimo secolo il compito principale delle biblioteche era quello di custodire i libri che erano costosi e difficilmente reperibili. Nel 20.esimo secolo il ruolo delle biblioteche è cambiato radicalmente: sono diventate molto più aperte e disponibili puntando maggiormente suH’informazione. Le biblioteche hanno assunto anche alcuni compiti delle istituzioni istruttive come l'avviamento alla lettura e la ricerca. La biblioteca di domani sarà sempre più un centro sociale e comunicativo, un’incubatrice di programmi sociali dove le tecnologie informatiche offrirano la possibilità di istruzione permanente per un vasto pubblico. Le fonti elettroniche, le superstrade e le reti informatiche porteranno alla nascita delle biblioteche digitali, del resto già presenti in alcuni paesi scandinavi e statunitensi e, in un secondo momento, ad autentiche biblioteche virtuali. La biblioteca del futuro è chiamata anche “biblioteca intelligente” poiché soddisfa particolari criteri chiamati anche “10 comandamenti”. La biblioteca intelligente deve essere flessibile, compatta, accessibile, modellabile, varia, organizzata, comfortevole, costante nel microclima, sicura, economica ed ecologicamente accettabile. UVOD Živimo v času naglih družbenih in kulturnih sprememb, ki se odražajo tudi v knjižničarstvu. Načrtujejo se nove vrste knjižnic, ki bodo sposobne zadovoljiti potrebe in želje najširšega kroga sodobnih uporabnikov. Knjižnice morajo biti zato prijazne in zanesljive do uporabnikov, ki potrebujejo informacije in vire informacij, podporo pri rednem izobraževanju in samo-izobraževanju, možnost za preživljanje prostega časa in še marsikaj. Z zbiranjem, organiziranjem in hranjenjem knjig in drugega neknjižnega gradiva knjižnice omogočajo dostop do znanja. Danes v knjižnici ne iščemo več le knjig, ampak vsakovrstne informacije, pri čemer sta pomembni hitrost in relevantnost posredovanih informacij. Iščemo pa tudi stik z drugimi, zato je knjižnica tudi družabni prostor. NALOGE IN VLOGA KNJIŽNICE - ZGODOVINSKI PREGLED Depoziti znanja V 19. stoletju je bila glavna naloga knjižnice hraniti knjige, saj so bile te drage in težko dostopne. Ker so jih knjižnice zbirale in dajale v uporabo, so opravljale zelo koristno delo. S časom so se knjižnične zbirke širile in zajele tudi serijske publikacije in drugo tiskano gradivo. Uporabniki so prihajali v knjižnice, vendar so morali upoštevati stroga pravila pri uporabi gradiva. Knjižnica je postala veliko skladišče in njena prva in najpomembnejša naloga je bila še vedno zbiranje knjig. Dostop do informacij in znanja V 20. stoletju se je vloga knjižnice močno spremenila, njeno delovanje se je razširilo. Zbirke so postale bolje organizirane, razvila, izpopolnila ter standardizirala so se iskalna orodja. “Veliko skladišče” je odprlo svoje podružnice po celotnem ozemlju in razširilo svoj krog delovanja. Ob podružničnih knjižnicah so se ustanavljale tudi mobilne knjižnice. Avtomatizacija katalogizacije in drugih bibliotekarskih del je veliko pripomogla k izboljšanju splošne najdljivosti gradiva in hitrosti uslug pri izposoji. Knjižnice so začele svoje gradivo izposojati tudi na dom. Razvile so se v prava informacijska središča, ki posredujejo različne informacije. Knjižničarji spoznavajo in se zavedajo, da so gesla, ki jih ni mogoče ponuditi uporabnikom,.manj vredna. Zato v knjižnicah ni več prioriteta ustvarjanje zbirk, temveč njihova dostopnost. Tudi zato ker so se zbirke večale, je bilo treba poskrbeti, da bi bilo gradivo čim dostopnejše. Z vedno večjo uporabo knjižnic je bilo treba začeti misliti, kako bralce naučiti, da se bodo v knjižnici znašli tudi sami. Spodbujanje ljudi k branju in spoznavanju Knjižnice so tako sprejele za svoje tudi nekatere naloge izobraževalnih ustanov. Programi opismenjevanja in branja za širšo javnost so postali redni programi knjižnic. Knjižničarji so spoznali, da ljudje, ki ne berejo, ne bodo nikoli podpirali razvoja knjižnic. Tudi zato so se začeli programi opismenjevanja odraslih bralcev. Ustvarjanje in ohranjanje domoznanskih arhivov Večina lokalnih knjižnic ustvarja zbirke knjižnega in neknjižnega gradiva, ki se tematsko nanaša na območje, v katerem je knjižnica. Sčasoma so te zbirke postale vedno večje in pomembnejše, zato so domoznanski oddelki knjižnic pomemben in nepogrešljiv vir informacij o območju, ki ga pokrivajo. Viri za lokalno upravo Kakor so se knjižnice počasi vedno bolj usposabljale za arhiviranje gradiva in podajanje informacij, tako se je njihova funkcija lokalnega resornega centra za delovanje lokalne administracije počasi večala. Nekatere knjižnice so v tej smeri razvile zelo sofisticirane servise. Druge pa so se celo preselile v mestne hiše, kjer so to dejavnost opravljale neposredno. Raziskovalna knjižnica Ob razvoju posameznih zbirk so se knjižničarji specializirali in so knjižnice postale prava raziskovalna središča za potrebe lokalnega okolja ali širšega območja celo za nacionalne potrebe. NALOGE IN VLOGA KNJIŽNICE - NOVE SMERI RAZVOJA Poleg konstantnega razvoja knjižnic in njenih nalog pri širjenju pismenosti in znanja ter večji vlogi, ki jo imajo v svojem okolju, se že naznanjajo nove smeri razvoja in nove vloge, ki jih bodo knjižnice imele v prihodnosti. Komunikacijski in socialni center Za socialne, kulturne in izobraževalne potrebe svojega okolja opravljajo knjižnice naloge, s katerimi postajajo komunikacijsko središče. Nove tehnologije, kot so video, televizija, računalniška omrežja in on-line podatkovne baze, omogočajo mnogo bolj izpopolnjen način komuniciranja, kot je npr. interaktivno komuniciranje. Zahvaljujoč novim tehnologijam tudi vedno bolje deluje razvejana mreža enot matične ustanove. Istočasno pa spoznavamo, da globalizacija, ki jo omogočajo mediji, povzroča praznino v socialnem komuniciranju. Zaradi tega se veliko knjižnic spoprijema s tem problemom, tako da odpirajo prostore za srečanja, hkrati pa tudi ponujajo novo tehnologijo, kot so televizijske sobe in računalniške učilnice. Te dejavnosti zahtevajo tudi drugačen urnik, posebne in nadzorovane vhode. Računalnike in telekomunikacijske naprave je treba upravljati 24 ur na dan. Inkubator družbenih programov Vrsta programov in ponudb, ki se razvijajo v knjižnici, se ob sodelovanju z drugimi ustanovami prenese tudi navzven. Razni krožki, info-centri in servisi za mlade in stare lahko domujejo v knjižnici in se od tam širijo v širše okolje. Ker so vrata knjižnice odprte za vse, se ponuja možnost tudi alternativnih dejavnosti različnih interesnih skupin, ki nimajo svojega prostora v uradnih družbenih ustanovah, predvsem so to možnosti za dejavnosti in druženje mladih. “Global village library” Nagel razvoj interneta odpira knjižnicam neslutene možnosti sodelovanja. Z zmanjševanjem stroškov za novo tehnologijo in z večjo dostopnostjo gradiva vse širšemu krogu uporabnikov ni več ovir za obstoj odročnejših knjižnic. To Nova tehnologija v klasični čitalnici pomeni, da bodo uporabniki, ki potrebujejo določeno informacijo, lahko sami izbirali in sami izbrali tisto knjižnico v omrežju, ki jim najbolj ustreza in jim nudi najboljše usluge. Informacijska tehnologija in podpora, permanentno izobraževanje Ni dvoma, da sta računalniška in komunikacijska revolucija sprožili eno od največjih sprememb v zgodovini knjižnic. Uporaba tehnologije ni spremenila osnovnega poslanstva knjižnice, je pa za vedno spremenila način, kako s knjižnico upravljamo. Sodobna knjižnica mora imeti prostor in infrastrukturo, ki bosta omogočala množično uporabo informacijske tehnologije. Danes, ko se tehnologija tako hitro razvija, je načrtovanje knjižnice, ki bi zadostovala najmanj za 50 let in bila hitro zgrajena, velik izziv. Uporaba novih tehnologij je prisilila knjižničarje, da vključujejo v svoje dejavnosti programe permanentnega izobraževanja zase in za uporabnike. Elektronski arhivi V večini knjižnic je ustvarjanje elektronskih arhivov še v začetni fazi. Danes še vedno ni dovolj razpoložljivih podatkov in informacij, s katerimi bi lahko izračunali stroške elektronskega arhiviranja (prostor, uporaba, tehnologija, uporabna vrednost...), kot je to možno za knjige in drugo klasično knjižnično gradivo. Tako je očitno, da bi z uporabo elektronskih periodičnih publikacij prihranili veliko prostora, vendar je še vedno preveč vprašanj in dilem o tem gradivu, zato je odločitev za gradnjo takšnih zbirk še vedno zelo tvegana. Strojna in programska oprema Pri planirananju prostorov in infrastrukture, ki jih rabi knjižnica 21. stoletja, je treba upoštevati zahteve sodobne informacijske tehnologije. Mize za branje knjig se zelo razlikujejo od miz za uporabo računalnikov, ki so priključeni na omrežje. Dodatna oprema, kot so skenerji, tiskalniki in podobno, zahteva svoj prostor. Prostor, ki ga rabimo za hranjenje digitalizirane zbirke, je veliko manjši od tistega za klasične zbirke, hkrati pa te zahtevajo več prostora za hranjenje in uporabo strojne opreme. Omrežja Infrastruktura za različne komunikacijske medije, kot so telefoni, računalniki, televizija itn., zahteva posebno znanje in pozornost pri načrtovanju omrežij. Tudi drugi že obstoječi sistemi kot npr. protipožarni, varnostni sistemi itn. so v bistvu prav tako notranja ali zunanja omrežja. Zaradi teh omrežij so sodobne zgradbe tudi velik blodnjak žic, kablov, priključkov. V prihodnosti naj bi bili telekomunikacijski sistemi paralelni električnemu predvsem zaradi lažjega dostopa. Nekega dne pa bodo morda vsa omrežja in sistemi povezani z enim samim optičnim ali drugačnim kablom. Do takrat pa bodo morali arhitekti in inženirji načrtovati različna fleksibilna in integrirana omrežja. DIGITALNA KNJIŽNICA V knjižničarsko razvitih državah, kot so ZDA in skandinavske dežele, digitalne knjižnice že delujejo. Največjih je med univerzitetnimi. Temeljne značilnosti digitalne knjižnice so: - poseben poudarek na informacijski tehnologiji, zato da se izboljša tako notranje delovanja knjižnice kot servisi za končne uporabnike, - omogočajo dostop do elektronskih informacij, tako v knjižnici kot na domu, - implementacija integriranega namizja (integrateti desktop), - razvija orodja in znanja za navigacijo in iskanje informacij v globalnem informacijskem okolju za uporabnike. Digitalna knjižnica temelji na spoznanju o pomembnosti elektronske komunikacije, ki omogoča uporabniku dostop do informacij preko lastnega računalnika. Računalniki ali terminal omogočata enostaven, hiter in ekonomičen dostop do primarnih in sekundarnih virov ter drugih pripomočkov za delo in študij. Predvsem v univerzitetnem okolju so študenti, lektorji, profesorji in raziskovalci veliki porabniki informacij, istočasno pa ustvarjajo nova znanja in informacije s svojim delom, ki je zapisano v delovnih listih, člankih, diplomskih nalogah ali knjigah. Celoten proces jemanja in dajanja informacij mora podpreti knjižnica v tesnem sodelovanju z računalniškim centrom. Digitalne knjižnice delujejo tako, da je z vsakega osebnega računalnika znotraj sistema možen dostop do: - lokalnega in omrežnega OPAC-a, - lokalnih in omrežnih podatkovnih baz, - strežnikov za CD-ROM-e, - internetnih resorjev, managementa z informacijami tako za študente, ostale uporabnike kot za osebje, - elektronskega help deska (ki vključuje programe z urejevalniki besedil, grafične in statistične programe itn.), - komunikacijskih naprav, kot je elektronska pošta, FTP in podobno. Ena od temeljnih razvojnih smeri digitalne knjižnice je nedvomno kvalitativen in kvantitativen prehod od sekundarnih k primarnim informacijam. Prva stopnja so lahko online seznami bibliografskih referenc za članke v revijah in časopisih, kijih ima knjižnica. Nadaljnji korak je omogočiti dostop uporabniku do fultekstov vseh člankov v siceršnjem gradivu knjižnice. To bo sčasoma gotovo postala standardna usluga oz. normalen servis v vseh digitalnih knjižnicah. Digitalne ali omrežne knjižnice bodo digitalizirale in omogočale dostop do digitalnih dokumentov. V takih knjižnicah bo vloga knjižničarja kot informacijskega strokovnjaka še večja. To bo (je) velik izziv za bibliotekarje, ki bodo morali znova definirati svojo tradicionalno vlogo in naloge. Nova so tudi vprašanja strategije nabave in dostopa dokumentov in lastnine. Izpostavlja se pomen managementa z informacijami in selekcija bistvenih od manj pomembnih informacij ne glede na to, kje se nahajajo. To je toliko bolj pomembno za knjižnice, ki imajo omejene resorje. Zato pa bo postalo pomembno sodelovanje med sorodnimi ustanovami. VIRTUALNA KNJIŽNICA Poleg najširšega dostopa do heterogenih podatkovnih baz, ki so locirane na najrazličnejših mestih in od tam distribuirane, postaja možno implementiranje personaliziranih informacij za uporabnika. Jasno je, da je že danes za mnoge raziskovalce pomemben spopad s presežkom informacij. Večina želi brati manj, ne pa več, zato je selekcija informacij zelo pomembna. Odkrivanje znanja lahko postane najpomembnejša dejavnost, s katero lahko knjižnica ob uporabi tradicionalnih knjižničarskih znanj, ki so popolnoma prilagojeni elektronskemu okolju, sodeluje v informacijskem procesu. Te dejavnosti vodijo lokalno digitalno knjižnico k interaktivnemu sodelovanju z drugimi informacijskimi sistemi in tako uporabnikom odpirajo dostop do virtualne knjižnice. Možnost uporabe fulteksta odpira nova obzorja v znanstvenem, raziskovalnem in izobraževalnem procesu. Knjižnice lahko le podpirajo take premike v interakciji z uporabniki in njihovimi potrebami. Še posebej to velja za univerzitene knjižnice, ki se bodo morale prilagoditi novim razmeram ob večjem sodelovanju in prilagajanju novim razmeram. Čeprav bodo informacije vedno bolj prisotne v virtualnem okolju in uporabniki ne bodo več prisiljeni hoditi v knjižnico, bo ta še vedno ostala realna organizacija, katere uspeh bo odvisen od znanja in pridnosti uslužbencev. KNJIŽNIČNA STAVBA IN PROSTORI Do sedaj smo spoznali naloge knjižnice. V nadaljevanju pa bom skušal prikazati, kakšna bo stavba, ki bo gostila knjižnico v prihodnosti. Inteligentna knjižnica Glede na velik napredek informacijske tehnologije in njene uporabe v knjižničarstvu, je treba vedeti, kako se ji bodo knjižnice lahko prilagodile. Za knjižnico prihodnosti se uporablja izraz “inteligentna knjižnica" (Intelli- gent library). Inteligentna knjižnica pa je tista, ki uspe maksimalno povečati učinkovitost bibliotekarjev in uspešnost managementa z minimalnimi stroški. Knjižnice vseh velikosti, predvsem pa tiste velike, če želijo biti tudi “inteligentne”, bi morale: - hraniti knjige in drugo gradivo, - skrbeti za zaščito knjižničnega gradiva, - imeti najrazličnejše kataloge, - ugoditi potrebam bibliotekarjev, - imeti prostore za uporabnike, prostore za spremljajoče dejavnosti (fotokopiranje, izvajanje bibliotekarskih inštrukcij, prostor za publiciranje, prostor za audiovizualno gradivo), prostore za administracijo in drugo poslovanje (za varnostno službo, tiskarno, pošto...), prostor za raziskovanje in študij za študente in dijake, prostor za prireditve (za razstave, predstavitve). Cilji in programi Pri načrtovanju nove knjižnice je treba natančno nakazati potrebe nove ali obnovljene knjižnice, določiti njene glavne značilnosti in dejavnosti in časovne roke izgradnje. To je ponavadi tudi tisto, kar naročnik pove arhitektu na prvem sestanku. - Financiranje projekta. Izdelava finančnega načrta je odločilna za izgradnjo knjižnice. V finančnem načrtu so prikazani stroški gradnje, opreme in poslovanja nove knjižnice. Ko sestavljamo finančni načrt, izbiramo med kvaliteto in ceno vseh potreb nove knjižnice. - Izbira lokacije. Pri velikih knjižnicah je treba upoštevati tudi vizualni učinek nove knjižnice na urbanistično strukturo mesta in morebitne posledice zaradi spremenjenih bivalnih razmer v okolju nove knjižnice. - Vizija. Pri načrtovanju nove knjižnice je pomembno vedeti, kakšno knjižnico želimo imeti, kaj želimo z njo doseči, kako bo knjižnica delovala in katere servise bo imela. - Program ciljev, ki jih nameravamo doseči. Treba je vnaprej določiti cilje, ki jih v novi knjižnici nameravamo doseči, na primer: 1. Knjižnica mora postati socialni, kulturni in informacijski center mesta... 2. Zmanjšati je treba podvajanje dela (npr. skupno službe, okrepčevalnica...). 3. Fleksibilnost. 4. Upoštevati možnost širitve itn. - Nadalje je pomemben natančen načrt vseh dejavnosti, ki se bodo odvijale in poznati moramo tehnične in strokovne standarde, ki jih je treba upoštevati. - Izboljšave. Treba je nakazati na ključne izboljšave, ki jih z novo knjižnico želimo doseči, na primer: centralna lokacija, več gradiva v prostem pristopu, integriranje zbirk (različne vrste gradiva o določeni temi se zbira v enem oddelku), več študijskih prostorov, re ad ing cafe itn. Namembnost Vloga knjižnice v družbi se je začela spreminjatii po letu 1945 in se še zdaj. Temu so sledile tudi spremembe v načrtovanju novih knjižničnih stavb. Trije glavni faktorji so revolucionalizirali planiranje knjižnic, kar seje odrazilo na masivnem spreminjanju knjižničnih poslopij, in sicer: 1. spremenjena vloga in razvoj izobraževanja, 2. nove oblike komunikacij in dostopa do informacij, 3. nagel razvoj tehnologije. Deset zapovedi Po Faulkner-Brownovih desetih zapovedih (ten commandaments) bi morala biti knjižnica:1 1. fleksibilna, 2. kompaktna, 3. priročna, 4. ekstendibilna (imeti možnost širjenja), 5. raznolika, 6. organizirana, 7. udobna, 8. imeti konstantno okolje, 9. varna, 10. varčna. Fleksibilnost Fleksibilnost ne pomeni, da je struktura fleksibilna in da se bo premikala po potrebi. Fleksibilnost knjižnice se kaže v načrtu in konfiguraciji ogrevanja, prezračevanja, osvetljave, ki mora biti prilagodljiv. To dosežemo s postavljanjem kolon v pravilnih intervalih ali z zmanjševanjem kolon z dolgimi oboki ali z načrtovanjem tal, ki bodo lahko prenesla velike obremenitve (od 7.2 kN/m2 (150 Ibs /ft2)), s čimer bo mogoče seliti oddelke kamor koli v stavbi. Boljša fleksibilnost je, če so podovi livelirani in ni stopnic in ko so ogrevanje, prezračevanje in osvetljava uniformni in omogočajo preureditev brez njihovega spreminjanja. Fleksibilna {open-plannedbuilding) je tudi ekonomična glede potrebnega kadra za delo v knjižnici, saj manj ljudli lažje kontrolira in obvladuje prostor. Tako načrtovana knjižnica ima manjše število sob in sobic in zaradi tega zahteva manj osebja. Kompaktnost Kompaktna stavba je stavba v obliki kocke, to je kubusna stavba, ki bo služila knjižničarjem na več načinov. V taki stavbi so razdalje in prenosi znotraj knjižnice zmanjšani na minimun, ob vhodu so obiskovalci takoj pripeljani h gravitacijskemu centru. Knjige, osebje in bralci bodo prehodili manjše razdalje v kubusni stavbi kot v linearni ali razširjeni stavbi. Poleg tega je v kompaktni stavbi manjša poraba energije. Priročnost Pomemben je tudi kvaliteten dostop do stavbe in do knjig. Najprej je treba poskrbeti za gostoljuben in privlačen dostop do knjižnice. V knjižnici pa mora biti uporabnik obveščen o vseh glavnih delih stavbe - informacije, glavni izposojevalni pult, reference, katalogi, stopnišča... Poti morajo biti prikazane nazorno, vendar brez odvečnega kopičenja znakov in smeri. Možnosti dograjevanja Vsaka knjižnična stavba bi morala imeti možnost dograjevanja. Konstrukcija knjižničnega poslopja mora biti taka, da omogoča dograjevanje, vendar tako, da je ob vsaki dozidavi knjižnična stavba zaključena enota. Zunanji zid knjižnice lahko sestavlja vrsta enostavnih ponavljajočih se enot, ki se lahko odstranijo s fasade in ponovno uporabijo na fasadi prizidnega dela. Omogočeno mora biti enostavno spreminjanje poslopja glede na potrebe. Nekatere od desetih zapovedi se lahko prilagodijo, možnost širjenja pa mora biti zagotovljena! Raznolikost Raznolikost razmeščanja knjig in prostorov naredi notranjost knjižnice veliko zanimivejšo in hkrati omogoča ugoditi različnim potrebam uporabnikov. Ta element načrtovanja stavbe je odvisen od funkcije, velikosti in lokacije. Organiziranost Knjižnično gradivo mora biti predstavljeno (ponujeno) tako, da je lahko dostopno in priročno. Glavna vodila pri ureditvi knjižnice so enostavnost, razumljivost in privlačnost. Udobnost Pred načrtovanjem bi si morala knjižničar in arhitekt skupaj ogledati čim več knjižnic, ker je pomembno spoznati, kakšne so druge knjižnice. Mnogo obstoječih knjižnic ima slabo prezračevanje in niso klimatizirane. Svež zrak, konstantna vlažnost in temperatura povečujejo učinkovitost dela in študija. Že sama odprta okna povzročajo neudobje - vročina, mraz, umazanija in hrup iz zunanjosti motijo delo in študij v notranjosti knjižnice. Prav tako je pomembna dobra osvetlitev knjižnice - 400 luxov je standard, ki zadošča za dobro osvetlitev vseh delovnih prostorov in naslovov knjig tudi na najnižjih policah. Stalnost notranje klime Strokovnjaki s področja hranjenja in konzervacije knjižničnega gradiva opozarjajo, da je konstantost okolja zelo pomembna za knjižnico: nespremenljivost razsvetljave, ogrevanja, hlajenja, prezračevanja in akustične zaščite je pogoj za idealne notranje mikroklimatske pogoje knjižnice. Zunanji zidovi morajo zato imeti funkcijo filtra ali regulatorja: Pozimi morajo zmanjšati izgubo toplote, poleti pa morajo ravno obratno, ščititi pred zunanjim hrupom in istočasno omogočati lep pogled na zunajno okolico. Temperture in relativna vlažnost (RV), ki so sprejemljive za knjižnice so: od 18.5° C do 21°; od 50% do 60% RV (ne sme presegati 65% RV). Varnost Knjižnica mora skrbeti za varnost svojih zbirk, zato moramo pri gradnji nove knjižnice načrtovati odprtost in avtomatski nadzor vseh prostorov v knjižnici. Za večjo varnost in lažjo kontrolo je dostop do gradiva in izhod iz knjižnice na istem mestu. Tako se pripomore k manjši izgubi knjižničnega fonda in tudi k zmanjševanju vandalizma. Varčnost Knjižnice so drage. Draga je gradnja in tudi vzdrževanje. Predvsem so visoki stroški rednega vzdrževanja. Knjižnice porabijo veliko električne energije za umetno svetlobo in za prezračevanje. Zaradi tega je treba premisliti o vsaki možni izboljšavi za bolj ekonomično vzdrževanje, kar pa ne sme negativno vplivati na kakovost usluge. Že pri načrtovanju stavbe lahko zmanjšamo stroške gradnje z manjšo površino zunanjih sten in strehe, kolikor je mogoče, tako da je razmerje med površino sten in površino tal čim manjše. Idealna je oblika kubusa in tej se moramo čim bolj približati. Okna povzročajo izgubo toplote pozimi in segrevanje notranjega prostora poleti. Odprtine oken naj bodo čim manjše in naj ne bi presegale 25% celotne površine zidov. Izdelovanje take zunanjosti stavbe, ki bo sama zagotavljala senčenje oken lahko v najbolj vročih mesecih zmanjša sončno penetracijo in s tem prekomerno ogrevanje poleti. To naj bo dober pripomoček k siceršnji termalni izolaciji strehe in zidovja. V nasprotju s splošnim prepričanjem ogrevanje ni največji uporabnik energije v dobro načrtovanem poslopju. Dobro izolirani zidovi minimalne površine so edini izvor izgube toplote. Središčni del stavbe sploh ne izgublja toplote, ker ga obkroža zapredek toplega zraka v perimetru. Poleg razsvetljave so naj večji porabniki energije ventilatorji za cirkulacijo zraka po poslopju in oprema za ohlajevanje v poletnih mesecih. Obdobje maksimalne porabe energije so poletni meseci s polno knjižnico, ko se mora hladilno-prezračevalni sistem spopasti z zunanjo temperaturo in permanentno umetno svetlobo. PROSTORSKE ZAHTEVE Površino osrednje univerzitetne knjižnice lahko izračunamo s pomočjo splošno znane Atkinsonove norme2 z naslednjo formulo: - 1,25m2/na študenta FTE (tuli time equivalenti - 0.2 m2/na študenta FTE v obdobju desetih let, - + ovrednotena provizija za posebne zbirke, - + prilagoditev posebnim razmeram. Tako izračunani neti površini moramo prišteti še površino za dodatne prostore (sanitarije, stopnišča, itd.), ki zavzemajo v glavnem okrog 25% 2 2 2 celotnega prostora. Vrednost 1.25 m pomeni 0.40 m za sedenje, 0.62m za knjižne police in 20% za administracijo in knjižnično osebje. Priporoča se tudi eno čitalniško mesto za vsakih 6 študentov (FTE), za vsakega bralca pa je potrebno 2.93 rV. Ugotovili so, da je treba za različne akademske discipline načtovati površino drugače. Tako npr. se za vsaka 2 študenta prava priporoča 1 čitalniško mesto. Ta določila so bila široko sprejeta in uporabljena v Veliki Britaniji in po celem svetu pri načrtovanju in gradnji številnih knjižnice. Hkrati pa se nekatere univerze niso niti približale tem minimalnim standardom. Za čitalniški prostor se upošteva velikost mize, in sicer 900 x 600 mm. Sčasoma pa se je izkazalo, da je to premajhna površina že za tradicionalne knjižnice, ki imajo predvsem tiskano gradivo. Zaradi uporabe nove informacijske tehnologije v knjižnicah je postal ta standard neprimeren. Tako se za izračun čitalniških prostorov pri načrtovanju novih univerzitetnih knjižnic 2 2 uporablja nov standard, in sicer 2.5 m do 4 m na bralca. Posebni tehnični pripomočki V knjižnicah, kjer je del gradiva v skladišču, je primerno, če so ta opremljena z mobilnimi policami. Nekaj napotkov, ki so bili upoštevani pri gradnji Bibliothecae Alexandriné3 : Čitalnice in pisarne - faktor zmanjševanja hrupa 43-45 dB; naravna razsvetljava, kolikor je le mogoče; umetna razsvetljava približno 500 luxov na višini mize; pohištvo mora biti tako oblikovano in narejeno, da preprečuje odsevanje; temperatura 21-24°C; relativna vlaga 55-65%; zračna izmenjava 2V/h. Sobe za branje, učilnice v Mednarodni šoli za informacijske znanosti /International school of information Science ISIS) - faktor zmanjševanja hrupa 45-55 dB; pohištvo oblikovano tako, da vpija zvok; naravna svetloba za učilnice; umetna svetloba okrog 500 luxov na višini mize; temperatura 21-24°C; zračna izmenjava 10V/hr. Zaprta skladišča za knjige - umetna svetloba 300 luxov; temperatura 18-20°C; relativna vlaga 45-55%; dovoljena obremenjenost poda 13 kg/nT. Delovne celice in laboratoriji - akustična absorbcija; umetna svetloba ok. 500 luxov; temperatura zraka 18-21 °C; zračna izmenjava 2 V/h; lastni sistem za črpanje zraka; naprava za deionizacijo vode; stalen energetski dotok za računalnike; standby power source. REKONSTRUKCIJE ŽE OBSTOJEČIH STAVB Veliko težav se pojavi, ko želimo že obstoječo stavbo spremeniti v knjižnico. 2 Najpogostejši vzroki za težave so: nosilnost poda (13 kN/m ), napeljave za prezračevalne sisteme in napeljave za komunikacijsko in informacijsko tehnologijo. Če je stavba arhitekturni spomenik, moramo upoštevati še določila za varovanje spomenikov, vendar so lahko težave spreminjanja namembnosti v knjižnične namene lahko nepremostljive. Množico položenih kablov in napeljav v javnih prostorih je včasih težko skriti. Problem nekaterih napeljav bo mogoče rešiti z brezžično digitalno tehnologijo, vendar je ta še v zgodnji fazi razvoja. EKOLOŠKA KNJIŽNICA Ekološka knjižnica je tista, ki je varna za uporabnike, ker je zgrajena iz naravnih materialov. Primerni materiali so materiali okolja, kjer se knjižnica nahaja. Med primernejše materiale sodijo opeke in strešniki. Manj primerni pa so steklo, jeklo in plastika. V šestdesetih letih je bil stil zidanja v nasprotju z ekologijo. Steklene škatle in ultralahke strukture so narekovale veliko povpraševanje po energiji in so (ob visokih stroških izdelave in vzdrževanja) med drugimi prispevale k ustvarjanju t.im. sick building sindrome (slabosti, ki so posledica dolgotrajnega dela v klimatiziranih prostorih). V zadnjih letih pa se pri načrtovanju knjižnic poudarja varčna uporaba energije ter večja uporaba materialov, ki jih je mogoče reciklirati. To je mogoče doseči z: - gradnjo termalno masivne strukture (ki je potrebna tudi za zagotavljanje statike zgradbe, ki gosti težke knjižne zbirke) in zagotavljanjem naravnega nočnega hlajenja; - uporabo napredne tehnologije za zagotavljanje optimalnih pogojev bivanja; - izboljšanjem naravnega prezračevanja; - maksimalno uporabo dnevne in sončne svetlobe z gradnjo atrija, ki pa ne sme negativno akustično vplivati. Zgornje sugestije bodo v različnih klimatskih pogojih privedle do popolnoma različnih rešitev. ARHITEKTURNE OPCIJE Več desetletij so oblikovali knjižnice po vzoru ameriških: kvadratna poslopja s policami za prosti pristop na sredini stavbe in bralnimi prostori ob straneh. Večji del fasade so prekrivala okna, ki so se izkazala kot pomanjkljiva v poletnih mesecih. Zaradi močne svetlobe in toplote seje povečala poraba električne energije, prostori v notranjosti stavbe pa so bili brez dnevne svetlobe. Zaradi energetske krize v 70. letih in drugih ekoloških problemov so pri načrtovanju knjižnic poudarjali uporabo naravne svetlobe in naravnega prezračevanja. Človek se pozitivno odziva na dnevno svetlobo in uživa v njej, saj je znano, da so metabolični procesi povezani z ritmom dneva in noči. Ker je zelo težko zagotoviti dnevno svetlobo v vseh prostorih, kjer se zadržujejo ljudje, se je uveljavil nov način oblikovanja knjižničnih stavb. To je z gradnjo globokih atrijev, ki omogočajo dostop dnevne svetlobe tudi v notranjost knjižnice. Pri načrtovanju moramo paziti, da ni preveč ali premalo steklenih površin in da so na pravem mestu, ker lahko pride do prevelikega kopičenja ali izgube toplote, kar se potem uravnava z zelo dragim umetnim hlajenjem in gretjem. Treba je načrtovati manjše steklene površine, dober pretok zraka, odpraviti temperaturna nihanja in preprečiti škodljivo ultravijolično sevanje. Najnovejše smernice v grajenju knjižnic kažejo na to, da je treba upoštevati predvsem potrebe uporabnikov, in to z upoštevanjem uporabe dnevne svetlobe, ter smotrno in ekološko zavestno uporabo gretja in ventilacije. Opombe: 1 Faulkner-Brown (Harry). The Initial Brief. The Hague, IFLA Section on Library Build-ings and Equipment. 1993. 2 McDonald (A.). Space Requirements for Academic Libraries and Learning Resource Centres. Londo, Sconul. 1996 3 Melot (M.). Nouvelles Alexandries. Les grands chantiers de bibliothèques dans le monde. Paris, Cercle de la Librarie. 1996 Skrbimo za knjige, urejamo knjižnico ORIENTACIJSKI SISTEM V KNJIŽNICI Dolores Jakac UDK 02:659.44 Izvleček Prispevek analizira, kako se uporabniki v knjižnici znajdejo, posebno, če je v knjižnici organiziran prosti pristop do knjižničnega gradiva. Premisliti moramo, kaj je treba storiti, na kaj je treba uporabnika opozoriti, da bo kar najhitreje prišel do iskanih informacij. Rešitev predstavljajo enostavno in jasno oblikovani usmerjevalni in obvestilni znaki na ključnih, dobro vidnih mestih v knjižnici. Predstavljene so prednosti, ki jih strokovno načrtovan orientacijski sistem nudi: tudi nepoučenim obiskovalcem omogoča, da se samostojno in brez težav orientirajo v še tako kompleksno zasnovani knjižnici, uporabnikom prihrani nadležno spraševanje in tavanje med policami. Učinkovit orientacijski sistem mora delovati harmonično s prostorom in učinkovito razreševati uporabnikova pričakovanja in vprašanja. Sintesi II sistema di orientamento in biblioteca Il saggio analizza in quale misura gli utenti riescono a destreggiarsi in una biblioteca organizzata secondo il sistema dello scaffale aperto. La soluzione del problema va ricercata in una segnaletica interna molto chiara e semplice. Un sistema di orientamento bene impostato offre diversi vantaggi, anche gli utenti meno informati infatti possono orientarsi da soli e senza difficoltà anche nella biblioteca più complessa senza dover fare domande superflue e cercare alla cieca tra gli scaffali. Un efficace sistema di orientamento è in sintonia con lo spazio nel quale si trova e risponde alle esigenze dell’utente. Le informazioni devono essere brevi e precise e non troppo generiche. UVOD Uporabnik, ki si želi izposoditi knjižno gradivo v knjižnici s pultnim sistemom, izpolni zadolžnico. Na listič napiše podatke o iskanem gradivu in ga izroči knjižničarju - izposojevalcu. Knjižničar nato odhiti po labirintu stopnišč in hodnikov do prave knjižne police, kjer je postavljena iskana knjiga, ki jo dostavi v roke zadovoljnemu uporabniku. V knjižnicah s prostim pristopom do gradiva pa so uporabniki tisti, ki so primorani zaiti v knjižnični labirint po iskane informacije. Velika prednost, ki jo omogoča postavitev knjižničnega gradiva v prosti pristop, je iskanje ustreznega gradiva z brskanjem (browsing). Uporabniki, ki ne vedo natančno, kaj bi si radi izposodili, lahko z brskanjem med knjižničnimi policami odkrijejo primerno gradivo. Noben katalog, ne bibliografska baza podatkov in niti baza podatkov s celotnimi besedili še ne morejo nadomestiti ogleda tiskanega gradiva. Uporabnik lahko z ogledom gradiva zelo hitro oceni pristop in obseg vsebine, kakovost grafične opreme ter številne druge elemente, ki jih drugače ne more. Kljub vsem naštetim prednostim pa se številni uporabniki ne bi strinjali z Žaucerjevo1 ugotovitvijo, da je postavitev gradiva v prostem pristopu velika pridobitev za uporabnike. Brezglavo tavanje med policami v upanju, da bodo kmalu našli pravo polico, spravlja mnoge uporabnike v jezo in obup. Od kod torej tolikšno nezadovoljstvo in nesodelovanje uporabnikov? Čeprav je med knjižničarji prevladalo spoznanje, daje delovanje knjižnice namenjeno uporabniku, njegovim potrebam in zahtevam, jemljemo uporabnika kot nekaj, kar nam je dano. Od njega pričakujemo, da se bo navadil na knjižnico, na njeno strukturo, razporeditev gradiva, urnik odprtosti, način poslovanja. Odveč so nam njegova nadležna vprašanja, poizvedovanja, razne zahteve. Marsikatero vprašanje se nam zdi banalno, neustrezno, odvečno. Običajno pa zelo malo naredimo, da bi se uporabnik v prostorih knjižnice znašel brez spraševanja, da bi se počutil domače. Knjižničarji še vedno posvečamo premalo pozornosti urejenosti okolja v knjižnici, v katerem uporabnik išče knjižnično gradivo in/ali informacije. Zave- dati bi se morali, daje lahko nekaj, kar je za knjižničarja povsem vsakdanje, za uporabnika neobičajno. Postaviti se moramo v kožo naključnega obiskovalca. Temeljito moramo premisliti, kaj vse moramo storiti, na kaj moramo uporabnika opozoriti, da bo kar najhitreje prišel do iskanih informacij. Martelanc2 v svojem članku primerja knjižnico s prostim pristopom do knjižničnega gradiva z veleblagovnico. Uporabnik, ki ne ve, na kateri knjižnični polici iskati željeno knjigo, vpraša knjižničarja. V veleblagovnici pa ne gre po tako preprostem receptu. Seveda se lahko tudi v veleblagovnicah obrnemo na prodajalce in zvemo, kje naj iščemo željeno blago, običajno pa si preberemo, kako je razvrščeno blago v nadstropjih, se odpravimo v pravo nadstropje in s pomočjo napisov pridemo do iskanega blaga, ne da bi spraševali prodajalce in jih po nepotrebnem obremenjevali. Rešitev torej predstavljajo enostavno in jasno oblikovani usmerjevalni in obvestilni znaki postavljeni na kjučnih, dobro vidnih mestih v knjižnici. V svojem prispevku sem želela predstaviti prednosti, ki jih tak strokovno načrtovan orientacijski sistem nudi: tudi nepoučenim obiskovalcem omogoča, da se samostojno in brez težav orientirajo v še tako kompleksno zasnovani knjižnici, uporabnikom prihrani nadležno spraševanje in brezglavo tavanje med policami, obenem pa jim pomaga odkrivati skrit zaklad s knjižničnih polic. METODE IN OBLIKE DELA Z UPORABNIKI V informacijski dejavnosti procese pri posredovanju informacij klasificiramo kot aksialne in retikularne komunikacijske procese. „Aksialni komunikacijski procesi so tisti, pri katerih je posredovanje informacij namenjeno posameznemu - določenemu uporabniku, retikularni komunikacijski procesi pa so vsi tisti, pri katerih so posredovane informacije namenjene določenemu krogu potencialnih uporabnikov."3 Aksialni komunikacijski proces predstavlja referenčna dejavnost, tj. individualni pristop v metodah dela z uporabniki in selektivna diseminacija informacij; retikularni komunikacijski proces pa predstavlja uporaba katalogov in drugih informacijskih virov, razstave, razne prireditve knjižnice ter drugo informacijsko gradivo. Pomemben člen v retikularnem komunikacijskem procesu so obvestilni in usmerjevalni znaki, ki tvorijo orientacijski sistem v knjižnici. Znaki, nameščeni na ključnih mestih v knjižnici, predstavljajo sistem stalno prisotnih vizualnih informacij, ki so namenjene uporabnikom, da bi jim olajšale dostop do iskanega knjižničnega gradiva. Oba tipa procesov se odvijata vsakodnevno v knjižnicah vseh tipov, prisotna sta v komunikaciji med knjižničarji in uporabniki. Cilj izobraževanja uporabnikov je, da uporabnik uspešno uporablja dokumente in službe knjižničnoinformacijskega sistema za življenje in delo. OBVESTILNI IN USMERJEVALNI ZNAKI Obvestilni in usmerjevalni znaki predstavljajo sistem stalno prisotnih vizualnih informacij, pomemben člen v aksialnem komunikacijskem procesu, ki se odvija v knjižnici. Znake, ki tvorijo orientacijski sistem, uvrščamo med individualne oblike izobraževanja uporabnikov. Uporabnikom omogočajo samostojno uporabo gradiva in uslug, kijih knjižnica nudi. Strokovno zasnovan sistem vizualnih informacij uporabnike obvešča o tem: - kaj lahko najdejo v knjižnici, - kje se gradivo nahaja, - kako uporabljati knjižnične službe in servise, ki jih knjižnica nudi. Glavne značilnosti dobro zasnovanega sistema vizualnih informacij so: - fleksibilnost: sistem napisov, oznak in orientacijskih znakov mora biti fleksibilen, načrtovan in oblikovan tako, da ga lahko prilagajamo morebitnim spremembam v strukturi in organizaciji prostorov; - sporočilnost: označbe morajo posredovati selektivne, jasne in natančne informacije; preveliko število informacij hkrati lahko deluje dezorientacijsko - uporabnika prej zmede, kot pa mu pomaga znajti se v prostoru; - postavitev: označbe namestimo na mesta, kjer pričakujemo, da je obiskovalcu potrebno napotilo za nadaljnje gibanje po knjižnici. Namen vizualnega komunikacijskega sistema je olajšati obiskovalcem uporabo knjižnične zgradbe in njenih služb, omogočiti jim samostojnost pri pridobivanju informacij in izboru knjižničnega gradiva ter približati knjižnico ljudem, ki vanjo ne zahajajo. Z ustreznimi obvestilnimi znaki lahko napravimo knjižnico in njeno okolico prijaznejšo ter povabimo mimoidočega, da zaide med knjižne police. Orientacija uporabnika v knjižnici Informacije v prostoru si morajo slediti v logičnem zaporedju, značilnem za proces iskanja pri uporabniku, ki ga sestavljata: a) proces zaznavanja prostora, v katerem se giblje, b) proces odločanja o smeri gibanja po prostoru. Pri načrtovanju orientacijskega sistema moramo opredeliti, kako uporabnik: - pridobiva informacije, - razume in uporablja informacije, - se premika po prostoru, - razporeja svoj čas, - ocenjuje učinkovitost in kakovost obiska v knjižnici. Učinkovit orientacijski sistem mora delovati harmonično s prostorom, v katerem se nahaja, in učinkovito razreševati uporabnikova pričakovanja in vprašanja. Znaki v knjižnici služijo obiskovalcem kot orientacija v prostoru, hkrati pa jim omogočajo samostojno uporabo služb in struktur, ki jih knjižnica nudi. Uporabniku moramo omogočiti možnost sprejemanja odločitev v logičnem zaporedju že pred samim vstopom v knjižnico. Pomembno je, da so znaki postavljeni na takih mestih, da ponudijo uporabniku informacijo, preden je postavljen pred odločitvijo, kam se usmeriti. V knjižnicah s kompleksno strukturo je dobrodošel orientacijski načrt -shema, ki ponazarja razporeditev prostorov v zgradbi. Uporabniku omogoča takojšnjo orientacijo v prostoru. Na načrtu lahko označimo pomembne arhitektonske elemente, ki lahko obiskovalcem služijo kot referenčna točka pri orientiranju v knjižnici. Orientacijski sistem - od glavnega vhoda do skladišča - mora vsakemu uporabniku omogočiti, da samostojno uporablja knjižnico. Merila moramo prilagoditi ciljni populaciji, posebno tistim uporabnikom, ki se v novem okolju najtežje znajdejo. Orientacija, ugotavljanje položaja glede na določene točke v prostoru, je temeljna prvina načrtovanja sistema vizualnih informacij. Orientacija vpliva na izbiro smeri iskanja knjižničnega gradiva oz. informacij. Izbira smeri, če je pravilno opravljena, omogoča povezavo med izhodiščnim prostorom in željenim ciljem po vnaprej določenem načrtu. Iskalna strategija zahteva urejeno zaporedje premikov, kijih narekuje serija odločitev na ključnih točkah. Ohranjanje prave smeri, odvisno od kontinuiranega procesa odločitev, odloča o izidu pridobivanja informacij oz. knjižničnega gradiva. Iskalna strategija uporabnika, ki išče gradivo oz. informacije v knjižnici, bo toliko bolj zapletena in razčlenjena, kolikor večje bodo težave pri orientiranju v prostoru. Orientacijski sistem mora biti uporabniku v pomoč, ne pa ga spravljati v še večjo zadrego. Odgovor (rešitev) je zadnji korak v procesu pridobivanja informacij. Do odgovora lahko pridemo, ker predhodno poznamo cilj in/ali iskane informacije, ali pa je rešitev posledica pravilnega izbora in upoštevanje znakov, ki usmerjajo po prostorih knjižnice. Podrobna analiza teh štirih postopkov nam omogoči načrtovanje in izvedbo učinkovitega orientacijskega sistema, ki bo nudil podporo in omogočal samostojno iskanje odgovorov na najrazličnejše potrebe uporabnikov v knjižnici. Oblikovanje orientacijskega sistema v knjižnici Zasnova in izdelava napisov sta specifični nalogi, ki ju mora izvesti posamezna knjižnica, ker se lahko bistveno razlikujeta od ustanove do ustanove. Vsak sistem je specifičen, zato ni neke splošne formule, ki bi pokrivala vse sisteme. Ko si zastavimo program oblikovanja orientacijskega sistema, nam mora biti cilj - sporočilo, ki ga namenjamo uporabnikom -jasen. Pri načrtovanju projekta uporabnik predstavlja stalno in edino referenčno točko, na katero se oziramo in jo upoštevamo, ko se odločamo ali razrešujemo probleme. Praktična izvedba projekta je odvisna od tipa knjižnice in okolja, v katerem deluje, velikosti knjižnice, razpoložljivih sredstev in kadrov, zastavljenih ciljev in ne nazadnje od naše domišljije. Nekatere knjižnice se odločijo za samostojno izdelavo orientacijskih znakov. To velja predvsem za manjše enote, za knjižnice, ki jih pestijo finančne težave in za knjižnice brez posluha za potrebe uporabnikov. Kljub temu pa je delo z oblikovalcem nujno vsaj v začetni fazi priprave projekta. Strokovno sodelovanje z oblikovalcem nam zagotavlja, da se oblikovanje orientacijskega sistema ne bo sprevrglo v nepremišljeno lepljenje opozorilnih lističev po stenah. V okviru projekta oblikovanja znakov v knjižnici si knjižničar in oblikovalec delo delita. Knjižničarjeve naloge so: - identifikacija potreb, - analiza informacij, - sprejemanje predloženih rešitev, - koordinacija programa, - obvladovanje stroškov. Naloge oblikovalca so: - odločitev o posameznih oblikah, - oblikovanje obvestilnih in usmerjevalnih znakov, - grafična priprava črk in napisov, - priprava predračuna.4 Sistem obvestilnih in usmerjevalnih znakov mora ustrezati vsem uporabnikom knjižnice, ne glede na razlike v starosti, izobrazbi ali potrebah, ki jih vodijo v knjižnico. Sporočilo, ki ga znak vsebuje, mora biti razumljivo, ne da bi bilo potrebno uporabnike predhodno poučiti o njegovem pomenu. Postavitev in vzdrževanje znakov Priporočljivo je, da obvestilni znaki z barvo razlikujejo posamezne organizacijske enote med sabo. Če je na enem od obvestilnih znakov napis 6 Uporabne vede. Medicina. Tehnika, napisan z zeleno barvo, na drugem pa z modro 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Gledališče. Šport, bo vsakomur jasno, v katero smer mora iti, zlasti, če so napisom zaradi večje jasnosti dodane puščice. Znaki z opozorilno in prepovedovalno vsebino kot Kajenje prepovedano!, Nezaposlenim vstop prepovedan! imajo ustaljeno obliko, barvo in simbole, ki jih določajo predpisi protipožarne in tehnične zaščite. Predvsem ne smemo pozabiti na obvezne napise Vhod, Izhod povsod, kjer je potrebno, ter na simbole in napise za zasilne izhode. Zelo pomembno in odgovorno je, da so obvestilni znaki postavljeni na dobro vidnih mestih in da so oblikovani enostavno in jasno. Nobeno obvestilo, ki se nanaša na reševanje človeških življenj, ni samo formalnost, zato je treba te napise občasno preveriti in jih prilagoditi spremembam, ki so se medtem zgodile. Odgovorna oseba mora skrbeti, da so trajni napisi postavljeni na prava mesta, v smeri gibanja, in da so vzdrževani, kar pomeni, da jih je treba občasno očistiti, poškodovane in nečitljive pa zamenjati. Čiščenje in vzdrževanje znakov, predvsem tistih na pročeljih zgradb in na vhodu v stavbo, ni težko, je pa pomembno delo. Danes imamo na voljo trajne premaze za kovino oz. trajne barve za materiale iz PVC-ja, zato ni nobenega opravičila za zanemarjene in umazane table na vhodih v glavna poslopja. To velja tudi za različne oglasne deske in zastekljene omarice, ki so ponavadi postavljene blizu vhoda in so namenjene obveščanju zaposlenih ali obiskovalcev. Sredstva komuniciranja morajo biti vedno urejena in ažurna. Vsi hodniki in prostori, v katerih ni dnevne svetlobe, morajo biti dobro osvetljeni, da se da napise prebrati. ZNAKI Znaki so vzorci dražljajev, ki nadomeščajo druge vzorce dražljajev. Teoretiki jih delijo na naravne in umetne znake. Stopinja (sled) je naravni znak, ki označuje pot, po kateri je šla žival, hkrati pa poznavalcu pove za vrsto živali. Umetni znaki so plod človekove namenske aktivnosti. Mednje sodijo besede in številke. Nekateri delijo znake na signale in simbole. Signali ne predstavljajo stvari in pojavov, temveč le sprožajo določene aktivnosti kot na primer semaforske luči. Repovš definira simbole kot umetne znake, ki predstavljajo stvari in pojave.5 Prometni znaki Prometni znaki so znaki naprave in označbe, ki nas obveščajo o nevarnostih, odredbah, omejitvah, objektih in napravah ob cesti ter označujejo in določajo vozišče, režim prednosti, ipd. Neprometni znaki Neprometni znaki so del vizualnih komunikacijskih sredstev. Osnovni namen neprometnih znakov ni splošno reklamiranje podjetij ali drugih ustanov ali njihovih proizvodov, temveč obveščanje o objektih in dejavnostih, ki so na določenem območju prisotni. Neprometni znaki so po obliki in videzu estetski ter prilagojeni okolici, v kateri so postavljeni. Vsebina neprometnih znakov je omejena na najnujnejše podatke, pomembne za obveščanje ali usmerjanje k določenemu cilju. Vsebina je enostavna in lahko razumljiva; to se najlažje doseže z uporabo simbolov, ki so lahko razumljivi in v splošni mednarodni rabi. Po obliki, vsebini in barvi neprometni znaki ne smejo biti podobni ali enaki prometnim znakom. Neprometni znaki se uporabljajo le v primeru, ko s prometnimi znaki ni mogoče podati želenega obvestila ali usmerjati v določeno smer. Neprometni znaki smejo imeti samo najnujnejšo obvestilno in usmerjevalno vsebino. Obvestilni del vsebine obsega podatke, ki so nujno potrebni, da lahko spoznamo, na kaj opozarja neprometni znak. Usmerjevalni del vsebine obsega podatke o tem, kje leži objekt, na kar opozarja ustrezna puščica. Glede na namen, ki mu služijo, delimo neprometne znake na: - obvestilne (informativne), ki nas obveščajo o ponudbah, storitvah, ki nam jih opisani kraji ali ustanove nudijo; - usmerjevalne, ki nas usmerjajo k posameznim objektom, napravam, storitvam ali delovnim organizacijam. Ti znaki stojijo neposredno pred mestom, kjer se odcepi cesta, ki vodi k tem objektom.6 Glede na način postavitve delimo neprometne znake na: - posamezne (samostojne), ki označujejo posamezen kraj, objekt ali napravo; - skupinske, ki označujejo več krajev, objektov ali naprav. Glede na način podajanja vsebine delimo neprometne znake na: - tekstualne, - slikovne, - izražene s simbolom, - kombinirane. Vrsta in uporaba znakov je odvisna od vrste sporočila, ki ga želimo z njim podati. Učinkovit sistem znakov odlikuje razumljivost sporočila, ki ga označba vsebuje. Znaki so namenjeni vsem obiskovalcem v knjižnici, zato naj bodo: - nazorni, - neposredni, - čitljivi. Zaznavanje znakov Na hitrost in vsebino zaznavanja znaka precej vplivajo različni vidiki človekove duševnosti, kot so: motivacija, stališča, učenje ipd. Znak hitreje opazimo v fazi iskanja informacij. Prav tako je znak hitreje opazen, če je njegova pomenska struktura identična ali povsem nasprotna stališčem opazovalca. Znani, že naučeni znaki, bodo hitreje zaznani in prepoznani. Zaznavanje likovne strukture se lahko odvija tudi na podlagi delne predstavitve likovne strukture ali le nekaterih njenih delov. Človek vedno zaznava več, kot je v okolju prisotnega. Na to vpliva celotno okolje, v katerem lahko na podlagi izkušenj in učenja pričakujemo določen likovni dražljaj. Prepoznavanje ne poteka vedno na ravni zaznavanja, k prepoznavanju pripomorejo tudi miselni procesi, kot je sklepanje, logično pričakovanje ipd. Na prepoznavanje nezaznanega vpliva tudi kvaliteta lika ali njegove strukture in njegova poznanost ali naučenost. S ponavljanjem določenega simbola kot likovne strukture v času in prostoru se bo povečala naučenost simbola, tako da bo mogoče sklepati o njegovi celotni strukturi že na osnovi podrobnosti ali bistvenih značilnosti. Temeljni elementi znakov v knjižnici so: - simboli, - tipografija, - barva. SIMBOLI Simboli so umetni znaki, ki predstavljajo stvari in pojave. Glavna značilnost simbolov je predstavljanje. Simboli predstavljajo, zastopajo in nastopajo, kot da bi bili označene stvari ali pojavi, kar je tudi rezultat dogovora. Simbol je materializiran v določeni likovni strukturi, ki se loči od svojega ozadja. Običajno so to polni, konturni, celoviti ali delni geometrijski liki, samostojni, spojeni na značilen način ali pa postavljeni v značilne odnose na likovni površini. Znotraj svoje likovne strukture vzpostavlja simbol svojo značilnost in pomenskost tudi z barvo ali barvami, ki so ujete v likovne strukture s svojimi značilnimi medsebojnimi odnosi. Kvaliteta in intezivnost simbola kot dražljaja sta odvisni od oblike, velikosti, medsebojnih odnosov likovnih struktur, ki simbol sestavljajo, ter od genetskih in socializiranih ter skozi komunikacije naučenih izkušenj posameznika v zvezi z likovnimi strukturami, ki se generalizirajo v celostno zaznavo simbola kot enovitega vidnega dražljaja.7 Ključne lastnosti dobro izbranih oz. oblikovanih simbolov so: - prepoznavnost, lastnost simbola, merljiva s časom, ki je potreben, da simbol prepoznamo v množici drugih simbolov ali vidnih dražljajev; - razlikovalnost, simbol z dobro razlikovalno lastnostjo ne zamenjamo zlahka s kakšnim drugim simbolom, ker je dovolj značilen, unikaten; - referenčnost, sposobnost simbola, da predstavlja stvari, dogodke, ideje. Pri oblikovanju orientacijskega sistema v knjižnici uporabljamo simbole, ki označujejo: - pripomočke in orodje protipožarne in tehnične zaščite, - dostope, servise, namenjene invalidnim osebam, - toaletne prostore, garderobo, - informacije, javne govorilnice, osebna dvigala, - puščice. TIPOGRAFIJA Tipografija je ustvarjanje tekstne forme, oblikovanje črk in natisnjenega besedila. Tipografsko oblikovan tekst ima določeno vrsto pisave, velikost črk, širino stolpcev, razmik med vrsticami ipd. Naloga tipografskega oblikovanja je, da z uporabo pisav na najboljši način posreduje informacijo. Pri načrtovanju in oblikovanju znakov v knjižnici moramo biti pozorni na: - izbiro črkovne vrste, - velikost tipografskih znakov glede na razdaljo gledanja, - razpiranje in spodrezovanje, - razmik med vrstami, - možnosti kombiniranja različnih črkovnih vrst. Izbira črkovne vrste Črkovne vrste lahko glede na obliko razdelimo v dve skupini: - vrste s serifi, - vrste brez serifov. X _e_ J. 1 zaobljeni tanki klinasti oglati brez serif serif serif serif serifa Slika 1. Črkovne vrste s serifi in brez serifa. Pri izbiri črk moramo biti previdni, ker bistveno vplivajo na čitljivost napisa. Med številnimi črkovnimi vrstami so nekatere boljše berljive in razločnejše od drugih, le redke pa so primerne za izdelavo projekta sistema napisov v knjižnici. Izkušnje so pokazale, da so najprimernejše črke Helvetica, ki jih odlikujeta vidljivost in čitljivost. Črkovni znaki so lahko pokončni (normalni) ali pa ležeči (kurzivni, italic). Besedilo je lahko v celoti postavljeno v pokončnih ali pa v ležečih črkah. Črke so lahko tenke, svetle, navadne, polkrepke, krepke in mastne. Lahko so tudi zožene, normalne, razširjene ali pa kombinacija posameznih značilnosti, kot so na primer razširjene krepke črke. Helvetica navadna Helvetica polkrepka Helvetica navadna kurzivna Helvetica polkrepka kurzivna Slika 11. Črkovna vrsta Helvetica. Psihološki učinek barv Barve vzbujajo različne asociacije, občutke in pomene, odvisno od barvnega tona, svetlobe in nasičenosti. Na doživljanje barv vpliva tudi barvno okolje, v katerem je posamezna barva, in barvni odnosi glede na velikost površin, obliko, oddaljenost in ključne lastnosti posameznih barv znotraj likovnih površin. V literaturi je veliko napisanega o psiholoških značilnostih barv. Rdeča barva je barva ognja in krvi, izraz življenja in moči. Neločljivo je povezana s strastjo, z vročino in borbo. Modra je barva globokega ledu, čustveno jo povezujemo s hladno daljino prostora in njegove neskončnosti. Modrina vpliva na razum tako, kakor rdečina vpliva na čustvo. Rumena je najsvetlejša med vsemi osnovnimi barvami, je barva sonca in izraz bleska in živahnosti. Oranžna je mešanica rdeče in rumene barve. V sebi združuje silnost rdeče in živahnost rumene. Zelena je mešanica modre in rumene. Kot barva narave pomeni veselost in mir, zato je simbolično barva upanja. Purpurna barva je mešanica rdeče in modre, zato se nanjo navezujejo predstave sijaja in dostojanstva, ima pa kakor zelena barva pomirjajoč vpliv. Bela je absolutna, pomeni odsotnost in vrhunec barv. Nanjo se navezujejo asociacije čistosti, osvežitve, popolnosti. Črna barva je nasprotna beli in njej enaka v absolutni vrednosti. Izraža pasivnost, stanje izpolnjene in nesprejemljive smrti. Siva je barva pepela in megle, otožnosti in dologočasja. Izraža avtonomijo in nevtralnost, v veliki meri pa se na sivo barvo navezujejo negativne asociacije: neodločnost, monotonija, depresija, starost. Na podlagi psihologije barv in njihovih že iz pradavnine znanih pomenov priporoča “Safety Colour Code", kakor ga je sestavil British Colour Council, uporabo specifičnih, t. i. varnostnih barv v specifične namene. > Rumena barva je signal za previdnost, ker je najbolje vidna. > Oranžna je signal za nevarnost. Je bolj neposredna kot rumena, a manj kot rdeča barva. > Rdeča je najbolj vsiljiva in kričeča. Povezujemo jo z nevarnostjo in je signal za požarno zaščito. > Zelena je signal za varnost. Kot rdeči nasprotna barva je znak za prehod ceste, medtem ko je rdeča znak za stop. > Bela je signal za red. Bele črte označujejo površine, ki so določene za prehod, bele barve so tudi talne oznake, ki usmerjajo promet. Varnostne barve učinkujejo samo, če so intenzivno nasičene, svetlejši in nenasičeni barvni toni so si namreč v svojem učinku bolj ali manj enaki. Hkrati se moramo zavedati, da varnostne barve izgubljajo svoj učinek, če jih je preveč in če niso na pravem mestu.8 Uporaba barv Izbor barve je dejavnik, ki odločilno vpliva na učinkovitost znakov v knjižnici. Barva je namreč ena od spremenljivk, s pomočjo katere lahko vizualno informacijo kodificiramo in posredujemo. Pri načrtovanju in izdelavi orientacijskega sistema moramo: - zagotoviti čitljivost sporočil, - izbirati barve v harmoniji z opremo in prostori v knjižnici, - uporabljati posamezne barve v skladu z uveljavljenimi normami. Kljub različnim možnostim, kijih ponuja uporaba osebnega računalnika in tiskalnika, so številni napisi v knjižnici še vedno tiskani v črni barvi na belem ozadju. Črno-bela kombinacija pa še zdaleč ni najbolj vidna. Možnosti so številne, pri izbiri moramo biti pozorni na stopnjo čitljivosti in vidljivosti, ki ju barvna kombinacija omogoča. Oblikovalec orientacijskega sistema se mora svoje naloge lotiti načrtno in kritično. Izbor funkcionalne barve poteka po drugačnih načelih kot dekoracija notranjih prostorov v stanovanjih in javnih zgradbah. Dekoracija se ravna pretežno po načelih estetike, okusa, sloga in mode, medtem ko se mora funkcionalna barva podrejati povsem praktičnim ciljem dobre vidljivosti. TERMINOLOGIJA Uspeh in učinek napisa sta popolnoma odvisna od enostavnosti, jedrnatosti in specifičnosti sporočila, ki ga vsebuje. Zato se moramo pri formuliranju napisov izogibati nejasnim informacijam, ki bi utegnile uporabnika zavajati, dezorientirati ali celo odvračati, tako da napisa ne bi prebral v celoti. Kratke, precizne informacije so uporabnikom laže razumljive, hkrati pa so veliko bolj neposredne od splošnih informacij. Pri izdelavi orientacijskega sistema uporabljamo enotno terminologijo. Homogenost jezika omogoča uporabniku, da se brez težav orientira v vsaki knjižnici, ki uporablja enako terminologijo. Pri tem ne smemo pozabiti, daje jezik, ki ga uporablja bibliotekarska stroka, strokovni jezik. Izraze moramo približati naravnemu jeziku, jih poenostaviti, pri tem pa ne smemo zanemariti strokovnosti, ki posreduje terminu specifičnost in preciznost. TEHNIČNE ZNAČILNOSTI Ko je znak oblikovan oz. izbran, nam preostane odločitev o materialih, iz katerih bodo znaki izdelani. Pri izbiri materiala moramo upoštevati skladnost med funkcionalnostjo in estetiko. Pozorni moramo biti zlasti pri izbiri materiala za izdelavo znakov, ki bodo nameščeni v zunanjosti knjižnice, torej nenehno izpostavljeni vremenskim vplivom. ZAKLJUČEK Komunikacija knjižničarja z uporabniki je zapleten proces. Uporabniki se razlikujejo med seboj po izobrazbi, poklicu, družbenem položaju, starosti, psihofizičnih značilnostih. Zaradi tega so njihove potrebe in zanimanja zelo raznovrstna. Upoštevati je treba tudi specifičen odnos uporabnika do knjižnice. Pogosto se uporabnik izogne referenčnemu pogovoru s knjižničarjem in sam poskuša poiskati rešitev za svojo informacijsko potrebo. Sistem obvestilnih in usmerjevalnih znakov v knjižnici uporabnikom omogoča neposreden, samostojen dostop do informacij. Vsak znak je v povezavi z ostalimi: po velikosti, obliki, tipografiji, barvi, postavitvi. Vsi so del usklajenega sistema obvestilnih in usmerjevalnih znakov, ki uporabnikom nudijo organiziran sistem stalno prisotnih vizualnih informacij. Knjižničarji sami najbolje vedo, h kateri knjižni polici usmeriti uporabnika, da bo dobil odgovor na svoje vprašanje. Odločitev, kako sporočilo zapisati, da bo uporabniku razumljivo, berljivo in učinkovito, pa je treba prepustiti strokovnjakom. Tipografski oblikovalci z uporabo različnih pisav in ustreznih simbolov oblikujejo znake, ki na kar najboljši način posredujejo informacije. Učinkovit orientacijski sistem deluje harmonično s prostorom, v katerem se nahaja ter odgovorja na uporabnikova pričakovanja in vprašanja. Uspeh in učinek znaka sta odvisna od enostavnosti in specifičnosti sporočila, ki ga vsebuje. Vsebina znakov je omejena le na najnujnejše podatke, ki so pomembni za obveščanje. Kratke, precizne informacije so uporabnikom laže razumljive, hkrati pa so veliko bolj neposredne od splošnih informacij. Ko razmišljamo o ureditvi okolja v knjižnici, moramo temeljito premisliti, kaj vse moramo storiti, na kaj moramo uporabnika opozoriti, da bo kar najhitreje prišel do iskanih informacij. Postaviti se moramo “v kožo” naključnega obiskovalca, kajti kar je za knjižničarja povsem vsakdanje, je lahko za uporabnika neobičajno, nerazumljivo. Tako bi uporabnikom prihranili marsikatero vprašanje, dragocen čas, obenem pa omogočili samostojno iskanje med knjižničnimi policami. Korist je namreč obojestranska: uporabnik spoznava gradivo, ki je v knjižnici na razpolago, knjižničarji pa se lahko posvetijo strokovnemu delu. Namen orientacijskega sistema je približati knjižnico vsem potencialnim uporabnikom, ne glede na razlike v informacijskih potrebah, ter omogočiti samostojnost uporabnikov pri pridobivanju informacij, knjižničnega gradiva in uporabi knjižničnih služb ter servisov. VIRI • ABRAHAMSEN, Rovi: Graphic design in libraries. Library interior layout and design: proceedings of thè seminar, held in Frederiksdal, Denmark, June 16-20, 1980. Munchen [etc.j: Saur, 1982, str. 94-105 • BERK, Robert A.: Starting, managing, and promoting thè small library. Armonk, London: M. E. Sharpe, 1989 • COHEN, Aron, Eiaine Cohen: Designing and space planning for libraries: a behavioral guide. New York: R. R. Bowker, 1979 • FILO, Breda: Informacijska pismenost. Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893-1975). Maribor: Univerzitetna knjižnica, 1993, str. 23-37 • KANIČ, Ivan: Stiki z javnostjo: pomen in oblikovanje identitete knjižnice. Knjižnica, 33/3-4 (1989), str. 7-24 • KIRBY, John: Creating thè library identity: a manual of design. Hants, Vermont: Gower Publishing, 1985 • KUMAR, Marko: Tehnologija grafičnih procesov. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1983 • La biblioteca pubblica: manuale ad uso del bibliotecario. Milano: Unicopli, 1979 • MARTELANC, Tomo: Osebna izkaznica knjižnice. Knjižnica, 33/3-4 (1989), str. 147-156 • Osnove knjižničarstva. Ljubljana: Posebna izobraževalna skupnost za kulturo, 1987 • PELLICIOLI, Ivana: La segnaletica per la biblioteca. Milano: Editrice Bibliografica, 1990 • POLLET, Dorothy, Peter C. Haskell: Sign System for libraries: solving thè wayfinding problem. New York, London: R. R. Bowker, 1979 • Pravilnik o neprometnih znakih. Uradni list SRS, 17/1982 (13. V.), str. 1182-1184 • REPOVŠ, Jernej: Kako nastaja in deluje učinkovita, tržno usmerjena celostna grafična podoba kot del simbolnega identitetnega sistema organizacij. Ljubljana: Studio Marketing, 1995 • RUDER, Emil: Tipografija: priročnik tipografskega oblikovanja. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977 • SHERMAN, Steve: ABC’s of library promotion. Metuchen (N.J.), London: Scarecrow Press, 1992 • VIDULLI, Paola: Progettare la biblioteca: guida alla pianificazione e progettazione della biblioteca pubblica. Milano: Editrice Bibliografica, 1988 • Trademarks and symbols of thè worlds. Voi. 3, Pictogram and sign design. Tokyo: Kashiwashobo, 1989 • TRSTENJAK, Anton: Človek in barve. Ljubljana: Univerzum, 1978 • Zakon o knjižničarstvu. Uradni list SRS, 27/1978 (23.VI.), str. 1747-1752 • ŽAUCER, Matjaž: Ali se knjižničarji dovolj potrudimo za svoje uporabnike. Knjižnica 40/3-4 (1996), str. 23-36 • ŽILJAK, Vilko: Računalniški fotostavek. Ljubljana: RIS tiska in papirja, 1988 Opombe: 1 Žaucer, M.: Ali se knjižničarji dovolj potrudimo za svoje uporabnike. Knjižnica, 40/3-4 (1996), str. 23-36 2 Martelanc, T.: Osebna izkaznica knjižnice. Knjižnica, 33/3-4 (1989), str. 147-156 3 Osnove knjižničarstva. Ljubljana: Posebna izobraževalna skupnost za kulturo, 1987, str. 212 4 Kanič, I.: Stiki z javnostjo: pomen in oblikovanje identitete knjižnice. Knjižnica, 33/3-4(1989), str. 7-24 5 Repovš, J.: Kako nastaja in deluje učinkovita, tržno usmerjena celostna grafična podoba kot del simbolnega identitetnega sistema organizacij. Ljubljana: Studio Marketing, 1995, str. 100 6 Pravilnik o neprometnih znakih. Uradni list SRS, 17/1982, (13.V.), str. 1182-1184 7 Repovš, J.: Kako nastaja in deluje učinkovita, tržno usmerjena celostna grafična podoba kot del simbolnega identitetnega sistema organizacij. Ljubljana: Studio Marketing, 1995, str. 101 8 Trstenjak, A.: Človek in barve. Ljubljana: Univerzum, 1978, str. 364-365 PILOTSKA ŠTUDIJA O USTREZNOSTI ORIENTACIJSKEGA SISTEMA V ŠTUDIJSKEM ODDELKU OSREDNJE KNJIŽNICE SREČKA VILHARJA Dolores Jakac UDK 027.022(497.4 Koper):659.44(049.5) Izvleček Namen študije je bil pridobiti informacije o tem, ali obvestilni in usmerjevalni znaki v knjižnici oblikujejo učinkovit orientacijski sistem in kako uporabljajo orientacijski sistem uporabniki različnih kategorij. Študija je nastala na podlagi vprašalnika, kije bil razdeljen 21 načrtno izbranim uporabnikom, različnih po starosti in izobrazbi. Iz dobljenih rezultatov izhaja, daje 53% uporabnikov popolnoma samostojnih pri iskanju gradiva, medtem ko je ostalim 47% orientacijski sistem le v pomoč ob knjižničarjevem natančnem napotilu do ustrezne knjižne police. Dijaki in študenti se najraje obrnejo na knjižničarja. Razlike so opazne med zaposlenimi. Uporabniki z osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo, ki posegajo najpogosteje po leposlovju, so samostojni, saj zahajajo vedno k istim policam. Prav tako so večinoma samostojni pri iskanju gradiva upokojenci. Zaposlene z visokošolsko izobrazbo ločimo v dve skupini: uporabniki, ki pogosto zahajajo v knjižnico, so samostojni, tisti pa, ki redko zahajajo, se obrnejo na knjižničarje, ki jih usmerijo do police. Z orientacijskim sistemom si najbolj pomagajo tisti uporabniki, ki iščejo raznoliko gradivo za delo in študij. Sintesi Studio sull’idoneità del sistema di orientamento nel Reparto studi della Biblioteca centrale Srečko Vilhar Lo studio analizza l'ideoneità del sistema di orientamento in biblioteca e il suo utilizzo da parte degli utenti. Lo studio è stato effettuato in base ad un questionario distribuito a 21 utenti di diverse fasce d’età e profili professionali. Dai risultati ottenuti si rileva che il 53% degli intervistati è autonomo mentre il rimanente 47% deve ricorrere all'aiuto del bibliotecario. Alunni e studenti si rivolgono prevalentemente al bibliotecario. Le differenze maggiori si riscontrano tra gli impiegati. Quelli con istruzione elementare e media sono i più autonomi e leggono soprattutto letteratura amena e manualistica e di conseguenza accedono sempre agli stessi scaffali. Una categoria che sa destreggiarsi bene è quella dei pensionati. Gli utenti con istruzione universitaria sono di due tipi: utenti abituali che sono perfettamente a loro agio in biblioteca e visitatori saltuari che per orientarsi ricorrono all’aiuto del bibliotecairo. Infine si constata che il sistema di orientamento viene usato prevalentemente dagli utenti che cercano informazioni e materiale per il lavoro e lo studio. UVOD Naloga splošnoizobraževalnih knjižnic je, da izpolnjujejo kulturne in informacijske potrebe lokalnega prebivalstva, kijih ima pri izobraževanju, raziskovalnem delu in v vsakdanjem življenju. Uporabniki splošnoizobraževalnih knjižnic se med seboj zelo razlikujejo, prav tako so raznolike njihove potrebe. Oddelek za delo z odraslimi bralci Osrednje knjižnice Srečka Vilharja se nahaja v središču starega dela mesta Kopra, v bližini srednjih šol in visokošolskih ustanov. Večino uporabnikov knjižnice predstavljajo ravno dijaki in študenti, ostali uporabniki so zaposleni ali brezposelni občani ter upokojenci. Potrebe uporabnikov so torej nujno heterogene. Namen opravljene študije je bil pridobiti informacije o tem: - ali obvestilni in usmerjevalni znaki v knjižnici oblikujejo učinkovit orientacijski sistem; - kako uporabljajo orientacijski sistem uporabniki različnih kategorij. Te informacije bodo osnova za nadaljnje oblikovanje hipotez in bolj obsežno preučevanje tega problema. VPRAŠALNIK Vprašalnik vsebuje 11 vprašanj: 9 vprašanj zaprtega tipa ter 2 vprašanji odprtega tipa oz. z možnostjo dopolnitve odgovora. Prvi del vprašalnika vsebuje vprašanja o socialnem statusu uporabnika: spol, starost, izobrazba, poklic uporabnika. Drugi del sprašuje o pogostosti obiska knjižnice, o zvrsti iskanega knjižničnega gradiva, raziskuje, kako uporabnik do gradiva pride, ali je orientacijski sistem dovolj jasen in nazoren, ali je znakov v knjižnici dovolj. Nazadnje sem uporabnike prosila za predloge za izboljšanje orientacijskega sistema. Opisani vprašalnik je služil kot osnova pri izvedbi strukturiranega intervjuja z načrtno izbranimi uporabniki. Opis postopka Strukturirani intervju z uporabniki sem opravila v sredo, 7. maja 1997, v dopoldanskem času, od 9.00 do 12.00. Iz statističnih podatkov je namreč razvidno, da obišče knjižnico največ uporabnikov ob ponedeljkih, sredah in petkih, v času od 9.00 do 11.00 ter od 16.00 do 18.00. V dopoldanskem času obiščejo knjižnico uporabniki različnih kategorij: številni dijaki zaidejo v knjižnico med glavnim odmorom, študenti pred ali po predavanjih, med obiskovalci so tudi zaposleni in upokojenci. Intervjuvala sem uporabnike, ki so obiskali Oddelek za delo z odraslimi bralci, iskali informacije pri izposojevalnem pultu in/ali si izposodili gradivo na dom. Načrtno izbrani uporabniki intervjuja niso odklonili. Zbrala sem 21 odgovorov. Vsakega uporabnika sem intervjuvala individualno, vprašanja sem zastavljala po predhodno sestavljenem vprašalniku. Intervjuvanje je potekalo ob izposojevalnem pultu, kjer si uporabniki izposojajo in vračajo knjižnično gradivo ter sprašujejo po informacijah. Vzorec Na zastavljena vprašanja je odgovarjalo 21 obiskovalcev Oddelka za delo z odraslimi bralci Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru. Uporabniki so bili izbrani načrtno med uporabniki, ki so si izposojali gradivo na dom, na osnovi podatkov iz bralčevega lista. Zbrati sem želela odgovore in mnenja uporabnikov različnih starosti, poklicev in izobrazbe, zato da bi rezultati kar najbolj objektivno prikazali, kateri uporabniki uporabljajo orientacijski sistem v knjižnici, da bi rešili svoje informacijske potrebe, in v kolikšni meri jih sistem znakov pri tem usmerja. Tabela 1. Vzorec uporabnikov. 15-20 21-30 31-40 41-50 51-60 nad 60 let moški 3 3 1 1 1 1 ženske 3 3 2 1 0 2 ženske 15-20 moški 21-30 31-40 41-50 51-60 nad 60 let starost REZULTATI Starostna, izobrazbena in poklicna struktura uporabnikov V študijo je bilo zajetih 21 obiskovalcev Oddelka za delo z odraslimi bralci. Uporabniki so bili izbrani načrtno, po podatkih iz bralčevega lista. Posamezne skupine so enakomerno zastopane, zato da bi lahko raziskali, kako se uporabniki iz različnih kategorij orientirajo v knjižnici, iščejo gradivo, pridobivajo informacije. Tabela 2. Starostna struktura. 15-20 let 21-30 let 31-40 let 41-50 let 51-60 let nad 60 let število oseb 6 6 3 2 1 3 nad 60 let 51-60 let 14% 15-20 let 31-40 let 21-30 let 29% Tabela 3. Izobrazbena struktura. osnovna poklicna srednja višja visoka 8 4 5 1 3 visoka š. 14% osnovna š. 38% višja š. 5% srednja š. 24% poklicna š. 19% Tabela 4. Poklicna struktura. dijak študent srednja ali poklicna izobrazba višja ali visoka izobrazba delavec upokoje- nec nezapo- slen drugo 5 4 2 4 2 4 0 0 0 študent □ uslužbenec s srednjo ali poklicno izobrazbo D uslužbenec z višjo ali visoko izobrazbo □ delavec D upokojenec ■ nezaposlen □ drugo Pogostost obiska Uporabniki prihajajo v knjižnico vsaj enkrat mesečno. 14% uporabnikov, zajetih v študijo, prihaja v knjižnico večkrat tedensko, kar 48% uporabnikov prihaja v knjižnico večkrat mesečno. Na pogostost obiska v knjižnici seveda vpliva tudi rok izposoje (3 tedni), ki primora uporabnike, da obiščejo knjižnico, čeprav še ne potrebujejo novega gradiva. Tabela 5. Pogostost obiska. večkrat večkrat 1x 1x 3x tedensko mesečno mesečno na 2 meseca letno 3 10 4 1 3 14% 14% D večkrat tedensko E3 večkrat mesečno □ 1x mesečno O 1x na 2 meseca □ 3x letno Zvrst izposojenega gradiva Glede na zvrst izposojenega gradiva ni bistvenih razlik med količino izposojenega leposlovja in strokovne literature. Izposoja priročnikov, slovarjev, leksikonov je manjša, ker je večina tega gradiva namenjena za prezenčno izposojo, torej za uporabo v čitalnici. Knjižnica si namreč ne more privoščiti nakupa tolikšnega števila izvodov, da bi ustregli vsem uporabnikom. Vzrok zelo majhne izposoje avdiovizualnega gradiva pa je še neurejena zbirka zvočnih in videokaset ter zgoščenk. Zaradi stiske s prostorom je avdiovizualno gradivo postavljeno na polici za izposojevalnim pultom, kjer ga mnogi uporabniki sploh ne opazijo oz. so prepričani, da gradivo ni za izposojo na dom. Tabela 6. Zvrst izposojenega gradiva. leposlovje strokovna literatura priročniki, slovarji, leksikoni AV gradivo 12 14 8 1 D leposlovje D strokovna literatura □ priročniki, slovarji, leksikoni D avdiovizualno gradivo Iskanje knjižničnega gradiva Iz Tabele 1 je razvidno, da le 10% uporabnikov pride do iskanega gradiva s pomočjo orientacijskega sistema. 47% uporabnikov se najraje obrne na knjižničarje, ker je tako lažje priti do gradiva. 43% uporabnikov orientacijskega sistema ne uporablja, ker strukturo knjižnice in postavitev gradiva dobro pozna. Rezultati potrjujejo že znano ugotovitev, da se uporabniki pri iskanju gradiva najraje obračajo na knjižničarje, ker je tako lažje priti do gradiva. Tabela 7. Iskanje knjižničnega gradiva. a b c d 9 1 2 9 D vprašam knjižniičarja, kje je gradivo postavljeno D v računalniškem katalogu preverim, če je gradivo na razpolago nato vprašam knjižničarja, kje je gradivo postavljeno D v računalniiškem katalogu preverim, kje je gradivo postavljeno, polico z gradivom poiščem s pomočjo napisov na stenah in policah D vem kje naj iščem gradivo, ker strukturo knjižnice in postavitev gradiva dobro poznam Izposoja knjižničnega gradiva Iz Tabele 2 je razvidno, da je 52% uporabnikov dobilo iskano gradivo, 29% uporabnikov je dobilo le nekaj iskanega gradiva, 19% uporabnikov iskanega gradiva ni dobilo. Večina uporabnikov odide praznih rok, ker iskane knjige ni na polici. Knjiga je že izposojena. Najpogosteje odidejo brez gradiva dijaki in študenti. Med dijaki je še vedno prisotna problematika obveznega domačega branja. Čeprav velja za tovrstno literaturo izposojevalni rok 14 dni, precej dijakov ne utegne priti do iskane knjige v zahtevanem času. Z razvojem visokošolskih ustanov v Slovenski Istri je v zadnjih letih zelo naraslo število študentov, ki si v knjižnici izposojajo študijsko gradivo. Temeljni vzrok nezadovoljstva je torej premajhno število izvodov iskanih knjig, vendar si knjižnica ne more privoščiti nakupa tolikšnega števila izvodov najbolj iskanega gradiva, da bi zadovoljili vse uporabnike. Tabela 8. Uporabnik je(ni) dobil iskano gradivo/informacije. da delno ne 11 6 4 Nazornost znakov 62% uporabnikov meni, da so znaki v knjižnici nazorni in jasni, 38% uporabnikov pa je z znaki nezadovoljnih. Nezadovoljni uporabniki se pritožujejo nad terminologijo, ki naj bi bila v določenih primerih preveč strokovna, ter nad velikostjo znakov in njihovo postavitvijo. Znaki so postavljeni na stranicah omar s policami, uporabniki morajo stopiti v neposredno bližino znakov, da jih lahko preberejo, saj so znaki zelo majhni (različne velikosti črkovnih znakov ne presegajo 1 cm). Tabela 9. Nazornost znakov. da delno ne 13 3 5 □ da □ delno □ ne Zadovoljstvo uporabnikov s številom znakov v knjižnici Večina uporabnikov meni, daje znakov v knjižnici dovolj. Uporabnike, ki s številom znakov niso zadovoljni, pravzaprav moti postavitev znakov. Uporabniki pogrešajo večje število usmerjevalnih znakov. Dobrodošle bi bile tudi viseče table, ki bi že v veliki oddaljenosti obveščale uporabnike, katera zvrst gradiva je postavljena na policah. Tabela 10. Zadovoljstvo uporabnikov s številom znakov knjižnici. da ne 16 5 PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE V okolici knjižnice, v starem mestnem jedru, ni nobenega usmerjevalnega znaka, ki bi obiskovalce usmerjal h knjižnični zgradbi. O tem, da je v lepi palači klasicistične arhitekture splošnoizobraževalna knjižnica, obveščata obiskovalce le marmornata plošča na pročelju knjižnice in urnik, nameščen na vratih. Številni uporabniki menijo, da je v avli knjižnice potreben organizacijski načrt, ki bi pripomogel k boljši orientaciji uporabnikov v posameznih nadstropjih. Uporabniki pogrešajo tudi usmerjevalne znake. V knjižnici namreč manjkajo znaki, ki bi uporabnika usmerjali k ustreznim policam. Na stenah so postavljeni obvestilni znaki, ki uporabnikom sporočajo, katera zvrst gradiva se nahaja v posameznem nadstropju, vendar mora uporabnik sam poiskati ustrezno polico. Iskanje je seveda olajšano, ker si postavitev gradiva sledi v številčnem zaporedju (npr.: 159.9 Psihologija, 16 Logika, 17Etika, 2 Verstva). V prostorih knjižnice prevladujejo obvestilni znaki. Vsi so tiskani v črni barvi na barvnem papirju. Obvestilni znaki, ki obveščajo o načinu poslovanja v knjižnici (čas fotokopiranja, prodaja knjig, dostop do interneta ipd.) in postavitvi gradiva v posameznem nadstropju, so tiskani v črni barvi na rumeni podlagi, torej v barvni kombinaciji, kije najvidljivejša. Znaki na knjižnih policah, ki označujejo prostorsko postavitev gradiva po UDK, so tiskani v dveh barvnih kombinacijah: znaki v slovenskem jeziku so tiskani v črni barvi na rdeči podlagi, znaki v italijanskem jeziku pa v črni barvi na zeleni podlagi. Kombinaciji nista omenjeni med 17 barvnimi kombinacijami, ki omogočajo dobro vidljivost. Ta pomanjkljivost sicer ni moteča, ker so znaki postavljeni tako, da se jim moramo približati v neposredno bližino (1 m), v taki oddaljenosti pa barvna kombinacija ni odločilnega pomena. Zaradi omejenega prostora (napisi so nameščeni med kovinskima letvicama, na katerih so pritrjene police) so številski in črkovni znaki zelo majhni. Velikost znakov je odvisna od količine teksta, ki ga vsebuje znak. Napisi z obsežnim sporočilom vsebujejo zelo majhne številske in črkovne znake, kar zmanjšuje nazornost obvestilnega znaka. Izredno moteč dejavnik je postavitev znakov. Znaki so nameščeni na stranskih delih omar, kjer so vidni le v neposredni bližini. Težavo bi lahko rešili z usmerjevalnimi znaki, ki bi usmerjali neposredno k polici ali z visečimi tablami, ki bi visele nad knjižnimi policami in označevale zvrst gradiva postavljenega na policah. SKLEPI Pri interpretaciji dobljenih odgovorov sem upoštevala tudi izkušnje iz primerov, s katerimi se vsakodnevno soočam pri delu ob izposojevalnem pultu. Tako bi lahko sklepali, daje popolnoma samostojnih dobra polovica uporabnikov (53%). Pri tem izstopa kategorija uporabnikov, ki zahaja v knjižnico zaradi kulturnega razvedrila. Ostalim uporabnikom (47%) je orientacijski sistem le pomoč ob knjižničarjevem natančnem napotilu do ustrezne knjižne police. Dijaki in študenti si v knjižnici najpogosteje izposojajo strokovno literaturo (učbenike, priročnike) in literaturo za domače branje. Večina teh uporabnikov se pri iskanju informacij obrne na knjižničarja, ki jih napoti do ustrezne police, kjer lahko po lastni presoji izberejo knjižnično gradivo, ki ustreza njihovi informacijski potrebi. Študenti najpogosteje iščejo gradivo, ki ga potrebujejo pri študiju - strokovno literaturo. Knjižničarji jih ob prvem obisku seznanijo s tem, kje dobijo potrebno gradivo, kar jim omogoča ob naslednjem obisku samostojno iskanje. Največje razlike so opazne med zaposlenimi. Med delavci, zaposlenimi z osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo, prevladujejo ženske. Uporabniki iz te skupine najpogosteje posegajo po leposlovju - družbenih romanih, kriminalkah, znanstvenofantastičnih zgodbah in različnih priročnikih (medicinskih, kuharskih ipd.). Ti uporabniki so samostojni, saj zahajajo vedno k istim policam, kjer poiščejo ustrezno gradivo. Zaposlene z visokošolsko izobrazbo lahko ločimo v dve skupini. Upo- rabniki, ki pogosto zahajajo v knjižnico so samostojni, saj so knjižnico spoznali že kot študenti in njeno strukturo dobro poznajo. Tisti uporabniki, ki redko zahajajo v knjižnico, pa se obrnejo na knjižničarje, kijih usmerijo do ustrezne police. Večina uporabnikov iz kategorije upokojencev je samostojnih pri iskanju knjižničnega gradiva. Najpogosteje si izposojajo leposlovje in priročnike različnih strok. Na knjižničarja se obrnejo le v primeru, ko poizvedujejo po novih knjigah ali pa se želijo prepričati, če so knjigo iskali na pravem mestu v knjižnici. Ob tem naj pripomnim, da marsikaterega starejšega uporabnika izčrpajo strme stopnice, ki vodijo v drugo nadstropje, kjer se nahaja oddelek za izposojo knjižničnega gradiva. Večina teh uporabnikov prepusti knjižničarju izbiro gradiva, v tem primeru gre seveda za leposlovje. Sklepali bi torej lahko, da so najsamostojnejši uporabniki z najnižjo izobrazbo. Ta kategorija uporabnikov najpogosteje išče v branju koristne napotke za družbeno in družabno življenje ter čustvene doživljaje. Vedo, kje je postavljeno gradivo, ki ga potrebujejo, in so samostojni pri iskanju knjižnjičnega gradiva, vendar nas to ne sme zavesti, saj zahajajo vedno k istim knjižničnim policam, zato ne moremo presoditi, v kolikšni meri poznajo celotno strukturo knjižnice in postavitev ostalega gradiva. Uporabniki z raznolikimi informacijskimi potrebami pogosto potrebujejo specifično gradivo iz različnih UDK skupin, zato se pogosteje obračajo na knjižničarja, da bi jih usmeril na pravo mesto. Redki pa so uporabniki, ki jim je orientacijski sistem v tolikšni meri v pomoč, da sami poiščejo gradivo v knjižničnih prostorih. Za nadaljnje preučevanje je na podlagi pilotske študije mogoče oblikovati naslednji hipotezi: - izboljšave orientacijskega sistema v knjižnici bi prispevale k temu, da bi bili uporabniki samostojnejši in bi manj obremenjevali knjižničarje; - orientacijski sistem v knjižnici pogosteje uporabljajo uporabniki, ki iščejo gradivo in/ali informacije zaradi študija ali izpopolnjevanja na delovnem mestu kot pa uporabniki, ki iščejo gradivo zaradi razvedrila. ELEKTRONSKI SISTEMI ZA ZAŠČITO KNJIŽNIČNEGA GRADIVA V KNJIŽNICAH, UREJENIH PO SISTEMU PROSTEGA PRISTOPA Vitja n Petrinja UDK 024.8 Izvleček Avtor predstavi trajno prisoten problem izgube gradiva v knjižnicah s posebnim poudarkom na izgubi gradiva, ki nastane zaradi kraje gradiva v prostem pristopu. Prikazana so sredstva in metode za zaščito knjižničnega gradiva v prostem pristopu. Podrobno so opisani elektronski sistemi za zaščito gradiva pred krajo kot najbolj učinkovito sredstvo za preprečevanje kraje gradiva. Naštete so prednosti elektronskega sistema za zaščito gradiva v prostem pristopu in učinki na knjižnično poslovanje po njegovi uvedbi. Podrobno so opisane vrste elektronskih sistemov, ki se uporabljajo v knjižnicah, njihovi sestavni deli in princip delovanja. Na kratko so podane prednosti in slabosti obravnavanih sistemov in nakazana smer njihovega nadaljnjega razvoja. V zaključku avtor članka pokaže na trenutno nizko moralno zavest uporabnikov in na nujno potrebo po zaščiti gradiva v prostem pristopu. Pri tem se opre na pozitivne izkušnje, pridobljene po uvedbi elektronskega sistema za zaščito gradiva v svoji knjižnici. Sintesi I sistemi anti-taccheggio nelle biblioteche organizzate secondo il modello dello scaffale aperto L’autore analizza il problema dei furti nelle biblioteche organizzate secondo il modello dello scaffale aperto e presenta il funzionamento dei principali sistemi anti- taccheggio. Espone i vantaggi dei sistemi elettronici e le loro implicazioni sul funzionamento complessivo della biblioteca esaminando anche i pregi e i difetti dei vari sistemi anti-taccheggio e le loro possibilità di sviluppo. Infine, l’autore denuncia la bassa consapevolezza morale degli utenti e la necessità di proteggere il materiale sugli scaffali aperti ed elenca le esperienze positive riscontrate in seguito all'introduzione del sistema anti-taccheggio nella sua biblioteca. UVOD Velika večina strokovnih del, ki se ukvarjajo s problemom varnosti v knjižnicah, se začenja s splošno ugotovitvijo, da je pojav tatvin v knjižnicah star toliko kot knjižnice same. Prav tako naj bi ostajala skozi zgodovino tudi vloga knjižničarja v procesu varovanja knjižničnega gradiva enaka. Kakor je moral knjižničar v srednjem veku priklepati knjige z verigami na police in bralne pulte, tako mora tudi v 20.stoletju opremljati knjižnično gradivo z različnimi sprožilci alarma, da bi tako gradivo, ki mu je bilo zaupano, obvaroval pred posameznimi nepoštenimi uporabniki in ga tako ohranil za vse ostale dobronamerne uporabnike. Knjiga je od nekdaj predstavljala duhovno vrednoto zaradi vsebine zapisa, ki ga je nosila, kakor tudi materialno dobrino zaradi svoje menjalne vrednosti. Zaradi svoje dvojne pojavnosti je bila ves čas, po eni strani, zelo iskan predmet v ožjih krogih ljubiteljev, strastnih zbiralcev, v mnogih primerih patoloških oboževalcev knjig in, po drugi strani, kurantno blago v rokah brezosebnih preprodajalcev, trgovcev z ukradenimi knjigami ter širokopoteznih tatov iz koristoljubja. Med tema skrajnostima pa najdemo najširšo množico enkratnih, priložnostnih tatov, ki rešujejo v knjižnici svojo trenutno stisko in predstavljajo po izsledkih nekaterih raziskav tisto številčno najmočnejšo skupino, ki povzroči knjižnicam največjo škodo, izraženo v odstotkih trajno izgubljenega gradiva kakor tudi z višino na ta način izgubljenih finančnih sredstev. Zaradi vztrajnega prizadevanja knjižničarjev, zlasti v našem stoletju, da bi postala knjiga dostopna najširšim slojem prebivalstva, zaradi široko raz- predene mreže javnih knjižnic, ki ponujajo gradivo na ogled in izbiro po sistemu prostega pristopa, je postalo knjižnično gradivo bolj izpostavljeno kraji in vandalizmu kakor nikoli prej v zgodovini knjižnic. Sredi tridesetih let so se pojavili v Združenih državah Amerike prvi strokovni članki na temo tatvin v knjižnicah, o čemer se v strokovnih krogih do tedaj ni veliko razpravljalo. Prvo večjo raziskavo, ki se je nanašala predvsem na uničevanje in krajo gradiva, sta opravila na vzorcu več kakor 300 javnih knjižnic v Veliki Britaniji ameriška akademika Lincoln in Lincoln leta 1984. Več kot 90% v raziskavo zajetih knjižnic je odgovorilo, da so zabeležili vsaj en primer kraje. V povprečju pa je izginilo iz vsake v raziskavo zajete knjižnice 250 enot gradiva v enem letu. Raziskava, ki jo je vodila Claudine Burnett leta 1990 v javni knjižnici v Long Beachu na Floridi, je predstavljala prvi poskus, da bi na primeru izbrane knjižnice objektivno ugotovili vse vzroke za izgubo gradiva. Kljub odkritim napakam v sistemu avtomatizirane izposoje in založenim knjigam je bil ugotovljen visok odstotek letno ukradenega gradiva (približno 8%). Največja raziskava o kraji in izgubah gradiva je bila opravljena doslej v Veliki Britaniji leta 1992, ki je zajela preko tisoč različnih vrst knjižnic. V slovenski strokovni literaturi problem kraje gradiva v knjižnicah in varovanje gradiva pred krajo doslej ni bil podrobneje obdelan. Z izjemo enega strokovnega članka,1 ki problem obravnava predvsem z vidika kriminologije in kazenskega prava, zaman iščemo v strokovnih bibliografijah še kakšno bibliografsko enoto, ki bi se nanašala na to področje. Do širše zaznave problema kraje gradiva in iskanja načinov za njegovo razreševanje je prihajalo povsem posamično in nepovezano v tistih slovenskih knjižnicah, ki so se po letu 1990, bolj množično pa po letu 1995, odločile za uporabo enega od programov za avtomatizirano izposojo knjižničnega gradiva, ki jih je ponujal trg. Pri dnevnih transakcijah z gradivom seje v večini teh knjižnic dokaj kmalu pokazalo razhajanje med podatki, ki jih je navajal avtomatizirani katalog, in dejanskim stanjem zaloge gradiva. Zato si je v letu 1995 neformalna skupina desetih večjih splošnoizobraževalnih knjižnic, ki se je sestajala zaradi skupnih problemov in usklajevanja z računalniškim sistemom COBISS, zastavila kot eno od prednostnih nalog tudi elektronsko varovanje gradiva v prostem pristopu v svojih knjižnicah. V omenjeni skupini sem bil zadolžen za izdelavo strnjenega prikaza delovanja elektronskih sistemov za varovanje knjižničnega gradiva in za krajšo predstavitev morebitnih ponudnikov teh sistemov v Sloveniji. Ker je večina zastopnikov proizvajalcev zaščitnih sistemov za varovanje blaga pred krajo ponujala predvsem sisteme za varovanje izdelkov v samopostrežnih trgovinah, torej predvsem za potrebe trgovinskega poslovanja, ki so za knjižnično poslovanje manj primerni ali celo neprimerni, kar bo podrobneje prikazano v nadaljevanju naloge, sem se obrnil na Univerzitetno knjižnico Maribor (v nadaljevanju UKM), ki je tedaj edina v Sloveniji uporabljala elektronski sistem za varovanje gradiva v prostem pristopu pred krajo. Z obstoječim sistemom zaradi številnih pomanjkljivosti niso bili zadovoljni, zato so ga želeli zamenjati z boljšim. Od tedanje v.d.ravnateljice UKM mag. Irene Sapač sem dobil namig, da bi mogoče bil ustrezna zamenjava elektronski sistem za varovanje knjižničnega gradiva 3M, ki ga je sama opazila v več evropskih knjižnicah. Navezal sem stike s podružnico firme 3M (East) AG Europa v Ljubljani, ki do tedaj še ni ponujala svojih sistemov za varovanje knjižničnega gradiva na slovenskem tržišču. Na izraženo potrebo so se odzvali hitro in profesionalno. V kratkem času so pripravili novembra istega leta v Ljubljani v sodelovanju s strokovnjakoma za sisteme 3M za varovanje gradiva g. Barryjem Wadellom in g. Billom Jagom iz Velike Britanije prvo predstavitev delovanja njihovih sistemov za slovenske knjižničarje. Posledica te in druge predstavitve, ki je bila spomladi naslednjega leta v Mariboru, je bila ta, da se je v naslednjih letih opremilo s sistemi za varovanje gradiva 3M okrog petnajst slovenskih, pretežno splošnoizobraževalnih knjižnic. Namen članka je orisati problem izgube gradiva v knjižnicah, s poudarkom na kraji gradiva kot najpogostejšem vzroku za to. Članek, razen uporabe elektronskih sistemov za zaščito gradiva, ne obravnava podrobno ostalih ukrepov za varovanje gradiva pred krajo. Ti so le našteti, oziroma so opredeljeni v zaključku kot nujno potrebna dopolnila elektronske zaščite gradiva pred krajo. V osrednjem delu so podrobno prikazani obstoječi elektronski sistemi za varovanje knjižničnega gradiva v prostem pristopu v svetu in pri nas. Sledi kratka ocena učinkovitosti posameznega sistema. Kot primer uporabe elektronskih sistemov za varovanje gradiva pred krajo je predstavljen eden od sistemov, ki so bili vgrajeni v zadnjih letih v slovenskih knjižnicah. PROBLEM IZGUBE GRADIVA V KNJIŽNICAH Verjetno ni knjižnice, ki je redno odprta za svoje uporabnike in ki se ne bi prej ali slej srečala, razen z izgubami gradiva ob izrednih razmerah, na primer ob požaru, ob izlivu vode ali ob drugi naravni nesreči, tudi s problemom izgube gradiva zaradi človeškega faktorja. Posledica je v vseh navedenih primerih podobna: del gradiva ni mogoče, kljub prizadevanjem, nikoli več nadomestiti in je za knjižnico in njene uporabnike za vselej izgubljeno. Uničeno in poškodovano gradivo Uničeno in poškodovano gradivo predstavlja za knjižnice dokaj resen problem. Razen poškodovanega gradiva, ki smo ga odkrili z rutinsko kontrolo ob vračanju ali gaje uporabnik sam prijavil kot nenamerno uničeno ali poškodovano, je takšno gradivo na policah razmeroma težko odkriti. Zlasti če gre za zunaj nevidne poškodbe, kot so iztrgane strani,izrezane slike in članki, popisane ali poslikane strani, odstranjene priloge ali reprodukcije in podobno. Običajno nas na takšno gradivo opozorijo uporabniki, ki so si gradivo izposodili na dom ali v čitalnico in so pri tem opazili poškodbo. Ob tem se zastavlja vprašanje nivoja zaupanja med knjižničarjem in uporabnikom. Ali ni morda uporabnik prijavil poškodbo, ki jo je povzročil sam, kot že prej obstoječo, kar se v praksi večkrat dogaja?! Dokončnega števila poškodovanega gradiva ne moremo ugotoviti niti ob inventuri vsega gradiva. Knjižnica se, razen z nekaterimi ukrepi povečanega nadzora, o katerih bom govoril v nadaljevanju, lahko deloma zavaruje pred tem tako, da za vsako namerno uničenje in poškodbo gradivo, ki ga povzročijo neznani uporabniki, sklene ustrezno zavarovalno polico pri zavarovalnici. Problem namerno poškodovanega gradiva je, kakor kažejo izkušnje, tudi v tesni vzročni zvezi s sistemom za elektronsko varovanje gradiva pred krajo. Večina knjižnic, ki je uvedla enega od elektronskih sistemov za varovanje gradiva pred krajo, ugotavlja, da se je neposredno za tem znatno povečalo število primerov raznovrstnih poškodb gradiva. Podobne izkušnje imamo tudi v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja. O naših opažanjih bom govoril ob predstavitvi dveh primerov uporabe elektronskega sistema za varovanje gradiva pred krajo v slovenskih knjižnicah. Neizterljivo gradivo S problemom neizterljivega gradiva se srečujejo vse vrste knjižnic, vendar pa kaže, daje zaradi specifičnih pogojev delovanja in razmerja do uporabnikov problem še posebej zaznaven v javnih knjižnicah. Neizterljivo gradivo je predstavljalo po ugotovitvah britanske raziskave iz leta 19922 povprečno 29% celotne izgube gradiva v britanskih knjižnicah, v javnih knjižnicah pa je znašalo celo 33%. Glede na dnevno merljivo in predvsem znatno količino tako izgubljenega gradiva pomeni pojav nevračanja izposojenega gradiva za knjižnice trajen in zelo resen problem, ki pa ga knjižnice obravnavajo in rešujejo zelo različno. Medtem ko imajo akademske in specialne knjižnice možnost neposrednega uvajanja raznih sankcij nad svojimi uporabniki, ki so tako ali drugače odvisni od ustanove v imenu katere knjižnica deluje in lahko pogojujejo spoštovanje knjižničnega reda s študijskim ali delovnim razmerjem svojega uporabnika, pa javna knjižnica, razen uporabe nekaterih posebnih pristopov za vračanje izposojenega gradiva z davno zapadlim rokom, kot sta na primer splošno znana amnestija ali oprostitev plačila dolgov za vrnjeno gradivo ob izjemnih priložnostih, kot so začetek koledarskega oziroma šolskega leta, dnevi knjige itd. ali izterjava na domu, ki računajo predvsem na dobro voljo in poštenje uporabnikov, uporablja predvsem tožbo na sodišču kot najbolj verjeten način, da si ponovno pridobi izgubljeno gradivo ali v najslabšem primeru denarno nadomestilo zanj. V primerjavi z ukradenim gradivom, kjer ostaja storilec večinoma neznan, gre pri neizterljivem gradivu vedno za znanega storilca in od posamezne knjižnice je odvisno ali bo sprožila pred sodiščem ustrezen postopek za izterjavo svojega gradiva. Pri tem mora upoštevati nekatere zakonske omejitve in roke, ki v primeru veljavne slovenske zakonodaje nalagajo knjižnici, da vloži civilno tožbo za vsakega uporabnika posebej v roku treh let od nastanka dolžniškega razmerja. V primeru, da je bil ta rok zaradi kakršnega koli razloga zamujen, knjižnica ne more več računati na svoje gradivo in ostaja to de facto in de iure neizterljivo. Ukradeno gradivo V zgodovini poslovanja knjižnic je bila do sedaj kar splošna navada, da so odgovorni delavci poskušali zavestno minimizirati problem kraje gradiva tako, da so poskušali utišati vsak odkrit primer tatvine zaradi bojazni, da ne bi prišla ustanova ‘ na slab glas’ in bi bila tako prikrajšana za materialno podporo svojih donatorjev oziroma sponzorjev. Seveda je mogoče tak odnos do kraje gradiva ohranjevati samo do tedaj, ko ni več možno nadomestiti večine ukradenega gradiva in je zaradi količine manjkajočega gradiva onemogočeno normalno poslovanje knjižnice. Vsako večje razhajanje med podatki o statusu gradiva, ki je razvidno iz računalniškega kataloga, in dejansko prisotnostjo tega gradiva na policah; vsak znaten, s postopkom inventure ugotovljen primanjkljaj gradiva, ali pa dejstvo, da se je gradivo neke knjižnice nenadoma pojavilo v večji količini v antikvariatu oziroma na črnem trgu, predstavlja za knjižnico dovolj resno opozorilo, da je nastopil trenutek, ko mora sprejeti nujne ukrepe za zaščito svojega gradiva. Osebje knjižnice Mnenja strokovnjakov o tem, koliko in ali so zaposleni v knjižnici sploh udeleženi pri kraji gradiva, se zelo razlikujejo. Nekateri menijo, da je delež gradiva, ki ga nelegalno odnesejo iz knjižnic uslužbenci in drugi zaposleni, znaten, drugi pa menijo nasprotno, da je ta delež minimalen ali celo zanemarljiv. Tudi odgovori knjižnic na vprašanje ali predstavlja gradivo, ki naj bi ga zagrešilo osebje, po njihovem mnenju zaznaven problem, ne osvetljuje v zadostni meri tega pojava. V prej navedeni britanski raziskavi377% vprašanih knjižnic o pojavih tatvin, ki jih zagreši osebje meni da zanje to sploh ne predstavlja problema; 21 % jih meni, daje ta problem minimalen. Nobena knjižnica pa ni označila problem kot bistven. Sam pojav je tudi sicer izredno občutljiv in predvsem težko merljiv. Vodilni in vodstveni kadri v knjižnici si neradi priznajo prisotnost tatvin osebja, tudi kadar gre za očitne indice. Vsak neutemeljen sum vnaša namreč še dodatno napetost v že tako zahtevne medsebojne odnose in ruši avtoriteto vodilnega delavca, ki mu ni uspelo dokazati kraje zaposlenega. Edini verodostojen dokaz, da je pojav dejansko prisoten, so posamezni odkriti, dokazani in kazensko sankcionirani primeri kraje gradiva. Tako je v novejšem času znan primer knjižničarke iz Liverpoola Norme Haig, ki je bila leta 1984 obsojena in ki je kot strastna zbiralka modnih ilustracij iz 18. in 19. stoletja oškodovala knjižnico, v kateri je bila zaposlena, in nekatere druge knjižnice za gradivo v vrednosti 46.000 angleških funtov. Za zgodovino pojava je iz 18. stoletja zanimiv primer množične kraje gradiva, ko je uspelo vodji vatikanske knjižnice, kardinalu in umetniškemu zgodovinarju Johanu Joachimu Winckelmannu, v daljšem časovnem obdobju odnesti iz različnih knjižnic po Evropi okrog 60.000 enot gradiva.4 Zakonodaje posameznih držav dajejo različno težo krajam, ki jih zakrivi osebje knjižnic. Zakon je še posebej strog v Združenih državah Amerike, kjer vsako leto odkrijejo veliko primerov kraje gradiva med osebjem knjižnic, ki v posameznih primerih dosegajo vrednost več tisoč dolarjev. Dokaz, da je kraja gradiva v ZDA zelo resno kriminalno dejanje, je primer bibliotekarja - skrbnika rare na Univerzi Georgia, ki je bil obsojen na 15 let zapora, nadaljnjih 15 let pogojno ter plačilo kazni v višini 45.000 $ za krajo redkega in dragocenega gradiva v vrednosti več kot milijon dolarjev. Verjetno je pravilna ugotovitev, daje gradivo najtežje zaščititi pred knjižničarji samimi. Še posebej velja to za knjižnice s pomanjkljivo organizacijsko strukturo in brez potrebne notranje in zunanje kontrole.V takšni knjižnici ni mogoče uveljaviti nujnega medsebojnega zaupanja in sodelovanja, ki bi predstavljalo za osebje hkrati trdno moralno obvezo in zavest o pripadnosti skupnim ciljem. Samo v urejeni knjižnici je posamezen primer kraje gradiva, ki ga zagreši osebje, dejanje, ki ga je treba najstrožje kaznovati. Obiskovalci knjižnice Večina knjižnic, zlasti javnih, po svetu in pri nas je urejena po sistemu prostega pristopa do gradiva, zato da bi čim bolj približali in olajšali dostop do gradiva vsem potencialnim uporabnikom in z neprikritimi težnjami po nenehnem širjenju kroga svojih uporabnikov. Seveda je gradivo zaradi tega neprimerno bolj izpostavljeno kraji in poškodbam kakor v tistih knjižnicah, ki gradivo hranijo v varnih skladiščih po sistemu numerus currens. Splošna smer razvoja v svetu je in bo nedvomno ostala ureditev knjižnic po načelu čim manj omejenega pristopa do gradiva in se bo postopoma uveljavljala v vseh tipih knjižnic in za vse vrste gradiva. Posledica tega bo, da se bodo knjižnice morale soočiti z rastočim problemom zaščite gradiva pred tatvinami, ki jih zagrešijo uporabniki, in hkrati z namernimi poškodbami gradiva. Knjižnice odkrijejo izginotje določenega gradiva še vedno prej po naključju kakor z načrtovano in trajno akcijo. Kot enega od dokazov, da se knjižnice vse premalo zavedajo resnosti problema kraje gradiva in pomena zaščite gradiva pred krajo, navaja večina avtorjev primer največjega odkritega knjižničnega tatu v Združenih državah Amerike v 20. stoletju Stephena Blumberga, ki so ga aretirali leta 1990, ker so našli v njegovi hiši 11.000 knjig, pisem in rokopisov.5 Preiskava, ki jo je vodila zvezna policija in na podlagi katere je bil storilec leta 1991 tudi obsojen, je pokazala,da je v dvajsetih letih odnesel nezakonito, z namenom, da bi jih prodal, okoli 25.000 enot raznega gradiva iz več kakor 327 različnih knjižnic v 45 zveznih državah in Kanadi. Preiskava, ki je zajela tudi okrog 300 prizadetih knjižnic, je nadalje pokazala, da 130 ali 77% knjižnic ni zaznalo izginotja gradiva; 21 knjižnic ali 13% je zanikalo sleherno možnost, da bi jih Blumberg kdaj obiskal; le 3 knjižnice ali manj kot 2% so odkrile sledove kraje v svojih prostorih in so o tem tudi obvestile pristojne organe.6 Navedeno kaže na zaskrbljujoče dejstvo, da knjižnice v večini primerov niti ne slutijo, da so bile žrtve tatov ali namenoma nočejo tega priznati. Praktično je nemogoče ugotoviti, kolikšen odstotek s krajo izgubljenega gradiva lahko pripišemo uporabnikom. Obstajajo le splošne ocene za posamezne tipe knjižnic.Tako naj bi bil po nekaterih opažanjih vsak osmi uporabnik v akademskih knjižnicah potencialni tat ali uničevalec gradiva.7 Če smo prej navedli, da predstavlja neizterljivo in poškodovano ter uničeno gradivo okrog tretjino izgubljenega gradiva, potem lahko trdimo, da predstavlja ukradeno gradivo približno dve tretjini vsega za knjižnice izgubljenega gradiva. Natančno število ukradenega gradiva v posamezni knjižnici nam pokaže šele natančna inventura ali popis vsega gradiva v knjižnici. POMEN ELEKTRONSKIH SISTEMOV ZA ZAŠČITO GRADIVA V PROSTEM PRISTOPU Knjižnice se poslužujejo različnih metod in sredstev, da bi zaščitile svoje gradivo pred krajami, ki jih zagrešijo uporabniki. Med ukrepi, ki jih izvajajo knjižnice, so pomembni naslednji: omejevanje dostopa do gradiva, fizični nadzor, obvezna garderoba, televizija zaprtega kroga. Knjižnice pa se zaradi neučinkovite in nezadostne zaščite gradiva kljub uporabi enega ali več od zgoraj omenjenih ukrepov pogosto odločijo za nakup enega od elektronskih sistemov za zaščito gradiva pred krajo v prostem pristopu. Od sistema pričakujejo celovito in trajno rešitev problema izgube gradiva zaradi kraje. Proizvajalci tovrstnih sistemov navajajo številne pozitivne funkcije posameznega izdelka in koristi, ki naj bi jo imela knjižnica po vgraditvi (njihovega) elektronskega sistema za zaščito gradiva. Če zanemarimo prednosti ali pomanjkljivosti konkretnega sistema, lahko strnemo napovedane učinke po uvedbi elektronskega sistema na knjižnično poslovanje v nekaj stičnih točk, ki so enotne za vse sisteme: 1. Deluje preventivno Sistem za zaščito gradiva pred krajo odvrača od nepoštenega namena že s svojim izgledom in poudarjeno vidno namestitvijo posameznih sestavnih delov, kot so na primer robustna vrata-antene ob izhodu. 2. Odkriva ukradeno gradivo Če je bilo gradivo na nepravilen način odnešeno iz knjižnice, nas alarm ob izhodu opozori na morebitno krajo. 3. Zmanjša izgubo gradiva Po zagotovilih vseh proizvajalcev se v knjižnici znatno zmanjša izguba gradiva zaradi kraje. Pri tem nekateri proizvajalci jamčijo za osemdeset do petinosemdeset odstotno zmanjšanje izgube zaradi kraje po vgradnji elektronskega sistema za zaščito gradiva.8 4. Prihrani stroške za nadomestno gradivo. Vsaj del gradiva, ki je bilo ukradeno mora knjižnica čim p rej nadomestiti z novim. Učinkovit elektronski sistem za zaščito gradiva pa prihrani stroške dvojnega nakupa in obdelave gradiva. 5. Zaščiti nenadomestljivo gradivo Knjižnica ima običajno tudi starejše gradivo, ki je izšlo v nizkih nakladah in ki ne bo zaradi različnih vzrokov nikoli ponatisnjeno.Takšno gradivo je za knjižnico in njene uporabnike nenadomestljivo in zahteva v prvi vrsti ustrezno zaščito. 6. Prihrani stroške za medknjižnično izposojo Del ukradenega gradiva, ki ga ne more nadomestiti z novim, mora knjižnica na željo uporabnikov naročiti v drugih knjižnicah doma ali v tujini. Stroške medknjižnične izposoje pa nosijo tudi v tem primeru po nepotrebnem sami uporabniki. 7. Prihrani čas za iskanje gradiva Če gradivo ni na svojem mestu na polici, obstaja možnost, da je bodisi v skladišču ali pa založeno oziroma pomešano med drugim gradivom. Za iskanje in označevanje pogrešanega gradiva porabijo knjižničari veliko časa, ki bi ga sicer porabili za druga strokovna opravila in za delo z uporabniki. 8. Poveča dostopnost gradiva Zaradi ustreznega varovanja ni potrebno več umikati določene vrste gradiva v skladišča, za pult ali v steklene omare. Uporabniki imajo prost dostop do vsega gradiva, ki je namenjeno javni uporabi. 9. Omogoča nemoten vstop Zaradi vgrajenega sistema za zaščito gradiva ni več potrebno zamudno in za uporabnike neprijetno obvezno odlaganje torb, kovčkov in osebne garderobe. Knjižnica prihrani tako veliko prostora, rezerviranega za garderobo, in finančnih sredstev, ki jih sicer namenja za varovanje osebnih stvari obiskovalcev. 10. Spremeni vlogo knjižničarja Zaradi samodejne zaznave kraje, ki jo omogoča elektronski sistem, in glasnega alarma ob nepravilnem postopku izposojanja gradiva so knjižničarji deloma razbremenjeni napornega spremljanja in ‘policijskega’ preverjanja vsakega uporabnika ob izhodu iz knjižnice, ki je za vse poštene uporabnike nadvse neprijetno in celo krivično. Knjižničarju prav tako ni treba več natančno paziti na pravilno zaporedje postopkov v procesu izposojanja gradiva. Njegovo delo postane bolj sproščeno, saj ga na vsako nedoslednost opozori elektronski sistem. Tako pridobljeni čas knjižničar posveti seznanjanju z novim gradivom in reševanju potreb uporabnikov. 11. Poveča kvaliteto in kvantiteto knjižničnih storitev Zaradi zanesljivega delovanja sistema se po zagotovitvah proizvajalcev zmanjšajo izgube gradiva zaradi kraje na še sprejemljivo mero. Knjižničarji in uporabniki v vsakem trenutku vedo, kje je gradivo. Uporabniki kmalu ugotovijo, da se na svojo knjižnico lahko zanesejo. To pomeni, da knjižnica pridobiva ugled; posledica tega pa je povečana izposoja gradiva zaradi večjega obiska zadovoljnih uporabnikov in večje število na novo vpisanih članov. Če k temu prištejemo že omenjeno spremenjeno vlogo knjižničarjev v odnosu do gradiva in uporabnikov, lahko sklepamo, da bi se morala v celoti dvigniti tako raven kakor tudi obseg knjižničnih storitev v posamezni knjižnici. VRSTE ELEKTRONSKIH SISTEMOV ZA ZAŠČITO GRADIVA Prvi znan primer vgradnje elektronskega sistema za zaščito gradiva v neko knjižnico, z namenom zmanjšanja izgube gradiva, je bil v Združenih državah Amerike, daljnega leta 1964 in sicer v javni knjižnici v mestu Grand Rapids.9 Elektronski sistemi za zaščito so bili sicer prvotno namenjeni zaščiti blaga v prodajalnah z oblačili. Pozneje, ko so velike plastične sprožilce alarma zmanjšali na velikost zaščitnih nalepk, je bila odprta pot uporabi elektronskih sistemov za zaščito skoraj vseh prodajnih artiklov, zlasti v samopostrežnih prodajalnah, pa tudi za zaščito knjig v knjigarnah in knjižnicah. Zato so ti sistemi v svetu znani tudi po kratici EAS ( Electronic Artide Surveliance) ali elektronska zaščita artiklov. Od samih začetkov uporabe elektronskih sistemov za zaščito knjižničnega gradiva do danes ni prišlo do sprememb, ki bi revolucionarno posegla v sam princip delovanja teh sistemov. Ves čas pa so se znatno spreminjale dimenzije sestavnih delov posameznega elektronskega sistema zaradi boljše učinkovitosti, lažjega upravljanja, nujnega povezovanja s programi za avtomatizirano izposojo in ne nazadnje zaradi estetskega videza. Razen nekaj osamljenih primerov, da bi pri zaščiti knjižničnega gradiva uporabili akusto-magnetno tehnologijo in mikrovalovno tehnologijo, vsi znani sistemi za zaščito gradiva pred krajo uporabljajo za svoje delovanje bodisi radiofrekvenčno tehnologijo ali pa elektromagnetno tehnologijo. Tudi proizvajalci in ponudniki teh sistemov so od začetkov do danes še vedno isti. Alice Narrison Bahrje v svojem delu10podrobno kataloško obdelala vse tedanje proizvajalce in ponudnike elektronskih zaščitnih sistemov. Ti so leta 1979 prodali knjižnicam po vsem svetu okoli 6600 sistemov za varovanje gradiva pred krajo. Sistemi na osnovi radiofrekvenčne tehnologije Sistem sestavljajta najmanj dve enoti, varnostna antena in zaščitni elementi. Pri sistemu polnega kroženja pa še nevtralizatorji zaščitnih elementov. a) Varnostna antena (tudi varnostna vrata ali varnostne vilice) Varnostna antena ali varnostna vrata so robustna, z enim prehodom s širino 80-150 cm ali z več takšnimi prehodi. V višino merijo običajno od 180 - 200 cm z značilnim lokom iz kromirane kovine v zgornjem delu in iz plastičnega ohišja v spodnjem delu. Vrata predstavljajo srce sistema, saj priključena na električno napetost 220 V ustvarjajo okrog sebe, bolj ali manj obsežno, radiofrekvenčno polje z nenehnim oddajanjem frekvenčno moduliranega signala, ki sproži zvočni, svetlobni ali tihi(prikriti) alarm in po potrebi aktivira fizično prepreko ob izhodu, ko se v tem polju znajde nezakrita zaščitna nalepka z vgrajenim tiskanim vezjem. b) Zaščitni elementi (tudi sprožilci alarma ali zaščitne nalepke) Varnostni element ali sprožilec alarma je v tem sistemu varovanja knjižničnega gradiva zaščitna samolepilna nalepka dimenzije 40 krat 40 milimetrov, bolj redko 50 krat 50 milimetrov, običajno debeline papirja do 0,8 milimetra in z vgrajenim tiskanim vezjem na notranji strani nalepke. Površina nalepke je lahko bela ali potiskana z različnimi vzorci, opremljena s črtno kodo in podobno. Nalepko lahko tudi skrijemo za ščitne ovitke, za knjižne žepke ali vanje, uvežemo v platnice ali hrbte knjig itd. V primeru neknjižnega gradiva lahko nalepko prekrijemo na primer z napisom: ‘Prosimo previjte na začetek' ali s podobnim opozorilom, c) Nevtralizatorji zaščitnih elementov (tudi elementi za zakrivanje sprožilcev alarma) Za nevtraliziranje zaščitnih nalepk z vgrajenim tiskanim vezjem in za preprečitev sproženja alarma ob izhodu z gradivom po opravljenem postopku izposoje na dom uporabljajo knjižnice, ki se odločijo za sistem polnega kroženjem gradiva, v pogojih uporabe radiofrekvenčne tehnologije za zaščito gradiva pred krajo posebne kartone z vgrajeno plastjo aluminija, s katerimi prekrivajo zaščitne nalepke. Ti kartoni so običajno opremljeni z obvestili, namenjenimi uporabnikom, o dovoljenem roku izposoje za posamezno enoto gradiva. Tak karton mora knjižničar ob vračilu gradiva seveda obvezno odstraniti, da bi bilo gradivo ponovno zaščiteno pred nekontroliranim iznosom. Sistemi na osnovi elektromagnetne tehnologije Zaključen sistem sestavljata vsaj dva elementa: varnostna vrata in sprožilci alarma. V primeru aktivnega sistema ali sistema polnega kroženja gradiva se tema elementoma pridružita še dva: enote za aktiviranje in enote za de-aktiviranje, ki delujeta lahko ločeno kot dve enoti ali kot ena, ki opravlja funkcije obeh. V zadnjem času se taka enota z dvojnim delovanjem pojavlja v knjižnicah vse bolj pogosto tudi kot sestavni del samopostrežnih terminalov, a) Varnostna vrata (tudi varnostna antena ali varnostne vilice) Varnostna vrata so namerno poudarjeno robustna, da se bolje opazijo. Ohišje je običajno v celoti izdelano iz umetne mase. Vrata so lahko enojna ali dvojna, tako, da je med dvema antenama razmak od 80-90 centimetrov. (Ameriški standardi zahtevajo širino 90 centimetrov, kar omogoča nemoten prehod invalidskim vozičkom.) Vrata so visoka 160 - 180 centimetrov in so opremljena s števci prehodov in sproženih alarmov. Praviloma so postavljena na izhodih iz prostora ali stavbe. Če je izhodov več, mora biti nameščenih tudi več varnostnih vrat. Vrata priključimo na električno napetost 220 voltov. Princip delovanja elektromagnetnega sistema je naslednji: Anteni varnostnih vrat oddajata neprestano, dokler sta priključeni na električno napetost, elektromagnetne valove v prostor okoli vrat v polmeru 150 centimetrov (nekoliko manj v višino). Na ta način nastaja v okolici vrat dovolj močno elektromagnetno polje, ki zazna namagneteno nalepko ali nitko na gradivu, ki ni bilo pravilno deaktivirano - razmagneteno v postopku izposoje ali gaje želel nekdo namerno odnesti mimo izposojevalnega pulta. Na žalost sistem zazna tudi vsak drug namagneten predmet ob izhodu ali ob prihodu v varovan prostor, kar je ena od slabosti sistema in o katerih bomo nekaj več povedali v nadaljevanju. Če se sproži alarm, se vrata odzovejo s svetlobnim signalom v obliki oranžno utripajoče lučke na vrhu vsakega od parov anten in hkrati z zvočnim signalom kot bolj ali manj glasen in dolg ponavljajoči pisk, odvisen od nastavitve. Po potrebi se aktivira tudi fizična prepreka na samih vratih oziroma se avtomatično zaklene ključavnica na izhodu iz varovanega prostora. Ob nastavitvi lahko vsakega od obeh signalov tudi izključimo, tako da delujejo vrata s tihim alarmom. Tihi alarm uporabimo, ko imamo v knjižnici organizirano stalno varnostno službo, ki sprejema signale o alarmu. Tako dosežemo, da morebitni storilec ni vnaprej opozorjen, da smo ga odkrili, in mu onemogočimo hiter pobeg s kraja dejanja. b) Sprožilci alarma (tudi zaščitni elementi, zaščitne nalepke, varovalne nitke...) Sprožilci alarma so lahko samolepilne nalepke raznih oblik in dimenzij ali pa različno dolge in široke nitke, prevlečene z lepilom na eni strani ali na obeh straneh, odvisno od tega, ali jih vstavimo v hrbet knjige ali med strani, če gre za mehko vezavo in revije. Bistven sestavni del vsakega sprožilca alarma pri uporabi elektromagnetne tehnologije za varovanja gradiva je različno debela folija s fino nanešenimi kovinskimi delci, ki jih je možno trajno ali samo začasno namagnetiti. Trajno namagnetene sprožilce alarma uporabljamo pri pasivnem ali sistemu omejenega kroženja gradiva, ko gradivo ob postopku izposoje ne sme potovati skupaj z uporabnikom skozi varnostna vrata, pač pa ta vrata zaobide. Sprožilce alarma, ki jih je mogoče neomejenokrat namagnetiti in ponovno razmagnetiti, pa uporabljamo pri aktivnem sistemu ali sistemu polnega kroženja gradiva, pri katerem lahko potuje gradivo, ko je bilo enkrat deakti-virano v postopku izposoje, nemoteno, tudi večkrat na dan, skupaj z uporabnikom skozi varnostna vrata. Zato, da bi odvrnili pozornost uporabnikov in da bi bila nalepka čim manj opazna, ponujajo proizvajalci nalepke, ki so potiskane z različnimi dekorativnimi vzorci (podobnimi knjižnim platnicam), z lažnimi črtnimi kodami in podobno. Zaščitne nitke pa so zaradi tega, da bi jih težje odkrili in odstranili, široke od enega do največ štirih milimetrov in dolge od pet do dvanajst centimetrov, odvisno od vrste gradiva, ki naj bi ga ščitile. Barva nitk je enotna, z značilnim sivim kovinskim sijem, c) Enote za aktiviranje ali namagnetenje gradiva. Te enote uporabljamo samo pri aktivnem sistemu ali sistemu polnega kroženje gradiva. Namen ene ali več naprav, ki so lahko nameščene na iz-posojevalnem pultu ali v drugem prostoru v ozadju, je, da s primerno močnim magnetnim poljem ponovno namagnetimo sprožilce, ki so bili raz-magneteni ob postopku izposoje. Zato so naprave za razmagnetenje praviloma priključene na električno napetost, kar omogoča generiranje dovolj močnega elektromagnetnega polja. Brez električnega napajanja delujejo predvsem enote za ponovno aktiviranje magnetnih medijev, kot so video in glasbene kasete, računalniške diskete, ker bi jih močnejše magnetno polje lahko trajno poškodovalo. Zato se za aktiviranje in deaktiviranje gradiva z zapisom na magnetnem mediju uporablja magnetno polje primerne moči. Ker so sprožilci alarmov za zaščito magnetnih medijev namenoma zelo občutljivi, zadostuje za njihovo aktiviranje in deaktiviranje magnetno polje, ki ga oddaja že večji navaden magnet. Gradivo lahko aktiviramo sproti, na pultu, ob samem postopku vračanja gradiva, lahko pa večjo količino gradiva aktiviramo kasneje v drugem prostoru, d) Enote za deaktiviranje ali razmagnetenje gradiva. Te enote prav tako uporabljamo samo pri aktivnem elektronskem sistemu za varovanje gradiva pred krajo in v režimu polnega kroženja gradiva. To so naprave različnih velikosti in oblik, tudi za ročno uporabo, ki so nameščene na pultu ali vanj vgrajene, oziroma stojijo v njegovi neposredni bližini. Njihov namen je, da omogočajo ob postopku izposoje gradiva, hitro in zanesljivo deaktiviranje gradiva, ki je opremljeno z aktivnimi sprožilci alarma. Večina proizvajalcev ponuja v zadnjem času naprave, v katerih sta v enem ohišju združeni funkciji aktiviranja kakor tudi funkcija deaktiviranja gradiva. Funkciji lahko izbiramo ročno, s preklopnim stikalom ali pa to storijo naprave povsem samodejno ob podpori ustrezne programske opreme. Naprave morajo biti nameščene v primerni razdalji, to je vsaj 2,5 metra od varnostnih vrat, da ne bi prihajalo do nepotrebnega medsebojnega motenja. Naprave so običajno priključene na električno omrežje. Sam postopek deaktiviranja sprožilca alarma opravi v napravo vgrajen elektromagnet. Izjema so naprave posebej prirejene za deaktiviranje magnetnih medijev, ki ne potrebujejo za svoje delovanje električnega napajanja. Po pravilno izvedenem postopku deaktiviranja je sprožilec alarma raz-magneten in gradivo lahko zapusti prostor skozi varnostna vrata, ne da bi se pri tem sprožil alarm. Aktivni sistemi ali sistemi polnega kroženja gradiva Čeprav omogoča uvedbo sistema polnega kroženja gradiva tudi uporaba radiofrekvenčne tehnologije za elektronsko varovanje gradiva, pa lahko govorimo o pravem aktivnem sistemu za varovanje gradiva šele pri uporabi elektromagnetne tehnologije. Pri radiofrekvenčni tehnologiji imamo stalno aktiven sprožilec - tiskano vezje, ki ga zakrivamo in tako nevtraliziramo. Pri uporabi elektromagnetne tehnologije pa ima tudi sprožilec alarma aktivno vlogo. Zaradi možnosti vsakokratnega spreminjanja svojih lastnosti pred- stavlja enega od bistvenih elementov sistema. Bistvo aktivnega sistema ali sistema polnega kroženja gradiva je v tem, da omogoča po vsakokratnem pravilnem deaktiviranju gradiva prosto gibanje uporabnika in izposojenega gradiva po knjižnici, neoviran prehod skozi varnostna vrata in nevtralno obnašanje gradiva zunaj knjižnice v drugih sorodnih sisteme za varovanje (Kar je glede na zakonodajo posameznih držav ena od bistvenih zahtev, ki jih mora izpolnjevati vsak sistem za varovanje blaga, in o čemer bom še govoril v nadaljevanju.) Aktivni sistem mora omogočiti ob vrnitvi gradiva v knjižnico tudi ponovno aktiviranje-namagnetenje sprožilca. Gradivo postane tako ponovno aktivno zaščiteno. Zaradi aktivnega obnašanja sprožilca alarma v procesu zaščite gradiva sem takšen sistem poimenoval aktivni sistem zaščite. Aktivni sistem polnega kroženja gradiva Ob tem mora biti sklenjen tudi krog, ki sta ga opravila uporabnik in gradivo, tako, da se uporabniku ni treba niti za hip ločiti od gradiva od trenutka, ko je izbral gradivo na polici, se z njim prosto gibal po knjižnici in zunaj nje, pa vse do trenutka, ko je gradivo ponovno vrnil v knjižnico. Zaradi tega je bil sistem tudi poimenovan kot sistem polnega kroženja gradiva, (angleško ‘full circu-lating System’) Pasivni sistemi ali sistemi omejenega kroženja gradiva O pasivnem sistemu ali sistemu omejenega kroženja gradiva govorimo tako pri uporabi radiofrekvenčne tehnologije kakor tudi pri uporabi elektro- Pasivni sistem omejenega kroženja gradiva magnetne tehnologije, kadar elektronski sistem za zaščito gradiva pred krajo ne omogoča, da bi gradivo zapustilo knjižnico skozi varnostna vrata, pač pa mora varnostna vrata na različne načine zaobiti, da ne bi sprožilo alarma. (Od tod tudi angleški izraz ‘bypass System'.) Gibanje gradiva v takšnem sistemu je omejeno tako, da potuje gradivo v procesu izposoje brez uporabnika po tekočem traku v primerni razdalji mimo varnostnih vrat. Uporabnik, ki pa gre skozi varnostna vrata brez gradiva, šele za vrati prevzame gradivo in se ne more več z njim vrniti. Uporabniku lahko prinese gradivo tudi knjižnično osebje in mu ga izroči pri izdajnem okencu. Pri vračilu gradiva je postopek podoben. Uporabnik mora gradivo prinesti do pulta skozi posebej označen vhod, ki ni opremljen z varnostnimi vrati, ali pa ga mora predati na označenem mestu za varnostnimi vrati. Gradivo in uporabnik ne opravita v celoti skupnega kroga v procesu izposoje in vračanja gradiva, pač pa je pot gradiva omejena in večkrat prekinjena. Zato lahko govorimo o sistemu omejenega kroženja gradiva. Tudi sprožilci alarma imajo v takem sistemu omejeno, pasivno vlogo. Njihovih lastnosti ni možno spreminjati in težko jih je nevtralizirati v prostoru zunaj knjižnice. Glede na pasivno vlogo sprožilcev alarma v celotnem.procesu elektronske zaščite gradiva sem takšen sistem poimenoval pasivni sistem. Prednosti in slabosti obeh sistemov Kakor je bilo že prej povedano, nobeden ob znanih sistemov za elektronsko zaščito knjižničnega gradiva pred krajo ne omogoča popolne zaščite. Uporaba obeh navedenih tehnologij, radiofrekvenčne in elektromagnetne, danes omogoča od 80 - 85 odstotno zaščito gradiva, odvisno od vrste gradiva. Za takšen odstotek naj bi se namreč zmanjšala izguba gradiva ob uporabi enega od sistemov za zaščito. To so običajno pripravljeni priznati tudi proizvajalci sistemov za zaščito v svojih prospektih in katalogih. Ne glede na to, kaj priznavajo proizvajalci, pa obstajajo med sistemi, ki uporabljajo eno ali drugo tehnologijo, številne razlike. Poznavanje teh razlik, prednosti in slabosti enega in drugega sistema lahko bistveno vpliva na odločitev o nakupu določenega sistema za zaščito. Prav tako obstajajo pomembne razlike glede na režim pretoka gradiva, ki ga omogočajo posamezni sistemi. Prednosti in slabosti, ki jih prinašajo posamezni sistemi so hkrati tudi tisti dejavniki, ki bi jih morala vsaka knjižnica nujno pretehtati pred odločitvijo o nabavi enega ali drugega sistema za zaščito gradiva pred krajo. Načeloma lahko ugotovimo, daje za vse večje knjižnice, ki imajo gradivo v prostem pristopu, še zlasti glede na zanesljivost delovanja in prijaznost do uporabnikov, najboljši eden izmed aktivnih elektromagnetni sistemov, ki hkrati omogoča polno kroženje gradiva. Prihodnost elektronskih sistemov za zaščito gradiva Elektronski sistemi za zaščito knjižničnega gradiva prihodnosti bodo morali zadostiti novim zahtevam in potrebam. Biti bodo morali učinkovitejši in zanesljivejši od obstoječih sistemov ter obenem čim bolj prijazni do uporabnikov knjižnice in do knjižničnega osebja. Nenazadnje bodo morali biti tudi cenovno dostopni vsem knjižnicam, ki bodo takšne sisteme nujno potrebovale. Proizvajalci bodo morali nujno upoštevati tudi nekatere tehnologije prihodnosti kot osnovo za delovanje povsem drugačnih sistemov za zaščito gradiva pred krajo, kot jih poznamo danes. Ena od takšnih tehnologij, skrajšano imenovana RF-ID ( kratica za radio-frekvenčno identifikacijo), je sedaj v zadnji fazi testiranja in bo po vsej verjetnosti uporabljal radiofrekvenčni identifikacijski sistem za zaščito gradiva pred krajo.11 Bistven element tega sistema je pasivni čip (brez električnega napajanja), čigar naloga ne bo samo učinkovita zaščita gradiva, pač pa bo korenito posegel v vse delovne procese v knjižnici, od nabave gradiva, njegove obdelave do varnega hranjenja in izposoje. Tak čip bo vgrajen skupaj s tiskanim vezjem v vsako enoto knjižničnega gradiva že v fazi proizvodnje ali v starejše gradivo pozneje. Naloga tako zasnovanega čipa je, da trajno hrani zapis z osnovnimi podatki o gradivu, kot so inventarna številka, 'mednarodna standardna številka, identifikacijska številka gradiva v bibliografskem sistemu, status gradiva v procesu izposoje, in da ob podpori tiskanega vezja posreduje te podatke, ko gradivo potuje skozi radiofrekvenčno polje, ki ga proizvajajo naprave za zaznavanje gradiva, ki so povezane z računalniškim sistemom za obdelavo ali izposojo knjižničnega gradiva. Pri tem ni več potreben neposreden fizični stik gradiva z različnimi napravami za branje črtnih kod ter napravami za aktiviranje in deaktiviraje sprožilcev alarma, saj se na primer preverjanje izposojenega gradiva opravi že na razdalji nekaj metrov od naprave za zaznavanje gradiva in v nekaj delcih sekunde in za vse enote gradiva hkrati. Sama obdelava gradiva je tako poenostavljena, da se po nabavi gradivo katalogizira z enostavnim pomikanjem mimo naprave za zaznavanje gradiva, ki razbere osnovne identifikacijske podatke o gradivu, jih nato prenese v računalniški sistem, ki gradivu dodeli lokalne oznake, ki se kot povratna informacija preko naprave za zaznavanje gradiva pripišejo k že obstoječim podatkom na čipih, vdelanih v gradivo. Tako prihranimo veliko časa in vloženega dela v primerjavi z dosedanjim zamudnim načinom obdelave gradiva. Strokovni delavci pa se lahko posvetijo svetovalnemu ali raziskovalnemu delu, ker so razbremenjeni zamudnih postopkov obdelave gradiva. Sistem za zaščito gradiva pred krajo, zasnovan na RF-ID tehnologiji, je del širšega procesa izposoje oziroma kroženja gradiva, ki prinaša številne prednosti v primerjavi s tradicionalnim načinom dela z uporabniki in klasičnim upravljanjem z gradivom. Izposoja in vračanje gradiva v celoti slonita na principu samopostrežbe in na brezkontaktni tehnologiji. Uporabnik po opravljeni osebni identifikaciji dostopa do prostorov za izposojo s ‘pametno kartico’. Ta je opremljena s čipom z vsemi potrebnimi podatki o uporabniku, podatki o izposojenem gradivu in je hkrati plačilna kartica, s katero poravnava svoje tekoče finančne obveznosti do knjižnice. Če je kartica veljavna, si uporabnik lahko izbere želeno gradivo in ga sam evidentira tako, da se približa eni od številnih točk za avtomatično registracijo gradiva. Naprava za radiofrekvenčno zaznavanje gradiva kratkega dosega odčita izposojene enote in zabeleži ta podatek na uporabnikovo kartico. Uporabnik po potrebi vzame potrdilo o opravljeni storitvi oziroma račun po more- bitnem plačilu. Ob izhodu radiofrekvenčna naprava za zaznavanje gradiva dolgega dosega še enkrat preveri ujemanje podatkov, ki jih hrani računalniški sistem, s podatki na uporabnikovi kartici in zapisi, ki so bili vgrajeni v izbrano gradivo. Če je bilo gradivo namenoma ali pomotoma zamenjano z drugim ali, če je med izbranim gradivom tudi takšno gradivo, ki si ga ni mogoče izposoditi na dom, se sproži alarm v obliki avtomatičnega zvočnega obvestila,ki usmeri uporabnika na območje za ponovno registracijo gradiva ali k pultu za informacije. Vsak tak dogodek ob izhodu je po potrebi posnet z video kamero. Ob vračanju gradiva je postopek še bolj poenostavljen. Uporabnik se z gradivom približa eni od točk za vračanje gradiva. Naprava za radiofrekvenčno zaznavanje gradiva kratkega dosega odčita vrnjene enote in hkrati zabeleži spremembo podatkov na uporabnikovi kartici. Uporabnik nato vrnjeno gradivo preprosto odloži na označeno mesto. Sortiranje vrnjenega gradiva je prepuščeno stroju, robotu za razvrščanje gradiva; morebitna kontrola gradiva in ponovno uvrščanje gradiva na police pa je za zdaj še poverjeno tehničnemu osebju knjižnice, v prihodnosti pa bodo tudi ti dve opravili v celoti prevzeli roboti. Strokovno osebje knjižnice bo tako razbremenjeno rutinskih in duhamornih postopkov, povezanih z izposojo gradiva, kot so na primer evidentiranje, deaktiviranje in reaktiviranje gradiva, in se bo lahko v celoti posvetilo seznanjanju z vsebino določenega gradiva in svetovanju uporabnikom o tem gradivu. Varnost gradiva je v primeru uporabe radiofrekvenčnega sistema za varovanje gradiva pred krajo na višjem nivoju v primerjavi z vsemi doslej znanimi sistemi za elektronsko varovanje gradiva. Ker je ob vstopu v knjižnico najprej ugotovljena istovetnost uporabnika in mu je dovoljen dostop do gradiva samo z veljavno identifikacijsko kartico, se ob vsaki namerni kraji avtomatično izdela seznam ukradenega gradiva s podatki o povzročitelju in se shrani v računalniku skupaj z video zapisom dogodka. Tako je osebje knjižnice zares razbremenjeno nenehnega in neprijetnega nadzora nad gibanjem vsakega obiskovalca posebej, hkrati s tem pa je omogočeno sproščeno zaznavanje vseh uporabnikov, ki potrebujejo strokovno pomoč. Tudi čas odprtosti knjižnice za uporabnike se lahko brez večjih dodatnih stroškov podaljša na štiriindvajset ur dnevno, saj potekajo vsi postopki izposoje in vračanja gradiva povsem avtomatizirano in na principu samopostrežbe. Za obratovanje v nočnem času zadostuje prisotnost najnujnejšega osebja, odvisno od velikosti knjižnice in števila obiskov v nočnih urah. Z uporabo RF-ID tehnologije je zelo poenostavljeno urejanje zbirk in spremljanje vsake enote gradiva in s tem povezano ugotavljanje uporabne vrednosti gradiva. V kateremkoli trenutku je razvidno številčno in vsebinsko stanje fonda. Teoretično in praktično je vsak dan mogoče izvesti popolno vsebinsko inventura vsega gradiva tako, da se počasi sprehodimo med policami s prenosno radiofrekvenčno napravo za zaznavanje gradiva. Še bolj preprosto je, če to opravilo postorijo kar roboti v času, ko je knjižnica zaprta, na primer med prazniki. ZAKLJUČEK Kraja knjižničnega gradiva je večplasten pojav, ki je prisoten skozi zgodovino od začetkov delovanja knjižnic do današnjih dni. Obravnavamo jo lahko s številnih vidikov, kot je socialni, etični, psihološki, medicinski, pravni itd. Opredeljuje jo mnogo vzrokov in motivov, ki jih je toliko, kolikor je storilcev takšnih kaznivih dejanj. Ravnanje posameznikov pa je določeno z njihovim razmerjem do konkretne družbe in je pogojeno s socialnim, ekonomskim, moralnim in pravnim redom posamezne družbe ali enega dela te družbe. Hkrati, ko ugotavljamo, da sta moralna zavest uporabnikov knjižnic in njihov čut pripadnosti skupnosti na izredno nizkem nivoju, ugotavljamo tudi, da predstavlja moralna zavest posameznika in celotne družbe tisto sestavino družbene nadgradnje, ki se najtežje oblikuje in spreminja. Zaradi tega se ne smemo zanašati, da se bo splošna moralna zavest v kratkem obdobju toliko okrepila, da se bo to odrazilo na obnašanju uporabnikov v knjižnicah in bo manj kraje gradiva. Nasprotno, zaradi šibke vloge ali celo trenutne odsotnosti pomembnih generatorjev in usmerjevalcev vrednot v naši družbi, lahko pričakujemo, da se bo število deviantnih pojavov, kriminalnih in sorodnih dejanj, naperjenih proti posameznikom, organizacijam in družbi kot celoti, v naslednjih letih občutno povečalo. Od teh ugotovitev pa do sklepa, da si bodo morale posamezne knjižnice tudi v bodoče, in predvsem na lastno pobudo, še bolj prizadevati za učinkovito varovanje svojega gradiva, ni daleč. Kljub vsem pomanjkljivostim ostajajo elektronski sistemi za zaščito gradiva pred krajo, še zlasti velja ta ugotovitev za preizkušene in v knjižnicah po vsem svetu dodobra uveljavljene sisteme 3M, ob sočasni uvedbi nekaterih drugih ukrepov za varovanje gradiva, kjer je to potrebno, v tem trenutku najbolj učinkovito in zanesljivo sredstvo za varovanje gradiva pred krajo v prostem pristopu. Zato je vsaka knjižnica, v kateri je bila ugotovljena večja izguba gradiva zaradi kraje, dolžna čimprej zaščititi gradivo z elektronskim sistemom za zaščito gradiva pred krajo. To lahko potrdimo z lastnimi izkušnjami, ki so nastale ob uporabi elektronskega sistema za varovanje gradiva pred krajo v obdobju zadnjih treh let. Prisotnost vsega nabavljenega gradiva je v tem obdobju za območje prostega pristopa ostala v povprečju ves čas preko petindevetdeset odstotna, kar je za petnajst odstotkov več od stopnje zaščite, za katero jamči proizvajalec sistema. To hkrati pomeni, da seje naša izguba gradiva, iz ocenjenih petindvajset odstotkov letno pred uvedbo elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo, zmanjšala na manj kot pet odstotkov. Prve pozitivne ugotovitve po uvedbi elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo in kasnejša morebitna potrditev rezultatov z inventuro pa nas ne smejo zavesti v skrajnost, da bi dosežene rezultate pripisali izključno uvedenim tehničnim napravam. V knjižnici, kjer osebje sprejema kot svojo poklicno in moralno dolžnost nalogo, da posveti ves čas, ko se uporabnik zadrži v prostorih knjižnice, kar največjo pozornost željam in potrebam posameznega uporabnika tako, da uporabnik na nevsiljiv način začuti, da je opažen in zaželen ter ob koncu obiska zapusti knjižnico zadovoljen, je tudi naloga varovanja gradiva lažje izvedljiva in je gradivo temu primerno učinkovito zaščiteno. V osebi zadovoljnega uporabniku ima namreč knjižničar hkrati tudi zvestega pomočnika v primerih odkrivanja posameznih poskusov kraje gradiva. Samo v tako urejeni knjižnici dobi tudi elektronski sistem za zaščito gradiva pred krajo svoj pravi pomen in lahko upraviči vlogo, ki mu je bila namenjena: postane namreč knjižničarjev pripomoček - sredstvo za odkrivanje in preprečevanje tistih nekaj odstotkov primerov kraje gradiva, ki bi sicer ušla vestnemu nadzoru knjižničarjev, in ne obratno kot sistem, ki ga marsikdo pojmuje kot čudežno napravo, ki deluje samodejno, brez prisotnosti knjižničarja in lahko v vseh primerih stoodstotno zaščiti gradivo pred krajo. LITERATURA • ALEN, S.M.: Preventing theft in academic libraries and special collec-tions.-Library&Archival Security, 14(1997)1, str.29-43 • ALLEN, S.M.: Theft in libraries and archives: what to do during the after-math of a theft,- Journal of Library Administration, 25(1998)1, str.3-13 • BURROWS, J.,COOPER, D.: Theft and loos from UK libraries: a national survey.-London, Home Office Police Department, 1992 • CHADWICK, W.E.: Special collections library security : an internai audit perspective.-Journal of Library Administration, 25(1998)1, str. 15-31 • HARRISON BAHR, A.: Book theft and library security sistems, 1981-82.-New York, Knowledge Industry, 1981 • HARRISON BAHR, A.: Electronic colection security systems today: changes and choices,- Library&Archival Security, 11(1991)1, str.3-22 • IVANOVIČ, Ž..HABBE, J.: Kako preprečiti tatvine v samopostrežnih prodajalnah : praktičen priročnik za preprečevanje kraj, vlomov, ropov in goljufij, s katerim boste prihranili veliko denarja in zaščitili vaše premoženje!.- Ljubljana, Lisac&Lisac, 1998 • JOHANSSON, D.: Library material theft, mutilation and preventive secu-rity measures.-Public Library Quarterly, 15(1996)4, str.51-67 • KNIGHT, D.M.,NOURSE, E.S.: Librarirs at large : tradition, innovation and thè national interests.- New York, 1969 • LIBRARIES at large : tradition, innovation, and the national interest : thè resource book based on the materials of the National Advisory Commis-sion on Libraries,- New York, Bowker, 1980 • LINCOLN, A.J.: Crime in the library.- New York; London, Bowker, 1984 • LORENZEN, M.: Security issues in the public libraries of three midwestern States.- Public Libraries, 37(1998)2, str. 134-139 • MANAGEMENT of library and archivai security.- New York, Haworth, 1998 • MILENKOVIČ, M.: Tatvine v knjižnicah,- Knjižnica, 35(1991)2-3, str. 137-148 • PATKUS, B.L.: Collections security : the preservatine perspective.- Journal of Library Administration, 25(1998)1, str.67-89 • PREDLOG Zakona o knjižničarstvu,- Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, (2000)28, str. 19-3 • RUDE, R.,HAUPTMAN, R.: Theft, dissimulation and trespass : some ob-servations on security.-Library&Archival Security, 12(1993)1, str. 17-22 • SECURITY and crime prevention in libraries.- Aldershot, Asgate, 1992 • SECURITY for libraries,- Chicago, American Library Association, 1984 • SICHERHEIT in Bibliotheken : Raumsicherung - Buchsicherung -Arbeitsplatz - Brandschutz.- Berlin, Deutsches Bibliothekinstitut, 1991 • STIPČEVIČ, A.: Povijest knjige.- Zagreb, Matica Hrvatska, 1985 • VAN N O RT, S.C.: Archivai and library theft : the problem that will not go away.-Library&Archival Security, 12(1994)2, str.25-49 Opombe: 1 MILENKOVIČ,M., Tatvine v knjižnicah,- Knjižnica, 35(1991)2/3, str.137-148 2 BURROWS,J.;COOPER,D., Theft and loss from UK libraries : a national survey.-London, Home office police department, 1992, str. 15 3 Ibid, str. 17 4 Citirano po MILENKOVIČ, M., Tatvine v knjižnicah.-Knjižnica35(1991)2-3, str. 138 5 VAN N O RT, S.C., Archivai and Library theft:The problem that wil no go away.-Library&Archival Security, 12(1994)2, str.41 6 ALLEN, S.M., Preventing theft in academic libraries and special collections,-Library&Archival Security, 14(1997)1, str.34 7 RUDE, R..HAUPTMAN, R., Theft,dissimulation and trespass:some observations on security.-Library&Archival Security, 12(1993)1, str. 19 8 STACK.M.J., Library theft detection systems - future trends and present strategies,-Library&Archivai Security, 14(1998)2,str.28 9 HARRISON BAHR, A.: Electronic Collection Security Systems Today:changes and choices.-Library&Archival Security, 11 (1991)1 ,str.3 10 BAHR, Alice Harison: Book theft and library security ystems,1981-82,-New York, 1981,str. 1 11 STACK.M.J., Library theft detection systems - future trends and present strategies,-Library&Archival Security, 14(1998)2, str.35 PRIMER UPORABE SISTEMA ZA ZAŠČITO GRADIVA PRED KRAJO V OSREDNJI KNJIŽNICI SREČKA VILHARJA Vitja n Petrinja UDK 024.8 (497.4 Koper) Izvleček Članek prikazuje praktičen primer uporabe enega od elektronskih sistemov za zaščito knjižničnega gradiva v prostem pristopu. Avtor podrobno opiše faze uvajanja elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo, od zaznave potrebe po zaščiti gradiva in odločitve o nakupu ustreznega sistema, do izbire dobavitelja in končne vgradnje nove opreme. Podrobno je prikazan postopek opremljanja gradiva za elektronsko varovanje z zaščitnimi elementi in prilagajanje delovnega okolja novemu sistemu. Poudarjen je pomen usposabljanja delavcev za uporabo sistema. V nadaljevanju so navedene prednosti v delovnem procesu, ki so dosežene z uvedbo elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo ob sočasni uvedbi avtomatizirane izposoje v organizacijski enoti. Analizirane so tudi izkušnje o delovanju elektronskega sistema v obdobju treh let. V zaključku so predstavljeni rezultati preverjanja prisotnosti gradiva na izbranem vzorcu, ki je bil opravljen z namenom potrditve upravičenosti nakupa sistema. Sintesi II sistema anti-taccheggio nella Biblioteca centrale Srečko Vilhar Nel saggio è presentato il funzionamento pratico di un sistema anti-taccheggio in una biblioteca organizzata a scaffale aperto. L’autore espone le tappe fondamentali dell’introduzione del sistema, dalla fase preparatoria alla scelta del modello e del fornitore. In particolar modo è sottolineata l’importanza di una corretta istruzione dei bibliotecari. Infine vengono citati i vantaggi ottenuti e le esperienze riscontrate in un periodo triennale a confermare l’idoneità dell’investimento. PROSTI PRISTOP V Študijskem oddelku Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru smo zaznali potrebo po zaščiti knjižničnega gradiva kmalu po prehodu na postavitev gradiva po sistem prostega pristopa. To je bilo po končani obnovi knjižnice v letu 1979. Takrat je prva izmed nekdanjih večjih študijskih knjižnic ponudila svojim uporabnikom v prostem pristopu okrog 30.000 enot aktualnega in pretežno knjižnega gradiva za izposojo na dom in manjši del gradiva kot pre-zenčno zbirko za uporabo v čitalnicah. V naslednjih letih je število obdelanega starejšega in dokupljenega novega gradiva dokaj hitro doseglo in preseglo priporočeno optimalno število 40.000 enot gradiva v prostem pristopu. Hkrati z večjo ponudbo gradiva v prostem pristopu smo opažali, v začetku sicer manj, da izginja gradivo iz območja izposoje na dom, ki ga je bilo s klasično ročno evidenco težko dokazati. Lažje pa smo ugotovili izginjanje gradiva v obeh čitalnicah, ker so zbirke manjše in se gradivo ne izposoja na dom. AVTOMATIZACIJA V KNJIŽNICI Zaščita gradiva pred krajo pa je postala še nujnejša po uvedbi avtomatizirane obdelave gradiva leta 1991. Že tedaj smo namreč načrtovali tudi avtomatizacijo izposoje vsega gradiva v Študijskem oddelku in smo vedeli, da bi bilo najboljše, če bi gradivo zaščitili hkrati z uvedbo avtomatizirane obdelave. Tako bi si prihranili dodatno delo zaradi usklajevanja podatkov o gradivu, kijih bo po prehodu na računalniško izposojo prikazoval avtomatizirani katalog, in dejanskim stanjem gradiva v prostem pristopu in v skladiščih. Praksa je naša takratna predvidevanja v letih, ki so sledila, žal samo potrdila. Tudi iz prvih izkušenj, ki so nam jih posredovale nekatere sorodne knjižnice, ki so uvedle avtomatizirano izposojo v naslednjih letih, smo spoznali, da prihaja, ko gradivo ni zaščiteno pred krajo, do nepotrebnih sporov z uporabniki, ki zahtevajo gradivo, ki je v katalogu označeno kot prosto, a je v resnici pogrešano. To pa bistveno vpliva na ugled knjižnic v svojem okolju. Zaradi stalnega pomanjkanja finančnih sredstev pa tudi zaradi prostorske stiske in nefunkcionalnega izposojevalnega pulta, ki ni dovoljeval sočasne uporabe naprav za zaščito gradiva in ročnega evidentiranja gradiva, smo morali prestaviti načrtovano nabavo elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo hkrati s prehodom na avtomatizirano izposojo, kije bila pogojena z zamenjavo pulta in instalacijo vseh drugih potrebnih naprav ter omrežja. IZBIRA SISTEMA Izbira ustreznega elektronskega sistema za varovanje gradiva pred krajo ni bila lahka zaradi prostorskih omejitev in drugih specifičnih potreb naše knjižnice in tudi zaradi izredno skromne ponudbe takšnih sistemov na slovenskem trgu. Poudaril bi rad, da smo ves čas, ko smo iskali najbolj ustrezen elektronski sistem za zaščito gradiva pred krajo, imeli dokaj jasno izdelano predstavo o sistemu, ki smo ga potrebovali. Do teh spoznanj smo prišli s spremljanjem tuje strokovne literature, z upoštevanem negativnih izkušenj UKM z njihovim sistemom ter lastnih potreb in želj. Od sistema smo pričakovali visoko stopnjo zanesljivosti delovanja in učinkovitosti. Poleg tega bi moral biti sestavljen iz elementov takšnih dimenzij, ki jih še dovoljuje sicer omejen prostor, kjer naj bi stal nov izposojevalni pult. Sistem naj bi omogočal vgradnjo vsaj enote za deaktiviranje gradiva v sam pult v neposredno bližino prav tako vgrajenega čitalca črtnih kod. Tako bi v največji možni meri zadostili ergonomskim zahtevam za delovno mesto, odpravili nepotrebne in odvečne gibe v postopku evidentiranja gradiva in znatno skrajšali čas samega postopka evidentiranja gradiva. Že vnaprej pa smo se odrekli elektronskim sistemom na osnovi radio-frekvenčne tehnologije in tistim na osnovi elektromagnetne tehnologije, ki uporabljajo zaščitne elemente v obliki vidnih nalepk. Ob obiskih domačih sejmov sodobne elektronike in informatike sem se srečeval večinoma s trgovci, zastopniki tujih proizvajalcev elektronskih sistemov, primernih predvsem za varovanje blaga pred krajo, v trgovinah in z nekaterimi domačimi proizvajalci nalepk s črtnimi kodami, pod katere naj bi skrili trajno aktivne sprožilce alarma ali sprožilce z možnostjo dokaj zamudnega načina deaktiviranja gradiva. Kot zanimivost naj omenim, da sem pri iskanju laserskega čitalca črtnih kod, ki bi ga bilo možno vgraditi v pult, naletel na ‘strokovnjaka’, ki mi je zagotavljal, da čitalec, ki bi bil primeren za knjižnično poslovanje, na svetovnem trgu sploh ne obstaja, pač pa je za knjižnice najbolj primeren ročni čitalec, ki ga prodaja sam. Ker nas ponudbe, s katerimi so nas po vsakem ponovnem obisku sejma zasuli razni domači zastopniki, niso zadovoljile, sem se na željo še nekaterih drugih knjižnic, ki so načrtovale nabavo elektronskega sistema za zaščito gradiva, povezal s podružnico firme 3M (East) AG v Ljubljani oz. z njihovim predstavnikom g. Gencom Simonijem, kar sem omenil že v uvodu. Na odmevni predstavitvi sistemov za zaščito knjižničnega gradiva 3M za slovenske knjižničarje jeseni 1995, še bolj pa ob obisku predstavnika g. Simonija v naši knjižnici, spomladi 1996, smo lahko spoznali prednosti elektronskih sistemov za zaščito gradiva 3M v primerjavi z drugimi podobnimi sistemi. Tudi nekaterih slabosti svojih sistemov nam niso zamolčali. Ob naslednjem obisku so tehnični sodelavci podružnice 3M opravili potrebne meritve v prostorih Študijskega oddelka naše knjižnice. Skupaj z njimi smo ugotovili, da v oddelku potrebujemo samo ena enojna varnostna vrata na vhodu, kije hkrati edini izhod. Nadalje smo morali strokovnjakom zagotoviti, da ne bo nobena naprava v bodočem pultu, ki bo stal neposredno za vhodom v oddelek, vgrajena v manjši razdalji od 2,5 metrov od varnostnih vrat. Tudi zaščitenega gradiva ne bomo smeli odlagati na odlagalno polico, ki je manj kot 1,5 metra oddaljena od vrat. Drugih, za sistem motečih naprav oz. električnih vodov v prostoru, kjer bo deloval elektronski sistem za zaščito gradiva, niso zaznali. Po skupnem preudarku smo se odločili za elektronski sistem, ki bo sestavljen iz enih varnostnih vrat naj novejše serije 3801 in dveh vgradnih enot za aktiviranje in deaktiviranje knjižnega gradiva in kompaktnih plošč. Število gradiva na magnetnih medijih, ki smo ga izposojali, je bilo zanemarljivo majhno in v neposredni bližini pulta, tako da se nismo odločili za njegovo zaščito in niti za nabavo posebne enote za njegovo deaktiviranje in reaktiviranje. Podatki, pridobljeni z meritvami, so potovali nato v centralo firme 3M v Veliko Britanijo, ki je zadolžena izključno za proizvodnjo sistemov za zaščito gradiva pred krajo za knjižnice. Tam naj bi izdelali tudi celoten elaborat o sistemu, ki bo vgrajen v naši knjižnici. Izdelava takšnega elaborata nas nikakor ni obvezovala k nakupu sistema. Kmalu za tem smo se lotili izdelave novega izposojevalnega pulta. Idejni načrt je nastajal sproti ob iskanju optimalnih rešitev glede na razpoložljiv prostor in komunikacije, ki vodijo mimo pulta. Pult naj bi obvezno imel prostor za dve delovni mesti z enim računalniškim terminalom, čitalcem črtne kode in enoto za aktiviranje oziroma deaktiviranje zaščitenega gradiva. V pult naj bi bil vgrajen tudi tretji čitalec črtne kode, ki bi bil namenjen izključno za (samo)registracijo obiskovalcev čitalnic. Tretji terminal, povezan s tem čitalcem, naj bi bil pod delovno površino pulta. Načrt s potrebnimi merami in detajli je nato narisal arhitekt - prostorski oblikovalec. Izdelavo pulta smo zaupali mizarski delavnici Prodan iz Kopra, s katero smo vrsto let tudi sicer dobro sodelovali. Med tem sem odkril na sejmu Sodobna elektronika v Ljubljani tudi predstavnika ameriškega proizvajalca vgradnih čitalcev črtne kode, firme Metrologie, ki jo zastopa podjetje Leoss d.o.o. iz Ljubljane. Odločili smo se za nakup treh laserskih čitalcev modela MS 860i ( Mini-Slot® Laser Bar Code Scanerss). Za vgradne čitalce črtne kode smo se kot prva knjižnica v Sloveniji odločili zaradi tega, ker nismo bili zadovoljni z ročnimi laserskimi čitalci znamke Symbol, ki nam jih je priporočil Inštitut informacijskih znanosti iz Maribora. Te čitalce smo uporabljali v testnem obdobju prehoda na avtomatizirano izposojo in so se pokazali kot preveč okorni in premalo hitri za naše potrebe. PRIPRAVLJALNO OBDOBJE Poleg tega smo že ob prehodu na avtomatizirano obdelavo gradiva v letu 1991 začeli opremljati gradivo z nalepkami s črtno kodo na zadnji hrbtni strani gradiva, ker smo predvidevali, da bomo v bližnji prihodnosti lahko odčitavali nalepke s spodnje strani izposojevalnega pulta, kakor to počnejo v vseh večjih samopostrežnih trgovinah. Tudi zaradi velikega obiska in večjega števila izposojenega gradiva ob nekaterih konicah (do 400 obiskovalcev in okrog 1500 enot izposojenega oz. vrnjenega gradiva) smo menili, da bi se ob uporabi ročnih laserskih čitalcev lahko pojavili večji zastoji pri evidentiranju gradiva, kot smo jih bili vajeni ob klasični izposoji in ki smo jih želeli ravno z avtomatizirano izposojo odpraviti. Do nakupa elektronskega sistema za varovanje gradiva pred krajo 3M pa sta zaradi pomanjkanja finančnih sredstev minili še dve leti. Šele konec leta 1997 smo uspeli prepričati svojega ustanovitelja, Mestno občino Koper, da je naložba v elektronski sistem za zaščito gradiva pred krajo vsaj enakovredna s stroški za nakup novega gradiva in da se bo ta naložba v kratkem času sama poplačala. Ustanovitelj nam je tako v celoti pokril stroške za nakup sistema (2,7 milijona slovenskih tolarjev) in v začetku leta 1998 so nam sistem tudi dobavili. Med tem časom je knjižnica z lastnimi sredstvi v celoti obnovila računalniško in električno omrežje v celotni zgradbi in plačala izdelavo izposoje-valnega pulta in kupila tri vgradne čitalce črtne kode po ceni, ki je bila primerljiva z ročnimi laserskimi čitalci. Izposojevalni pult z varnostnimi vrati v ozadju V prvih dneh marca 1998 so mizarji po mojih navodilih zelo natančno vgradili v pult vse potrebne naprave, ki so jih nato strokovnjaki podjetij 3M, Leoss d.o.o. in IZUM-a priklučili na električno in računalniško omrežje. Vsi delavci Študijskega oddelka smo se udeležili enodnevnega uvajalnega tečaja, ki ga je vodil g.Gene Simoni iz firme 3M. Na tečaju smo se seznanili z osnovami delovanja elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo, s pridobitvami, ki jih prinaša, pa tudi z njegovimi šibkimi točkami. Prejeli smo konkretne napotke, kako ravnati ob sprožitvi alarma. Naučili smo se tudi, kako opremljati posamezne vrste gradiva z zaščitnimi elementi - sprožilci alarma. Na policah v prostem pristopu seje nabralo preko 60.000 enot, večinoma knjižnega gradiva, ki smo ga prejeli po letu 1991 in je že bilo obdelano v postopku avtomatizirane obdelave ali pa smo ga obdelali vsi strokovni delavci knjižnice v skupni akciji retroaktivnega vnosa starejšega, živega gradiva v računalnik. Po navodilih strokovnjakov iz firme 3M smo morali opremiti z zaščitnimi nitkami en dan pred začetkom avtomatizirane izposoje vsaj vsako šesto enoto gradiva v območju izposoje na dom in vse gradivo iz prezenčne zbirke, ker zaščiteno gradivo ni smelo zapustiti knjižnice brez predhodnega deaktiviranja. Veliko večino novo pridobljenega gradiva pa bomo zaščitili sproti, v postopku opremljanja gradiva. Za opremo gradiva z zaščitnimi nitkami smo izbrali soboto, ko posluje Študijski oddelek s skrajšanim urnikom, in smo ga ta dan oz. za pet ur zaprli za uporabnike. Šestnajst delavcev knjižnice je med sedmo in petnajsto uro opremilo deset tisoč enot knjižnega gradiva in tristo kompaktnih plošč z zaščitnimi elementi. Tako smo lahko preverili trditev proizvajalca sistema, da lahko en delavec v eni uri opremi z zaščitnimi nitkami do osemdeset enot knjižnega gradiva. Na vsa vidna mesta v območju izposoje na dom in v obeh čitalnicah smo izobesili opozorilne kartone vpadljive barve z dvojezičnimi obvestili o tem, da je gradivo zaščiteno z elektronskim sistemom, in z navodilom, kako ravnati v primeru sprožitve zvočnega alarma. V ponedeljek, 9. marca 1998, smo tako brez posebnih težav prešli iz okolja testne izposoje na pravo avtomatizirano izposojo v Študijskem oddelku naše knjižnice. Ta dan smo tudi prvič sami vključili sistem za zaščito gradiva pred krajo. Prednosti tako zasnovane in do podrobnosti načrtovane avtomatizirane izposoje v povezavi s sistemom za varovanje gradiva pred krajo so se pokazale dokaj kmalu. SISTEM V PRAKSI Postopek evidentiranja gradiva v procesu izposojanja in vračanja je bil združen s postopkom deaktiviranja in reaktiviranja gradiva v procesu varovanja gradiva. To pomeni, da delavec pri pultu z eno samo kratko potezo, ko povleče gradivo po gladki površini pulta najprej preko čitalca črtne kode in nato preko enote za aktiviranje oz. deaktiviranja gradiva, hkrati evidentira gradivo v računalniku in ga zaščiti pred krajo. Delo, ki sta ga dotlej opravljala dva delavca, v krajšem času opravi en sam delavec. Večkratne meritve so pokazale, da na enem delovnem mestu teoretično lahko evidentiramo in hkrati aktiviramo oz. deaktiviramo do dvajset enot gradiva na minuto; v praksi pa to pomeni povprečno enega do dva postrežena uporabnika na minuto, odvisno, ali je bila opravljena tudi blagajniška transakcija ali ne. Pult je prirejen tako za delo v sedečem kakor tudi v stoječem položaju. Do zastojev pri evidentiranju izposoje in dolgih čakalnih vrst ne prihaja več. Enoti za aktiviranje in deaktiviranje gradiva za zdaj še nista povezani z računalniškim programom, tako daje potrebno ročno preklapljanje stikala za določitev funkcije aktiviranja oz. deaktiviranja gradiva. Naprava pa omogoča samodejno preklapljanje posamezne funkcije v povezavi z računalniškim sistemom za izposojo gradiva. Pričakujemo, da bo po izdelavi ustreznega programskega vmesnika postopek evidentiranja in aktiviranja oz. deaktiviranja gradiva potekal še hitreje. Rezervni terminal je potrdil vlogo, ki smo mu jo namenili. Večino dela opravi en delavec, samo v konicah priskoči na pomoč delavec na rezervnem terminalu. Obe delovni mesti lahko po potrebi prilagodimo samo za evidentiranje vrnjenega oz. samo za evidentiranje izposojenega gradiva. Rezervni terminal lahko uporabljamo za evidentiranje izposoje v čitalnicah. Delo za pultom je tako poenostavljeno, da ga lahko opravlja samo tehnično osebje. Strokovni delavci se lahko posvečajo svetovanju uporabnikom in lastnemu strokovnemu usposabljanju. Delavcem v oddelku ni potrebno v tolikšni meri spremljati gibanja uporabnikov v prostorih, kjer se nahaja zaščiteno gradivo, kot pred uvedbo sistema. Kljub temu pa je določena mera nadzora zaradi odsotnosti nekaterih drugih metod in sredstev za zaščito gradiva pred krajo še vedno potrebna. V treh letih, odkar uporabljamo elektronski sistem za zaščito gradiva 3M, smo si pridobili kar dragocene izkušnje, ki bi jih lahko s pridom uporabile predvsem tiste knjižnice, ki šele načrtujejo nakup elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo. Na prvo mesto bi postavil servisiranje sistema. Pomoč servisne službe smo potrebovali v obdobju dveh let samo enkrat in še tedaj po svoji krivdi, ker se nismo ravnali po navodilih proizvajalca sistema. Ker smo odlagali prevelike količine zaščitenega gradiva preblizu senzorskih vrat, je to tako moteče vplivalo na pravilno delovanje sistema, da je bila potrebna ponovna nastavitev vrat. Motnjo v delovanju sistema smo opazili zaradi prepogostega sprožanja alarma brez upravičenega razloga. Po ponovni nastavitvi deluje sistem že tretje leto normalno. Razen rednega tedenskega čiščenja zračnega filtra na senzorskih vratih z upoštevanjem navodil serviserja, da ostaja sistem izključen preko noči, niso bila potrebna večja vzdrževalna dela. Na drugem mestu bi omenil problem lažnih alarmov, ki niso posledica nepravilnega delovanja sistema, pač pa jih povzročajo namagneteni predmeti, ki jih imajo s sabo uporabniki knjižnice. Lažni alarmi ob vstopu v knjižnico so sicer moteči, a jih približno sedemdeset odstotkov odpravimo takoj, tako da s privolitvijo stranke ugotovimo, kateri predmet sproža alarm in ga nato preprosto razmagnetimo na enoti za deaktiviranje gradiva. Takšni predmeti so lahko ključi, orodje, posamezni deli nakita, dežniki, okrasne sponke na ženskih torbicah, včasih prižgani prenosni telefoni, žepni kalkulatorji itd. Lažni alarmi niso zelo pogosti, povprečno zabeležimo enega do dva na dan.V posameznih primerih, ko vzroka za lažni alarm ne moremo ugotoviti in odpraviti, smo še posebej pozorni pri nadzoru gradiva, ki ga uporabnik odnese iz knjižnice, tako da po ponovnem sproženju alarma ob izhodu najprej napotimo skozi izhod samega uporabnika, knjižničar pa mu nato za varnostnimi vrati posreduje še izposojeno gradivo in morebitno prtljago. Kot posebej izstopajoča in poučna bom navedel dva primera lažnih alarmov. Prvi je bil naš hišnik, ki je kar nekaj dni zaporedoma sprožal alarme ob vhodu v oddelek in izhodu iz oddelka, dokler nismo med njegovim orodjem odkrili namagneteni izvijač, ki smo ga seveda nemudoma razmagnetili. Druga pa je bila študentka, pri kateri nismo nikakor mogli odkriti vzroka za sprožanje lažnega alarma, dokler nam ni sama zaupala, da nosi v popku uhan in ima zato običajno težave tudi pri osebnem pregledu na letališčih. Na tretje mesto bi postavil našo izkušnjo o vplivu sistema na magnetne medije. Zaradi prostorske stiske smo manjšo količino gradiva z zapisom na magnetnih medijih, predvsem video in zvočne kasete, ki jih nismo nameravali zaščititi, nekaj časa hranili na policah za izposojevalnim pultom. Kmalu smo opazili oziroma so nas na to opozorili tudi uporabniki, daje zapis na nekaterih kasetah povsem izbrisan. Gradivo je bilo shranjeno v dosegu magnetnega polja, ki ga proizvajajo varnostna vrata, in smo ga morali nemudoma preseliti na bolj oddaljene police. Na četrtem mestu bi rad opozoril na specifično obnašanje kompaktnih oziroma CD-ROM plošč v postopkih deaktiviranja in aktiviranja. Knjižno gradiva, ki ima vgrajeno zaščito v hrbtu v obliki varovalne nitke, se zato pri deaktiviranju ter aktiviranju tesno prilagaja napravi za deaktiviranje oziroma aktiviranje. Kompaktna plošča pa je zaščitena s po dvema za pet centimetrov razmaknjenima varovalnima nitkama in se, če jo držimo v horizontalnem položaju, ne prilega dovolj tesno k napravi. Zato mora biti hitrost pomikanja tovrstnega gradiva preko naprave v postopkih deaktiviranja in aktiviranja nekoliko manjša kot pri knjižnem gradivu, sicer ostaja gradivo aktivno in sproža alarm pri izposoji ali pa ostaja neaktivirano pri vračanju. Kot peto bi rad posredoval naša opažanja o gradivu, ki je bilo poškodovano zaradi namena, da bi odstranili zaščito. Kmalu po uvedbi elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo smo na najbolj odmaknjenih policah in prav tako za policami poleg knjig z že znanimi, klasičnimi poškodbami, našli tudi knjige z delno poškodovano zaščitno folijo in odstranjenimi nalepkami s črtno kodo. Pri nekaterih knjigah so bili z rezilom odstranjeni deli platnic, kjer so bile nalepljene črtne kode. Šlo je za poskus kraje, do same kraje pa zaradi različnih razlogov ni prišlo. V številnih drugih primerih pa smo našli samo ostanke odstranjenih črtnih kod, cele platnice brez knjižnega bloka ali pa iztrgane naslovne strani z rezervnimi črtnimi kodami. Glede na dejstvo, da je bila zaščitena vsaka šesta knjiga, je v teh primerih šlo za uspelo krajo, ki jo tudi elektronski sistem ni mogel zaznati. Tudi po dveh letih od uvedbe elektronskega sistema za zaščito gradiva pred krajo odkrivamo povprečno tri do štiri primere tako poškodovanega gradiva ali ostanke ukradenih knjig. Kot posebej zanimivo navajam odkritje večjega števila najdenih trgovinskih črtnih kod, ki so bile izrezane iz posameznih številk dnevnega časopisja, ki ga sicer ne ščitimo pred krajo, zaradi česar sklepamo, da veliko uporabnikov povezuje sitem za zaščito gradiva s samimi črtnimi kodami. Kot šesto bi rad izpostavil naše spoznanje, da je treba uvesti dodatne ukrepe za zaščito gradiva pred krajo. To izhaja iz naših ugotovitev, da odkrijemo razmeroma majhno število poskusov kraje ob izhodu iz oddelka s sproženjem alarma, hkrati pa odkrijemo med policami veliko dokazov v obliki ostankov zlasti starejšega, nezaščitenega gradiva, ki je bilo ukradeno. Poleg tega pa je zaradi nekaterih že prej navedenih šibkih točk elektronskega sistema za varovanje gradiva pred krajo ogroženo tudi novo, že zaščiteno gradivo. Zaradi specifične postavitve gradiva v prostem pristopu v treh slabo preglednih etažah smo ugotovili, da je treba poleg večje pozornosti osebja bolj varovati gradivo pred krajo ter uvesti vsaj še z dva ukrepa. Prvi od teh je obvezna garderoba, drugi pa nadzor prostorov z video kamerami ali televizijo zaprtega kroga. S prvim ukrepom bi preprečili nevtraliziranje elektronskega sistema s pomočjo raznih magnetov in aluminijaste folije ter nezakonito odnašanje gradiva iz knjižnice v torbicah, kovčkih in plaščih. UPRAVIČENOST INVESTICIJE Z nadzorom manj preglednih prostorov z video kamerami, zadostovale bi verjetno že lažne kamere, pa bi preprečili večino klasičnih poškodb gradiva, kot so iztrgane strani, izrezane ilustracije, odstranjene priloge, in večino poskusov odstranitve elektronske zaščite z gradiva. Da bi potrdili prvo splošno oceno, daje uvedba elektronskega sistema za varovanje gradiva pred krajo upravičila naša pričakovanja in da bi dokazali upravičenost dokaj visoke investicije, smo opravili sredi februarja 2000 preizkus prisotnosti gradiva na vzorcu 300 enot novejšega gradiva. Tako smo izbrali med gradivom, postavljenim v prostem pristopu po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije, skupine od 65 do 659. To so v našem primeru postavitve naslednje skupine: 65 Organizacija industrije, trgovine, prometa, 651 Pisarniška tehnika. Pisarniška dela, 654/655 Telekomunikacije. Tiskarstvo, 656 Transportne usluge. Promet. Pošta, 656.6 Pomorstvo, 657 Računovodstvo. Knjigovodstvo, 658 Organizacija podjetja, 659 Reklama. Informacije. Stiki z javnostjo. Te skupine predstavljajo po statističnih kazalcih tisto gradivo, po katerem v naši knjižnici največ povprašujejo študentje na visokošolskih zavodih v Slovenski Istri. Tako smo izbrali iz navedenih skupin prvih 100 enot gradiva po vrstnem redu nabave glede na inventarne številke v letu 1997, ko gradivo še ni bilo zaščiteno z elektronskim sistemom, nadalje 100 enot gradiva, ki je bilo nabavljeno leta 1998, ko je bilo gradivo zaščiteno približno devet mesecev, in 100 enot gradiva, ki je bilo nabavljeno leta 1999 in zaščiteno preko celega leta. Rezultati preverjanja prisotnosti izbranega gradiva na polici oziroma izposojenega na dom ali v čitalnico so: - Od 100 knjig, nabavljenih v letu 1997 in deloma zaščitenih pred krajo v začetku marca 1998, je bilo prisotnih na polici ali izposojenih 78, manjkalo je 22 knjig. - Od 100 knjig, nabavljenih v letu 1998 in pretežno zaščitenih pred krajo po marcu leta 1998, je bilo prisotnih na polici ali izposojenih 92, manjkalo je 8 knjig. - Od 100 knjig, nabavljenih leta 1999 in v celoti zaščitenih pred krajo, je bilo prisotnih na polici ali izposojenih 98, manjkali sta 2 knjigi. .E? I >, 1994. 1994, str.33-38 Lovec, Zdenka: Zanemarjena slovenščina : razstava dveh mladih slikark v Osrednji knjižnici. - Primorske novice 4. mar. 1994 št. 17 str. 10. Luša, Stefano: Scelte politiche e civili del poeta Biagio Marin : serata alla CI “Giuseppe Tartini”. - La Voce del popolo 22. feb. 1994 št.44 str.8. Petronio, Amalia: Due libri per leggere insieme : appuntamenti culturali e artistici piranesi. - La Voce del popolo 17. feb. 1994 št.40 str. 12. [Petronio, Amalia]: Le creazioni di Fulvia & Fulvia : mostra alla biblioteca “Srečko Vilhar”. - La Voce del popolo 1. mar. 1994 št.50 str.8. Petronio, Amalia: QueH’amore per il libro : a Pirano presentazione di due volumi per l’infanzia : serie di manifestazioni della biblioteca di Capodistria. - La Voce del popolo 16. feb. 1994 št.39 str.8. Šauperl-Zorko, Alenka: 1994 - leto družinskega branja. - Primorska srečanja št. 156 1994 str.227-228. Šauperl-Zorko, Alenka: Srečanje knjižničarjev in učiteljev z uredniki mladinskih revij. - Knjižničarske novice 18. apr. 1994 št.4 str.4-7. Šauperl-Zorko, Alenka: Srečanje knjižničarjev z uredniki. - Primorska srečanja 1994 št. 158 str.381-382. Šauperl-Zorko, Alenka: Znanje za knjižničarja - znanje za bralca : pogled na izobraževanje za razvoj. - Knjižnica 1994 št.3/4 str. 129-134. Šuligoj, Boris: Srečanje s Branko Jurca ob njenem jubileju. - Delo 13. maj 1994 št. 109 str.7. Vrabec, Ljuba & Vilma Krapež: Bibliografija Borisa Pahorja. - Knjižnica 1994 št. 1/2 str. 149-179. 1995 Grča, Dušan: Izposoja na dom se zmanjšuje : v koprski osrednji knjižnici ne morejo kupiti vseh knjig... - Delo 13. jan. 1995 št. 10 str.7. - llustr. Grča, Dušan: Z računalnikom lažje do knjige : v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru se lahko pohvalijo s posodabljanjem dela, žal pa prostorska stiska tare kolektiv in bralce. - Delo 26.jan.1995 št.21 str.[49!][=17] Koštial, Evgen: “Hvala bogu, da ni denarja —” : “Če bi imeli v Markovcu knjižnico, bi bilo precej manj otrok na cesti" : pogovor z Evgenom Koštialom, ravnateljem pokrajinske knjižnice v Kopru / Marija Gombač. - Dnevnik 12. avg. 1995 št.218 str.7 Lovec, Zdenka: Skoraj himna pesniku ljubezni. - Primorska srečanja 1995 št. 172 str.580-583 Mozetič, Silvija: Srečanje s književniki in njihovimi deli : gost večera bo letošnji Prešernov nagrajenec pisatelj Alojz Rebula. - Primorski dnevnik 30. mar. 1995 št.87 str. 19. (tv) [Vidic, Tomo]: (Prehodno) obdobje tesnobe? : knjižnice v znamenju novih razmer, starih bojazni in negotovosti. - Primorske novice 3. mar. 1995 št. 18 str.11. (tv) [Vidic, Tomo]: Brez dlake na jeziku : domala sam in do skrajnosti brez kompromisen na tvegani poti. - Primorske novice 12. dec. 1995 št.96 str. 12. (tv) [Vidic, Tomo] : Lirik otroštva, ljubezni in Krasa : velika razstava ob sedemdesetletnici pesnika Cirila Zlobca. - Primorske novice 9. maj 1995 št.36 str. 11. (tv) [Vidic, Tomo]: Sedemdeset vrtnic in poslušalcev : “Kraševec sem postal v Ljubljani: dom se naseli v tebi, ko ga zapustiš —”. - Primorske novice 16.V.1995 št.38 str. 11. 1996 Grča, Dušan: Kar 230 različnih gob. - Delo 9. okt. 1996 št. 234 str. 4. Križnar, Ana: Črvive platnice koprskega antifonarija bodo trd oreh : ultrazvožni vlažilec, uteži, deske za podlepljanje stekla ... - Delo 18. jul. 1996 št. 164 str. 14. (pvm) [Venucci Merdžo, Patrizia]: I libri dell’EDIT alla CI Capodistria : anche “L’ovo slosso” di Nelida Milani. - La Voce del popolo 11. okt. 1996 št. 239 str. 10. Majevski, Ksenija: Obisk v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja. - Knjižničarske novice 13. maj 1996 št. 5 str. 6. Markovič, Ivan: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper v projektu Biblionauta. - Knjižničarske novice 3. jul. 1996 št. 7 str. 6-7. Markovič, Ivan: Selitev antikvarnega fonda stare koprske mestne knjižnice (Biblioteca Civica). - Knjižničarske novice 13. feb. 1996 št. 2 str. 6-8. Markovič, Ivan: Ciò che si sa e rimane della biblioteca appartenuta alla famiglia Besenghi di Isola. - Annales 1996 št. 8 str. 325-330. Markovič, Ivan: Libri antichi e preziosi da salvare : iniziative per recuperare e rivalorizzare il patrimonio librario della Biblioteca civica. - La citta dee. 1996, št. 3 str. 3. Mozetič, Silvija: “Otroci za boljši svet” : letos je tema boj proti revščini. -Delo 10. maj 1996 št. 106 str. 5. (ap) [Petronio, Amalia]: I bimbi incontrano la scrittrice Sillani : in casa Tartini a Pirano. - La Voce del popolo 3. dec.1996 št. 283 str. 14. (ap) [Petronio, Amalia]: I Corpi di Apollonio in Casa Tartini : stasera a Pirano La Voce del popolo 17. dec.1996 št. 295 str. 16. Petronio, Amalia: Nenavadno zrel prozaist. - Primorske novice 24. dec.1996 št. 100 str. 12. (ap) [Petronio, Amalia]: Presentazione alla CI del libro di Luciano Comida : vita privata, avventure e amori di un dodicenne. - La Voce del popolo 25. nov. 1996 št. 114 str. 14. Šuligoj, Boris: Bo zakon odpravil smrad, ki se iz zatoka širi v Koper? : zaradi izjemnega pomena naj bi Škocjanski zatok razglasili za naravni rezervat... Delo 27. jun. 1996 št. 146 str. 7. Ventiti, Nives: Direktna in posredna nabava knjižnega in neknjižnega gradiva v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper. - Knjižničarske novice 13. maj 1996 št. 5 str. 3-5. Iv [Vrabec, Ljuba]: Območje Krasa in Istre v gradivu in knjigah : na ogled je bilo več kot dvesto publikacij. - Primorski dnevnik 29. jun. 1996 št. 140 str. 11. 1997 monografije Ivančič, Damjana: Domoznanski oddelek v Osrednji knjižnici “Srečka Vilharja” v Kopru : seminarska naloga. - Izola : , 1997 Kocjančič, Dolores: Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper : diplomska naloga. - Koper : , 1997 članki Lilly: Due baby-adulti per ridere e pensare : L. Comida e M. Colucci ... -Arcobaleno feb. 1997, št. 6 str. 44-46. Gaberc, Slavko: Domoznanstvo kot življenjska in profesionalna opredelitev : ob podelitvi Čopove diplome višji bibliotekarki Vilmi Krapež. - Glas 21. nov. 1997 št. 26 str. 17. - llustr. Grča, Dušan: Za svetovni dan knjige bo Libris obdaril mlade bralce : vrsta prireditev v občini Koper... - Delo 17. apr. 1997 št. 88 str. 4. D.G. [Grča, Dušan]: Zbirka pesmi v istrskem narečju : Alferija Bržan je v samozaložbi izdala pesniški prvenec z naslovom “Čista uada”. - Delo 28. jan.1997 št. 22 str.5. Gregorič, Milan: Dr. Livio (Isaak) Sirovich v Kopru. - Glas 5. dec. 1997 št. 28 str. 13. Gregorič, Milan: Dr. Livio (Isaak) Sirovich v Kopru : predstavitev knjige “Cime irredente”. - Novi glas 11. dec. 1997 št. 48 str. 13. Incontro con Mursia : venerdì alla CI di Capodistria. - La Voce del popolo 15. okt. 1997 št. 240 str. 10. Koper : tisočletna tradicija vinogradništva in vinarstva v Istri ... - Primorske novice 3. okt. 1997 št. 77 str. 9. Koprski kulturni večer. - Delo 13. feb. 1997 št. 35 str. 7. Markovič, Ivan: Knjižnice brez meja. - Knjižničarske novice jan. 1997 št. 1 str. 5-6. (cm) [Moscarda, Claudio]: Alla ricerca dei libri dimenticati : operazione culturale della biblioteca civica con il concorso anche della CAN costiera. - La Voce del popolo 6. mar. 1997 št. 54 str. 7. (cm) [Moscarda, Claudio]: Dal Medioevo al modernismo : Capodistria, mostra allestita dalla bilioteca “S. Vilhar”. - La Voce del popolo 19. feb. 1997 št. 41 str. 6. (cm) [Moscarda, Claudio]: Vecchi mezzi didattici collezione in mostra. - La Voce del popolo 4. jun. 1997 št. 129 str. 5. Najboljši M. Marinič. - Primorske novice 30. sep. 1997 št. 76 str. 5. Occhi azzurri. - La Voce del popolo 20. maj 1997 št. 116 str. 10. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. - Uradne objave 6. maj 1997 št. 14 str. 161-164. Pesmi v šavrinskem narečju. - Delo 23. jan. 1997 št. 18 str.7. Petronio, Amalia: Biblioteca civica. - Portorožan feb.-mar. 1997 št. 2 str. 12. A.P. [Petronio, Amalia]: Disavventure di un dodicenne : nel libro di Luciano Comida. - La Voce del popolo 8. jan.1997 št. 5 str. 10. A.P. [Petronio, Amalia]: Il fondo antiquario di antichi libri piranesi. - La Voce del popolo 12. mar. 1997 št. 59 str. 10. Po knjige v šolske knjižnice. - Snežnik apr. 1997 št. 4 str. 6. Una ricerca sulla Savrinia : da Capodistria. - La Voce del popolo 21. okt. 1997 št. 245 str. 5. Le tradizioni vinicole in mostra alla Vilhar : fino all’11 novembre. - La Voce del popolo 21. okt. 1997 št. 245 str. 5. V Kopru predstavitev knjige Cime irredente. - Primorski dnevnik 21. nov. 1997 št. 277 str. 14. Vatovec, Zdravko: Zakoreninjena pod Slavnikom : samo do četrtka, 18. decembra bo še odprta v avli koprske knjižnice razstava Slavnik, ... -Glas 12. dec. 1997 št. 29 str. 6. - llustr. (tv) [Vidic, Tomo]: Brez premora in predaha : bibliotekarji kljubujejo uničenju in urejajo “vesoljni" kaos. - Primorske novice 11. mar. 1997 št. 20 str. 12. - Ilustr. (tv) [Vidic, Tomo]: O vodi, neprecenljivi dobrini : v ne tako davni preteklosti so Istrani vodo “nabirali”. - Primorske novice 24. okt. 1997 št. 83 str. 19 1998 Bozzi con gli alunni : incontri con l’autore a Pirano. - La Voce del popolo 14. maj 1998 št. 111 str. 10 Cek, Danijel: Na ogled 277 vrst gob : v koprski knjižnici je še danes odprta velika razstava gob. - Primorske novice 13. okt. 1998 št. 80 str. 36. -Ilustr. Centro di ricerche storiche: una mostra per i trent’anni. - Il Piccolo 23. nov. 1998 št. 46 str. <7> Cergol-Bavčar, Ines: “Meje so v glavah” : literarni sosedje so se končno enkrat posedli za skupno mizo. - Primorske novice 28. apr. 1998 št. 33 str. 5. - Ilustr. (de): Do knjig odslej tudi z vozičkom : v osredenji koprski knjižnici so uredili prostor za dostop za invalide. - Primorske novice 28. apr. 1998 št. 33 str. 7. - Ilustr. Grča, Dušan: Bogati dnevi knjige v Kopru. - Delo 15. apr. 1998 št. 87 str. 5. D.G. [Grča, Dušan]: Kamen v očeh osnovnošolcev. - Delo 27. maj. 1998 št. 120 str. 5. - Ilustr. Grča, Dušan: Nov bibliobus za ljubitelje knjig. - Delo 21. apr. 1998 št. 92 str. 5. - Ilustr. Grča, Dušan: Ob jubileju na ogled rekordno število gob. - Delo 13. okt. 1998 št. 237 str. 5. D.G. [Grča, Dušan]: Potujoče knjižnice že 25 let. - Delo 2. jul. 1998 št. 150 str. 5. Grča, Dušan: Z avtobusom do ljubiteljev dobrega branja. - Delo 3. jul. 1998 št. 151 str. 4. - Ilustr. Hack, amica delle stelle alla CI di Capodistria. - La Voce del popolo 13. okt. 1998, št. 237 str. 10 Košir, Mitja: Stoletje, zaznamovano s knjigami : slovenske javne knjižnice -Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru. - Dnevnik 30. jul. 1998 št. 204 str. 22. - llustr. Krapež, Vilma: Krepitev zavesti o pomenu domoznanske dejavnosti : pogovor z višjo bibliotekarko Vilmo Krapež / Slavko Gaberc. -Primorska srečanja 1998 št. 204 str. 319-325 “L’Istria Veneta dal 1797 al 1813" di A. Apollonio : stasera a Capodistria. -La Voce del popolo 26. nov. 1998 št. 275 str. 7 Malec, Luana: 25-letnica delovanja potujoče knjižnice v Kopru. - Knjižničarske novice avg.-sep. 1998 št. 8/9 str. 4 (lama) [Marchig, Laura]: I trent’anni del Crs Rovigno : mostra a Capodistria. - La Voce del popolo 19. nov. 1998 št. 269 str. 10 (cm) [Moscarda, Claudio]: Bibliobus, 25 anni di attivila : due giornate di convegno per i bibliotecari sloveni. - La Voce del popolo 30. jun.1998 št. 149 str. 8 (cm) [Moscarda, Claudio]: Trent’anni di dialogo del CRS : inaugurata la mostra sull’istituzione alla biblioteca “S.Vilhar”. - La Voce del popolo 25. nov. 1998 št. 274 str. 6. - llustr. L’opera di Apollonio sull’lstria Veneta : il Dramma italiano in scena con Mann. - Il Piccolo 26. nov. 1998 št. 278 str. <9> (Š.P.) [Pahor, Špela]: Priporočamo za branje. - Mandrač 16. jul. 1998 št.274 str. 8. - llustr. Petrinja, Vitjan: Prve izkušnje z avtomatizirano izposojo v povezavi s sistemom za varovanje gradiva v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru. - Knjižničarske novice okt. 1998 št. 10 str. 9-12 Petronio, Amalia: Sossi, le metafore e l’evoluzione della letteratura per ragazzi : il libro sara presentato domani... - La Voce del popolo 24. sep. 1998 št. 221 str. 10 Prepotrebno darilo. - Primorske novice 24. apr. 1998 št. 32 str. 12. - llustr. Priporočamo za branje. - Portorožan avg. 1998 št. 7/8 str. 17 Sorta, Manlio: Knjižnica na kolesih : pogovor s knjižničarjem Manliom Sorto, voznikom prvega slovenskega bibliobusa / . - Primorska srečanja 1998 št. 203 str. 248-249 Škrlj, Robert: Rojena pod srečno zvezdo. - Primorske novice 23. okt. 1998 št. 83 str. 13 Šuligoj, Boris: Kako do prvih korakov na snegu do spretnih zavojev : Koprčanka Darinka Jakomin je ... - Delo 19. mar. 1998 št. 65 str. 5 Vidic, Tomo: “Vivisekcija” brez resentimenta : eruditivna razčlemba izrazito tranzicijskega obdobja. - Primorske novice 4. dec. 1998 št. 95 str. 5 (tv) [Vidic, Tomo]: Vsakršna knjižna plima : na koprskih Dnevih slovenske knjige vrsta zanimivih srečanj. - Primorske novice. - 17. apr. 1998 št. 30 str. 9 1999 (as): L’Istria tra poesia immagine e musica : giornata dell’arte a Rovigno(! Rovigo). - La Voce del popolo 25. sep. 1999 št. 224 str. 16 (SR, PS): Primorska srečanja v leto 2000. - Primorski utrip maj 1999 št. 63 str. 2 Bibliobus. - Murva 6. feb. 1999 št. 15 str. 11. - llustr. Chersicola, Laura & Ivan Markovič: Primorski bibliotekarji o digitalnih knjižnicah s prof. Saračevičem. - Knjižničarske novice 1999 št. 7 str. 10-11 Di Marino, Silva: Silvano Sau ha presentato la biblioteca Besenghi : riuniti e catalogati 2986 volumi antichi e preziosi. - Il Piccolo 15. dec. 1999 št. 293 str. <9> Digitalne knjižnice. - Primorske novice 1. jun. 1999 št. 42 str. 15 Grča, Dušan: Koper v znamenju “Folk Histrie” : Dnevi evropske kulturne dediščine. - Delo 22. sep. 1999 št. 220 str. 7 Grča, Dušan: Na ogled je kar 250 vrst gob. - Delo 26. okt. 1999 št. 249 str. 7 D.G. [Grča, Dušan]: Primorska srečanja med najbolj branimi. - Delo 28. apr. 1999 št. 96 str. 2 D.G. [Grča, Dušan]: Uspešna Folk Histria 99. - Delo 27. sep. 1999 št. 224 str. 2. - llustr. Koper skozi stoletja. - Primorske novic 1. okt. 1999 št. 76 str. 7 Lilly: Diverte, ma non e uno scherzo : laboratorio del fumetto alla SEI di Isola. Arcobaleno maj 1999 št. 9 str. 46-48 Markovič, Ivan: Predstavljena v Kopru padovanska iluminirana biblija na CD romu.- Knjižničarske novice 1999 št. 7 str. 3-4 Markovič, Ivan & Amalia Petronio: Srečanje s švedsko mladinsko pisateljico. - Knjižničarske novice 1999 št. 7 str. 4-5 (me): “Šrajajo” po domače : Šavrinske pupe en ragaconi bodo predstavili novo kaseto. - Primorske novice 15. jan. 1999 št. 4 str. 9 I missionari sloveni alle sorgenti del Nilo : Capodistria, Biblioteca centrale “S. Vilhar”. - La Voce del popolo 21. jan. 1999 št. 16 str. 10 Molesi, Sergio: Personaggio di respiro europeo : tradizione ed innovazione, contesto locale e dimensione internazionale nel “Ciclo istriano”: le costruzioni di Mario Perossa . - Panorama 28. feb. 1999 št. 4 str. 33-35. - Ilustr. (cm) [Moscarda, Claudio]: Amalia Petronio tra le migliori bibliotecarie : premio nazionale. - La Voce del popolo 13. nov. 1999 št. 265 str. 17 (cm) [Moscarda, Claudio]: Spazio culturale al di la dei confini : Primorska srečanja. La Voce del popolo 27. apr. 1999 št. 96 str. 9 Nabiralništvo v Istri. - Primorske novice 7. maj 1999 št. 35 str. 5 Per Mario Perossa mostra di prestigio : all’Accademia dei concordi. - La Voce del popolo 26. jan. 1999 št. 20 str. 16 Presentazione del libro di Monica : CI di Pirano. - La Voce del popolo 8. jan. 1999 št. 5 str. 14 Revija v 21. stoletje. - Primorske novice 20. apr. 1999 št. 31 str. 5 Spol, upor, dvojna morala : predstavitev pravšnje knjige ob dnevu žensk. -Primorske novice 2. mar. 1999 št. 17 str. 5 Šavle, Boris: Na novi poti : sedež Kulturnega društva Primorska srečanja naj bi bil v Novi Gorici V Oko. - 6. maj 1999 št. 168 str. 8. - Ilustr. Šuligoj, Boris: Bogato izročilo Istre : kakšen Istran si, če ne zabeliš solate s pravim “uljem” in če ne veš, kaj so “Sparge"...? - Nedelo 9. maj. 1999 št. 19 str. 2. - Ilustr. B.Š. [Šuligoj, Boris]: Sporočila za nove tisočletje. - Delo 9. dec. 1999 št. 286 str. 7 (tv) [Vidic, Tomo]: Tvegana hoja po robu : neprilagodljive premikajo svet... -Primorske novice 9. mar. 1999 št. 19 str. 5 Vrabec, Ljuba: O razstavi v koprski Osrednji knjižnici. - Primorska srečanja 1999 št. 219/220 str. 582-586 Žrebanje v knjižnici. - Primorske novice 28. sep. 1999 št. 75 str. 6 2000 (am): Come si trasmette l’amore per i libri? : incontro dedicato all’editoria per ragazzi. - La Voce del popolo 24. jan. 2000 št. 18 str. 18 Avtobus poln knjig. - Primorske novice, 4. jan. 2000, št. 1, str. 6. - llustr. Cergol-Bavčar, Ines: Ko je januarja poletje : Aleš Šteger, avtor navideznega potopisa ... - Primorske novice 28. jan. 2000 št. 8 str. 17. - llustr. Dovigo, Arnaldo: Fare biblioteca in una realta bilingue : le radici e la fisionomia attuale. - Biblioteche oggi jun. 2000 št. 5 str. 38-41 E-commerce e new economy: un seminario a Capodistria. - Il Piccolo 26. okt. 2000 št. 248 str. 11 D.G. [Grča, Dušan]: Dnevi evropske kulturne dediščine tudi v Kopru. - Delo 26. sep. 2000 št. 224 str. 9 D.G. [Grča, Dušan: 229 vrst gob na razstavi v Kopru. - Delo 24. okt. 2000 št. 248 str. 7 Istrski večer. - Primorske novice 8. dec. 2000 št. 98 str. 8 Knjiga IstrAgram Milana Rakovca. - Primorske novice 15. dec. 2000 št. 100 str. 18 Koštial, Evgen: Knjižničarstvo. - Koper pred izzivi tretjega tisočletja / zbrali in uredili Lucija Čok in Vesna Gomezel Mikolič. - Koper : Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, 2000, str. 105 (cm) [Moscarda, Claudio]: Incontro con Rakovac. - La Voce del popolo 19. dee. 2000 št. 293 str. 6 Po. K.: Seminar o Memonu in Pasoliniju. - Deio 8. dee. 2000 št. 285 str. 7 Rakovac v knjižnici. - Primorske novice 19. dec. 2000 št. 101 str. 11 La rivoluzione dell’elettronica : conferenza alla CI Capodistria. - La Voce del 26. okt. 2000 št. 248 str. 11 (ms) [Suša, Majda]: Zakaj teče voda na Mudi? : danes se v Kopru začenjajo Dnevi evropske kulturne dediščine. - Primorske novice 22. sep. 2000, št. 76 str. 13 Šuligoj, Boris: Izjemen večer s Šavrinkami. - Delo 13. dec. 2000 št. 289 str. 7 Tečaj marketinga. - Primorske novice 27. okt. 2000 št. 86 str. 9 Vidic, Tomo: Bibliografski most med kulturami : delo Livia Sossija ... -Primorske novice 12. maj 2000 št. 38 str. 6 (tv) [Vidic, Tomo]: Gallusove značke v prave roke : Šavrinske pupe en ragaconi ... - Primorske novice 15. dec. 2000 št. 100 str. 18 (tv) [Vidic, Tomo]: Knjige stopile na plan. - Primorske novice 18. apr. 2000 št. 31 str. 15 (tv) [Vidic, Tomo]: “Rekel bi, da sem prišel do - roba” : “A” v naslovu nove knjige - Primorske novice 22. dec. 2000, št. 102 , str. 11 Vidic, Tomo: Varljiva krhkost pisateljice : pisati je pričela v duhu ... - Primorske novice 24. mar. 2000, št. 24, str. 14 Knjižnične razstave in druge prireditve SEZNAM PRIREDITEV RASSEGNA DELLE ATTIVITÀ Damjana Ivančič Pomemben del dejavnosti knjižnice je tudi pripravljanje razstav in drugih prireditev za širšo javnost. Z njimi knjižnica širi in spodbuja kulturo branja in s tem izobražuje in informira ter se vključuje v družbeno življenje okolja. Popis obsega vse večje prireditve, ki so bile organizirane v obdobju od leta 1983 do leta 2000 in je nadaljevanje Seznama razstav iz leta 1985. Izpuščene so manjše razstave. Prireditve so podane kronološko in z naslednjimi podatki: naslov, podnaslov, datum in kraj, število eksponatov, avtor ali organizator prireditve ter opombe. V razstavni dejavnosti in prireditvah se odslikava tudi košček zgodovine in družbenih dogajanj iz bližnje preteklosti. Tra i compiti della biblioteca figurano anche l'allestimento di mostre e manifestazioni varie. Con queste attività la biblioteca informa, istruisce, invoglia alla lettura e partecipa attivamente alle attività sociali. La rassegna comprende tutte le principali manifestazioni svolte dal 1983 al 2000 e rappresenta la continuazione dell’Elenco delle manifestazioni del 1985. La rassegna non comprende le mostre minori. Le manifestazioni sono ordinate per ordine cronologico e comprendono i seguenti dati: titolo, sottotitolo, data e luogo, numero delle opere in mostra, autore della manifestazione e note. Le attività riflettono una fetta di storia e gli avvenimenti sociali del nostro più recente passato. 1983 Razstava IZBOR KNJIŽNIH NOVOSTI SLOVENSKIH ZALOŽB V LETU 1982 Od 12.1. do 12.2. v avli knjiž. 170 eksp. Pripr. Alojz Fink. Razstava KNJIGE ZA MLADE, IZDANE V SLOVENIJI V LETU 1982 Od 26.1. do 28.2. v Pionirskem odd. 66 eksp. Pripr. Vika Radojevič in Marina Muzica. Razstava OB JUBILEJU MATEJA BORA Od 25.2. do 22.3. v avli knjiž. 105 eksp. Pripr. Vilma Krapež. Razstava je gostovala v Sežani. Razstava TEKOČA SLIKANICA - STRIP Od 2.4. do 1.5. v Pionirskem odd. 300 eksp. Pripr. Vika Radojevič in Marina Muzica. 7.4. je bilo srečanje s Sašem Dobrilo, pionirjem slovenskega stripa Razstava KARL MARX - OB 100-LETNICI SMRTI Od 6.5. do 18.6. v avli knjiž. Pripr. Branka Gojak-Vilhar. Razstava POČITNIŠKO BRANJE O MORJU Od 20.6. do 7.8. v Pionirskem odd. 80 eksp. Pripr. Vika Radojevič in Marina Muzica. Razstava IZBOR LITERATURE O KMETIJSTVU Od 26.6. do 12.7. v avli knjiž. 98 eksp. Pripr. Nives Žužek. Razstava SLOVENSKA OBALA V RAZGLEDNICAH IN NOVEJŠA LITERATURA O ISTRI Od 18.7. do 1.9. v avli knjiž. 63 eksp. (knj. in razgl.). Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec v sodelovanju z dr. Fran Juriševičem, ki je prispeval razglednice. Razstava TOLMINSKI PUNT Od 1.9. do 30.9. v Pionirskem odd. 46 eksp. Pripr. Vika Radojevič in Marina Muzica. Razstava OB 100-LETNICI ROJSTVA IVANA PREGLJA Od 10.11. do 10.12. v avli knjiž. 98 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec. 7.12.1983 je bil v sodelovanju z Založbo Lipa pripravljen lit. več. o Preglju, na katerem sta sodelovala Marjan Dolgan in Jaro Dolar. Razstava je gostovala v Ilirski Bistrici. Razstava GALEB - REVIJA ZAMEJSKE MLADINE Od 18.11. do 22.11. v Pionirskem odd. 226 eksp. Pripr. Vika Radojevič in Marina Muzica. Razstava OB OBLETNICI NIKOLAJA KOPERNIKA Od 26.12. do 10.1. v avli knjiž. 46 eksp. Pripr. Branka Gojak Vilhar. 1984 Razstava VANDOTOVA STOLETNICA Od 15.1. do 9.2. v Pionirskem odd. 36 eksp. Pripr. Vika Radojevič in Marina Muzica. Razstava LITERATURA O ŠPORTU Od 23.1. do 6.2. v avli knjiž. Pripr. Gabrijela Božič. Razstavljene so bile tudi foto g. Edija Šelhausa Spomini fotoreporterja na športne igre. Razstava SLOVENSKA LITERARNA ŽETEV V LETU 1983 Od 8.2. do 3.3. v avli knjiž. 146 eksp. Pripr. Lidija Godina in Vilma Kovačič. Razstava PERIODIČNE PUBLIKACIJE DOMOZNANSKEGA ODDELKA Od 12.3. do 7.4. v avli knjiž. 140 eksp. Pripravila Ljuba Vrabec. Razstava NOVEJŠA DRUŽBOSLOVNA LITERATURA Od 28.5. do 16.6. v avli knjiž. 80 eksp. Pripr. Vitjan Petrinja. Razstava KRAS IN KRAŠKI POJAVI Od 25.6. do 31.8. v avli knjiž. 180 eksp. Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Razstava SODOBNA KNJIŽEVNOST SLOVENCEV V ITALIJI Od 15.10. do 17.11. v avli knjiž. Pripr. Vilma Krapež. Razstava LITERATURA O GLASBI IN GLASBENIKIH Od 19.11. do 15.12. v avli knjiž. 156 eksp. Pripr. Alojz Fink. Razstava SREČKO KOSOVEL - OB STOLETNICI ROJSTVA Od 30.12. do 8.2. v avli knjiž. Pripr. Društvo primorskih bibliotekarjev, Vilma Krapež iz OKSV pripr. del razstave Kosovel v šolskih čitankah. Razstava je gostovala po vseh primorskih knjižnicah. 1985 Razstava SLOVENSKO LEPOSLOVJE V LETU 1984 Od 6.2. do 4.3. v avli knjiž. 147 eksp. Pripr. Maruša Regent in Vesna Šukunda. Razstava DELA CIRILA ZLOBCA Od 5.4. do 20.4. v avli knjiž. 108 eksp. Pripr. Alojz Fink. Ob razstavi je bila tudi predstavitev Zlobčeve nove pesniške zbirke Beseda. Avtorja in avtorjevo delo je predstavil Janko Kos. Lit. več. pripr. v sod. z založbo Lipa. Razstava PARTIZANSKI TISK - V POČASTITEV 40-LETNICE OSVOBODITVE Od 25.4. do 25.5. v avli knjiž. 125 eksp. Pripr. Duša Krnel-Umek. Razstava SODOBNA ITALIJANSKA KNJIŽEVNOST V JUGOSLAVIJI Od 21.6. do 20.7. v avli knjiž. 146 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec. Predstavitev ZBORNIKA OSREDNJE KNJIŽNICE SREČKA VILHARJA 29.10. v čital. knjiž. Na predstavitvi je govoril bibliotekar Jaro Dolar. Od 29.10. do 8.11. je bila tudi manjša razstava o delovanju knjižnice. RAČUNALNIŠTVO - IZZIV NAŠEGA ČASA Od 18.11. do 10.12. v avli knjiž. Pripr. Vitja n Petrinja. V sod. z Računalniškim klubom OKZSMS so bili v knjižnici od 18.11. do 23.11. organizirani računalniški dnevi: otvoritev razst. in predav. na temo Računalnik v sodobnem svetu, Obdelava podatkov na malih sistemih, Peta generacija računalnikov, Cad sistemi, Industrijsko oblikovanje računalnika Triglav. V tem času so bili na ogled računalniki, obiskovalci so v sod. s člani Računalniškega kluba uporabljali računalnike. Razstava OB 80-LETNICI SMRTI SIMONA GREGORČIČA Od 27.12.1985 do 31.1.1986 v avli knjiž. 54 eksp. Pri pr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Razst. je gostovala v Matični knjižnici Izola. 1986 Razstava SLOVENSKA MLADINSKA KNJIŽEVNOST V LETU 1985 Od 2.2. do 20.2. v Pionirskem odd. Pripr. Marina Muzica. Razstava SLOVENSKO LEPOSLOVJE V LETU 1985 Od 3.2. do 28.2. v avli knjiž. 137 eksp. Pripr. Nives Ventin in Vilma Kovačič. Ob knjižni razst. je bila tudi likovna razst. akad. slik. Josipa Vrkiča. Razstava NARODNOSTNE MANJŠINE - NAŠE BOGASTVO Od 17.3. do 14.4. v avli knjiž. 173 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec in Vilma Krapež. Ob razstavi je bil 8.5. lit. več. s pisateljem Fulviom Tomizzo ob izidu njegove zadnje knjige Zaročenca z ulice Rossetti. Lit. večerje bil pripr. v sodelovanju s SIP v hotelu Metropol v Portorožu. Razstava PIKA NOGAVIČKA Od 1.4. do 22.4. v Pionirskem odd. Pripr. Marina Muzica. Razstava ASTRONOMIJA IN POTA K ZVEZDAM Od 21.4. do 5.5. v avli knjiž. 110 eksp. Pripr. Alojz Fink. Razstava FRANCE PREŠEREN Od 6.2. do 12.2. v SBK. Pripr. Branka Gojak Vilhar. Razstava TRUBAR IN NJEGOV ČAS Od 14.4. do 30.4. v SBK, od 26.5. do 25.6. v avli knjiž. in od 27.6. do 1.7. v galeriji v Dekanih. 70 eksp. Pripr. Branka Gojak Vilhar in Anamarija Ivetac. Predstavitev indijske glasbe in indijskih glasbenih instrumentov ob mednarodnem dnevu mladinske knjige 27.4. v Pionirskem odd. Pripr. Marina Muzica. Sodeloval Martin Lumbar. Razstava MIRA MIHELIČ - PREVAJALKA Od 4. 9. do 26.9. v avli knjiž. 51 eksp. Pripr. Maruša Regent. Ob razstavi je bil lit. več. s prevajalcem Janezom Gradišnikom. Vrabec. Pisatelja in njegovo delo je predstavila Martina Šircelj. Del razst. je bil postavljen tudi v Kosovelovi knjižnici v Sežani. 1987 Literarni večer s pisateljem in publicistom CLAUDIOM MAGRISOM 19.1. v domoznanski čital. P ri pr. Amalia Petronio. Razstava SLOVENSKA MLADINSKA KNJIŽEVNOST V LETU 1986 Od 5.2. do 23.2. v Pionirskem odd. Pripr. Marina Muzica. Razstava SLOVENSKA KNJIGA V LETU 1986 Od 10.2. do 28.2. v avli knjiž. 187 eksp. Pripr. Nives Venti n in Vilma Kovačič. Razst. je bila postavljena tudi v SBK od 2.3. do 14.3. Ob razst. je bilo v okviru Portoroških srečanj pisateljev ob meji v knjiž. več prireditev z naslovom EN AVTOR - ENA KNJIGA: 16.2. lit. več. MARJAN TOMŠIČ -ŠAVRINKE IN EDELMAN JURINČIČ - MLADI JUNCI V RITMU JESENI; 17.2. MARKO POGAČNIK - PERCORSO SEGRETO ATTRAVERSO VENEZIA; 18.2. MILAN RAKOVAC - SLIPARIJA; 19.2. ALESSANDRO DAMIANI - DOČAKATI PRIVID ŽIVLJENJA. Razstava ITALIJANSKA KNJIGA V LETU 1986 Od 10.2. do 28.2. v avli knjiž. Pripr. Amalia Petronio in Nives Ventin. Razstava MLADINSKA LITERATURA S TEMATIKO NOB Od 23.2. do 27.2. v Pionirskem odd. Pripr. Marina Muzica. Razstava ANTON INGOLIČ - OSEMDESETLETNIK Od 13.3. do 31.3. v avli knjiž. 107 eksp. Pripr. Alojz Fink. Ob tem je bila tudi likovna razst. Deana Vrzela. Razstava 80-LETNICA ROJSTVA SREČKA VILHARJA Od 6.4. do 25.4. v avli knjiž. 36 eksp. Pripr. Vilma Krapež. 21.4. je bila okrogla miza o življenju in delu Srečka Vilharja. Razstava TITO- 50. OBLETNICA PRIHODA NA ČELO KPJ Od 5.5. do 26.5. v avli knjiž. Pripr. Vitja n Petrinja. Razst. je bila na ogled tudi v SBK od 26.5. do 6.6. Razstava LUCIFERO MARTINI - SREČANJE S PISATELJEM 10.6. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio in Lea Caharija. Razstava SLOVENIJA - TURISTIČNA RAZSTAVA Od 1.6. do 31.8. v avli knjiž. 180 eksp. Pripr. Vitjan Petrinja in Gabrijela Božič. Razstava gob 19.10. do 20.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Sežana. Razstava ANTONIO GRAMSCI - OB 50-LETNlCl SMRTI Od 13.11. do 20.11. v avli knji. 48 eksp. Pripr. Amalia Petronio in Branka Gojak Vilhar v sodelovanju s Centrom za teorijo in prakso samoupravljanja iz Ljubljane. Ob otvoritvi je bilo predav. Michela Cilibertija, direktorja Centra za filozofijo iz Firenc. Razstava PRIMORSKA HIŠA Od 24.11. do 18.12. v avli knjiž. 83 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec in Vilma Krapež. Ob otvoritvi je bilo predav. etnologinje Mojce Ravnik Primorska hiša - načini bivanja. 1988 Razstava SLOVENSKA KNJIGA V LETU 1987 Od 5.2. do 29.2. v avli knjiž. 128 eksp. Pripr. Anamarija Ivetac , M. Furlan, Manlio Sorto, Doris Požeš in Gabrijela Božič. Ob razst. je bil lit. več. z Mauriziom Tremulom in Loredano Bogliun-Debeljuh. Razstava INOZEMSKA PERIODIKA V OSREDNJI KNJIŽNICI S. VILHARJA Od 18.4. do 7.5. v avli knjiž. Pripr. 70 eksp. Dora Pišlar in Amalia Petronio. Predstavitev knjige Toneta Pavčka GOLIČAVA 3.6. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Avtorja in njegovo delo je predstavil Ciril Zlobec. Razstava ZNAMENITE KOPRSKE HIŠE IN PALAČE Od 21.6. do 15.9. v avli knjiž. 79 eksp. in fotog. (posnel Vlado Bernetič). Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Ob otvoritvi je bilo predav. umetnostnega zgodovinarja Edvilija Cardine o družini in palači Bruti. Predstavitev knjige Marjana Tomšiča KAFRA 24.6. v čital. knjiž. Avtorja je predstavil Branko Gradišnik. Razstava MIŠKO KRANJEC - OB 80. OBLETNICI ROJSTVA Od 19.9. do 7.10. v avli knjiž. 79 eksp. Pripr. Alojz Fink. Razstava gob 10.10. in 11.10. v avli knjiž. P ri pr. Gobarska družina Koper. Razstava OB 50. OBLETNICI SAZU Od 20.10. do 15.11. v avli knjiž. Pripr. Maruša Regent. Ob razstavi je bilo srečanje z glasbenikom in jezikoslovcem Pavletom Merkujem. Predstavila sta ga Branka Kljun in Franc Jakopin. Sodelovale šmarske pevke pod vodstvom Rožane Koštial in violinist Črt Šiškovič. VEČER LJUBEZENSKE POEZIJE z Majo Vidmar, Vido Mokrin in Marjanom Rožancem 11.11. v citai, knjiž. Avtorje predstavil urednik Mladinske knjige Aleksander Zorn. Predstavitev knjige Ligia Zaninija FAVALANDO CUL CUCAL FILÉIPO 21.11. v čital. knjiž. Pripr. v sod. Skupnostjo Italijanov A. Gramsci iz Kopra. Predstavitev revije IL TERRITORIO 24.11. v mali dvorani Kulturnega doma v Izoli. Pripr. Amalia Petornio v sod. z Matično knjižnico Izola. Literarni večer s tržaškim pisateljem Borisom Pahorjem 9.12. v čital. knjiž. Pripr. in vodila Maruša Regent, sodeloval Milan Gregorič. Ob tem je bila priložnostna razstava Pahorjevih del. 1989 Razstava SLOVENSKA KNJIGA V LETU 1988 Od 8.2. do 25.2. v avli knjiž. Pripr. Vitjan Petrinja. Ob tem sta bili še razstavi italijanskih knjig, nabavljenih v letu 1988 (pripr. Amalia Petronio), in mladinskih knjig, ki so izšle v letu 1988 (pripr. Marina Bizjak in Nives Andrič). Srečanje s fotografom Virgilijem Giuricinom in pesnikom Bertom Pribcem 3.3. v mali gledališki dvorani. Pripr. V sod. z ZKO, SIK, Gl in KI. Predstavitev knjige Jožeta Pirjevca TITO, STALIN IN ZAHOD 15.3. v čital. knjiž. Avtorja in delo je predstavil Avgust Lešnik. Večer z bibliotekarjem Bertom Pribcem o knjižničarstvu v Avstraliji 19.3. v čital. knjiž. Fotografska razstava Luciana Kleve ISTRA Od 20.3. do 31.3. v avli knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Ob razst. pogovor z Darijem Marušičem in Albertom Pucerjem o kulturi in glasbeni tradiciji na Obali. Razstava ROBINSON CRUSOE - OB 270. OBLETNICI IZIDA Od 1.4. do 15.4. v avli knjiž. Pripr. Marina Muzica in Marina Hrs. Fotografska razstava ALBERT SCHWEITZER E L’OSPEDALE Dl LAMBARÉNÉ Od 24. do 31.5. v avli knjiž. Pripr. Ljudska univerza v Trstu, IU in kulturni krožek A. Schvveitzer iz Trsta. Razstava CERKVENA ARHITEKTURA ISTRE V KNJIGI IN SLIKI Od 13.6. do 15.9. v avli knjiž. 100 eksp. in fotog. (posnel Vladimir Bernetič). Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Sodelovala tudi Investbiro Koper in uredništvo Ognjišča. Predstavitev revije IL TERRITORIO, tematske številke Istrani tostran in onstran meja 16.6. v mali gledališki dvorani v Kopru. Pripr. Amalia Petronio v sod. s SIK in s OOP. Predavanje ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA V CERKVI SV. KLARE 29.9. v čital. knjiž. Predavala Mitja Guštin in Radovan Cunja. Razstava AMERIKA-INDIJANCI-VČERAJ-DANES-JUTRI? Od 7.11. do 28.11. v avli knjiž. Pripr. Branka Gojak Vilhar. Predstavitev kulturno-umetniške skupine LJUDJE Z REKE 24.12. v čital. knjiž. Sod. Vlado Šav, Milan Kristan in Jana Vujanovič. 1990 Predstavitev knjige Igorja Omerze CESTNA AFERA 7.2. v čital. knjiž. Razstava KO SE KORENIN ZAVEMO : SLOVENSKA KNJIGA IN DRUŽBENE VEDE V LETU 1989 Od 7.2. do 1.3. v avli knjiž. 111 eksp. Pripr. Nives Ventin. Predstavitev plakata OGROŽENE RASTLINE SLOVENSKE ISTRE, ki gaje izdal Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran 28.2. v čital. knjiž. Fotografska razstava UJEDE, tekst Iztok Škornik, slike L.J. Laine Od 21.3. do 31.3. v avli knjiž. Pripr. Vilma Kovačič. Razstava PO MEDNARODNIH MERILIH V EVROPO 92 - MEDNARODNI STANDARDI. Od 2.3. do 16.3. v avli knjiž. Pripr. Alenka Šauperl-Zorko. Ob razstavi je bila 6.3. predstavljena Standardoteka iz Centralne tehniške knjiž. v Ljubljani. Predstavitev pesnika BIAGIA MARINA 29.3. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Avtorja predstavila Edda Serra. Predstavitev knjiga pisatelja Lojzeta Kovačiča BASEL 13.4. v čital. knjiž. Predstavitev 93. in 94. številke revije LA BATTANA 20.4. v mali gledališki dvorani. Pripr. Amalia Petronio. Pogovor s Tinetom Hribarjem KAKO JE ZOREL MOJ SVETOVNI NAZOR 18.5. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Razstava MLADI PRIMORSKI PESNIKI IN PISATELJI Od 24.5. do 30.6. v avli knjiž. 120 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec in Vilma Krapež. Ob razstav, liter. več. z Jasno Čebron in Miranom Košuto, ki sta predstavila literarno dejavnost Južne Primorske in Zamejstva. Predstavitev ANKETE O ŽELJAH IN POTREBAH NAŠIH BRALCEV Od 17.3. do 19.5. Pripr. Alenka Šauperl Zorko. Pogovor s škofom VEKOSLAVOM GRMIČEM 15.6. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Debatni večer REKONSTRUKCIJA STAVKE V LUKI KOPER IN DEJAVNIKI STAVKE 22.6. v mali gledališki dvorani. Pripr. Amalia Petronio. Sodelovali Lidija Mohar in Neca Jovanov. Predavanje BRANKA FUČIČA o glagolici 25.6. v čital. knjiž. Pripr. Maruša Regent. Razstava MONOGRAFIJ ZALOŽBE MOTOVUN Od 28.7. do 3.9. 16 eksp. Pripr. Nives Ventin in Maruša Regent. Lit. več., posvečen VALDIMIRJU MEMONU 20.9. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Sodelovali so: Taras Kermauner, Tomaž Šalamun, Andrej Medved in Aleš Debeljak. S pisateljem MARJANOM TOMŠIČEM 27.9. v čital. Pripr.v sod. s KI. Avtorja in delo predstavil Taras Kermauner. Razstava gob Od 8. do 9.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Predavanje Silve Novljan INFORMACIJSKI VIRI V MOTIVACIJSKEM KROGU IN KNJIŽNICA V PROCESU PRIDOBIVANJA ZNANJA, SPRETNOSTI IN NAVAD 9.10. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z Društvom bibliotekarjev Primorske. Predstavitev 10. tematske številke ARHEO-VENETOVANJE 12.10. v čital. knjiž. Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Sodelovali so: Bogo Grafenauer, Milko Matičetov in Mitja Guštin. Razstava FRANCE BEVK - OB 100-LETNICI ROJSTVA Od 17.10. do 3.12. v avli knjiž. 321 eksp. Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Lit. več. s pesnikom MILANOM JESIHOM 23.10. v čital. knjiž. Pripr. v sod. KI. Predavanje Mitje Skubica SLOVENSKO-ROMANSKA JEZIKOVNA STIKANJA 25.10. v čital. knjiž. Pripr. SD. Predstavitev pesniške zbirke Loredane Bogliun POESIE v romunščini 26.10. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Sodelovali so: Loredana Bogliun, Giacomo Scotti, Ion Deacouesqu, Boris Vishinski in Edelman Jurinčič. Večer o slovenskem izseljenstvu 9.11. v čital. knjiž. Sodelovala sta Janez Rog lej in Milica Trebše Štolfa. Predstavitev knjige Fulvia Tomizze FUGHE INCROCIATE 26.11. v palači Besenghi v Izoli. Pripr. Amalia Petronio v sod. z Matično knjižnico Izola. Sodelovali so: avtor, Franco Juri in Miran Košuta. Predstavitev knjige Milana Pahorja SLOVENSKO DENARNIŠTVO V TRSTU 10.12. v čital. knjiž. Pripr. ZDJP. Avtorja in knjigo je predstavil Salvator Žitko. Predstavitev knjige pesnika Jožeta Šmita PRIPOVED O BREZI 14.12. v čital. knjiž. Sodeloval avtor in Janez Mušič. Razstava OD MIKLAVŽA DO SV. TREH KRALJEV Od 6.12.1990 do 6.1.1991. Pripr. Amalia Petronio in Nives Ventin. 1991 Predstavitev knjiga Milana Rakovca 25.1. v čital. knjiž. Pripr. v sod. KI. Predavanje Pavleta Merkuja IMENOSLOVJE V SLUŽBI ZGODOVINE : PRIMER IZ LETA 1525 23.1. v čital. knjiž. pripr. ZDJP. Razstava DANTE -DALI-DORÉ Od 1.2. do 28.2. v avli knjiž. 55 eksp. Pripr. Amalia Petronio in Ivan Markovič. Predstavitev knjige Giuseppeja Zigaine PASOLINI IN SMRT 1.3. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio v sod. s SIK. Predstavitev 6. letnika knjižne zbirke ROB (avtorji: Tamara Doneva, Alenka Jensterle, Vera Pejovič, Rade Krstič) 7.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Avtorje in zbirko predstavil Jaša L. Zlobec. Razstava SLOVENSKE ZALOŽBE IN KNJIŽNI PROGRAM ZA LETO 1991 Od 8.3. do 24.4. v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin. Razstava TOMAŽ ŠALAMUN - OB PETDESETLETNICI Od 10.5. do 10.6. v avli knjiž. Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Predavanje Pavla Stranja POVOJNI RAZVOJ MANJŠINSKEGA IN VEČINSKEGA ŠOLSTVA NA OBEH STRANEH ITALIJANSKO-JUGOSLO-VANSKE MEJE 31.5. v čital. knjiž. Pripr. ZDJP. Razstava ANDERSENOV NAGRAJENEC GIANNI RODARI Od 9.9. do 11.10. v avli knjiž. Pripr. Amalia Petronio in Marina Muzica. Razstava gob Od 14. do 15.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Literarna tribuna LITERATURA=ENERGIJA 18.10. v citai, knjiž. Pripr. v sod. s KI. Sodelovali so hrvaški in slovenski literarni ustvarjalci: T. Šalamun, B. Biletič, A. Medved, M. Rakovac, M. Tomšič, D. Načinovič, E. Jurinčič, S. Vukušič, R. Ujčič, M. Kravos, Z. Viskovič in G. Filipi. 6. sejem rabljenih knjig 30.10. v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin in Maruša Regent. Literarni večer s črnogorskim pesnikom JEVREMOM BRKOVIČEM 27.11. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Avtorja je predstavila Irena Urbič. 1992 Predstavitev knjige Janeza Žerovca ZAPISANI NEBU 14.2. v čital. knjiž. Pripr. založba Didakta. Razstava STARE KNJIŽNE VEZAVE Od 18.2. do 6.3. v avli in čital. knjiž. 50 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec in Vilma Krapež. Ob razstav, je bilo predavanje Jedert Vodopivec Zgodovinski pregled knjižnih vezav. Predstavitev dela Mirjam Požeš RAZVOJ PODEŽELSKIH NASELIJ V OBČINI KOPER in dela B. Pavlina SODOBNE SPREMEMBE KMETIJSKE RABE TAL V IZBRANIH OBMEJNIH POKRAJINSKIH ENOTAH PRIMORSKE SLOVENIJE 20.2. v čital. knjiž. Pripr. Geografsko društvo Primorje. Na predstavitvi sodelovala avtorja in urednica Metka Špes. Literarni večer z MARJANOM TOMŠIČEM 21.2. v čital. knjiž. Avtorja in njegovo delo je predstavila Jasna Čebron. Predstavitev pesniške zbirke hrvaškega pesnika Luka Paljetka UBEŽNE PESMI - IZBJEGLE PJESME 27.2. v čital. knjiž. Pripr. KI. Avtorja in njegovo delo sta predstavila To n ko Maroevič in Aleksander Zorn. Predstavitev knjige Rafka Dolharja POJDIMO V JULIJCE 12.3. v čital. knjiž. Pripr. Obalno planinsko društvo in Društvo primorskih književnikov. Avtorja in njegovo delo je predstavila Zora Tavčar. Predstavitev knjige Zore Tavčar SLOVENCI ZA DANES 10.4. v čital. knjiž. Avtorico in njeno delo je predstavila Ines Cergol Bavčar. Predstavitev knjige Alojza Kocjančiča LJUDI OPEVAL SEM, VODE IN SKALE 23.4. v čital. knjiž. Sod. so: Jože A. Hočevar, Ines Cergol Bavčar, Marjan Tomšič in Maja Štromar. Predstavitev pesniške zbirke Berta P ri boa PROZORNI LJUDJE 6.5. v čital. knjiž. Avtorja in njegovo delo sta predstavili N. Rojc in Tea Štoka. Predstavitev pesniške zbirke bosansko-hercegovskega pesnika Enesa Kiševiča JUTRANJA MOLITEV 21.5. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Predstavitev knjige Lidije Aste SKOZI TRNJE DO ZVEZD ALI AVTOBIOGRAFIJA NEKE TRIINTRIDESETLETNA 16.6. v čital. knjiž. Pripr. avtorica. Razstava KO ZEMLJA POSTANE OKROGLA - OB 500. OBLETNICI ODKRITJA AMERIKE Od 19.6. do 28.6. v avli knjiž. Pripr. Pionirski odd., Branka Gojak Vilhar in Vilma Kovačič. Ob razst. tudi kviz Kolumb in doba odkritij in predstavitev glasbe in plesa Južne Amerike Andreja Stermeckega. Razstava ILUSTRACIJE MARJANCE JEMEC BOŽIČ Od 15.9. do 7.10. v avli knjiž. Pripr. Marina Bizjak in Nives Andrič. Literarni večer s hrvaško novinarko in pisateljico SLAVENKO DRAKULIČ 2.10. v čital. knjiž. Avtorico je predstavila Alenka Puhar. Razstava gob Od 12. do 13.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Razstava IZ STARIH FONDOV : ZBRANA IN IZBRANA DELA Od 20.10. do 19.11. v avli knjiž. Pripr. Anamarija Ivetac in Manlio Sorta. Domoznanski večer - predavanje Mojce Ravnik DRUŽINE ISTRSKEGA ZALEDJA IN IZSELJEVANJE ISTRANOV V TRST IN DRUGE KRAJE 15.12. v čital. knjiž. Razstava ETNOGRAFIJA ISTRE Od 23.12. do 4.2. v avli knjiž. Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Ob razstavi večer z Rožano Koštial, ki je predstavila narodne običaje v Istri. Predstavitev knjige Gannija Granzotta KRIŠTOF KOLUMB v prevodu Jaše Zlobca in knjige Daria Marušiča PREDI PREDI HČI MOJA 29.12. v domoznanski čital. 1993 Okrogla miza OBMEJNOST 14.1. v čital. knjiž. Pripr. ZDJP. Sodelovali so: B. Bučar, M. Bufon in V. Klemenčič. Predavanje PRIMORSKO ODPORNIŠTVO IN TRŽAŠKI PROCESI 4.2. v mali gledališki dvorani. Sodelovala je Milica Kacin-VVohinz. Fotografska razstava Vladimirja Bernetiča ULOV CIPLJEV V PIRANSKEM ZALIVU Od 10. do 24.2. v avli knjiž. Pripr. Odd. izposoje. Ob tem tudi razst. knjig o ribištvu. Razstava V PLANINAH : OB 100. OBLETNICI ORGANIZIRANEGA PLANINSTVA NA SLOVENSKEM Od 25.2. do 15.3. v avli knjiž. Pripr. Vilma Kovačič v sodelovanju z Obalnim planinskim društvom. Ob razst. je bila predstavitev knjige alpinista Dušana Jelinčič Biseri pod snegom. Predstavitev knjige B. Balkovca PRVA SLOVENSKA VLADA 26.2. v čital. knjiž. Sodelovali so avtor, A. Lešnik in V. Vičič. Predstavitev knjige Andreja Medveda TELO LOSA 9.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Večer je vodila Irena Urbič. Večer s SAMOM PAHORJEM 25.3. v čital. knjiž. Pripr. Milan Gregorič. Predstavitev knjige Janka Prunka SLOVENSKI NARODNI VZPON, NARODNA POLITIKA (1768-1992) 6.4. v čital. knjiž. Pripr. ZDJP. Avtorja predstavil Avgust Lešnik. Razstava POTI BRANJA - ITALIJANSKI MLADINSKI ILUSTRATORJI: NICOLETTA COSTA, ROSANNA NARDON Od 7.5. do 4.6. v avli knjiž. P ri pr. Amalia Petronio. Na otvoritvi je Livio Sossi predstavil obe ilustratorki. Predstavitev prevoda knjige Paola Parovela IZBRISANI IDENTITET 13.5. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Avtorja in delo je predstavil Milan Rakovac. Predstavitev revije JURINA I FRANINA 3.6. v avli Adriatica. Pripr. v sod. s KI. Sodelovali založniki založbe Liber od grozda in nekateri avtorji. Predstavitev pesniške zbirke Edelmana Jurinčiča ISTRIJANOVA MOLITEV 17.6. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z založbo Lipa Koper in s KI. Avtorja in njegovo delo je predstavila Jasna Čebron. Razstava OHRANITEV IN RENATURACIJA ŠKOCJANSKEGA ZATOKA -ŠKOCJANSKI ZATOK - OAZA NA PRAGU KOPRA Od 18.6. do 12.9. v avli knjiž. Pripr. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Ob razst. predavanje z diapozitivi Kajetana Kravosa o narodnem parku Isonzo. Predstavitev knjige Dimitrija Rupla ODČARANA SLOVENIJA 23.6. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z založbo Mihelač. Literarni večer z Dado Maraini in predstavitev njene knjige BAGHERIA 3.7. v lapidariju Pokrajinskega muzeja. Pripr. Amalia Petronio v sod. z OSSI. Avtorico sta predstavila Isabella Piego in Miran Košuta. Razstava OB 80-LETNICI BORISA PAHORJA Od 14.9. do 12.9. v avli knjiž. Pripr. Ljuba Vrabec in Vilma Krapež. Ob razst. je bil lit. več., avtorja in njegovo delo je predstavila Ivanka Hergold. Lit. več. pripr. v sodelovanju s SD. Del razst. je bil postavljen tudi v Kosovelovi knjiž. v Sežani. Predstavitev knjige pisateljice Nerine Vessel MIRALEGRA 16.9. v čital. knjiž. Avtorico sta predstavila Nelida Milani Kruljac in Gianfranco Sodomaco. Predstavitev knjige Borisa M. Gombača TRST-TIESTE . DVE IMENI, ENA IDENTITETA 7.10. v čital. knjiž. Pripr.ZDJP. Na predstavitvi sta sodelovala zgodovinarja Marta Ivašič in Pavel Stranj. Razstava gob Od 18.10. do 19.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Predstavitev knjige Giancarla Sammita UGHINA 21.10. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Na predstavitvi so sodelovali: literarni kritik Livio Sossi, ilustratroka Megi Pepeu in izdajatelj Marnilo Conti. Razstava SVETO PISMO MED KULTURO IN ZGODOVINO Od 27.10. do 27.11. v avli knjiž. Pripr. Vilma Stoik. Predstavitev KNJIŽNICE BESENGHI 28.10. v Palači Besenghi v Izoli. Pripr. Amalia Petronio. Na predstavitvi je sodeloval avtor Ivan Markovič. Literarni večer ITALIJANSKA POEZIJA NA ISTRSKO-KVARNERSKEM OBMOČJU - DVE GENERACIJI : LAURA MARCHIO, GIACOMO SCOTTI 5.11. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Avtorja sta predstavila literarna kritika Irene Visentin in Alesandro Damiani. Predstavitev knjige Gorana Filipija ORNITOLOŠKI SLOVAR SLOVENSKE ISTRE 10.11. v čital. knjiž. Avtorja in njegovo delo sta predstavila ornitolog Iztok Škornik in slavist Janko Mikic. Literarni večer POEZIJA ŠTIRIH S CIRILOM ZLOBCEM, JANEZOM MENARTOM IN TONETOM PAVČKOM 11.11. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s SD in knjigarno Libris. Večerje vodila Jasna Čebron. Predstavitev tematske številke revije DOMETI z razpravami o istrskem listinskem kodeksu Pietra Kandlerja 23.11. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z ZDJP in s KI. Sodelovali so: Darinko Munič, Darja Mihelič, Janez Šumrada, Salvator Žitko in Matej Župančič. Predstavitev knjige Draga Jančarja POSMEHLJIVO POŽELENJE 25.11. v čital. knjiž. Avtorja je predstavila Jasna Čebron. Predstavitev knjige Marca Apollonia BREVE ANTOLOGIA DELLO HUMOR NERO NELLA LETTERATURA TRIESTINA DEL ‘900 26.11. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio v sod. z IU. Avtorja je predstavil lit. kritik Fulvio Maguschar. Literarni večer DVE SOOČENI REALNOSTI - DUE REALTA A CONFRONTO Srečanje s pesnikom Borisom Pangercem in Claudiem Ugussijem 10.12. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Pogovor je vodila Deana Jovan Lakovich. Razstava BERIMO SKUPAJ: IZBOR OTROŠKEGA IN MLADINSKEGA LEPOSLOVJA ZA SKUPNO BRANJE V KROGU DRUŽINE Od 15.12.1993 do 13.1.1994 v avli knjiž.. Pripr. Nives Ventin in Alenka Šauperl Zorko. 1994 Prireditev POTI BRANJA - predstavitev mladinskih knjig. Predstavili so knjigo M aure Picinich 17.2. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Patronio v sod. s SIP. Sodelovali so: avtorica, ilustratorka Rosanna Nardon, predstavnik založbe Le Marasche in literarni kritik Livio Sossi. Predstavitev knjige STUDI MARINIANI - BIAGIO MARIN V SVOJIH POLITIČNIH IN CIVILNIH ODLOČITVAH 22.2. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio v sod.s SIP. Sodelovali so Fulvio Salimbeni, Fulvio Spazzali in Edda Serra. Razstava akad. slik. FULVE ZUDIČ in FULVE GRBAC Od 1.3. do 14.3. v avli knjiž. Pripr. Amalia Petronio. Na otvoritvi razst. sta bili obe slikarki. Predstavitev knjige Bojka Bučarja MEDNARODNI REGIONALIZEM -MEDNARODNO VEČSTRANSKO SODELOVANJE EVROPSKIH REGIJ 7.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z ZDJP in s KI. Sodelovali so avtor, Milan Gregorič in Mario Vocci. Razstava MLADINSKI LISTI SLOVENIJE, ITALIJE IN HRVAŠKE Od 17.3. do 16.4. v avli knjiž. Pripr. Amalia Petronio in Marina Bizjak v sod. z Liviom Sossijem, direktorjem Centra za študij mladinske literature A. Alberti iz Trsta. Razst. je bila ob SREČANJU Z UREDNIKI MLADINSKIH LISTOV IZ SLOVENIJE, ITALIJE IN HRVAŠKE, ki je bilo 17.3. v Gledališču v Kopru. Pripr. Alenka Šauperl Zorko in Amalia Petronio. Predstavitev knjige Ivana Jana MED OGNJI 18.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z ZB. Predavanje Darje Kajnih Tancer KRITERIJI ZA VREDNOTENJE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI 14.4. v mali gledališki dvorani. Pripr. Alenka Šauperl Zorko in Nives Andrič. Predstavitev dela Rafka Dolharja STEZICE 4.5. v citai, knjiž. Pripr. v sod. s PD. Sodeloval je Boris Pahor. Razstava BRANKA JURCA - OB OSEMDESETLETNICI Od 16.5. do 27.6. v avli knjiž. Pripr. Vilma Krapež in Ljuba Vrabec. Ob razst. je bil lit. več., na katerem je Jasna Čebron predstavila avtorico in njeno delo. Predstavitev računalniške opreme in satelitskih anten Od 5.5. do 7.5. v avli knjiž. Prip. Podjetje Leno in Geoss. Predstavitev knjige Marije Vogrič VOJNA IZ LJUBEZNI 11.2. na Delavski univerzi Ivana Regenta v Kopru. Pripr. OKSV. Razstava ODKRIVAJMO SLOVENIJO Od 1.7. do 31.8. v avli knjiž. Pripr. Vitjan Petrinja. Fotografska razstava Dore Benčič ISTRSKA OKNA IN OBOKI Od 16.9. do 30.9. v avli knjiž. Razstava gob Od 10.10. do 11.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Razstava POTUJOČE KNJIŽNICE V SLOVENIJI IN PO SVETU Od 17.10. do 28.10. v avli knjiž. Pripr. Vitjan Petrinja in Franko Cergol v sod. s slovenskimi potujočimi knjiž. Razstava OTROCI MED LUTKAMI, KNJIGO, RISBO IN DRUŽINO Od 21.12.1994 do 20.1.1995 v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin, Nives Andrič in Marina Bizjak. Razst. je bil pripravljena ob mednarodnem letu družine. Na otvoritvi sodelovali učenci iz OŠ Dekani. 1995 Razstava DUNAJSKE RISBE ARHITEKTA J. PLEČNIKA Od 1.2. do 3.4. v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin. Predavanje NEVERBALNA KOMUNIKACIJA za bibliotekarje 15.2. v domoznanski čital. Pripr. Nives Andric. Spominski večer ob 110. obletnici rojstva JOSIPA AGNELETTA 23.2. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Sodelovala sin J. Agneletta in N. Magajna, večerje vodil Zdravko Vatovec. Predstavitev knjige Danila Jelenca ETIOPIJA IN ERITREJA - ČETRT STOLETJA V AFRIKI 17.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z založbo Didakta. Predstavitev knjige Rafka Dolharja OD TRENTE DO ZAJZERE 23.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s PD. Predstavitev zbirke novel Alojza Rebule VINOGRAD RIMSKE CESARICE 30.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s knjigarno Libris in GMD. Avtorja predstavila Zora Tavčar. Predstavitev kasete šavrinskih ljudskih pesmi MOJA MATI KUHA KAFE, ki jih pojejo Šavrinske pupe in ragaconi 31.3. v Gledališču Koper. Večerje vodila Rožana Koštial. Literarni večer s prevajalko in publicistko Jolko Milič 19.4. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Razstava OB 70-LETNICI PESNIKA CIRILA ZLOBCA Od 11.5. do 26.6. v avli knjiž.Pripr. Ljuba Vrabec in Vilma Krapež. Ob razst. je bil lit. več, na katerem je avtorja in njegovo delo predstavil Miran Košuta. Razst. je bila od 3.7. do 17.7. prenesena v Kulturni dom Srečka Kosovela v Sežani. Razstava gob Od 9.10. do 11.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Večer s SAMOM PAHORJEM 7.12. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Pogovor je vodil Milan Gregorič. 1996 Razstava GIAN RINALDO CARLI Od 9.1. do 31.1. v avli knjiž. Pripr. Ivan Markovič. Ob razst. je bil lit. več. v Tartinijevi hiši v Piranu 23.1, na katerem sta Isabella Flego in Ivan Markovič govorila o Gian Rinaldu Carliju in njegovem odnosu z markizem Gravisijem, ki je bil v Tartinijevi hiši v Piranu 23.1. Pripr. Amalia Petronio. Predstavitev knjige Rožane Koštial LJUDSKE IZ ISTRE ČIV,ČIV, SEN MIKEN, MA SEN ŽIV.. 2.2. v Gledališču Koper. Pripr. v sod. z ZKO Koper. Razgovor z avtorico, urednikom založbe Devin in Markom Terseglavom je vodila Neva Zajc. Razstava ob mednarodnem dnevu knjige 17.4. v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin. Podarili izločene knjige in letno članarino novim članom knjižnice. Razstava SLOVENSKI UMETNIKI V MONOGRAFIJAH Od 17.4. do 10.5. v avli knjiž. 110 eksp. Pripr. Manlio Sorta. Razstava S ŠPORTOM PROTI DROGI Od 11.5. do 15.5. v avli knjiž. 60 eksp. Pripr. Nevenka Lovrič in Anamarija Ivetac. Predstavitev knjige Bruna Volpija Lisjaka SLOVENSKO POMORSKO RIBIŠTVO SKOZI STOLETJA 10.5. v čit. knjiž. Pripr. v sod. s KI in Klubom krščanskih izobražencev iz Kopra. Razstava NARAVA ISTRE IN KRASA Od 22.5. do 22.6. v avli knjiž. 184 eksp. Pripr. Ljuba Vrabec in Damjana Ivančič. Ob razst. Predavanje z diapozitivi Roberta Turka Naravne znamenitosti v občini Koper in na Obali. Predstavitev knjiga Fulvia Tomizze DAL LUOGO DEL SEQUESTRO 30.5. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio v sod. z OSSI. Razgovor z avtorjem je vodila Isabella Flego. Predstavitev pesniške zbirke Vesa Pirnata - Bralskega UPALTE FARAU 7.6. v čital. knjiž. Avtorja je predstavil Edelman Jurinčič. Predstavitev knjige Paola G. Parovela VELIKA PREVARA NA SLOVENSKI ZAHODNI MEJI 11.6. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Avtorja je predstavila Mojca Drčar Murko. Razstava OLIMPIJSKE IGRE PRAZNUJEJO 100 LET Od 19.7. do 14.9. v avli knjiž. 15 eksp. Pripr. Nives Ventin. Zaključna prireditev ob mednarodnem knjižnem kvizu OTROCI ZA BOLJŠI SVET 30.9. v Gledališču Koper. Pripr. Marina Bizjak in Nives Andrič. Predstavitev najnovejših publikacij založbe Edit z Reke 11.10. v palači Gravisi v Kopru. P ri pr. Amalia Petronio v sod. z OSSI. Pogovor z urednico založbe Melito Šuka. Razstava gob Od 7.10. do 9.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Razstava UČBENIKI IN DRUGI PRIPOMOČKI ZA SAMOSTOJNO UČENJE Od 30.9. do 19.10. v avli knjiž. 100 eksp. Pripr. Branka Gojak Vilhar in Vitja n Petrinja. Razstava CVETJE PODGORSKEGA KRASA Od 4.11. do 30.11. v avli knjiž. Pripr. dijakinja Patricija Rojc. Predstavitev knjige Luciana Comide VITA PRIVATA AVVENTURE E AMORI Dl MICHELE CRISMANI DODICENNE 26.11. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio v sod. z OSSI. Avtorja je predstavil Livio Sossi. Predstavitev knjige Febe Silani C’ É UN ANIMALE IN CASA 3.12. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio. Predstavitev knjige Marca Apollonia CORPI - TJELA 17.12. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio v sod. s SIP. Na predstavitvi so sodelovali avtor, urednica Založniškega oddelka EDIT-a Melita Sciucca in novinarka Laura Marchig. Novoletna razstava knjig za otroke 23.12.1996 do 14.1. 1997 v avli knjiž. 50 eksp. Pripr. Marina Bizjak in Nives Andrič. 1997 Predstavitev knjige Luciana Comide VITA PRIVATA AVVENTURE E AMORI Dl MICHELE CRISMANI DODICENNE 15.1. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio v sod. s SIP. Na predstavitvi so sodelovali: avtor, ilustrator in literarni kritik Livio Sossi. Predstavitev knjige Alferije Bržan ČISTA VODA 24.1. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI in SEDŠ. Predstavitev knjige Ljerke Bizilj NOVINARSKI ARHIVI 13.2. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Večerje vodila Irena Urbič. Razstava FAKSIMILIRANE IZDAJE SLOVENSKIH TISKOV OD SREDNJEVEŠKEGA PISEMSTVA DO MODERNE Od 8.2. do 30.4. v avli knjiž. 80 eksp. Pripr. Damjana Ivančič, Ljuba Vrabec in Nives Ventin.Ob razstavi je bilo predavanje dr. Martina Žnideršiča o bibliofiliji 25.2. v čital. knjiž. Predstavitev knjige BIBLIOTECA CIVICA : ANTIKVARNI FOND, ABECEDNO-IMENSKI KATALOG 6.3. v palači Gravisi. Pripr. Amalia Petronio v sod. z OSSI. Na predstavitvi sta sodelovala avtorja Ivan Markovič in Marco Apollonio. Predstavitev knjige BIBLIOTECA CIVICA : ANTIKVARNI FOND, ABECEDNO-IMENSKI KATALOG 14.3. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio v sod. s SIP. Na predstavitvi sta sod. avtorja Ivan Markovič in Marco Apollonio ter bibliotekar Peter Čerče. Predstavitev knjige Brede Pucer UPORABI ME ... IZPRED KOŠA ZA SMETI 14.3. v čital. knjiž. Predstavitev knjige Milana Gregoriča POLITIČNI CIKLON NAD ISTRO 23.4. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z založbo Lipa in KI. Avtorja in knjigo je predstavil Jože Hočevar. Predstavitev knjige Andreja Aplenca PRODAJA SLOVENIJE 13.5. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s tednikom Glas. Avtroja predstavil Janko Tedeško. Predstavitev knjige Donatelle Bisutti VOGLIO AVERE GLI OCCHI AZZURI 20.5. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio v sod. s CMK in založbo Bompiani. Avtorico in delo je predstavil Livio Sossi. Predstavitev zbornika PRIČEVANJA : PRVO POVOJNO DESETLETJE SLOVENSKE ŠOLE V ISTRI 29.5. v čital. knjiž. Razstava ŠOLSKI MUZEJ - STARI DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI ZNANSTVENEGA LABORATORIJA Od 20.5. do 30.6. v avli knjiž. Pripr. Ivan Markovič v sod. GGRC. Predstavitev knjige Marca Pozzetta MAKS FABIANI - VIZIJA PROSTORA 19.9. v čital. knjiž. Na predstavitvi sodeloval avtor in založba L.I.B.R.A. Razstava TISOČLETNA TRADICIJA VINOGRADNIŠTVA IN VINARSTVA V ISTRI - OB 50. OBLETNICI VINAKOPER Od 19.9. do 11.11. v avli knjiž. Pripr. Ljuba Vrabec in Damjana Ivančič. Zaključna predstavitev mednarodnega knjižnega kviza 97 - HRANA 23.9. v dvorani Pokrajinskega muzeja Koper. Pripr. Marina Bizjak, Nives Andrič. Na predstavitvi je sodelovala mladinska pisateljica Desa Muck. Razgovor USODA KNJIGE IN ZALOŽNIŠTVA VČERAJ, DANES IN JUTRI 17.10. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio v sod. z OSSI. Predstavitev raziskovalnega projekta PRESKRBA Z VODO V ŠAVRINSKI ISTRI 22.10. v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Pripr. v sod. s PM. Razsikovalni projekt je predstavila Rožana Koštial. Razstava gob Od 27.10. - 28.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Razstava PROBLEMI IN VIZIJE SLOVENSKE OBALE Od 18.11. do 28.11. v ali knjiž. Pripr. Zavod za tehnično izobraževanje iz Ljubljane. Predstavitev knjige Livia Isaaka Sirovicha CIME IRREDENTE 27.11. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Z avtorjem se je pogovarjal Milan Gregorič. Razstava o SLAVNIKU Od 8.12.1996 do 31.12.1997 v avli knjiž. Pripr. dijakinja Patricija Rojc. 1998 Razstava PREŠERNOVI NAGRAJENCI Od 4.2. do 23.2. v avli knjiž. 40 eksp. Pripr. Nives Ventin. Predstavitev videoprojekta in priročnika za učenje smučanja mlajših otrok OD PRVIH KORAKOV NA SNEGU DO ZAVOJEV PO PARALELNI POTI, avtorjev Darinke Jakomin in Rada Pišota. 17.3. v čital. knjiž. Razstava AIDS NE POZNA MEJA 25.3. v avli knjiž. Pripr. Inštitut za varovanje zdravja Ljubljana. Razstava PRIMORSKI KNJIŽEVNIKI V ITALIJANŠČINI 17.4. do 7.5. v avli knjiž. 67 eksp. Pripr. Nives Ventin, Ljuba Vrabec in Damjana Ivančič. Predstavitev novega bibliobusa 20.4. na Titovem trgu v Kopru. Pripr. Luana Malec, Franko Cergol in Ivan Markovič. Predstavitev knjige Uga Vicicha CRAFEN AL VELENO E PRECIPIZI 24.4. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Na predstavitvi sodeloval avtor. Predavanje alternativnega zgodovinarja (venetologa) Ivana Tomažiča PO POTI NAŠIH DAVNIH PREDNIKOV 24.4. v domoznanski citai. Pripr. v sod. z društvom Heraldica Slovenica iz Ljubljane. Literarni večer LITERARNI SOSEDJE 24.4. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s SD. Prireditev sta vodila Jasna Čebron in Mario Steffe. Sodelovali so: E. Jurinčič, J. Milič, G. Malej, M. Rakovac, M. Tomšič, M. Apollonio, D. Jelinčič, urednik založbe Lipa in urednica založbe Vale-Novak. Razstava raziskovalnih nalog učencev OŠ Pinka Tomažiča iz Kopra na temo KAMEN 25.5. do 29.5. v avli knjiž. Pripr. OŠ Pinka Tomažiča. Razstava in predstavitev programa Vrtca Koper - Enota Bertoki KORAK ZA KORAKOM 4.5. do 10.5. v avli knjiž. Pripr. Vrtec Koper - Enota Bertoki. 7. srečanje slovenskih potujočih knjižničarjev Od 1.7. do 2.7. V Kopru. Predstavitev knjige Livia Sossija EL METAFORA D’INFANZIA 25.9. v čital. knjiž. Avtorja in njegovo delo je predstavil mladinski pisatelj in založnik Ivan Bizjak. Pripr. Amalia Petronio. Razstava SKOZI ZGODOVINO TRŽAŠKE ZALOŽBE E. ELLE Od 25.9. do 14.10. v avli knjiž. 85 eksp. Pripr. Amalia Petronio in Livio Sossi. Srečanje z znanstvenico Margherita Hack in predstavitev njene avtobiografije L'AMICA DELLE STELLE 16.10. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Razstava OB 30-LETNICI USTANOVITVE CENTRA ZA ZGODOVINSKE RAZISKAVE IZ ROVINJA Od 23.11. do 21.12. v avli knjiž. 93 eksp. Na predstavitvi so sodelovali sodelavci Centra. Pripr. Laura Chersicola, Ljuba Vrabec, Damjana Ivančič in Amalia Petronio. Predstavitev knjige Almeriga Apollonia L’ISTRIA VENETA DAL 1797 AL 1813 26.11. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Na predstavitvi je sodeloval avtor, predsednik Regionalnega inštituta za istrsko kulturo Arturo Vigini, zgodovinar Roberto Spazzali, Piero del Bello in Salvator Žitko. Predstavitev knjige Isabelle Piego GIROLAMO GRAVISI - SPARSO IN DOTTE CARTE 9.12. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio. Razstava DNEVI EVROPSKE KULTURNE DEDIŠČINE Od 23.9. do 28.9. pred vhodom v Študijski odd.. Pripr. Nives Ventin. Žrebanje in podelitev nagrad ob zaključku mednarodnega knjižnega kviza 28.9. v Kulturnem domu v Hrvatinih. Pripr. Nives Andrič in Marina Bizjak. Na prireditvi sodelovala Nelda Štok Vojska in učenci OŠ Hrvatini. 1999 Predavanje Luciana Moniche VZGOJNO OCENJEVANJE 8.1. v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio. Predstavitev kasete JA BEPO KEPO KOZO in zgoščenko U J ISTRI KANTAMO PU NAŠE 16.1. v Gledališču v Kopru. Pripr. v sod. SRSLK. Na predstavitvi je sodeloval Marko Terseglav, večerje vodila Irena Urbič. Predavanje SLOVENSKI MISIJONARJI ODKRIVAJO IZVIRE NILA, IGNACIJ KNOBLEHAR 22.1. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio, Ivan Markovič, Ljuba Vrabec, Laura Chersicola in Damjana Ivančič. Na predstavitvi sodelovala avtor knjige Gianpaolo Romanato in Božo Rustja. Razstava o arhitektu Mariu Perossi DIALOGO ROVIGO - CAPODISTRIA 25.1. v Rovigu v Accademii dei Concordi. Pripr. Amalia Petronio v sod. z Accademio dei Concordi iz Roviga in OSSI in s SIK. Razstava LETOŠNJI PREŠERNOVI NAGRAJENCI Od 4.2. do 2.3. v vitrinah pred izposojo. Pripr. Nives Ventin, Ljuba Vrabec, Laura Chersicola in Damjana Ivančič. Predstavitev pesniške zbirke Feruccia Jakomina ISTRSKE PESMI 11.2. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Knjigo je predstavil Dušan Jakomin, večerje vodil Milan Gregorič. Srečanje s pisateljem GIACOMOM VITOM 25.2. v OŠ P.P. Vergerija v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Predstavitev knjige SPOL IN UPOR - ZBRANA DELA ANGELE VODE 5.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z Uradom za žensko politiko. Na predstavitvi sta sodelovali Karmen Klavžar ter Ljerka Bizilj. Srečanje z avtorjem stripov MARIOM CERNETOM 23.3. v OŠ Dante Alighieri v Izoli. Pripr. Amalia Petronio. Razstava PRIMORSKA SREČANJA V LETO 2000 : OD GORIŠKIH SREČANJ, OBALE DO PRIMORSKIH SREČANJ Od 20.4. do 7.5. v avli knjiž. Pripr. Ljuba Vrabec, Laura Chersicola in Damjana Ivančič. Na otvoritvi sodeloval Miro Kocjan, predsednik sveta revije. Predstavitev raziskovalnega projekta Rožane Koštial NABIRALNIŠTVO V ŠAVRINSKI ISTRI 7.5. v Gledališču Koper. Pripr. v sod. SRSLK. Pogovor z avtorico vodila Irena Urbič. Razstava VETER V LASEH, S ŠPORTOM PROTI DROGI Od 10.5. do 30.5. v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin in Dragica Petrinja, sod. učenci OŠ Antona Ukmarja iz Kopra. Pogovor s Petrom Merkujèm o temah PRIMERJAVA DVEH EKSODUSOV (ISTRSKEGA IN SUDETSKEGA) in NASTANEK NEMŠKO-ČEŠKE SPRAVE 20.5. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI. Pogovor z avtorjem je vodil Milan Gregorič. Predavanje dr. Tefka Saračeviča DIGITALNE KNJIŽNICE - SODOBNI TRENDI NA PODROČJU INFORMACIJSKIH ZNANOSTI 2.6. v Mali gledališki dvorani v Kopru. Pripr. Laura Chersicola v sod. VSK in ZRS. Srečanje s švedsko pisateljico Mecko Lind, avtorico knjige ISABEL 4.6. v Avditoriju v Portorožu. Pripr. Amalia Petronio. Na predstavitvi je sodeloval Luciano Monica, pogovor je vodila Irena Urbič. Razstava ARHITEKTURNA DELAVNICA ABITANTI 1999 Od 10.6. do 30.6. v avli knjiž. Pripr. arhitekti in študentje arhitekture. Multimedijski večer PADOVANSKA ILUSTRIRANA BIBLIJA IN MINIATURA V PADOVI OD SREDNJEGA VEKA DO XVIII. STOLETJA 17.6. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio in Ivan Markovič v sod. z Accademio dei Concordi iz Roviga. Razstava KOPER SKOZI STOLETJA - KNJIŽNA KULTURNA DEDIŠČINA Od 23.9. do 31.10. v avli knjiž. in domoznanski Citai. 99 eksp. Pripr. Ivan Markovič, Ljuba Vrabec, Laura Chersicola, Damjana Ivančič. ISTRSKI LITERARNO -UMETNIŠKI VEČER 27.9. v Accademii dei Concordi v Rovigu. Pripr. Amalia Petronio v sod. z Accademio dei Concordi iz Roviga Srečanje z ilustratorko PAOLO SAPORI in pisateljem FRANCOM FACCHINIJEM 1.10. v otroškem vrtcu Delfino blu v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Razstava gob 15.10. -26.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Razstava IMAVA SE RADA - OB SVETOVNEM DNEVU AIDS-A 29.11. do 3.12. Pripr. Dragica Petrinja v sod. z Zvezo prijateljev mladine. Razstava ob novem letu SPOROČILA ZA NOVO TISOČLETJE Od 6.12. do 6.1. v avli knjiž. 53 eksp. Pripr. Amalia Petronio in Nives Ventin. Od 6.12.2000 do 6.1.2001 v Tartinijevi hiši v Piranu. Pripr. Amalia Petronio v sod. SIP. Predstavitev kataloga LA BIBLIOTECA BESENGHI 9.12. v palači Besenghi v Izoli. Pripr. Ivan Markovič v sod. z OSSI. Na predstavitvi sodeloval avtor Ivan Markovič in Silvano Sau. 2000 Predavanje Silvie Blezze Picherle o izdajanju knjig za predšolske otroke “RIFLESSIONI PEDAGOGICHE SULLA PRODUZIONE EDITORIALE DELLA LETTERATURA PER LA FASCIA PRESCOLASTICA” 24.1. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Literarni večer s pesnikom ALEŠEM ŠTEGERJEM 26.1. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s SD. Avtorja je predstavila Jasna Čebron. Razstava - predstavitev knjige Huberta Požarnika PRIHODNOST NAPREDKA 6.3. do 17.3. v avli knjiž. Pripr. Nives Ventin. Predavanje dr. Jedrt Vodopivec KNJIŽNE VEZAVE - PREGLED RAZVOJA IN OBLIK VEZAV 10.3. v Citai, knjiž. Pripr. Ljuba Vrabec, Laura Chersicola in Damjana Ivančič v sod. z Društvom bibliotekarjev Primorske. Predstavitev literarne revije FONTANA (št.29/30) 1.3. v čital. knjiž. Pripr.v sod. s SD. Na predstavitvi so sodelovali Danilo Japelj, Emil Zonta, Janez Janežič , pogovor je vodila Jasna Čebron. Srečanje s poezijo 14.3. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Sodelovale so pesnice Maria Palakovič, Elsa Gašperini, Adriana Čeh in Isabella Piego. Srečanje s Samom Pahorjem 16.3. v čital. knjiž. Pripr. v sod. KI. Predstavitev knjige Nele Bebler KALENDARIJUM 22.3. v čital. knjiž. Avtorico in njeno delo sta predstavila Marjan Tomšič in Gašper Malej, pogovor je vodila Irena Urbič. Razstava ob MEDNARODNEM DNEVU VODA, 22.3. Od 22.3. do 10.5. v avli knjiž. pripr. Ekološko društvo Slovenske Istre. Predstavitev bibliografije Livia Sossija MLADINSKI PISATELJI FURLANIJE-JULIJSKE KRAJINE 10.5. v čital. knjiž. Pripr. Amalia Petronio, Ljuba Vrabec, Laura Chersicola in Damjana Ivančič. Sodelovali so avtor Livio Sossi, Claudio Caltana, Marko Kravos in Nadja Pupis. Od 10.5. do 30.6. je bila postavljena razstava MLADINSKI PISATELJI FURLANIJE-JULIJSKE KRAJINE. Predavanje KALI - MREŽA VODNIH BIOTOPOV Centra za kartografijo favne in flore ter Društva za preučevanje dvoživk in plazilcev Societas herpetologica slovenica 22.6. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s PM. Razstava slik likovnega krožka OŠ Pinka Tomažiča Koper KOPRSKI DIMNIKI Od 1.7. do 21.9. v avli knjiž. Razstava STARI TISKI : KNJIGE IZ 16. STOLETJA V OKSV Od 22.9. do 22.10. v avli knjiž. Pripr. Damjana Ivančič. Slavistični dnevi: -Predstavitev dvesto zvezkov Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev in Okrogla miza o šolskem slovarju 6.10. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s SD. Razstava gob Od 23.10. do 24.10. v avli knjiž. Pripr. Gobarska družina Koper. Predavanje KLASIKI V ŠOLI DANES 17.10. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Predavali sta Elisa Arezzù in Maria Grazia Ciani iz Padove. Predavanje E-COMMERCE 27.10. v palači Gravisi v Kopru. Pripr. Amalia Petronio. Predavaia Liana Benedetti Stimbelli. Predstavitev pesnika Aleksija Pregarca 21.11. v čital. knjiž. Pripr. v sod. s KI in SD. Razstava FRANCE PREŠEREN - 200 LET Od 1.12.2000 do 2.2.2001 v avli knjiž. 104 eksp. Pripr. Vitjan Petrinja. Prireditev JISTRA JIMA ŠE ZA POVEDAT 9.12. v Gledališču Koper. Pripr. v sod. s skupino Šavrinske pupe in ragaconi iz Šmarij. Večer sta vodili Rožana Koštial in Irena Urbič. Predstavitev knjige Milana Rakovca ISTRAGRAM 19.12. v čital. knjiž. Pripr. v sod. z društvom Pina. Avtorja sta predstavila Urša Lipovec Čebron in Gašper Malej. Uporabljene okrajšave: akad. slik,- akademski slikar čital. - čitalnica eksp. - eksponati fotog. - fotografije knj,- knjige knjiz. - knjižnica lit.več.- literarni večer nasi.- naslov odd.- oddelek predav,- predavanje pripr. - pripravil(a) razgl. - razglednice razst,- razstava sod. - sodelovanje CCP- Centro culturale polivalente di Ronchi dei Legionari CI- Circolo Istria Trieste CMK- Center za mladinsko knjiž. A. Alberti iz Trsta GMD- Goriška Mohorjeva družba GGRC- Italijanska gimnazija Gian Rinaldo Carli Koper IU- Italijanska unija Reka KI- Klub Istra O KS V- Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper OSSI- Obalna samoupravna skupnost Italijanov OŠ- Osnovna šola PM- Pokrajinski muzej SBK- Splošna banka Koper SD- Slavistično društvo SEDŠ- Srednja ekonomska in družboslovna šola Koper SIK- Skupnost Italijanov Santorio Santorio iz Kopra SIP- Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini iz Pirana SRSLK- Skaldom RS za ljubiteljsko kulturo iz Kopra VSK- Visokošolsko središče Koper ZB- Združenje borcev in udeležencev NOB iz Kopra ZDJP- Zgodovinsko društvo za Južno Primorsko iz Kopra ZKO- Zveza kulturnih organizacij Koper ZRS- Znanstveno in raziskovalno središče iz Kopra Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Trg Brolo 1,6000 Koper Biblioteca centrale Srečko Vilhar Capodistria, Piazzale Brolo 1,6000 Capodistria Pol stoletja - Mezzo secolo 1951-2001 Zbornik ob jubileju Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper Almanacco per il giubileo della Biblioteca centrale Srečko Vilhar Capodistria Glavni urednik - Redattore capo Ivan Markovič Uredniški odbor - Comitato di redazione Ivan Markovič Evgen Koštial Damjana Ivančič Ljuba Vrabec Amalia Petronio Fotografije - Fotografie arhiv knjižnice Prevodi v italijanščino - Traduzione in italiano Ivan Markovič Lektorici - Recensori Damjana Ivančič Vesna Vlahovič Izdala - Edizioni Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper Za knjižnico - Per l’editore Evgen Koštial Tisk - Stampa Tiskarna Stražar Koper Naklada - Tiratura 500 izvodov Koper - Capodistria, november - novembre 2001 NMMii m§Wmw§mWWw