Lea Vatur
Ali me ne poznaš?
Nisem visokega rodu. Ne gojijo me po gredicah in oknih. Skromno sem oblečena. Zamolklo zelena stojim po gomilah, ob vrtih, njivah in stezah, imam prejnato stebelce, pernate liste in vrh uejice rumeno gla-Jiico z belim kolobarjem. Dišim močno. V sebi imam gosto hlapno olje, grenko snov, smolo, gumi in razne soli. Če me razgrizeš, ti bo pogrelo usta in pogrenčilo.
Veliko je pisano v zeliščnih knjigah o meni. Iz davnih, davnih časoD me poznajo matere in zdraoniki. Pozna in časti me ves svet, imajo me v osaki lekarni in v vsaki druiini. Saj sem tolažnica bledičnih in božjastnih, glistavih in grižavih.
Saj me vendar poznaš? Ko si bil še tak nebogljenček, ki ne more še hoditi in ne zna govoriti in si se drl, da so pritekle vse sosede vkup — takrat je oparila tvoja mamica žličko mojega cvetja. In ko si zaužil par žličk mojega ooarka, te je pustilo hudobno ščipanje. Če te je hotela lomUi božjast, te je namazala mamica z mojim oljem in dala gorak obkladek iz mojih glavic in pšenične moke. Pa so te bolele oci, \ izpahnilo se ti je po ustih in d nosu. Mamica ti je izpirala oči in usta z mojim ovarkom. Če te je bolela glava, ko si bil mračen, ko si bil pregret, zmeraj ti je pomagal moj ooarek. Moji obkladki so ti pregnali trganje iz ušes in zob, kuhan sok mojega stebla ti je vzel trud iz nog. Me poznaš zdaj? Jaz zdravim jetra in vranico, mrzlico in udnico, ze-lodčne in udne bolezni, sem prijateljica otrok in odraslih. Ostani mi zvest in žioel boš dolgo. Nabiraj in posuši me: cvetne glavice v pa-pirju, stebla z listi na soncu. Namoči me v iganju. (16 gramov cvetja na pol litra.) Za osako slabost o želodcu in v črevih jemlji po žlički. Ko si nahoden, si moči s tem obraz in izpiraj z razredčenim usta. Tako si ohraniš zdrave zobe. Grinte na nosu in po obrazu se pozdravijo hitro, če jih zmočis večkrat s tem žganjem. Iz mene žgejo zdravilno vodo in olje. Doma si napraviš olje, če ga naliješ na moj cvet in ga imaš mesec dni na soncu. S tem oljem si mažejo stari Ijudje krii in noge pa imajo lahko hojo.
Le poglej v knjigo, kaj pišejo o meni, sama se vendar ne smem hvaliti. In tudi treba mi ni. Vendar me skrbi, da imam sorodnice, ki mi jemljejo ugled. Prva je »njivska kamilica« (Anthemis arvensis), ki nima zdravilne moči. Spoznaš jo po tem, da ne diši ne slabo ne dobro. Druga je »pasja kamilica« ali smrdolika (Anthemis botula), ki se raz-likuje tudi po postavi nekoliko od mene. Čuuaj se je! Njen duh pre-žene miši in bolhe, vabi pa k sebi žabe in krastače. Zato so jo imeli v starih časih za čarovniško zel. Marsikdo je obolel, ker je pil ovarek tega smrdečega cveta, zato ne puščaj suojega. nosa doma, kadar na-biraš zelišča. Po smrdoliki boli glava in se vzdiguje želodec. »Žabjekt ali barvalna kamilica (Anthemis Unotoria) ti pobarva lepo rumeno vse, kar zmočiš v njeno izkuho. Tudi ona diši zoprno in ima okus po po-knarjenem zelju. Nekdaj so hvalili njen ovarek kot pomoč za žiučne in udne bolezni in njene liste kot obkladek za irde bule.
Imam pa tudi gosposko in imenitno sorodnico, ki jo negujejo po vrtih, to je »žlahtna« ali »rimska kamilica^, ki pomaga v boleznih kakor pomagam jaz, vendar ni tako priljubljena in ne tako priporočljiua, ker so v njej Dse bolj močne snooi in škoctuje njen ovarek, če je premočan.
93
Po pravici povedano pa je taka tudi z mojim ouarkom: če preores            1
moje coetje ali če ga vzameš preveč, se ti vzdigne želodec.               '              I
Moja sorodnica je tudi »zgaga« (Anthemis pyrothomus), ki ima mojemu podobno steblo in coet, samo bolj hudo diši in bolj grenka je. Njen cvet kuhajo za povratno mrzlico, krče in otoke.
Zdaj me pa poznaš in veš, da mi je latinsko ime »Chamomilla« in domače — kamilica in da sem zvesta prijateljica vseh otrok.