CENA 100 SIT
Ti dve sliki sta si le na videz podobni. V resnici je med   njima deset razlik. Poiščite jih.
K
Za pismene, polpismene in tudi za VAS
Za pismene, polpismene in tudi za VAS
^fe
%r
(H.95.
Saj ni res, pa je:
Neverjetni dobitki za pravilno rešeni uganki. Honorarje je prispevalo Društvo prijateljev študentov. Na-grade so se podvojile, ker smo do-bili le eno pravilno rešeno križanko, pa še ta ima eno napako:
l.nagrada: 20.000 DEM 2.nagrada: 20.000 DEM 3.-10. nagrada: 20.000 DEM 10. - 100. nagrada: 20.000 DEM
In pa še devetsto tolažilnih nagrad, se pravi doživljenjskih naročnin na Tribuno.
Rešitve pošljite na naslov: Tribuna, Kersnikova 4 61000 Ljubljana
Rešitev prejšnje križanke: Enopjmemuš, Sajn, Poražl, Aleks, Ka-rei, je, Tadejo, S, Prasc, ovčar, Maur, Razobrc, I, Etal, EA, logos, EJ, RU, irunu, Karaks, JB, moukužek, orkaba-ba, Ivo, Mkaro, Ečovoj, Cojzej, lvan.
HS
Kersnikova 4,
61000 Ljubljana,
tel 131 7010,
fax 319 448
Glavni in odgovomi urednik: Primož Zevnik
&MI*4
\
Tribuna je glasilo
ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE
UNIVERZE v Ljubljani
KAZALO
STRAN         (JVOCJ y
14     mitologijo         < seksualnega (2)
STRAN
Fetišist 24 kapučina
Organizačijski tajnik:
Primož Kocuvan
Mitja Čampa
Družbeno-inforjnatiuni sklop: Mitja Cander
Ku.ltu.ra: Aleš Šteger
Študentska problematika: Marko Hercog
Od tu in tam: VeseliVolk
(Jrednik fotografije: Marko Hercog
Oblikouanje; Nataša Movak
Lektorji: Tina Verovnik, Tina Zagernik, Petra Tomažin
Naslounlca: SLOVENEC, d. o. o.
Prelom: SLOVEMEC, d. o. o.
TRIBCINA JE ČLAN EJN MEMBER OF A E(JROPEAN
JOURNALISM NETWORK PRAGUE, eZECH REPdBLJC
Prišpevke lahko prinešete ali pošljete
na uredništvo ali na uradne ure
urednikov.
Izhaja vsak prvi ponedeljek v mesecu. Cena 100 SIT, 15 ATS, 1.5 DEM, 1250 m
UVO D NIK
OB OBLETNICI
NAŠEGA
UREDNIŠTVA
Tribuna bolj in bol/postaja medij, ki dobiva na teži inje lepo sprejeta tudipri študentih. Še vedno pa seporaja težnja, da biše vedno Tribuna morala biti medij v službijezne in nezadovoljne mladeži, da bi morala produdrati vedno znova in znova politično opcijo, seposvečati subkulturi in njenemu posebnemu mehanizmu. V tej številki uredništvo zopetponiga študentsko problematiko, ki na dvanajstih straneh nosi preglede informadj, napotkov za študente, dogodkov iz same ŠOU in drugih koristnih informacij. Ostajamo pa še vedno na loku esejistke oziroma na loku globalnih problemov družbe kot največjega živega organizma. Ravno tu na tempodročju iščemo svoje relevantno mesto, svojo opcijo, kijo ponujamo in kot se izkazujejo dragi brald, tudi radi sprejemate. Ravno akademski model, ki ima večjo distanco, ravno ta model lahko profanizira tisto, kar se zdi vredno obsodbe. Ravno zadnji sklopje refleksifa tistega, kar so slovenski teoretiki odkrivali v osemdesetih letih, publidstična realizatija postmodernizma, kipa dobiva v tako realiziranijazi grozl/ive in d,o dovršenostigroteskne pomene. Družil nasje pluralizem in odprtost uredništva do novih sodelavcev. V teku drugega leta se bomo potrudili še bolj. Želimopasi, da bi se naša zasnova Tribune ohranila in utrdila, safje od tega odvisna zunanja podoba razmišljujoče študentske skupnosti, kije upoštevanja vredna sila in tudi končna perspektiva vsedružbe, marne?
PRIMOŽ ZEVNIK, glavni in odgovorni urednik
OPOMBA CJREDNIŠTVA:
Prejšnja številka Tribune je bila dvojna edicija, zato Tribuna med zimskimi počitnicami ni izšla.
STRAN
30
Intervju:
Janez
Vrečko
STRAN
38
Druga Anglija
STRAN
44
Težko do denarja zasluženega preko ŠS
STRAN   ;
46
Zloraba denarja za 5 študentsko prehrano?
STRAN
58
Speča kraljična
STRAN
61
Recepti tete Ete
PINTER ANDREJ
DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI ČASOPIS!
Na prvi pogled se zdi, da je dobra obveščenost, ki )o sicer pripisujemo mno-žičnim medijem kot ve-liko zaslugo pri razvoju človeške družbe, nekaj čisto zares dobrega in ko-ristnega. Toda sodobnost nas je neopazno izučila, da se tudi najbolj bleščeče medalje z zadnje strani bolj slabo svetijo.
Sicer pa, ste se že kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo z našo družbo, če bi ji odvzeli medije? Če bi jih čisto enostavno odstra-nili in bi potem naslednje jutro nihče več ne mogel brati svojega priljubljenega ko-lumnista, nihče več poslušati dopoldan-ske glasbene opreme na radiu, nihče več gledati večernega dnevnika in nihče več pošiljati "pisem bralcev" na uredništva ali če nihče ne bi več mogel v roke prijeti Tribune in je prebrati od Tu do Tam? A? A!? No kaj?
Hecno, ne? Tako drobcene stvarce, dejansko pa pomenijo tako veliko. Am-pak tale uvertura stoji tam, kjer je, samo zato, da ne bi pozabili, kolikšna je dejan-ska vrednost zadeve, ki jo bomo v na-daljevanju postavili pod drobnogled. Vendar tokrat iz druge, temnejše plati; torej: "Mehr Licht in ad rem!"
Prav gotovo veste, da ga na svetu ni človeka, ki ga ne bi vsaj malo zapeljalo, da ne rečem izrodilo, ko okusi oblast ali ko vsaj zasluti možnost in način, kako se do nje dejansko dokopati. Veste, podob-na zgodba velja tudi za medije in pri nas je začela dobivati svoj epilog kar kmalu po vzpostavitvi demokratičnega sistema, ko so tisti, ki medije kot institucijo sesta-vljajo ugotovili, da lahko že samo z bar-vo svojega ustvarjalnega peresa krojijo politično življenje, torej postajajo ne le "medijske zvezde", ampak tudi (poleg siceršnjih: politične in ekonomske) še neka tretja oblast, vse to pa samo zato, ker se je iz dediščine preteklosti v današnji čas vmešal povsem nepravilen aksiom, da bolj ko se mediju uspeva di-stancirati od državne uprave in oblasti, jo tako rekoč sesuvati, vse večja postafa njegova moč.
Posledica tega danes neustreznega ak-sioma, v svetovnih razmerah skoraj ekskluzivizma, pa je kliše, v katerem se prava slika o podobi in vlogi medijev v družbi, ki se na prvem mestu označuje za demokratično, kar nekako zamegli. Sredstva množičnega komuniciranja pri nas so zato disfunkcionalna ne samo na eni, kakor se dogaja v demokratičnem svetu (brez ZDA!), temveč, prav prese-netljivo, kar na dveh bistvenih ravneh.
Najprej je tu disfunkcija na mediacijski ravni in potem še na ravni konstrukcije znanja, ki se je v svetu pojavila z uvelja-vitvijo medija medijev, televizije. Vendar, da bi razgrnili oba problematična nivoja, bi potrebovali vsaj dvakrat veČ prostora kot mi ga je urednik sicer namenil, pa si
zato tokrat poglejmo disfunkcionalnost medijev samo na prvi, na mediacijski ali posredstveni ravni. Namreč, med primar-ne funkcije sredstev množičnega komu-niciranja sodi vloga tampona med dvema družbenima sferama, sfero državne oblasti in sfero civilne družbe. Pravza-prav je iz potrebe po ustrezni zapolnitvi tega nikoli inertnega prostora med njima do realizacije prvih medijev sploh prišlo, kajti civilna družba na nek način mora vedeti, kaj se z državno upravo dogaja. Po drugi strani pa velja to tudi za obra-ten pretok informacij, saj je civilna druž-ba vendarle tisto, zaradi česar državni upravi ne moremo reči, da je tipični lar-purlartizem.
Medijski sistem je torej funkcionalen, govorimo seveda v smislu medlacijske vloge, takrat in samo takrat, kadar "ne-prijetno vztrajno", kot bi rekel Jože Men-cinger, gleda pod parkeljce oblasti, jo to-rej nadzira, kontolira in takrat, kadar sočasno s prej navedenim poučuje, infor-mira javnost oziroma civilno družbo ter jo tako na določen način tudi kontrolira. Kontrolira s tem, da skuša poeneotiti ali vsaj homogenizirati sicer hudo raznovr-stne partikularne interese posameznikov in institucij v nek kolektiven družbeni, lahko pa tudi nacionalen, če je medij vse-nacionalnega značaja, ali pa, zaradi mene, tudi svetovni interes. Problem pri vsakršnem posredništvu pa je, da je pred vsem drugim subjektivnega značaja; pa naj gre za borzno posredništvo, medna-rodno vojaško arbitražo ali pa samo sodniško posredovanje pri športnih obračunih. Ravno zato se ta osnovna funkcionalnost kaj kmalu sprevrže v svojo popolno disfunkcijo, kajti osebna materialna (redko tudi nematerialna) korist stopi v ospredje posameznikovega delovanja znotraj množičnega medija še tisti trenutek, ko je za to podana najmanjša možnost. Prav ta disfunkcio-nalna dimenzija je posledica klišeja, razloženega v uvodu, njeno poenosta-vljeno bistvo pa je, da medije v Sloveniji prav zaradi tega dejstva nadvse težko prepoznamo, kot je bilo to v navadi po Dennisu McQuailu, za ogledalo družbe-nega dogajanja. Celo nasprotno bi lahko rekli: naša družbaje postala ogledalo medijskega dogajanja!
Če vam ni povsem jasno, kaj bi bilo v tem slabega, naj vam v spomin prikličem znani stavek, ki so vam ga najbrž še majčkenim frockom brale babice; tisto,
saj veste: "Ogledalce, ogledalce na steni povej..." Celotna Grimmova pravljica je namreč  izvrsten   in  celo  vizionarski prikaz dogajanja, za katerega je značil-no dejstvo, da neposredne in dejanske oblasti nima niti sfera "oblasti" niti sfera civilne družbe, oblast ima namreč sfera, ki jo po Francetu Vregu lahko oz-načimo tudi kot mehanizem za sprožanje "kolektivnih družbenih akcij". Da sem Grimmov imago označil za vi-zionarski, me je pravzaprav zani-mirala zanimiva podobnost z more-bitno in povsem možno projekcijo naše družbe. V pravljici namreč metaforično    propadeta obe družbeni sferi: (gr-da) "oblastnica" in (pre-krasna) "civilka", in to zaradi   ogledala   (=me-dija). Ta ni lepa stran     ~~ zato, ker je prevelika ovi-     — iA- -ra ta grdi, ta grda pa zato, ker ob eliminaciji tistega, čemur oblastnikuje, izgubi osnoven identitetni motiv. Samo medij ostane v pravljiici ne-spremenjeno   neposreden.   Racionalno kontrolo nad njim je torej slednja od družbenih  sfer  izgubila  in v takšni "izrojeni", grimmovski, če hočete, druž-bi o kakšni posebni demokratičnosti s či-sto vestjo kar nekako ne moremo govo-riti.
Najbolj pa je jasen tak kopernikanski obrat vloge medijev v luči družbenih norm, ki praviloma omejujejo družbeno delovanje, in sicer na nivo racionalnosti. Če me spomin ne vara (premočno), po-tem se boste najbrž lahko spomnili šte-vilnih nedavnih razprav v javnosti o no-vinarski etiki, o neomejenih sredstvih manipulacije, ki jih mediji pridno iz-koriščajo, pa jih po mnenju vseh ne bi smeli, pa še o čem... Bistvo tega pa je pravzaprav paradoksalno. Primarna, mediacijska vloga medijev naj bi bila ta - ki smo jo sicer že spoznali, pa pravza-prav nič hudega, če si jo predstavimo še enkrat - da bi sferi civilne družbe posre-dovali vse, kar se bistvenega za družbo odvija na ravni oblasti in v obratni sme-ri posredovali vse, kar je pomembnega v življenju in mišljenju navadnega člo-veka. Toda v vseh debatah je bilo slišati pomisleke in probleme o nečem povsem tretjem, o etičnosti! "Pazite to", o etično-sti novinarskega poročanja!!! To vsekakor pomeni, da z mediji, oziroma s tistimi, ki medije v mesu in krvi sesta-vljajo, nekaj ni čisto v redu. Poglejte, če bi naj bilo medijsko poročanje objektiv-no, za medijski prostor pa značilno, da se uveljavijo samo najboljši mediji, to pa so (v načelnem in s tem v idealnem) taki, ki so z informacijami in njihovimi interpre-tacijami ažurni, korektni, zgoščeni, jasni in obenem prodorni, potem o kakšni etič-nosti objektivnega sploh ne bi smelo biti govora. Ampak o etičnosti govorijo celo novinarji sami, torej tisti, ki so v delov-nem času del medijskega aparata, s či-mer se mi vsiljuje sicer hudo špekulati-
ven zaključek, da obstaja omenjena pro-blematika samo kot "kao profesionalno" dodatno sredstvo diskvalifikacije konku-renčnih kolegov.
Za boljšo ilustracijo naj vas spomnim na medijski sistem v ZDA, kjer pravza-prav prihaja do podobnega di-sfunkcijskega zapleta kot posledice konkurenčnosti, le da iz povsem druge zasnove. Pri nas je problem v miselnosti, ki je rezultat in posledica tranzicije in zaletave dominacije infantilnega libera-lizma kot doktrine tržnega obnašanja družbe, v ZDA pa je problem v pretirani profitizaciji vsega in vsakega. V tako ek-stremno neizprosnem konkurenčnem si-stemu tam čez lužo je bilo zato razumlji-vo, da so se čez čas izkazale za profitno uspešnejše tiste informacije, ki so bile malenkost modificirane v smeri k spek-takularnosti in zabavnjaštvu. Ker pa vse informacije niso samo neresne, se je v spektaklu bolj naklonjeno modificiralo tudi izbirno rešeto, kar je pravzaprav pri-mer (za zdaj še) uspešne mutacije me-dijskega sistema, kajti za corpus operan-di medijskega sistema je sedaj pomemb-nost (pomembnost informacijske menja-ve med obema družbenima sferama) na-sproti prodajni vrednosti celo nepomem-bna! Razlika z našim družbenim okvi-rom je torej samo v tem, da pri nas muti-ranje, ki ga nekateri povsem pravilno, predvsem pa upravičeno označujejo kot "naivno kopiranje anglosaksonskih zgledov", (še) ne gre na račun profitiza-cije medijskih vsebin, temveč na račun pretirane subjektivne koristolovske ma-nipulacije z njimi.
Vse to skupaj pa predstavlja (tudi/pre-dvsem pri nas) velik posreden pritisk na sfero civilne družbe, malo manj pa celo na sfero državne uprave. Dogajanje v so-dobnosti namreč že brez tega preti civil-no družbo povsem demobilizirati; sistem pluralističnih sistemov strankarske konkurence zožuje njen vpliv na "najožje možne kanale", kot je nekje za-pisal Arato, liberalnotržni sistem sveto-
vnega gospodarstva bi jo nadv-se rad videl zreducirano na ekonomsko družbo, množični mediji pa prevzemajo celo ti-sto, zaradi česar jih je sama civilna družba sploh razvila -mislim namreč na kontrolno fun-kcijo nad sfero oblasti. Toda, vrnimo se za hipec k izvo-rom mediacijske disfunkcionalno-sti naših medijev. Edinole tam se namreč še lahko kaj spre-meni, da bi množični mediji le postali spet samo papirna-ti tiger. Celo za tri dejavnike lahko rečemo, da so odloči-lni pri vsem tem. Prvič je tu vprašanje materialne osnove posameznega medija, ki je danes naj-brž primarni predpogoj za funkcioniranje kate-rega koli medijskega aparata. Zatem se na svetlo postavlja proble-matika objektivizacije posredovanja me-dijskih vsebin in še kot tretjič je tu vprašanje, ki ga lahko ubesedimo kot problem "svobode tiska".
S finančnim konstruktom naj bi bilo tako, da bi medijskemu sistemu omo-gočal točno določeno fleksibilnost v re-produkciji in distribuciji informacij. Nikakor pa naj ne bi bil finančni moment tisti, ki bi določal togost v produkciji informacij. Toda je že tako, da je denar vse bolj tudi sveta vladar in kar enosta-vno ne moremo ubežati takšnim "neu-streznim" posredovanjem v oblikovanje medijskih vsebin. Na področju objektivi-zacije medijskih vsebin pa, za razliko od denarne problematike, vsaj določene stvari je mogoče popraviti na njihovo funkcionalno izhodišče, pa čeprav gre pri tem za vrnitev nazaj na "razsvetljenski" tip novinarstva, za katerega je značilna miselnost poklicnega poslanstva, zavest o pripadnosti progresivnim družbenim silam, itd. Še najbolj smiselno pa je raz-pravljati o izjemno obsežni tematiki "svobode tiska". Namreč, če je medij po-gojen in dirigiran s finančnimi sredstvi, o popolni svobodi ne gre govoriti. Pri tem je medij celo tako "nesvoboden", da mora za preživetje mešati resno in zaba-vno informacijsko vsebino, občinstvo pa je v tem računu tako nepomembno, da medij vsebinsko ni sestavljen zanj, temveč za sponzorje.
Povratek medijev na njihovo funkcio-nalno pozicijo lahko vidimo torej v tem, da na kakršen koli način presežejo vse tri "izvirnegrehe": finančno odvisnost, su-bjektivnost posredovanja informativnih vsebin in zabavnjaško naravnane sheme distribucije informacij. Za začetek pa bo najbrž potrebno sesuti tisti neustrezen kliše iz uvoda in priti do spoznanja, da je medij dejansko močan, ko je zgoščen, ažuren, jasen in objektiven. Pa lepo se imejte do prihodnjič, aja, in ne pozabite gledati televizije, brati časopisov in poslušati radia! Saj veste, pravočasna obveščenost je mati modrosti...
BORUT OSONKAR
TALCI TELEVIZIJE
TELEVIZIJA DELA GLEDALCA. IN ZAKAJ JE GLEDALEC KRIV.
Kot primer bo poslužil Stoneov Natural Born Killers, Mlada morilca domiselno ubijata ves film, končata pa z družinskim hepi endom. Filma takrat ni konec, kajti ostane njuna krivda. V sedežu kinodvorane, ko še kar bolšči v odjavno špico in ne more verjeti temu, kar je pravkar videla. Da je masaker sploh mogoč, je kriv gle-dalec.
O PRALNEM STROJU
Najprej zgodovina. Ali kako se je vse pričelo s konkurenčnim bojem dveh podjetij,   proizvajalk  gospodinjskih aparatov. Prva je izdelala pralni stroj. Kako fantastična je ta iznajdba, vedo povedati gospodinje in gospo-dinjci, ki bi se zanj odpovedali ognju in kolesu, če bi bilo treba. Druga tvrdka je vrnila udarec in na trg poslala televizor, za kate-rega je mislila, da je enakovreden pralnemu stroju. Pa se je uštela, televizija je na tržišču popolnoma premagala pralni stroj. Ne glede na dejstvo,  da  njeni razvojni inženirji niso popolnoma razu-meli princip delovanja slednjega, so doumeli, da stvar mora nekaj
prati na podlagi različnih progra-mov. To pa za zgodovinsko pre-vlado televizije še ni bilo dovolj. Odločilna je bila malenkost, vrag se je tudi tokrat skril v detajlu. Pralni stroj ni imel daljinca.
O NOVICAH
Naslednji korak v teoriji televizije.    Predpostavimo, da novice ne obstajajo. Vsak novinar bi takoj pripomnil, da si jih je potemtakem treba izmisliti. Ko so izmišljene, jih je treba objaviti, kajti v na-sprotnem
primeru poklic novinarja nima smisla. Konec koncev mora nekdo opraviti tudi to delo. In ko so objavljene, morajo biti privlačnejše od konkurenčnih. Treba si je torej izmisliti naravnost neverjetne novice. Konkurenca počne tudi to. To-rej je treba naravnost neverjetne novi-ce producirati ves čas. In jih seveda objavljati. Kajti kar ni v medijih, se ni dogodilo. Kar pa se ne dogodi, tega gle-dalec pač ne more izvedeti. Ta pa ima pravico izvedeti! Saj živimo v demokra-ciji.
Torej mora biti javnost odlično obveš-čena. Se več. Javnost mora biti obveš-čana ves čas, ali pa bo postala nezau-pljiva. Nezupljiveži pa ne kupujejo no-vic vseh sort. Zato je treba neizbežno in za narodov blagor novice producirati, objavljati in biti hitrejši od konkurence ves čas.
Porabniki novic, info džankiji na ne-nehnem overdoseu, pa informacijski hladni vojni med različnimi medijski-mi fabrikami kakor natripani mrzlično sledijo. Because we asked for it.
O KRIVCIH
Konkretizirajmo stvari in se osredo-točimo na medij televizije kot najbolj kompleksnega vseh medijev. Takoj na začetku se pojavi vprašanje, kdo je od-govoren za vedno večji medijski trg. Če za trenutek odmislimo umetno us-tvarjanje potreb v družbi izobilja, so to v največji tneri sami porabniki, gledal-ci. Krivi so, ker gledajo. To je hkrati tožba in sodba. Vendar bi se gledanju bilo nesmiselno odreči. Prvič zato, ker je, kakor se bo pokazalo kasneje, gle-danje užitek in hkrati kazen za ta uži-tek, predvsem pa zato, ker sladka per-verzija gledanja televizije ni v tem, da jo gledamo, temveč kako jo gledamo.
Gledamo zmeraj to, kar želimo vide-ti, ne glede na dogajanje na ekranu. Lisjaki "na drugi strani" ekrana nam pri tem pomagajo. Ustvarjajo videz dialoga z gledalcem, na primer z nepo-srednim nagovorom. Za dialog, ki je model govorne in sploh komunikacije, klasična teorija komunikacije predpo-
stavlja enakopravnost in izmenlji-vost vlog govorca in poslušalca. Dialoga z ekranom pa ni. Televizija zato ne nastopa kot posameznik, temveč kot instanca, ki gledalca na-govarja zviška in mu ne pušča mož-nosti dialoga. Je nekaj neosebnega, govoreči gospodinjski aparat, ki nam kaže prostor v dveh dimen-zijah. Vendar svoje lažnivo početje uspešno prikriva za našo lastno ilu-zijo.
Zato nastane temeljni odmik od običajnega govornega modela ko-munikacije. Pomanjkanje resnične interakcije premošča neposredni na-govor instance televizije skozi usta napovedovalca/ke, ki gleda gledalca v oči. Mimogrede, je kdo od gledal-cev kdaj pomislili, da ga televizija lahko "gleda" tudi kam drugam kot samo v oči, prav posebej, ko sam ne gleda na ekran!?
Ustvarja se videz možnosti izbire. Ponujena možnost, navidezna ali ne, deluje kot dar, ki obvezuje in zahteva protidar - gledanje. In že smo v fotelju.
VFOTELJU
Zgodba o tem, kako gledamo, se tam ne konča. Če bi bilo tako, bi po izključitvi sprejemnika vstali in vso reč kratkomalo pozabili. Televizija, najuspešnejši krojač skupne zavesti, ostane v gledalčevi glavi še dolgo po izključitvi sprejemnika, ko podoživlja izkušnjo migajočih sličic. Nekaj takšnih izkušenj gre izpostaviti.
Prva je identifikacija. Cloveka najbolj nagovarjajo stvari, s katerimi se lahko identificira. Objekte identifikacije z ekrana izbira po presoji lastne osebno-sti, oziroma podobi, ki jo ima o samem sebi. Ta pa ni nujno, da je v skladu z resničnostjo. Povedano drugače, ker se ne poznamo dovolj in napačno oceni-mo lastno notranjo podobo ali ker na ekranu ne najdemo nam primerne, se identificiramo z drugačno, s tisto, ki je na voljo. V vsakem primeru z napačno.
Mitologizacija sledi na podlagi sprejemljivih ali nesprejemljivih družbe-nih vrednot. Nekaj, v kar se absolutno ne dvomi. Civilizacijskih nedotakljivih tem je cela vrsta, na vrhu sta seks in nasilje, ki se zaradi tega najbolje pro-dajata. Sodobni televizijski gledalec je podoben gledalcu v rimski areni. Z majhno razliko. Za še več iger bi se odpovedali kruhu. Stvari, ki so do neda-vnega bile uprizorljive samo v domišljiji posameznika in le redki so upali o njih fantazirati, kaj šele govoriti, so danes dnevno na ogledu. Prepovedani sadovi civilizacije, ki jih na samem zaviti v va-rovalno domačnost dnevne sobe uživa-mo po možnosti še sveže, v živo. Kako lepo je biti sam doma.
Televizija.in mediji nasploh, nasto-pajo kot moralne instance, razsodniki o dobrem in slabem, o spodobnem in spotakljivem. Dajejo žegen moralnosti ali nemoralnosti nekege početja. Krite-rij niso humani, temveč uredniški, ekonomski. Pri tem ne gre pozabiti, da mediji početje s tem, ko ga prikazujejo, šele ustvarjajo. Uživanje medijev je zato zmeraj uživanje selekcioniranih in vsaj enkrat že interpretiranih po-dob. Stvar gre še dlje. Ne samo, da mediji dogodek ustvarijo, ga moralno ožigosajo in prodajo pod krinko pravi-ce javnosti do informiranja, poskušajo se postaviti tudi kot izvrševalci lastnih sodb. Umazani del posla prepustijo gledalcem.
KAJ PA GLEDALEC?
Kje se v našteto vključi gledalec, je prepuščeno njemu samemu. Pomem-bnejše od trenutka njegove mobiliza-cije, ki nastopi skoraj gotovo, je po-dobnost migajočih ekranskih podob z resničnostjo okrog njih in odrešitev gledalčeve odgovornosti. Prvič, podob-nost migajočih sličic daje televiziji ve-rodostojnost. Gledalec na televiziji pre-poznava ulice, drevesa, ljudi, stvari, ki so mu znane in za katere misli, da jih pozna. Ker misli, da zato pozna tudi televizijo, ji verjame. Drugič, moralna neobremenjenost sledi iz domačnosti okolja, v katerem gledamo. Za ilustra-cijo si zamislite lasten odziv ob prizo-ru, kjer trije z brcami obdelujejo četr-tega, ležečega na tleh a) pred vašimi
očmi in b) na televiziji.
Za razliko od ostalih gospo-dinjskih pripomočkov postane tele-vizija siva eminenca naše vsak-danjosti, nov član družine, ki ima večjo avtoriteto kot ata, mama, mož ali žena skupaj. Novi in najbolj ne-zahteven družinski član, ki je hkra-ti tiran.
IN KONČNO
In končno, zakaj je film Oliverja Stone-a odlična in ta hip ultimativna kritika gledalca in televizije, predv-sem njenega obrata za proizvodnjo novic? Ker v kinodvorani na televi-zijski način pokaže, kako doma gle-damo televizijo. Kino film, ki upora-blja vsakodnevne televizijske prijeme. Od soap oper, dnevnih po-ročil, risank, nagradnih kvizov, pu-stolovskih prizorov, do "hepi endov" in dramatičnih vključevanj v pro-gram. V filmu ni fikcije, vse kar gle-damo je vzeto s televizije, tako po načinu montaže, vodenju dialogov, uporabe črnobelih sekvenc, postavi-tve luči in kamer ali uporabe različ-nih snemalnih tehnik. Torej je vse res, kakor je vse res, kar je vidno na te-leviziji. Vendar rezultat gledanja "fil-mske televizije" ni takšen kot doma. Kje je zanka? Zanka je v tem, da je bil potreben avtoriteta kot Oliver Stone, da je v dvournem kino video spotu o tem, kaj je najbolj gledano na televiziji, po-kazal, kakšno morilsko kačo je TV gle-dalec vzredili na lastnih nedrjih oziro-ma daljinskih upravljalcih. Kača lahko ubija dobesedno ali "samo" duha. Vse-eno, rezultat je isti - trupla. Zato je šok, ki ga gledalec dozivi ob gledanju filma, čisto sprenevedanje. Vse videno namreč lahko v še večji meri gleda tudi doma. Povrh vsega še zastonj.
Kako na osebni ravni spoznati, ali je stvar z gledanjem televizije že šla pre-daleč? Ko ne pomaga več nič drugega, se naj gledalec skuša spomniti basni o vremenu K
Opomba1: Avtor je g. Jože Vogrinec,
predavatelj na Filozofski fakulteti,
ki se ukvarja s teorijo televizije.
Med drugim.
Nekega  dne  se J.V.  znajde  pred odločitvijo, ali naj na ulico s seboj vza-me dežnik ali ne in ali naj obleče pulo-ver ali puhovko. Odločitev ga toliko bolj mori, ker se mu ponavlja iz dneva v dan. In vsak dan jo rešuje na isti način. Mukotrpno se poskuša spomniti vče-rajšnje televizijske vremenske napove-di za danes dopoldan. Na teletekst sploh ne pomisli. Kaj šele na preprost pogled skozi okno. Opravičilo — Uredništvo se iskreno opravičuje avtorju intervjuja z dr. Ljubom Bavconom (Tribuna, št. 6/7) Borutu Osonkarju, ker smo pomotoma izpustili njegovo ime pod prispevkom.
ROMAN GUSTINČIČ
BITI DRUGACEN
Mladi in subkulture , 1. dei
Izvor ter odmevi v Angliji brez posledic
Svetovne vojne 20. stoletja so bile strašne, kot je strašna vsaka vojna, v ka-teri primankuje hrane in vi-taminov. No, tudi te more je bilo enkrat konec, nakar smo pričakovali pošten obed v družinskem okolju, toda ne, mladi, "radost ži-vljenja" vojnih veteranov, so postali doma neješči, kajti "zavšečil" se jim je "sveži zrak" urbane džun-gle, ki ga še danes veselo inhaliramo.
Nekakšne začetke mladin-ske subkulture najdemo v ZDA že v dvajsetih in tri-desetih letih dvajsetega stoletja. Glavni nosilec tega dogajanja je predvsem sre-dnji razred, ki vključuje srednjošolsko in uiverzitet-no šolajočo se mladino. Mladi, predvsem v srednjih šolah, začnejo razvijati la-stne oblike družbenega ži-vljenja, ki je drugačno in tuje od družbenih norm. Da se to zgodi ravno na sre-dnjih šolah, ni slučajno, saj se je med leti 1900 in 1930 število srednješolcev po-večalo za 650%.
Družinski proračun je tej mladini omogočal tudi nov način preživljanja prostega časa. Z družinskim avtomobi-lom, ki ima radio, in dekletom si lahko odšel daleč stran od svojih staršev in družbenega nadzora. Del njihovaga sveta, zabav so postale cigarete, alkohol, ličenje in filmske predstave.
Tako avtorja Lynds že Ieta 1937 pišeta o "samozavedni subkulturi mla-dih". Subkulturi, ki ni zajela mladih de-lavcev iz delavskega razreda, saj so bili v tridesetih Ietih osiromašeni z eko-nomsko krizo, podobno kot mladi na univerzah.
Prav z njimi pa se začenja razvoj mla-dinske subkulture v Angliji po drugi svetovni vojni. Tako kot v ZDA, se je tudi v Angliji po letu 1945 zelo dvigni-la življenska raven, kar je prispevalo k temu, da je začel delavski razred igrati v družbi pomembnejšo vlogo.
NAJSTNIKI, TISTI KATERIH NAJBOLjŠA PAŠA POSTANEJO IZLOŽBENA OKNA TRGOVIN
Ti mladi, ki jih zasledimo v ZDA pred drugo svetovno vojno predvsem kot mladino srednjega razreda, v Angliji dobijo odmev v poplavi porajajoče se delavske mladine.
Delavski razred, zastopan v delavski mladini, torej prevzame te "najstniške atribute" in jih razvija naprej v razvijajoči se potrošniški dmžbi.
Po S. Frithu se v petdesetih letih uveljavi bolj najstniško obnašanje, šele pozneje, v šestdesetih letih, pa mladin-ska kultura kot taka. Najstništvo se se-daj kaže v novih možnostih preživljanja prostega časa in prosperiteti, ki jim jo nudi družba. Najstnik ima dovolj de-narja za nove stvari in zapravljanje, kar ga vzpodbuja k neprestanemu nakupo-vanju stvari, z namenom, da kupuje nekaj kar ohranja mladost.
Posledica tovrstne potrošnje brez pri-mere in hedonističnega doživljanja sve-ta je pomankanje moralnih norm, nihi-listična kultura in pozneje zatekanje v prestopništvo. Kljub temu pa so ti najstniški prestopniki, mladi delavci, postali tako močna tvorba, da so tvorili del množične kulture.
V veliki meri je prispevala k takšnemu poteku dogodkov predvsem "amerika-
nizacija" angleške najstniške kulture. Ta vpliv se je začel širiti že v dvajsetih letih z glasbo preko filmov, v petdese-tih letih pa se nadaljuje skozi mlade de-Iavce v obliki prostorov za zabave, imi-džu, načinu obnašanja in glasbi.
Najboljšo poosebitev tega časa tako predstavljata: občutljivi fant James Dean in Marlon Brando kot grozeči motorist. Oba sta bila idola najstnikov, ki vsak v sebi nosita podobo moškega z dodatno energijo v preprostem zgodnjem rock'n roll-u. Slednji je bil po mjenju P. Wicke-ja produkt mode inlastnega zavedanja najstnikov, sam stil pa v sebi uporniški in provokativen. Elvis Presley je bil tisti, ki je začel dovolj spretno oponašati čr-nske geste in način gibanja ter kot južnjaški belec ameriškega delavskega razreda pomembno vplivati na glasbo.
TEDIjl, HOTELI Bl BITI KAVBOjl IN
ARISTOKRATI HKRATI; AMBICIOZNA
KARIERA ZA MLADENIČE, Kl OB
TEM SKRBIJO ZA ROPOT
TOVARNIŠKIH STROJEV
Tediji so bili v Angliji prvi vidni pred-stavniki tega novega odnosa do ži-vljenja in možnosti, ki jim jih je prinašalo najstništvo. Ti uporniški naj-stniki so izšli iz razreda nekvalificiranih delavcev, medtem ko so njihove vrstniške skupine predstavljale kvalifi-cirane mojstre in sredješolsko mladino z večjimi ambicijami. Delitev znotraj dela-vskega razreda je tedijem omogočala, da bi ustvarili skupno identiteto z vrstniško skupino uporniških bitnikov. Oni so izhajali iz bolj kultiviranega sve-ta nižjega srednjega razreda, ki se je zanimal za jazz, abstraktno slikarstvo, poezijo in kazal boemstvo, medtem ko so bili tediji kot ksenofobični proletarci njihovo totalno nasprotje. Pogosto so bili vpleteni v napade na črnce in zaho-dne Indijce, to se je pokazalo posebej v rasnih nemirih leta 1958. Bitniki pa so se z istimi marginalnimi skupinami družili preko trgovine z marihuano in modernega jazza.
Tudi kolidži in kava bari v predelu Chelsea so bili daleč od zbirališč tedijev, ki so se nahajala globoko v delavskih predelih južnega in vzhodnega Londo-na.
Tediji so svojo identiteto v prostem času (ta je bil strogo ločen od delovne-ga časa) oblikovali na temeljih glasbe rock'n roll-a in prirejenega aristokra-tskega stila, ki pa je bolj spominjal na imidž iz kakšnega kavbojskega filma. Dolg suknjič z žametnim ovratnikom, čevlji, podloženi z gumo, tesne oprijete hlače, zalizci ter frizura, polna želatine z nazaj počesanimi lasmi so poudarjali predvsem tedijevsko zanimanje za vi-dez.
Te ukradene forme iz drugega sveta so jim prišle prav, saj jim razen sanj kot neperspektivnim delavcem kaj drugega tudi ni preostalo. Oddaljeni svet, prika-zovan skozi filme in glasbo, (glasbeni hit Bill-a Haley-a in film "Rock Around the Clock" iz 1954 oz. 1956, "Heartbre-ak Hotel" E. Presley-a, "Be bob a lula" G. Vincent-a) jih je zelo privlačil, pose-bej zato, ker je bil zanje precej oddaljen in nedostopen.
Fantje z uličnega vogala so v tem sve-tu našli nadomestilo za pomankljivo razvite moralne vrednote, odtujenost in dolgočasenje. S prestopništvom in pou-darjanjem svoje moškosti v skupinah so nekako skrili manjvrednostne komplek-se ter si pridobili občutek statusa.
Lahko rečemo, da so tediji simbolizi-rali subkulturo, ki je bila s svojim uporništvom usmerjena proti pomešča-njenju, po drugi strani pa z zanimanjem za videz navezana na imidž srednjega razreda.
MODI KOT MODNEŽI
Sl Z IMACINARNIM BLIŠČEM
PODREDE NOČ
Pojavili so se na začetku šestdesetih let (med 1962-65) in bili ravno tako kot tediji pripadniki delavske mladine. Jedro modov so tvorili od 15- do 18-letni mla-dostniki iz že omenjenega vzhodne-ga in južnega dela Londona.
Proste večere so modi preživljali v glasbenih klubih "West End-a" ali pa v klubih z rhythm and blues glas-bo. To ponočevanje, bolje rečeno uživanje v plesu in glasbi, je trajalo do jutranjih ur, pod vplivom amfeta-minov in raznih drugih stimulansov.
Glasba, ki so jo modi takrat pos-lušali, je predstavljala britansko inačico ameriškega rock'n roll-a. Vsak mesec se je na trgu pojavil nov odgovor na Elvisa Presley-a.
Tudi The Beatles so že leta 1961 začeli posnemati C. Berry-ja, C. Pe-rkinsa, Gen Vinsent-a in skupine kot so The Coasters, The Drifters itd.
Leta 1963 pa je začela britanska komercialna televizijska postaja ITV predvajati glasbeni program "Ready, steady, go", ki je postal nenormalno popularen med otroki in mladimi. Na njem so sedaj nastopale britanske skupine, ki so kmalu postale komer-cialni hit (modovski imidž, profesio-nalno snemanje v studijih). To so
bili The Rolling Stones, The Animals, The Kinks, The Mody Blues, Dusty Spriengfield itd.
Modovski stil, ki je uspel predvsem med leti 1964 in 1966 doseči svoj višek, se ni čutil le v glasbi ampak tudi v novi modi, imidžu.
Mike Brake loči znotraj modov štiri subkulturne tokove:
Visoki kemp na umetniških šolah. Ti fantje so se skrbno oblačili, včasih tudi ličili. Njihovi nasledniki so bili bleščavi in lesketavi rokerji v zgodnjih sedemde-setih letih, ekstravagantni hipiji, N. Y. "camprock" scena, pa tudi punkerji.
Glavna struja modov so bili "uglajeni modi", oblečeni v obleke z dodatkom
ozke kravate, tesne hlače in obuti v sijoče špičake. Z opaznimi dekleti so se gibali po klubih in se zabavali ob novih plesih.
V tej skupini so dominirali fantje z vespami (skuterji). Videli so se napra-vljeni v vetrovke, široke hlače (ka-vbojke) In platnene čevlje. Njihov dom je bila ulica, včasih pa so svojo "unifor-mo" zamenjali z obleko, ki je dajala vi-dez uglajenosti pravih modov.
Trde mode pa je predstavljal spodnji sloj, ki se je najboljše počutil v ka-vbojkah in industrijskih čevljih. Verjet-no mu je bilo usojeno, da se je v poznih šestdesetih letih razvil v subkulturo skinhead-ov.
Ta modovski imidž in še prej glasbe-no ustvarjalnost so dobro komercialno izkoristili, saj so se začeli tedaj množič-no razširjati butiki z najnovejšo modo, na glasbenem področju pa piratske ra-dijske postaje, prodajalne plošč ter ple-su in zabavi namenjeni "underground" klubi.
Pojavil se je nekakšen mit o "Swin-ging Londonu". "Swinger" je bil tisti, ki je poznal najnovejšo modo, glasbo, za-bavo, skratka tisto, kar je bilo blizu mladim. Center tega dogajanja je bil na Carnaby Street, od koder je London zajel val popularne glasbe, zabave in nočne-ga življenja.
Od tu naprej lahko rečemo, da je mo-dovska subkultura izgubila svojo so-cialno razspoznavnost, postala stvar množične potroššnje in kulturne.
ROKERJI, NAJBOLJ SIGURNI V SEDLU IN ODETI V USNjE
Paralelno z razvojem modovske sub-
kulture, pa se je razvijala tudi kultura
preživljanja prostega časa rokerjev.
Tudi oni so izhajali iz nepriviligirane-
ga dela delavskega razreda in bili
-i nekako kulturni nasprotniki modov.
Sorazmerno zgodaj so zapustili šolo ter opravljali težja dela nekvali-ficirane delovne sile.
V prostem času se je en del rokerjev potepal naokrog z motorji (Easy Ri-der) v črnem okovanem usnju, med-tem ko so preostali v podobni opravi postopali naokoli in kazali svojo agresivno moškost. Motor je prvim služil za razkazovanje moške posesi-vnosti kot dominantnosti.
Oboji pa so prezirljivo gledali na modovski, po njihovem prepričanju nemoški imidž.
Njihova glasba je bil predvsem zgodnji rock'n roll, ki od njih samih ni zahteval kakšnega napora pri razumevanju, ampak jim je dajal predvsem občutek, da so moški, včasih agresivni, tako da so tudi ženske vedele, kje jim je mesto. Od-govornost in spodobno obnašanje je bilo tetn motoriziranim kavbojem tuje, podobno kot tedijem v petdese-tih letih.
MIHAELA STRUHAK
RASIZEM NA POHODU
Rasistično mišljenje je postalo hi-tro normalno in naravno sprejem-ljivo v času moderne dobe. Glav-no vlogo v tem procesu ima libe-ralizem. Tako kot moderna doba podaja definicijo posameznika in družbe, morale in politike, tako služi liberalizem za ideološko le-gitimiranje in racionalizira poli-tično-ekonomske elemente na-stanka rasizma. Potemtakem je liberalizem ključ v vzpostavitvi vzrokov rasizma in njegovega vključevanja kot osnovnega mo-ralnega in sociopolitičnega pome-na za moderno dobo.
Kaj pa je moderna doba? Moderna doba je čas od 16. stoletja dalje. Osnovno samo-razumevanje je postalo v 17. stoletju samo-zavestno in je doseglo intelektualno in ma-terialno zrelost v dobi razsvetljenstva in tako utrjevalo zahodnoevropsko svetovno hegemonijo v naslednjem stoletju. Duh moderne dobe pa je prisoten predvsem v težnji po nadaljevanju napredka: moral-nega, materialnega, fizičnega in političnega k promociji in razvoju civilizacije in osnov-nih standardov, za katere je Zahod prevzel skrb, da bi lahko svoje vrednote postavil kot univerzalne. Glavni paradoks moderne dobe pa je, da je prav liberalizem postavil osnovno doktrino defmicije posameznika in družbe in ne moderna doba kot taka.
Liberalizem je posvečen individualnosti, za katero jemlje kot osnovo moralne, poli-tične in legalne zahteve posameznika v na-sprotju s kolektivom. Liberalizem skuša po-iskati osnove v univerzalnih načelih, ki veljajo za vse Ijudi sveta. Prav zato teži k transcendenci posameznih zgodovinskih, socialnih in kulturnih razlik. In končno, najbolj očitna težnja je težnja po enakosti. Če se vrnemo k začetkom liberalizma in k imenoma kot sta Hobbes in Locke, lahko po njihovih zaključkih definiramo raso kot "moralno irelevantno kategorijo". Njim na-sproti pa lahko postavimo Kanta in Davida Huma, ki sta vztrajala na naravni zaostalo-sti črncev. John Stuart Mill je tako kot njegov oče zatrjeval, da so vsi nebeli naro-di necivilizirani in tako zgodovinsko nez-možni, da bi imeli svojo vlado oziroma svojo državo. Tovrstne ideje so bile opora mnogim angleškim kolonialistom, ki so šli še dalje s tem, da so označili Evropejce (še posebej Britance) kotglavno, gospodovalno raso.
Zaključimo to časovno popotovanje z li-beralno moderno dobo, ki podaja dve izhodišči problematike. Prvo izhodišče je tisto, ki zanika drugačnost ali vsaj njegovo pomembnost. Drugo izhodišče je v bistvu
skoraj enako; lahko priznamo drugačnost drugih in jo toleriramo.
Rasizem je posebne vrste biološka doktri-na, usmerjena k poudarjanju neenakosti pri ljudeh, ki izvirajo iz različne telesnosti. Ne-enakost je biološki determinizem, ki temelji na skupinski dednosti in je potemtakem "naravno" dana. Iz te neenakosti nastanejo tudi duhovne ali duševne razlike. Rasizem torej biološka dejstva prevaja v socialna in kulturna." (Stane Južnič: Identiteta, ljublja-na 1993, str. 61). Rasizem je vezan na pre-dsodke, ki so neracionalni in nedokazljivi. Lahko si rase celo izmišlja (primer: Židje kot samostojna rasa). Vezati ga je potrebno predvsem na evropocentrizem, ki je tako dobro utiral pot kolonialnemu prodiranju. Njegove začetke najdemo že v antiki, moč-no pa se je utemeljil predvsem v 18. stoletju, v času razsvetljenstva, ko so tudi verjeli v poligenetični izvor človeka. V 19. stoletju je rasizem močno utrdil socialni darvinizem, ki je boj za obstanek prenesel v družbo in tako opravičil vse neenakosti kot posledico, da močnejši preživijo, se pravi, da imajo pravico do boljšega življenja. Njegovi pred-stavniki so obenem trdili, da se je razvoj ne-evropskih ras ustavil v puberteti.
Rasna diskriminacija (ali rasizem) je mi-selnost, da obstajajo zelo čiste rasne skupi-ne, od katerih ima vsaka posebne značilno-sti in obnašanje. Ko se ti predsodki ugradijo v družbo, govorimo o institucionalnem ra-sizmu. Razloge rasizma in diskriminacije lahko iščemo v avtoritarni osebnosti, ki omogoča, da so določeni ljudje vzgojeni zelo omejeno in netolerantno do drugačnosti, v stereotipnosti in iskanju grešnih kozlov za-radi brezposelnosti ali visoke stopnje krimi-nalitete. To stanje dostikrat spodbujajo me-diji in politiki.
Rasa je med temeljnimi določili identitete v ZDA, še posebej v južnih državah, kjer je
mentaliteto izoblikovalo suženjstvo. V ZDA predstavlja črnsko prebivalstvo več kot dvanajst odstotkov prebivalstva, ki je skoraj v celoti ob-sojeno na revščino. Prvi zakon, ki je odpravil suženjstvo v Ameriki, je bil sprejet 1780 v Penn-sylvaniji. Zakon je bil kmalu sprejet še v drugih severno-ameriških državah. Po državljanski voj-ni 1865 je suženj-stvo odpravljeno tudi na jugu. Od takrat pa vse do da-nes, ne glede na to, da so se črnci v mar-sičem dokazali (na primer v dvajsetih in
novodobno
tridesetih letih tega stoletja s takoimenova-no harlemsko renesanso, še pred tem pa z gi-banjem negritude, ki je skušalo črni rasi vr-niti dostojanstvo), so se ohranjali stereotipi, rasni predsodki in mržnja. Še več; oboji so se organizirali, da bi mržnjo širili med ljudi.Zadnje čase dosti beremo v najrazličnejših časopisih, da je v Ameriki spet na pohodu rasizem (čeprav je ta vedno obstajal, zato bi besedo "spet" lahko izpusti-li). Ameriške manjšine afriškega, azijskega in španskega izvora so trdno prepričane, da so belci v Združenih državah fanatični in objestni ter da ne marajo deliti oblasti z niko-mer, ki ni bele polti. Mnogi so prepričani, da se utegne Amerika že spet pogrezniti v glo-bel rasnih spopadov ter ločevanja družbene-ga tkiva na rasne in verske skupine. Rasi-zem pa ni enostranski, se pravi, da niso bel-ci edini rasisti. Tudi črnci so lahko rasisti, seveda v odgovor na rasizem belcev. Kar je presunljivega pri črnskemu rasizmu je to, da napadajo in zmerjajo predvsem Žide, ki naj bi bili glavni krivci suženjstva in črnskega trpljenja v ZDA. Vse te ideje pa izhajajo iz or-ganizacije, ki združuje črnske prebivalce islamske veroizpovedi, islamsko ljudstvo. Čeprav je maloštevilno, pa je vedno bolj vpli-vno in zdi se, da utegne resno ogroziti dose-danji mir v družbi, še posebej, ker z voditelji islamskega ljudstva naskrivaj soglašajo šte-vilni črni Američani.
Napaka številnih črnih politikov je, da so izgubili stik z ljudtni. Problemi kot mamila, prostitucija, kriza in razpad črne družine gredo mimo njih, še večja napaka pa je, da prosijo belce pomoči, namesto da bi sami vspodbujali črnsko ljudstvo in po potrebi tudi navezali stike z afriškimi voditelji (če-prav bi mogoče afriški voditelji ta stik bolj potrebovali).
Zdi se, da talilni lonec ni bil dovolj učinkovit. Je prizorišče nenehnih krivic, za katere se iščejo novi (stari?) grešni kozli.
BOB LEVIN
KDO SMO MI, DA NE VIDIMO TEH OTROK?
Takole Bob Levin v svoji redni kolumni v kanadski reviji MacLe-an opozarja na problem "otrok s ceste".
Komaj jih vidimo. Stopamo mimo njih, zjutraj, ob uri kosila, in nam rečejo: "Imate kaj drobiža?" - in največkrat, ko gremo mimo, se komajda potrudimo iz-govoriti: "Žal ne". Spetgremo mimo njih, ko odhajamo z dela domov, mimo otrok, ki nimajo niti doma niti dela, ki bi, kljub njihovemu pouličnemu širokoustenju, za naše pojme prav lahko bili tudi nevi-dni. Naseljujejo nek vzporedni svet ob našem, ki je in ga hkrati ni.
Hodim sredi pozne novembrske noči po središču Toronta, kjer dela večina ljudi, ki pa je tudi prava Meka za otroke z ulice. Ropica se jih stiska na Yonge Streetu, sedijo, roke si grejejo s sapo. Raztrgane kavbojke. Navijaške kape. Premražena ušesa, ustnice. Tako kot mladci vsepovsod, samo da se med to mladino nihče ne bo topleje oblekel. Prišli so - okrog 5.000 jih je vsega sku-paj iz cele države - v mesto svetlih luči, velikih sanj in številnih ustanov, ki jim priskrbijo hrano, zatočišče, pravno po-moč, zdravstveno oskrbo, nasvete, kon-dome ali injekcijske igle za zamenjavo. To je krut letni čas. Zima prihaja in šli bodo v zatočišča, na domove prijateljev, v zapuščene zgradbe. Tudi božič prihaja; izložbena okna, vsa okrašena in mežikajoča, preveč hudo dražijo.
"To vidiš na njihovih obrazih," pravi Sandra Boyd, socialna delavka pri eni od organizacij za brezdomno mladino, ko greva na enega od nočnih obhodov po zbirališčih mladine. "Vidijo ljudi, ki kupujejo, ki gredo domov, da obiščejo svoje družine, in se morajo spomniti, kako so jih odklanjali, pa praznikov v zaporu ali v skupinskih domovih, kadar so bili njihovi starši, morda krusni starši, pijani ali so se prepirali. To jih ponavadi vznemiri."
"Misliš si 'Ej, kaj pa je za nas, ti tipi dobivajo vse to, mi pa ne dobimo čisto nič\" pravi dekle iz Winnipega. Stara je sedemnajst let, vendar je videti mlajša, rdečelasa, s pegastim obrazom; kljub temu je že veteranka na ulicah, štiri leta se potika po njih. Nekateri od njih so oprezni pred tujcem z beležnico. Pozabi na pogovor, ali imaš cigareto? Drugi radi
povejo svoje zgodbe; govorijo stvarno in suho, vendar s pridihom ponosa - v njihovem glasu čutim: da, življenje je mračno, ampak jaz sem med preživelimi.
"Živela sem skoraj povsod," pravi pe-gasta rdečelaska, pravi, da je zbežala od doma, ker jo je oče pretepal. "Vancou-ver, Montreal, Hull, Toronto. Prvih nekaj tednov v Torontu sem živela na vrhu strehe nad prodajalno plošč. Potem sem živela v parku in ko se je shladilo po nenaseljenih stanovanjih." Ob najboljših dnevih, pravi, si s pro-sjačenjem prisluži mogoče 25$ (okoli 2500 SIT, op.p.); ob slabih dnevih od 5 do 10$. To pomeni ogromno kamnitih obrazov. "Ljudje ne razumejo, zakaj smo tukaj. Mislijo, da smo zbežali od doma. A večinoma so nas odgnali, ali pa smo šli od doma v skrajni situaciji. Na sebi nosi velik gumb, na katerem piše: "Bog odpušča, jaz ne."
Isto velja za drugo dekle, plavolasko iz severnega Ontaria - njen opis lastnih staršev je neobjavljiv. Samo šetnajst let ima, dve leti je že na ulici. Spi po stopniščnih jaških, denar si služi z be-račenjem, preprodajanjem drog, včasih celo s tatvinami, kar koli - samo da preživi. Zasmeji se. Zdi se, kakor da je zadovoljna sama s seboj, s svojo spo-sobnostjo, da šokira. Svojo odtujenost nosi kakor ščit.
Odtujeni so, a ne tuji - tudi to so ka-nadski otroci. Nevidni so, ne samo zato, ker nočemo ničesar deliti s pridaniči, ampak ker si nočemo priznati, kaj pre-dstavljajo. Poglejmo si nekaj literature. V študiji z Univerze Queen je zapisano: "za razliko od otrok srednjega razreda, ki so predstavljali alterkulturo kulturo v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, dandanes adolescenti raje kot na ulico bežijo stran od doma." Seveda so tudi danes med njimi nekateri iz privili-giranih socialnih skupin; nekateri iščejo svojo službo ali pustolovščine. Vendar je v poročilu iz Otroške bolnišnice v To-rontu razvidno, da prevladujejo tisti iz revnejših, brezposelnih družin, v kate-rih dostikrat vlada nasilje. To je moreč vzorec izgubljanja službe, revščine, družinskega nasilja. UNICEF trdi, da ima med vsemi industrializiranimi deželami samo Amerika več revnih otrok kot Kanada.
In nikar ne dvomite o takšnih in dru-gačnih zlorabah. Velika večina otrok s
ceste je govorila o fizični ali spolni zlo-rabi v družini. In kdor koli se tolaži z lažnimi debatami - kdor koli, ki misli, da so zgodbe o naraščanju spolnega zlorabljanja samo izdelek manipuli-rajočih psihologov - bi moral vsaj enkrat govoriti z otroci na cesti.
Enaindvajsetletnik z visečim uhanom pravi, da je bil vzgojen v eni od boljših četrti v Torontu. V družini so ga spolno zlorabljali že v rani mladosti; od doma je zbežal pri trinajstih letih. Stoji na uli-ci, kjer zdaj živi, blizu ontarijske vlad-ne palače, v okolišu, ki je znan tudi kot Boystown (Mesto dečkov): zaradi števi-Inih mladeničev, ki se tam prostituirajo. Najprej, tako govori, se mu je pro-sjačenje gnusilo. "Ampak sčasoma se navadiš, mislim. To je kot služba." Sanja o tem, da bi našel "sladkega očka" - moškega, ki bi ga vzel domov in bi ga preživljal v zameno za seksualne protiusluge.
To je življenje, polno strahu. Zaradi AIDS-a seveda. In zaradi uličnih moril-cev. V štirih mesecih so v tem predelu umorili štiri ženske - dve od njih sta bili prostitutki. Policisti pravijo, da gre mor-da za množičnega morilca. Torej ne, to niso fantazije iz filma Pretty Woman, in ne, pravo cestno življenje ni tako ro-mantično kot v Oliverju Tvvistu. Nekate-ri otroci res lahko ubežijo: posreči se jim iti nazaj v šole, v službo, dobijo svoj la-sten prostor. Mnogim to ne uspe. "Ve-ste, če se pet let prodajaš po ulici, je težko spisati biografijo v prošnji za službo," ugotavlja socialna delavka Teri Henderson. "Kaj pa lahko napišeš? Da imaš izkušnje pri delu z ljudmi??"
Postalo je modno govoriti o teni, da smo družba velikih žrtev, kjer vsi, ki ne uspejo, krivijo koga drugega. Celo libe-ralen opazovalec se bo morda vprašal, zakaj otroci s ceste vendarle ne pozabijo svojih travm in ne nadaljujejo s svojim življenjem. A vendar: "to so prestrašeni, razpeti otroci," kot pravi vodja centra za brezdomno mladino. "Dolgo so živeli morda v relativno dobrih socialnih raz-merah in šli so skozi muke, ki si jih večinoma ne moremo predstavljati in ki pustijo brazgotine, ki jih ne vidimo. Kdo smo mi, da bi sodili?" Kdo smo mi, ki odvihramo mimo, ko nas prosijo za dro-biž, da jih naredimo nevidne?
prevedel in priredil MARCELLO POTOCCO
JOACHIM FERNAU
DEMOKRACIJA IN NAPREDEK V PERIKLEJEVIH ATENAH
Vladavino atenskega ljud-stva imamo za začetek evropskih demokracij, o njej pišemo in govorimo samo v presežnikih, zlasti še, ker sovpada s Periklejevim zla-tim obdobjem grške kulture. To so bili časi kiparjev Fi-dija, Polikleta, Iktina, sli-karjev Apolodorja in Poli-gnota, časi pesnika Pin-darja, časi Herodota in Bakhilida, filizofov Anaksa-gore in Protagore, drama-tikov Ajshila, Sofokla in Evripida, pa tudi Aristofana. Brez dvoma ni nikoli več v enem samem mestu živelo toliko genijev, pa čeprav se jih je večina tja priselila iz drugih delov Grčije. Nobe-nega dvoma tudi ni, da je bila vladavina atenskega demosa v resnici nekaka preprosta demokracija. To-da ali je bilo v Atenah vse tako sijajno, ali pa velja tudi za tisti čas, da ni vse zlato kar se sveti?
Joachim Fernau je v svoji knjigi Rosen fur Apol, iskri-vo in duhovito prikazal to-liko opevano atensko demo-kracijo tudi z druge, manj poznane in manj bleščeče strani.
Iz Knjige Rosen fur Apol objavlja-mo prevod kratkega odlomka..
Ko so Atene postale velemesto, so se meščani spremenili. Prej so bili stabilna skupnost, kjer so se med seboj vsi pozna-Ii, sedaj pa so postali nepregledna množi-ca brezimnih proletarcev. Brezimno in bre-zosebno je postalo tudi delo, ki se je indu-strializiralo, zato ga nihče več ni maral.
Življenje meščanov se je nenehno spreminjalo, postalo je Ioterija, pri tem pa so ljudje vse bolj pozabljali, da je pri igri potreben denarni vložek, vse bolj so se obnašali, kot da bi žreb vsakomur enostavno pripadal. Tako so upali. Iz upanja je nastala tiha zahteva, iz tihe vedno bolj glasna. Človek množice je postal nemiren. Nihče ni več mislil na preteklost. To so počeli samo naza-dnjaki. Ostali so se jim smejali ali še bolje: sovražili. Popolno zaupanje v prihodnost je bil znak novih, sodobnih življenjskih nazorov.
Periklej je povsem razumel novega duha svojega atenskega ljudstva. Minil ni niti dan, da ne bi bil sprožil novosti, novih ugodnosti, novih predlogov in novih možnosti, ki so kot opojni strup kapljale v srca množice. Njegovi prija-telji so snubili Ijudi, jih nagovarjali in ustvarjali med množico primerno razpo-loženje. Vsak sedmi meščan je bil sod-nik porotnik, po šest tisoč so jih izžre-bali za pravosodni odbor, po petsto jih je vedno sedelo v vladajočem svetu. Vsi so čvekali o politiki, danes so sprejeli pomembno odločitev, naslednjega dne so \o ovrgli, po dveh dneh pa jim je pošlo veselje do politike: v državno bla-gajno so plačali globo za izostanek s seje sveta in se šli sprehajat na tržnico. Če jim je zmanjkalo denarja, so pač zahtevali višjo plačo. Periklej je za vse, ki so v odborih in svetih trošili misli o državi, uvedel dnevnice, ki so povsem zadostovale za življenje. Kot posledica tega ukrepa se je za "vladanje" ponuja-la prava množica postopačev in tatičev.
Periklej je vpeljal tudi nagrade za obiskovanje dionizijskih slavnostnih iger. Kdor je ves dan presedel v gledališču in se smejal po naročilu drža-ve, je zaslužil dva obola.
Kaj menite, komu se je pri tem sploh
še ljubilo delati? Le tujcem in sužnjem! Skozi Pirej so v Atene prinašali vse, kar so meščani potrebovali: žito, vino, da-telje, fige, rozine, mandlje, sladkarije, sukno, preproge, drage kamne, les, začimbe ter na tisoče igračk in predv-sem eno: sužnje. Gospodje demokrati namreč niso imeli nič proti sužnjem, sužnji po njihovem niso bili v nikakršnem nasprotju s človekovo srečo. Nietzsche je sicer domneval, da je bilo Atence sram trgovine s sužnji, ven-dar se je motil. Atenci so se sramovali predvsem dela. Lastniki ladij so plače-vali bogatašem, ki so plačali lovske pohode na sužnje celo trideset od-stotkov obresti. Tepce, ki so delali, je bilo treba za vsako ceno dobiti.
Vsote, ki jih je trošila država, so bile ogrornne. Davki in dobiček rudnikov srebra so pokrivali le del stroškov. Samo dnevnice so na dan znesle prek dvanajst tisoč obolov. Periklej seveda ni bil čarovnik. Presenetila pa vas bo rešitev uganke, od kod denar. V Ate-nah so to rešitev poznali vsi, nikogar pa ni motila, čeprav so Atene praznile blagajno atiško-delske zveze! Ta zve-za, lahko bi jo primerjali z današnjo zvezo NATO, ki je občasno štela tudi tristo članov, nastala pa je kot nekaka bratovščina in varovalna povezava Aten z Jonijo, se je spremenila. Nekdanji zavezniki Aten so postali njeni podložniki. Začelo se je že za časa Kimona: ko je hotel otok Tasos izstopiti iz zveze, so ga napadli in porušili njegova mesta. Ko je postala Egina resen gospodarski tekmec Ate-nam in grozila postati bogata, jo je Periklej proglasil za državnega sovraž-nika, za "gnojni tvor" pred Pirejem. Ukazal jo je napasti in porušiti ter jim zaplenil ladjevje. Potem so jo prisilili, da je vstopila v zvezo. Pogodbo je ho-tel prekiniti tudi otok Samos, torej pra-va egejska velesila. Posledice: napad, rušenje, zaplemba ladjevja in milijon-ska kazen. Ko "teater" ni bil več potre-ben, so sedež zakladnice z Delosa pre-stavili v Atene. Skupno blagajno je bilo treba samo še prazniti, sredstva v njej so se zdela neizčrpna.
Kaj ni bilo enostavno? Živeti je bil pravi užitek! Kdor pa je samo pripomnil, da se bo to slabo končalo, so ga progla-
sili za fašista ali komunista.
Kar čujem vas, ko pravite: in Partenon?                Propileje?
Erehteion? Orestija? Medeja? In Doriforos?
Požvižgam se na vse kraso-te iz marmorja, če postajajo grobni pridatki nekega naro-da. Ljubezni do živega si ne pustim odkupiti z ničemer neživim, in če vidim pri nekem ljudstvu znake propa-da, me njegovi izdelki, pa naj so še tako sijajni, ne morejo potolažiti. Prizori, ko v nekem zgodovinskem času opazuješ smejanje in vpitje množice, ki drvi svojemu propadu naproti, so odvratni. Vzpone in padce nekega ljudstva jemljemo kot naravni tok dogajanja, moti pa nas nepopravljivi propad njegove notranjosti, kajti prav ta notranjost predstavlja njegovo bistvo.
Posamezniki, velikani neke-ga Ijudstva so le maserji naro-dovega telesa, njegovi zdrav-niki in duhovniki.
Homerjevo sonce, poljane vijolic, Apolon, vse to je še bila Grčija, toda nova hotenja so zarezala ostre črte v obraz Ijudstva. Večina zgodovinarjev tega noče sprevideti, ker gleda na ljudi kot na kurjo farmo in zato ocenjuje Pe-riklejeve Atene samo po izleženih jajcih. Atenci pa so se v resnici posta-rali, hitro in mnogo bolj zastrašujoce kot drugi Grki. Izgubili so notranjo brezčasnost. Že Aristofan, ta grški Ber-nard Shaw je o njih dejal: "Edina njiho-va modrost je prehiteti vsako stanje, v katerem se znajdejo, in hiteti naprej."
Aristofan je s tem izustil nič do-brega obetajočo besedo za narko-tik, ki se ga od takrat oklepajo vsa brezciljna ljudstva, ki so izgubila notranji mir: napre-dek.           Zabloda           o
"napredku"je, filozofsko
gledano, miselna prisila, znak množič-ne duševne obolelosti. Pojavi se v obliki epidemije, in sicer vedno takrat, ko začne nekemu ljudstvu pešati ži-vljenjska moč. Najdemo jo v vsakem kulturnem okolju, pri vsakem ljudstvu in vsaki rasi.
Obsedenost z napredkom je neke vr-ste nadomestek, iznajdba množice, ki naenkrat in   brez   ustreznega širjenja miselnih ka-pacitet       postane emancipirana, ne zmore pa
x
obvladovati zaznavanja no-vih, velikih dimenzij, obču-tenja daljave, časa in razvoja. Ljudje nimajo več opore in iz-gubljajo smisel za malo, v ve-likem pa ga tudi ne spoznajo. Čutijo, da mora smisel vendar biti in domnevajo, da sta cilj in smisel nekje v bodočnosti. V bodočnosti je cilj in vse, kar se splača, kar pomirja. Treba je torej zakorakati v bodoč-nost!
Prava vsebina napredka je sprememba, ki pa nima nič opraviti z višjo kakovostjo, nič z višjim razvojem, ki ga navadno vežemo na pojem napredka. Obolela duša dojema tudi vrtenje v krogu kot napredek. Gibanje in spre-memba delujeta nanjo kot mamilo. Stanja, ki so bila prej trajna in ki bi takšna tudi mo-rala ostati, so sedaj na-menjena porabi. Napredek je poraba! Z ničemer drugim nima opraviti! In s tem smo pri odločilnem spoznanju: napredek sta prodaja in promet in to v natanko istem smislu, kot ju razume vsak trgovec. Prav zato je gospodarstvo vedno po-krovitelj vsakega napredka (in smrtni sovražnik biblijskega paradiža).
Tako je bilo stanje, v katerem so se znašle Atene za časa Perikleja. Seveda so bili meščani na to ponosni. Še več! Ko gori za napredkom, postane duša množice tiranska, od vseh zahteva, da se ji pridružijo v njeni veri.
S tem spoznanjem v mislih razume-
mo, zakaj so Atenci silili prijatelje kot
sovražnike, zlasti pa še "nerazvite
dežele", da bi sprejeli atenski podob-
ni ustavo, enak način življenja in
enako    gospodarstvo.    Razumemo
lahko, zakaj so tiste, ki jim pri tem
niso   hoteli   slediti,   najprej   za-
smehovali in jih imenovali ne-
razvite, potem so jih obtoževali in
navsezadnje napadli.
To pa je bilo nerazumljivo Grkom starega kova, ki so še živeli v Te-saliji, v Epiru, Egini in ŠpartL Ra-vnanje   Atencev   so  jemali   za nekakšno novo, nepregledno in nerazumno politiko. Vendar ni bilo to obnašanje - in tako je še sedaj širom po svetu - nič druge-ga kot strah pred osamljenostjo, strah pred biti sam, bojazljiva želja izkoreninjene množice po potrditvi. Mogoče še več: želja, da   bi   izbrisali   in   odpravili vsakršno možnost primerjave. Take želje dandanes obvladujejo velik del naše zemlje. Seveda brez Partenona.
prevedel BORUT KORUN
BOŠTJAN SIRNIK
UVOD V MITOLOGIJO SEKSUALNEGA <2)
Sodobni človek se ima za gospodarja narave, v spolnosti pa je dostikrat suženj svoje narave. Po-nosen je na svojo civiliza-cijo, na plodove svoje kulture, na dosežke svo-jega intelekta, hrabri osvajalec vesolja, samo-zavestni poznavalec naj-zapletenejših skrivnosti materije, seksualni anal-fabet.
Čeprav si je človeški rod v tisočletjih svojega obstoja v spolnosti pridobil ogrom-no izkušenj, ki so se kopičile in sproti ob-navljale na vseh koncih sveta, se je v iskanju te sreče, ki mu jo narava ponuja na dlani, še zmerom tava po stranskih poteh, v somraku neznanja. Pričakovali bi, da lju-dje že davno poznajo zakone svoje spolno-sti, ko so odkrili že tako številna dogajanja v naravi, v vesolju, kakor tudi na brezmej-no oddaljenih svetovih. Pričakovali bi, da se je iz tega bogatega izkustva razvila soli-dna, trdno zasidrana znanost. Toda tudi v najbolj civiliziranih okoljih mnogi ljudje tr-pijo zaradi kronične spolne nepotešenosti, brez potrebe se spotikajo ob kamenje in zapletajo v trnje, se izgubljajo v slepih uli-cah, iz katerih dostikrat ne najdejo izhoda.
Ljudje so že v davnini spoznali nenava-dno moč svoje spolnosti, svojih spolnih poželenj in njihov ogromen vpliv na ži-vljenje. Zaradi tega je bila spolnost v mno-gih obdobjih in kulturah precenjena, imeli so ]o za vsemogočno silo, ki vlada človeku, naravi, vesolju, usodi. Povzdigovali so jo v božanstvo, od katerega so pričakovali rešitev vseh življenjskih problemov. Spre-minjali so jo - in to počnemo še danes - v neke vrste narkotik, katerega smisel naj bi bil v tem, da v ljudeh zabriše zavest o la-stnih težavah, neuspehih in razočaranjih.
Vendar pa spolnost ni niti božanstvo niti vsemogočno zdravilo za človekove tegobe in nadloge. Zato je precenjevanje spolnosti vedno vodilo k razočaranju, ki je nato Ijudi vodilo v drugo skrajnost: v podcenjevanje in preziranje spolnosti, v zmanjševanje njene življenjske vrednosti. Odtod pa je spet izhajalo razočaranje in nezadovoljnost nad življenjem, spopadi z drugimi in s sa-mim seboj. Tako se je človek vse globje zapletal v protislovja svoje spolne nevrotič-nosti, bolj in bolj se ji je bil pripravljen po-vsem odreči, da bi se na ta način rešil stisk, v katere ga je bila potisnila. Tu je izvor za-misli o nujni delni ali popolni spolni vzdrž-nosti, vse do popolne spolne askeze, ki je našla čustveno opravičilo v zavestnem ali podzavestnem strahu pred spolnostjo kot dozdevnim virom vseh življenjskih nesreč. Razumsko opravičilo pa je zatiranje spol-nosti našlo v predstavi o grehu: na mnogih stopnjah svojega razvoja je imel človek po-samezne izraze svoje spolnosti za grešne in zato prepovedane, kdaj pa kdaj je spolnost enačil z večnimi izvori zla, kot si jih je na-risala človeška domišljija.
Seveda pa je bilo omejevanje, pohaba, obsojanje in prepovedovanje spolnosti ve-dno neuspešno, saj je spolnost bistvena se-
stavina človekove narave in je ni mogoče iztrgati iz človeškega življenja. Zato pa jo je mogoče narediti bolno, umazano in celo protisocialno. Vsiljevanje kakršne koli spolne askeze jo je vedno delalo takšno.
Temu spopadu človeka z lastno spolno-stjo so botrovale tudi različne religije. Mno-ge od njih imajo v določeni meri svoje ko-renine v spolnih dogajanjih v naravi, vse pa so si prizadevale, in to še vedno počno, da bi ljudem vsilile določene oblike spolnega obnašanja. Pri tem pa se te oblike redko skladajo z naravnimi človeškimi potrebami. Verstva, ki štejejo resnično človekovo ži-vljenje samo za prehodno skušnjavo in re-snični svet za brezvreden, pravi cilj člo-vekovega bivanja pa vidijo v iluziji v za-grobnem življenju, so bile zmerom sovraž-no razpoložene do spolnosti; ta seveda člo-veka trdno priklepa na stvarno življenje, ker mu nudi v njem močno zadovoljstvo. Spolnost človeku odvzema potrebo, da bi sanjaril o rajskih nasladah v nebesih, saj mu te naslade nudi tudi na zemlji. Ker so religije praviloma zapovedovale poslušnost vladajočemu razredu, so se v svojem proti-spolnem stališču vedno lahko krepko opi-rale na državne zakone, običaje in javno moralo, kakršno je oblast vsiljevala svojim podložnikom.
Dandanes se pravzaprav ne sprašujemo več, kot so se spraševali naši predniki, ali je spolnost dar nekega dobrohotečega boga, ali morda nosi hudičev pečat. Danda-nes gledamo na spolnost "brez predso-dkov", povsem svobodno, "znanstveno", baje odrešeni vseh zablod preteklih rodov. Toda v naši družbi še zmerom živi duh da-vnih rodov, stvarnikov bogov, ki so si v svojem iskanju resnice o spolnosti prizade-vali odgovoriti na prastaro vprašanje: kako dojeti dejstvo, da smo spolna bitja?
Zakladnica mitov je polna najraz-ličnejših zgodb o tem vprašanju, ne glede na časovno, krajevno in kulturno poreklo. Prave bisere najdemo v njej. Ti miti, v ka-terih se kot pomemben dejavnik pojavlja ljudska oziroma božanska spolnost, pa niso zgolj zanimive ali celo žgečkljive zgo-dbice, temveč predstavljajo veren odraz različnih nazorov o spolnosti, njihov na-stanek, razvoj in pomen. Miti torej niso zgolj zgodbe, zgodbe so le dotlej, dokler v njih vidimo le izraz ljudske domišljije, ki je ustvarila junaška bitja, ki v resnici ne obstajajo, in ki si je izmislila dogajanja, ki so v nasprotju z resničnimi dogajanji v naravi in vesolju. Miti pa imajo tudi glo-bok idejni, družbeni in psihološki smisel. Mite srečujemo v duhovni zapuščini vseh
narodov, kar pomeni, da je ustvarjanje mitov naravna potreba človeka na določe-ni stopnji njegovega lastnega in družbene-ga razvoja. Ko se vživlmo v vsebino raz-nih mitov in poskušamo prodreti v njihov smisel, ugotovimo, da je mit človeku služil na različne načine in mu služi še danda-nes, na najvišji stopnji civilizacijskega razvoja. Naša današnja stališča o spolno-sti in obnašanje v njej zato razumemo šele tedaj, ko jih opazujemo v tem družbenoz-godovinskem kontekstu, pri čemer pa so nam miti v veliko pomoč.
V dobi mitičnega načina mišljenja je člo-vek doživljal naravo, dogajanja v njej in v splošnem svet okrog sebe drugače, kot ga doživljamo dandanes. Tedaj so ljudje sami sebe doživljali kot neločljiv del narave in kozmosa, vse živo in neživo okrog sebe so dojemali istovetno sebi in vsa dogajanja so si tolmačili izhajajoč iz sebe. Starodavni človek je vse doživljal osebno, rastlinam, živalim, vodam, goram, vetru, soncu, me-secu, vsemu je pripisoval lastnosti podob-ne svojim. Na pojave v naravi je gledal kot da imajo svojo voljo in moč, svojo oseb-nost. Tedaj človek še ni bil odtujen od na-rave, ni še prišel do spoznanja, da ga razum dela boljšega in pametnejšega od nje. Doži-vljal jo je kot svojo in sebe kot njeno; doži-vljal jo je tudi čustveno in ne le hladno razumsko, kot to počnemo danes.
Tedaj si je človek zamišljal svet kot plod ustvarjalnega dela božanskih bitij. Vesolje, zemlja in vse na njej so bili v njegovi domišljiji bogovom enako pomembni in blizu, kakor so bili Ijudem pomembni njihovi otroci; otroke je človek zmerom doživljal nekaj bistveno svojega - pomaga-li so mu pri pridobivanju hrane, v proizvo-dnji raznih materialnih dobrin in kasneje, ko je onemogel, so poskrbeli zanj, da je mirno pričakal svoj naravni konec. Različ-ne pojave v naravi si je tako zamišljal kot otroke nevidnih božanstev, s svojimi božanskimi lastnostmi.
Bogovi so torej ustvarjali nove bogove. Da pa bi za to bili sposobni, so se morali kot ljudje razdeliti v dve spolni skupini, na moška in ženska božanstva. Ko je nato med njimi prišlo do spolnega odnosa, je bila to včasih le bežna ali naključna ljube-zenska zveza, drugič spet trajna zakonska vez, torej različne oblike ljudskega spol-nega obnašanja, projecirane v obnašanje božanstev.
Kakor pa je človek ustvarjal mite, da bi z njimi pojasnil neke svoje lastnosti in deja-vnosti, je hotel z njimi mnogokrat tudi opravičiti določena obnašanja v zvezi z od-nosi med spoloma, ko je te razlagal kot voljo bogov oziroma kot posledico njihove-ga brezmejnega vpliva na obnašanje ljudi. Bogove in boginje si je zamišljal kot idole, katerih obnašanje je potrebno oponašati, kolikor to dopušča slaba človeška narava. Če se božanska bitja v svojem spolnem ve-denju obnašajo na določen način, potem tudi ljudem ne more nihče očitati, da se tudi sami tako obnašajo. Prav zato so neka obnašanja v odnosih med spoloma na vekov veke upravičena in nedotakljiva in nihče jih nima pravice obsojati.
To je bila nedvomno zvita, čeprav neza-vedna zvijača, bogovom in boginjam pripi-sati spolno obnašanje Ijudi, s katero si je
človek predvsem prizadeval prepričati sa-mega sebe, da je obstoječi red pravilen, da so obstoječi odnosi med spoloma posta-vljeni od bogov in da mora prevladujoče spolno obnašanje ostati takšno, kakršno je. Na ta način so miti pomagali vladajoči ka-sti, da obdrži svoje podanike v pokornosti, po drugi strani pa je moškim za daljše ob-dobje uspelo prepričati ženske v potrebo, da so jim v vsem uslužne in pokorne.
Precej tipičen mit na to temo je japonski mit o stvarjenju sveta. Izanagi in Izanami sta bila brat in sestra, zadnja izmed sed-mih pokolenj japonskih bogov. Stala sta na plavajočem mostu neba in naredila otok Onokoro, in sicer tako, da sta z nebeškim kopjem mešala ocean. Potem sta se spustila na Zemljo, in Izanagi je šel po levi, Izanami pa po desni. Ko sta se sreča-la, je Izanami prva spregovorila in izrazila svoje veselje nad spolno razliko. Tako je storil tudi Izanagi, toda bil je jezen, ker je ženska prva spregovorila. Dobila sta dva otroka; ko pa se je izkazalo, da je eden otok pijavk, drugi pa otok pene, sta se jima starša odrekla. Ko sta vprašala bogove, zakaj vse to, so jima odgovorili, da ju je nesreča doletela zato, ker je Izanami prva spregovorila. Vrnila sta se nazaj, pravilno izpeljala obred in tako so nastali številni japonski otoki.
Ta mit ponazarja tako pomembnost obre-dja v japonski kulturi kakor tudi vzorec obnašanja, h kateremu bi morala stremeti spola. V mitih torej prepozanamo različne odnose med spoloma, ki so se očitno spre-minjali v skladu s spremembami v družbi, v kateri je nastal določen mit. Primerjajoč posamezne mite, nastale v istih sredinah, lahko spremljamo, kako so ljudje z njihovo pomočjo pojasnjevali in opravičevali spre-membe družbenih odnosov ter odnosov med spoloma, kar še predvsem velja za ob-dobje postopnega prehajanja iz matriarhal-nih v patriarhalne družbene ureditve. Miti običajno podpirajo družbeno kasto, ki je na oblasti, kar pomeni, da so tudi nastali zno-traj te kaste. Večina teh odobrava moško prevlado nad žensko, kar spet vodi do zaključka, da so jih ustvarili moški, predv-sem ko so v skupnostih pričeli prevladova-di patriarhalni odnosi.
Ti miti, s katerimi je moški razlagal in pojasnjeval svoje spolno obnašanje, so še dandanes prisotni v zavesti in vedenju mnogih ljudi. To sicer niso več miti v pr-votnem smislu besede, saj se v njih ne pojavljajo nadnaravna in izmišljena bitja, a jih lahko štejemo za mite že zaradi tega, ker si izmišljajo neke zakone človekove spolnosti, ki v bistvu ne obstajajo, služeč moškemu v njegovi krčeviti borbi, da si ohrani vsaj košček svojega nekoč tako koncesioniranega položaja v odnosu z žensko. Takšen je na primer mit o baje globoki "naravni" razliki med moškim in žensko, ter mit o večnosti in nespremenlji-vosti te razlike. Sem spada mit o "narav-nosti" stroge delitve življenjskih vlog med spoloma, sem spada tnit o tem, kako je "bog določil", da mora biti moški ženski gospodar. Nato sodobni, a v resnici prasta-ri mit o spolni ljubezni kot zgolj zado-voljevanju spolnih potreb. Enako je še zmerom prisoten mit, da je vsem drugač-nim mišljenjem navkljub "naravno" upo-rabljati različna nravna merila za spolno obnašanje moških in žensk.
Zanimivo pa je, da so nekatera zaostala ljudstva zahodne Afrike in Južne Amerike v svojem razumevanju in upoštevanju spolnosti precej prehitela tako čislano zahodno civilizacijo. Primer za to so miti Dogonov, ki od 15. stoletja naseljujejo zahodni del današnjega Malija, kjer se ukvarjajo pretežno s poljedelstvom in različnimi obrtmi (tkanje, kovanje). Tako njihov mit o stvarjenju sveta opisuje, kako sta se iz prvobitnega "jajca sveta" rodila dva Nomoa, dvojčka različnega spola. Vsak od njiju je bil v telesnem smislu resda moški oziroma ženska, toda kot duhovni bitji sta bila oba moški in ženska v eni ose-bi. Nomoa sta ustvarila nebo in zemljo in iz njiju so izšli prvi ljudje. Zamisel o Nomoih izraža razumevanje Dogonov, da ženska in moški pomenita eno v dveh likih, in da šele uresničitev te enosti v vsakdanjem ži-vljenju pripelje človeka do popolnosti svojega obstoja. Visoko razviti narodi Zahoda so šele v drugi polovici 20. stoletja spoznali in znanstveno dokazali to, kar so enostavni, neizobraženi Dogoni že davno dojeli: da se moški in ženska po svojih duhovnih, miselnih in čustvenih lastnostih razlikujeta bistveno manj, kakor po svoji telesni zgradbi.
MITJA ČAMPA
POSODITI ALI ZADOLŽITI SE - USTVARJATI DONOS ALI POBIRATI OBRESTI?
Človek je večkrat pred to dilemo kot posameznik ali podjetnik in tako tudi država
Obresti so lahko prijateljske, klubske, oderuške ali pa jih sploh ni. Zanimivo je, da posojanje de-narja po visoki obrestni meri nima prizvoka dobre poslovne odločitve, ampak nemorale. Naj-brž vedno posoja tisti, ki ima, to-rej bogatin in sposoja si tisti, ki nima, torej revež. Zato dobi zade-va glede na višino obresti hitro videz izkoriščanja revnih. Posojilo ima torej dve naravi. Ena kaže prijateljski obraz pomoči iz stiske, druga pa ga označuje kot bogatenje na tuj račun. Ker je bi-stvo kapitala, da se oplaja, je re-alna obrestna mera (nominalna-inflacija) postala logičen pojav, čeprav na začetku ni bilo tako...
Malce zgodovine:
Ko je bila gospodarska rast še merjena na stoletje in ne vsako leto ter ie družba bila sta-tično maloproduktivna, je bilo tudi oplajanje kapitala minimalno. Takrat je cerkev razgla-sila obresti za oderuštvo in smrtni greh, kar je precej razumljiv korak v zaščito tistih, ki so si sposojali za preživetje. Tako so denar-ne posle prevzeli Židje in o tem piše tudi ShaKespeare v Beneškem trgovcu. V njem Shylock trmasto zahteva svoj funt Anto-nijevega mesa, ker dolg ni bil pravočasno vrnjen. Družba lahkoživcev okoli Antonija ga kar ne jemlje resno, dokler se ne znajdejo na sodišču. Čeprav se zadeva zaključi seve-da srečno, pa mogoče nehote kaže na nove dimenzije, ki jih prinese začetek kapitalizma koncem srednjega veka. To so odgovornost za svoja dejanja, racionalnost in tveganje.
Dolžniška kriza:
Podobno lahkoživo so se sredi 70-ih let tega stoletja obnašale tako države v razvoju, ki so vsepovprek najemale kredite za pokri-vanje svojih plačilnobilančnih primankljajev, kot tudi zahodne poslovne banke, ki so te kredite vsepovprek odobravale brez preve-rjanja kreditne sposobnosti. Kreditna spo-sobnost je ocena o tem, ali je država sposob-na proizvesti dovolj blaga za izvoz, da bo s tako pridobljenimi devizami lahko dolg tudi vračala. S tem se v letih 1973 in 1974 ni ukvarjal nihče. Veliko povečanje cen nafte (naftni šok) je povzročilo presežke v bilan-cah naftnih držav. Na mednarodnem finanč-
nem trgu je bilo denarja dovolj -1. i. "petro-lejski dolarji" - in države v razvoju so na-jemale vednoma dolgoročne kredite po flek-sibilni obrestni meri-LIBOR. To je obrestna mera, po kateri si banke v Londonu med se-boj posojajo denar in se vsake tri mesece pri-Iagaja gibanju obrestnih mer na svetovnih fi-nančnih trgih. Njen namen je indeksacija, torej izločevanje vpliva inflacije na vračanje posojila. Vendar se je to pokazalo za veliko napako. Obrestne mere namreč še zdaleč niso spremenljivka, odvisna od inflacije, am-pak so instrument ekonomske politike. Z večanjem obrestne mere se namreč inflacijo preprečuje in se privablja tuj kapital, ki po-maga uravnotežiti plačilno bilanco. In prav to se je zgodilo. Realne obrestne mere (v ZDA) so se od 1970 do 1983 povečale od 1.33% na 7.9% (pred kratkim je to zopet storila VB). Države v razvoju so lahko le nemočno gleda-le, kako jim vsak odstotek povečanja pobere iz žepov desetine miljard dolarjev. Prišlo je do krize zadolženosti. S tem se označuje začarani krog, ko mora država najemati kre-dite zato, da odplača obresti na dolg iz pre-teklosti. Tuje banke ji ga odobrijo s težkim srcem - t.i."neprostovoljno kreditiranje" in večinoma kratkoročno za visoke obresti. To krizo le pomnoženo (multiplicirano) presta-vi na prihodnji čas.
Kot posledica krize zadolženosti je izbruh-nila dolžniška kriza. Države so enostransko objavile nesposobnost odplačevanja obvez-nosti do tujine- t. i. "moratorij". Najprej Poljska, nato Mehika in slednjič Argentina. V letu 1982 je torej nastopil nov problem v mednarodnih odnosih, ki je upravičeno ime-novan kriza. Finančni problem je postal tudi nov politični problem v znani smeri sever-jug-
Stanje ob krizi:
Največje svetovne dolžnice so države La-tinske Amerike vendar je položaj najbolj akuten v podsaharskih afriških deželah. Ne gre namreč toliko za absolutni znesek dolga, kot za stopnjo zadolženosti. Le-ta primerja velikost dolga z višino BDP ali pa z višino ce-loletnega izvoza. Ko je postal problem še bolj pereč, pa z vrednostjo izvoza niso primerjali celega dolga, ampak le anuitete (enoletne obresti) in samo te so zavzemale po 20% izvoznih zaslužkov.
Zunanji dolg neke države se deli na zaseb-ni in javni (državni). Ko se je kriza začela reševati, pa so za celotni dolg morale jamčiti državne institucije-pri nas takrat Narodna banka.
Zanimivo pa je, da so se takrat zadolževa-le tudi vse azijske države skupine štirih -Koreja, Hongkong, Singapur in Tajvan. Prav tako so denar potrebovale, da bi obdržale vi-soke stopnje gospodarske rasti, vendar so za
razliko od drugih ta denar namenile za sti-muliranje proizvodnje za izvoz in ne npr. za infrastrukturo kot večina drugih, ki so se želele čimprej približati zahodu. Imele so to-rej svojo industrijsko politiko (glej Kocuva-nov članek: Industrijska politika...,Tribuna, januar 1995). Danes jih nihče več ne šteje med države v razvoju in so zgleden primer pozitivnih ucinkov kreditov.
Reševanje krize:
V reševanje krize so se vključile mednaro-dne inštitucije kot so Pariški klub(skupnost držav posojilodajalk), Mednarodni monetarni sklad (krovna svetovna finančna organizacija ustanovljena po vojni v Bretton Wodsu) in Svetovna banka. Navadno so si poslovne banke izbrale svojo predstavnico, MMS pa je bil posrednik, ki je dobil pravico vmešavanja v notranje zadeve države dolžnice. Navadno je svetoval restriktivno monetarno politiko in zmanjšanje domačega povpraševanja (re-striktivna fiskalna politika), s čimer naj bi se povečal izvoz in pridobile devize. Ta politika zategovanja pasu (kako znano to zveni) seve-da ni delovala. Postalo je jasno, da od izčrpa-nega konja ne boš dobil obresti, vanj boš mo-ral najprej še kaj vložiti.
Prva metoda reševanja je bila prestrukturi-ranje dolgov. To vključuje reprogramiranje in refinanciranje. Prvo je časovni odlog, drugo pa zamenjava za nove kredite pod drugačni-mi pogoji. Vendar je tak način zadolženost le povečal. Zato sta se po 1985 pojavila odkup in nakup dolga. Pri nakupu se zamenja lastnik dolga, pri odkupu pa se dolžnik dela dolga znebi. Začela je delovati borza dolgov, kjer se je cena dolga določila glede na rizičnost. Za Jugoslavijo je ta znašala 50%-50 centov za 1USD dolga. Na tak način bo v prihodnje tudi Slovenija morala poravnati svoje obveznosti. Zanimivo bo, kako se bo pri tem izkazal pre-mier dr. Janez Drnovšek, ki je doktoriral prav s področja dolžniške krize.
PRIMOZ KOCUVAN
Borza za vsakogar
Konec poletja 1993 se je začelo nekaj govoriti o borznem informacijskem sistemu. Bilo je oh in ah. Ko so ga konec leta 1993 uvedli, smo državljani Slovenije dobili sodobno borzo, borzo, ki se je lahko po tehnološki plati postavila ob bok vsaki drugi (razviti) borzi na Zemljl. Trajalo je dva do tri mesece, da smo sistem spoznali, videli kaj nam ponuja in postali od tega odvisni. A človeška nara-va je taka, da nikoli nima dovolj. Zaželeli smo si, da bi lahko sami pasivno spremljali dogajanje na borzi. Ljubljanska borza nas je uslišala in napove-dala to možnost. Na fi-nančnem sejmu aprila lani smo lahko videli de-lovati poskusen sistem. Potem pa vse tiho je bilo.
Prva informacija, da se na tem po-dročju še nekaj dogaja, je prišla na plan meseca decembra. Nekoliko naveličani od čakanja ji nismo posvečali posebne pozornosti, potem pa je sredi februarja kot strela z jasnega odjeknila novica. Pasivno spremljanje dogajanja na borzi je realnost. Tu in zdaj. Nova možnost se imenuje Borzni distribucijski sistem ali krajše kar BDS.
Najprej infrastruktura. Da bi BDS sploh deloval, mora obstajati način za distribucijo podatkov do naročnikov. Kot najbolj ekonomična se je pokazala možnost posredovanja podatkov preko obstoječe mreže radijskih oddajnikov po Sloveniji. Podjetje SkyCom, ustano-vljeno z namenom distribucije poda-tkov, je na Radiu Slovenija 3 zakupilo ozek frekvenčni pas z zmogljivostjo 19200 bps (19200 bit per second, kar pomeni približno ena tipkana stran vsaki dve sekundi). Tako lahko intere-sent s posebnim sprejemnikom in neko minimalno programsko opremo sprem-Ija informacije, ki "priletijo" preko ra-dia. Da bi informacije razumel mora poznati geslo (oziroma način, s kate-rim so bili podatki zakodirani). Sistem je namenjen komercialni uporabi. Po-nudnik menjuje geslo enkrat na mesec. Da bi ga razumeli, morate plačati na-ročnino (deluje podobno kot satelitski programi, ki jih je potrebno plačati). Mreža 12 radijskih oddajnikov zagota-vlja 99% pokritje ozemlja Republike Slovenije.
Borza je prvi naročnik storitev posre-dovanja podatkov. Zakupljeno ima po-lovico trenutnih zmogljivosti. Na tej po-lovici se posredujejo njeni podatki. Trg vrednostnih papirjev je občutljivo po-dročje. Če bi namerno ali zaradi malo-marnosti prišlo do tega, da bi posamez-niki dobivali napačne podatke, bi sledil škandal. Zato se je borza odločila stan-dardizirati še zadnji del, pri katerem bi lahko prihajalo do napak. Vsi interesen-ti, ki želijo spremljati dogajanje na trgu, morajo kupiti sprejemnik/dekoder in program Stock Market. Vsi naročniki, ki so ob tem plačali še mesečno naročnino, tako sprejemajo iste podatke.
Program SM je pisan v angleščini (slovenska verzija naj bi sledila poz-neje). Izdelalo ga je podjetje Atlantis. Za svoje delovanje potrebuje okolje Win-dows, zaželen pa je vsaj računalnik 486 z 8 MB spomina, vsaj 10 MB prostora na disku in nekoliko boljšo grafično kartico (800*600 v 256 barvah) ter COM izhodom. Omogoča spremljanje istih podatkov, kot jih imajo borzni po-
sredniki na BIS-u, z nekaj majhnimi razlikami, kot je npr. globina trga, kjer vidimo samo najboljši ponudbi, količino za najboljšo ponudbo in skupno količi-no (zaželeno bi bilo vedeti vsaj še ko-ličino znotraj 10 % dnevne omejitve ter najslabšo in povprečno ponudbo in povpraševanje). Uporabnik dobi na nek način celo več kot omogoča BIS. V vsakem trenutku lahko vidite (dnevno) gibanje tečajev tudi na grafu. Sistem omogoča spremljanje drugih sporočil (npr. objave direktorja kotirajoče druž-be, kjer sporoča, da jim gre poslovanje nepričakovano dobro), lahko pa mu tudi nastavite stalno kontroliranje doseže-nega prometa in spremembe tečaja. Tako vas sistem opozori, če tečaj pade za več kot recimo 5 % ali če je promet znašal več kot recimo 100 lotov.
Sistem vse sprejete podatke zapiše na disk, kjer so na voljo za nadaljnjo obde-lavo. Zaenkrat je le-ta mogoča šele po zaključku trgovanja. Program SM je last borze, zato ne vsebuje nobenih modu-lov za tehnično analizo vrednostnih pa-pirjev, vendar je po izjavah avtorjev od-prt sistem. Kdor koli si lahko sprogra-mira svoj modul in s tem podatke polju-bno obdeluje naprej.
Med delovanjem borze, torej od 9:30 do 13:00, je naročnikom sistema dose-gljiva telefonska pomoč, kar je v naših krajih še redkost in vsekakor izraža določeno kvaliteto. Kljub vsemu neko-liko grenko deluje visoka cena sistema (cca 3000 DEM za sprejemnik in pro-gram SM in mesečna naročnina cca 250 DEM), v katero pa je vključena tudi inštalacija programa pri naročniku in dve uri šolanja. V prvem letu se priča-kuje nekako 200 uporabnikov. Priča-kujemo lahko, da bo s časom, ko se bo število uporabnikov povečevalo, padala tudi cena opreme in naročnine.
Kot vsaka novost ima tudi SM nekaj pomanjlkjivosti, ki pa bodo v naslednjih verzijah odpravljene, pač skladno s šte-vilom pripomb glede posameznih delov. V prihodnosti bo BDS zanimiv najprej za podjetja, ki bodo z razvojem kapital-skih trgov pri nas lažje vodila svoje fi-nance, lahko pa bodo zaznala celo težnjo po sovražnem prevzemu. S ča-som, ko bo cena padla, bo sistem verjet-no našel domovanje tudi pri zane-senjakih, špekulantih, šolah in društ-vih.
Naša borza postaja vedno bolj lju-dska, borza za vsakogar, nekako tako kot jutranja kavica. Verjetno je to pove-zano z vizijo naroda delničarjev. Kakor koli že, veliko sreče.
KLEMEN PISK
POLJSKA POLJSKI POLJSKA
Kratka zgodovina neke dežele
Nastanek poljske države je po opredelitvi zgodovi-narjev dolgotrajen proces, v katerega so bili vključe-ni ljudje, ki so s svojimi napori krčili pragozdove in s tem pridobivali rodo-vitno zemljo oziroma površino, na kateri so zrasla poljska mesta. Go-stota prebivalstva na ozemlju, kjer so zarisane meje današnje Poljske, je bila v 2. stoletju po hipo-tetičnih ocenah 1,2 do 2 na kvadratni kilometer, kar pomeni okoli 375 000 prebivalcev, od tega 80 % slovanskega porekla. Da-nes ima Poljska 38 milijo-nov prebivalcev in spada med večje evropske drža-ve.
Poljska zgodovina se razodene z izo-blikovanjem najpomembnejšega kulturne-ga pojava, to je poljskega jezika, ko se enoten slovanski jezik začne diferencirati v narečja, iz katerih se kasneje razvijejo slovstva posameznih slovanskih narodov. Do tedaj pa se zgodovina srečuje s skup-no oziroma vseslovansko preteklostjo, takšno kot jo poznamo - od ukvarjanja z živinorejo in poljedelstvom v Zakarpatju do razpadanja rodovnih skupnosti in seli-tev.
Po poroki s češko kneginjo Dobravko in sporazumu s češko vladarsko hišo Premi-slovcev je prvi znani poljski knez Mješko I. - iz rodbine Pjastov - leta 966 razglasil krščanstvo za uradno vero dotedaj še po-ganske poljske države, ki se je tako uvr-stila med kulturno naprednejše v Evropi. Njeni glavni mesti sta bili najprej Gnjezno in Poznanj v Velikopoljski, v 11. stoletju pa je to postal Krakov, ki je ostal poljska prestolnica vse do konca 16. stoletja, ko ga je nasledila Varšava. Mješkov sin Bo-leslav Hrabri je slovel po svojih uspešnih osvajalnih pohodih in Poljska se je v času njegove vladavine (992-1035) razširilana Slovaško, Moravsko, Lužico in Pomorjan-sko. Po njegovi smrti je mlada država doživela prvo krizo in razpadla na več ob-močij, v katerih so oblast prevzeli razni velikaši. Na Pomorjaskem so tako lahko spet obudili slovanske poganske običaje, o čemer pričajo svetišča v Wolinu in Szcze-cinu iz 11. stoletja.
Mesta so nastajala ob gradovih in pod-gradjih, kjer se je sprva naselila kraljeva služinčad, nato pa tudi obrtniki in trgovci. Osrednja Poljska naj bi imela v času Bole-slava Hrabrega 1 250 000 prebivalcev, dvesto let kasneje pa 1 700 000, kar po-meni 0,16% letnega prirastka. Razvoj me-stnih tržnih središč torej ni bil povezan s porastom prebivalstva, temveč z družbeni-mi in gospodarskimi spremembami. Čeprav je država z ogromnimi davki omejevala obrt in trgovino, se njun raz-mah in posredno s tem tudi razvoj mest ni zaustavil, še posebej ne tedaj, ko so se v poljedelstvu in živinoreji pojavili presežki, ki so preusmerjali poljske kmete. Ti so se delili na svobodnjake, pol svobodne in tlačane. Iz svobodnjakov in vitezov sta nastajala nižje plemstvo šlahta in najvišji družbeni sloj velikašev (magnati).
Obdobje fevdalne razdrobljenosti je trajalo do začetka 14. stoletja. Ze Boleslav Krivousti (1102-1138) je zaman skušal utrditi državo in jo združiti v enotno kraljevino. Kneževine so se med seboj vojskovale, krakovski knez pa je imel le
nominalno nadoblast. Od zahoda so pro-dirali Nemci, na severu so križarji zaprli pot do morja, globoko v notranjost so sili Tatari. Poljsko je spet združil knez Vladi-slavLokietek (1306-1333), ki je premagal češkega kralja Vaclava II. Država je bila manjša kot pred razdelitvijo v 12. stoletju, ker je izgubila Šlezijo. Svoj gospodarski in kulturni razcvet je doživela v času Kazimi-rja Velikega (1333-1370), zadnjega iz ro-dbine Pjastov, o katerem pravi legenda, da je Poljsko našel leseno, zapustil pa zidano. Leta 1364 je v Krakovu ustanovil zname-nito, kasnejšo Jagelonsko univerzo, ki je bila za praško druga v srednji Evropi. Po smrti Kazimirja Velikega je zavladal prvi izvoljeni poljski kralj Ludvik Ogrski iz di-nastije Anžuvincev. Njegova hči Jadviga se je poročila z litovskim knezom Vladisla-vom Jagelom, ki je postal poljski kralj (1386-1434) in ustanovil personalno zve-zo med Poljsko in Litvo, katere meje so se-gale od Baltiškega do Črnega morja. Jage-lov drugi sin Kazimir Jagelonec (1454-1492) je omejil moč velikašev in dal več pravic nižjemu plemstvu - šlahti, ki je do-bila pomembno mesto v poljskem sejmu (parlament). Ta je sčasoma prevzel kraljevo oblast in Poljska je tako postala plemiška republika.
Renesansa na Poljskem je bila svojevr-stna v tem oziru, da je zadevala fevdalce oziroma premožno šlahto, ne pa meščanstvo - kot drugod po Evropi. Ideje humanizma in reformacije so sicer prodr-le globoko v poljsko življenje, razvila se je proizvodnja papirja, tiskarstvo, rudarstvo, toda zaradi uvoza tujega blaga se je upočasnil razvoj obrti in male trgovine, s tem pa tudi razvoj poljskih mest. Sejm je odvzel določene privilegije velikašem, omejil je kraljeve pravice in sprejel uredbo o tlaki, ki je določala zvišanje tlačanskih dni na štiri v tednu. Država se je v 16. sto-letju zapletla v vojno z Moskvo za ozem-lja Ukrajine, Belorusije in baltskih dežel, ki so ji pripadala odkar je bila združena z Litvo. Zadnji Jagelonec Sigmund Avgust (1548-1572) je personalno unijo spreme-nil v realno, in sicer leta 1569 v Lublinu, ko sta se oba dela združila v eno državo s skupnim parlamentom in vladarjem, ven-dar z ločeno upravo, vojsko, sodstvom in financami. Vilno je 1579 dobilo novo uni-verzo, ki je nadomestila staro jezuitsko akademijo.
Poljska je v nemirnem 17. stoletju na-daljevala vojno z moskovsko državo in se celo začela vmešavati v ruske notranje zadeve. Manjši kozaški upori v Ukrajini so se razširili v veliko vstajo (število tlačan-
skih dni se je povečalo na šest v tednu) pod vodstvom Bogdana Hmelnickega, nato so se uprli kmetje na Velikopoljskem in gorjanci na Podhalu, ki jih je vodil kraljev nezakonski sin, Kosta Napierski. Nova vojna z Moskvo se je končala tako, da je država dokončno izgubila Ukrajino na levem bregu Dnjepra. Ko se je Jan Ka-zimir po vojaških neuspehih odpovedal prestolu, sta mu sledila plemiča iz rodbi-ne Pjastov, Michal Wisniowiecki (1669-1673) in Jan Sobieski (1674-1686). Sle-dnji je leta 1683 premagal Turke pri Du-naju, kar so izkoristile tuje države in na-padle izčrpano poljsko vojsko. Po smrti Sobieskega so zavladali kralji iz sosednje Saške in politično stanje države se je v prvih desetletjih osemnajstega stoletja poslabšalo.
Doba razsvetljenstva se začne z letom 1764, ko je poljski sejm sprejel večinsko glasovanje, ki je razveljavilo pravico veta. Takrat je bil tudi izvoljen domač plemič Stanislav Avgust Poniatovvski. Podpiral je napredne reforme v gospodarstvu, tudi sam ustanavljal prve manufakture in sča-soma uvedel svobodno mezdno delo. Toda država je bil oslabljena, zato so si jo sose-dnje države leta 1772 prvič razdelile: Ru-sija je dobila del Bele Rusije s poljsko Li-vonijo, Prusija večino poljskega Pomorja, Avstrija pa Galicijo. Od približno 12 mi-lijonov prebivalcev jih je Poljska takrat iz-gubila okoli 4,5 milijona. 3. maja 1791 je sejm izglasoval ustavo, ki pa so ji naspro-tovali poljski velikaši. Bali so se, da bodo zaradi družbenih reform izgubili lastno posest in oblast, zato so 1792 s pomočjo Rusije ustanovili Targoviško konfedera-cijo. Kralj je prestopil na njihovo stran, saj ga je preplašil razvoj francoske revolucije. Vojna med poljsko reakcijo in velikaši,
katerim je pomagala Rusija, se je koncala z ukinitvijo ustave in drugo delitvijo Poljske (1793): Rusija je zasedla ozemlje ob desnih pritokih Dnjepra, Prusija pa Ve-liko Poljsko in del Mazovije. Boj za naro-dno neodvisnost je vodil Tadeusz Kosciu-szko (1746-1817), poljski narodni junak, ki je leta 1794 prevzel poveljstvo in zav-zel Krakov. Kmečke prostovoljce je osvo-bodil tlake in z njimi premagal sovražnika v bitki pri Raclavicah. Ko so Prusi in Rusi
zadušili upor, je prišel v rusko ujetništvo, od tam pa, ko ga je car osvobodil, odšel v Ameriko. Poljsko so tretjič razdelili leta 1795 in jo tako zbrisali s politične-ga zemljevida Ev-rope: Rusija je do-bila ozemlje od Nje-mna do Buga, Pru-sija Mazovijo z Varšavo, Avstrija pa Malopoljsko s Krakovom.
Napoleonove pohode na Rusijo (1812) so Poljaki sprejeli z velikim navdušenjem, ker so upali, da bodo spet pridobili izgu-bljeno ozemlje, toda Varšavo so kasneje zasedle ruske čete. Car Aleksander je po dunajskem kongresu (1815) ustanovil Varšavsko kneževino oziroma Kongresno kraljestvo, ki je bilo združeno v personal-no zvezo z Rusijo, obsegalo pa je glavni del Varšavske kneževine. Tam je bil go-spodarski položaj najugodnejši: meš-čanski kapital je naraščal, krepile so se tr-govske zveze s Prusijo in Rusijo. V Napo-leonovem obdobju so bogateli le vojni do-bičkarji, položaj kmetov pa je bil kljub od-pravljenemu tlačanstvu slab.
Ko je Rusija začela kršiti ustavo in so se med prebivalci Kongresnega kraljestva razširile govorice, da namerava carsko poveljstvo poslati poljske vojake v Belgijo, je 29. novemra 1830 izbruhnila vstaja, v kateri so prevzeli vodstvo konzervativci. Ti so se bali ljudskega gibanja in zato niso nič storili za izboljšanje kmečkega po-ložaja in pridobitev kmeta k vstaji. Upor se je nesrečno končal septembra 1831. Oko-li 9000 upornikov je emigriralo v tujino (med njimi tudi Emil Korytko in Boguslaw Horodynski), večino-ma v Frandjo, ki je po-stala glavno središče poljskega kulturnega življenja (Mickiewicz, Szopen). Zatrti sta bili tudi vstaji v revolucio-narnih letih 1846 in 1848 v Prusiji in Av-striji. Med zadnjo vstajo leta 1863, ki so jo vodili plemiški in meščanski domoljubi, je ruska oblast osvo-bodila kmete fevdal-nega jarma in jim dala zemljo brez odkupni-ne, kar pa njihovega položaja ni bistveno izboljšalo. Gospodarsko najbolj zaostali Avstrijski del je dobil leta 1867 avtono-mijo s krajevnim sejmom, izvršilnimi or-gani in poljskim šolstvom. Proti koncu stoletja so nastale prve delavske stranke, razvilo se je radikalno kmečko gibanje, pri inteligenci in srednjih slojih se je porajala filozofija pozitivizma.
Ruska revolucija (1905-07) se je razširila in  imela svoj  vpliv tudi  na
Poljskem, kjer je povzročila razcepitev so-cialistične stranke na revolucionarno frakcijo, ki je zahtevala neodvisnost, in na levico, ki je podpirala Leninova stališča. Med prvo svetovno vojno je večina strank računala na zmago centralnih sil in obno-vitev države z naslonitvijo na Avstrijo in Nemčijo. Leta 1916 je bila ustanovljena odvisna kraljevina Poljska, svojo prvo ne-odvisno vlado pa je država sestavila leta 1918. Njene meje sta določala versajska pogodba (1919), ki je del ozemlja s poljskim prebivalstvom prepustila Nemčiji, in mir v Rigi (1921), ki je Poljakom pre-pustil del Bele Rusije in Ukrajine. Poljska ustava je bila sprejeta leta 1921. Uvajala je parlamentarni režim z odločilno vlogo zakonodajne oblasti. Po deloma uresniče-ni agrarni reformi je državo zajela gospo-darska kriza, vrstile so se stavke, družbe-na in narodnostna nasprotja so povzroča-la politično krizo. Leta 1935 je oblast pre-vzela skrajna desničarska struja sanacije.
Proti koncu leta 1938 je Nemčija posta-vila ozemeljske zahteve, ki jih je Poljska večkrat odbila, zato jo je 1. septembra 1939 napadla. Poljska je prišla pod hitle-rjevsko okupacijo že 5. oktobra, ko je bil njen junaški odpor zlomljen. Z nemško-sovjetskim sporazumom sta si državi razdelili poljsko ozemlje. Nemci so organi-zirali številna koncentracijska taborišča in taborišča smrti (Auschwitz, Majdanek, Treblinka), v katerih je umrlo več kot 2 milijona Zidov. Med drugo svetovno voj-no je na Poljskem umrlo pet milijonov lju-di, kar pomeni - vsak četrti prebivalec. Varšava je bila do tal porušena, po vojni pa so jo naselili novi prebivalci, ker starih ni bilo.
Poljske meje so se po vojni pomaknile proti zahodu in tako dobile realnejši okvir. Vzhodno Prusijo je zapustilo dva milijona Nemcev, ki so odšli v Zvezno republiko Nemčijo. Po varšavski vstaji je bila ustanovljena začasna poljska vlada, ki je državo poskušala vključiti v so-vjetski blok. Politična opozicija je bila onemogočena, sprejeta je bila ustava po sovjetskem zgledu. Leta 1956 so poljski delavci začeli stavkati zaradi pomankanja hrane in stavke so se nadaljevale vse do leta 1981, ko je general Jaruzelski uvedel vojno stanje in prepovedal neodvisno sin-dikalno gibanje Solidarnost. Končno so leta 1989 uzakonili večstrankarsko poli-tiko in tako je bil leto kasneje za predse-dnika izvoljen bivši ladjedelničar iz Gdanska in vodja gibanja Solidarnost -Lech Walensa.
BOŠTJAN RESINOVIČ
SPREHOD PO TREH OBDOBJIH V UPORABI RELACIJSKIH PODATKOVNIH BAZ
Dandanes temelji večina podatkovnih baz na rela-cijskem podatkovnem modelu, ki je še zmeraj de facto standard kljub vse močnejšemu uvelja-vljanju objektnih baz. Zgodovinsko gledano, lahko v skladu s potreba-mi in značilnostmi, ki se kažejo v različnih razvoj-nih fazah praktične upo-rabe relacijskih baz, do-ločimo tri glavna zgodo-vinska obdobja v njihovi evoluciji od povojev do sedanjih razsežnosti.
Človeštvo si je od nekdaj prizadevalo ohraniti svoje znanje in je v ta namen razvilo različne načine hranjenja poda-tkov. S pojavom računalništva se je po-kazal nov, izredno učinkovit način, ki pa ga je bilo potrebno šele primerno izkoristiti; z razvojem pomnilniških medijev, je postajal računalnik vse bolj idealno orodje in shramba za delo s po-datki. Tako kot na drugih področjih dela z računalnikom so se zahteve tudi tu vse bolj povečevale, vedno več je bilo človeških faktorjev, ki jih je bilo za spo-doben informacijski sistem potrebno upoštevati, spremenila so se odločitve-na pravila pri načrtovanju povpraševanj po podatkovni bazi.
Zgodovinsko gledano lahko določimo tri stopnje v dosedanjem razvoju rela-cijskih podatkovnih baz :
paketno procesiranje v oddelkih avtomatske obdelave podatkov (AOP)
zrelo obdobje uporabe relacijskih baz na izoliranih, uporabniško narav-nanih računalnikih na način interaktiv-ne, on-line obdelave podatkov
prehodno obdobje na odprte si-steme z distribuiranimi podatkovnimi bazami
Obdobje paketne obdelave podatkov
Prvo obdobje sega v konec 70-ih in začetek 80-ih let. Obdelava podatkov je takrat potekala v oddelkih AOP in je imela naslednje karakteristike:
edina zahteva: dostop do katere-ga koli podatka
pri snovanju baze in poizvedb je bil človeški faktor nepomemben
odlocitvena pravila načrtovanja povpraševanj so bila a priorna
Prvi relacijski sistem za upravljanje podatkovnih baz (SUPB), System R, so razvili v letih 1974-79 v IBM-ovem ra-ziskovalnem Iaboratoriju v San Joseju. Uporabniku so zagotovili dostop do po-datkov z novim jezikom SQL (Structu-red Query Language).
Čeprav je omogočal tudi interaktivni način delovanja, je bilo v praksi daleč na prvem mestu paketno procesiranje. Zahteve po podatkih so zbrali v oddelku AOP in jih v paketu poslali v obdelavo računalniku. Tak pristop omogoča bolj učinkovito izrabo strojne opreme v smi-slu izbire časa za začetek procesiranja, kajti operaterji lahko izberejo časovni
interval, v katerem je centralna proce-sna enota manj obremenjena in celoten paket se relativno hitro izvede. Dejstvo pa je, da je na tak interval pogosto po-trebno čakati po več ur.
Dokler je bila edina zahteva Ie dostop do katerega koli podatka, ne pa tudi čim krajši čas od postavitve vprašanja do odgovora, je bil tak pristop povsem ustrezen, kajti cena strojne opreme in procesorskega časa je bila visoka in paketno procesiranje je predstavljalo optimalen način izrabe računalnika. Tudi končni uporabniki so bili zadovolj-ni, saj so do željenih podatkov prišli hi-treje, kot bi prišli peš.
Cloveški faktor je bil v tem obdobju zanemarljiv. Strukturo baze podatkov in vse poizvedbe je na podlagi direktiv uporabnikov zasnoval programer iz od-delka AOP, pravega sodelovanja upo-rabnikov in programerja pa od tu dalje ni bilo več. Kako je programer formuli-ral povpraševanja in v kakšni obliki so bili njihovi rezultati podani uporab-nikom, ni bilo pomembno.
Zato lahko takšna pravila povpra-ševanja označimo kot a priorna. Ker od-zivni čas pri paketnem procesiranju ne igra prave vloge, je način, kako je poizvedba napisana manj pomemben. Izboljšava povpraševanj ni prišla v poštev, prva verzija je ostala tudi zadnja verzija.
Obdobje interaktivne, on line obdela-ve podatkov
Nemalo kje pa se je pokazalo, da ra-bijo uporabniki podatke zelo hitro, lahko celo rečemo, da je to osnovna zahteva modernih informacijskih siste-mov. Zato cenejše paketno procesiranje ne zadostuje več, saj končni uporabnik nima časa čakati, da mu bodo v oddelku AOP izbrali trenutek, ko bo lahko zahteval izvršitev svoje transakcije. Na razpolago mora imeti svoj terminal ali osebni računalnik, ki mu omogoča, da jo izvede v trenutku, ko se pokaže po-treba po podatkih; preiti je potrebno na interaktivno procesiranje.
Za to obdobje, ki traja še danes, veljajo drugačne značilnosti kot za ob-dobje paketnega procesiranja. Te znači-lnosti so :
dodatna zahteva : odzivni čas pri snovanju baze podatkov in
poizvedb je potrebno upoštevati člo-veške faktorje končnih uporabnikov
odločitvena pravila pri načrto-vanju povpraševanj so a posteriorna
Dodatna zahteva po dobrem odziv-nem času je sprožila vrsto faktorjev vre-dnih upoštevanja. Večina rezultatov mora biti na ekranu čimprej, ni pa to nujno za vse - že uporabnik sam se namreč zaveda, da ne more do vseh od-govorov enako hitro, zato so daljši od-zivni časi pri kompleksnih posegih v bazo podatkov do neke mere sprejemlji-vi. Večina povpraševanj naj bi izpisala rezultat v največ nekaj sekundah, pri daljših časih je uporabnika potrebno nekako pomiriti, mu dati vedeti, da računalnik pridno išče in da se program ni "zaciklal".
Očitno je torej, da je potrebno upoštevati človeške faktorje uporab-nikov. Uporabniški vmesniki morajo biti prilagojeni njim in ne eno-stavnejšemu programiranju, informa-cijski sistem mora izponjevati vse zahteve, izpisi morajo biti pregledni, delo čim bolj enostavno.
Za izpolnitev vseh teh in še množi-ce drugih zahtev mora v procesu sno-vanja potekati kakovostna komunika-cija med razvijalci sistema in njegovi-mi koristniki. Od srede 80-ih let je v ta namen znan niz metod s skupnim ime-. nom JAD (Joint Application Develop-ment). JAD je tehnika, ki sloni na se-stankih končnih uporabnikov in spe-cialistov, ki uporabnike anketirajo in intervjuvajo v zvezi z njihovim po-djetjem; načinom dela v njem; zakoni-tostmi v poslovanju; podatki in proce-durami, potrebnimi za nemoteno delo; zahtevami glede uporabniškega vme-snika in drugim, kar je važno za dobro delovanje informacijskega sistema. Specialisti zbrane informacije dpku-mentirajo s pomočjo tehnik strukturne-ga in podatkovnega modeliranja in jih tako formalizirajo. Sestanki potekajo v vseh fazah življenjskega cikla sistema. Njihov namen ni samo spoznati poslo-vanje podjetja, ampak tudi relevantne človeške faktorje uporabnikov, ki jih je koristno upoštevati.
Še bolj podrobno se s slednjimi ukvarjajo nekatere druge tehnike, ki upoštevajo splošne psihološke značil-nosti človeka in si v skladu z njimi in zbranimi informacijami prizadevajo do-seči optimalno interakcijo človeka z računalnikom. Ker je to širok problem, ki presega domeno računalništva, mo-rajo te tehnike slediti tudi dognanjem ved kot so : umetna inteligenca, filozo-fija, sociologija, antropologija, obliko-valstvo, ergonomija, kognitivna psiho-logija in druge.
Spremenila so se tudi odločitvena pra-vila pri pisanju povpraševalnih stavkov. Ekipa, ki razvija informacijski sistem, zbere od uporabnikov vse zahteve po podatkih in na njihovi podlagi pripravijo
programerji poizvedbe. Do tu je podob-nost načinu dela v obdobju paketnega procesiranja velika. Ker pa je pomemb-no doseči kar se da kratek odzivni čas, se morajo programerji potruditi, da napišejo dobre poizvedbe in prva va-rianta je le redko dovolj dobra, potreb-ne so variacije in spremembe. Konec je z a priornostjo, na podlagi ugotovljenih pomankljivosti je treba poizvedbe opti-mizirati, odločitvena pravila pri izbiri končne verzije poizvedb postanejo a posteriorna.
Obdobje distribuiranih baz poda-tkov in odprtih sistemov
Z novimi potrebami in hkratnimi no-vimi dosežki v računalniški tehnologiji so izolirani eno ali večuporabniški si-stemi postali pretesni. Prihaja čas odpr-tih sistemov, distribuiranega hranjenja podatkov in procesiranja, čas client-ser-ver sistemov.
Čeprav sistemi, ki temelje na teh načelih niso več nobena redkost, še zmeraj ni realno trditi, da smo že popol-noma v novem obdobju uporabe rela-cijskih baz. Res pa je, da so tendence jasno izražene in nekatere značilnosti novega obdobja že vidne :
dodatna zahteva : primernost in razumljivost semantike baz podatkov
pri snovanju baze podatkov in poizvedb se mešajo tako človeški fak-torji uporabnikov kot tudi vseh snoval-cev
odločitvena pravila so adaptivna
Osnovna značilnost distribuiranih podatkovnih baz je hranjenje podatkov ene same baze na več računalnikih. Po-datki, ki jih tipično uporabljajo le na enem računalniku, so shranjeni tam ostali pa v centraliziranem delu poda-tkovne baze. Še zmeraj so lahko do-stopni vsi, ne glede na to, kje se nahajajo in s katerega računalnika pri-de zahteva po njih. To je možno doseči s podvajanjem lokalnih podatkov tudi na centralnem računalniku ali pa z deklariranjem vsake lokalne baze kot oddaljene (remote) baze.
V fazi snovanja informacijskega si-stema in same strukture podatkovne baze je nujno s formaliziranimi meto-dami doseči primernost in smiselnost porazdelitve. Poseben problem pred-stavlja pri tem semantika baze, v zvezi s katero kaže zagotoviti standardiza-cijo pri poimenovanju tabel in atributov oziroma poenotiti načela posameznih snovalcev ter tako odpraviti nekonsi-stentnosti in nejasnosti. V tem obdobju torej nastopi nov aspekt, ki ga je po-trebno upoštevati. Poleg človeških fak-torjev uporabnikov postanejo pomem-bni tudi faktorji snovalcev. Prav poz-navanje človeških faktorjev vseh sno-valcev (in ne samo že prej opisanih faktorjev končnih uporabnikov), njiho-vo upoštevanje in usklajevanje, je najboljša pot do dobre distribuirane podatkovne baze.
A posteriornost odločitvenih pravil za povpraševalne stavke se razširi na adaptivnost, ki je tokrat nujna ne le pri snovanju posegov v bazo, ampak celo pri določanju njene strukture. Kot za a posteriorna odločitvena pravila je tudi za adaptivna značilna povratna infor-macija. Razlika je v tem, da na njeni podlagi formiramo celo množico alter-nativ, ki jih analiziramo hkrati. Kom-pleksnost takih problemov večkrat pre-sega človeške sposobnosti, zato mora biti analiza računalniško podprta z orodji za podporo odločanju.
Brez dvoma so relacijske baze preho-dile že dolgo pot od svojih začetnih sta-dijev. Danes so tako kompleksne, da zahtevajo pri načrtovanju računalniško podporo in celo ekipe strokovnjakov različnih strok, če naj nudijo uporab-niku vse, česar so sposobne. Prav inter-disciplinarnost pa je tisto, k čemur se računalniška stroka, ne le na področju podatkov marveč tudi v svojih drugih območjih, vse bolj intenzivno nagiba in tako izgublja lažno, na aktualni stopnji razvoja nemogočo samozadostnost in prehaja iz zgolj tehnične vede v drugač-ne sfere.
MARKO SAMASTUR
Ali so knjige mrtve?
Nihče ne more z gotovostjo trditi, kdaj je nastala prva knjiga. Do prve znane izdaje je prišlo v 6. sto-letju pred našim štetjem, ko je atenski tiran Pizistrat pripravil prepisovanje in prodajo Home-rjevih epov. In potem se dve tisoč-letji ni zgodilo nič revolucionarno novega. Knjige so se množile s po-močjo pridnih prepisovalcev, zara-di česar so bile redke in precej dra-ge. Velik korak naprej je bil izum tiskanja s premičnimi kovinskimi črkami v začetku 15. stoletja. V nasprotju s splošnim prepričanjem so tisk izumili Korejci in tako leta 1409 izdali prvo knjigo. Vendar to ne zmanjša veljave v zasnovi identičnega načina tiskanja, ki ga je izumil Gutenberg, saj je do njega prišel ločeno, brez vednosti o ko-rejskem izumu in to kmalu zatem, tako da je leta 1456 že izdal prvo velikoknjigo (Biblijo).
Od takrat, pa do konca 20. stoletja se na področju tiskanja in založništva ni zgodilo nič revolucionarno novega. Tisk in tiskarski stroji so se razvijali vzpore-dno s splošnim razvojem tehnike, vendar so v svojem bistvu ostali enaki in posle-dično se tudi knjige v zasnovi niso bi-stveno spreminjale.
Z razvojem računalništva in poceni pomnilniških enot (kot je npr. CD-ROM), pa se je to bistveno spremenilo. Volk-sbrockhausova definicija knjige kot vsakega s pisavo zapisanega dokumen-ta večjega obsega postaja neprimerna in počasi jo bo potrebno zamenjati z novo, ki bo zajela preoblikovanje knjige, do katerega prihaja zaradi razvoja tehnolo-gije.
Knjige, izdane v elektronski obliki, so manj omejene z določenimi pomanklji-vostmi papirja kot medija, ki v bistvu reducira sporočanje na moč besed in sta-tičnih podob. Medtem pa je elektronski obliki dana možnost, da je vanjo vključe-na tudi glasba in animacija, kar lahko ob pametni uporabi bistveno prispeva k njeni izrazni moči. In če smo bili sprva priče le kopičenju teksta, slik, zvoka in animacij v obliki bolj ali manj posrečenih enciklopedij, lahko sedaj opazimo, da so se tudi avtorji zavedli svobode, ki jim je dana in počasi pričenjajo slutiti možno-sti, ki so se odprle z razvojem te nove
oblike medijev. Tako počasi nastajajo izdelki, ki se že v sami zasnovi bistveno razlikujejo od klasičnih papirnatih izdaj. In če danes še lahko trdimo, da so knji-ge tudi vse tiste izdaje v elektronski obliki, ki bi jih lahko v bolj ali manj okr-njeni podobi izdali tudi na papirju, tega jutri prav zagotovo ne bomo mogli več. Način, kako ljudje sprejemamo informa-cije in njihova podoba se bosta spreme-nila do te mere, da bomo prisiljeni razširiti pojem knjige ali pa skovati novo besedo, ki naj bi zajela moderne oblike.
Toda to niso edine prednosti elektron-skih knjig. Raziskave so pokazale, da tudi tisti uporabniki enciklopedij, ki so v njih navajeni iskati določeni podatek, pogosto potrebujejo kar nekaj časa, da ga najdejo. Pri enciklopedijah, ki jih da-nes dobimo na CD-ROM-u teh težav ni. Seveda obstajajo razlike med njimi in vse rešitve niso enako dobre, vendar doslej še nisem videl tako slabe, da ne bi mo-gel željenega podatka najti prej kot v knjižni izdaji. Prav tako lažje najdemo kakšen citat, kar je sicer precej težka naloga tudi za tiste, ki vedo, kje približ-no morajo iskati.
Vprašamo se lahko, ali to pomeni, da so knjige, takšne kot smo jih poznali doslej, mrtve. Verjetno ne, oziroma vsaj ne tako kmalu. Prednosti, ki jih ima sta-romodna papirnata izdaja, je preveč, da bi lahko kar tako izginile. Predvsem so natisnjene knjige izredno poceni (pri ceni je potrebno upoštevati tudi ceno naprav, ki so potrebne za predvajanje CD-ROMov, disket...). Zlahka pritegne-mo Jakupoviču, ko pravi: "Če se komu zdi, da so tiskane strani "kot narejene" za naše oči, naj ve, da je res tako." Pre-prosto se mi upira misel, da bi prebiral bogatstva svetovnega uma z računal-niškega zaslona. Mogoče se bo to spre-menilo z novimi generacijimi, ki bodo zrasle ob pridobitvah tehnike in ne bodo več sentimentalno navezane na knjige. Kdo bi vedel?
Vendar se založništvo ne spreminja le s preobrazbo knjig. Tudi druge edicije, kot so revije, časniki, itd. hitro spre-minjajo podobo. Prav nobena posebnost ni, če obstaja dnevnik tudi v elektronski obliki na kakšnem omrežju, kot je npr. Internet. Vendar se revije (pri čemer mi-slim predvsem na znanstvene) ločijo od časnikov, kot je npr. USA Today. Njihov razvoj je neprimerno hitrejši in bolje izkoriščajo možnosti, ki se jim ponujajo.
USA Today, ki ga lahko prebiramo na Internetu, se praktično ne razlikuje od tistega, ki ga kupimo pri uličnem pro-dajalcu. To je seveda posledica dejstva,
da se vsi veliki časniki stavijo raču-nalniško in vse kar storijo je, da to pred-pripravo na tisk ponudijo v bolj ali manj neokrnjeni podobi vsem, ki imajo dostop do omrežja. Brez težav bi lahko ponudili več, pri čemer ne mislim le na slikovni material, ki ga ima vsak časnik več, kot ga lahko objavi, temveč na možnost in-teraktivnega oblikovanja časopisa. Časo-pis bi lahko soblikovali s svojimi prispe-vki in mnenji vsi tisti, ki ga lahko sedaj le prebirajo. Tudi hitrost posredovanja informacij in njihova količina bi lahko bili večji.
Medtem pa so znanstveniki spoznali vse prednosti, ki jih ponujajo elektron-ski mediji, pri čemer še posebej izsto-pajo fiziki. Do razvoja znanstvenih elektronskih publikacij je prišlo zaradi prepočasnega pretoka informacij pri klasičnih papirnih izdajah, kar je precejšnja ovira, če upoštevamo, da se količina informacij (znanja?) podvoji vsakih 12 let. Dogajalo se je, da je mi-nilo tudi leto dni, preden je izšla nasle-dnja izdaja znanstvene revije, medtem ko elektronske izdaje omogočajo, da so znanstveniki seznanjeni z novostmi praktično takoj. Tako se tudi spreminja vloga vseh udeleženih. Prejšnje replike na članke dobivajo drugačno obliko in ocenjevalci vse bolj postajajo člani ra-ziskovalnih ekip. Tudi cena elektron-skih izdaj je manjša (nekatere revije so prej dosegle letno naročnino, ki je znašala približno toliko, kot stane Ford Escort). Vendar elektronske izdaje še niso nadomestile renomiranih papirna-tih in znanstveniki so še vedno prisi-ljeni objavljati v njih (akademski pri-tisk).
Preobrazba, ki poteka pred našimi očmi bo prinesla tudi preoblikovanje nekaterih dosedanjih poklicev, kot je knjižničar... Vendar je to snov za kak drug članek. Vprašanje, kaj nas čaka, ostaja neodgovorjeno. Ne vem, kot ve-rjetno ne ve nihče. Prihodnosti se ne da napovedovati, preprosto bomo morali počakati in videti, kaj bo prinesla.
ANDREJ KRAJNC
ZARJAVELE ARENE BELEGA CIRKUSA
O trenutnem položaju
svetovnega alpskega
smučanja
Ko je 27. januarja okoli 15. ure glavni taj-nik Mednarodne smučarske zveze (FIS), Gianfranco Kasper objavil, da letošnjega sve-tovnega smučarskega prvenstva v Sierri Ne-vadi zaradi pomanjkanja snega ne bo, je bilo vsem jasno, da to predstavlja še en udarec športni panogi, ki se že nekaj časa nahaja v dokaj težkem položaju. Popularnost smu-čanja je že pred tem kar precej padala, sedaj pa bo zanimanje sponzorjev, gledalcev in medijev prav gotovo še mnogo manjše.
Svetovno prvenstvo v Sierri Nevadi ni prvo, ki je imelo težave z organizacijo. Ve-like probleme zaradi slabega vremena so že imeli leta 1974 v St. Moritzu, v Schladmin-gu leta 1982 je malo pred pričetkom prven-stva na veliko deževalo, v Vailu leta 1989 so nagajale nizke temperature, še dobro pa nam je v spominu zadnje svetovno prven-stvo v japonski Morioki, ko je vreme povsem pokvarilo pr-voten razpored tekmovanj in na katerem moškega super-veleslaloma kasneje sploh niso izvedli. Organizatorjem je torej vedno doslej kljub ve-likim težavam nekako le uspevalo izpeljati prvenstva do konca, letos pa prvič po letu 1931, ko je bilo na spore-du prvo svetovno prvenstvo v švicarskem Miirrenu, temu ni tako. Prvenstvo ie sicer pre-loženo na naslednje leto, or-ganizatorjem bodo izgubo vsaj v večini poplačale zava-rovalnice, vendar pa to ne spremeni težkega položaja alpskega smučanja.
Sedaj so seveda najbolj na udaru vodilni funkcionarji Mednarodne smučarske zveze, ki so po mnenju mnogih najbolj odgovorni za tre-nutno sitaucijo. Svetovno prvenstvo naj bi zaupali Sierri Nevadi, "eksotični" pokrajini, ki se nahaja v bližini morja in relativno zelo južno v Evropi. Res je, da tako slabih vre-menskih razmer v Sierri Nevadi ni bilo že od davnega leta 1907, vendar pa je potreb-no upoštevati dejstvo, da se s podobnimi težavami ukvarja tudi preostala Evropa že nekaj let, kar bi prav gotovo moralo imeti vpliv tudi pri določitvi organizatorjev za tako veliko tekmovanje.
Mednarodna smučarska zveza^sprejema vse bolj pomembne odločitve na svojih kongresih, kjer so prisotni predstavniki smučarskih zvez z vsega sveta, ki imajo tudi pravico glasovanja. Tako na prvi po-gled izgleda, da je to ena najbolj demokra-tičnih športnih zvez na svetu. Vendar le na prvi pogled, saj tudi tukaj veliki, torej bo-gati, na prefinjen način sprejemajo odloči-tve v svojo korist. Majhnih, smučarsko ne-razvitih držav, ki se srečujejo z velikimi fi-
nančnimi težavami, namreč ni težko pod-kupiti v zameno za njihov glas na kongre-su. Seveda večinoma ne gre za direktno podkupovanje z denarjem, temveč imajo te majhne ekipe kar naenkrat kakšne zastonj priprave, ali pa se nenadoma najde kakšen sponzor, ki daje denar tudi za takšne smučarje, o katerih še nihče nikoli ni slišal. Posledica vsega tega je, da se stvari v Mednarodni smučarski zvezi premikajo zelo počasi, saj je treba, če želijo, da prodre kakšen pomemben predlog .počakati na naslednji kongres, kar pa je lahko seveda velikokrat že prepozno. Številni strokov-njaki predlagajo nekatere spremembe, ki naj bi rešile ta težak položaj alpskega smučanja. Eden najbolj zagnanih je tudi Tone Vogrinec, ki med drugim predlaga, da naj bi določili neko osebo, ki bi imela po-dobno vlogo kot jo ima npr. David Stern v NBA ligi, torej osebo, ki bo odločala o vseh pomebnejših stvareh (npr. o sistemu tek-movanja, marketingu, organizatorjih tek-movanj, ipd.), hkrati pa tudi odgovarjala za
vse svoje dejavnosti. To naj bi pripeljalo do večje dinamičnosti v alpskem smučanju, kar bi seveda predstavljalo prvi korak na poti k stari popularnosti. Novih idej poln Tone Vogrinec še predlaga, da bi morali v alpskem smučanju uvesti dve vožnji v smuku in superveleslalomu, poleg tega pa bi bi bilo dobro uvesti paralelna tekmo-vanja. Po njegovem bi tudi moralo v drugi vožnji trideset najboljših startati v obrat-nem vrstnem redu, saj sedaj po tem, ko je znan zmagovalec, preostalih petnajst tek-movalcev ne zanima nikogar več.
Številne kritike na Mednarodno smučar-sko zvezo prihajajo tudi s strani proizvajal-cev smučarske opreme, ki prav tako zahte-vajo določene spremembe. Ker se FIS le redkokdaj odzove na njihove zahteve, so le-ti pred kratkim zagrozili, da se bodo umaknili iz tekmovanj najvišjega ranga in da bodo organizirali svojo varianto tekmo-vanj. Ta tekmovanja naj bi bila podobna tistim v Formuli 1, kjer tekmovalci ne na-stopajo pod pokroviteljstvom svojih držav-
nih avtomobilskih zvez, ampak v sklopu ekip, ki jih imajo posamezni proizvajalci. To bi verjetno pomenilo tudi večje zaslužke v belem cirkusu, vendar pa po drugi strani dobiček ne bi šel v razvoj novih tekmoval-cev v takšni meri, kot se to dogaja danes, ko vse poteka preko državnih smučarskih zvez. Ta problem ima v slovenskih razme-rah zaradi relativno slabe splošne eko-nomske situacije še posebej veliko veljavo. Mednarodna smučarska zveza je spod-budila organizatorje svetovnega pokala, da sedaj že tri sezone podeljujejo denarne na-grade za najboljša mesta v vseh tekmah svetovnega pokala. Najvišja skupna vsota znaša 100.000 švicarskih frankov na tek-mo, od tega jih 60.000 pripada zmagoval-cu. Tako velike denarne sklade (in še večje) si lahko seveda privoščijo le v stnučarsko razvitih deželah (Avstrija, Švica...), med-tem ko so ti zneski na "manjših" pri-zoriščih (kamor spadata tudi Maribor in Kranjska gora) bistveno manjši. Ta manjša prizorišča se bodo ob trendu višanja denar-nih nagrad prav lahko znašla tudi v nevarnosti, da izgubijo tekme svetovnega pokala. Naši smučarski središči naj bi bili po besedah našega pred-stavnika v Mednarodni smu-čarski zvezi, Bojana Križaja (njegov predhodnik je bil Dušan Senčar), izvzeti iz tega, saj imata status tradicionalnih prizorišč svetovnega pokala. Maribor in Kranjska gora sta sicer v letošnji sezoni dobila nekoliko slabše termine, ven-dar pa jih vsaj še nekaj let naj ne bi črtali iz programa tekem za svetovni pokal.
Zapleti z Mednarodno smučarsko zvezo se pojavljajo tudi na področju varnosti tek-movalcev. Pred pričetkom letošnje sezone je FIS od vod-stev reprezentanc zahtevala podpis doku-menta, v katerem se tekmovalci obvežejo, da nastopajo na tekmah za svetovni pokal na lastno odgovornost. Povod za to je bila seveda smrt Ulrike Maier lani v Garmisch Partenkirchnu (primer na nemškem sodišču še zmeraj ni dokončno razrešen), kjer je večji del odgovornosti padel ravno na FIS. Nekatere vodilne smučarske države na čelu z Nemčijo in Italijo sprva niso hotele podpi-sati dokumenta in so napovedale bojkot pr-vih tekem, vendar pa so na koncu vseeno popustile. Tako so se bolj ali manj vsi prila-godili zahtevam FlS-a, edini, ki se sedaj še glasno upira, pa je Marc Girardelli, ki je pre-dlagal ustanovitev sindikata za izboljšanje pogojev in varnosti na stezah. Ta naj bi po-magal reševati na tem področju, ki je bilo v srednjem času deležno številnih ostrih be-sed in polemik širše športne javnosti. Glede na to, da gre za eno najobčutljivejših po-dročij, vsi ljubitelii smučanja pričakujemo največje spremembe prav v tej smeri.
1995   MAREC
IGOR DIVJAK
FETIŠIST KAPUČINA
" Infuocato come Vinferno, nero come il diavolo,
puro come un angelo ma dolce come Vamore,
cosi deve essere il vero caffe
Ne spominjam se več, kdaj sem spil svoj prvi kapučino in težko bi označil obdobje, ko je pitje kapučina postalo red-na in sladka razvada. Morda je bil pri tem odločilen priljubljen srednješolski ri-tual posedanja po barčkih, v katerem sem nadvse predano sodeloval in katerega obrede še danes zelo spoštujem; morda pa je bilo odločilnega pomena potovanje po Italiji, ko sem odkril, da ima tako posedanje lahko tudi razsež-nosti nacionalnega in kultur-nega pomena, da tam pose-dajo kratkomalo vsi in prav dobro se zavedajo veličine tega početja, ki nikakor ni kakršno koli preganjanje časa, temveč je v njem polno temperamenta, poezije in lju-bezni - ljubezni do klepe-tanja, lepe sogovofnice, lepe, vsem opazne obleke, nazaj počesanih las, briljantine in dobre kave. Zato Italijani kavo pijejo ponosno, klepe-tajo kriče, krilijo z rokami in se pri tem samozadovoljno nastavljajo objektivom fotoa-paratov nemških turistov, ki so pripravljeni žrtvovati ti-soče mark, ki so jih čez leto trdo prigarali, da si poleti ogledajo to čudno početje.
Kar koli je že bilo, nekaj me je v tej kulturi pritegnilo. Če odmislim briljantino, polizane frizure in eksibisionistične obleke, kar se mi sicer zdi zelo simpatično, a moji naravi ven-darle nekoliko tuje, moram priznati, da me je to posedanje, ta večni praznik popolnoma očaral. Od vseh vrst kave, ki je obvezen ele-ment tega celoletnega karnevala, pa mi je k srcu najbolj prirasel kapučino in preden sem se zavedel - zavedel pa sem se šele nekaj me-secev po povratku domov - je ta mešanica kave in mleka, vedno pripravljena z espresso - aparatom, postala nekakšna rdeča nit v mojem življenju. Težko bi namreč našel kaj, kar ima trajno vrednost; mnoge stvari, za ka-tere sem se sprva goreče navdušil, so se mi sčasoma zazdele dolgočasne in brezsmiselne, a kapučino ostaja. Znova in znova vstopam v barčke, naročam svojo skodelico in se pre-dajam opojni aromi in okusu. Ti trenutki mi pomenijo pozabo časa in predajanje trenutku. Potopim se v atmosfero barčka, pri tem pa od ugodja delam takšne grimase, kot da me sne-majo in sem glavni zvezdnik reklame za ta topli napitek.
V Italiji je kapučino dober povsod, od najdražjega trga sredi Firenc, kamor zahajajo le tuji obiskovalci, pa do barčkov na železniških postajah. Razlika je le v ceni, zato so slednji najbolj priporočljivi. Bar, kjer ne bi nudili "pravega kapučina", bi pri priči propa-del. Vsak prebivalec apeninskega polotoka namreč ve, kaj je to. Mešanica kave in mleka, pri čemer je zelo važno, da je mleka veliko, kava pa mora biti pražena na poseben italijan-ski način, kar pomeni pol ure praženja, ne pa zgolj šest minut, kot na primer traja operacija pri Angležih. Vedno mora biti pripravljen z aparaturo - espresso, pri čemer je zopet važ-no, da damo v filter za eno šalico natančno tri žličke kave. Najvažneje pa je, da je vse sku-
paj ponujeno v zelo velikih, za naše razmere včasih že prav ogromnih porcijah.
Toda kako je s tem odličnim napitkom pri nas? Takoj ko prestopiš mejo na Fernetičih, vstopiš v Kompasov bar in naročiš kapučino, veš, da si doma. Brozga, ki jo dobiš je namreč popolno nasprotje zgoraj opisanega. Najbolje bi se jo dalo primerjati z "Baldrick kapuči-nom", ki se je pojavil v nekem delu angleške humoristične serije Black Adder. Njegove se-stavine so voda iz luže, blato namesto kave, sperma za mleko, vse skupaj pa posuto s prhljajem namesto s sladkorjem. Za nameček ti tak kapučino na Fernetičih ponudijo v majh-ni in neugledni skodelici. Toda filozofija pitja kapučina zahteva, da ga vedno sprejmeš take-ga kot je, si ne delaš problemov in se potopiš v ponujeno atmosfero. Nekako se je treba sprijazniti s tem, da si doma. V vsaki kavi in v vsakem vzdušju je treba poiskati tisto najboljše. Konec koncev je le prijetno zopet slišati domačo govorico okoli sebe, opazovati nasmejano, a nekoliko po slovensko robato natakarico in poslušati popevko Zorana Pre-dina, ki jo vrtijo na radiu.
Vendar pa tudi pri nas ponekod lahko piješ prvovrsten kapučino. V Ljubljani je takih barčkov kar nekaj. Na sploh je barčkov zadnje čase v Ljubljani ogromno in s pohodom tržne družbe skoraj vsak teden vznikne kakšen nov privaten kafič. Očitno vsem posel kar dobro cveti, saj še nisem slišal, da bi kakšen propa-del. Kakšna pa je kvaliteta kapučina v teh barčkih, kje se dobi prvovrstnega in kje bolj "Baldrick" sorte, bom poizkušal predstaviti v tej rubriki v naslednjih nekaj številkah Tribu-ne. Moj cilj je predstaviti kakšnih dvajset barčkov, po možnosti čim več takih, kjer je kapučino dober, moja želja pa je, da se bo našel pod soncem kakšen ljubitelj ali po mož-nosti celo fetišist kapučina, ki bo v teh vrsti-
cah našel kak koristen nasvet in napotek. Rubrika je zelo priporočljiva tudi nemškim turistom, ki bi si med romanjem po Ljubljani radi privoščili malo oddiha ob dobrem ka-pučinčku.
Vsekakor bom omenil in priporočil nekaj kavarnic, ki jih zelo dobro poznam in obiskujem že leta. Toda začel bi vseeno raje s sprehodom po Ljubljani in naključnim obiskom nekega, meni doslej neznanga bara. Odločil sem se, da se napotim proti Pet-kovškovemu nabrežju, ki se razteza na levem bregu Ljubljanice od tržnice oziroma Resljeve ceste vse do Vrazovega trga. Tam je v zadnjih letih nastalo nekaj novih barčkov, trgovinic in butikov. Sprehod po tem nabrežju je zelo prijeten, konec je miren, le oddaljeno se sliši vrvež mestnega jedra, in vseskozi hodiš v okrilju lepih, močnih kostanjev. Tudi Ljublja-nica tu teče počasneje in bolj umirjeno, nič več ni močnega toka in vrtincev, ki jih je vedno polno pod Tromostovjem. Nekoliko moti le, da nabrežje služi tudi kot parkirišče za avtomo-bile. Vsake toliko časa prihajajoči in odha-jajoči avtomobili s svojim motorjem zmotijo spokojnost. Ko sem prišel do nabrežja je bila že tema. Kafiči in trgovinice so me s svojimi Iučmi prijazno in nevsiljivo vabili, da vstopim. Odiočil sem se za barček KAJ, ker je edini kljub hladnemu decemberskemu času zunaj imcl postavljene lesene mizice in klopi. Zaš-čitni znak bara je papiga, sicer bolj znana kot znak časopisa KAJ in erotične revije z istim imenom. Spomnil sem se na nage lepotice v vročih pozah. "Da ti bo pozimi toplo, beri vroči Kaj!" ali kako se že glasi reklamno geslo re-vije. Nisem se mogel natančno spomniti. "No, trenutno bom zadovoljen, če me bo pogrel dober kapučinček," sem pomislil.
"Dobervečer. Želite?"
Natakarica je zelo prijazna gospa srednjih let. Precej je zajetna. Ne bi mogla pozirati za Vroči Kaj. Se pa zelo lepo in prešerno smeji in ima bujno oprsje. Tak prvinski smeh me ved-no očara, čeprav imam sam Ie redko srečo, da se tako zasmejem. Zelo je vljudna. Naročil sem kapučino in ko je odšla notri, sem si za-pisal vtis, ki ga je naredila name v svojo be-ležnico ocenjevalca kapučina. Barček je sicer zelo snažen, oprema nič posebnega; izgleda kot prototip barčka, kakršni nastajajo v za-dnjem času. Nad pultom so razstavljene najrazličnejše vrste tujih žganih pijač. Zu-nanje mize, kjer sedim so pregrnjene z neko-liko osladnim rožastim prtom.
"Oprostte, sm morala še unima dvema računat," se je opravičila natakarica, čeprav je bila postrežba izredno hitra. Zelo verjetno je ona lastnica lokala ali pa vsaj lastnikova žena. Posel ji dobro teče in verjetno je zato vseskozi tako dobre volje.
Sam kapučino je odličen. Ravno prav gre-nak ob eni vrečici sladkorja, porcija velika, skodelica nekoliko "okrancljana". Spenjeno mleko je po vrhu posuto s kakavovim pra-hom. Cena 9o tolarjev, kar je za Ljubljano normalna cena. Stegnil sem noge pod mizo. Užival. Po ustih se je vlekel prijeten okus po kavi. Skozi okno sem kukal v notranjost bara. Na žalost sem ugotovil, da prevladujočo atmo-sfero ne ustvarjajo niti Ijudje, niti glasba, temveč na ves glas prižgan televizor, ki je ra-vno prenašal tekmovanje v slalomu iz Združenih držav Amerike. "Jure Košir ima najboljši vmesni čas!" je zadonel navdušen glas Igorja Berganta in prodrl tudi do mene, ki sem sedel zunaj. Ne vem, ali je Jure prvi tudi prišel do cilja, kajti pričel sem razmišljati, kako tak prenos alpske tekme popolnoma po-kvari vzdušje in zaradi njega tudi kapučino dobi alpski priokus. Edino, kar je kričeč glas
napovedovalca preglasilo, je bil neuničljiv smeh natakarice, ki se je vedno znova razle-gel po prostoru in prodiral ven iz njega.
Toda, ko sem čez nekaj minut odhajal proti centru mesta, mimo skupinice srednješolcev, ki si je ob nabrežju nervozno zvijala joint, sem razmišljal, da je bil problem pravzaprav v meni samem. Sam sem bil kriv, ker po-nujene atmosfere nisem sprejel in sem jo za-vrnil s svojimi predsodki. Ko sem bil nekoč v Sieni pil kapučino ravno v času Paglia, zna-menitega praznika konjskih dirk, so v vseh lokalčkih prikazovali posnetek dirke in ga ponavljali v neskončnost. Ljudje so bili temu povsem podrejeni. Neprestano so komentirali tekmo, kričali, slavili zmagovalnega konja in nazdravljali nanj. To mi je bilo zelo všeč in krasno se je zlilo z mojo predstavo o čarob-nem italijanskem temperamentu. In pravza-prav se tega večera v barčku Kaj ni dogajalo nič drugega. Le da so bili navijači in junaki drugi, meni dobro znani, zame prav nič ek-sotični; naveličal sem se jih že in do njih za-vzel kritično stališče. Toda v osnovi sta si do-godka blizu in Slovenci nismo pri navijaški strasti prav nič slabši ali manj čarobni kot Italijani. Jaz pa sem naredil napako, ker se temu nisem predal, ker nisem tudi sam na-vijal zraven, in sem s tem prekršil prvo in edino pravilo pitja kapučina - sprejmi okoli-co in trenutek takšna kot sta.
Bar, kjer takšnih problemov nikoli nimam in kamor zelo pogosto zahajam, je SOLE ob železniški postaji. Meni najljubši lokal v celem mestu. Tu je prostor za vsakogar. Križišče vseh narodov, generacij, socialnih razredov. Sem zahajajo klošarji in frajerčki, Albanci, Slovenci, Srbi, Hrvati, tuji turisti, srednješolci, lokalni Johni Travolte, pijanci, upokojenci. Vse je odkrito, resnično. Zivljenje se kaže v vsej svoji pestrosti, dinamični energiji, pa tudi krutosti. Edini, za katere tu ni prostora, so snobi. Glavna odlika lokala, ki je hkrati tudi glavno gonilo vzdušja, je pogled na bližnjo železniško postajo. Tu je stik Ljubljane z osta-lim svetom, izhodiščna točka za potovanja in hkrati prvi kraj, ki te pozdravi ob prihodu do-mov. Vseč mi je stara stavba železniške po-staje iz časov Franca Jožefa in v nasprotju z javnim mnenjem upam, da nikoli namesto nje ne bodo zgradili nove, bolj evropske. Meni je všeč taka kot je, balkanska. Stoji kot nekakšen spomenik in dokaz tega, da se Balkan vendarle začenja že pri nas. Tu je tudi
kiosk z burekom, odprt celo noč, obvezen končni cilj vseh nočnih romanj in pijanče-vanj. V bližnjem parku posedajo klošarji in popotniki, ki so ravnokar prispeli z vlakom. Poleti, ko je toplo, tu posedajo ciganke in dojijo svoje otroke. Baš njih boli Evropa. Sploh je v zraku nekaj krasnega, prvobitne-ga, jebivetrskega.
SOLE ni zgolj navaden bar, temveč dobra in poceni restavracija, kjer nudijo najrazličnejše specijalitete italijanske kuhinje. Lazanje, pice, ravioli, njoki, tortelini na najrazličnejše nači-ne. Odlični so na primer njoki z gorgonzolo. Med tem, ko se ti cedijo sline in čakaš, pa si privočiš kapučino. Postreže ti ga prijazen Šip-tarček. 90 tolarjev ni drago, saj ustreza vsem zahtevam pravega italijanskega kapučina. Priporočljivo je, da se usedeš zunaj, saj te bo tu utrip starega, dobrega štacjona in okolice najlažje vsrkal vase. Uživaš. Občutke se da najbolje opisati z refrenom iz Balaševičeve pesmi:
"Ja nisam luzer, naprotiv, meni je osmeh lajt motiv..."
Za zaključek tega prvega dela reportaže naj omenim še en Iokalček, kjer nudijo dober kapučino. S fotografom sem bil namreč zmenjen v Soleju, da tam pritisne moj portret za to rubriko. On je prišel točno, oziroma pet minut prej, jaz pa sem se po stari dobri balkanski navadi primajal v slow motion rit-mu deset minut prepozno. Ni ga več bilo. Zato sem ga prihodnjič poiskal na uredništvu in odločila sva se, da bova fotografijo priti-snila kar v tamkajšnjih kletnih prostorih DNEVNEGA BARA K4. Moram priznati, da tja do sedaj podnevi nisem zahajal. Bil sem presenečen. Odličen kapučino nudijo za bo-rih 70 SIT. Dopoldansko vzdšje je pravo na-sprotje nočnega žurantskega. Prijetna tiha glasba, malo Ijudi, dovolj prostora. Intima. Le v kotu sedi kakšen pankovc in cuza svoje pivo. Priporočam.
Ker je prostor omejen moram za to številko končati. Prihodnjič boste zvedeli, kakšen je kapučino pod ljubljanskim nebom, to je na Nebotičniku in Ljubljanskem gradu, podal se bom v prenovljeno mestno kavarno Union in še marsikam drugam. Morda me bo zaneslo in bom s sociološkega stališča spregovoril o ge-neraciji pivcev kapučina. Na svidenje do prihodnjič in čim manj "Baldrick" kapuč-inčičev želim.
»V ZARJE VIDOVE!«
Za pismene, polpismene intudizaVAS
cah našel kak koristen nasvet in napotek. Rubrika je zelo priporočljiva tudi nemškim turistom, ki bi si med romanjem po Ljubljani radi privoščili malo oddiha ob dobrem ka-pučinčku.
Vsekakor bom omenil in priporočil nekaj kavarnic, ki jih zelo dobro poznam in obiskujem že leta. Toda začel bi vseeno raje s sprehodom po Ljubljani in naključnim obiskom nekega, meni doslej neznanga bara. Odločil sem se, da se napotim proti Pet-kovškovemu nabrežju, ki se razteza na levem bregu Ljubljanice od tržnice oziroma Resljeve ceste vse do Vrazovega trga. Tam je v zadnjih letih nastalo nekaj novih barčkov, trgovinic in butikov. Sprehod po tem nabrežju je zelo prijeten, konec je miren, le oddaljeno se sliši vrvež mestnega jedra, in vseskozi hodiš v okrilju lepih, močnih kostanjev. Tudi Ljublja-nica tu teče počasneje in bolj umirjeno, nič več ni močnega toka in vrtincev, ki jih je vedno polno pod Tromostovjem. Nekoliko moti le, da nabrežje služi tudi kot parkirišče za avtomo-bile. Vsake toliko časa prihajajod in odha-jajoči avtomobili s svojim motorjem zmotijo spokojnost. Ko sem prišel do nabrežja je bila že tema. Kafiči in trgovinice so me s svojimi lučmi prijazno in nevsiljivo vabili, da vstopim. Odločil sem se za barček KAJ, ker je edini kljub hladnemu decemberskemu času zunaj imcl postavljene lesene mizice in klopi. Zaš-čitni znak bara je papiga, sicer bolj znana kot znak časopisa KAJ in erotične revije z istim imenom. Spomnil sem se na nage Iepotice v vročih pozah. "Da ti bo pozimi toplo, beri vroči Kaj!" ali kako se že glasi reklamno geslo re-vije. Nisem se mogel natančno spomniti. "No, trenutno bom zadovoljen, če me bo pogrel dober kapučinček," sem pomislil.
"Dober večer. Želite?"
Natakarica je zelo prijazna gospa srednjih let. Precej je zajetna. Ne bi mogla pozirati za Vroči Kaj. Se pa zelo lepo in prešerno smeji in ima bujno oprsje. Tak prvinski smeh me ved-no očara, čeprav imam sam le redko srečo, da se tako zasmejem. Zelo je vljudna. Naročil sem kapučino in ko je odšla notri, sem si za-pisal vtis, ki ga je naredila name v svojo be-ležnico ocenjevalca kapučina. Barček je sicer zelo snažen, oprema nič posebnega; izgleda kot prototip barčka, kakršni nastajajo v za-dnjem času. Nad pultom so razstavljene najrazličnejše vrste tujih žganih pijač. Zu-nanje mize, kjer sedim so pregrnjene z neko-liko osladnim rožastim prtom.
"Oprostte, sm morala še unima dvema računat," se je opravičila natakarica, čeprav je bila postrežba izredno hitra. Zelo verjetno je ona lastnica lokala ali pa vsaj lastnikova žena. Posel ji dobro teče in verjetno je zato vseskozi tako dobre volje.
Sam kapučino je odličen. Ravno prav gre-nak ob eni vrečici sladkorja, porcija velika, skodelica nekoliko "okrancljana". Spenjeno mleko je po vrhu posuto s kakavovim pra-hom. Cena 9o tolarjev, kar je za Ljubljano normalna cena. Stegnil sem noge pod mizo. Užival. Po ustih se je vlekel prijeten okus po kavi. Skozi okno sem kukal v notranjost bara. Na žalost sem ugotovil, da prevladujočo atmo-sfero ne ustvarjajo niti ljudje, niti glasba, temveč na ves glas prižgan televizor, ki je ra-vno prenašal tekmovanje v slalomu iz Združenih držav Amerike. "Jure Košir ima najboljši vmesni čas!" je zadonel navdušen glas Igorja Berganta in prodrl tudi do mene, ki sem sedel zunaj. Ne vem, ali je Jure prvi tudi prišel do cilja, kajti pričel sem razmišljati, kako tak prenos alpske tekme popolnoma po-kvari vzdušje in zaradi njega tudi kapučino dobi alpski priokus. Edino, kar je kričeč glas
napovedovalca preglasilo, je bil neuničljiv smeh natakarice, ki se je vedno znova razle-gel po prostoru in prodiral ven iz njega.
Toda, ko sem čez nekaj minut odhajal proti centru mesta, mimo skupinice srednješolcev, ki si je ob nabrežju nervozno zvijala joint, sem razmišljal, da je bil problem pravzaprav v meni samem. Sam sem bil kriv, ker po-nujene atmosfere nisem sprejel in sem jo za-vrnil s svojirai predsodki. Ko sem bil nekoč v Sieni pil kapučino ravno v času Paglia, zna-menitega praznika konjskih dirk, so v vseh lokalčkih prikazovali posnetek dirke in ga ponavljali v neskončnost. Ljudje so bili temu povsem podrejeni. Neprestano so komentirali tekmo, kričali, slavili zmagovalnega konja in nazdravljali nanj. To mi je bilo zelo všeč in krasno se je zlilo z mojo predstavo o čarob-nem italijanskem temperamentu. In pravza-prav se tega večera v barčku Kaj ni dogajalo nič drugega. Le da so bili navijači in junaki drugi, meni dobro znani, zame prav nič ek-sotični; naveličal sem se jih že in do njih za-vzel kritično stališče. Toda v osnovi sta si do-godka blizu in Slovenci nismo pri navijaški strasti prav nič slabši ali manj čarobni kot Italijani. Jaz pa sem naredil napako, ker se temu nisem predal, ker nisem tudi sam na-vijal zraven, in sem s tem prekršil prvo in edino pravilo pitja kapučina - sprejmi okoli-co in trenutek takšna kot sta.
Bar, kjer takšnih problemov nikoli nimam in kamor zelo pogosto zahajam, je SOLE ob železniški postaji. Meni najljubši lokal v celem mestu. Tu je prostor za vsakogar. Križišče vseh narodov, generacij, socialnih razredov. Sem zahajajo klošarji in frajerčki, Albanci, Slovenci, Srbi, Hrvati, tuji turisti, srednješolci, lokalni Johni Travolte, pijanci, upokojenci. Vse je odkrito, resnično. Zivljenje se kaže v vsej svoji pestrosti, dinamični energiji, pa tudi krutosti. Edini, za katere tu ni prostora, so snobi. Glavna odlika lokala, ki je hkrati tudi glavno gonilo vzdušja, je pogled na bližnjo železniško postajo. Tu je stik Ljubljane z osta-lim svetom, izhodiščna točka za potovanja in hkrati prvi kraj, ki te pozdravi ob prihodu do-mov. Vseč mi je stara stavba železniške po-staje iz časov Franca Jožefa in v nasprotju z javnim mnenjem upam, da nikoli namesto nje ne bodo zgradili nove, bolj evropske. Meni je všeč taka kot je, balkanska. Stoji kot nekakšen spomenik in dokaz tega, da se Balkan vendarle začenja že pri nas. Tu je tudi
kiosk z burekom, odprt celo noč, obvezen končni cilj vseh nočnih romanj in pijanče-vanj. V bližnjem parku posedajo klošarji in popotniki, ki so ravnokar prispeli z vlakom. Poleti, ko je toplo, tu posedajo ciganke in dojijo svoje otroke. Baš njih boli Evropa. Sploh je v zraku nekaj krasnega, prvobitne-ga, jebivetrskega.
SOLE ni zgolj navaden bar, temveč dobra in poceni restavracija, kjer nudijo najrazličnejše spedjalitete italijanske kuhinje. Lazanje, pice, ravioli, njoki, tortelini na najrazličnejše nači-ne. Odlični so na primer njoki z gorgonzolo. Med tem, ko se ti cedijo sline in čakaš, pa si privočiš kapučino. Postreže ti ga prijazen Šip-tarček. 90 tolarjev ni drago, saj ustreza vsem zahtevam pravega italijanskega kapučina. Priporočljivo je, da se usedeš zunaj, saj te bo tu utrip starega, dobrega štacjona in okolice najlažje vsrkal vase. Uživaš. Občutke se da najbolje opisati z refrenom iz Balaševičeve pesmi:
"Ja nisam luzer, naprotiv, meni je osmeh lajt motiv..."
Za zaključek tega prvega dela reportaže naj omenim še en lokalček, kjer nudijo dober kapučino. S fotografom sem bil namreč zmenjen v Soleju, da tam pritisne moj portret za to rubriko. On je prišel točno, oziroma pet minut prej, jaz pa sem se po stari dobri balkanski navadi primajal v slow motion rit-mu deset minut prepozno. Ni ga več bilo. Zato sem ga prihodnjič poiskal na uredništvu in odločila sva se, da bova fotografijo priti-snila kar v tamkajšnjih kletnih prostorih DNEVNEGA BARA K4. Moram priznati, da tja do sedaj podnevi nisem zahajal. Bil sem presenečen. Odličen kapučino nudijo za bo-rih 70 SIT. Dopoldansko vzdšje je pravo na-sprotje nočnega žu.rantskega. Prijetna tiha glasba, malo ljudi, dovolj prostora. Intima. Le v kotu sedi kakšen pankovc in cuza svoje pivo. Priporočam.
Ker je prostor omejen moram za to številko končati. Prihodnjič boste zvedeli, kakšen je kapučino pod Ijubljanskim nebom, to je na Nebotičniku in Ljubljanskem gradu, podal se bom v prenovljeno mestno kavarno Union in še marsikam drugam. Morda me bo zaneslo in bom s sociološkega stališča spregovoril o ge-neraciji pivcev kapučina. Na svidenje do prihodnjič in čim manj "Baldrick" kapuč-inčičev želim.
»V ZARJE VIDOVE!«
Za pismene, polpismene in tudi za VAS
(H.93.
KNJIGARNfl
rfTlANTANIJA
OGLEDALI SMO Sl NA NOVO ODPRTO
KNJIGARNO KARANTANIJO
INSE
POSVETILI
NJENIM
DETAJLOM.
ALEŠ     GROSELJ
ALTAMIRA
SLEPCEVA PESEM
Bila sta otroka, ko ji je spustil lase in rekel: "To je postelja angelov." In odpirala
sta okna za njih. Govoril ji je o razodetju. In vedela je, da so čudeži brez besed.
Stekla sta za koraki hitrega časa. Ko ji je spet odprl obraz, je bil starec z mrtvim jezikom.
#
Jama je pretesna za stvari, ki so pognale iz tebe. Zlomili so te bregovi in vode.
Odhajaš. S koraki pregibaš zemljo na dvoje. Prostoru si dala svoje telo.
Potem so te vzele vase čeljusti Sna. Raj, iz katerega te ne morejo pregnati.
* ¦ #
"Jaz pa dve duši nosim vprsih svojih" Faust
Ko je njena roka olupila obraz, so prihajali Ijudje. Moje pleme je stopalo
skozi oči. Besede so izgovarjali z mojim jezikom. Moje gibe so naredili
s svojimi telesi. Dokler ni stopila vame. Od takrat sem brez oblike. Jaz sem nič.
* # *
VRAC
Ibarra, september 1994
Sedel je med nami. Boben je bil razpet v njegovih prsih. Govoril je o ognjenih kamnih, ki so
očesa bogov. Govoril je o steklu, ki ga prestopijo bogovi in postanejo ljudje. Sam je šel skozi
naša očesa. Ogenj je izmeril z vodo. Zjutraj je bila naša koža krvava, obrnjena navzven.
* * #
TOKOVI
Jadra, ki so zvita v polah sna. Jambor, ki ne diha. Mornarji, ki so odšli. Vetrovi so zbrani v nabor.
Zima igra svoj poker. Pomoli so prsti samote. Na otoku je ženska z lučjo. Gibi ji dišijo po soli.
Mreža zvezd pada v naju. Ženska reče: "Zrak je zrel za spomine. Že do jutra bo med nama korak časa."
* # #
Spala si. Izmeril sem te v dimenzijah Sna. Jelen je spal v mojih ustih. Ko sem ga polagal v
tvoja prsa, sem izdihal pljuča. Prazen sem. Ne znam več govoriti. Ne o tebi ne o jelenu. Ne znam več
bežati iz tvojega dotika. Reko si spustila vame. Pozabljen bom. Zajel sem vodo, ki ne zna več teči.
# # # ALTAMiRA
Iz kamenja. Zgrajena v jeziku molka. Iz sten raste slika       ¦ samote. Odsev ognja
je položil roko na boke skale. Oblika toplote je ostala v koži. V zidovih
so se posušile sline. Ker voda je grob luči. Slepa si. Jaz sem tvoje oko, votlina.
>;c * *                                                    . • •'
EOJANI
Obstajava v različnih poglavjih zavesti. In obstajava kot okus. Drui v drugem. Z jezikom
gradim nove besede. Iz njihovega zvoka bodo pognale nove stvari. Prostor, ki bo
dihal zate. Takrat boš stopila iz mene. Kar bo ostalo bo jama. Šel bom z roko skozi srce.
PETRA     KOLMANCIC
LUKNJA
UJETNIK
Mi bo dal pest rodovitne zemlje, da se bom vsadila
in bom pognala iz nje; najlepa roža?
Brez trnov,
brez čebel in vetra bom živela.
Bo zalival svojo rožo,
da se bi zate odpirala?
Ne ob zaspanih jutrih,
.           pač pa v vročih nočeh.
Vonjal bo vonj rože,
ujete v svojo dlan.
Ujetnik bo v kletki njenih
venčnih listov.
Zasužnjen, kot je bil mali princ.
MOGOČEN
Tako mogočen si danes
Do tal se priklonijo bosi KAtajci
Upognejo se žitna stebla
Zvije me tvoja moč
in me vrže na posteljo
Ovijejo me v rjuhe
in me dajo tebi v objem
in ti me poneseš in ti me pofukaš
med žitnimi stebli
LUKNJA
Človek in ženska drvita po ovinkih njunih teles.
Človek pozabi zavreti
in zdrsne
v veliko črno luknjo.
PREBUJANJE
Prebudi me žarek sonca med stegni. Po mačje se zvijem, da prebudim mišice, kite, življenje tam globoko v meni.
Zavalim se po jogiju -
hočem ujeti zajčka,
ki mi ga je za dobro jutro
poslalo sonce -
skoraj vsako jutro mi ga pošlje
in jaz ga lovim in božam
in zato vstajam
skupaj s soncem med stegni.
LJUBEZEN JE
kadar kitara na eni struni zabrenka pomlad, kadar se najstnice več ne obvladajo, kadar se konjem zapenjajo nozdrvi,
pena pa besno šprica naokrog, kadar krt prileze iz zemlje in se prikloni soncu, kadar reke preplavijo bregove,
ker so doživele orgazem, kadar si opice tolčejo ob prsi in vreščijo:
jaz sem boss, jaz sem macho, kadar se od slone raztopi sneg na večno ledeni
gori in teče v Vintgar, kadar on reče, prinesi mi copate, zlikaj mi srajco,
zmasiraj mi hrbet, in ona, da, dragi -
(strastnaljubezen), kadar se Tatjana nažre tablet,
ker se sosedi pritožujejo čez njenega psa, kadar so rože najlepše, ker hočejo,
da jih fukajo najboljši metulji, kadar žabe napihnejo mehurje, počijo in crknejo, kadar mi Džošua, ko odhajam, reče drži se,
ker ga skrbi zame, drži se,
ker hoče, da se vrnem, kadar se jaz potem zmeraj vračam,
ker mu pripadam razumsko in nagonsko
INTERVJU:
JANEZ VRECKO
TRIBUNA: Na Oddelku za primerjalno književnost in li-terarno teorijo predavate relativno dolgo. Predavate grško tragedijo, zgodovino romana, moderno evrop-sko liriko, včasih pa ste predavali tudi umetniško avantgardo. Kakšen je Vaš odnos do predmeta, o katerem predavate?
Moram Vas popraviti. Službujem res že nekaj časa, pre-davam pa šele zadnja leta, saj sem bil pred tem časom asistent, ko je bilo treba opraviti magisterij in diserta-cijo. Kot asistent sem začel z zgodovinami poetik, ker je bila takšna tudi tema mojega magisterija, ki sem ga izde-lal pod mentorskim vodstvom prof. Dušana Pirjevca, prof. Ernesta Grassija in prof. Janka Kosa. Kmalu sem se začel ukvarjati tudi s teorijo avantgarde, ki se ji je pri-družilo že raziskovanje evropskih in predvsem slovenske zgodovinske avantgarde. Opirajoč se na lastne skušnje iz študentskih let sem poskušal vseskozi vzdrževati rav-notežje med čisto teoretsko mislijo in obravnavanim hi-storično-empiričnim območjem, hkrati pa se, kjer je bilo to le mogoče, zavestno umikal posplošeni problematiki umetnosti in se oklepal le literature. Pri delu s študenti sem že zgodaj opazil, da jim je prav temeljito poznavanje historične podlage dajalo zanesljivo oporo na poti skozi mestoma zapleteno problematiko poetik, da pa bi po dru-gi strani opustitev ali pomanjkanje abstraktne teoretično-sti, bolj kot kaj drugega, kmalu privedlo do apatije, skra-tka do nečesa, kar v pedagoškem procesu nikakor ni zaželjeno.
TRIBUNA: Ta dvojnost empiričnega in teoretskega se
je še bolj izostrila v raziskovanju slovenske zgodo-
vinske avantgarde, kjer je bilo treba najprej izdelati
abstraktni model, ki bi bil veljaven za   velike in
uveljavljene evropske avantgarde, seveda pa tudi za
speciflčno in v znanstvenem svetu vse premalo
uveljavljeno slovensko avantgardo.
Potemtakem je vse od začetkov mojega pedagoškega in
raziskovalnega dela kazalo na to, da je komparativistika
zmeraj nujno izpostavljena močni teoretizaciji, če hoče, da
bodo imeli njeni izsledki ustrezno veljavnost in težo. Za-
tajevanje takšnih teženj bi po mojem pomenilo zatajevanje
bistva in specifike same stroke.
Včasih sem se veliko in morda kar preveč ukvarjal z estetskimi in literarnoteoretskimi vprašanji, saj je takrat veljalo, da je pomembneje ukvarjati se z razmišljanji o li-teraturi kot pa z literaturo samo. Ob raziskovanju avant-garde pa sem se obrnil k tekstom, kar je po svoje absurd-no, saj se je t.i. radikalna avantgarda odrekla izdelavi tek-stov in je imela takšno početje celo za izdajstvo svojih izvirnih načel. Dokončno me je prevzela atiška tragedija, saj sem ob njej razvil celovito antropoločko interpretacijo, podprto s filozofsko-estetskimi spoznanji. Homerski ep in tragedija, helenistični roman, romantični roman, moderna lirika in še kaj so zame postali teksti, do katerih ne mo-rem imeti samo pietetnega odnosa, ampak moram vanje investirati sebe v celoti.
Kot je videti, sem se iz leta v leto vse bolj približeval tudi empirično historičnemu; ob disertaciji sem bil zara-
di tematike prisiljen zagrizti v takorekoč nepregledno empirično gmoto, ki ga je slovenska literarna veda dolga desetletja puščala v nemar, "niti se ni trudila, da bi v (njegovem) razvoju načla kakgloblji smisel," morda tudi zaradi tega, ker jo je v "tej smeri čakalo obilo natančne-ga dela." (J. Kos) Ker je bila ta tema v osemdesetih letih v tedanji Evropi takorekoč v zraku, je razumljivo, da smo se jo nekateri člani Slovenskega društva za estetiko odločili osvetliti z različnih vidikov tudi pri nas. Tu mi-slim predvsem na dr. Petra Krečiča, dr. Leva Krefta, dr. Aleša Erjavca in druge. Skupaj smo priredili dva zelo odmevna mednarodna simpozija in izdali dva mednarod-na zbornika z referati več deset udelečencev, s čimer je slovenska zgodovinska avantgarda doživela prepotrebno mednarodno afirmacijo. Po nekajletnem raziskovanju je moja teorija avantgarde kot izvirni prispevek na tem polju doživela dva nemška, en angleški in srbski prevod, svoja prizadevanja pa sem strnil v knjigi o Kosovelu in avantgardi in v številnih razpravah in predavanjih doma in v tujini. Ti časi so bili neverjetno zanimivi in razbu-rkani. Časi lepega prijateljstva in tesnega znanstvenega sodelovanja, kar se, posebej na Slovenskem, zaradi naše vkoreninjene zavisti, ne dogaja prav pogosto.
Kasneje se zaradi objektivnih okoliščin z avantgardo nisem mogel več ukvarjati, zato sem, kot sem že pove-dal, svoj interes prenesel na drugi konec tega našega sve-ta, v antično tragedijo in helenistični roman, potem pa še v romantični roman, moderno liriko in še kam.
Do vseh teh mojih "predavateljskih" tem sem zmeraj skušal vzpostaviti osebni odnos, se pravi, da sem se jih lahko lotil, če so me ustrezno zintrigirale, če sem lahko v njih odkril možnosti in vidike, ki so bili relevantni tudi za naš čas. Vprašanja in problemi, ki so se ob tem kopiči-li, so spodbujali moj raziskovalni eros, saj sem prepričan, da se iz indolentnega, akademsko vzvišenega odnosa do predmeta raziskave lahko porodi le indolentna, aka-demsko vzvičena raziskava, ki gotovo ni brez cene, le da bo zanimiva za koga drugega, najbrž pa ne za nas da-nes tukaj in zdaj. Sam nikoli nisem v celoti posredoval tujih spoznanj, zmeraj sem jih moral najprej prekvasiti in v sebi premleti, tako da je sčasoma v nekakšnem no-tranjem zorenju nastajal "sistem", ki je postajal kompa-tibilen za vse posamezne primere.
TRIBUNA: Včasih predavate tudi v tujini. Ali je recimo med nemškim ali avstrijskim in slovenskim štu-dentom komparative kakšna globalna razlika? Eno-stavneje, kakšna je publika na ljubljanski univerzi in kakšna na drugih?
V tujini sem nekaj časa presedel v študentskih klopeh -to je bilo v času, ko sem pisal magisterij - sem pa tam občasno tudi predaval. Menim, da ni bistvenih razlik med tukajšnjo in tamkajšnjo študentsko populacijo. To velja tudi za mariborske študente, ki jim honorarno predavam že šesto leto. Zmeraj se kot po pravilu pojavi določen od-stotek nadpovprečno nadarjenih. Včasih pa se zgodi, da je izjemna kar celotna generacija in takrat je delo najlepše. Razlika med našimi in tujimi študenti bi bila morda ta, da so pri nas v povprečju še zmeraj bolj izobraženi in da
imajo pogosto globlji smisel za razumevanje najtežjih pro-blemov.
TRIBUNA: Spominjam se, ko ste dejali na predavanjih iz Teorije tragedije in tragičnega, da mora imeti štu-dent erotičen odnos do fiterature. Ali potemtakem akademska distanca kot podlaga za analitični pri stop do književnosti ni relevantna za natancno razumevanje vseh parametrov literarnega izreka-nja?
Gotovo je potrebna raziskovalna, kritična in akademska distanca. Kdaj in kako se pojavi, je težko reči. Veliko bolj odločilno pa je, da nas zgrabi sam predmet raziskave. Če v njem ne najdemo vprašanj, na katera moramo odgovo-riti, če ta vprašanja ne pritiskajo na nas dan in noč, potem je takšno raziskovanje samo golo premetavanje literarno-zgodovinskih dejstev. Tako npr. Prešernova poezija, Ko-sovelovi konsi, Grumova Goga, Bartolov Alamut itd. po-stavljajo vsaki generaciji posebej nova in nova, samo zanjo odločilna vprašanja, na katera mora odgovoriti, če hoče živeti naprej. Tu niso močni splošnoveljavni odgovo-ri. Zato mislim, da je potrebna erotika, erotični stik med problemom, ki nam ga zastavlja literarno delo in našim svetom, ki terja odgovor. Šele ko se to erotično v nas po-miri, lahko o delu razpravljamo tudi na akademski ravni, ob upoštevanju vseh literarnozgodovinskih in literarnote-
oretskih dejstev, kjer imamo   ._.,.......
do vsakega posebej tudi kri-
tično distanco. Delo je tako
vmeščeno v naš svet, ki je
naš edini prostor bivanja. V
svoji knjigi se še posebej za-
vzemam za to, da ob ugota-
vljanju zgodovinskih dej-
stev njihov pomen vseskozi
povezujem    s    sodobnim
svetom, da torej v preteklem
ne vidim  nekaj   mrtvega,
ampak živo in aktualno silo,
brez katere naš svet ne bi bil
takšen, kakršen je. Ahil kot
tragični junak še zunaj tra-
dicionalnega herojstva, Ahil
s svojo filozofijo smrtnosti
in smrti, Ahil s svojo jezo, ki jo razumem kot upor zoper
lastno smrtnost, Ahil v svojem odnosu do javnega in za-
sebnega, Ahil kot epski junak, ki še govori tragični jezik;
to so teme, ki so me posebej zanimale v tem prastarem
epu. Samo na ta način je postala že sto in stokrat prem-
leta Homerjeva Iliada ponovno živo branje, ne pa dolgoča-
sno šolsko čtivo. To se kaže tudi na izpitih, ko študentje
prav skozi tako predstavljeno literaturo zlahka obvla-
dujejo tudi manj priljubljeno pozitivistično, historično-
empirično območje literarne vede.
TRIBUNA: Kdaj pa vas je pritegnila tragedija in tra-gične vsebine; izhaja navdusenje nad tragedijo iz študija slovenske in evropske umetniške avantgar-de?
Iz vsega povedanega sledi, da mi je danes, ko sem pre-bolel "izgubo" avantgarde, povsem vseeno, če sem se bil "prisiljen" ukvarjati tudi in prav z antiko. Zmeraj bolj sem namreč prepričan, da v umetnosti in literaturi obstaja ena sama tema, le da jo je mogoče opisati na različne načine. V tem smislu od antike pa do danes ni napredka v litera-turi. Če bi bilo to mogoče, potem bi bil Dante boljši pesnik od Homerja in Prešeren boljši od Danteja. Ta večna tema je obstajala že v mitskih časih in je bila opevana na en
sam, kanonski način. Estetska pozicija pesnika ne spre-meni teme, spremeni le možnosti samega pesnika, ki mu v njegovi svobodi dovoli, da lahko zgodbe tudi spreminja in dopolnjuje. Zato lahko rečem, da me danes atiška tra-gedija navdušuje za probleme moderne lirike, ta pa me spet vrača k začetkom vsega modernega, k romantiki in romantika me s svojim obČutenjem t.i. mitološke prazni-ne spominja na pozno antiko. Tako je krog sklenjen.
TRIBUNA: Leta 1994 ste izdali pri Zaločbi Obzorja Maribor knjigo Ep in tragedija. Zanjo ste prejeli zla-to plaketo Univerze v Ljubljani "za izjemne in po-membne dosežke na področju vzgojnoizobraževal-nega in znanstvenoraziskovalnega dela". V tem deni interpretacijo tragedije izpeljujete iz rituala in njegove realizacije v mitoloških shemah. Mit vam je sinonim za razumevanje historične evolucije trage-dije kot kratkotrajne in najbolj zapletene literarne vrste?
Res je, zanimata me začetek in konec te zares kratko-trajne in zapletene literarne vrste. Izvoru tragedije sledim ob Aristotelovi Poetiki, ob Herodotu, ob Leksikonu Sui-das, zapiskih J. Diakona in drugem. Ker postaneta diti-ramb in satirska igra v t. i. satirskem ditirambu enotni temelj tragedije, se etimologija ditiramba, kot jo izvede naš profesor Grošelj pokrije s tezo angleške antropolo-
»^«.....,,„,,........_»„_„   ginje J. Harrisono prvotni
mimesis kot anticipativ-nem in komemorativnem ritualnem dejanju. Tu gre za neverjetno skladnost dveh časovno in prostor-sko ločenih raziskovalcev, ki najbrž nista niti vedela drug za drugega. Satirska igra pa se navezuje na konjske silene in šele pri Arionu tudi na kozlovske satire. Tragedija je nastopi-la, ko se je ritualno dejanje začelo spreminjati v pred-stavo, v kateri smo še ime-li igralce in gledalce. Na ra-vni mitološke poetike se je
Dioniz Zagrej pogledal v ogledalo in s tem postal estetski Dioniz v herojski tragediji, kjer je poslej zmeraj tudi manjkal. To je bil prehod iz ritualne v estetsko mimesis in iz ritualne v herojsko in s tem tragično tragedijo. Na-mesto ritualne in kultne se je vzpostavila tragična katar-za.
TRIBUNA: Zakaj je bilo po vašem mnenju potrebno ločiti ritualno in herojsko tragedijo?
Za to ločitev sem našel osnovo tako v tragični produkciji kot v Aristotelovi Poetiki. To pa pomeni, da tragedijo razu-mem na meji med mitom in zgodovino, med epom in ro-manom. Zato krščanstvo ne more ustvariti tragedije, ker ne pozna cikličnega razumevanja sveta, ki je tipično za ritualno tragedijo, in tragičnega dvoma, ki je tipičen za herojsko tragedijo.
Ritualno tragedijo določa sprava ali teofanija. To je igra brez značajev, ne pa tudi brez dejanja. Dejanje (mitos) je tu že duša tragedije. Sestavlja jo ditirambski zbor, ki pre-peva v šaljivem tonu in ritualnih plesnih korakih. Za razliko od Dionizovega kulta, ki je bil uprizorjen v svetišču, ostaja ritualna tragedija dosledno pod milim ne-bom, v orkestri.
Herojsko tragedijo pa ob ditirambu in satirski igri
oblikuje še tretji element:
vstop tragičnih herojev. Po-
kaže se, da med Aristotelo-
vo trditvijo, da je značaj
eden izmed vzrokov dejanja
in da je dejanje pomemb-    ^
nejše od značaja, ni proti- ^^
slovja. Gre le za dva tipa tra- '*"*""
gedije: za herojski in ritual-
ni tip. V herojskem tipu se
najprej formira misel, pro-
metejska ideja, zasnovana v
subjektu; iz tega se v odloči-
tvah formira značaj, ki šele |
ustvari lepo, grozo in soču- \
tje vzbujajočo in s tem tra- "
gično dejanje. Herojsko tra- %
gedijo   sestavljajo   zmeraj
manj pomembni zbor v orkestru in vse pomembnejši in
številčnejši igralci na sceni, v resnem tonu, brez glasbe in
plesa in z natančno določenim tekstom. Privzdignjena
scena nad orkestrom kot nova pridobitev v arhitekturi
starogrškega gledališča postane edino prizoričče zgodo-
vinske in tragične minljivosti. Dioniz dobi podobo umi-
rajočega heroja, ki mu ne bo dano več vstati od mrtvih,
zato je v herojski tragediji močna ena sama peripetija: iz
sreče v nesrečo, ki jo ima Aristotel za najbolj tragično.
TRIBUNA: Ali bi lahko pri Aristotelu govorili o pojmo-vanju tragičnega v novoveškem pomenu te besede?
Seveda. Gre ravno za to, da Aristotel omenja dve različ-ni razumevanji časa: v prvem so dogodki nanizani drug za drugim, v drugem pa sta dva dogodka drug v drugem vzročno pogojena. V prvem primeru gre za mitski krožni čas, v drugem za zgodovinski, tragični čas. Do tega pride, ko značaj in misel prerasteta mitos in ko si podredita ana-gnorisis in peripetijo, ki sta bili v ritualni tragediji odloči-lni pri vstajenju boga, zdaj pa postaneta elementa es-tetskega razumevanja, s katerim je določena junakova smrt. Med mislijo in dejanjem je kavzalno razmerje, ki jima kot posledica vzroku sledi še junakova tragična uso-da. Beseda "dran", na katero se sklicuje Aristotel, izraža potemtakem muko in težo subjektove odločitve, pa tudi njene tragične posledice.
TRIBUNA: Zakaj poleg ritualne, kultne in estetske mi-mesis, ki jim ustrezajo tudi ritualna in kultna katar-za, ne uvedete tudi estetske katarze, ampak govori-te o tragični katarzi?
V ritualu in kultu je bila katarza zmeraj znotraj obredja in liturgije, ker je bila tudi mimesis posnemanje nečesa resničnega, ne pa močnega ali verjetnega. Zato katarza ne more biti estetska, pa tudi ne moralno-pedagoška. Estetska raimesis se konča z junakovo smrtjo, ki jo gle-dalec preživi. Zato v sekularizirani herojski tragediji ka-tarza nadomesti ritualno in kultno epifanijo. Katarza na-stopi, ko je tragedija že končana. Lepota na objektivnem nivoju tragedije in katarza na subjektivnem gledalčevem nivoju se uresničita, ko pride do izničenja groze in soču-tja, pa tudi anagnorisis in peripetije in verjetnega, kar vse je gledalec razumeval kot "resnično laž", torej na estetski način. Estetska mimesis in tragična katarza ne omogoča-ta več ne fizičnega (ritual) ne kultnega očiščenja (miste-rij), ampak zgolj tragično očiščenje. V katarzi se očistimo literarnoestetskega doživljaja, ki je nastal ob estetski mi-mesis, posnemajoč smrt in smrtnost, kot da bi bila zares. Katarza je gledalčev obrat iz nesreče v srečo, je njegova novodobna teofanija ali sprava.
TRIBUNA: Vaša knjiga Ep in tragedija je v javnosti naletela na različen re-cenzentski izziv. V njej uvajate v vašo interpre-tativno shemo nove me-todološke možnosti, ki pa niso bile čisto razum-ljene. Kako sami vidite tovrstno interpretacijo in koliko se vam zdi po-membna za razume-vanje literarnega procesa in literarnih vrst?
Po mnenju poznavalcev prinaša moja knjiga nove in izvirne rešitve tako v vsebinskem kot v metodološkem pogledu. Res je v javno-sti naletela na različne odmeve, od zelo argumentiranih in konstruktivnih, do skrajno površnih, destruktivnih in ne-dobronamernih. Sam vem za eno takšno oceno. V zvezi z literarnimi procesi in literarnimi zvrstmi ali vrstami (tu bi se morali Slovenci vendarle dogovoriti za enotno poime-novanje) me problem epa, tragedije, romana itd. ne zani-majo z zvrstnega ali genološkega stališča, ki posamezne zvrsti razume kot človeku enkrat za vselej po naravi dane sposobnosti, da se lahko izraža v treh možnih formah, ampak kot tisto potencialno najboljšo možnost, v kateri se uspe človek izraziti.-izraža pa se zmeraj v najmočnejši, to-rej v tisti, ki uspe preseči vse ostale in jih hkrati povzeti vase. Tu je prav roman končni produkt evolucije zvrsti, saj mu vse do danes ni videti konca. Potemtakem je res najuniverzalnejši in zato tudi uspeli Gesamtkunstwerk. Če je namreč Lukacs definiral roman kot tragično epopejo sveta, ki so ga bogovi zapustili, to seveda ne pomeni nič drugega, kot da je združil v sebi tako epos kot tudi trage-dijo, ki sta v grškem svetu še nastopala ločeno in tudi v časovnem zaporedju. In dodati je treba, da lahko roman v antiki nastopi šele, ko tragedija ne uspe zamenjati propad-lega epa, zato je roman v mnogočem bolj vezan na trage-dijo kot pa na ep, saj je njen legitimni naslednik. Interpre-tacija mora slediti tem ugotovitvam, zato je osrednji del moje najnovejše knjige posvečen natančni analizi Aristo-telove Poetike z vidika epa in tragedije, ki sta vendarle njena osrednja preokupacija, ne pa še romana, ki ga Ari-stotel sicer sluti v takrat še neobstoječem epu v prozi in ga s tem napoveduje. Sredi moje knjige kot velikanski kolos stoji Aristotelova Poetika, na njeni levi je Homer s svojo Iliado, na desni pa Sofoklej s Kraljem Ojdipom in Ojdipom na Kolonu in Evripid z Bakhami. Vsi trije elementi se med seboj tesno prepletajo in argumentirajo drug drugega.
TRIBUNA: Denis Poniž je v recenziji vaše knjige očital, da so nekatere vaše trditve metodološko premalo pojasnjene. Se vam zdi, da se je kot teoretik "blami-ral", saj ni uspel razmeti vaše interpretacije tudi v metodološkem smislu, ki ima drugod v komparativi-stiki močno zastopstvo?
Nekateri bi očitno želeli, da t.i. eksaktne znanosti t.i. humanističnih ved ne bi imele le za "bajanje z videzom znanstvene doslednosti, natančnosti in metodološke strogosti."(Poniž) če z uporabo pojmovne dvojice "zna-nost" in "veda" vede ali nevede nakazuje in opozarja na specifičen predmet raziskave, na metode in na cilje preuče-vanja, ki jih ima pred seboj literarna veda. Humanistične vede tvorijo namreč drugačen tip znanstvenosti, saj se znanstvena strogost zasnuje na drugačnem pojmovanju
resnice, kjer te (na srečo!!) nikoli ni mogoče preveriti na ta način, kot v eksaktnih znanostih. "Očarljiva osuplji-vost" rezultatov, do katerih prihajajo nekateri raziskovalci na področju literarnih ved, dokazuje, da se preučevanje literature zelo pogosto dogaja zunaj strogo določenih in relativno natančno opredeljenih metodoloških poti. Kjer se to ne dogaja ali se zaradi raziskovalčevih kapacitet ne more zgoditi, tam imamo lahko sicer primere "surove avtorefleksije", ki pa je pogosto tudi skrajno dolgočasna in prinaša le malo novega. Eno je opredeljavati se do sta-rega in že povedanega, drugo je prinašati novo. Četudi se s tem novim morda ne strinjamo, nas to vendarle potiska iz utečene indiferentnosti in nas postavlja v območje nez-nanega in negotovega.
Kako je s Poniževim razumevanjem moje interpretacije, ve najbolje sam. Morda vedo to tudi tisti, ki ga že dlje časa poznajo. Sam sem ga spoznal šele v najnovejšem času. Nekdo, ki je od založbe naprošen, da bi za zadnjo stran knjige napisal nekaj besed in se na to najprej prijazno odzove, kasneje pa se začne sprenevedati ob dejstvu, kako neki se je njegov zapis znašel na ščitnem ovitku, ne more biti garant, da bo njegova ocena pisana s stališča znan-stvene objektivnosti. Omenjeni notranji "salto mortale" mu namreč sproti spodjeda zahtevano kritično distanco in njegovo pisanje nujno prehaja v bajanje z videzom znan-stvene doslednosti. Tako se mu zgodi, da zaradi brezdi-stančnega branja zagreši napake, ki jih potem skuša pri-pisati meni. To pa je za samega recenzenta, ko mu avtor to javno pokaže in dokaže, vsekakor nerodno, če že ne ne-prijetno. Vsakdo ima pravico, da se odreče že napisanemu tekstu, da spremeni svoje mnenje. Nima pa pravice megli-ti in potvarjati dejstev, ki so pripeljala do nastanka tega teksta. Če to stori, postane vprašljivo vse njegovo početje.
TRIBUNA: Poniž je postavil trditev, da tragedija
svoje evolucijske paradigme, samo posamezne
ki jih med seboj ne moremo pri-
merjati. Ravno vi pa se v vaši
knjigi v večji meri opirate na
mitsko strukturo, ki pa je ne
poskušate dokazovati, temveč
samo sintetizirate v imanentne
prvine   tragedije   in   tudi   v
kronološko smiselno zaporedje
njenega razumevanja?
Po Poniževem mnenju je iskanje kontinuitete v razvoju tragedije za vsako ceno že preseženo kot rele-vanten raziskovalni postopek, ki ne more dati zanesljivih rezultatov; zanimivo je lahko le raziskovanje njenih posameznih stopenj. Ali je to res ? Vse od Nietzschejevaga Roj-stva tragedije iz duha glasbe, ko je H bilo ugotovljeno, da "problem... izvora (tragedije) doslej če ni bil re-sno postavljen, če manj pa re-šen" (gl. str. 3o) pa do najnovejših raziskav feministično usmerjene li-terarne vede, ki se noče odpovedati | upanju, da bi morda le lahko sesta-vili zgodbo o njenih izvirih, ki so očitno najtesneje povezani z vprašanji ženskosti, komičnega, komedije, skratka življenja, si ra-ziskovalci prizadevajo prav v to smer. Vprašanje virov in material-nih dokazov o nastanku tragedije je
nima faze,
res zelo skromno, je pa res, da o tem danes vemo več, kot pred desetletji in morebitno odkritje kakega novega papi-rusa bo spet dopolnilo naše vedenje in zapolnilo vrzeli. Zelo natančno branje ohranjenih tekstov, do najneznatnejših odtenkov in uporaba antropoloških izsledkov je že do zdaj pripeljala do osupljivih rezultatov. Seveda ne bomo mogli nikdar ukiniti razlike med teksti in večno nedostopnim ži-vljenjem starega Grka. Toda ali naj to pomeni, da o tem ne bi smeli reči ničesar. Kdor ne pristaja na kontinuiteto v razvoju tragedije, seveda ne bo znal odgovoriti na vprašanje, zakaj imajo nekatere ohranjene tragedije srečen konec, saj je to v nasprotju z ustaljenim pojmovanjem tra-gičnega, in zakaj je po Aristotelu vendarle dosežen temelj-ni cilj tragedije le v primeru, če so bile uresničene zahteve po navzočnosti groze, sočutja in trpljenja v njej, če se je zgodila peripetija iz sreče v nesrečo in ne obratno, in če je bil vzrok tega preobrata hamartija ali usodna zmota. Samo junaki, ki so trpeli ali storili kaj grozljivega, so lahko na-stopili v herojski tragediji, ki je bila po Aristotelovem mnenju "v umetniškem pogledu najbolj dovršena."
Nekateri mi očitajo, da Aristotel nikjer ne poimenuje ri-tualne in herojske tragedije in da gre za moj konstrukt, ki ga skušam prepoznati v Aristotelovem tekstu. Ali si ti isti upajo ugovarjati Aristotelovi določitvi in operedelitvi t.i. estetskega doživljaja v Evdemovi etiki, kjer je ta doživljaj natančno opisan v šestih točkah, čeprav ga Aristotel ne poimenuje. Ga pa opiše. Enako velja tudi za ritualno in herojsko tragedijo.
TRIBUNA: Antična kultura je sproducirala evropsko moderno misel, zaznamovala je civilizacijski status Evrope; v končni fazi je s svojim bogatim narativno-mitološkim spektrom zaznamovala literarno pro-dukcijo. Se vam zdi, da se je nujno potrebno vedno znova opredeljavati do večnih antičnih tem? Se s tem lahko opredelimo tudi do moderne literature?
Seveda. To se lepo vidi v Shakespearovem Hamletu in Kafkovem Procesu, ki sta le novoveška "prepesnitev" Sofo-klovega Kralja Ojdipa. Na to sem mimogrede opozoril v enem od poglavij svoje knjige. Naj na tem mestu navedem eno najbolj zago-netnih misli prof. Pirjevca, ki je evropski roman in njegovo zgo-dovino postavil med smeh in smrt. Spominjam se, da nas je študente dolgo časa begala, pose-bej, ker je njen avtor zaradi prez-godnje smrti ni uspel natančneje razločiti. Sam jo imam že lep čas za izhodiščno "erotično" spodbu-do pri svojem razskovalnem delu, saj mi dopoveduje, da je treba iskati prav med tema dvema ele-mentoma in to tako v antiki kot v modernih časih. Zanimivo pa je, da so to Pirjevčevo misel nekate-ri razglasili za goli esejistični do-mislek in očarljivo preigravanje s pojmi. Ampak tudi to je treba sprejeti, takšen je pač ta svet. Po-membno je le, da se zmeraj uja-memo na noge, če nas skuša kdo pahniti ali spotakniti.
POGOVARJAL SE JE PRIMOŽ ZEVNIK
RAZVODENELO HREPENENJE
b      Freyevi      Lepi      Vidi
Lepa Vida je, upam, zadnja v sklopu nekrofilnih in hre-penenjskih spačenk vse manj zakrivajočega se Freya. Deja-vu ali zbrana dela DZF, ki tudi predhodne predstave oropa vsega žara in kvalitete. Občutek za mero je nekaj, česar Freyu kronično primanjkuje. Če bi ga imel, se ne bi tako zelo ponavljal. Lepa Vida je tako žal le slaba selekcija zna-nih Freyevih scenskih, kostumskih, igralskih in vsebinskih konstant, ki imajo tokrat estradno spektakelske poudarke. S perspektive Lepe Vide mi je dokončno postalo jasno, da sta bili predstavi Prihajajo in Pomladno obredje le uverturi v izpraznjenju Freyeve poetike. In kateri so vodilni dejav-niki v njegovem gledališkem umiranju?
Kar nekaj jih je, toda najprej bi omenila po mojem mnenju bistvenega. Razgaljanje prej samo grozeče slutnje smrti, ki se prelevi v eno samo razkrivanje sovpada z vse odkritejšim distanciranjem od dramatikov, s katerimi je ne davno tega složno paktiral. Ni več zlivanja in skrivanja za Genetom, Wildom, Grumom, Strnišo, Ionescom in drugimi. Paradoksalno je, da dokler je to še počel, so bile njegove predstave režijsko, da ne rečem avtorsko, predvsem pa igralsko inovativne, intenzivne, grozeče lepe, vredne po-zornosti in razmisleka. Toda to, kar ga je pri omenjenih avtorjih neustavljivo privlačevalo, lahko sedaj pokaže in pove po svoje, se končno postavi na rampo, tik pod reflek-tor. Zakaj bi Ionescov absurd poudarjal tako, da bi pove-ličeval smrt, prostor onkraj, kjer se od zemeljskih bolečin in od hrepenenja spačeni živi mrtveci končno udomačijo in zaživijo v popolnem objemu ljubezni, ki jih tod čaka? In zakaj potem te mrtvece, v Obredju že veterane, ponovno si-Iiti v mrcvarjenje s hrepenenjem? Samo zato, da poveličuje incestuozne frustracije homo Ojdipa s primesmi nekrofilije? Morda pa se tu njegovo ustvarjane začne in konča?
Toda preden se moj poizkus razmišljanja konča, bi na-daljevala z dejstvi. Razkrivanje slutnje smrti sovpada z re-dukcijo besede, ki jo nadomestita, pogojno označeno, gib in glasba. Radikalnost, ki ni a priori vredna hvale ali za-ničevanja. Podprta s pravo dozo režiserjeve očaranosti in hkrati samokritike, da o dobrih igralcih sploh ne govorim, lahko ustvari predstavo, ki pušča sledi.
Pogojno bi lahko tako govorila o Prihajajo. Tu je najprej v ospredju nedefiniran odnos med starejšo žensko in mlajšim moškim (lahko da sta zelo, zelo povezana mati in sin), ki sta ujeta v neizrazitost in nedorečenost konven-cionalnega življenja. Njuna stiska je bila tudi prostorsko omejena z okni, ki so obkrožali njuno temačno izbo tlako-vano z zemljo. Rešijo ju prijazno začudene spake, ki tako ugodijo podzavestnemu hrepenenju, ki je vendarle tlilo v njiju. Ob glasbi Ennia Morricona ju odpeljejo v smrt, v lepši svet. Vse se je seveda dogajalo v znamenitem Freyevem krogu s kredo. Lahko bi mu že takrat očitali preveliko dozo glasbe, ki bi v primeru, da igralci ne bi bili tako prepričlji-vi, odžirala pozornost in s tem rušila predstavo. Vse bi bilo lepo in prav, če bi pri tem ostal. Toda ne, Fray razvleče sce-nografijo iz Prihajajo in Goge še v Pomladno obredje. Doda
ustaljen in že tedaj pregrete simbole : okna (voyerizem), vrata (ki naj bi grozeče zakrivala neizbežno), vodo, zem-Ijo, ogledalo... Glasbi pripiše še večji pomen in vlogo. Krog napolni še z večjim številom igralcev in s tem prvič zahre-penimo po dobrih starih časih, ko je delal komorne pred-stave, kar je nedvomno bila ena od kvalitet. V tej simula-ciji rituala sem že lahko ločila med tistimi igralci, ki so opravlajali poklicno dolžnost in med popolnoma predanimi. Tudi vsebinsko razvleče znane teme hrepenenjsko, nekro-filistično, malo incestuozno in malo homoerotično obarva-ne. Nikakor se nisem mogla znebiti misli, da je bilo vse na-rejeno zato, da bi se kje v Evrop zlahka prodajalo. Toda kje?!
In po vsem tem še Lepa Vida. Fray uvaja četrto obliko stopnjevanja. Pesek za čigave oči? Zakaj prozorno in neu-temeljeno sklicevanje, pa čeprav samo kot iztočnica na Cankarja? Je nekomu moral naprtiti krivdo za prizor poli-vanja s skodelico kave, ki ni nikakor umeščen v kontekst predstave? Ni mogel drugače odrešiti matere večne sinove vloge predmeta poželenja?
Naj že enkrat odvrže masko, razpusti dolge blond lase in odpleše svoj zadnji tango brez sedmih tančic!
JEDRTJEŽ
KOZALITEV POSTANE MODA
"Cesarjeva nova oblačila" sem prebral tako kot mi je bilo sugerirano s strani urednika - previdno, skrajno previdno. Prebral sem prvič, drugič, tretjič... Kljub začetnim pomislekom sem se le odločil napisati drugi legi-timni odgovor na vprašanje: Drama SNG Maribor?
Nisem ne urbanist, da bi ugotavljal zavoženost mesta Maribora, ne zoolog, da bi proučeval vpliv galaktičnega gledališča na ugodno počutje ščurkov, sem Ie človek, ki je že skoraj četrt stoletja preživel v tem od boga zapuščenem mestu, ne da bi moral zato nositi posledice manjvrednosti ali celo večvrednosti. Vem le, da se to majhno provincialno mesto kiti s posebnim šarmom in ponosom, ki sta globoko zasidrana v slehernem meščanu.'In to je tisto, kar dela mesto lepo. Sarajevo bi lahko bilo še tako porušeno in razdejano, pa bi imelo še zmeraj lepoto duše. Ali bi jo imela tudi Ljubljana?
Nekega findesieclovskega jutra se je torej Tomaž Pandur po zelo uspešni produkciji Šeherezade v LJUBLJANI (Predstava je po sedmih letih, 116 ponovitvah in 30 gostovanjih še zmeraj na repertoarju SMG-ja in je še zme-raj garancija za nabito polno dvorano ljubljanske publike. Zgolj naključje?!) odločil, da bo spremenil kraj svojega ustvarjanja. Drži, izbor resda ni bil naključen, ampak je bil le logična poteza, za katero bi sc odločil vsak sposoben gledališki režiser. Pandur je v Mariboru zaslutil izjemne igralske, organizacijske in nenazadnje, s takrat bližajočim se odprtjem nove dvo-rane, tudi prostorske potenciale. Trije faktorji torej, ki so ob premišljenem in strokovnem vodenju povzdignili neznani Talijin hram na Slomškovem trgu v gledališko metropolo med Milanom in Dunajem. Škoda le - bi rekel naš novinar - da ni bila ta trditev izrečena v "daljni umetniški Meki Mehiki", Mozambiku ali Grenlandiji, temveč le v bližnji, srednjeevropski Nemčiji, ki pa tako ali tako sploh ne ve, kaj je to gledališče, saj je ta veja umetnosti njeni tra-diciji povsem tuja.
Izbral si je čas in prostor, potreboval je le še ljudi. In prišli smo. Eni gledamo, se čudimo in navdušeno pozdravljamo, tudi če včasih kakšen prizor različno interpretiramo ali pa ga celo ne razumemo. Sram nas je, ker mislimo tako, kot (ne)pomembni nemški pisatelj Wilhelm Schlegel, ki je dejal, da nobeno umetniško delo ne sme biti povsem razumljivo. Drugi pa njegove projekte denarno podpirajo. Smo resnično že pozabili vlogo mecenstva v slovenski literaturi?
0 nabreklosti, mehurcih in o tem, kako jih doseči, pa tole: Našemu vestnemu in korektnemu novinarju ter odličnemu poznavalcu slovenske gledališke scene je očitno usojeno, kljub občasnim prebliskom duha, vi-deti svet in zato tudi predstave iz perspektive turistov Pandurjeve La di-vine Commedie, katerim so vrata v Inferno in Purgatorio na stežaj odpr-ta, poti do rajske izkušnje pa niti poznajo ne. Bistvo je očem prikrito -nekaterim žal za zmeraj. To se kaže že v naslovu nadobudnega novi-narja, ki pod pretvezo, da bo predstavil Dramo SNG Maribor, vztrajno in nesramno slači njenega direktorja. Z veliko žalostjo ugotavljam, da se njegova bistroumna enačba Tomaž Pandur = Drama SNG Maribor še tako veščemu matematiku ne izide. Ali ni to paradoks, da mariborski gledališki hram, ki je znan po svoji odprtosti, pretoku informacij, plura-lizmu konceptov in idej, internacionalnosti, njegovi nasprotniki enačijo s totalitarnim sistemom, katerega poglavar venomer kriči: "Le theatre, c'estmoi!"
Drama SNG Maribor ni samo njen direktor, g. Tomaž Pandur, ampak sta tudi dva dramaturga, 21-glavi heroični ansambel, ki je včasih okrepljen z odličnimi slovenskimi in tujimi igralci, so režiserji evropskega slovesa, ko-stumografi, ki dobivajo nagrade Prešernovega sklada, scenografi, ki s svojimi prostorskimi vizijami pripomorejo k iluziji in magičnosti gledališkega prostora... Predvsem pa so to predstave. Predstave, od trage-dije do komedije, od komorne igre do spektakla, ki pričajo o sožitju pov-sem različnih poetik v isti gledališki hiši in s tem zagotavljajo še tako zahte-vnemu gledalcu obilico umetniških in estetskih užitkov.
Žal mi je tiste kamele, ki bi morala za vsako umetniško delo, ki nasta-ne v dvoranah SNG Maribor, skozi uho šivanke. Sicer pa je že tako, da Slovenci vse naše velike Ijudi najprej blatimo, da bi jih pol stoletja kasneje lahko proglasili za genije.
Življenju rečem hvala dosti mi je dalo dalo dve očesi da z njima vidim jasno da dobro razlikujem črno in belo barvo              (V. Parra)
MLADEN RIEGER
DOGODEK
Članek Cesarjeva nova oblačila Jakoba Jaše Kende o mariborski Drami, objavljen v decemberski Tri-buni, je vzbudil na uredništvu in tudi drugje burne reakcije. Tukaj obja-vljamo dva od prispelih odgovorov KULTURNI UREDNIK
(ALI POTOVANJE PO SNEGU OD LJUBUANE DO MARIBORA)
Zakaj človek gleda filme, hodi v gledališče, bere knjige in počne druge kulturne stvari? Morda zato, da prežene dolgčas, da zve nekaj novega, da sprosti svoja čustva ali da pokaže v ugledni družbi svojo novo obleko, se vidi na televiziji in pove znancem nekaj o najnovejši impresionistično - ek-spresionistični pesniški zbirki? Kakor koli že, za vse, kjer koli in kadar koli je to nek dogodek, ki zbudi v posamezniku nek občutek. Če ta občutek ni negativen, je provokacija, ki je ta občutek zbudila, opravičila svoj obstoj.
LJUBUANA...
Predstavljajte si, da se v Ljubljani usedete na vlak z enim samlm ciljem: priti v Maribor in si ogjedati predstavo v tamkajšnem gledališču. Ne kakršne koli predstave, temveč Rusko misijo v režiji Tomaža Pandurja, človeka, okoli katerega se neprestano krešejo nsprotujoča si mnenja. Brez skrbi. Tukaj ne bomo polemizirali in se zaskrbljeno spraševali, ali je to teater ali ne. To bomo prepustili ljudem, ki od tega živijo. Mi bomo samo gledali.
MARIBOR...
Torej sedimo na vlaku in se skozi snežni metež peljemo v našo severno
metropolo. Še kratek sprehod po ulicah, nato pred nami zraste veliko, novo,
moderno Mariborsko gledališče. Z velikim predverjem, dolgimi hodniki,
elektronsko krmiljeno garderobo, udobnimi fotelji pred dvorano, diskret-no spravljenim informacijskim centrom in varnostniki, velikim barom...
Dvorana ima impresivno velik oder, nad katerim je bogata "orožarna" luči in zvočnikov, od katere obisko-valec tiho pričakuje bogato in močno svetlobno in zvoč-no sliko česar koli, kar bi se dogajalo na odru. Sedeži so visoki, zelo podobni avionskim, omogočajo popolno varnost gledalca, ki je tako morda še preveč zavarovan pred fluidom, ki naj bi se pretakal med igralci in gledal-ci in ima občutek, da se bo vse dogajalo zelo daleč ob njega. In potem tema. In potem spektakel. Na začetku služi zastor kot ogrom-
no filmsko platno, s katerega nam ogromna, s starinskim cilindrom pokri-
ta glava enega glavnih protagonistov predstave, posveti uvodni nagovor.
Nato se zastor dvigne. Za njim se potem več kot tri ure dogajajo spleti raznih gibalnih prizo-
rov, slovensko, rusko, nemško in angleško govoreči liki na odru so oblečeni
v razkošne kostume, uporabljajo najrazličnejše odrske rekvizite. Ogromen
koncertni klavir se skupaj z igralcem dviga nekam pod nebo. Mogočno.
Nekdo bo rekel:" Plehko." Morda, toda še vedno mogočno. Na pol gola igralca, ki na glavo visita iz lestenca visoko nad odrom, žen-
ska z razkritimi prsmi, ki vleče klavir, jokanje žalujočih žensk, okrepljeno
z udarnimi ritmi bobnov. Pre-
sunljivo. Nekdo bo rekel: "Že
videno." Morda, toda še ved-
no presunljivo. Ko zapuščaš dvorano, je
občutek podoben kot ob kon-
cu  kino  predstave.   Rahlo
omotičen, slabše slišiš kot
običajno. Navdušeno govoriš
znancem o klavirju, lestencu,
sekiri, o bradlji in telovadcu
na njej, gorečih kaminih, jo-
kanju  in  sadomazohizmu.
Omeniš tudi manjše in večje
napake odrske tehnike, pre-
glasne elektromotorje v premikajočem se klavirju, hreščeče zvočnike, ka-
terih zvok je mnogo slabši kot izgledajo na prvi pogled.
UUBUAHA...
Toda tu govorimo o dogodku ogleda predstave v Mariborskem gledališču, ki nam ostane v spominu ali pa tudi ne. Gotovo je to odvisno od vsakega posameznika posebej. Za nekatere so take in podobne pred-stave nujno, morda celo ne preveč nujno zlo, nekateri pa v njih vidijo zna-nilke novega preporoda slovenskega gledališča. Nikoli ne veš, kaj dobiš.
Vseeno, spomnimo se, da tokrat takšne in podobne sodbe prepuščamo drugim. Nam ostane le, da gledamo predstave, ki so nam všeč in tudi take, ki nam niso všeč, da vidimo, zakaj so nam tiste prve sploh všeč.
Nazadnje se usedemo na prvi jutranji vlak proti Ljubljani, poskušamo zaspati sredi klepetajočih sopotnikov, v pomečkani obleki "za v gledališče". In zunaj pada sneg. Tudi na odru ie padal sneg.
F                 &                                                                                           GORANZAVRSNIK
Gorazd      Trušnovec
BERLINALE1995
BILANCA
Na letošnjem, 45. Mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu, ki se je odvijal sredi februarja, je bilo v uradnem sporedu predstavljenih okoli dve-sto filmov in na Evropskem filmskem marketu, ki je potekal vzporedno, še dodatnih štiristo. Med tistimi petdesetimi filmi, ki sem jih po lastnem izbo-ru v desetih dneh v Berlinu videl, je, recimo, četrtina takih, pri katerih bi zapustil dvorano, če zunaj na ulici ne bi bil tak mraz. Naslednjo četrtino predstavljajo veliki, predvsem holivudski fllmi, ki bodo v kratkem prišli tudi v naše kinematografe. Tretjo četrtino filmov bodo prikazovali jeseni na Film Art Festu v Cankarjevem domu. Izkaže se, da gre človek na festival (če pustim ob strani tisto kritiško nečimrnost, ah, ta film sem videl zdavnaj pred vami...) zaradi ducata čudovitih, enkratnih in neponovljivih filmov, ki jih ne bi mogel videti nikoli več. Mogoče se zdi razmerje neracionalno, ampak koliko zares izjemnih filmov pa bi sicer lahko videl pri nas v enem letu?
ZMAGOVALCI
Na podelitvi nagrad sem se z veseljem pridružil žvižganju, ki se je razle-glo ob razglasitvi dobitnika zlatega medveda: dobil ga je francoski film L'appat (Sveža vaba) režiserja Bertranda Tavernierja. Film prikazuje tri po-vprečne najstnike, dva nezaposlena fanta in dekle enega od njiju, ki se v prostem času rada vrti v 'vplivnih krogih'. Zazdi se jim, da bi lahko uspeli v Ameriki, če bi le imeli zadosti začetnega kapitala. Da bi prišli do denarja, fanta hladnokrvno ubijeta dva od njenih znancev. Edina zanimiva je vloga dekleta, ki se počuti popolnoma nedolžno, saj ni morila. Ne, ampak je samo odprla vrata fantoma, potem pa ob gledanju videa v sosednji sobi poslušala krike žrtev. Glede na scenarij, ki je nastal po resničnih dogodkih izpred pet-najstih let, film sicer ni slabo zrežiran, ne vem pa, kaj tako izjemnega je v njem videla žirija. V času Rojenih morilcev deluje ta film smešno medlo in anahronistično. žvižgi pa so šli seveda na račun dejstva, da so omenjeni film postavili pred očitnega favorita publike in kritikov, pred film Smoke režiserja Wayna Wanga (pri nas ga poznamo po lanskoletnem filmu Klub srečnih žensk) in scenarista Paula Austerja, ki je nekakšen newyorški od-govor na losangeleške (Altmanove) Kratke zgodbe. Film se dogaja večino-ma v Brooklynu - ki ima, mimogrede, toliko prebivalcev kot Berlin - in je križanka ducata ljudi in njihovih usod, skupni imenovalec pa je prodajal-na tobaka, katere lastnik je Harvey Keitel. Ostale zgodbe na prvi pogled ni-majo nič skupnega, a se prepletejo na tak način, da začnejo vsi vplivati drug na drugega. Odlični igralci so se ob snemanju filma Smoke ujeli tako do-bro, da so v pičlih petih dnevih z minimalnim proračunom posneli še film Blue in the Face, ki pa se zares cel odvrti v taisti prodajalni tobaka in je sestavljen iz niza improviziranih prizorov in izjav prebivalcev Brooklyna, v stranskih vlogah pa se pojavi cel kup zvezd, od Lou Reeda in Jima Jar-muscha, preko Michaela J. Foxa in Roseanne do Madonne. Skratka, če se vrnem k nagradam: Stnoke je dobil Srebrnega medveda s posebno omem-bo igralskega dosežka Harveya Keitela, dobil pa je tudi prvo nagrado pu-blike. Drugo je dobil film Nobody's Fool (za sicer solidno odigrano vlogo v tem povprečnem filmu je Paul Nevvman dobil Srebrnega medveda), tretjo pa kanadska ljubezenska zgodba z lezbičnimi podtoni, VVhen Night is fal-ling.
Srebrnega medveda za režijo je dobil Richard Linklater za ZDA/av-strijsko koprodukcijski film Before Sunrise. Film je izjemno romantična lju-bezenska zgodba, v glavnih vlogah pa sta igralca Ethan Hawke in eterično lepa Julie Delpy. Srečata se na vlaku, oba čutita nenavadno spontano do-mačnost in nato preživita noč sprehajajoč se po dunajskih ulicah, kjer se do jutra pogovarjata o vseh mogočih zadevah, predvsem pa seveda o lju-bezni. Ob žalostni zori, ko odide vlak in se poslavljata, se dogovorita za srečanje čez eno leto. Kljub klasični linearnosti je film prepričljiv in uspe izzvati obet veličastne Ijubezni, kar je dandanes prava redkost.
Ostale nagrade: za najboljšo igralko je bila proglašena Josephine Siao in sicer za vlogo v hongkonškem grenkosladkem filmu Xiatian de Xue (Po-letni sneg), drami o družini, ki ima na skrbi tasta, obolelega za Alzheime-rjevo boleznijo. Srebrnega medveda za vizualno izstopajoč stil je dobil prav tako hongkonški film Hongfen (Rdečica), ki se dogaja na kitajskem po državljanski vojni, temeljl pa na zapletenih medsebojnih odnosih: dve pro-stitutki sta zaljubljeni druga v drugo, med njiju je razpet moški, vsi pa iščejo srečen konec. Srebrnega medveda za zanimivo temo in stil je dobil tudi ruski film Pjesa dlja Passashira (Igra za potnika), kompleksna tragikome-dija o Nikolaju, ki po v komunizmu prestani krivično dolgi kazni sreča svojega sodnika in začne načrtovati maščevanje. Posebno omembo so doži-
veli še naslednji filmi: za izjemen dosežek v pripovedovanju mehiška va-riacija Kratkih zgodb, El Callejon de los Milagros (čudežna ulica); za po-sebno mešanico magičnega in realnega izraelski SbVchur (čarovnija) in za ekipo stranskih igralcev, 'pacientov' provincialne umobolnice, italijanski Colpo di Luna (Mesečina). Seveda so potem podeljevale svoje nagrade še razne komisije in žirije, od Unicefa preko homoseksualcev do raznih banč-nih združenj, kjer pa postanejo razlogi za nagrajevanje posameznih filmov že popolnoma nerazumljivi. Razdelitve glavnih medvedov pa si ne morem razlagati drugače, kot da so se Evropejci odločili, da svojih nagrad ne bodo več podeljevali Američanom, kar je sicer lahko prav nojevsko početje.
PORAŽENCI
Eno izmed večjih razočaranj festivala je bila odsotnost Roberta Redfor-da. Napovedovan je bil kot eden glavnih gostov ob premieri filma Quiz show, ki so ga prikazovali zunaj konkurence, baje pa sploh ni nameraval priti, ampak je bila to samo spretna reklamna poteza organizatorjev. Ben-tonov film Nobody's fool sicer odlikuje plejada zvezd (Paul Newman, Bru-ce Willis, Melanie Griffith, Jessica Tandy, itd.), a je približno tak, kot da bi hoteli povprečno TV nanizanko o dogodivščinah neke skupnosti (v središču je razbita družina očaka Newmana) v ameriškem heartland mestecu posne-ti na evropski način. Pa tudi opus režiserja Roberta Bentona vsebuje boljše filme (Kramer proti Kramerju, Billy Bathgate ...)¦ Nemški Transatlantis govori o renomiranem znanstveniku, ki po materini smrti preživi pol leta v rojstnem kraju nekje v Alpah, kjer nenadoma dobi vizijo, da se Atlantida ni potopila, atnpak je samo odtekla voda. Odpravi se tore) v Tibet... Film je preprosto dolgočasen, poln vase zaverovane, hipertrofirane metaforike in še očitno visokoproračunski, zato je bila jeza nemške publike upravičena. Novi film Bruca Beresforda, Silent Fall, je flopnil kljub zvezdniški zasedbi (Richard Dreyfuss, Linda Hamilton, John Litgow, itd.), ukvarja pa se z avti-stičnim otrokom in njegovo sedemnajstletno sestro, ki preživita pokol nju-nih staršev. Dreyfuss in Lithgow sta psihiatra, ki bi rada vsak na svoj način odkrila, kaj se je zares zgodilo, film nato spolzi v melodramatsko vzposta-vljanje odnosa med Dreyfussom in dečkom; kdo je moril pa izvemo na kon-cu, kot za tolažbo. Itd. Sicer pa je napovedovati, kateri filmi bodo na festi-valu propadli, zelo nehvaležna zadeva.
"DOOM" FILMI
Posebna podzvrst 'poražencev' so filmi, pri katerih lahko že po naslovu sklepaš na vsebino: Doom Generation, Mod Fuck Explosion, Salto al Vacio (Skok v praznino), itd. Tem in podobnim filmom je skupen vsesplošen nihi-lizem; ne gre toliko za pomanjkljive zgodbe, kot za depresivne podobe pro-padle urbane mladine, ki nima nobenega odnosa do sebe, zato ni čudno, da po brezciljnem blodenju in zlorabljanju seksa in drog konča v vse večjem nasilju. če ne veš, kam hočeš, pač prideš tja, kamor nisi hotel. Za povrh pa so tovrstni filmi (z izjemami, seveda) videti tako, kot da so na svojo anarhično neartikuliranost in butasto nepoznavanje in zaničevanje pravil filmske govorice še ponosni. OK., namen teh filmov je bil najbrž v tem, da jih je muka gledati, in to so tudi dosegli. Vprašljiva niso le sredstva, ki jih pri tem uporabljajo, marveč je to tako daleč od kakršne koli umetnosti, da je škoda besed. če pa se imajo ti filmi za glasnike tako imenovane Genera-cije X, potem se ji (in jim) pri tej priči odpovedujem.
FILMNOIR
Je seveda nekaj drugega: za svoja črna sporočila uporablja dodelane zgodbe in prepoznaven, visoko artikuliran stil. Novi val tega enkratnega žanra štiridesetih let bi si zaslužil poseben članek, na kratko pa bi tu ome-nil tri krasne primerke, prikazane na Marketu. Prvi, Shallow Grave, je bil v času festivala drugi na londonski lestvici najbolj gledanih filmov, takoj za Intervjujem z vampirjem, in je videti kot škotska techno verzija filma Blo-od Simple. Trije japiji, pravnik, zdravnica in borznik, si delijo luksuzno stanovanje in iščejo četrtega sostanovalca. Edini, ki se po seriji neuspelih poskusov zdi primeren, je možakar s kovčkom, ki se predstavi kot pisatelj. Ko ga čez čas najdejo mrtvega (overdoza) in vidijo, da je kovček poln de-narja, se sklenejo trupla znebiti, denar pa obdržati. Ko prideta po kovček prava lastnika, prav tako slabo končata. Ker japiji izkopljejo preplitev grob, ga policija seveda odkrije, kar jim da tudi vedeti, a se nič kaj ne trudi. Raje samo počaka, da se trojica po obdobju obtoževanja, prevar in norosti po-bije med sabo. Belgijski Suite 16 je prav tako črn erotični triller, v katerem se žigolo, ki misli, da je po nesreči ubil žensko, zateče v zgornji apartma luksuznega hotela. Z invalidom na vozičku, ki tam živi (odlični Pete Post-
lethwaite, oče iz filma V imenu očeta), razvijeta nenavadno razmerje, saj ima vsak tisto, kar drugi rabi: eden mladost in moč, drugi denar. Mefisto-vski starec mu izpolnjuje vse želje, hkrati pa mu postavlja nove in nove izzive; igra postaja vedno bolj dekadentna in ko se mladenič v eno od dek-let, ki bi jo moral ubiti, zaljubi, se vse skupaj zelo tragično konča. Kot že rečeno, posebna privlačnost tega filma je temni erotizem, ki prežema vse dogajanje. Vsa zgodba ameriškega filma Flesh Suitcase pa se odvrti v nekaj hotelskih sobah. Dva tihotapca heroina čakata na prevzem. Vrečkice skri-vata v želodcu, in jih, ko pač pridejo po naravni poti na dan, ljubosumno preštevata. Hotel je poln čudakov, eden od tihotapcev zboli in čakanje po-staja vse bolj mučno. Ko njuni šefi vendarle pridejo in ugotovijo, da ena vrečkica manjka, živci popustijo vsem in hotel dočaka svoj konec v shake-spearjansko apokaliptični maniri.
TRAČ: NICO IN DELON
Alain Delon je letos triumfalno sprejel nagrado za življenjsko delo (v gneči na tiskovni konferenci je eden izmed fotografov celo izgubil čevelj), zelo neopazno pa je šla mimo predstavitev čisto svežega nemškega TV do-kumentarnega filma o Christi Paffgen, bolj znani pod imenom Nico. Med vojno rojena dolgonoga svetlolaska se je pri šestnajstih sprehajala po pariških modnih pistah, se pojavila v Fellinijevem Sladkem življenju in pri osemnajstih postala kristalno lepa, a mrtvaško hladna boginja Warholove-ga newyorškega podzemlja šestdesetih let. Naslednjih dvajset let je preži-vela v stalni odvisnosti od heroina in glasbe in zaradi nesreče s kolesom umrla leta 1988 na Ibizi. Med njenimi oboževalci, kar pomeni, da so z njo nekaj časa živeli in ji pisali pesmi, so bili Lou Reed (njen čudovito žameten glas je dal nepozaben pečat skupini The Velvet Underground), Jim Morri-son (ki je zanjo napisal znano You're Lost Litt-le Girl), Iggy Pop in mnogi drugi. Bila je kultna figura pop-art generacije, sčasoma pa je postala ikona mrač-njaštva (dejstvo, da je lepa, je bilo zanjo po-niževalno) in želje po smrti. Manj znan poda-tek je, da je imela z Alainom Delonom sina. Mimogrede, ko je njen sin odrastel, ga je sama navadila na he-roin. Tega sina Delon nikoli  ni  priznal,  še
več, iz razlogov, ki so najbrž jasni, so ga namesto Nico vzgajali Delonovi stari starši, ki se jim je Alain zaradi tega odpovedal - zadnjih trideset let z njimi sploh ni fe? *V spregovoril. In potem ti pride Alain Delon na tiskovno konferenco in začne razlagati, koliko mu v življenju pomeni družina...
BLUE IN THE FACE
SUITE 16
JU6A
Vukovar Poste Restante: ona, Hrvatica, in on, Srb, sta par v Vukovarju in medtem ko na drugem koncu Evrope pada zid, njuno poročno procesijo prekinejo demonstranti obeh strani. Njega vpokliče jugo vojska, ona ostane lojalna svojim. Kmalu mora on bombardi-rati svojo hišo, njo, ki pred njegovim odhodom zano-si, pa posilijo. Tudi ko se srečata, on noče dezertirati, ona pa ne pobegniti. Po koncu ostaneta vsak na svojem. Film Bore Draškoviža je uradno ciprsko-ita-lijanska koprodukcija, na tiskovni konferenci pa se je izkazalo, da za vsem skupaj stoji pravzaprav Beograjska banka. Tako se pokaže film v povsem novi luči: gre za perverzno Neronovo perspektivo, ki da požgati Rim, in to ga navdihne za nekakšno kvazi umetnost. Ker je film poln posipanja s pe-pelom in poskusov objektivnega razdeljevanja krivde, je tukajšnje novi-narje zanimalo, kako to, da je bil tako dobro sprejet v Srbiji, na Hrvaškem pa neprikazan. Odgovori so jasni samo tistim, ki situacijo razumejo podrob-neje, konferenca pa se je kmalu prelevila v hvalnico Srbiji, ki v ekstremni situaciji še zmeraj snema filme, cela stran interne festivalske publikacije pa je bila posvečena Kusturici. Ta je organiziral letošnji Fest v Beogradu, pa še posnel novi film Nekoč je bila dežela, ki za vse skupaj krivi Tita. In me-dtem so svoj film o Vukovarju posneli tudi Hrvati...
Želimir Žilnik (ki je sicer leta 1968 dobil Zlatega medveda za takrat pri nas prepovedan film Rani radovi) pa je žirijo spet moral na nek čuden način prepričati, da je njegov nizkoproračunski, nizkoleteči in sploh mizerni film Dupe od mramora vreden nekakšne nagrade, saj je dobil (tolažilno) poseb-no nagrado gej & Iezbične žirije. Film se namreč vrti okrog dveh nekon-vencionalnih prostitutk iz predmesja Beograda, in sicer enega moškega primerka in ene ženske. Poleg precejšne doze nasilja na obrobju vojne iz-stopa še strahovita doza balkanskega macho primitivizma.
V tako revni konkurenci sem se, brez vsake zlobe, vprašal, kje je naš Halgato? Z veliko gotovostjo trdim, da bi se čisto spodobno odrezal. Pa kaj našim producentom še ni jasno, kakšna zastonj promocija so festivali? Naj si še enkrat ogledajo zgornja dva odstavka.
BISERI
Spet bom omenil le trojico. Ne morem skrivati navdušenja nad filmom, ki je v sodobnem valu vampirstva daleč najboljši: imenuje se The Addic-tion, za fenomenalnio vsoto 500.000 $ pa ga je posnel znani newyorški ne-odvlsni režiser Abel Ferrara (pred dvema letoma so pri nas prikazovali njegovo različico filma Tatovi teles). Film je posnet v kontrastni črnobeli tehniki, dogajanje je postavljeno v New York našega časa, glavno vlogo pa ima kandidatka za doktorico filozofije Kathleen (Lili Taylor), ki jo nekega večera, ko se sprehaja med raperji po zakotnih ulicah, napade in ugrizne privlačna vampirka Casanova (Annabella Sciorra). Njena bolezen, ki sledi, je samo okvir za širšo metaforiko: vprašanje psihološke in medicinske odvi-snosti (tukajšnji vampirji si kri najraje vbrizgavajo), želje in krivde, človeškega behaviorizma, širjenja okužbe (aids) ter boja med filozofijo in religijo. Med svojimi tavanji po tetnnih ulicah in iskanji sveže krvi sreča tudi starosto vampirjev Peina (odlični Christopher Walken), ki zna na pamet predvsem eksistencialiste dvajsetega stoletja in jo je pripravljen poučiti o nekaterih zadevah, ki jih mora vampir poznati. Po vse večji degenerirano-sti Kathleen doživi kolaps in ker kot vampirka ne more umreti, poišče po-moč in odrešitev pri duhovniku, v religiji. Na kontroverznost filma kaže tudi odziv gledalcev.- del publike je žvižgal, del pa ploskal. Living in Obli-vion je še ena newyorška miniaturka: režiral jo je Tom DiCillio, bivši sode-lavec Jima Jarmuscha. Film bi Iahko opisal kot izjemno duhovito komedijo
nekje med Kafko in brati Marx, vse dogajanje pa je omejeno na en sne-malni dan v studiu ultra-nizkopro-računskega filma, kjer gre vse naro-be. Film, ki vsebuje dve eksploziji, dva živčna zloma, dva pretepa in se-rijo zapeljevanj, v najboljši maniri meša sanje, celuloidne iluzije in re-alnost, opazna pa je glavna vloga vzpenjajočega se igralca Steva Bu-scemija. Tretji film se imenuje Fun-ny Bones (režiser je Peter Chelsom) in je nekaj najboljšega, kar je v za-dnjih letih prišlo iz Velike Britanije, prosto po Nietzcheju pa bi ga označil kot film o rojstvu komedije. ]erry Lewis igra tu pravzaprav samega sebe: ostarelega, upokojenega ko-mika, čigar sin (Oliver Platt) bi rad nadaljeval njegovo kariero, pa mu nikakor ne gre, ker v sebi nima 'smešnih kosti'. Ko ta sin išče ljudi, ki bi mu lahko prodali šale, ki bi jih
potem prodajal kot svoje (ugotovi tudi, da je isto počel njegov oče), najde svoje korenine v bivši cirkuški družinf, ki sestoji iz nekaj zares originalnih primerkov. Vendar pa se v tragikomično družin-sko zgodbo vmešajo še tihotapci... Film na genialno nevsiljiv način reinterpretira zgodovino komedije, od nemih burlesk Chaplina in Keatona, slapsticka in situacijske komedije, preko nemškega ek-spresionizma (posamezni cirkuški prizori) in družine Addamso-vih do črnega humorja angleških nanizank. Huronski aplavz, ki ga je film požel, je več kot upravičen.
ZGODBICA 0 KEATONU
Ker je bila ob stoletnici filma v Berlinu predvajana retrospekti-va filmov Bustra Keatona, velja ob tej priliki otneniti zelo poučno zgodbico o pionirskem utnetniku filmske komedije. Keaton se je lotil svojega prve-ga celovečerca, filma The Cameraman, kar so mu odsvetovali tako Chaplin, kot Harold Lloyd in Adolph Zucker. S predlogo se je odpravil v studio Me-tro-Goldwyn-Mayer, kjer so mu priskrbeli kopico scenaristov, ki naj bi iz preproste zgodbice o cestnem fotografu naredili mešanico med Tolstojem in scenarijem za V vrtincu. Studio ga je nato poslal na snemanje v New York, kjer pa se je Keaton uprl. Zavrnil je njihov scenarij in hotel posneti film po svoji zamisli. Studijski mogotci so bili preveč presenečeni, da bi opo-rekali in rezultat je najbrž najboljši primer njegovega talenta na ekranu. Po čudoviti hollywoodski logiki mu kaj takega niso dovolili nikoli več, do kon-ca prepričani, da če zmore kaj takega Keaton, zmore MGM še boljše. Da bi bila ironija še večja, so medtem, ko so se na vse načine trudili, da bi zlomi-li Keatonov neodvisni duh, vsakemu novemu komiku, ki je prišel pod njihovo okrilje, kazali film The Cameraman kot primer, kakšna naj bi bila MGM komedija.
V Berlin je prišla tudi Keatonova vdova Eleanor, ki je bila presenečena in navdušena nad tem, da imamo Evropejci tako spoštljiv zgodovinski spo-min, medtem ko se Keatona, genialnega komika žalostnega obraza, v Ameriki komaj še kdo spomni.
DUPEODMRAMORA
Še borih pet let nas loči do zamenjave tisočletja, a v globalnem polju rockovskega dogajanja skoraj ni čufiti želja in tendenc po novem in še neodkritem. Zanimive stvari se v teh razmerah lahko odvijajo le v "undergroundu", skrite
očem in ušesom povprečnega Ijubitelja rocka.
DRUGA ANGLIJA
Janez      Golič
Nepregledne ameriške širjave in pripadajoča množica glasbenih zane-senjakov producira zanimiv medijski fenomen; skupine, ki se uspejo pre-riniti v ospredje, tam tudi ostanejo, zato je toliko bolj presenetljiv preboj ozi-roma revival punka s skupinami kot sta Green Day in Offspring. Velika Bri-tanija, prepredena z raznovrstnimi medijskimi tipi, živi za nove skupine vsaj po imenih, ne pa tudi po glasbi. Večinska, tudi neodvisna produkcija še vedno nostalgično hlasta za vsem, kar spominja na zlate trenutke bri-tanskega rocka.- The Beatles (Oasis), The Smiths (Gene), Bovvie (Suede), Led Zeppelin (Stone Roses) ali Rolling Stones (Primal Scream).
V pričujočem članku se bomo osredotočili na tisti del dogajanja na bri-tanskem otočju, ki je v nekaterih pisnih oblikah že dobil naziv post-rock.
Skupine t.i. post-rocka še vedno uporabljajo klasične rock inštrumente, a pristop je prilagojen povsem avtonomnim namenom. V večini primerov gre za zavračanje tradicije ali vsaj za pošten pretres uveljavljenih vzorcev in glasbenih oblik. Kitarske fraze so tako rekoč izginile ali so v najboljšem primeru transformirane v kompleksno zvočno sliko, kjer so vloge posamez-nih prispevkov povsem enakovredne.
GOD IN KEVIN MARTIN
Tovrstno dogajanje ni zraslo na enem mestu ali se naslonilo na morebitno gonilno skupino, ki bi s svojo originalnostjo in pre-pričljivostjo pognalo podmladek. Pravzaprav so protagonisti izšli iz različnih glasbenih sfer in se neodvisno drug od drugega dokopali do istih iztočnic oziroma principov lastnega ustvarjanja. Če že mo-ramo izpostaviti vodilno osebo, preko katere bomo lahko izpeljali ostale relacije, je to zagotovo Kevin Martin, vodja več vzporednih projektov, od katerih je najpomembnejši GOD. Kevin razkriva osno-vni nagib z izjavo, da želi pripeljati glasbo do skrajnosti obeh polov, na eni strani ambientalnost na robu tišine in na drugi frontalni na-pad hrupa in destrukcije zvoka. Drugi studijski album GOD, The Anatomy OfAddiction (Big Cat '94), se le po robu drži rock forme in s povečano zasedbo izgublja pečat posameznih glasbenih karak-terjev. Za to je poskrbel tudi Ke-vin Martin sam, ko je trdno zate-gnil producentske vajeti in one-                  >^
mogočil vsakršen poskus samo-      *" voljnih izletov, vključno z nje-govimi. Glasba zato diha le skozi intenzivnost posameznih delov, medtem ko je žar interaktivnega
muziciranja že v kali zatrt ali vsaj prekrit s težo napetega zvoka. Ob pomanjšani zasedbi in povečani uporabi elektron-skih pripomočkov se Kevin
predstavlja v projektu ICE, ki se je zaenkrat materializiral le na CD-ju Un-der The Skin (Pathological f93). Tretja pojavna oblika je Techno Animal, ki je v popolnosti rezultat studijskih prizadevanj in ponuja še tretjo zani-mivo primerjavo zvočnih učinkov.
Široka zanimanja so Kevina Martina pripeljala do različnih sodelovanj in dejavnosti. Poleg lastnih kreacij in producentskih poslov se je lotil še zbiranja posnetkov različnih izvajalcev, ki jih je objavila založba Virgin v seriji "Ambient" pod naslovom Isolationism. Večina posnetkovse prilagaja namenom in ponuja srhljivo ter nelagodno zvočno izkušnjo, svetlobna leta oddaljeno od običajnega pojmovanja ambientalnega.
Eden najbližjih sodelavcev Kevina Martina je zagotovo kitarist Justin Broadrick, ki zadnja leta deluje v lastni zasedbi Godflesh. Njegov "back-ground" je prav neverjeten, začel je v death metal skupini Napalm Death, nadaljeval kot bobnar v Head Of David in končno zagrabil stvari v svoje roke v Godflesh. Vzporedno se preizkuša še v Final, projektu, ki je z enim posnetkom zastopan na kompilaciji Isolationism, torej gre za vseh rocko-vskih draži okleščen glasbeni organizem. Justinu Broadricku se je že večkrat priključil Robert Hampson, še ena legenda britanskega drugačne-ga rocka. V osemdesetih letih je predvodil kitarsko skupino LOOP, ki je že s svojim nazivom (zanka) nakazala osnovne glasbene smernice. Loop so
preizkušali učinke do neskončnosti ponavljajočih se vzorcev, ki pa so va-rirali z vsakičnim obratom in s tem ustvarili hipnotično ozračje. Ko so iz-praznili kreativne baterije in pripeljali glasbeni izraz na rob sprejemljivosti širšega občinstva, je Robert Hampson odšel. Sedaj skupaj z basistom G.C.Greenom dela zvočno nekaj pov-sem drugega. Repetitivne zanke so se-daj prirejene za elektronske eksperi-mente, v katere so še vedno vključeni človeški glas, tolkala in mestoma z elektriko ojačana kitara. Posamezni izvori so že težko ločljivi, saj jih MAIN s pomočjo studijskih efektov prekri-vajo in brišejo sled. Lahko bi celo za-pisali, da so izvorne funkcije inštrumentov ukinjene in da so tu le še kot sredstva pri ustvarjanju določenih zvokov oziroma razpoloženj. Ostali člani Loop so prav tako nadaljevali gla-sbeno pot, le naziv so spremenili v
Hair & Skin Trading Company. Za razliko od Roberta Hampsona in njegovih Main, H.A.S.T.Co ostajajo na sledi močnih kitarskih in ritmičnih zvokov svoje predhodne karnacije. Na prvem albumu jim je pri produkciji pomagal celo Roli Mosiman, nekdanji bobnar Swans, sodelavec Clinta Ruina v Wiseblood in producent vseh plošč švicarskega tria Young Gods, tako da plošča/o In Nine G Hell (Beggars Banquet '92) zveni čisto in ne-verjetno udarno. Za drugi album Over Valence ('93) so poskrbeli različ-ni producenti, kajti vse raznolike ideje so člani H.A.S.T.Co želeli primer-no ozvočiti. Mestoma se namreč spustijo v eksperimentalna štrenanja in se približajo avantgardnim postopkom stare nemške šole s Faust in CAN na čelu.
NEMŠKE NAVEZE
Prav slednji omenjeni predstavljajo velik vpliv nove britanske drugač-ne rockovske produkcije. Moonshake so dobili ime po eni od njlhovih pe-smi in se tudi v glasbenem smislu približujejo kompozicijam nemških ve-teranov. Mark Callahan, ki je po odhodu kitaristke Margaret Fiedler ostal vodja zasedbe, je na plošči The Sound YourEyes Can Follow (Too Pure '94) zavrgel klasično strukturo pesmi. Ritmična podlaga je pulzirajoča,
§*
nanjo pa Moonshake nanašajo vpade hrupa in jazzy vložke trobil in pihal. Besedila so kljub avantgardnim glasbenim po-stopkom zelo blizu realnim situacijam ali vsaj izhajajo iz pri-zorov socialnega dna.
Odpadnica iz Moonshake, že omenjena kitaristka Margaret Fiedler, ni dolgo ostala brez dela. Pravzaprav vsaj v idejnem smislu nadaljuje tisto, kar sta prej počela skupaj s Callahanom. Njen projekt nosi naziv Laika in tudi oba do sedaj izdana no-silca zvoka, EP Antenna in album Silver Apples Qf The Moon (oba Too Pure '94), razkrivata njena zanimanja za koz-mična prostranstva. V te namene so Laika izrabili zmožnosti sodobne snemalne oziroma komputerske tehnike in kar v do-mači dnevni sobi posneli večino zvočnega gradiva. Laika niso in nočejo biti originalni za vsako ceno, le razne stilske glasbe-ne oblike prosto prevzemajo in jih preoblikujejo v lasten in razpoznaven glasbeni kod. Kot večina starejših britanskih rock avantgardi-stov tudi Laika drsijo v nevarne vode cenenega tehniziranja, kjer se kreativ-nost pravega interaktivnega igranja umika priročnosti upravljanja z digital-nimi aparaturami.
Na robu tehno pozabe ždita tudi Scorn. Mick Harris in Nicholas Bullen sta sicer izšla iz t.i. grind-core scene, a se prav kmalu iztrgala neinventivnim prijemom popolne destrukcije forme. Premik v upočasnjene in poglobljene rittnične vzorce zagotovo ni bil zavesten korak, prej normalen in skladen razvoj prijemov, ki ob koncu tisočletja do-voljujejo izrabo vseh sredstev. In nena-zadnje stilov, s katerimi nas bombardi-rajo veliki mediji. Hip hop, rap in tehno so zagotovo zaznamovali sodobne ple-sne trende in vseprisotnost pop kulture podira še zadnje pregrade. Namesto za-tiskanja oči sta Scorn raje izkoristila stil in ga podkrepila z zvoki, ki nas zmrazijo brez vizuelne kom-ponente srhljivih prizorov. Album Evanescence (Earache '94) je na njuni krivulji ustvarjalnega razvoja dosegel vrhnjo točko in zdi se, da začrtana smer vodi le na stranpot oziroma v slepo ulico. Sicer pa, vsaka napoved je nepravična, še po-sebej, ko gre za glasbenike, ki kot vodilo in gonilno silo izpo-stavljajo stalno preverjanje in revizijo lastnega početja.
POP AVANTGARDA
V zadnji in najprijaznejši sklop nove drugačne britan-ske produkcije lahko umestimo skupine, ki nadaljujejo li-nijo melanholičnega popa z začetka prejšne dekade. Te na-vezave so le površinske in v pomoč, ko želimo posamezni glasbeni izraz primerno pred-staviti. Predvsem Disco Infer-no s pomočjo studijskih prije-mov brišejo vezi s tradicijo in vendar njihovo početje ni le ar-tistični poseg v formo. Za elek-tronskim šumenjem, odmevom močne bas Iinije in patetičnim izlivom toplega človeškega gla-su se skriva primarna želja po simbiozi zunanjega in no-tranjega sveta. Te težnje še krepi likovna oprema njihove-ga prvega albuma D.I. Go Pop (Rough Trade '94) in pripa-dajočega EP-ja Second Lan-guage, kjer četrt krožni izseki "sevajo" enkrat iz puste po-krajine in drugič prihajajo iz
betonske ograde. Teme se prav tako poigravajo z nedoločenimi pojmi, Di-sco Inferno preprosto hlastajo za duhovnimi vrednotami, ki skrite ždijo v vsem, kar nas obkroža. Glasba zato ni pomirjajoče meditativna, že zato ne, ker spaja na videz nespojljive glasbene elemente, tako na goli zvočni ravni, kot v kompoziciji. Se težjo nalogo so si zadali Bark Psychosis, ki glasbeno vizijo uresničujejo (praktično) brez pomoči elektronskih pripo-močkov. Njihov svet zato ni nič manj skrivnosten in zapleten, le ozvočen je skozi dolgotrajno preizkušanje zvočnih učinkov. Snemalno okolje v njihovem primeru predstavlja kar vadbeni prostor (če smo natančnejši,
cerkev v vzhodnem Londonu), le tako so člani Bark Psychosis lahko uresničili ideje, ki so se porodile na licu mesta. Različne po-stavitve mikrofonov in ostale opreme, kup gostujočih glasbenikov in skoraj leto dni dela na albumu Hex (Circa '94) je rezultiralo v glasbi, ki nas vodi skozi različna razpoloženja. Večinoma so to umirjeni pasusi, spremljani z rahlo jazzovskimi prijemi, a znotraj na videz pomirjene zvočne slike se skriva napetost, ki nas ne spu-sti v varen objem lastne zamaknjenosti. Pomembna se zdijo še njihova sporočila, ki se zopet izmikajo uveljavljenim vzorcem pri-povedovanja zgodb in podajanja idej. Gre za težko ubesedljiv od-nos posameznika s svojo okolico, v konkretnem primeru z urbano sredino. To ni neposredno izražanje velemestnih frustracij, prej za-vestno prepuščanje vsemu, kar nas obkroža. Graham Sutton, vo-dja zasedbe, je ta odnos preprosto označil za "mesto kot ljubimec". Omenjeni Graham Sutton je prispeval kitarski delež v projektu 'O'Rang, ki ga vodita John Webb in Lee Harris, bolj zna-na po delovanju v pop skupini Talk Talk. Album Herd Oflnstinct (Echo '94) je zato toliko večje presenečenje. Njuno glasbo krasi neizmeren vir aranžerskih prijemov, ustvarjenih s pomočjo kopice gostujočih glasbenikov. Vloge posamez-nih inštrumentov so povsem svobodne, delitev na ritmične in melodične elemente je nemogoča oziroma se stalno spreminja in razvija. Pravo kvaliteto daje tej glasbi organski zvok pravih, večinotna kar akustičnih glasbil, ki zaradi za-nosnega ter enovitega muziciranja spomni na vzhodnjaške in afro meditativne motive. 'O'Rang se navkljub tem eksotičnim naveza-vam zavedata lastne vpetosti v urbani prostor in to poudarjata z vpadi elektronskega hrupa, močnimi kitarskimi vložki in studijskimi pose-gi. Še dlje so vizijo avtonomnega ustvarjanja pripeljali Pram, čeprav so postopki v veliki meri podobni prej omenjenim 'O'Rang. Petčlanska
zasedba je omejena z inštrumentarijem, a ta pomankljaj nadomešča z domišljenim spletom enostavnih ritmičnih vzorcev, ki jih nadgrajujejo z naključnimi nanosi kitarskih in sintetičnih zvokov. Posebno, skoraj otroško naivno dimenzijo njihovega izraza dodaja pevka Rosie. Njena besedila in interpretacija ciljajo na vseh zemeljskih vezi osvobojen pogled navzgor, tja v vesoljska prostranstva, med zvezde. Njihov zadnji album Helium (Too Pure '94) že z naslovom napoveduje tovrstne nagibe, plin helij je lažji od zraka in ga vzgon vleče navzgor. Če bi pri skupini Pram iskali primerjave, bi jih našli v okornem novem valu in napevih čeških animiranih filmov. Z novim članom, trobentačem Verdigisom, so dodali še jazzovski element, a to le zato, da so poudarili razpuščenost oziroma vso lahkost bivanja.
ZAKUUČEK
Pričujoči pregled ni in ne more biti popoln. Po definiciji se "drugačna" glasba izogiba preverjenim normam in množičnemu okusu. Medijsko poja-vljanje je omejeno na specializirane revije in radijske oddaje, plošče so izda-ne za majhne, večinoma kar neznane gramofonske založbe brez prave pro-mocije, koncertni nastopi omejeni na lokalno pojavljanje v neuglednih klu-bih in dvoranah. Vendar pa se je že mnogokrat izkazalo, da množična po-pularna glasba črpa ravno iz dogajanja v "undergroundu", pa naj si bo to prodor rock'n'rolla sredi 50.1et, punka sredi 70. ali grungea, rapa in tehna v zadnjih letih. Verjamem, da se za izvirno, svežo glasbo tudi v prihodnje ni bati. Vedno bo obstajal določen odstotek glasbenih ustvarjalcev ra-ziskujočega duha, ki se bodo zavestno ali instinktivno odvračali od uvelja-vljenih kalupov in norm. In ti bodo vedno naleteli ne ravno na množico, zagotova pa na zvesto manjšino spremljevalcev.
SIOUXSIE AND THE BANSHEES
THERAPTURE
POLYDOR 1995
Ko so se Siouxsie & The Banshees pripravljali na snemanje novega albuma, so preko gramofonske založbe Polydor iskali primernega producenta. Vsakega kandidata so najprej vprašali, če zna oziroma če je že kdaj nastavljal zvok pravih bobnov. Odgovori so bili kar po vrsti isti, da se tako ne dela več, da vsi delajo le še z elektroniko in samplerji. Siouxsie And The Ban-shees se zato niso predali. Preko svojih osebnih stikov so prišli do Johna Calea, vsestranskega glasbenika in producenta, in šele z njegovo "staromodno" vizijo kreiranja zvoka so bili Siou-xsie Sioux, Severin, Budgie in ostali zadovoljni.
Album The Rapture zato ne pomeni radikalnejšega premika v usmeritvi skupine, kot so ga nakazovale nekatere plesno usmerjene pesmi s predho-dnika Superstition. Zopet zveni organsko in analo-gno, skratka pristno. Pesmi same so tipično zatemnjene in dovolj notranje raz-grajene, da ne padejo v po-vprečnost "sodobnega" pop manerizma. Pravzaprav je skupina po vseh teh letih že izgradila lasten izraz, ki jih že omejuje in ne do-voljuje očitnih odmikov. Znotraj tega se je zopet izkazal bobnar Budgie, ki v bistvu nosi glasbeno pre-dlogo, ostali jo le dograjujejo in predvsem kitarska igra le for-malno zapolnjuje zvočni prostor.
Po vsem, kar so Siouxsie & The Banshees že naredili, revo-lucije res ni bilo pričakovati. Če naredimo še kratko primerjavo, kje so vsi njihovi "sopotniki" še tam s konca 70-ih let, lahko ugotovimo, da so Siouxsie in njeni obdržali stil, da so lastno glasbeno izročilo obdelovali tako z glavo kot srcem in niso iz-goreli v vrtincu lastnih nasprotij. So stalno nekje na svojem, na osvetljenem robu popularno-glasbenega dogajanja, kot da bi se zavedali vseh pasti, ki jih nastavlja središče medijske pozorno-sti.
MILADOJKA
LIVE
MILADOJKA 1995
Ko se določena skupina približuje deseti obletnici delovanja, ko spremeni oziroma v konkretnem primeru okrajša svoje ime in obenem ponudi retrospektivni koncertni izdelek, je jasno, da gre za sklenitev določene-ga obdobja njenega ustvarjanja. Miladojka Youneed je ob Laibachu in Borghesiji skozi 80. leta predstavljala močno do-mačo alter sceno, sprem-ljano s presenetljivim od-zivom tako medijev, kot občinstva. Miladojka You-need so nas navduševali s svojstveno fuzijo jazza, funka in rocka ob nenava-dno skovanih besedilih ter odličnim   obvladovanjem
inštrumentov. Ključ uspeha je bila široka funkcionalnost njiho-ve glasbe, ki je zadovoljila tako občinstvo na rock koncertih kot navdušence plesnih klubskih podijev. Kot po nepisanem pravi-lu pa si vsaka skupina po letih golega entuziazma želi večje pozornosti, kar večinoma lahko doseže le s prilagajanjem oku-su širše množice. Izginil je raziskujoči duh zgodnjih poskusov in ostal le tehnično dovršen funk- rock z eno tendenco - prite-gniti poslušalca k brezskrbni in nori zabavi. V tem (sedaj) Mi-ladojka popolnoma uspeva in prekaša večino podalpskih "rock" veseljakov.
CD ploščo in kaseto Live so Miladojka založili sami in na njej objavili celoten koncert, posnet junija lani v Portorožu. Izbor je v stilu retrospektivnega pregleda, na posnetkih se nahajajo sk-ladbe sicer objavljene na albumih Bloodylon in Liberta Bloo, dve priredbi, Show Me Bertolda Brechta in Pocket Calculator nemških Kraftvverk, ter kot dodatek na CD plošči še dve skladbi z njihove izredne prve plošče Ghastly Beyond Belief.
Napovedovanje, kam se bodo vila pota nove Miladojke v prihodnje, je sila nehvaležno. Bojim pa se, da vsaj izbirčnejših poslušalcev ne bodo več zadovoljili.
CHRIS CONNELLV
WAX TRAX 1994
V popularni glasbi se vse enkrat vrne. Večinoma pod vplivom izrazitih avtorskih osebnosti, torej tistih, ki so usodno zazna-movali dogajanje na več ravneh. Med te z lahkoto štejemo Da-vida Bovvieja, stalno izmikajočega se kameleona rocka 70. let, ki pa je kasneje le še formalno vzdrževal zanimanje medijev in publike. Kakor koli že, njegova pionirska leta so pustila globok pečat v pojmovanju rocka kot kulturnega fenomena tega stoletja in mnogi novejši ustvarjalci povzemajo ideje velikega učitelja. Chris Connelly še ni dosegel statusa vodilne osebe sodobne pop glasbe. Njegovo predhodno pojavljanje kaj takega ni predvi-
delo, še več, kvečjemu ga je negiralo. Chris je namreč znan po sodelovanjih v obskurnih skupinah in projektih, zbranih okoli dveh kontraverznih gla-sbenikov - Ala Jourgense-na in Martina Atkinsa, bo-trov skupin kot so Revol-ting Cocks, Ministry in Pi-gface. Chris Connelly je v zadnjih letih doživel nekaj življenskih brodolomov, ki so ga skupaj z omenjenimi sodelovanji pripeljala na rob    psihičnega    zloma.
Njegov tretji solo album Shipwreck ilustrira stanje njegovega duha in obenem razkriva želje po varnem zavetju tradicional-nih vrednot. Ta se kažejo tako v besedilih in predvsem v gla-sbi. Nič več podivljane igre trakov in pobezljanih elektronskih ritmov spremljanih s popačenimi glasovi na robu samodestruk-cije. Connelly je Jourgensenu speljal še bobnarja Williama Rie-flina in ob pomoči še dveh kitaristov in basista ponudil rock al-bum sodobne produkcije in klasične strukture. Tu je še posebej izpostavljen artikuliran vokal, ki je premišljeno podprt z us-trezno glasbeno podlago. Počasnejše skladbe so skoraj sentimentalne poeme umirjenega ozadja, medtem ko energicne izpade spremlja močan kitarski zvok in udar pravih bobnov. Manjka le edinstven občutek za pesem znotraj omejene struk-ture pop glasbe, tista komaj zaznavna ločnica, ki razmejuje po-vprečne od genialnih. Chrisu manjka le še korak, da bi ga lahko proglasili za novega Davida, a ravno ta korak je usodno določen z osebnim glasbenim karakterjem posameznega izvajalca.
JANEZGOUČ
nanjo pa Moonshake nanašajo vpade hrupa in jazzy vložke trobil in pihal. Besedila so kljub avantgardnim glasbenim po-stopkom zelo blizu realnim situacijam ali vsaj izhajajo iz pri-zorov socialnega dna.
Odpadnica iz Moonshake, že omenjena kitaristka Margaret Fiedler, ni dolgo ostala brez dela. Pravzaprav vsaj v idejnem smislu nadaljuje tisto, kar sta prej počela skupaj s Callahanom. Njen projekt nosi naziv Laika in tudi oba do sedaj izdana no-silca zvoka, EP Antenna in albutn Silver Apples Of The Moon (oba Too Pure '94), razkrivata njena zanimanja za koz-mična prostranstva. V te namene so Laika izrabili zmožnosti sodobne snemalne oziroma komputerske tehnike in kar v do-mači dnevni sobi posneli večino zvočnega gradiva. Laika niso in nočejo biti originalni za vsako ceno, le razne stilske glasbe-ne oblike prosto prevzemajo in jih preoblikujejo v lasten in razpoznaven glasbeni kod. Kot večina starejših britanskih rock avantgardi-stov tudi Laika drsijo v nevarne vode cenenega tehniziranja, kjer se kreativ-nost pravega interaktivnega igranja umika priročnosti upravljanja z digital-nimi aparaturami.
Na robu tehno pozabe ždita tudi Scorn. Mick Harris in Nicholas Bullen sta sicer izšla iz t.i. grind-core scene, a se prav kmalu iztrgala neinventivnim prijemom popolne destrukcije forme. Premik v upočasnjene in poglobljene ritmične vzorce zagotovo ni bil zavesten korak, prej normalen in skladen razvoj prijemov, ki ob koncu tisočletja do-voljujejo izrabo vseh sredstev. In nena-zadnje stilov, s katerimi nas bombardi-rajo veliki mediji. Hip hop, rap in tehno so zagotovo zaznamovali sodobne ple-sne trende in vseprisotnost pop kulture podira še zadnje pregrade. Namesto za-tiskanja oči sta Scorn raje izkoristila stil in ga podkrepila z zvoki, ki nas zmrazijo brez vizuelne kom-ponente srhljivih prizorov. Album Evanescence (Earache '94) je na njuni krivulji ustvarjalnega razvoja dosegel vrhnjo točko in zdi se, da začrtana smer vodi le na stranpot oziroma v slepo ulico. Sicer pa, vsaka napoved je nepravična, še po-sebej, ko gre za glasbenike, ki kot vodilo in gonilno silo izpo-stavljajo stalno preverjanje in revizijo lastnega početja.
POP AVANTGARDA
V zadnji in najprijaznejši sklop nove drugačne britan-ske produkcije lahko umestimo skupine, ki nadaljujejo li-nijo melanholičnega popa z začetka prejšne dekade. Te na-vezave so le površinske in v pomoč, ko želimo posamezni glasbeni izraz primerno pred-staviti. Predvsem Disco Infer-no s pomočjo studijskih prije-mov brišejo vezi s tradicijo in vendar njihovo početje ni Ie ar-tistični poseg v formo. Za elek-tronskim šumenjem, odmevom močne bas linije in patetičnim izlivom toplega človeškega gla-su se skriva primarna želja po simbiozi zunanjega in no-tranjega sveta. Te težnje še krepi likovna oprema njihove-ga prvega albuma D.L Go Pop (Rough Trade '94) in pripa-dajbčega EP-ja Second Lan-guage, kjer četrt krožni izseki "sevajo" enkrat iz puste po-krajine in drugič prihajajo iz
betonske ograde. Teme se prav tako poigravajo z nedoločenimi pojmi, Di-sco Inferno preprosto hlastajo za duhovnimi vrednotami, ki skrite ždijo v vsem, kar nas obkroža. Glasba zato ni pomirjajoče meditativna, že zato ne, ker spaja na videz nespojljive glasbene elemente, tako na goli zvočni ravni, kot v kompoziciji. Se težjo nalogo so si zadali Bark Psychosis, ki glasbeno vizijo uresničujejo (praktično) brez pomoči elektronskih pripo-močkov. Njihov svet zato ni nič manj skrivnosten in zapleten, le ozvočen je skozi dolgotrajno preizkušanje zvočnih učinkov. Snemalno okolje v njihovem primeru predstavlja kar vadbeni prostor (če smo natančnejši,
cerkev v vzhodneni Londonu), le tako so člani Bark Psychosis lahko uresničili ideje, ki so se porodile na licu mesta. Različne po-stavitve mikrofonov in ostale opreme, kup gostujočih glasbenikov in skoraj leto dni dela na albumu Hex (Circa '94) je rezultiralo v glasbi, ki nas vodi skozi različna razpoloženja. Večinoma so to umirjeni pasusi, spremljani z rahlo jazzovskimi prijemi, a znotraj na videz pomirjene zvočne slike se skriva napetost, ki nas ne spu-sti v varen objem lastne zamaknjenosti. Pomembna se zdijo še njihova sporočila, ki se zopet izmikajo uveljavljenim vzorcem pri-povedovanja zgodb in podajanja idej. Gre za težko ubesedljiv od-nos posameznika s svojo okolico, v konkretnem primeru z urbano sredino. To ni neposredno izražanje velemestnih frustracij, prej za-vestno prepuščanje vsemu, kar nas obkroža. Graham Sutton, vo-dja zasedbe, je ta odnos preprosto označil za "mesto kot Ijubimec". Omenjeni Graham Sutton je prispeval kitarski delež v projektu 'O'Rang, ki ga vodita John Webb in Lee Harris, bolj zna-na po delovanju v pop skupini Talk Talk. Album Herd Oflnstinct (Echo '94) je zato toliko večje presenečenje. Njuno glasbo krasi neizmeren vir aranžerskih prijemov, ustvarjenih s pomočjo kopice gostujočih glasbenikov. Vloge posamez-nih inštrumentov so povsem svobodne, delitev na ritmične in melodične elemente je nemogoča oziroma se stalno spreminja in razvija. Pravo kvaliteto daje tej glasbi organski zvok pravih, večinoma kar akustičnih glasbil, ki zaradi za-nosnega ter enovitega muziciranja spomni na vzhodnjaške in afro meditativne motive. 'O'Rang se navkljub tem eksotičnim naveza-vam zavedata lastne vpetosti v urbani prostor in to poudarjata z vpadi elektronskega hrupa, močnimi kitarskimi vložki in studijskimi pose-gi. Še dlje so vizijo avtonomnega ustvarjanja pripeljali Pram, čeprav so postopki v veliki meri podobni prej omenjenim 'O'Rang. Petčlanska
zasedba je omejena z inštrumentarijem, a ta pomankljaj nadomešča z domišljenim spletom enostavnih ritmičnih vzorcev, ki jih nadgrajujejo z naključnimi nanosi kitarskih in sintetičnih zvokov. Posebno, skoraj otroško naivno dimenzijo njihovega izraza dodaja pevka Rosie. Njena besedila in interpretacija ciljajo na vseh zemeljskih vezi osvobojen pogled navzgor, tja v vesoljska prostranstva, med zvezde. Njihov zadnji album Helium (Too Pure '94) že z naslovom napoveduje tovrstne nagibe, plin helij je lažji od zraka in ga vzgon vleče navzgor. Če bi pri skupini Pram iskali primerjave, bi jih našli v okornem novem valu in napevih čeških animiranih filmov. Z novim članom, trobentačem Verdigisom, so dodali še jazzovski element, a to le zato, da so poudarili razpuščenost oziroma vso lahkost bivanja.
ZAKUUČEK
Pričujoči pregled ni in ne more biti popoln. Po deflniciji se "drugačna" glasba izogiba preverjenim normam in množičnemu okusu. Medijsko poja-vljanje je omejeno na specializirane revije in radijske oddaje, plošče so izda-ne za majhne, večinoma kar neznane gramofonske založbe brez prave pro-mocije, koncertni nastopi omejeni na lokalno pojavljanje v neuglednih klu-bih in dvoranah. Vendar pa se je že mnogokrat izkazalo, da množična po-pularna glasba črpa ravno iz dogajanja v "undergroundu", pa naj si bo to prodor rock'n'rolla sredi 50.1et, punka sredi 70. ali grungea, rapa in tehna v zadnjih letih. Verjamem, da se za izvirno, svežo glasbo tudi v prihodnje ni bati. Vedno bo obstajal določen odstotek glasbenih ustvarjalcev ra-ziskujočega duha, ki se bodo zavestno ali instinktivno odvračali od uvelja-vljenih kalupov in norm. In ti bodo vedno naleteli ne ravno na množico, zagotova pa na zvesto manjšino spremljevalcev.
SIOUXSIE AND THE BANSHEES
THERAPTURE
POLYDOR 1995
Ko so se Siouxsie & The Banshees pripravljali na snemanje novega albuma, so preko gramofonske založbe Polydor iskali primernega producenta. Vsakega kandidata so najprej vprašali, če zna oziroma če je že kdaj nastavljal zvok pravih bobnov. Odgovori so bili kar po vrsti isti, da se tako ne dela več, da vsi delajo le še z elektroniko in samplerji. Siouxsie And The Ban-shees se zato niso predali. Preko svojih osebnih stikov so prišli do Johna Calea, vsestranskega glasbenika in producenta, in šele z njegovo "staromodno" vizijo kreiranja zvoka so bili Siou-xsie Sioux, Severin, Budgie in ostali zadovoljni.
Album The Rapture zato ne pomeni radikalnejšega premika v usmeritvi skupine, kot so ga nakazovaje nekatere plesno usmerjene pesmi s predho-dnika Superstition. Zopet zveni organsko in analo-gno, skratka pristno. Pesmi same so tipično zatemnjene in dovolj notranje raz-grajene, da ne padejo v po-vprečnost "sodobnega" pop manerizma. Pravzaprav je skupina po vseh teh letih že izgradila lasten izraz, ki jih že omejuje in ne do-voljuje očitnih odmikov. Znotraj tega se je zopet izkazal bobnar Budgie, ki v bistvu nosi glasbeno pre-
dlogo, ostali jo le dograjujejo in predvsem kitarska igra le for-malno zapolnjuje zvočni prostor.
Po vsem, kar so Siouxsie & The Banshees že naredili, revo-lucije res ni bilo pričakovati. Če naredimo Še kratko primerjavo, kje so vsi njihovi "sopotniki" še tam s konca 70-ih let, lahko ugotovimo, da so Siouxsie in njeni obdržali stil, da so lastno glasbeno izročilo obdelovali tako z glavo kot srcem in niso iz-goreli v vrtincu lastnih nasprotij. So stalno nekje na svojem, na osvetljenem robu popularno-glasbenega dogajanja, kot da bi se zavedali vseh pasti, ki jih nastavlja središče medijske pozorno-sti.
MILADOJKA
MILADOJKA 1995
Ko se določena skupina približuje deseti obletnici delovanja, ko spremeni oziroma v konkretnem primeru okrajša svoje ime in obenem ponudi retrospektivni koncertni izdelek, je jasno, da gre za sklenitev določene-ga obdobja njenega ustvarjanja. Miladojka Youneed je ob Laibachu in Borghesiji skozi 80. leta predstavljala močno do-mačo alter sceno, sprem-ljano s presenetljivim od-zivom tako medijev, kot občinstva. Miladojka You-need so nas navduševali s svojstveno fuzijo jazza, funka in rocka ob nenava-dno skovanih besedilih ter odličnim   obvladovanjem
inštrumentov. Ključ uspeha je bila široka funkcionalnost njiho-ve glasbe, ki je zadovoljila tako občinstvo na rock koncertih kot navdušence plesnih klubskih podijev. Kot po nepisanem pravi-lu pa si vsaka skupina po letih golega entuziazma želi večje pozornosti, kar večinoma lahko doseže le s prilagajanjem oku-su širše množice. Izginil je raziskujoči duh zgodnjih poskusov in ostal le tehnično dovršen funk- rock z eno tendenco - prite-gniti poslušalca k brezskrbni in nori zabavi. V tem (sedaj) Mi-ladojka popolnoma uspeva in prekaša večino podalpskih "rock" veseljakov.
CD ploščo in kaseto Live so Miladojka založili sami in na njej objavili celoten koncert, posnet junija lani v Portorožu. Izbor je v stilu retrospektivnega pregleda, na posnetkih se nahajajo sk-ladbe sicer objavljene na albumih Bloodylon in Liberta Bloo, dve priredbi, Show Me Bertolda Brechta in Pocket Calculator nemških Krafhverk, ter kot dodatek na CD plošči še dve skladbi z njihove izredne prve plošče Ghastly Beyond Belief.
Napovedovanje, kam se bodo vila pota nove Miladojke v prihodnje, je sila nehvaležno. Bojim pa se, da vsaj izbirčnejših poslušalcev ne bodo več zadovoljili.
CHRIS CONNELLV
SHIPVVRECK
WAX TRAX } 994
V popularni glasbi se vse enkrat vrne. Večinoma pod vplivom izrazitih avtorskih osebnosti, torej tistih, ki so usodno zazna-movali dogajanje na več ravneh. Med te z lahkoto štejemo Da-vida Bowieja, stalno izmikajočega se kameleona rocka 70. let, ki pa je kasneje le še formalno vzdrževal zanimanje medijev in publike. Kakor koli že, njegova pionirska leta so pustila globok pečat v pojmovanju rocka kot kulturnega fenomena tega stoletja in mnogi novejši ustvarjalci povzemajo ideje velikega učitelja. Chris Connelly še ni dosegel statusa vodilne osebe sodobne pop glasbe. Njegovo predhodno pojavljanje kaj takega ni predvi-
delo, še več, kvečjemu ga je negiralo. Chris je namreč znan po sodelovanjih v obskurnih skupinah in projektih, zbranih okoli dveh kontraverznih gla-sbenikov - Ala Jourgense-na in Martina Atkinsa, bo-trov skupin kot so Revol-ting Cocks, Ministry in Pi-gface. Chris Connelly je v zadnjih letih doživel nekaj življenskih brodolomov, ki so ga skupaj z omenjenimi sodelovanji pripeljala na rob    psihičnega    zloma.
Njegov tretji solo album Shipwreck ilustrira stanje njegovega duha in obenem razkriva želje po varnem zavetju tradicional-nih vrednot. Ta se kažejo tako v besedilih in predvsem v gla-sbi. Nič več podivljane igre trakov in pobezljanih elektronskih ritmov spremljanih s popačenimi glasovi na robu samodestruk-cije. Connelly je Jourgensenu speljal še bobnarja Williama Rie-flina in ob pomoči še dveh kitaristov in basista ponudil rock al-bum sodobne produkcije in klasične strukture. Tu je še posebej izpostavljen artikuliran vokal, ki je premišljeno podprt z us-trezno glasbeno podlago. Počasnejše skladbe so skoraj sentimentalne poeme umirjenega ozadja, medtem ko energične izpade spremlja močan kitarski zvok in udar pravih bobnov. Manjka le edinstven občutek za pesem znotraj omejene struk-ture pop glasbe, tista komaj zaznavna ločnica, ki razmejuje po-vprečne od genialnih. Chrisu manjka le še korak, da bi ga lahko proglasili za novega Davida, a ravno ta korak je usodno določen z osebnim glasbenim karakterjem posameznega izvajalca.
JANEZGOUČ
Robert      Tifan
F e I i
MAGNIFIKAT
POMURSKA ZALOŽBA, MURSKA SOBOTA, 1994.
Kakšno je lahko "odraščanje" (če odraščanje razumemo kot konsti-tuiranje izvirne, samosvoje ustvarjalne subjektivitete) pesnika danes, ko se zdi, da je zaradi nastopa postmoderne epohe svet le kaotičen la-birint, neskončna igra zrcal, in so različni simulakri (nemara že trajno) modificirali ontološki status resničnosti, besede literatov pa so, najbrž ravno zato, še toliko bolj "negotove in izrekajo negotove reči" (Octavio Paz)?
Seveda si tega vprašanja ne zastavljamo zato, da bi nanj odgovarjali načelno ali posplošeno; njegov pravi smisel zares lahko zapopademo šele v dinamičnem procesu konrrontacije oziroma komunikacije z be-sedno umetnino, o kateri nam je tokrat dano pisati: Magniftkat je po mladostni Carpe diem! druga pesniška zbirka Roberta Titana - Felixa (1972), enega prvih avtorjev "generacije sedemdesetih"1, ki je iz faze revialnih objav (pravočasno) prestopil y fazo, ko se energija pesnikove notranje moči in zrelost njegove ustvarjalne izkušnje (ali res samo to?) že lahko "kristalizirata" v knjižni izdaji.
Kristal pa tudi ni in ne more biti samo naključna metafora za zu-nanjo (in notranjo) formo Magnifikata. Zbirka je namreč urejena tako, da v njej brez težav zaznamo strog notranji red oziroma svojevrstno, uravnoteženo "arhitektoniko"; sestavlja jo devet ciklov, ki "vsebujejo po štiri ali šest enot, z obveznimi štirivrstičnicami (razen v razdelku s soneti2) in z verzom, ki je večinoma 10- do 12-zložen, jambski, obča-sno asoniran in še redkeje riman" (kot je to v svoji oceni Magniftkata eksaktno ugoto-vil Peter Kolšek3). Dovolj očitno je tudi, da se Titanova poezija "organsko" napaja (vsaj) pri dveh virih: po eni strani vase vsrkava bibHjsko oziroma starojudovsko tradicijo nasploh, po drugi pa svobodno navezuje dialog z izbranimi eminencami iz Weltliteratur\ kot zanesljivo referenco lahko omenimo zlasti začetnike moderne poezije, namreč francoske simboliste od Baudelaira do Verlaina. Svobodno miselno razpolaganje s tradicijo in povratek k urejeni, "klasični" formi sta seveda (v poe-ziji) postmodernistična postopka par excel-lence, vendar je možno trditi, da Magniftkat v marsičem že presega postmoderno "vi-zijo" sveta in napoveduje možnost drugač-nih odgovorov na tista temeljna bivanjska vprašanja, ki so že od nekdaj "zanesljivi predmet" (Jesih) poezije.
Recenzent Aleš Šteger na zavihku knjige zapiše: "Felixove pesmi so pesmi o razprtosti dlani. Ta dlan je na poti." Zdi se, da je ravno pot oziroma dolgo, nemara večno potovanje lirskega subjekta, v začetnem ciklusu Predgovor še "blodnika in paberkovalca", proti "razodetju, ki se ne izmika" (iz cikla Narcisovo podeželje) tista osnovna matrica, v katero se neizbrisljivo, kot bi jih začarala skrivnostna "davna roka" {Pesem o prvem krogu), vpisujejo verzi. Titan nas, kot to zmeraj zno-va počnejo pesniki, vabi, da skupaj z njim "zaplujemo" (eden izmed ciklov nosi pomenljiv naslov Jadrnice) proti neznanim pokrajinam in podoživljamo njegovo zapisanost "izkustvu tuvalujskega otočja" (Pe-sem o zadnjem krogu), torej Neizrekljivemu, ki je bistvo poezije. Kot poeta doctus se Titan seveda kmalu zave temeljnega paradoksa bese-dne, zlasti pesniške umetnosti. V vsakem primeru namreč velja, da "vse so že nekoč nekje dorekli" [Paulu Verlainu) in "nasploh je vse le bežna zanka, / v kateri so stvari kot žeblji tenke, / v katero smo ujeti že stoletja." (fioranu Šiškt), hkrati pa tudi vseskozi obstaja upanje, da "je morda nekje razvpiti smisel / te blodnje med skalovjem in otoki" {Paulu Verlainu). To spoznanje je strašno, a obenem neskončno lepo; smisel jezika poezije je namreč (tudi) v tem, da nikoli ne daje dokonč-nih odgovorov, četudi si neprenehoma zastavlja neskončna vprašanja. Kljub temu, da se mora boriti s (zeitgeistovsko) negotovostjo in iz-muzljivostjo smisla in spoznanja, Titanova poezija zrelo in suvereno ubeseduje preplet večnih tem (lep primer tega je na primer "ljubezen-ski" cikel Salomonova visoka pesem); a v tem se še ne skriva njen glavni presežek. Le-tega lahko zaslutimo že v začetnih pesmih, čisto prosojno pa izseva iz zaključnih ciklov, posebej Narcisovega podeželja
Stanislavv      I g n a cy W i t k i e w i c z
SLOVO OD JESENI
PREVEDEL NIKO JEŽ ZBIRKA 20. STOLETJE, CANKARJEVA ZALOŽBA, 1994
Atanazyja obsedajo ženske in načenjajo njegova nadčutna spoznanja. A ne samo ženske. Zelo hecno je, ko se Atanazy zafiksa s kokainom in pade v objem Andreja Lohoyskega. Atanazy se bojuje v dvobojih in sam s sabo. Ubogemu Andreju zaseže skoraj ves kokain in ga varno čuva za težke čase. Zofija je njegova zaročenka, Hela Bertz pa izvor njegove bebavosti. Kmalu se poroči z Zofijo. Na skupinskem smučanju Atanazy ne prenese, da bi mišičasti vaditelj, Šved Tvardstrup, vzburjal Helo, sicer ženo kneza Prepudrecha, zato ga izzove na dvo-boj in ubije. Knez mu je na moč hvaležen... Tako se zapleta in razpleta okvir zgodbe, ki lahko marsikoga zavede. Roman je v svojem jedru bol) zamotan in skrivnosten. Zgradba romana je modernistična, saj nor-malni potek prekinjajo tako imenovane In-formacije, v katerih se umirja ustvarjena napetost, pripovedovalni čas se širi, pisatelj posega v ozadje, vmesna dogajanja in ob-stranske situacije. Izven Informacij - ki se sicer pojavljajo redko - nastajajo dialogi, v katerih pisatelj izraža tisto, kar je že pove-dal v svojih filozofskih esejih, in tudi tisto, kar so izrazili drugi, bodisi v literarnih de-lih (citati mladopoljskih avtorjev) ali v fi-lozofskih razpravah. Roman v tem pogledu pridobiva medbesedilnostno razsežnost, ki pa je Witkiewicz ni docela izpostavil, temveč zgolj uporabil kot estetsko pomagalo porajajočim se in obstoječim idejam. Ob vsaki priložnosti se namreč "bluzi na tri šihte", zato bodo knjige še posebej veseli intenzi-vno razmišljujoči ljudje, nikakor pa ne bodo po njej posegali uživalci prostega časa.
Še nekaj besed o glavnem junaku Atanazyju. Gre za mladega člo-veka, ki živi na samem robu transcendece. Spoznati hoče metarizično bistvo, zato se poskuša vanj vživeti: zapleta se v dvoboje in pod vpli-vom kokaina pristane na homoseksualno razmerje. Blazno ga obseda poročena Židinja, Hela Bertz, ki je bolj dovzetna in primerna za njego-ve erotične igre kot njegova žena Zofija. Ko Hela po Zofijini smrti po-stane njegova, Atanazy pobegne. Njegov beg je samo še zadnja postaja na poti do metafizičnega utelešenja, ki se, kakor koli že, konča s smr-tjo...
Stanislaw Ignacy Witkiewicz je Slovo od jeseni zasnoval že leta 1912, končal pa 1926. Glede na jasno zarisano eksistencialno problematiko je pojavnost tega romana predčasna. Je tudi podkrepljena s filozofski-mi eseji - kot sta to počela Camus in Sartre - in labodjespevsko mistifi-cirana z avtorjevim samomorom. Kot bi rekli naši bratje Poljaki: "Witkiewicz jest martwy. Niech žyje Witkiewicz!"
KIEMEN PISK
in Kadosha; prvoosebni lirski subjekt - "poslanik" ali "klesalec" - sle-dnjič nedvoumno razkrije, kaj je tisto, kar se vseskozi skriva v oza-dju kot edini cilj njegovega hlepečega iskanja.- gre za "razodetje, ki se ne izmika!" Smisel tavajočega pesniškega spraševanja postane jasen: "Ker so klesalci, ki skončajo svetohodstvo / na pomlad in izvabljeni Ijubkujejo nebo, / in vedeži, ki tisočletja hodijo! Zato!" (Narcisovopo-deželje, 4. pesem). Pesnika torej žene želja po stiku s svetim, ki bi hkrati pomenil njegovo dokončno odrešitev iz sovražnega, samou-ničujočega sveta.- "Rešitev je le sanja, / ker ni počelo radost, odrešenje, / nečednost je počelo tega veka!" {Pesem tega veka). Kljub vplivu po-stmoderne, relativizirajoče paradigme v ta spoznanja ne smemo po-dvomiti, marveč jih moramo sprejeti, vzeti za svoja: morda bomo sle-dnjič začutili, da je izhod iz labirinta le prvi korak na poti h kraju, kjer venomer sije sonce.
GAŠPERMALEJ
1  Seveda se zavedamo, da smo, nemara prvič v fakem kontekstu, zapisali sintagmo, ki io lahko vsakdo (zelo upravičeno!) relativizira in se ji posmehuje, upoštevati pa je treba možnost, da bo nekoč - po zgledu "generacije šestdesetih" - označevala literaturo nekaterin avtorjev, ki jim bo skupno zgolj to, da so se (po naključju?) rodili med letoma 1970 in 1980, ali pa nemara še kako leto kasneje oziroma prej. V smiselnost takega "klasificiranja" seveda upravičeno dvomimo.
2  Gre za cikel Narcisovo podeželje. (op. G.M.)
3  To je nemara tudi edino stvar, ki jo Kolškova ocena uspešno "dešifriro". (op. G.M.)
'Često misttm na neko sliko, kijo vidim samojaz in v kateri nisem nikoli govorila.'
Marguerite Duras: Lfubimec
TRIO
plesna      predstava
Od tu naprej se je začel ples -predstava Tri-O, treh Junakinj, ki so pomagale eni, da se je manifestirala v svoji želji: izpovedati svetu občutek svoje no-tranjosti, ki ga je navdihnila zgoraj omenjena knji-
ga-
Koreografija, Nataše Tovirac, je želela svojo inti-mo doživljanja prenesti s plesom, na fizično-vidno raven človekovega sprejemanja.
Kar je bilo v njej, je s plesno simboliko izmenjala z okoljem in osebami v njem. To ji je uspelo se z dvema plesalkama: Leno Knific in Nino Meško. Za predpremiero si je avtorica izbrala Palacij Ptujskega gradu, ki je dal predstavi nove možnosti, prerasel je obliko odra v naravno prizorišče, ki lahko deluje in diha sam zase ali s plesalkami. Dopolnjeval je predstavo s svojo hladnostjo in vzvišenostjo in jo delal skrivnostno in temačno. Bil je vkomponiran v poigravanje na-ravne elementarnosti vode in ognja ter simbolnosti kamna in školjke.
Kompozicijska zgradba Tri-A je slonela na treh plesnih vlogah, ki so bile serije mnogih iskanj človeka vpetega v svet. Skozi ples so iskale odgovore o smislu in skrivnosti bivanja, o oblikah življenjske popolno-sti in o metafizičih vprašanjih. S plesom so ta vprašanja prevrednotile v sporazumevanje z gibom in mimiko in iskale bistvo, to je odgovor na vsa burna vprašanja notranjosti, ki tam niso mogla ostati. Presla so iz biološkosti v psihološki pomen smisla in obstoja. Vsaka vloga zase je bila zaključena pripoved v izpovedi duha-misli do ideje izvajanja. Pre-dstava je prihajala in notranjosti na zunanji del, tu se je začela naša komunikacija s substanco, ki je bila poslana iz telesa skozi ples. To je bila psihična vsebina koreografke, ki je z gibi in funkcijami skušala pokazati človeško družbo. Ustvarjalno gibalo je dalo enak delež plesa vsem trem plesalkam. Plesale so stilizirane, v nekaterih epizodah že skoraj stereotipna ženska opravila(poudarjeno ličenje), v drugih pa so se igrale z dušo dekliške romantike. Iz deklic in njihovih sanj so se s pomočjo kostumografinje, Sanje Grci}, prelevile preko reptilov v to kar si ne želimo biti, v odraslost. Objele so svoje telo, da ga ne bi za vedno izgubile in ga podržale v trenutni sliki Iastnih misli, da se ne bi za ve-dno prelil v onostranstvo, kot se preliva in izgublja voda v naravi.
Vse tri plesalke zelo dobro sledijo koreografiji in ji sledijo po prosto-ru prisotnosti in odsotnosti namišljene meje misli in zmožnosti koncep-ta koreografije. Sporazumevajo se s plesom in nemimimi dogovori ob navideznem srečevanju med stebri in celo v nekaj kratkih duetnih fi-gurah. Včasih se celo izgubijo v globini prostora in jih spremljamo lahko le v svoji intuitivni zaznavi in obvladanju prostora kot da gre za poizkus metafizičnega sodelovanja z nami.
Predstava Tri-0 se končuje tam, kjer bi se lahko nadaljevala z novi-mi spoznanji. Zaokrožila je ali pa ni čas iskanja lastne indetitete v raz-merju do sveta.
KARIAŽELEZNIK
NATAŠA     VELIKONJA
ABONMA
ZALOŽBA ŠKUC
LAMBDA 5 LJUBLJANA 1994
Prvenec Nataše Velikonja, Abonma, je knjiga, ki se bo umestila v slo-venski pesniški prostor ne le kot zbirka liričnih pesmi, temveč tudi kot prva zbirka ženske homoerotične Iirike. (Z njenimi pesmimi in razmišljanji smo se lahko srečali v večih slovenskih literarnih revijah.)
Pesnica je mlada. Je naša sopotnica skozi pozna osemdeseta v de-vetdeseta leta naše subkulture. Dozorela je v času, ki podpira in daje možnost drugačnosti posameznika tako v vsej njegovi svobodi izražanja svojih misli in občutkov da ta zaradi tega ne bo izločen iz možnosti vsakdanjega življenja, kot tudi v času, ki omogoča svoboden način interpretiranja in zapisovanja poezije na posamezniku značilen zapis. Skratka smo v času, ki odpira rorme drugačnosti v večih plasteh zivljenja.
V zbirki so zbrane drobne in krhke pesmi, z ljubezenskim utripom, liričnega značaja. Drugačne so v svojem predmetu opisovanja, ker so tudi gledane skozi drugačno perspektivo vi-
denega in želenega. Gre za enotno obliko, ki \o vodi osebnoizpovednost, kar nakazuje na globoko intimo življenja. Izpovedi so kratke, preproste a učinkovite. Tak je tudi iezik pe-smi, ki je sestavljen iz vsakdanjih oesed, ki dobijo v zgoščenih mislih, na svojem mestu svoj poetični pomen. Zaradi tega je vse pre-prosto razummvo in včasih hkrati vprašujoče (naj ti vsa za hipec pripovedujem o svoji gro-zi:/komu bo najprej strlo telo/kdo bo prvi/ kdo bo najbolj sam.) Svoboda izražanje se kaže tudi v svobodni formi določanja pesmi in v zavračanju konvencionalnosti funkcio-niranja jezika. Misli zaključujejo skoraj ved-no le pike in misel ne začenjajo velike začet-nice, določa jo njena vsebina.
V pesmih se pesnica ne ustavlja pri naštevanju detajlov, niti pri ep-skosti spominov in opisovanja stanj ter okolice, ne ustavi se niti pri vpletanju najbolj skritih in intimnih občutkov. Pesmim sledimo skozi knjigo po določeni kronologiji, kot da gre za dnevnik, napisan v obliki lirike. Skozi vse pesmi srečujemo tri glavne osebe Pesnico, Opevano ter Čas, ki ima v pesmih se posebno moč s svojo dolgostjo in kratkostjo in tudi čas se dogaja (ampak čas gre. še več: vedno več/ ga bo nastajalo vzdolž teh dni.). Včasih že celo obremenjuje intimo  dveh ljubljenih oseb. Iz neulovljivega časa, se dajo impresivni trenutki rešiti s preno-som na papir. Te trenutke je pesnica prenesla z vso natančnostjo posa-mezni stanj, ki so spremljala njeno lepo misel ali občutek. Shranila jih je tudi za nas. V njeni zbirki ABONMA.
KARIA ŽELEZNIK
MOJSTRIKLASICNE GLASBEIN NJIHOVA DELA
(26 LASERSKIH PLOŠČ, 26 ZVOČNIH KASET,
26 ILUSTRIRAHIH ZVEZKOV) UUBLJANA: ZALOZBA MLADINSKA KNJIGA, 1994/95
Nova serija, ki je pred nami, prinaša "highlights", tiste stvari, za katere ljudje navadno splon ne vedo, da jih poznajo, pa jih tako pogosto poslušajo v reklamah za margarino, za Fructalove sokove ali za Belinko. Zato sva-rilo! Čče teh stvari še nimate doma, se ne pustite preslepiti. Serije šestin-dvajsetih ilustriranih zvezkov z ravno tolikšnim številom laserskih plošč ali kaset ne naročite zato, ker je založba za naročnike pripravila lepa darila ("dve lepo oblikovani mapi s posebnim patentom za shranjevanje ilustriranih zvezkov", od katerih lahko v vsako varno shranite trinajst zvezkov, in za nameček še dodatno "CD-ploščo ali kaseto z izborom najboljše klasične glasbe"). Ne naročite je zato, ker vsi naročniki sode-lujejo na nagradnih žrebanjih, na katerih založba vsak mesec izžreba gla-sbeni stolp. In nikar je vendar ne naročite zato, da bi imeli doma na po-lici CD-jev na metre. Naročnik postanite preprosto zato, ker je zbirka uporabna, ker je pregledna, ker vam lahko razjasni pojme, ki vam naj-brž spričo katastrofalnega glasbeno-izobraževalnega sistema pri nas nikoli niso bili jasni, in ker je te stvari preprosto treba poznati, če hočete pred samim sabo veljati za splošno izobraženega. Res je sicer, da serija pozablja, da se je na glasbenem področju kaj dogajalo tudi že pred Ba-chom in da tudi glasbena zakladnica kasnejših obdobij hrani veliko ur dobre glasbe, ki je v tej zbirki izpuščena. A nekje je vendar treba začeti.
Če ste velik ljubitelj t.i. klasične glasbe, boste najbrž ugotovili, da se vam serije ne splača naročiti, ker imate vso to glasbo že v svoji do-mači zbirki. Vendar najbrž tudi že bolj izvedenim ne bo škodilo, če
bodo kdaj pogledali v katerega od "bogato ilustriranih" (res me zanima, ali nepresta-no ponavljanje teh dveh besed v reklam-ni literaturi proda to-liko več izvodov!) spremnih zvezkov, ki orišejo zgodovinsko ozadje obravnavane dobe in skladateljevo življenjsko pot, poglo-bijo pa se tudi v gla-sbo, ki je posneta na pripadajoči plošči. Ali pa bo mogoče treba poseči že po čem zahtevnejšem?
SUZANAOGRAJENŠEK
SKAČI, FANT, SKAČI!
seje drl v usrye oblečen obritoglavec. "Hitreje, "je kričala ženska in nemočni gmoti iz mesa in krvi namenila dobro merjen udarec med noge. "Skači," seje drla množica, kije obkrožala nesreč-nega novinca in rtfegova eksekutorja. Bilaje noč. Nittferni bilo nikogar...
Zgornji prizor se seveda ni odigral pri nas, niti kje drugje. To je bil zgolj prizor iz nekega nizkoproračunske-ga filma, kjer se razum ne more več zoperstavljati človeškim nagonom, ko velja samo še zakon močnejšega.
Toda še pred nekaj leti so tudi v naših časopisih krožile slike "^^^^v francoskih internatih. Kot v zgoraj omej^JEmfiHB||Bdaso bili na slikah resnični ljudje v res jftiih situacijaiifflliif||i>|ias se od časa do časa poja-vijJF pritajene govorice o ijjlk preveč duhovitih šalah stifcjših "kolegov" na raznihmicovanjih, o "peklenskih
)čeh" v internatih in podobn Rekli boste, da delamo iz ^ )olje, kot pa delati iz slona |'ujeli" nekaj študentov in) )vanjih in drugih "krstih",
b je,
he slona. Prav. Vseeno b. Pred Kersnikovo 4 smo .vprašali, kaj mislijo o bru-s oletijo novince.
"krščen" na
vendar mi;
pretiranega izra
pri nas ni. Toliko, da so
stvari zanimive in ne
žaljive.
RENATA, umet. zgod., nemščii|a: ^rvse ostane v mejah|normale, pptem so te sts^ri čisto v jredu. Brezsmf^lno je pfe-ganjati \&&aks&Jk starejšim je treba pove-dati meje, do koder smejo postaviti merilo. Jaz nisem nikoli doživela česa podobnega. V srednji šoli so "kopali" samo dečke.
LUKA, elektrotehni
Nikoli še nisem bil na brucovanju. vendar mislim, da je to tradicija. Kdo bi to lahko nadziral. Policija ve^sHiane. V bistvu se toj^ogaj&i^i na Trigla^ti, ko krstA planince, |i so prvič^ vrhu. Nisenf še slišal. pa bi se dogaj^kajk^ie"pretirane stvari. Prav je, da se iz prvih letnikov maf^rnorce dela", ampak vse do razum-
ne mere.
TEJi
gikjfi To se bo vedno dofejalo, ker se bodo      % višfl letniki vedno čutil moctiejše. Potrebno bi gaj bflo nadomestiti z nečifl^ drtiglm. Z nečim, kar bil bilo dbbro or^niziranc Nadzofov« ne pnde v postev.
Potrefino'l™|o spre-meniti mentaMeto, kar pa se ne da storiti čez noč. Pri organizaciji brucovanja bi morali
obvezno sodelovati tudi prvi letniki. Potrebna je poli-
morfna struktura organizacije. Vendar kolikor vem do
sedaj še ni bilo večjih izgredov.
lescma,
>e skupaj se reze, ker so ljudje nekoč prvi letniki. Verjetno si mislijo, da če so se takrat izživljali nad njimi, potem se morajp^aradi nekakšnega |fnaščevai zdaj tudi onj<znašati v&
mlajšimi. Dovolj so že stari, da bi lahko vfSikli. da to] najbolj pametno.
Da, moralibijg^i^atoni najbolj pametno, tako paje vse ujetq^fawan kroglj^iia začetku smo ugotovili, da verjetnp aelamo iz muhe sloni|Nihče od anketirancev niti od ostallh izprašanih (z eno izj%io) ni še nikoli niti doži-vel niti šlišal za čisto pravo zloij|bljanje novincev, brucev, fazanov, gušterjev ali kakor kyjih že kličejo. Nekdo nam je povedal^ da se je sredi oseri|ilsetih učinkovito zajezil val nasipfiaa nadebudnim pod jiladkom. Skoraj zaskrbljeno nas je vprišal, če^nordaietprebujajo nazaj "neizpro-sni fantom^^M^^^^jo spati, niti bežati. Govorice, ki so bile povodza to^meto so težko dokazljive.
GORAN ZAVRŠNIK
Težko do denarja zasluženega preko ŠS
Denar, kiga študentje zaslužijo preko ljub\janskega štu-dentskega servisaje nakazan na LB, tako daga študen-tje lahko dvignejo v njenih poslovalnicah. Vsi štaferski, doienfski, primorski študentje tega denarja ne morejo dvi-govati v rodnem mestu, razen če so pripravljeni plačati 3-odstotno provizyo, kijo pobere banka, na kateri dvigujejo, ali pa imajo na novo odprt tekoči račun pri LB.
Po besedah Anke Dvoršak, vo-dje ljubljanskega ŠS, obstajajo za takšno odločitev, da denar nakazujejo le na LB, trije razlogi. Kot prvi razlog je Dvoršakova na-vedla, da so z LB začeli poslovati, ker je njena lokacija najbližja ŠS, tako da se je dalo vse, kar je bilo potrebno, hitro urediti. Pravi, da so s takšno odločitvijo študente celo razvadili, saj če ŠS do 10. ure dopoldan na banko nakaže hono-rar, ga lahko študentje po 12. uri že dvignejo. Druge banke, ki so tudi poslale ponudbo za sodelo-
vanje, pa so zahtevale, da se lahko dener dvigne šele po treh dneh po nakazilu ŠS na bančni račun.
Drugi razlog je malo nenavaden, saj naj bi po besedah Dvoršakove ponovno bila pomembna fizična bližina, tokrat za odpravljanje morebitnih napak pri poslovanju. Zaradi fizične bližine je teh napak malo, saj jih "mimogrede" ure-dijo. Prej citirana beseda seveda nosi dva pomena. Prvi je prene-sen, kar pomeni, da napake od-
pravijo hitro, brez nepotrebnega zamujanja in podobno. Bolj zani-miv pa je drugi pomen, saj spo-roča, da se je potrebno v dobi računalnikov, modemov in tele-faksov samo sprehoditi mimo po-sopja, v katerem želiš odpraviti napako. Pomembna je fizična bližina, vsa elektronska šara pa
povzroča tako ali tako samo zme-do.
Tretji razlog je ta, da LB od 1. januarja letos omogoča štu-dentom, ki se vpišejo v ŠS, da se lahko odločijo za poslovanje s tekočim računom. Zaenkrat je še vedno potreben vmesni korak -odprtje knjižice - vendar ga mi-slijo v bližnji prihodnosti opusti-ti. Z odprtjem tekočega računa pa je študentom omogočeno poslo-vanje z bančnimi avtomati po vsej Sloveniji.
Četrti razlog za poslovanje le z eno banko, ki ima na področju iz-plačevanja študentskih hono-rarjev preko ljubljanskega ŠS ab-
59.367 tolarjav je najvišji
znesek, ki ga študent
lahko prejme na mesec, če
ne želi, da bi ga država
obdavčila in mu pobrala
25% njegovega dela.
Skupni znesek za leto 1995
na študentski knjižici ne
sme presegati zneska 711.487 tolarjev (ob predpo-f     stavki, da se povprečna l         plača zaposlenega [     v RS ne bo spremenila).
r-1
[ solutni monopol, pa je organiza-i cijsko-tehnične narave."Tudi če bi l druge banke ponudile enake po-\ goje sodelovanja kot LB, bi težko poslovali recimo z neko banko v Novi Gorici, saj zaenkrat še fizič-no nosimo diskete v LB. Zaenkrat še nobena banka, pa tudi naš ŠS, nima interesa za poslovanje preko tnodema, saj se nihče ne nav-dušuje nad tem, da bi se ti nekdo drug "sprehajal" po računalniš-kem sistemu," je dejala Dvorša-kova. Kot kaže, je ŠS navajen na poslovanje le z "objekti", ki so mu fizično blizu. Ne gre spregledati asociacijske povezave med "mi-tnogrede" odpraviti napake in "sprehajati" se po računalniškem omrežju.                                 p B
POVEJTE NAM...
Na ljubljanskem študentskem servisu (ŠS) smo povprašali študen-te, ali bi se - če bi le imeli možnost - odločili, da bi jim ŠS preko ser-visa zaslužen denar nakazoval na banko, ki bi si jo sami izbrali. Tako bi študentje lahko denar brez obvezne 3-odstotne provizije dvigovali v svojem domačem kraju.
Jernej Božič, absolvent elektro fakultete: Seveda bi se. Sedaj imam eno knjižico v Ljubljani in eno doma v Novi gorici. Če mi zmanjka denarja na eni knjižici, potem moram iz druge prenašati gotovino, ker pač nočem, da mi trgajo provizijo. Verjetno je za to odgovoren ŠS, čeprav mi čez teden, ko živim v Ljubljani, denar nakazan na Ljubljansko banko pride prav.
Boštjan Markovič, študent živilske tehnologije:
Problem je samo v proviziji. Dokler se banke niso
osamosvojile, je bilo vse v redu. Če bi obstajala
možnost izbire, preko katere banke bi posloval,
bi vsekakor izkoristu možnost tako, da bi bilo
boljše za mene.
Simon Čiček, študent fizike: Večinoma denar porabim v Ljubljani, bi mi pa zelo ustrezala možnost izbire, saj se velikokrat zgodi, da potrebujem denar tudi doma. Problem so provizije. Povprečno zaslužim na mesec okoli 27 tisoč, tako da mi provizije poberejo kar nakaj ur mojega dela.
Slavica Buzuk, študentka živilske tehnologije:
Možnost bi izkoristila, ker če že imam eno
knjižico, bi mi lahko nakazavali na tisto. Tako na
bi bilo potrebno plačevati provizije. Najbolj bi mi
odgovarjalo, če bi se sama lahko odločila, kdaj
naj mi nakažajo na katero knjižico.
Teja Zonnan, študentka filozofije Ne vem, se mi ne zdi čisto nič potrebno. Mogoče bi se odločila, če bi kaj takega potrebovala. Zaenkrat mi tako kot je, ustreza.
Andreja Pavlin,
študentka psihologije:
Možnost bi izkoristila. Če dvignem denar iz SS,
mi v Novi Gorici seveda zaračunajo provizijo.
Velja tudi obratno. Za to so verjetno odgovorni
tisti, ki imajo koristi od tega.
Ljubljanski študentski servis spada pod ŠOU, v okviru katerega je za njega
pristojno ministrstvo za socialo. V lanskem letu je preko ŠS opravljalo delo
22.900 študentov, ki so dvignili 157.400 napotnic. Ljubljanski ŠS nakaže
dnevno približno 430 nakazil in je največji študentski servis v Sloveniji. V
prvi polovici marca bodo iz ŠS poslali obvestilo za napoved dohodnine za leto
1994 vsem študentom in dijakom, ki so preko njih dobili plačano delo.
ŠKANDALČKI POD LUPO
jr                                                                       >     "*                                                                                                                                                                                                                                                                                                                               ¦'¦'¦¦   ¦¦
Zloraba denarja
za študentsko prehrano?
Prišlo je fgpftand^la, kolje rečeno mediji so zagnali škandal, te&o odkrili, <fa v študents^&iganfeaeiji nekaj šepa| Ali gre za kršenje zakona in zloraba oziroma prekorač|J0"po6-blastil ali zgolj za napiho-vanje dejstev? Vprašanje, vendar mislimo, da vsak^r, ga nekaj. 2a kaj je sploh pri vsej zadevi šlo? Kdo so glavni akterji in neVseza-dnje, kakšna je prihodnost bonov?
sou.

9. februarja je bilo pdjcrito, da je štu-entski serasrkaterj je sestavni del *"T -"' i i1fentif& ^cllk zahtevek cife^ ^Bfra, s katero bi mStrmanjša. Skratka što-i tta mizi, akterji pa (takrat) li^nini. Bistvo je biio, da je šlo za dfenar in da je izginil (javnosti) nezna-no kam. Sama situacija je takoj razce-pila problem na dva dela: eno je su-bvencionir&ije prehrane, drugo pa pp^lo?ptije direktorja. 0 prvi bomo iJM^ušali podati čimbolj natančno razlago, o drugi, ki se s svojo naravo veže na prvo pa bo uradne rezultate dala preiskava UNZ-ja, katera pa lahko 4a rezultate že prihodnji teden, lahjko pa tudi prihodnje leto. Uradno od&^itarno osebo bo všekakor dala pr^|aya ministrstva za delo, družino insočf$|bezadeve in UNZ-ja.
* Jfržtfši kronološki povzetek
'^'           dOgOdkOV:
-konec nevembra '94, začetek de-cembra '94 je-bilo odločeno, kaj se bo storilo s sredstvi od subvencij bonov in je bilo*odfočeno, da se s temi ne-porabljenimi sredstvi kupijo boni na žalogd,
-30. decembra 1994 gre ven zahte-vei za nakup bonov,
-2b jaiiuar začetek prodaje bonov (na^ipljeilih iž pre|ežnih sredstev),
-5;^nuaftl995 riakazan denar iz minis^tva pi;|spe na račun ŠOU,
-v poi||deljek, 6.2. se omeni in tudi delrto rai|pravija o tej zadevi na seji komisije ^ socialo in zdravstvo,
-v četrtef, 9.2. so se pojavili prvi člahki po časopisju,
-petek, 10.2.'so ob osmi uri zjutraj prišli na ŠOU kriminalisti in na podla-gi odredbe z dne 9.2.95 izvršili preiskavo prostorov Vilija Grande, di-rektorja študentske organizacije, na Kerstnikovi 4. Vili Granda naj bi bil osumljen storitve kaznivega dejanja sklenitve škodljivih pogodb. Pri preiskavi so kriminalisti vzeii tudi do-ločene listine, ki se tičejo tM bonov,
13. januarfa je ŠOU sklical tiskov-no konferenco in jpodal uradftd ižja-vo o dogodkih pretekiih dni
Sitem Mttvencionimttfa
jPigodla o stibvencionir^nju predvi-deva, da se denar ii proraeuna oa po-dlagi izstavljeriega račttna (ki ga iz~ stavi ŠOt)) dvakrat mešečno nakaže na ručun sOU. Denar sam se v glav-nini deli na dva dela (eden za Univer-zo V Mariboru, driigi pa za tJniverzo v Ljubljani). Potem ž iififn kalkulira Š.du dziroiiil ga vloži v nakup bonov.
Kako sploh v bistvu deluje sistem bonov? Nekako takole: ŠOli zbere preko javnega razpisa ponudnike oziroma gostinske obrate, ki so pri-pravljeni nuditi študentom obroke pod najugodnejšimi pogoji. Nakar sam natisne bone in jih prodaja štu-dentom. Na koncu meseca pa gostin-ski obrati izstavijo račun za število bonov, ki so bili vnovčeni pri njih. Go-stinci seveda izstavijo ekonomsko oziroma realno ceno obroka (razen ti-stih podjetij, ki dajejo na ekonomsko ceno tudi popust, kateri je v pov-prečju okoli 10%). K ekonomski ceni pa nato ŠOU doda subvencijo, kar zniža ceno bona za več kot dve tretjt-ni. Poglejmo na primeru: ekonomska cena bona znaša 430.00 SIT, gostin-ska organizacija nudi npr 5% popu-sta in tako znaša cena za ŠOll 408,50 SIT, zatem doda ŠOU k temu subvencijo in tako na koncu znese prodajna cena bona /^5,00^IT.
Ob predpostavjki? |[a bi ^sak
študent uporabil pmvico
nakupa bonov, bi moral zne-
sek subvencije biti visok tam
okoli treh milijard
To je osnovna procedura poslo-vanja. V resnici je cela zadeva veliko bolj zapletena. K temu zapletu največ pripomoreta dve stvari: neurejen pre~
vilnik poslovanja L boni in problem subvencioniranja v času do sprejetja proračuna.
Kljub temu, da tece prodaja botiov že nekaj let, še vedno ni dovojiurejen sistem. Posl&Jica teg#rp$ soj|Sindali kot je ta.               '     JA f • ,,
Z državnimi subveritij^|iiij'e^€r blcm večji. Ministrstvo nap&uje d€-nar glede na zahteve, ki jlh podfj ŠOU. Denar naj bi nakazovali 15: M 30. v mesecu. Poraba bonov variira, tako da je povpraševanje po njih v poletnih mesecih veliko manjše kot pa v jesenskih in zimskih. Proracun velja od 1.1. pa do 31.12.. Sprejet bi moral biti na začetku leta, vendar se ta procedura ponavadi zavleče tja do maja, če ne celo do junija. V času, ko proračun še ni sprejet ministrstvo nakazuje denar po dvanajstinah, ki temeljijo na izračunu povprečij. Gla~
Kljub temu da teče prodaja
bonov že nekaj let, še vedno ni
dovolj urejen sistem. Posledica
tega pa so škandali kot je ta.
vni problem je, da so te dvanajstine manjše od dejanskih potreb, tako da ŠOU v teh mesecih primankuje de-narja za subvencije in mora le tega, ^e noče dvigniti cene bonov, vzeti od ' ' od drugod in s tem prikriti pri-na računu, kar pa ni ravno enostaPfegiadeva, saj gre za precej velike zneJSR. Nakazila v tem času prihajajo tudi s precejšnjo zamudo (okoli sedem dni), tako da v taki si-tuaciji dejahsko podjetja kreditirajo ŠOU za ta čas,
Možnosti za rešitev tega proble so bile tri:
- povečati subvencije za mesec de-cember oziroma pocenitev bonov,
-  povečati število bonov za ta me-sec in
-  na osnovi dogovora (ki je še za-enkrat skrivnost) firme izstavijo višji račun, na podlagi katerega dobiio po-
pm od Š0U neke vrste avait^. Cetrta, pžiroitia edina druga mdžnost pa je bila ta denar en<>stavnp pustiti in ga
Ine izkoristiti.
Ža rešitev tega problema šo s6 (ali ^se je) v laiiiski vladi $ stnnjanjem di-|ektorja Š0U in vodje študentskega servisa 6djk>čili, da bodo namejniški penar (za icaterega s6 približno ve-Cdeli, koliko ga bo osi$f>) iz proraču-hm, M bi šicer ostal cfržavi, porabili za vnaprejšeil iiakup bdnov, taM ela bi na tak načiii premostili in prikrffi t^žaye z subvenGioniranjettt^ prvik
mesecih novega leta. Takd je bil iz-stavljeni zahtevek za subvencijo višji od običajnega. Cela zadeva je morala biti izvedena tudi v soglasju
Sama situacija je takoj razce-
pila problem na dva dela: eno
je subvendoniranje prehrane,
j4?ttgo pa podovanje direktorja
reko katere mo-ni posli. Ker ¦gsionalno ib skrbeti
s ni^no
rajo p6fte
(uradno^
zaposkitffi ljui
za to, da delo študi
teka v skladu z zakonf
no profesionalno ni nasproflf^pceli
zadevi, je bila š tem phžgana zelena
luč za vse skupaj. Če je prišio do ne-
pravilnosti do tega trenutka/^potem
bi morali pristojni strokovni delavct.
na te opozoriti in v skladu s tem tudl \,
reagirati.
Do tukaj so torej potekale zadeve dokaj brez problemov in zadržkov. Račun za subvencijo je bil izsta-vljen, dogovor z gostinskimi podjetji pa sklenjen. Boni so se začeli pro-dajati že takoj po novem letu, denar s strani ministrstva je bil nakazan dva dni za tem, tako da je ŠOU lahko te vnaprej kupljene bone tudi pora-vnal že 6. januarja. Nakar je prišlo do zatišja pred nevihto in je cela za-deva mirovala cel mesec, dokler m ta informacija prišla nekako na dan, kjer so jo hitro zagrabili mediji in naredili iz nje velik bum. Kako je ta informacija prišla v javnost, ni ura-dne razlage. Odgovorni trdijo, da ni- * Jfmajo pojma. Vsekakor se je medijsM
az sedaj že malo umiril in začel ti    bolj    previdne    strune. omerabnejši pa trenutno modro mofčijo ter čakajo na bolj jasne po-datke   in   razplet,   drobnarije   pa prepuščajo mrhovinarj
Največje vprašanj(^|a^K|| je sploh spravil celo za1WMip||pst. in s kakšnim nantenom
Denarje
porabljljiijikojast tudeiitov.     ^^
riit Edliii podatek p t^m je, da \i_ prišla pfijava na |>ristojne Službe <a^ civili^ sttaiii, pstalih pddatkov gra^ žaenitat uradni viri še ndčejo n^ vajati.                                         w-
^sekakor pa je res, da so boni &&&L izmed trenutno najbolj izpostavljenih stvari na ŠOU. Kajti, če se le tem Jjj zgodi, bodo najprej oškodovani štyč
ltje saml, kar bi pa bilo kar precej us^no za tie|tutno vodilne. ^am si-sterttj)onov tfemelji na določeni pred-postat^i, da bo bone kupil $amo del  * Študerlfov, ne pa vsi. Ta predpošta- • vka temelji na re^ji^ih prodaje in * povpraševanja. Na njen?%llt0i4?^e  » okvirno tudi vidi višina subvencije. Ob predpostavki, da bi vsak študent \ uporabil pravico nakupa bonov, bi moral znesek subvencije bitl visok tam okoli treh milijard. Letošnjo si-tuacijo še Hodatno slabša tudi' jp, da lahko po novem bone jemljejo tudi podiplomski in izredni študentje. Se pfavVda je trenutna postavka, da bone koristi samo polovica študen-iv.      iS.""::
„ tno niso po zagotovilih s Istrstva in študent^fe^lP eljala cela :udi ni |iia~ odo najbolj *~    ituacija
W štdr no. Ml
vanja^me^ staro in vita ^diiagcf^pdgdf i
opiso-
ki kri-
st in in-
A\jtettyt&&no) Sfdtižflen od proft$ottaj|io zaposlenih ljudi, ki mor&Jp^ferbeti za to, da delo
študeiifeke vlade poteka v skladu z zakoni in je izvedeno prof^sidnalnd niiiiasprotdval celi zadevl, je bila s teitt prfž-gajia zelena lijČ za vse skupaj
ciativo pri celi zadevi. No v celi zade-vi pa si le lahko nadejamo nekaj do-brega in sicer po besedah ministra za socialo bi lahko cela zadeva končno povzročila nastanek novih pravil-nikov o vsej zadevi in spravila celo zadevo z boni v red, na kar je opo-zarjal tudi .predsčdnik študentskega parlamenta.     * * S
Če na koncu potegne^o čri& pod Vsemi »dogodki, nam ^stane samo eno jasno dejstvo. Demr je bil pora-bljen. Gledena to, d^Je bi^ta denar iz namenskih pr^ačun&Rih sred-stev; na^,xie bi mcjgel biti porabifen za kaj dru^ega I^)t je |libvencioni-ranje študentske prehrane. Če pa je, kar po našem mnenju tudi je, bil za to porabljen, pa imajo od tega največjo korist študentje saml Kajti, Jrto ne bi bilo storjeno, bi povsem ž^lno obstajala možnost, da cene bonov malo bolj izpraznill'ptudent-ske mošnje.
MARfUIMIRCOG
Uredniška ekipa Tribu slavi svojo 1. obletnico.
To je to:
primož zevnik,
glavni in odgovorni urednik
aleš šteger, urednik kulture
marko hercog
urednik fotografije
in študentske problematike
tina verovnik, lektorica
primož kocuvan, organizacijski tajnik
TOSMOMI      A    STUDENTSKA PROBLEMATIKA    gj
INFORMACIJE
KUD FRANCE PRESEREN, Karunova 14, Trnovo, Ljubljana, tel: 332 288.
IGRA Z GUERNICO - Oblikovna in barv-na transformacija Picassove slike v vzo-rec in oblačilo
V torek, 28. februarja ob 21. uri bo v Kudu otvoritev razstave oblikovalke Alenke Glo-bočnik. Razstava Igra z Guernico - oblikov-na in barvna transformacija znane Picasso-ve slike v vzorec in oblačilo, je diplomska naloga, s katero je avtorica zaključila študij oblikovanja tekstilij in oblačil pri profesorju Miranu Eriču na FNT. Picassova Guernica je bila ustvarjalni izziv pri nastajanju celotne-ga dela - zanimiva kot preplet linij, kot risba sama, kot odnos med dvodimenzionalno ploskovitostjo in iluzionistično risbo, med simbolom in kubistično tehniko, med im-pulzivno slikarsko prakso in likovnim uglaševanjem kompozicije. Razstava bo odprta do 21. marca. Galerija je odprta vsak dan, razen nedelje in po-nedeljka, med 11. in 23. uro.
CABARES, CABAREI
V četrtek, 2. ter v petek, 3.marca ob 20. uri bo na odru Kuda France Prešeren ponovno nastopil igralec in avtor ZIJAH A. SOKOLO-VIČ s svojo monodramo CABARES, CABAREI.
IMPROLIGA
20. uri se bosta v obvladovanju gledališke improvizacije pomerili ekipi PILOTI in MASH..
CANKARJEV DOM, kulturni in kongresni
center,
Prešernova 10, Ljubljana, tel: 12 58 121
PREDAVANJA
DELAVNICA MARKA POGAČARJA
Letošnja delavnica bo urejena tako, da omogoča osebno izbiro. Ob četrtkih bodo glavna predavanja, ki jih je mogoče obiskovati le kot celoto, ob petkih pa bodo ponovitve s poglabljanjem istih tem. Petkova predavanja se da obiskovati po-samezno ali kot celoto.
23. 2. - ROJSTVO CELOVITEGA SVETA
(24.2. - ponovitev in poglobitev)
•
2. 3. - USODA ČLOVEKA V OGLEDALU APOKALIPSE (3.3 - ponovitev in pogjobitev)
9. 3. - VITALNO ENERGIJSKI SISTEMI KRAJINEIN ČLOVEKA (10.3 - PONOVI-TEV IN POGLOBITEV) Štihova dvorana, komplet (četrtek ali pe-tek) 2000 SIT, posamezna predavanja ob petkih 700 SIT.
glasba
V nedeljo, 5. marca ob     BALETNI VEČER - Baletno gledališče
Sankt Petersburg
program P. I. Čajkovski - Possede par son
double (5. 3.); Don Kihot (6. 3.)
Nedelja, 5. in ponedeljek, 6. marca, ob
20. uri
Galussova dvorana, 2000, 1500, 1000
SIT
•
JACK DE JOHNETTE GROUP
Zasedba: Jack de Johnette, bobni; Steve Gorn, flavta, sopran saksofon; Michael Cain, Klavir, klaviature. Jack   De   Johnette   je   eden   najust-varjalnejših bobnarjev v zgodovini jazza. Torek, 28. marca, ob 21. uri. Galussova dvorana, 1200 SIT, na dan koncerta 1500 SIT.
koncert
THE MISSION,  torek,  28.  marca ob
20.00, Hala Tivoli
Vrnitev legendarnih  dark-rockerjev z
novo ploščo in starim, "kitarskim" zvo-
kom.
razstave
MARKO MODIC  (Ljubljana): RADIO CUT
razstava fotomontaž 1987 - 1994 Mala galerija CD od 8. do 29, marca. Vhod v Malo galerijo z Erjavčeve ceste.
gledališče
Gledališče VR: GERTRUDA STEIN Režija: Vlado Repnik Predstava Gertrude Stein je po Helio-su(1988), Brigadahlepote(1990) in Wal-terju    Wolfu(1993)    četrta    vidnejša gledališka režija Vlada Repnika. Petek, 10. in sobota, 11. marca, ob 20. uri Linhartova dvorana, 600 SIT, študentje, dijaki 500 SIT.
RUSKA MISIJA, gostovanje SNG Maribor
Režija: Tomaž Pandur, scena: Marko Japelj Misionarji Ruske misije so: Radko Polič, Ksenija Mišič, Brane Sturbej, Alojz Sve-te, Svetlana Mlakar in drugi. Ponedeljek, 20. marca, ob 19. uri Galussova dvorana, 2000, 1500, 1000 SIT
Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI
Koprodukcija Freyer teatra Ljubljana in
Cankarjevega doma
Režija, dramaturgija: Edi Majaron
Igrajo: Alenka Pirjevec, Boris Ostan, Jože
Mraz.
Glasba in izvedba: Edi Majaron
Ponedeljek, 27. marca, ob 20. uri..
Kosovelova dvorana, 500 SIT, 300 SIT.
Cankarjev dom obvešča in opozarja: "V programu lahko pride do sprememb, zato prosimo, da spremljate naše objave v
dnevnem časopisju, na radiju in televiziji. Obiskovalce prosimo, da ne zamujajo začetka predstav!"
SOU OBVESCA IN OSVEŠČA
ples
PLESNI STUDIO INTAKT
Vas še naprej vztarajno vabi, da se jim pri-družite na njihovih tečajih sodobnega ple-sa, baleta ter modernega jazza. Poiščite jih v Plesni dvorani Menze v Rožni dolini ozi-roma po telefonu 131 32 82.
Plesni Studio Intakt ŠOU v Ljubljani bo v mesecu marcu 1995 organiziral semi-nar sodobne plesne tehnike z ameriško plesalko in plesno pedagoginjo KRISNO LEE HANKS.
Kdaj? od 6. do 24. marca 1995, od 10.00 do 12.00 in dvakrat tedensko večerni tečaj za začetnike
Kje? mala dvorana Študentskih domov v Ljubljani, Rožna dolina, Cesta 27. aprila 31. Cena? za profesionalne plesalce 6000 SIT, za ostale pa 9000 SIT. Predstavila bo svoj osebni stil sinteze sodobnih plesnih tehnik z vplivom jazza, baleta in prin-cipi treninga Grotovvskega.
PLESM   PROJEKT   INTAKT
vabi na premiero plesne pred-stave "TRIO", ki bo 8. in 9. marea ob 20. uri v Lutkovnem gjedališču, Rrekov trg 2 (pri glavnitržniei).
Plesni studio INTAKT se iskrenb zahvaljuje Lutkovne-mu gledališču za pomoČ pri lzvedbi predstave.
SREČA NIKOLI NE POČIVA
Enota za kulturne dejavnosti razpisuje Natečaj za projekte iz vseh področij kul-ture. Prijave in podrobnejše informacije dobite na Enoti za kulturo, Kersnikova 4 ali po telefonu 131 70 10 pri glavnem kuharju Alešu Črniču.
KULTURNO OPOZORILO
Študente, ki uveljavljajo popust za Ope-ro, Dramo, SMG, prosimo, da si sami za-gotovijo rezervacijo za predstavo. Ku-
pončki, ki jih dobite na Info točkah, vam zagotavljajo samo popust in vašo rezer-vacijo potrdijo. Rezervirane vstopnice morate dvigniti najmanj 5 dni pred pred-stavo. Vstopnice za Cankarjev dom plača-te na Info točkah, najkasneje 2 dni pred predstavo.
TOP JOB
Študentje zaključnih letnikov ter absol-venti, POZOR!
Sredi februarja ste od članov organiza-cijskega odbora AlSEC-a prejeli na dom prijavnice za TOP JOB 95. Rok za vrnitev prijavnic je 10. marec 1995. Izpolnjena prijavnica omogoča vašo vključitev v bazo podatkov, ki je dostopna vsem po-djetjem, ki porebujejo nove kadre. V pri-meru, da vas je prijavnica zgrešila, se obrnite na projektno skupino TOP JOB, AISEC Ljubljana v Mednarodni pisarni na Kersnikovi 4 ali na tel. 133 72 19! TOP JOB, sejem kadrovskih potencialov, bo poteka od 10. do 13 aprila na Eko-nomski fakulteti v Ljubljani, pod naslo-vom Delati v 21. stoletju.
PEPO 95
0 tem natečaju smo pisali že v januarski številki Tribune. Edina sprememba je, da je rok za oddajo esejev podaljšan do 10. aprila.
"Ne prepuščajte se usodi, vzemite kariero v svoje roke!"
AMERIŠKA AGENCIJA ZA INFORMIRANJE razpi suje za šolsko leto 1995/ 96 štiri podiplomske šti-pendije na področjih
ekonomije, javne uprave, novinarstva in prava. Informacije poiščite na United Sta-tes Information Service, Cankarjeva 11, Ljubljana, tel. 210 190, ga. Ivanka Po-nikvar
AVSTRIJSKA VLADA za študijsko leto 1995/96 objavlja razpis več štipendij (do- in podiplomske) poletne šole in po-letne tečaje nemškega jezika (začetne in nadaljevalne). Informacije dobite na:v
-  Ministrstvu za šolstvo in šport, Žu-pančičeva 6/1, Ljubljana, (od 13 - 14 ure)
-  Univerza v Mariboru, Center za med-narodno sodelovanje, Krekova 2, Mari-bor.
Rok prijave je 15. marec.
MATHEMATICAL RESEARCH INSTI-TUTE, Utrecht, Nizozemska razpisuje za študijsko leto 1995/96 enoleten štu-dij za nadarjene študente matematike (dodiplomski in začetni podiplomski študij) na raznih področjih. Informacije dobite v Službi za mednaro-dno sodelovanje na Univerzi v Ljublja-ni, pri gospe Katji Cerjak, tel. 125 40 55. Rok prijave je 1. april.
ENOTA ZA ČASOPISNO IN ZALOŽ-NIŠKO DEJAVNOST
V okvirju resorja za založništvo in jav-na glasila smo izdali prvi zvezek iz projekta SKRIPTA, v okviru katerega mislimo zalagati manjkajočo in drugo študijsko literaturo po posameznih fakultetah. Prosimo Vas, da se obrnete z Vašimi idejami, predlogi in pripombami na študentskega vodjo resorja za založništvo in javna glasila Jaka Repanška, in sicer vsako sredo med 8. in 10. uro.
SPORT
ZIMSKI TABORI 95
Študente smučarje vabimo, da se odločijo in preživijo nekaj dni na ŠOU-ovih smučarskih taborih.: - Val Claret, Tignes, Valdisere, v terminih: 28. 4. - 7. 5.(370 DEM) in 5. 5. - 14. 5.(350 DEM).
DELO
DELOVNI ČAS ŠTUDENTSKEGA SER-VISA:
pon. - pet. od 7.00 do 14. ure pon. in sreda od 14.30 do 17. ure dežurstvo: tor. in čet. od 14.30 do 16. ure
V času dežurstev ne vpisujejo novih čla-nov in ne podaljšujejo članskih izkazic! Nova tel. številka študentskega servisa je 125 55 00.
DELOVNI ČAS INFO TOČK:
Top lestvica najbolje
prodajanih bonov v
mesecu februarju:
l.LJUBLJANA
2. VIČ
3. ŠD (ROŽNA)
4.  MAXI
Gostinski podjetji Ljubljana in Vič že nekaj mesecev trdno držita v rokah prvo in drugo mesto. Za prese-nečenje šo poskrbeli Študentski do-movi in Maximarket, ki sta iz vrha izrinila Dai-dam in Intereuropo. Za rauhe in fase v juhi se še naprej lahko potožite Andreji Šušteršič, predsednici Romisije Šou za nadzor nad ponudbo in kontrolo prehrane študentovv Prieakuje vas vsako sre-do tned 12.00 in 14.00, vsobi 108 na Kersnikovi 4.
Tribuna išče sveže mlado ne preveč
krvavo novinarsko meso.
Če misliš, da si dovolj mesojed, te vabimo
k skupnim požrtijam v bodoče.
Vsi lačni in sestradani klijenti, oglasite se na uredništvu Tribune, Kersnikova 4, Ljubljana, vsak dan med 9. in 12. uro
GENETSKI KRIMINAL NA BIOTEHNIČNI FAKULTETI
Se vamje morda kdajzazdelo,
da ste v mestu strahov, kjer vse
brbota in kjerrastejo nenavadni
sadeži? Niste? Potem imate
možnost strahote iznakaz in
stvorov spoznati ravno v našem
univerzitetnem mestu Lfublfani.
Na biotehniškifakulteti seje
zgodil velik škandal Odkritaje
bila molekularna sestavina
Pell, ki spremeni DNK v
polfubno molekulo t l
manipulatorne hibride. Profesor
dr. Lev je ob svoji iznajdbi
prebledel in se umaknil v
prostore na podstrešju, kjer tiho
ždi in meditira. Pell, kije
varno stal v omari laboratorija,
jevzela nepridipravova roka.
Škandal, ki napolnjitje vrste
časopisov, ali resna grožnja
genetski znanosti?
Dr. Lev se je ranjen pojavil!
NA BIOTEHNIŠKIJEBILO ŽIVAHNO
Ko smo stopili v prostore fakultete, so nas s svojimi strogimi očmi spremljale nagačene sove, srne in pižmovke. Na ste-nah so visele slike seciranih kurjih beder, celo školjka iz daljnih krajev se je bohoti-la na lestencu. Čakali smo v čakalnici, da bi nas sprejel doktor Lev. Pogovor z njim nam je omogočila dr. Špernova, docentka za agonijo molekularnih vrst. Mimo so hodili prestrašeni študenti v belih haljah, ki so se na posvetu sindikata odločili za popolno molčečnost. Spoznali smo tudi Spelo, ki nas je posvarila, da rinemo v osje gnezdo, saj dr. Leva stražijo štiri gorile v usnjenih plaščih, saj je ministrstvo za zdravstvo ukazalo popolno preventivo, saj bi lahko mafija izkorstila položaj in se dokopala do načrta za uporabo in bi Pell lahko uporabila za svoje načrte. Ko sva s fotografom stopila v sobico dr. Leva, sva zagledala izsušenega možaka, ki je zbega-no hodil po prostoru in vedno znova raču-nal in računal, iz lonca zraven pa se je nekaj čudno kadilo in brbotalo. Dr. Lev se je usedel na zofo in globoko zavzdihnil: "Doktoriral sem v Zagrebu, nato sem se spe-cializiral za vodne respirator-ne molekule na bazi organ-skega razpada aktanta A. Kmalu sem vso raziskovanje usmeril na področja gene-tike. Uspelo mi je. Ustvaril sem hibrid med človekom in rastlino. To je odkritje, ki bi lahko spremenilo svet. S pra-vilno etično uporabo ne bi bilo več potrebno graditi ka-nalizacij, saj bi vse človeške organske odpadke gen pre-delal v ogljikov dioksid. Clo-veku bi se zadnjična odprti-na zaprla, namesto tega bi iz sredine pasu na zadnji stra-ni gledal pecelj, ki bi bil nekakšna antena za sprejemanje biomolekularne energije iz vesolja. Kajti ta obstaja in zgodilo bi se lahko marsikaj zanimivega." Dok-tor je gledal odsotno in vide-ti je bilo, da je prestrašen in obnemogel. Fotograf je na-pravil nekaj posnetkov, nato pa sva odšla na hodnik. Takrat pa nekaj silovito poči. Iz ozadja steče proti vratom zakrinkan ninja. Na sebi je
imel konopec in šurikene. Teče proti vratom in z enim zamahom onesposobi debele čuvaje. Zavladala je panika, sirene so tulile, celo majhna papiga, ponos šole, je frčala iz kota v kot. Iz sobe dr. Leva so se slišali strahoviti kriki. Nekaj študentov je steklo do vrat. Pognala sva se za njimi. Ko smo odprli vrata je dr. Lev ležal v krvi, ninja pa jo je pobrisal skozi okno, kjer se je za njim izgubila vsakršna sled. Čez nekaj minut je prišla policija. Odkrili so, da je načrt uporabe seruma Pell izginil. Biotehniška fakulteta pa se je pogreznila v žalost, saj so izgubili strokovnjaka z mednarodnim ugledom.
BITKA ZA ODKRITJE NINJE
Naslednji dan je zasedal akademski odbor za zaščito genetskega materiala. Študentom in asistentom je bilo dano na znanje, da je Pell ob zlorabi lahko najmočnejše orožje v rokah kriminala, saj se lahko človek kot drevo ali rastlina pri-bliža trezorju in vanj neslišno smukne kot okrasek k prostoru ali kako drugače. Da. Tudi nam se sliši neverjetno toda veličino seruma dr. Leva je bilo težko dojeti. Tako je forum sklical obsežno potraživačko akcijo zločinca. Po mestu so vestni štu-denti razpostavili kamere in posebne trojke se noč in dan oprezovale za sumlji-vimi tipi. Enkrat so ustavili potepuha Sla-vca, za katerega so mislili, da je pod vpli-vom seruma, saj je njegova zelenost sko-raj prepričevala, da je postal herbičeri; v resnici pa je spil samo nekaj decilitrov "ta-zelenega" in še pir povrhu. Naslednja žr-tev je bil izgubljeni policaj, za katerega so študenti-iskalci menili, da je eden izmed članov mafije, ki ustavlja promet samo zato, da bi se lahko mafijski avtomobili mirno tovorili tovor. Iskali so in iskali, dobili pa niso nič: ninja, Pell, načrt za uporabo le-tega; vse je izginilo.
KA/PA SO ODKRILISADJARJI?
Ko se je zdelo, da se je stvar umirila, so nas na uredništvo poklicali sadjarji in obrezovalci drevja in nam stvar razložili do potankosti.
Sadjarji in obrezovalci drevja so divje obrezovali pomladansko drevje in zasajali nove rožice v prelepem parku Tivoli. Janko Jerič, vodja sadjarjev je pripovedoval. "Ko-pali smo jame za prelepe avstralske grmo-vnice, ko smo zagledali, da se po visokem drevju iz veje na vejo poganja nekakšnen komandos, zavit v rjuho čez obraz, ob bo-kih paje imel nekakšne konopce in šurike-
ne. Ko smo pogledali bolj natančno, ni-smo videli spet nič. Postalo nas je strah in zdelo sem nam je, da nam srbska pravoslavna cerkev na oni strani ceste pošilja grozovite privide vojne na Balkanu. Potem smo ninjo videli še nekajkrat. Vedno pa se je njegova pot končala v Cekinovem gradu. Tudi osta-li delavci, Muhared, Meho in Milorad, pomočniki ing. Jeriča, so bili zelo zelo prestrašeni. Meho je dejal:" Ja kopam jamu, jebote, dole nekakvi ninja - bio kao pravi. On baci šuriken, ja se sklo-nim, a kad otvorim oči, njega nema I si-guran sam, da je otišao u Cekinov dvor, jer tamo, kad cvječe slječe, onda se čuju veoma neznačajni šumovi, kao da bi lav ili tigar pjevala kakvu pjesmu. Poneka-da se puno, puno bojim." "Že, dobro," ga je po telefonu potolažil fotograf. Po-tem smo jim zaželeli srečo, še posebej pa smo pustili pozdraviti prestrašenega Mehota, ki se je zaklel, da v mestu strahov ne bo več sadjaril.
EKIPE PROTIPRIZORIŠČU
V uredništvu se je zgodil takojšen alarm. Obvestili smo sindikat biotehnične, posebne policijske komadose, zdravniško zbornico, dr. Ruglja, dr. Voljča, posebno odposlanico za genetsko manipuliranje Rezo Rezijansko, ki je pripravila obsežno gradivo o serumu Pell. Tudi gasilci so pri-volili v sodelovanje, posebna koordinati-vna ekipa pa je v največji tajnosti in skri-vnosti pripravljala velikopotezen načrt osvoboditve Pell in načrta za njegovo uporabo. Uredništvo je po prijateljskih li-nijah telefoniralo tudi Xna2ju, mafijcu vseh mafijecev, ta pa nam je zagotovil svojo pomoč, če bo "policija odpovedala", kot je dejal.
Po treh mučnih in napornih dnevih smo čisto potiho in skrivnostno s posebnimi odredi specialnih policijskih enot korakali proti Cekinovemu gradu. "Psst, psst", je bilo slišati od vsepovsod, celo helikopteriji so nas preletavali karseda neslišno. Kp-mandosi so že zavzeli bljižne grmovnice, glavni štab pa je bil nekje na začetku Ti-volija. Reza Rezijanska nas je opozarjala, da ne smemo siliti v bližino vej, saj se lahko zgodi, da nas ninje odkrijejo. Te se namreč brez problemov lahko spremenijo v herba-bitja in človeka ovijejo s svojimi listnatimi konopci. Nismo mogli verjeti svojim očem, ko nam je pokazala sliko nekega policista, ki so ga našli mrtvega zjutraj po nočnem obhodu Tivolija, cel ži-vot pa je imel natlačen z lističi bljižnih gr-movnic in mladih sadik. Tovariš Mihael, politični šef policajev - varuhov je bil pre-sunjen. " Narava se je zarotila proti človeštu," se je začel dreti na ves glas. Do njega so hitro stekli beli komandosi, ga zvezali in bojda odpeljali v norišnico.
Končno smo zavzeli vse strateške točke okrog Cekinovega gradu. Reza Rezijanska in naš fotograf sta se previdno približala oknu in počasi pogledala v notranjost. Tam pa se jima je odkril grozovit prizor.
Reza Rezijanska sredi akcije
Velik prostor je bil močno prekrit z zeleni-mi grmovnicami, pajčevino in cvetnim prahom, ki ga je bilo povsod vse polno. Za majhno mizo je ždelo nekaj deset študen-tov, ti pa so imeli že nekatere klorofilne poteze na svojih obrazih, vsekakakor pa jim je iz zadnjice gledal strašen, Pellovski repek, ki se je obračal po prostoru kot majhna radijska antena. In glej. Repki so se počasi obračali proti oknu, kjer sta gle-dala fotograf in Reza Rezijanska. Ko sta ta dva to opazila, sta svoja pogleda urno od-maknila od okna. Ko sta pogledala še enkrat, sta videla mrkega znastvenika, ki je mazilil študente s Pell in jih zalival, kakor da bi bili rože iz čudovitega knjiž-nega herbarija.
Ko sem pogledal še sam, sva se s foto-grafom spogledala. V mrkem znastveniku v beli halji sva spoznala nikogar drugega kot dr. Špernovo, docentko za agonijo mo-lekularnih vrst.
Dr, Špernova, docentka za agonijo molekularnih vrst
USKLAJENA IN USPEŠNA AKCIJA
"Prasica," je na ves glas zatuli foto-graf. "Kurba," je vzkliknil zbor štu-dentov sindikalistov iz biotehnične fakultete.  "V napad" je vzkliknila Reza Rezijanska. Takrat pa so začeli iz helikopterjev streljati. "Na juriš," so vpili beli komandosi in kot za stavo vdrli v palačo. Policija je zavarovala kraj, posebne enote za dezinfekcijo so sledile komadosom, Reza Rezijanska pa si je zadovoljno pulila redko bradi-co, na katero je bila v privatnem in ču-stvenem življenju tako nesrečna. Ko-madosi so zajeli zanstvenico Špo-harjevo, ninje so se sicer branili, toda "    ko so zagledali elitne odrede Xna2ja so obnemeli v strahu in klecnili pred njih. Tudi policija, njihova večna na-sprotnica je Xna2jevce tovariško pozdra-vila in jim naklonila precej priznanj. Do-govorili so se bojda tudi o sodelovanju. Stavbo pa so helikopterji še kar boma-bandirali. Končno so se spustili na zem-ljo; piloti pa so se ponosno slikali okrog ruševin.
Od nekod so privlekli ranjeno dr. Špoharjevo, ki je zavpila: "Nikoli ne bo-ste vedeli, od česa ste vsi umrli." Preki-nila jo je klofuta Reze Rezijanske. Takrat pa so proti nam od ruševin zečele hoditi grozne rastline, ki so stegovale svoje ze-lene veje in pohrustale celo dva bela ko-madosa. Preplah, uničenje, kaos. Tekli smo vsak na svoj konec, ovijalke so se ovijale okrog nas, rožni grmički so pluva-li svoje ogabne izcedke na nas in mislili smo, da je po nas... Reza Rezijanska se je spotaknila, dva ogromna hrasta, ki sta nas lovila pa sta jo zmečkala do obisti.
EPILOG
Takrat pa se od nekod pojavi ranjen dr. Lev. Zdelo se je, kakor da je vstal iz gro-ba. Na dr. Špernovo je zlil nekakšen dru-gi serum rekoč: "Gnida, gnidasta. Nikoli ti nič ni uspelo in tudi to ni ne bo." Vrgel je flaško seruma vanjo in že je postajala vse manjša in manjša, dokler se ni kakor milni mehurček rapočila na livadah, hra-sta in ostali groza pa sta se spremenila v dva zbegana in prestrašena študenta, ki sta od groze skoraj umrla. Dr. Lev se je zgrudil, njegove zadnje besede pa so bile. "Reza je mrtva, nič zato. Zahtevam pa, da serum Pell shranite v najgloblji trezor in
fa čuvate dan in noč. Hvala vam ljudje, er ste obranili Ljubljano nahjušega. Če mi boste postavili spomenik, me mora nujno izklesati kipar Dolinar. To rekši, se zgrudi na zemljo.
Zamišljena sva odšla s fotografom do-mov. Genetske manipulacije pa sva raje prepustila doktorjem in njihovim asi-stenkam, saj sva vedela, da se proti zlu lahko boriš le z dobrim. Hvala ti, dr. Lev. Hvaležni smo ti. IZ LJUBLJANE, DREVI JANEZ ŠPOHAR
VIRUS, Kl TE PRIPRAVI TUDI DO SAMOMORA
Doba elektronskih komunikacij in prihajajoče virtualne resničnosti s seboj prinaša mnoge nezaželene posledice. Do sedaj so se morali lastniki računalnikov otepati predvsem z bo\j ali manj nevarnimi "klasičnimi" računalniškimi virusi, ki sojih pač za lastno zabavo producirali objestni hekerji. Klfub temu, da so bili nekateri od njih doka/ neprijetni, so danes programerji s protivirusnimi programi večino obstoječih virusov uspešno onemogočili. Vendarle, tehnološki razvoj gre naprej in z njim vred tudi hekerji, ki sestavljcgo čedalje bol/ zahrbtne in trdožive napadalce računalnikov oziroma softvem na njih.
Vse skupaj seveda v večini primerov ni imelo hujših posledic v primerjavi z grozljivimi dogodki v sredini prejšnjega meseca na Tajvanu, kjer je prišlo do sen-zacionalnega razkritja virusa popolnoma novega tipa, ki sploh ne deluje po običaj-nem računalniško-virusnem principu - ne razmnožuje se preko boot sektorja. Stro-kovnjaki so v hudi zmedenosti panično preučevali način razmnoževanja tega fe-nomena in dognali osupljivo dejstvo - vi-rus je sposoben samostojnega prenašanja po računalniških mrežah, toda to sploh ni vse; na podlagi fenol-aldehidnih monitor-skih membran se je sposoben prenesti naravnost na človeka, ki sedi pred moni-torjem - to pa je tudi njegov glavni cilj! Odkritje je seveda sprožilo pravcato pa-niko tako med oblastniki kot med upo-rabniki osebnih računalnikov, ki so vključeni v mreže. Tajvan kot ena izmed večjih proizvajalk raču-nalnikov in opreme ima tudi svojo lastno mrežo - TaiwanNet, ki je seve-da posredno vključena tudi v svetovni mrežni sistem Internet. Večina prebivalcev višjega in srednjega razreda ima osebne računalnike, ki so seveda vključeni v osre-dnjo nacionalno mrežo, kar pomeni, da obstaja možnost, da so prišli v stik z viru-som preko domačega monitorja!
In kako deluje virus, ki so ga stroko-vnjaki napol v šali, napol zares, poimeno-vali Daisy, četudi ima s prijaznimi marjeti-cami kaj malo skupnega? Njegovi močni psihodelični učinki zaenkrat še niso po-polnoma pojasnjeni, poleg tega ni jasno, ali so morda ob večkratnem stiku z viru-som simptomi izrazitejši - vsekakor je po-treben določen čas, da bolezen izbruhne (trajanje inkubacije še ni točno določeno, predvidevajo pa, da je okrog meseca dni) in da se razdeli v posamezne stadije. Za začetni stadij, ki ga še lahko zamenjamo s kakšnimi drugimi psihološkimi simpto-mi (npr. splošna depresivnost), je značil-na čustvena otopelost in čedalje bolj aso-
cialno obnašanje. V drugi fazi se pridruži še seksualna impotenca in prvi znaki blažjih duševnih motenj. Zadnja faza pa je izredno nevarna, saj lahko pripelje (to velja predvsem za labilnejše osebe) do razklane osebnosti - shizofrenije.
Da gre zares, pričajo tudi statistični po-datki - do sedaj so diagnosticirali že prek sedem tisoč okuženih, zaradi tega, ker se še ne ve, koliko ljudi se je ob stiku z okuženim računalnikom dejansko okuži-lo, in ker traja inkubacija predvi-doma kak mesec, so oblasti odredile karanteno
zaprte oddelke sanatorijev, kjer so pod strogim nadzorstvom. Zadeva je tako v politični kot strokovni javnosti sprožila pravi preplah, ZDA so takoj urgirale in poslale na pomoč tajvanskim oblastem posebno raziskovalno ekspertno skupino, ki preučuje nezaslišano možnost, da se računalniški virusi prenašajo na Ijudi, in to kar preko monitorjev. Nekaj stvari so že ugotovili, mnogo dejstev pa zaenkrat ostaja še nepojasnjenih.
Čeprav v tem trenutku stvari ne izgledajo več tako črne kot na začetku, se moramo ob vsem tem resno zamisliti. Kajti če obstaja možnost produkcije virusov, ki so verjetno zmes programerskih veščin, obvladovanja elektronike in računalniških mrežnih siste-mov, psiholoških prijemov in fizikalno-ke-mičnih principov, to verjetno ne bo edini vi-rus te vrste. Jasno je tudi, da takega virusa ni sposoben izdelati kak tipičen nadarjen heker s krvavo podplutimi očmi in da ve-rjetno gre za profesionalno ekipo. Velika sreča v tem primeru je dejstvo, da je tajvan-ska vlada z vrsto pravočasno sprejetih rigoroznih uk-repov zaje-
za več kot šestnajst tisoč računalniško najbolj aktivnih prebivalcev, saj ni jasno niti to, če se bolezen lahko prenaša tudi s človeka na člo-veka. Med tistimi v karanteni je tudi tisti team znanstvenikov, ki se je na začetku najbolj aktivno ukvarjal s preučevanjem virusa, nekateri od njih so celo že oboleli. Vlada je seveda takoj zablokirala celotno omrežje TaiwanNeta in sprejela posebne ukrepe za lokalizacijo epidemije. Na srečo so odkrili, da se da bolezenski razvoj v drugi fazi še ustaviti s posebnimi psihote-rapevtskimi prijemi. Nekateri od tistih (na srečo redkih), ki so že prešli v tretjo fazo, so naredili samomore, nekateri pa so po-stali agresivni in so jih morali premestiti v
zila širjenje epidemije (ki bo sicer imela hude posledice tudi za go-spodarstvo, saj bodo TaiwanNet morali znova vzpostaviti in inštalirati), saj bi se virus zlahka razširil tudi na Internet, kar bi pripeljalo do nezaslišanih posledic. Nova doba računalniških komunikacij in virtual-ne resničnosti nosi torej s seboj cel kup re-snih težav, lahko samo upamo, da se bo strokovnjakom v prihodnje posrečilo obv-ladovati take izpade in da se računalniške mreže ne bodo spremenile v prostor med-sebojnega obračunavanja in virusne vojne.
BOŽIDAR M. ŠEGA
V STAVBI BIVŠE ISKRE STRAŠI
Straši v Iskrini bivši stavbi. Tako vpijejo direktor in tajnice, vpijejo tudi drugi sodelavci. Kaj se je zgodilo? Nič, le gora marsovcev je hodila mimo vrat v onostranstvo, da bi videla in spoznala. Kajti vera v spoznanje je močnejša od nagona, upanja in hrepenenja, sreče, radosti in vere, solz, poti in zaveze, vse to so spoznavali naši strahovi. Direktor pa še kar vpije, tajnice pa se gugajo na fotelih, iz rok pa brzijo vlaki nesreče.
ČRNO ZLATO V STUDENTSKEM NASELJU
Pri okopavanju vrtička je v Rož-ni dolini živeči gospod M. naletel na naftno žilo. Nemudoma se je predal sanjarjenjem o oddaljenih planetih, a se takoj zopet streznil. Stekel je na Geodezijski inštitut in na vse grlo skandiral Prešernovo Zdravljico. Spet se je streznil. Obvestil jih je o odkritju. Rezultati raziskave inštituta so pokazali, da je količina primerna za črpanje. Za postavitev vrtine pa bo potreb-no porušiti tri stanovanjske bloke. M. je ugledal lepega šarmerja Mi-rana. Skušal ga je doseči in ste-gnil je roke proti nebu. Toda hla-
stal je le po zraku. Spoznal je, da Mirana ne bo nikdar dosegel in da bo ta vedno bival le v njegovem duhu.
Medtem so gradbeniki pričeli z delom. Ravno so pritekli prvi hekto-litri nafte, ko se je glavni inženir Franček N. postavil v mačistično pozo in pričel vreščati: Jaz sem Kozmični Anarhist, Ivan Karama-zov, Joseph K. , ki ga napajajo mi-lijonvoltni elektrošoki. Streznili so ga.
Tedaj so kot listje priveršale nune in najbolj rahločutni so slišali glaso-ve.
SLOVENSKA VOJSKA SE JE SPAJDAŠILA Z ŽUŽELKAMI
Slovenska vojska je res vojska. Pri svofih vežbah iz
zemeljske podrasti, ki fo vodi znani biolog dr. Ferčan. Ko
se piazijo fantini po grapah, spoznavajo žuželke: pikapo-
lonice, žužke, prijetne gosenice in vrsto drugih živalic. Ko
gredo prijazni fantje skozi grmovfe fitn prifetno nazdra-
vljajo, se z njimi pogovarfafo in so skratka zelo zelo
veseli in dobri. "Kako čudoviti so ti vojaki," vzklikne
pikapolonica. "In tako postavni"
odgovarja žužek. Vofaki pa se
smehljajo in so zelo zelo ponosni,
da imafo za prijatelja kar vso
naravo in njeno živalsko
kraljestvo. "Živeli naši fantje"
zakliče zbor členonožcev. "Živio!"
odgovarja vsa narava in odtnev se širi prekq gora.
V BRETANIJI JE NEKAJ GNILEGA
Janko in Metka, štu-
denta sicer, sta kradla
jabolka. Bela jabolka,
rdeča jabolka, sence
vsakdanjih tolp.
Nikoli se nista vrnila
iz tatinskega pohoda.
Le kje sta? V Breta-
niji, se čuje odmev iz
daljnih gora.
MLADI GENIJII
Ze dalj časa ljudi, še posebej upo~ kojenko Micko, vmemirja vpra-šanje, zakaj so študenti filozofske fakultete uspešriejši pri svojem štu~ diju kot drugi smrtniki. Saj so prave tate ma-te. Vsaka b! če-bela z njimi le norela, v disku se vrtela, Tudi pri Štpdiju so odlični. 0dgo~ vor na uganko je preprost, skriva se pod sliko A,B ali C. Odločite se za mo Izmed treh rešitev: Luč ga je razsvetlila, Stane Brovet, Žinga ga. Odgovore pošljite na uredništvo Tribune (trač sekcija), najka-sneje do 24. marca 1995. Srečni trije izžreband bodo prejeli izvod Hemiit-gwayeve knjige Zbogom orožje.
samoptojna prčkmurska
iPUBLiKA
aji teden je fcil na"oBiS*u P^CMoVenskem zunanjem mini-stru pos&bni odposlanec prek-mursk^a kneza Zoltaftp Tret-jega Brfe Zem^e. Podro%riosti njunega pogovora niso znane, iz zaupnih virov smo uspeli izve-deti samo to, da je Samostojna Prekmurska Republika zaprosi-la za zacasno lastništvo Kluba K4, kamor bi preselili zaklade, prinešene iz Amerike. Zgodovi-narka Juliška Gezarič namreč trdi, da so Prekmurci zadnji ostanek izginulega azteškega kraljestva. Ljubljanski vladi so v omenjenem prostoru vsekakor ljubše mumije kot divjajoča !.mladež. Študentska vlada se je pcljub neuradnosti dogcvora že feritožila.
KOZMICNI ŠTUDENTI
Na Ijubljanskih fakultetah
je ž« vsak tridcscti štadent
kozmopolit, saj pluje v
lastnem
kozmosu.
Posamczni
sorodni
kozmosi $c,
pov«zaj«jo v
odiseje inl
ustanavljajol
svoja društva. Eno takšnih
je tudi The Untachables.
Člani tcga društva živijo v
izbranih trojkah, nosijo I«
črno in jejo lc črno (npr.
black puding). Blodijo po
galaksiji in pričakajejo
odrešitev. Dcz. Glavobol.
Obvezna cigarcta.
Odr«šitev je Ijubczcn.
Nekdo predlaga prebranac
na študentske bone. So
satcliti ti študcnti. So
vitezi vodnarjcvc dobe.
STUDENTE VE6ETARIJANGE SO ZAPRLI
Jeseni je večja skupina študentov rabutala na njivah. Rabutali so krompir, koruzo in druge jesenske pridelke. Zakaj so jih rabutali? Ne ve se. Morda zato, ker je vedno znova na pohodu hudi in predrzni mesar, ki kolje živino in jo vozi v mesto, kjer reke Ijudi zauživajo potoke krvi in jedo čevapčiče s ečebulo. "Ne bomo tega dopustili," so dejali v en glas in pokradli vse. Tako je čez noč na-stala vas iz koruze, dimnikov iz krompirja, potke med hiškami pa so postlali z rmanom in rožmarinom. In bili so srečni. Srečni, da so tu, kjer ni mesa, kjer ni sovraštva. Potem pa je prišla policija in porušila vas iz pridelkov. Po uspešni akciji so policaji prepevali Zdravka Čoliča in pekli okusne pleskavi-ce sa kajmakom. Vegetarijanci pa so v kletkah hirali, dokler ni prišel veliki črni bik, ki jih je odnesel v sadno nirvano.
SLAWOMIR MROŽEK
SPECA KRALJICNA
Na postelji sredi cvetlic, pod kri-stalno vitrino, je spala Speča kral-jična.
Bila je lepa, dobra in pametna, toda njene vrline so spale skupaj z njo. Spala je in spala, kot da ne bi obstajala. Samo njena lepota je sija-la skozi prozorno vitrino, njen ime-niten značaj pa je bil že od davnih časov pogreznjen v spanec. Okrog nje so se zbirali dobri škratje in \o branili pred razbojniki in divjimi ži-valmi. Vedeli so, da se ji sme pri-bližati samo Popotni kraljevič. Nihče pa ni vedel ali bo kraljevič prišel ali ne.
In kakšno je bilo njihovo veselje, ko so nekega majskega jutra uzrli kraljeviča, ki se je po srečnem naklučju znašel v teh krajih. "Semkaj, semkajl" so klicali in že dvigali kristalni pokrov.
Kraljevič se je približal. Pogledal je kraljično in ugotovil, da je zelo lepa. Nagonsko se je sklonil in \o poljubil na njena rožnatobleda usta. Prav tako kot je bilo predvideno.
Kraljična odpre oči, se prebudi in nad sabo zagleda sklonjenega kraljeviča. Objame ga okrog vratu, škratje pa plešejo od veselja. In tudi od zadovolj-stva, da se je končalo njihovo dežur-stvo pri kraljični in se bodo končno lahko posvetili svojim opravkom.
Ko so škratje odskakljali stran, je kraljevič še naprej vztrajal v kraljični-nem objemu, ona pa ga ni izpustila. Ker ga je začel boleti hrbet, se je neopazno usedel na rob kristalne postelje, a bil še vedno sklonjen nad kraljično, ki ga je še vedno objemala - pravzaprav njune-ga položaja ni mogel spremeniti. Zato je čez nekaj časa vprašal:
- Kaj bova zdaj?
- Zdaj bova za zmeraj ostala skupaj, je odgovorila kraljična.
- Za zmeraj? se je začudil kraljevič.
- Seveda. Kaj me nisi zato prebudil in poljubil na moja rožnatobleda usta?
-   Ampak,  moja kraljična,  to  bo strašen dolgčas.
- Ne razumem, o čem govoriš. Temu se vendar reče sreča.
Kraljevič se je zmedel in ni več raz-pravljal, ker se mu ni zdelo pomembno. Dokler ni čez nekaj časa spet poskusil, vendar z namero, da svoj lasten pogled predstavi bolj objektivno.
-   Vidiš,  moja draga kraljična, v nekem smislu se s teboj popolnoma strinjam, ampak dejansko je stvar taka:
jaz sem Popotni kraljevič. Sem progra-miran, kar pomeni, da je moja usoda določena tako, da potujem po svetu in iščem Speče kraljične. Brž ko zagledam kakšno Spečo kraljično, se ji približam in \o poljubim na njena rožnatobleda usta. In ona se prebudi, ampak kaj po-tem - to ni več moja skrb. Zato bi mo-ral spet oditi na pot.
-  Kakšne Speče kraljične?... Jaz sem vendar Speča kraljična.
-  Seveda si. In to resnična kraljična, ampak ne speča. Ti ne spiš več, me-dtem ko so druge ubožice še vedno po-greznjene v globok spanec >'n r^^io na prebujenje.
Kako druge? ; tako zaprepaš^ hotel nada1'
-  Ah, t?                      >wi...     Ji.. y.
Kralji                .adovoljlia s tem ne-
popolniu           orom, saj je bila, kot
vemo, pameu.a. Le da je tokrat ona nameravala predstaviti kraljeviču svoj lasten pogled bolj objektivno:
-  Prav imaš, da sem kraljična in da nisem speča. Zbudil si me in zdaj ne bom več zaspala. Ampak, če boš že odšel in me zapustil, povej mi, s kom pa naj bom potem, in kaj naj naredim?
Kraljeviča je zaskrbelo.
- To je res problem in vse bolj se mi zdi, da je to žalostna pravljica. Avtor naju je je programiral tako, da poteka vse v najlepšem redu samo do določe-nega trenutka, potem pa se začnejo težave. Ostaniva torej v tem položaju in mogoče  se  bo  avtor premislil,  kaj skrajšal, kaj dodal, kaj spremenil... In stvar se bo zjasnila.
Tako je govoril kraljevič, čeprav ga je bolel hrbet, a je vseeno razumel kraljič-nin položaj in z njo iskreno sočustvoval.
Zato sta ostala skupaj, vendar kraljična ni bila srečna, ker ni bila prepričana ali bo kraljevič vselej ostal pri njej, on pa ne zato, ker ni vedel, če bo lahko odšel. Nakar je čez nekaj dni rekel:
- Prižgal bi eno, vendar mi je zmanj-kalo vžigalic. Mi dovoliš, da skočim po vžigalice?
- Pa se boš vrnil? je vprašala kraljič-na, ker je bila pametna.
-  Seveda se bom. Samo po vžigalice in nazaj. Strašansko se mi kadi.
Kraljična se je zamislila. Po eni stra-
ni ji je njena pamet narekovala previd-
nost, po drugi strani pa je njena dobro-
ta - bila pa je, kot vemo, dobra - po-
Točala, da se ji je kraljevič, ki je bil
pno potreben nikotina, zasmilil.
>akaj bi torej mučila svojega ljubljene-
ga? Zato je rekla z žalostjo, saj se njena
pamet in dobrota nista ujeli:
- Pojdi.
Kraljevič je odšel. Res se mu je kadi-lo in res je potreboval vžigalice - v tem pogledu je govoril resnico. Vsaj do neke mere... Upal je, da bo s pomočjo te del-ne resnice povsem pomiril svojo vest. Drugače pa je bila to popolna laž. Torej je kraljevič upal, da se bo s svojo delno resnico nekako odkupil očitkom vesti za popolno laž. Zaman, seveda.
Kako jalovo je bilo njegovo upanje, se je prepričal takoj. Za kazen se je namreč spremenil v žabo - v ostudno krastačo.
In krastača bo moral ostati tako dol-go, dokler ne bo v drugi pravljici srečal neko kraljično, ki bo imela tako dobro srce, da ga bo - kljub plazilčevi ostud-nosti - poljubila s svojimi rožnatobledi-mi usti na njegovo sluzasto kožo. Šele tedaj se bo spet spremenil v kraljeviča. PREVEDEL KLEMEN PISK
ZNANKA
SILVA ODRGLIN
SOSEDNJE ULICE
Ko sem stopil v njeno kuhinjo, me je takoj prevzel njen vonj po trohnobi. Po-zabljena, dehteča gmota je ležala v razli-tem olju; na štedilniku je bilo smrdljivo neocvrto jajce, drobcena miška je glodala gnilo človeško telo. Pes je čutil breme lakote in smrti, jokal je in tulil ter me gle-dal z mokrimi očmi.
Včasih je bila Silva bolj živa. Zavzeto mi je pripovedovala, kako so ji otroci za 8. marec poklonili šopek rož in se ji zahvalili za prečute noči. Njene oči so bile takrat rumene trobentice; bolj ko si igral nanje, lepše so ti pevale o sreči in radosti življenja. A takšni trenutki navdušenja so bili redki. Resda ji je včasih kakšen bivši prvček-črvček, ki je odrastel v boga-tega privatnika z jahto, podaril stekleni-co Veselega Martina, a to je bilo zrno ko-ruze, ki ni moglo poplačati vse njene lju-bezni. V svoje delo je vložila skrajni na-por. Celo leto je varčevala, da je lahko kupila otrokom ob zaključku šolskega leta Poezije doktorja Franceta Prešerna.
Koliko šolske krede je šlo skozi njene roke! Vedno je sama brisala tablo in po-spravljala razred. V tujini je kupovala najboljša čistilna sredstva, da se je potlej njen razred svetil kot srebrni čeveljček. Ni je bilo bolj zavzete učiteljice v Razdrtem v vsej zgodovini njihove šole.
A njeno prirojeno milino in dobroto so
slabo poplačevali slabi ljudje. Za norico so jo imeli, ji rabutali slive in se norčevali iz njene zunanjosti. Barabe. Mlinski kamen bi jim bilo treba obesiti okoli vratu. Tako je v zadnjih letih pred upokojitvijo zgubi-la tudi avtoriteto v svojem razredu, kjer so jo vseskozi spoštovali. Sir od malice so ji metali v tablo, jo pljuvali in obmetavali s papirčki. Ostarelo revše se je skrivalo pred škodoželjnimi prvošolčki. Vseeno so njena usta prosila ravnatelja:")anez, Janez ne upokojite me!" 17. marca 1991 so jo upo-kojili, Silvo Odrglinovo. Z majhno pokoj-nino in žalostjo v srcu se je prebijala iz dneva v dan. Spominjam se, kako sem ji večkrat prinesel kakšen priboljšek, a je dobrota, kakršna je bila, vse dala svojemu psu Aronu.
0 Silva, odpusti nam, tudi meni, da ni-sem znal ceniti tvojega dela. Glej, po eno-letmen premoru sem pred enim mesecem zopet stopil v tvojo kuhinjo. A tebe ni bilo več tam. Odšla si v večna lovišča, kjer ti najhrabrejši Indijanci pojejo v koru pe-sem življenja. Pustila pa si nam svoje trohneče, smrdljivo telo, znamenje, kako je vse naše delo in življenje prazno, v ko-likor ne strežemo večnim vrednotam, kakršno utelešenje si bila ti, Silva Odrgli-nova, vaška učiteljica prvega razreda iz Razdrtega.
PIŠE CLAUDIO TIHONOV
NOVE BIOLOSKE VRSTE:
KAČA KOKODAČA
Reka se spreminja vzdolž svojega toka in tem spremembam sledijo spremembe živalskih in rastlinskih združb. Zivali v zgornjem toku so se zelo dobro prilagodile rečnim razmeram. Da bi jih vodni tok ne odplavil, se nekatere pričvrstijo na mahove, druge pa imajo sploščena telesa in se gibljejo večinoma po površini kamnov, kjer vodni tok ni tako močan. Spodnji tok široke reke je povsem drugačen življenjski prostor: upočasnjen je in mulj ustvarja gosto blato, na katerem uspevajo različne vodne rastline in v ; katerem je odkrilo 5. januarja 1995 Slovensko i študentsko biološko društvo SŠBS tudi v Slove-niji do leta 1993, ko jo v svetu prvi odkrije John 0'Harisson v avstrijskem blatu, neodkrito kačo kokodačo. Krivo je bilo seveda blato, v katerem preživi kokodača večino svojega življenja. Le '  komu bi se zdelo pametno riti po umazanem
blatu, četudi študira bilogijo?
i              Kača kokodača je vesela žival. Če je tre-
\ ba, včasih celo spusti kakšno ličinko iz svojega
i gobca, če jo le-ta zavzeto prosi. Prehranjuje se
| z ličinkami in mladiči svojih kolegic in kolegov
v blatu. Po naravi je samotarka. Le v času
parjenja preživi skupaj s samcem nekaj tednov
r dokler ne izvali mladičev. Njena posebnost pa
\ je njen kurji glas. Kadar znese jajce, zakoko-
daka in se nasploh obnaša kot kokoš. Po eni uri pa je spet prava kača. Znanstveniki trdijo, da je morda prednik kokodače divja kura Hercius Mobile, a to ostaja le kot hipoteza.
Zenkrat tega pojava znanstveniki še ne mo-rejo razložiti. Morda bo SŠBS s svojim marlji-vim delom doseglo to, kar ni uspelo ameriškim, nemškim in avstrijskim znanstvenikom.
Kačo kokodačo so do sedaj odkrili Ie v sre-dnjeevropskem prostoru in pa v Kongu. Vendar pa obstaja neka razlika med kačami v Kongu in pa med kačami v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Kokodače v Kongu so zelo strupene. Nekaj Iju-di je tam že umrlo zaradi njenega ugriza. Ker so se jim zaradi njihove strupenosti izogibali, niso opazli, da gre za novo spedes, ki se razlikuje od vseh drugih kač po svojem kurjem glasu v času valjenja. To so lahko ugotovili šele ob primerkih srednjeevropskih kač, ki sploh niso strupene, ampak zelo prijazne, čeprav se po zunanjosti ne razlikujejo od kokodač v Kongu.
Sedaj se postavlja vprašanje, kako so odkrili istovetnost kokodač v Kongu s kokodačami v srednjeevropskem prostoru in pa zakaj je med njimi takšna razlika v strupenosti. S temi stvar-mi se je veliko ukvarjal John 0'Harrison. On je bil tisti, ki je prvi v avstrijskem blatu odkril ko-
kodače. Usoda pa ga je peljala tudi v Kongo, kjer njegov brat misijonari. Opazil je čisto po-dobno kači kokodači kačo. Hotel jo je prijeti, a mu je brat p. Jack 0'Harrison še pravočasno preprečil prijem. Z raznimi pripomočki je Har-risonu le uspelo raziskati bistvene lastnosti kokodač v Kongu in te izsledke je primerjal z iz-sledki raziskovanja kač kokodač v srednjee-vropskem prostoru. Ugotovil je, da povzroča strupenost kokodač v Kongu tamkajšnja vroči-na, ki se v zmesi z vlago (opoldanski nalivi na Ekvatorju) pretransformira v telesu kokodač v rupinin, smrtonosni strup. Še vedno pa O'Ha-risson raziskuje, čemu dobijo kokodače ob valjeniu kokošji glas. K sodelovanju je povabil tudi SSBS in vsa slovenska javnost upa, da se bo slovenska znanost uspešno promovirala preko SŠBS.
PSIHOLOG MIRAN ODGOVARIA
Gospod, moj Bog in ti moj jaz, naj danes razkrijem svoj obraz; ko za pusta se vsak rad našemi, želja ni mi, slediti tej temi, se v gnilobi človeški svoji želim kot Prometej prodati sebi takšen kot bil sem vedno, mrk, zakompleksan, mož hinavec. Čeprav sem psiholog Miran lahko problemov sto vam dam. Če povem vse grehe moje, to ni lepo, banalno to je. Zato nakažem le naj kikse, kjer se ne uporablja moralne ikse. V cerkev hodim, molim Boga, me učijo dobri strici vedno, da kletvina človeka preveč izpridi, rdečkaste strahove revež vidi ponoči - če tvoje oko je budno. A na žalost, ko sonce vzide, vozna karta pod roko ne pride sestra zaspano me gleda čudno, revše nahrulim s kletvo italijansko kar z ustmi švigne, ven mi špricne, dvakrat, trikrat, nikoli nič. Res, reči moram: To je hudič! če moj jaz je jezen tič. A na večer ponavadi pihne mi morala pa potem tesnoba, se mrk zaletavam v robnike, pijem pivo, vpija žganje goba, za večerjo tlačim si slanike. Trpinčim sebe kot Hitler Žide, na jezik kletev še večkrat pride. Se jokam, morda napišem poezijo, dokler molit ne začnem Elijo spet ko včasih, ko srečen skakal sem po tratah svetlih in bil ne mrtev, ampak večen. Spovem se grehov, nians je belih za zvrhane spet koše -mi punca vsaka je bodoča žena, a kaj ko za mano gleda ne nobena. Verjetno kriv moj nos, ki kriv je iz profila - ko vrtam v ogledalo se, sem živčen potlej, ne več iskriv. Nobeno bode dekle z mano spalo po poroki, ker poroke pač ne bo, ker od rojstva strah ganja me pred vsemi ženskami hudo. Starejših se bojim tudi moških, in berem rad revijo Kih, soseda moja je Bernarda, jaz sem štel, ti pa loviš.
psiholog Miran, 21 let
Miran: Dragi psiholog Miran, zelo sem vesel, da si mi tudi ti razodel svoje lastne težave, saj bova le tako skupaj ob iskrenem zaupanju prišla do rešitve problema, ki je tako moj kot tvoj cilj. Verjetno ti je bilo zelo težko razodeti vse svoje slabosti. Malo jih je tako pogumnih, kot si ti. Veš Miran, to je zelo lepo od tebe. No, no, pridi bliže. Kar poleg meni se usedi. Veš Miran, moraš premagati ta strah do starejših moških. Veš, rai ti čisto nič nočemo. Mi te imamo radi in zate skušamo storiti le najboljše. Samo zaupati mi moraš.
Veš, Miran, pri tebi je čutiti manjvrednostni kompleks. Misliš, da si slabši od ostalih. Želiš si ljubezni, želiš biti Ijubljen. Potrebuješ ogromno lju-bezni. Ja, kar izjokaj se. Ta ciničnost, ki seva iz tvojih člankov, je prav posledica te ljubosumnosti po ljubezni, ki je nikoli nisi bil deležen. Iz vseh
stvari se norčuješ, ker jih zaradi svoje otroške nevoščljivosti ne poseduješ sam. Kar pomisli, kako trd si pogosto do žensk. In to zgolj zato, ker se bojiš, da ti morda ne bi vrnile prijaznosti. Hočeš jim biti enakovreden. Ko si bil mlad, si trosil lju-bezen povsod naokoli. A ni bilo plodne zemlje, si misliš, kjer bi vsaj eno samcato seme oplodilo. Miran, motiš se. Ona te še vedno ljubi. A ti ne maraš za njo. Njena koža se ti zdi prehrapava, njen obraz drugačen, njene noge prekratke. Ona pa vzdihuje. Njene ustne kličejo. Želi si ljubezni. S teboj. Ne govori, da te nobena nemara. Ona bo vedno tu. Samo zate. Glej, Miran, svetlo nebo, ski pool, Ona te ima rada, imej jo rad tudi ti in ji daj čučka na balanco svojega kolesa.
Kokodajs;
kokokokokokokokokokokokokokokokoko-kokokokokookokokkokodajs,
kokkokokokokokokokdajs - kokokokokoko-kokdajs!
Kura, 17mesecev
Miran: Ja, saj vem, da si znesla jajce. Pridna pu-tka. Moja draga kura! Ne smeš biti takoj užaljena, če ne pohvalim vsakega tvojega uspeha. Jaz nisem tvoja komunala ljubezni.
Ne nosiš jajc zaradi mene, ampak zaradi sebe. S tem koristiš le sebi, to je dobro le za tvoj duhovni napredek. Meni je čisto vseeno, če mi nikoli več ne neseš jajc. Si bom pač kupil drugo kuro.
Prevajalecje prevedeh Kokokokokokokokoko-kokokokokokokokokkokokokokokokokokokoko-koko kokokokokokokokokokokokokokokokoko-kokokokokokokokokokokokokok okokokokoko-kokokokokokokokokokokokokokokokokokoko-kokokokokoko kokokokokokdajs. KURA (mu samozavestno odgovori): KOKOKO-KOKOKOKOKOKOKOKOKOKOKOKOKOKOKOKO-KOKOKOKOKOKOKOKOKOKO. Prevajalec (pobegne).
PSIHOLOG MIRAN (jezno): Kva se pa to prav. 17 mescev sem te redil, zdej me boš pa tle zezava u glavo.
KURA (ga silovito kavsne v čelo). PSIHOLOG MIRAN {učinkovito)-. Sam zgin mi, baba hudičeva, če ne tem tko čez ograjo vrgu, poj tem pa še skloftov ko mrjasca, prekleta črvožderka. Kura (išče zlato zrno).
PSIHOLOG MIRAN (nežno) : Poglej še pod vzgla-\\tm.(Se zgrudi)
Od neba sem mrak hiti.
Le še tam iz daljave
prihaja kokoš -
ona išče zlato zrno.
(Zastor pade)
Beseda glavnega in odgovornega urednika ob smrti Psihologa Mirana:
Velika žalost nas je doletela v tem prelomnem času, ko se slovenska država trudi postaviti na svoje noge. Izgubili smo njega, ki nam je v dežev-nih popoldnevih krajšal čas, da smo solzo pretalili v smeh, se razigrali in nad življenjem več ne jamra-li. 0, ti gromozanski torpedo, ki si nam odpeljal psihologa, naj te nemška podmornica sesuje v po-zitivno nulo!
Duhovnik: S kostmi in kitami si ga sklenil, obudi ga Gospod poslednji dan. Psihologova žena: Miran, Miraaaan, Miiiiiiiran, kam odhajaš?
Duhovnik: Nebeška rosa naj rosi tvojo dušo. Psihologov sin: Atek, kaj greš tja spod pod rušo?
Vprašanja za psihologa Mirana pošljite na naslov:
Tribuna
Kersnikova 4
61000 Ljubljana
s pripisom: Psiholog Miran.
Tam je temno in te bodo črvi zgrizli. Zbor pevcev: Smrt je Božja dekla, vse mori, kosi... Psihologova hčerka: Atek, kaj greš tja pod rušo. Tam je temno in te bodo črvi zgrizli.
Glavni in odgovorni urednik Tribune: Zdej je pa dost te zafrkancije. Se boš tlele šu ene meta-flkcijske prijeme, osu frdaman. Kdo bo pa to brav? To je počenov že Mel Bruks, pa Aleksa, a ti mislš das Mel Bruks? Tim jest dav Mel Bruksa. Tem tko čez ograjo vrgu, da nauvš več vedu kje si doma!
Prišlo je do tehničnih motenj v vaši zavesti. Naj vam naše zagotovilo, da se kaj takega ne bo več zgodilo, prežene trenutno jezo nad zmede-nostjo svoje lastne zavesti. Kura:Kokokokokokokokokokokokokokokokoko-kokokokokokokokokokokokokok okokokokoko-kokokokokokokokokokokokokokkodajs! Miran: A ni bilo plodne zemlje, si misliš, kjer bi vsaj eno samcato seme oplodilo. Kokoš, motiš se. On te še vedno Ijubi. A ti ne maraš zanj. Njegova koža se ti zdi prehrapava, njegov obraz drugačen, njegove noge prekratke. On pa vzdihuje. Njegove ustne kličejo. Psihologova hčerka:
Naslednje jutro v dušo pihne
mi morala pa potem tesnoba,
se mrka zaletavam v robnike,
pijem pivo, vpija žganje goba,
za večerjo tlačim si slanike. PSIHOLOG MIRAN Ijezno): Kva se pa to prav. 17 mescev sem te redil, zdej me boš pa tle zezava u glavo. Prevajalec (pobegne).
VEGE
Aplavz: šibak.
Eden izmed gledalcev zavpije: Bravo! (A se kmalu iz sramote skrve!) STRAŽA NA POMOC ZAVPIJE! Gori, gori, pa nič se ne kadi!
ENDE ??7?7??77???777?77?7777?777
THE END
nECEPTlTETB
NASI POSLUSALCI
CESTITAJO 1N POZDRAVLJAJO
Najprej vas vse prav lepo pozdravljam v tem kuharskem kotičku. Z združenimi močmi bomo poskusili obuditi stare recepte naših babic in tako skušali izboljšati stanje študentskih želodcev. Naj da ta kotiček hi-
ter odgovor na vprašanje "kaj bom danes skuhala". Preden pa pričnemo s kuho, še en nasvet: kdor hitro kuha, je brez trebuha. Trebuh pa je simbol zdravja in sreče, zato kuhajmo poča-si in s preudarkom.
Danes bomo pripravljali mlečno kašo. Vzemi najpoprej iz svoje omare četrt Iitra kaše (to je približno ena skodelica) in jo prelij s toplo vodo, nato pa še z mrzlo vodo. A si naredila tako? Potem si najdi en lonec in vanjo daj to očiščeno kašo. Vlij v lonec pol litra vode in kuhaj na vročem ognju 10 do 15 minut. V kiperbuš daj ved-no kakšno večje poleno, da se ne boš prehitro utrudila, ko boš morala vsako minuto nalagati orehove trske. Ko je kaša kuhana, odlij vodo stran: v lijak, v školjko, ne pa na cvetlice, ker jih lahko popariš.
Zdaj pa pride najtežji del. Kaši prilij 1 liter toplega mleka, jo nekoliko osoli in kuhaj še četrt ure. Vmes lahko bereš kakšno Iahko čtivo (Kekec nad samotnim breznom, Vike Viking). Potlej pa kuhano kašo stresi v skledo, jo potresi prav malo s cimetom in sladkorjem all pa z nastrgano čokolado, pa tudi z medenjakovim nastrganim kruhom.
Mi smo kuhali kašo v vodi. Kaša pa je seveda okusnejša, če jo kuhaš kar v mleku. Samo to je problem, ker kaša ni vsaka enaka, ena popije več mokrote kot druga. Tako se lahko zgodi, da potem, ko si kašo skuhala, o mleku ni več duha ne sluha, ker je kaša vsega popila.
Potlej se usedi lepo za mizo in jej z žlico. Žlica naj bo čista, ker se dru-gače lahko prenesejo nate bacili. Mlečna kaša je zelo zdrava jed, še zla-sti je zdrava za otroke. Tako so moj rajnki oča vedno djali: Mlečna kaša, otročja paša. Je dobra za lase in za brihtno glavo. Dober tek!
Dragimami, teti, babici
Ivanki Menih želijo še
veliko srečnih trenutkov v
okviru svoje družine sin
France, Jožica, Minka,
nečakinja Tina; vnučka
Marko injurepaji
pošiljata še šopek polfub-
čkov. Najji polka Lojzeta
Slaka Na vrtiljaku
razvedri srce.
CLAUDIO TIHONOV
UBIL TE BOM!
smrtonosna povest
Butasti bralec, katerega oči so se ustavile na tem trapastem tekstu, ki ga avtor piše zgolj zara-di honorarja, ubil te bom. Nisi vreden, da živiš. Koliko dobrih knjig je v knjižnicah po vsem sve-tu in ti mi greš brat takšen trač! Tolstoj, Do-stojevski, Musil so se trudili vse življenje, da bi iz tebe naredili Soveka! Virtuozi klasične glasbe vadijo po 8 ur v svojih zatohlih sobanah, a ti se zmrduješ nad njihovo glasbo in poslušaš rajši dvotonske skladbe! Samo zato, ker si tako len, da se ti sploh ne da razmišljati! Butelj. Ti, ki žreš najbolj mastno hrano, puhaš vase smrdljiv dim cigaretne lokomotive in se nacejaš z alkoholom, edino ti si tisti stvor, gnojna bula, žaltavo maslo, ki ga je treba sežgati. Imate svojo stranko, kajne? Organizirani ste tako kot najboljša mafijska or-ganizacija. Vam bom že dal vetra. V tej svoji povesti vam napovem vojno.
Fair playa ne bo. Poznam vas dobro. Želite mi priti izza hrbta in me obstreliti, da se bom pla-zil kot kača v raju vse dni svojega življenja. Kva je? Kva pa buljiš v mojo povest? Kar rolaj se. Saj se ne boš dolgo, ker napovedujem prvo discipli-no, v kateri se bo pokazala vaša fizična nemoč:
OBMETAVANJE S TUJKAMI
Jaz sem oseba A, ti, plesnivi bralec, ki zreš v ta smotan tekst, si oseba B. Greva se štiri
nize. V vsakem nizu povest prva ser-vira tujko. Nasprotnik mora odgovo-riti s tujko, ki se začne na isto črko. Časa ima eno minuto. Zmaga tisti, ki pove daljšo tujko. Smotani bralec, svoj rezultat sproti piši na prazne črtice, prav tako štej točke. Ce boš goljufal, te bom na gobec.
\
odgovoriti na vprašanje, dobiš točko, drugače
dobi točko smrtonosna povest. Časa je le eno
minuto za razmislek.
1. vprašanje:
Katero      je      glavno      mesto      Italije?
Rezultat: A:
B:
2. vprašanje:
Kdo je napisal prvi slovenski sonet (ni bil
Prešeren,     ne    Vodnik)?____________
Rezultat: A:
B:
KVIZKOTEKA
Postavil ti bom tri vprašanja. Če boš znal
3. vprašanje:
Kako se je pisal oče Jane Fonda?
Rezultat: A:___  :  B:
Rezultat po dveh igrah: A:___ : B___
(Nadaljevanje prihodnjič)
ČARAJMO S ČARODEJEM NOGAVIČARJEM
Hello, my friends! Actually mv name is not "Carodej Nogavičar", but Dr. Stockingson. My famous tricks have been translated into many world lan-guages, among them into Slovene, Li-thuanian and Estonian. Your magazi-ne Tribuna has just bought off the ri-ghts for translation, which are not -according to mv popularity - expensi-ve, as probably some of you might think. Now, lefs have a look at wnat Fve prepared for you today!
Karta za ušesom
Preden pridejo gledalci, si karto stlačiš v rokav. Paziti moraš, da jo dobro pričvrstiš, da ti ne bi slučajno padla iz rokava. Potem vsto-pi občinstvo. Enega od njih prosiš, da premeša komplet 48 kart (pravzaprav jih je samo 47, ker je ena karta v rokavu), nato pa mu rečeš, da naj prešteje karte. Ko ugotovi, da jih je samo 47, sežeš za njegovo uho in urno vzameš karto iz rokava. Potem na veliko začudenje gledalcev rečeš: "Glej, glej, kaj pa dela ta karta za tvojim ušesom?"
Karta v avtomobilu
Preden pridejo gledalci karto položiš v avto na dvorišču. Avto zakleneš. Po prihodu gledal-cev prosiš nekoga od njih, da premeša komplet 52 kart (pravzaprav jih je samo 51, ker je ena karta v avtomobilu na dvorišču), nato pa mu rečeš, da naj karte prešteje. Ko ugotovi, da jih je samo 51, rečeš: "Pojdite z mano!" Gledalci vstanejo in gredo za tabo na dvorišče. Na njihovo veliko začudenje odpreš avto in po-kažeš karto, rekoč: "Glej, glej, ste videli, avto jebil zaklenjen!"
Lebdeča steklenica
Preden pridejo gledalci, se dogovoriš z
umrlimi sorodniki, da bodo uporabili svojo nadnaravno moč in ti pomagali pri izvedbi trika. Ko gledalci vstopijo, rečeš: "Glejte, jaz sem Bog in ta steklenica bo lebdela v zraku!" "To pa ne verjamemo!" vzkliknejo gledalci. In res, nekaj časa z rokami krožiš nad stekleni-co, ki se po posredovanju duhov vzdigne in lebdi v zraku. Gledalci osupnejo in poklek-nejo pred tabo, ti pa vzklikneš: "Ker ste vide-li, verjamete. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!"
Trik zjcgci
Potrebuješ tri jajca. Najprej v posodo naliješ olje, lahko pa jo tudi premažeš z mastjo ali surovim maslom. Postaviš jo na plinski štedi-Inik in jajca elegantno ubiješ tako, da počasi spolzijo v posodo. Ogenj na štedilniku ne sme biti premočan, saj bi se sicer beljak neenako-
merno razporedil po posodi, rumenjak pa bi preveč otrdel. Če se beljak zadržuje ob ru-menjaku, ga z vilico namestimo na pravo me-sto. Rumenjaki se ne smejo dotikati med sabo, ker obstaja nevarnost, da pride do zlitja njiho-vih jeder (fuzija). Kdor si želi slanih jajc, naj jih že med kuhanjem posoli, kdor pa ne, naj jih ne posoli. Kdor si želi vegete, naj jajcem doda eno žlico vegete, kdor pa ne, naj ne doda ene žlice vegete. Po približno treh minutah so jajca gotova. Jajca pojej, saj si si jih po napornem čaranju vendar zaslužil!
!:,.Sj:s!iiS;|:S:: :';;::??P;;:|K;::fi:v:'.:.'      : ¦'"     ¦¦:.!.'.:.: V   ' ' :':