314
Gospodarske izkušnje.
O gnojenji travnikov. Zelišča po travnikih, kakor vse druge rastline, srčejo živež iz zemlje po koreninah, zlasti večidel pe-pelnatega živeža in gnjilca imajo iz zemlje. Zato se mora na to gledati, da gnojenje res do korenin pride. To se doseže z gnojem, ki je droben in se lahko razdeli v male drobce, da dez njegove živežne delce lahko razgreši in pod zemljo spravi. Nerazgrešljivi ostanki pa se morajo naglo v prst spremeniti in se pri vrhu korenin s prstjo zedinijo. Iz tega je samo po sebi očitno, kateri gnoj da je najboljši in najbolj naraven za travnike, namreč vsi odpadki ali odtrebi od živine, trdi in tekoči. Tako je od začetka sveta živina sama gnojila travnike, odkar so bili pašniki in živali, ki so se po njih pasle. Že davno je znano, da koščena moka, pepel, gvano, travnike prav hitro in koristno ugnoje. To pa ravno zato. ker te reči so gnojnine (gnojne tvarine), ki rade v male drobce razpadejo in se lahko razgre-šijo. Travniki tedaj za gnojenje potrebujejo le samo golega živalskega gnoja, brez stelje vmes. Ob kratkem rečeno: Ne rezi, ne betve stelje ni treba za gnojenje travnikov. Resnica teh besed se toliko očitnise razodeva, kolikor više iz gorke globočine na merzlejše greš Kolikor na mrzlejšem in višem kraju so planinski pašniki, toliko manj jim koristi navadna stelja, in še najmanj navadna gozdna stelja, ki je naravnost škodljiva.
Priprosta priprava za čiščenje nečiste studenčnice (blatnice).
Nečista studenčnica, osobito pa blatnica ali mla-kužna voda, katero morajo ljude piti in od katere večkrat mrzlico dobivajo, more se brez zidanih kapnic in precejalnikov čistiti tudi v večjih sodih.
Izkoplje se v zemljo jama, v katero se deneta dva večja soda brez gornjega dna tako, da manši stoji v večjem. Manjši sod se od zunaj in od znotraj večji sod samo od znotraj nekoliko ožge in dobro zasmoli. — Manjši sod se v večjega tako postavi, da med spodnjima dnoma in med dogami obeh sodov ostane nekoliko presledka, kateri se do primerne višave z dobro izpranim peskom in nad peskom z ogljem zasuje. V dogo vnanjega (večjega) soda in dno notranjega (manjšega) soda izvrtajo se male luknje. Skozi te luknje vnanjega soda teče nečista voda v zgoraj omenjeni, z ogljem in peskom napolnjeni presledek, kjer se očisti in potem skozi luknje na dnu v notranji sod doteka. Soda se morata zategadelj ožgati in zasmoliti, da voda nima okusa po lesu in da les dalje časa ne segnije.