Didakta 191 49 Intervju: AFRIKA – SIMBOL NAŠEGA RAVNANJA S SOČLOVEKOM IN NARAVO (MOST SOLIDARNOSTI MED SLOVENIJO IN MALAVIJEM) - Pater Lojze Podgrajšek / pripravila mag. Darja Silan Slovenci nimamo samo velikega člo- veka, kot je Pedro Opeka, ampak še mnogo drugih, ki z osebno zavzetostjo pomagajo celiti rane najbolj ranljivim človeškim skupnostim. Sedanji papež Frančišek je v letu 2015 izdal posebno okrožnico, ki obravnava odnos človeka do narave. Na predsta- vitvi te okrožnice 17. 9. 2015 so bili poleg verskih predstavnikov prisotni tudi klimatologinja in redna profesori- ca na Biotehniški fakulteti v Ljubljani prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, profesor za krajinsko ekologijo in prostorsko informatiko na Biotehniški fakulteti prof. dr. Janez Pirnat ter biolog in sa- mostojni svetovalec za naravovarstve- no etiko v društvu Jarina Bohinj Jurij Dobravec. Vsi prisotni so se strinjali, da je vsebina okrožnice nekakšen ma- nifest, namenjen sodobnemu človeku, ki vse preveč gleda le nase, pozablja pa na usodno povezanost človeka in narave v smislu preživetja. Papež opozarja na krhkost človeka in narave ter podpira predloge za spre- membo in povečanje človekove de- javnosti pri spoštovanju sočloveka in narave. Ne nazadnje sta tudi revščina in brezposelnost ekološki težavi. Dr. Lučka Kajfež Bogataj je dodala, da je treba začeti z ekološko vzgojo že v vrtcu, celo več, prva ekologinja je po njenem že otrokova mati. Pozvala je k ukrepanju, saj je brezbrižnost hujša kot kresanje različnih mnenj. Poudarila je tudi, da bi to okrožnico moral prebrati vsak sodoben izobraženec (vir 1). Na povsem drugem koncu sveta, v osrčju Afrike, je ena najrevnejših dr- žav sveta – Malavi. Rane revščine in njene posledice, kot sta nepismenost in podrejen položaj države na svetov- nem ekonomskem odru, poskušajo s svojim delovanjem med najrevnej- šimi nekoliko omiliti tudi nekateri Slovenci. Skupina visoko izobraženih mož že de- setletja pomaga povrniti človekovo do- stojanstvo najrevnejšim med revnimi. O njihovem zelo sodobnem, trajnostno naravnanem preoblikovanju odnosov do človeka in narave je RTV Slovenija posnela tudi dokumentarni film z na- slovom Toplo srce Afrike (vir 2). Delo na duhovnem področju v misijo- nu sv. Jožefa v Kasungu poteka hkrati z delom na področju sociale, zdravstva in šolstva. Župnija je v zadnjih dese- tih letih postala kraj tako moralnega kot siceršnjega napredka. Misijonarji skrbijo za izkop in vzdrževanje vo- dnjakov, obnavljajo ter gradijo šolske in zdravstvene ustanove, s projektom PAO skrbijo za obolele z aidsom in sirote na podeželju, proti podnebnim spremembam se bojujejo s pogozdova- njem … Tam je prisotna tudi zgodba o vesoljnem bratstvu, kjer nihče ni tako reven, da ne bi mogel česa dati, in nihče tako bogat, da ne bi mogel česa sprejeti. Ne nazadnje je to zgodba o nas samih in našem pogledu na svet (iz napovednika dokumentarnega filma RTV Slovenija). Za kratek pogovor smo prosili jezuita, patra Lojzeta Podgrajška, ki je misijonar v Malaviju. Njegova odprtost in sveže ideje o pomoči najrevnejšim so neka- kšna realizacija papeževe okrožnice La- udato si! Poskrbel je za postavitev gim- nazijskega centra in internata (Loyola) v enem najrevnejših delov sveta (vir 3). Vedno nasmejan, preudaren in nekako afriško potrpežljiv ustvarja »zgodbo o uspehu«. Ta zgodba ni na naslovnicah, ne na svetovnem medmrežju, ampak se tiho vrašča v afriško zemljo in vrača dostojanstvo revežem, ki jih bogati svet že stoletja tišči v bedi in zaostalosti. To je zgodba, napisana z življenjem človeka, ki je svoje lagodje in družbeno afirmacijo zamenjal za solidarnost z najrevnejšimi, katerim prinaša mo- žnost izobraževanja in s tem upanja. Pater Lojze Podgrajšek, prišli ste na zdravstveni »remont« v Slovenijo. Ali se nam lahko na kratko predstavite in odgovorite na nekaj vprašanj? Rojen sem bil leta 1952 kot enajsti otrok (ta mali) na Planini na Pohor- ju. Štiri sestre so redovnice, en brat je jezuitski brat v Mariboru, dve se- stri sta poročeni, brat, ki si je ustvaril družino na domači kmetiji, pa je žal prezgodaj umrl. Po končani gimnaziji v Dubrovniku sem kot jezuitski novinec študiral v Ljubljani (filozofija), Kanadi (magiste- rij iz teologije) in Rimu (magisterij iz cerkvenega prava). Iz domačih krajev ste se podali v svet in si izbrali Afriko. Kaj je po 50 Didakta 191 vašem mnenju največje bogastvo afriškega človeka? Od vsega začetka sem doživljal boga- stvo afriškega človeka, njegove kulture in duhovne naravnanosti njegovega življenja. Njegovo bogastvo je tudi v brezmejnem spoštovanju življenja, tako še nerojenega kot tudi starega. Starejši ljudje so najbolj spoštovani člani sorodstva, vasi, okraja, vsake skupnosti ljudi. Starejši so posredniki med duhovi plemenskih prednikov in živimi člani plemena. Starejši na mlajše rodove prenašajo kulturna iz- ročila plemena, zagotavljajo, da se ra- zni verski obredi in šege o »pogrebnih proslavljanjih« pravilno in blagodejno opravljajo, da se molitve in »rotenje duhov prednikov za dež« pravočasno pripravijo in udejanjijo ... Vse to je na ramenih starejših. Na ramenih mladih pa je izpolnjevanje navodil plemen- skega kodeksa. Odstraniti starejše v »hiralnice«, kot se je baje včasih reklo domovom počitka, bi bil v Afriki velik, če ne že kar največji kriminal proti plemenu, življenju in kulturnim izro- čilom. Podobno je tudi spoštovanje novorojenih na zelo visoki ravni. Vaše poslanstvo v Malaviju je po- stavitev šolskega centra za mlade. Program zajema gimnazijo z ustre- znimi športnimi površinami in stav- be za učitelje. Kako ste se odločili za ta drzni načrt, ki je celo v očeh povprečnega Evropejca skoraj ne- verjeten podvig? Projekt jezuitske gimnazije v Malaviju ni »moj projekt«. Na podlagi predlogov predstojnikov so dali prednost srednji šoli. In ko je bilo to odločeno, so mene izbrali za izvajalca (projektnega me- nedžerja) te odločitve. Seveda je bilo cel kup težkih vprašanj, kot na primer: izvedba, lokacija ali kraj, v katerem naj bo šola, načrti, za- snova, zbiranje podpore za projekt, izbira arhitekta, firme, ki bi ji zaupali izgradnjo ... Imeli smo natečaj petih gradbenikov; ta pa, ki sedaj z njim sodelujemo, je bil predzadnji po pre- dračunskih kvotah! Kakšni so bili vaši pogledi na or- ganizacijo tega šolskega centra? Sredstva, zemljišče, infrastruktura? Miselna zasnova šole ima korenine v srednjeveških samostanskih šolah. Šol- ski prostori so zgrajeni okoli središčne zelenice z nizkim drevjem in okrasnim grmovjem. Šolski pravokotnik sestavlja- jo sledeči objekti: uprava, 18 razredov, 4 laboratoriji, 4 sanitarni deli, 1 velika računalniška učilnica in velika knjižni- ca. Internati, kuhinja, šolska dvorana in drugo pa so razporejeni okoli tega velikega pravokotnika. Z arhitektom sva šla skozi 13 različnih načrtov, da bi pristala pri 14. načrtu! Jaz sem izbolj- ševal in pilil ideje, arhitekt pa načrte! Zemljišče sem iskal zunaj velikih mest. Videl sem namreč, da se premnogi za- nimajo samo za večja mesta, ker je tam denar in uspevajo privatne šole. Mi pa smo imeli drugačno razmišljanje: šolo bomo posvetili revnejšim slojem prebivalstva, sodelovali bomo z vlado, ki nam bo dala učitelje kot plačane državne uslužbence, s tem bo šola za revne bolj dostopna. Do kolikšne mere smo to udejanjili? Takole je urejeno glede izbire učencev: dve tretjini jih izbere država, eno tretjino pa lastnik šole. V prvem letniku je »državnih« učencev 96, »naših« pa 48. Pomeni, da bomo mi kot lastniki šole lahko vsako leto sprejeli 48 učencev iz revnejših družin v naši župniji sv. Jožefa v Kasun- gu. Letos smo videli, da so »državni« učenci še bolj revni od »naših«. Tako je v prvem letniku (50 odstotkov deklet in 50 odstotkov fantov) 85 odstotkov učencev iz revnejših podeželskih dru- žin. Na naši šoli je pouk brezplačen. Plačuje se samo bivanje in hrana pa še nekaj interesnih dejavnosti, klubska članarina, uniforma in trikrat na leto prevoz v šolo in domov. Letos smo do- bili nekaj izjemno revnih šolarjev, ki še bivanja in prehrane ne morejo plačati. Ti so letos prejeli pomoč iz šolskega sklada za pomoč v stiski. Vaš projekt je zastavljen zelo ambi- ciozno tudi v ekološkem pogledu. Domačini so sami naredili opeko za šolo po novem inovativnem po- stopku. Kako se to opeko naredi? V januarju 2012 je OZN razglasil Ru- ando in Malavi za ekološki katastrofi: pregosta naseljenost in preveč izrablja- nja gozdov kot naravnih virov energije. Mi smo to vzeli zelo resno. Med drugim smo sprejeli nov način izdelave gradbe- nih zidakov ali opeke. Informacije o tem lahko najdete na spletu, če v brskalnik vpišete: Hydraform brick and block ma- king. Prav tam tudi najdete informaci- je o potrebnih materialih za izdelavo opeke, ki je ni treba žgati, ker jo posuši sončna energija. Opeko se izdeluje z motorjem ali ročno stiskalnico. Mi smo Didakta 191 51 izbrali stiskalnico. Tako v Afriki izdelu- jejo zidake za nove projekte, ki jih pod- pirajo svetovna banka, Evropska unija, japonska vlada idr. S tem se prihrani veliko drevja in tudi veliko sredstev. Za dobro oskrbo šole s pitno vodo ste izvrtali tudi svojo vrtino. Kako ste prišli na to idejo? Vrtine so v Afriki skoraj glavni način pridobivanja dobre pitne vode. To ni nič novega. Je pa vrtina zelo velik strošek in zato večina vasi na podeže- lju nima globokih vrtin, ampak samo vodnjake, ki pa so bistveno plitvejši in se v suhi dobi hitreje posušijo. Po- leg vode iz vrtine imamo tudi vodo od mestnega vodovodnega podjetja Waterboard. In ravno zaradi njegove nestabilne operativnosti smo morali urediti še vrtino, da – upamo – ne bo treba zapirati šole zaradi pomanjkanja vode, kar večkrat doleti mnoge druge šole. V času gradnje smo vodo občasno vozili tudi od 25 kilometrov daleč. Imate tudi svoj lastni vir električne energije. Pot do generatorja pa ni bila tako enostavna, kajne? Povedali ste, da načrtujete še »mini sončno elektrarno«. Podobno kot z vodo se dogaja tudi z elektriko. Vendar je situacija z elektri- ko veliko bolj resna. Lahko rečem, da 3 od 7 dni ni elektrike. Zato smo morali kupiti 330 hKV agregat za delovanje kuhinje in ostalih dejavnosti, kot sta razsvetljava in črpanje vode iz vrtine; marsikaj deluje le, če je elektrika. Po- leg agregata imamo še dva 180-litrska plinohrama. Veliko sončnih dni v letu bi lahko omogočilo dober izkoristek sončne energije, vendar za to še nismo uspeli najti dobrotnikov. Težava je tudi v tem, da so sončni kolektorji zelo na udaru raznih roparskih skupin. Ker je v vaših krajih pogosto suša in posledično hudo pomanjkanje hrane, ste se odločili, da za potrebe šole dokupite veliko kmetijsko po- vršino. S tem bi si skoraj zagotovili samooskrbo. Čudovito! Kdo bo to zemljo obdeloval? To farmo, ki je od šole oddaljena 5 ki- lometrov, bodo v glavnem obdelovali delavci iz okoliških vasi. Nekaj malega bodo pomagali tudi učenci. Vodil jo bo jezuit, pater Sebastijan, ki prihaja iz Zambije v malavijski misijon. Do sedaj je vodil nekaj podobnega za naše učite- ljišče v Zambiji. Namen farme je, da bi šola postala samooskrbna pri proizvo- dnji hrane za učence. Poleg žit bomo redili kokoši (najbolj priljubljeno meso v Malaviju!) in pa nekaj govedi za mleko. V šoli imate postavljene pitnike za vodo. To je v vaših krajih neke vrste »luksuz« brez primere, saj vaške ma- tere, dekleta in žene nosijo posode z vodo za svoje družine iz oddaljenih krajev. Kako se mladi odzivajo na to »čudo«? V Malaviju je pitna voda »po ceveh« velika redkost. Večino vode je treba prekuhavati, da bi bila varna za pitje. V naši hiši vsak dan prekuhamo dovolj vode, potrebne v naslednjem dnevu za pitje, kuhanje in higieno. V šoli smo pitnike za pitno vodo postavili daleč proč od sanitarij, ker se voda ne pije v bližini teh objektov. To je enostavno »tabu«. Pitna voda, ki je preblizu to- aletnih prostorov, je »razumljena kot kontaminirana« in je ljudje ne pijejo. Mislim, da jih pri tem vodi nekakšen prvobiten čut za to, kaj je primerno in spodobno, čemu pa se je dobro iz- ogibati – tako nekako. Pri gradnji učilnic ste bili pozorni na dober izkoristek svetlobe in ustre- zno prezračevanje, saj je polovico leta pri vas zelo vroče. Naj odgovorim le na pojem prezrače- vanja. Zavzel sem se za tri značilnosti, ki naj odlikujejo razrede: za visoko streho, da ne bo prevroče, naklon strehe, in sicer samo v eni smeri in z zračniki na tisti strani, ki je višja, in pa veliko svetlobe v razredih. To smo dosegli s tem, da smo postavili poševne strehe, da smo med streho in stropom dali posebno izolacijsko »folijo«, ki od- bija toploto in zagotavlja do 6 stopinj Celzija hladnejši zrak v razredu, sve- tlobo pa smo povečali s tem, da smo povečali število oken. Naj dodam še to, da smo tisto folijo, ki odbija toploto, vgradili med vse strope in strehe na celi šoli, tudi v kuhinji, stanovanjih, spalnicah in upravni stavbi. S tem bo šola veliko manj vroča, »pogoji za dremanje« pa – upam – precej slabši! Na slikah je videti lepo zasnovane hodnike med posameznimi enotami in vrt v sredini. Tudi to je vaša ideja. Ja, zasnova šole kot »courtyard« (notra- nje dvorišče z zelenicami in drevjem) je posebnost srednjeveških samostanov in samostanskih šol. 52 Didakta 191 Kako Malavijci skrbijo za drevesa? Ali jih samo sekajo za kurjavo? Bo- ste pri vas uredili kakšen drevored? Na žalost Malavijci pravijo, da imajo naravno pravico, da si hrano kuhajo tako, kot so to delali njihovi predni- ki. Ker za preproste podeželske ljudi ni dovolj alternativnih virov energije, vlada tolerira sekanje dreves, čeprav je to uradno prepovedano. Tudi ku- hanje oglja je prepovedano, pa ven- dar se tudi to dogaja. Poskuša pa se ozaveščati ljudi. Podporo dobi vsak, ki sodeluje z vlado pri zasaditvi drevja. Imamo letne tedne na vseh šolah, ko se sadijo mlada drevesa itd. Mi bomo imeli zeleni pas ob robu šolske par- cele – kakih dva tisoč dreves. Veliko farmo bomo obdali z zelenim pasom iz dreves. To tudi pomaga zaustavljati močan veter, ki v dobi dozorevanja pridelkov, še posebej koruze, naredi škodo tako, da pridelke polomi in jih pomeče na tla. Take ujme včasih uni- čijo do polovice pridelkov. Malavijci porabijo veliko drv za sušenje tobaka, ki je poleg kave, čaja in sladkorja glav- ni izvozni pridelek. Skoraj ves tobak gre na Kitajsko, kava v Evropo, čaj v Anglijo in sladkor v sosednje države. Ja, še nekaj desetletij bo drevje v Ma- laviju »plačevalo« visok davek. Upanje je v alternativnih in obnovljivih virih energije. Za tak razvoj je potrebna višja kupno-plačilna moč države in njenih prebivalcev. Na tem področju pa si- tuacija ni preveč obetavna in je brez dovolj optimističnih napovedi. Kaj pa estetika? Rože? Čistoča in smeti? Na tem področju se veliko dela. Smeti so vsepovsod kakor zrak. K izboljšanju tega lahko največ pripomorejo dobre vzgojno-izobraževalne ustanove, kar upamo, da bo tudi naša gimnazija. Za to področje bo v šolah treba razviti učne predmete o estetiki in sorodnih miselnih vzorcih. Vedno lačna mladina potrebuje vsa- kodnevne polne obroke hrane. Kdo bo skrbel za to? Šola vsem učencem in učenkam omo- goča tri solidne obroke na dan in en- krat posladkan čaj. To je po navodilih zdravstvene delavke iz bližnje bolnice kar dobro urejeno. Jedilnik tedensko daje vse potrebne hranilne snovi za mlade ljudi. Se pa zgodi, da kdaj ni nekaterih snovi (mleko) in takrat se ponudi kaka primerna zamenjava. Vso hrano pripravljamo v veliki kuhinji, seveda, če je na voljo vir energije za kuhanje. Smo že imeli primere, ko smo za kosilo morali dati samo kruh z marmelado in čajem, ker na voljo ni bilo ne elektrike in ne plina, v agre- gatu pa tudi ni bilo nič nafte. In kljub temu se najde rešitev. Potrpežljivost je potrebna, pa tudi zavedanje, da je kdaj pa kdaj »manj« ravno »dovolj«. Kakšno bo razmerje med dekleti in fanti? Kako boste zadržali mlada de- kleta, da jih ne bi starši nagovarjali k prezgodnjim porokam? Mi staršev gotovo ne moremo nadome- ščati. Pa vendar, če so otroka poslali v šolo, jim pač svetujemo, da naj otrok konča šolo, da potem pride do pokli- ca in se zaposli, da bi naposled lahko pomagal sebi in celi družini. Razmerje med spoloma je 50 odstotkov deklet in 50 odstotkov fantov. Povsod je potreb- no pravo ravnotežje med inspiracijo in zahtevo, med zgledom in pravili, med primernim in potrebnim. Če zvoni le ena plat zvona, ni pravega učinka. Pri vas bodo dijaki nosili uniforme. Zakaj? Uniforme vse učence delajo enake. Uniforme ščitijo revnejše pred tisti- mi iz premožnejših družin. Ko so vsi enaki, se izognemo primerjanju med enimi in drugimi, ni »potrebe« po obrekovanju, norčevanju, pri unifor- mah je »vsegliharstvo« odlična rešitev: vsi naj bodo enako oblečeni! Znano je, da so uniforme veliko cenejše. Mi smo od drugih prevzeli ustaljene in dobre navade. Kako pa ste se spopadali s korupcijo uradnikov, obrtnikov ...? Hm, to je pa občutljivo vprašanje! Ponavadi je bilo treba kakemu neu- činkovitemu uradniku povedati, da je njegov urad ključnega pomena za naš projekt, da smo od njega zelo odvisni, da cenimo vsako njegovo pomoč in podobno. Drugič, neučinkovitost je treba preganjati z iskreno hvaležnostjo za vse, kar pa vendarle voljno posto- rijo za nas. S tem pristopom sem tu in tam dosegel, da se je raztalila kaka zaledenela plošča, opogumil kak oma- hljivec, podvizal kak lenuh in tako v marsičem dosegel, da so zadeve ven- darle stekle. Še več, treba je tehtati pristop, saj prošnja doseže, kar zahteva ne more. Vsaka drobna hvaležnost iz Didakta 191 53 brezbrižnega uradnika počasi napravi zelo uslužnega delavca v javnem sek- torju, kar brez »rjavih kuvert«, kot v Malaviju pravijo zavitkom z gotovino sumljivega porekla in namena. Kakšni so načrti glede drugega dela gradnje jezuitske gimnazije Loyola in ostalih objektov centra? Pri mešanju raznih kultur v Evropi pri- haja do globljega zavedanja težav in izzivov in to lahko vodi v nove poglede na številna življenjska vprašanja na osebnem in družbenem področju. Vse, kar doživljamo in kar je morda tudi zaskrbljujoče, vse to so znamenja časa in odziv na ta znamenja je pot naše odgovornosti in našega domovinskega pričevanja za to, kar smo, kar cenimo, kar so za nas vrednote in za kar se splača ne le živeti, ampak tudi umreti. Za zaključek dodajam še besedo o prihodnjih načrtih in pričakovanjih. Upam, da bodo dela na šoli končana v naslednjih dveh letih. Šolski center bo sprejel 288 deklet in 288 fantov, skupaj 576. Zgradili bomo tudi 30 stanovanj za učitelje. Tudi več športnih površin še moramo urediti za mladino, saj nas k temu na- govarja starodavni rek: »Zdrav duh v zdravem telesu!« Za vse to še nimamo dovolj sredstev. Hvala za vaše zanima- nje za Malavi ter za naše iskreno, lepo in tudi zelo težavno delo. Pater Lojze Podgrajšek, najlepša hvala za vse besede, predvsem pa za zgled, kako lahko spoštovanje in priznavanje sočloveka obračata svet na bolje. Spletni viri Vir 1: http://katoliska-cerkev.si/pred- stavitev-papeze-okroznice-lauda- to-si-narava-in-clovek-sta-krhka Vir 2: https://www.rtvslo. si/sporocila-za-javnost/ toplo-srce-afrike/324598 Vir 3: www.loyola-malawi.org