Cez deset let. Črtice iz življenja. — Spisal A. Planinec. esela družba mladih dijakov, odhajajočih z gimnazije, zbrala se nas je na odhodnico, predno smo se razšli križem sveta, iskat in pridobivat si novih znanostij in novih izkušenj. Odprta se nam je zdela bodočnost. Svetle gradoye smo si zidali v oblake, bili smo polni najlepših upov, čutili smo se može, proste vseh okov. Sedeli smo s polnimi kozarci za mizami, vsak se je radoval po svoje in nikdo pač vseh si ni domišljaval, da se mu ne izpolni niti polovica tega, kar se mu danes zdi tako gotovo. Se menj, da bi se kdo spomnil, kako se mu bode to, kar si zdaj želi, za nekaj let samemu zdelo smešno, da, celo neumno. Govorili smo o slovenstvu in naši »mili« domovini, drug dru-zega smo navduševali v domovinski ljubezni in se pogovarjali, kaj misli ta ali oni storiti narodu v korist in blaginjo. Spominjam se dobro, da je nekdo, ki zdaj še slišati neče, da je Slovenec, ki črti in zaničuje vse, kar po slovenščini le količkaj diši, takrat najbolj navdušeno govoril o slovenski naši domovini in o slovenskem našem narodu. Toda, pustimo to! Bilo je že blizu polunoči. Naše navdušenje je bilo prikipelo do vrhunca. Tu se domislim jaz, da sem nedavno bral v slovenskih no-vinah, da so se ljubljanski gimnazijski abiturijenti pred toliko in toliko leti zmenili, da se snidejo zopet čez deset let. Cital sem dalje, da so se res sešli: ta je bil profesor, oni duhovnik, ta si je pridobil na tem polji že imenitno ime, oni na drugem. »Kako lepo bi bilo,« opomnil sem sosedu svojemu za mizo, Janku, »ko bi se tudi mi dogovorili in sešli čez deset let vsi, kar nas sedi danes tu skupaj pri odhodnici.« »Dej, govori o tem, izproži to misel!« rečem mu, in ni se dal dolgo prositi. 37* 58o A. Planinec: Cez deset let. Brez ugovora smo si segli v roke, da se vsi zopet snidemo čez deset let. Bled je bil kraj, za katerega smo se odločili in dan po veliki Gospojnici, na katerega smo se hoteli sniti. Zakleli smo se vsi, da pridemo gotovo, naj smo še tako daleč od domovine in le v slučaji, ko bi komu že nikakor ne bilo mogoče priti na omenjeni dan na Bled, naj se ta saj pismeno oglasi, da vemo o njem, če še živi in kje. — Minilo je od onega dne deset let. Da sem odkritosrčen, smijal sem se temu, kar se mi je pred desetletjem zdelo tako" »lepo«. Pozabil pa vendar nisem dogovorjenega dneva. Nastanil sem se že pred kakima dvema letoma na Gorenjskem, blizu Bleda in mislil sem si, čeprav že nikdo ne pride, jaz grem lahko, meni je pot do jezera prijeten sprehod in za jeden dan se tudi lahko oprostim vsakdanjih svojih opravil. Čakal sem, da bi kdo prišel, a čakal sem zastonj. Najprej sem mislil, da pride kdo z jutranjim vlakom. Ko le n-kogar ni bilo, tolažil sem se, da do opoludne morda vendar še pride kdo, če drugače ne, pa »per pedes«, saj marsikak turist tako rad peš hodi. Svojih znanih, tedaj na Bledu bivajočih poletnih gostov, nisem hotel poiskati nikogar. Bal sem se, da bi me kdo zadrževal, kajti zdel sem se kot nekak »slavnostni odbor«, ki ima vsprejemati prišlece. Pre-iskal sem vse gostilne okoli jezera, da bi kje zasledil kakega nekdanjega svojega tovariša z gimnazijskih klopij. Povpraševal sem ljudi, je li prišel danes kak tujec, ki bi iskal kake družbe — ali vse zaman! »Da bi bil vsaj dal v kak časopis«, mislil sem si. »Pa čemu tudi,« rekel sem sam v sebi. »Kakor jaz nisem pozabil onega dogovora, tako bi se tudi gotovo spomnil lehko vsakdo sam, kdor bi hotel sploh priti. Da bi ravno jaz moral za druge misliti in da bi jih s takim pozivom po časopisih nekako moralično silil! Prisiljena družba ni nikakor zabavna !« Truden, lačen in žejen sem bil, ko je na Otoku, ali kakor pravi narod, »na Robci«, cerkovnik zazvonil poludan. Sedel sem v prijazno verando Petranove gostilne ob jezeru. Privezal sem si zopet onemoglo dušo k telesu z jedjo in pijačo in ker sem bil sam, vlekel sem na uho govorico za drugimi mizami sedečih gostov. Bila je seveda vsa nemška, le takoj za mizo tik mene je govorila rodovina, obstoječa iz očeta, matere in hčere, celo angleški. Njih dolgi in pusti obrazi so me začeli nekako jeziti, sam ne vem, zakaj; saj sem vendar že videl dosti A. Planinec: Čez deset let. 58i še čudnejših obrazov. Naposled me je jelo celo jeziti, da ni prišel vsaj jeden onih, ki se je zaklel pred desetimi leti, da pride gotovo, ako bi ležal tudi že v grobu. — »No, poglej, saj tam-le prihaja jeden! Kar naravnost gre proti moji mizi, ne da bi se ozrl na desno ali levo, kakor bi že vedel pred desetemi leti, da moram ravno za to mizo sedeti in nanj čakati. »Zdrav, prijatelj!« zakliče mi nekako z otlim glasom in mi poda roko, ki se mi je pa zdela nekako čudno mrzla.« »Pozdravljen, Vojteh! No, vendar tudi ti nisi zabil denašnjega dne!« hotel sem mu zaklicati, a ozrem se in tu sedita že tudi dva druga znanca za mizo, kakor bi bila vzrasla iz stolov, in mi mo- v lita roke v pozdrav. Bila sta Fran in Marko. Čudil se že nisem več, da sedimo zdaj hipno štirje za mizo. Nekako izpremenjeni se mi zde pač vsi, pa saj ni čudo. Vojteha od onega dne, ko smo skupaj bili pri odhodnici, več nisem videl. Frana kaka štiri leta ne in Marka že dve leti ne, kar sem bil zadnjič v Ljubljani. »Tres faciunt collegium!« oglasi se Vojteh, »in mi smo celo štirje.« »Stirji, vsi pastirji,« začne Marko peti znano pesem. »Malo nas je, a smo ljudi!« izpregovori Fran. »Oj, ta nesrečni, že tolikokrat ponavljani verz!« mislim si jaz sam zase. »Veseli me, da vsaj mi štirje nismo pozabili, kar smo si obljubili pred desetemi leti ter se na denašnji dan sešli tukaj na Bledu, v slovenskem našem raji. Spraznimo vsak v svoj spomin kozarce!« govoril je Fran in trknili smo s kozarci. »Brez programa smo, in ker nas je le četvorica, predlagam jaz, da vsak povej, kaj je prebil v teh letih, kar nismo bili skupaj.« »Dobro, dobro!« vpijeta Fran in Marko Vojtehovim besedam in tudi jaz sem zadovoljno prikimal. »Ti začneš, Vojteh, s pripovedovanjem, ker ti je prišla ta dobra misel,« pravi Marko. I. »Povest moja ni dolga,« začenja Vojteh. Ko sem prišel domov na Gorenjsko v rodno svoje mestece, zdelo se mi je kmalu dolgočasno. Polno raznovrstnih idej mi je rojilo po glavi. Imenovali ste me že na gimnaziji pesnika in res, dokaj sem imel snovij v glavi za pesmi, povesti in novele; celo neko dramo iz slovenske zgodovine sem hotel spisati, a zdelo se mi je samemu vse tako nezrelo. Pesnik, če hoče kaj dobrega podati svetu, mora živeti, mora poznati življenje in živ- 582 A. Planinec: Čez deset let. ljenja strasti, naj se pokažejo te v ljubezni in prijateljstvu, ali v sovraštvu in zaničevanji, v. nizkosti in podlosti ali v velikodušnosti in v junaštvu. In jaz ubogi gimnazijski dijak, kaj sem poznal še sveta in življenja! Vesel sem tedaj poprijel priliko, katera se mi je ponudila, da grem za domačega učitelja v Prago h knezu Waldburgu. Knez Ivan Miroslav bil je zelo prijazen gospod. Pristen aristo-krat vsprejel me je posebno uljudno in prijazno, in strah moj, ki mi je začetkom stiskal grlo, da sem stežka govoril, minil mi je kmalu. Povedal mi je, da ima sina in hčerko. Meni v skrb bode izročen le princ Markvart, deček devetih let, katerega naj pripravljam, da stopi v gimnazijo. Princesa Marta je bila mlajša in je imela guvernanto. Pri tej nisem imel nič opraviti, kakor, da jo učim semtertja risanju. Risati pač nisem znal sam več kakor otrok, ki z ogljem nariše na belo hišno zidovje kolesaste kroge, naredi dve veliki piki vanje za oči, navpično črto za nos in povprečno za usta, vendar mislil sem si, za šest- do sedemletno dekletce že znam dovolj, ce je prav princesa. Bil sem vsprejet, ko se je knez prepričal, da urnem tudi nekoliko francoski, in me zagotovil, da se utrdim v konverzaciji v nekaj tednih. Predstavil me je knez takoj kneginji. Bila je še mlada ter impo-zantna in elegantna prikazen. Pozval je tudi otroka svoja Markvarta in Marto, ki sta se mi prikupila na prvi hip, in tudi jaz sem se jima prikupil kmalu. Predstavljen sem bil tudi še gospodični Adrienni, mladi in veseli Francozinji, Martini guvernanti. »Pri gospodični Adrienni, gospod Orel, naučite se kmalu francoščini, ker prisiljeni bodete ž njo v njeni materinščini govoriti. Nemščina njena je »horrible«, da se s to komaj za silo razume s slugami. Gotovo se kmalu in radi naučite tako lepi gospodični na ljubav,« reče mi šaljivo knez. »Kje pa je moja sestra Maksa?« vpraša knez svojo soprogo. »Peljala se je obiskat neko prijateljico. Že jaz seznanim gospoda Orla ž njo,« odgovori kneginja. V teku dneva sem se moral preseliti v hišo in utegnil sem dovolj, kajti »obed je ob šestih«, reče mi knez, »in do takrat uredite lahko vse.« — Zdaj se je imelo začeti zame novo življenje, katerega še nisem poznal. Bilo je začetkom oktobra. Vpisal sem se še tisti dan na univerzo v modroslovno fakulteto. Prenesti sem dal vso svojo prtljago na novo A. Planinec: Čez deset let. 583 svoje domovanje, kjer sem imel na razpolaganje dve elegantni sobi, in ob kakih štirih šla sva že z Markvartom na sprehod. Jako prijazen in lep fantič je bil učenec moj. Imel je zdrav in normalno razvit razum za vse in dobro srce. Zanimalo ga je vse in na sprehodu že mi je povedal, čemu se je učil dozdaj; da je njegov prejšnji učitelj vstopil za profesorja na neko gimnazijo in mnogo drugih stvarij. Pravil mi je tudi, kaj je vse počel in doživel na počitnicah in bila sva v dobri pol uri taka prijatelja, kakor da sva znana že bogvedi, kako dolgo. Prišla sva od sprehoda domov in šel sem v svojo sobo ter hotel urediti svoje knjige, kar priteče k meni princ Markvartek, naj pridem v salon k mami in teti Maksi. V salonu sta sedeli kneginja in njena svakinja sami. »Gospod profesor Orel« (imenovali so me takoj sprva tako) — »svakinja moja, princesa Maksimiljana,« predstavi naju kneginja. Nemo se priklonim. Princesa mi poda drobno, belo roko in po-gledavava se drug druzega. »Zelo me veseli, gospod profesor, da Vas spoznam. Markvartek ježe poln hvale o Vas. Toliko mi je že povedal o denašnjem sprehodu.« »Res, gospod profesor, kar čuditi se moram, da je Markvart tako vnet za Vas. Prejšnji učitelj njegov, ki je bil vendar tako prijazen in inteligenten gospod, in tri leta pri njem, ni se mu v vsem času tako prikupil, kakor Vi v sami jedni kratki uri.« »Zelo sem srečen, da sva se tako hitro sprijateljila. Tudi meni se je Markvart prav priljubil,« odgovorim jaz. Knjeginja je odšla kmalu na to iz salona in med princeso Mak-similijano ali Makso, kakor so jo navadno klicali, in med mano se je razvila kmalu živahna konverzacija. Princesa Maksa je bila mladostna, lepa prikazen, še v letih razvijanja. Ni bila morda tako impozantne lepote, kakor kneginja Lujiza, a bila je tako ljubkega in prijaznega vedenja proti vsakemu, da se je morala vsakemu na prvi hip priljubiti. Z modrimi svojimi očmi pogledala te je tako zaupno in odkritosrčno, da bi storil zanjo vse, kar bi le hotela, in tudi nji bi zaupal vse skrivnosti svojega srca, dobro vedoč, da pri nji najdeš tolažbe. Vse jo je zanimalo in rada me je poslušala, in tudi jaz sem ji rad pripovedoval o svojem domu in o svojcih doma, o tem, kar upam, da mi prinese bodočnost in kako hočem doseči svoj namen. Pri obedu sva si sedela nasproti in vedno me je tako zvesto poslušala, če sem kaj govoril, in me neprestano gledala. 584 A. Planinec: Čez deset let. Vsi so me radi imeli v knežji rodovini. Princ Markvart je bil najrajši vedno le pri meni; ne le, da se je pridno učil z mano, bil je tudi vse proste svoje ure v moji sobi i skrbel je zame, sem li dobil časopise, imam li smodek dovolj, in brigal se za druge jednake malenkosti. Takisto gospodična Adrienna in njena varovanka; obe sta radi občevali z menoj in če sta šli na sprehod tisti čas, kakor jaz z Mark-vartom, šli sta vedno tja, kamor sem šel jaz. Knez in kneginja sta mi zaupala v vsem popolnoma, ne le, kar se tiče vzgoje princa Markvarta, temveč tudi v vsem drugem. Bil v sem v hiši, kakor nekak »major domus.« Ce je odšel knez kam za nekaj dnij, ali pa celo ž njim še tudi knjeginja, bil sem jaz gospodar vse hiše; mene so morali vprašati, naj se li v kakem posebnem slučaji ukrene to ali 6no. Najprijetnejši so bili večeri, če sta bila knez in kneginja sama povabljena k tej ali onej soareji, kamor princesa Maksa ni šla zaradi svoje mladosti. Bila je namreč šele v šestnajstem letu. Takrat je predsedovala pri čaji princesa Maksa. Drugače smo se morali strogo ceremonijalno vesti, a take večere smo se gibali pro-steje. Skromna družbica nas je bila. Princesa Maksa, gospodična Adrienna, Markvart, Marta in jaz. Uganjali smo vsakovrstne šale, smijali se. časih se pa tudi resno pomenili o marsičem. Semtertja smo igrali tudi kako igro in čutil sem se med njimi, kakor bi bil doma. Prav rada je hodila princesa v gledališče. Vsakokrat je izpraše-vala mene poprej ob igri, katera se bode predstavljala danes zvečer, in zopet po gledališči domov prišedši sva se menila pri čaji ob igri in o predstavljanji. Prav pametno in razumno je znala razsojevati oboje in marsikaj sem pridobil tudi jaz iz njenih ust. Ravno tako rada je brala Maksa knjige, katere sem ji priporočal jaz. Zanimal sem se jaz takrat posebno za estetiko in filozofijo ; tudi njo je mikalo vse to in ako mi je ugajalo kaj posebno, dal sem knjigo tudi nji in prerešetala sva jo potem tako, kakor bi bila druga v študijah. »Gospod profesor, Vi naredite iz Makse še učenjakinjo,« rekal je večkrat knez Ivan Miroslav, če je pri kakem učenem pogovoru razvijala tudi princesa Maksa prav učenjaški svoje nazore. — Tako je v prijetnem življenji minila zima in pomlad. Po leti smo se preselili iz mesta na kmete. Letos se je odločil knez s kneginjo iti v na grad Smrečje, neko posestvo svoje na južnem Štajerskem. A. Planinec: Čez deset let. 585 Grad Smrečje, ali kakor so ga imenovali nemški: Tannenburg, leži na nevisokem griči v prelepi dolini sredi vinorodne južne Štajerske. Grad je lepo in prostorno poslopje iz srednjega veka in od nekdaj last knezov Waldburških. Obseza ga od južne strani prekrasen vrt in od severne prostran park, po katerem so lepa, z belim peskom posuta pota in v hladni senci prijetne klopi. V park sem zahajal vsako jutro ter se ali sprehajal ali sedel na kako klop in vzel knjigo v roke, katero sem nosil s seboj. S princeso Makso sva se shajala večkrat na jutranjem sprehodu. Menila sva se zopet o knjigah in študijah, s katerimi se je ravno pečala. Nesrečnim sem se čutil ves dan, če se kakega deževnega dne nisva sešla zjutraj v parku. Zgodilo se je nekoč, da je šel dež tri dni. Tudi četrti dan je bilo še megleno in pota so bila vsa premočena. Vedel sem, da Makse danes ne bode, ali vendar sem imel nekaj malo upanja, da si bode tudi ona želela priti v park navzlic ne ravno prijetnemu, meglenemu jutru ter se hotela tam z menoj sniti in pogovarjati. Pohajal sem sam in opazoval, kako kvaro je provzročil nocojšnjo noč vihar. Poglej, tu je nevihta podrla po noči mlado lipo, ki je še včeraj tako ponosno stala in molela v nebo košate, zelene veje! Danes leži drevo potrto na tleh ! Zamislil sem se. Zamislil sem se v svoje življenje, spomnil sem se princese Makse in nekaka groza me je obšla. Tako tesno mi je bilo okoli srca, da bi se bil najrajši zjokal. »Gospod profesor!« začujem zdaj nekaj korakov za seboj znan glasek. Ozrem se. Bila je princesa Maksa. »Princesa, Vi tukaj?« vprašam jaz vesel in zajedno osupel, ne veruje očem svojim, da jo vidim pred sabo. »Ravno sem mislil na Vas,« pristavim k vprašanju svojemu, ko ona še vedno molči. »Kaj ste mislili o meni?« vpraša ona. »Pogrešal sem najinih vsakdanjih sprehodov in pogovorov v parku in prav nesrečnega sem se čutil,« odgovorim jaz. »Tudi meni je bilo tako. Nisem mogla prebiti v sobi. Ves dan se včeraj nisem mogla sama pogovarjati z Vami. Ves dan moram občevati zdaj s tem, zdaj z onim in govoriti vsakdanje banalne fraze in osobito te dni, ko zaradi dežja vsi lovski gostje tiče doma,« pripoveduje mi ona hitro. 586 A. Planinec: Čez deset let. Nekoliko korakov sva šla dalje po poti, ne da bi kaj govorila. Nem sem zrl v tla. Povedati bi imel toliko nji, katere je polno moje srce, za katero bije vsaka žilica v telesi mojem! Ne vem, kako dolgo sva hodila tako dalje. Zdaj obstojim in ji pogledam v obraz. Gledala me je s svojimi zaupljivimi modrimi očmi in ko se ujamejo najine oči, povesila jih je ona in se zardela. Primem jo za roko. »Maksa!« vzkipf mi iz prsi. »Vojteh!« zakrikne ona in mi pade na prsi. Držal sem jo v rokah svojih in sam nisem mogel razumeti sreče svoje. Poljubil sem jo na zaprte oči, odprla jih je in sijaj sreče zablisnil je tudi z njenega obraza. Poljubim jo naglo na smehljajoče ustnice in srkam v poljubih najvišjo slast ljubezni. Govorila nisva dosti. Stisnila sva si roki, drug druzega pogledala v oči, srčno se nasmijala, objela in poljubila. »Zdaj moram pa v grad, Vojteh!« spomni se Maksa. »Saj jutri zjutraj prideš zopet ob tej uri v park, kaj ne?« Stisne mi roko in kakor srna odhiti proti gradu. Obstal sem na mestu in gledal za izginilo čarobno prikaznijo. Nekaj trenutkov sem čutil le srečo svoje ljubezni, ali kmalu se je že tudi oglasila v prsih vest. »Kaj bode iz tega!« dejal sem na pol glasno samemu sebi. »Gospod profesor Orel!« zaslišim zdaj tik sebe glas kneza Ivana Miroslava. Zdelo se mi je, da sem okamenel. »Kaj bode iz tega, vskliknili ste sami, gospod profesor!« reče mi knez. »Knez!« hotel sem mu poseči v besedo, toda molčal sem. Nisem mogel govoriti, glas mi ni prišel iz grla. »Vrtnik mi je naznanil danes zjutraj, naj grem gledat, koliko kvare je naredil nocojšnji vihar, in tako sem bil slučajno priča vsemu prizoru,« nadaljuje knez Ivan Miroslav. »Ko bi bil morda videl samo zadnji del, ne bil bi ostal tako miren gledalec, ker bi moral misliti, da so ta shajališča k zaljubljenemu kramoljanju in poljubovanju zmenena. A videl sem in slišal vse. Nečem dolžiti niti Vas, niti Makse. Kriv vsemu temu sem le jaz in soproga moja, kneginja Lujiza, ker nisva bolje pazila na vaju mlada človeka. — Brat njen sem tudi varuh mladoletne svoje sestre. Poznate me, gospod profesor, da sem prost marsikaterih predsodkov, tudi tega, da nismo vsi ljudje jednaki. A teh predsodkov niso se že tudi osvobodili ti ljudje, s katerimi živim, na katere sem v A. Planinec : Cez deset let. 587 navezan po svoji vzgoji in po drugih svojih nazorih. Nečem še tudi omenjati, da ste še mladenič in se šele učite, da bi pozneje kaj veljali v življenji. Mladi ste Vi in mlada je tudi princesa Maksa. Pozabila bodeta oba kaj kmalu denašnji — dogodek.« »Jaz Makse ne pozabim nikdar!« izpregovorim zdaj jaz, ko sem prej nem, kakor grešnik, poslušal hladne in brezstrastne besede kne-ževe. »Princese Makse ne pozabim nikdar, vendar svoj položaj razumem popolnoma in vem tudi, da morem zapustiti hišo Vašo.« »Prebolim li to?« šlo mi je po glavi. V srci svojem sem čutil, kakor bi se mi pretrgala življenja nit. Knez Ivan Miroslav mi da svojo roko v slovo in v znamenje spoštovanja navzlic vsemu temu, kakor mi je rekel, in me zagotavlja, da že on izume kako verjetno bajko za druge in tudi za Makso, zakaj sem tako nanagloma izginil z grada. Dolga vrsta dolgih dnij trpljenja in mučenja je bilo odslej življenje moje. Kmalu sem zopet zaničeval samega sebe in kmalu sem zopet besnel sam proti sebi. Ko sem odhajal z grada, dal sem knezu častno besedo, da ne bodem Maksi niti pisal, niti izkusal je zopet videti. »Kaj me briga dana častna beseda 1 — Jaz jo moram videti moram biti pri nji!« Vlekla me je neka notranja moč k Maksi nazaj, silnejša od volje moje. Hotel sem iti nazaj v Prago, tam sem ji vsaj bliže. Odločil sem se tedaj, da jutri zopet odpotujem. Ni me mogla preprositi niti mati, niti sestra, da bi ostal vendar še nekaj dnij pri njima doma. Ko sem se odločil, da grem, pomiril sem se nekoliko. Legel sem v posteljo, a vstal nisem več! Ležal sem, kakor so mi pozneje povedali, skoro tri dni v nezavesti, ali ko sem se prebudil iz nje, zdelo se mi je, da spim komaj jedno uro. Hotel sem vstati, kar me prime za roko sestra Radojka, katero sem zdaj šele ugledal poleg postelje svoje, in mi reče: »Vojteh, miruj, ne vstajaj, ker si bolan!« Moral sem znova leč in mirovati, saj sem bil" tako slab. Ležal sem nekaj trenutkov z odprtimi očmi in nisem mogel razumeti, kaj se godi z mano. Zdaj stopi zdravnik z materjo k postelji moji in me prime za roko. Spoznal sem, da ležim bolan, toda čutil nisem nobenih bolečin. Zaprl sem oči in sanjal. Sanjal sem tako lepe sanje! Z Makso sva se držala za roke in se sprehajala po velikem krasnem vrtu ter se pogovarjala, kakor nekdaj na Smrečji v parku. 588 A. Planinec: Čez deset let. Prebudil sem se zopet iz teh sanj. Videl sem pred svojo posteljo jokajočo mater in sestro; »Ne jokajta!« rečem jima s popolnoma zdravim razumom. Čutil sem, da moram umreti in misel na smrt mi ni bila težka. »Prosim vaju le še to, dajta vedeti, kadar umrjem, o smrti moji tudi knezu Ivanu Miroslavu.« Težko sem govoril. Zastajala mi je sapa. »Z Bogom, mati, z Bogom Radojka!« in podal sem ob svoji postelji ihtečima obe roki. Ne jokajta, jaz sem srečen .. . Maksa!« Pal sem zopet v nezavest. Zdajci se prebudim na popolnoma neznanem kraji . . . toda to ni več iz mojega življenja . . . Povedati Vam pa hočem še nekaj o Maksi. Maksa se ni dala utolažiti niti po svojem bratu, knezu Ivanu Miroslavu, niti po kneginji Lujizi. Bledela je in upadala so ji lica od dne do dne bolj in zdravniki so svetovali, naj gredo ž njo na jug. Sli so v Meran. V tihi melanholiji je sedevala Maksa po ves dan in mislila na izgubljeno srečo. Mislila je name! Knez je nji in vsem drugim rekel, da sem dobil brzojavno vest, da je mati moja na smrt bolna. Maksa je že na Smrečji opazila, da knez nalašč nji nasproti ni povedal resnice, da mene ne bode nikdar več. Bili so v Meranu zdaj že nekaj tednov. Semkaj so dobili tudi poročilo o moji smrti. Sluga, kateri je dobil prvi to poročilo v roke, pokazal je je na verandi pred hišo sedeči princesi, misleč si, da bode to poročilo zanimalo ubogo, tiho bolnico, ne vedoč, kak pomen ima zanjo smrt odšedšega domačega učitelja. Vskriknila je, ko je brala moje ime. Pomirila se je pa zopet, ko jo vpraša sluga, naj li pokliče nje družico. Ležala je dolgo bolna. Moj duh je plaval krog nje, ko je ležala na postelji, in skupno sva splavala v raj, kateri bi za naju ne bil raj, ko ne bi bila združena .. .« Trknili smo s kozarci in jih izpraznili, ko je umolknil Vojteh. Po kratki Stanki reče Vojteh: »Zdaj je na tebi vrsta, Fran!« »Takoj pričnem«, oglasi se ta. (Dalje prihodnjič.) SMS -^a_ -*..L_ is?^ YYYYY^W^YYYWYYYYYWWY^YYYYYY^rYYWWYYYYYYYYYYYY^. \s S»l«§^iMiSi n \ Čez deset let. Črtice iz življenja. — Spisal A. Planinec. (Konec.) II. ovest moja ni tako imenitna, kakor tvoja, Vojteh. Vse življenje svoje se nisem gibal nikdar v tako visokih krogih; s knezi in kneginjami nisem občeval nikdar. To veste, da sem bil namenjen iti v teologijo, kajti, dasiravno nisem imel poklica za duhovski stan, udal sem se vendar želji svoje matere, katera je v tem, da bi se poduhovnil, videla vso srečo svojega življenja. Počitnice sem prebil, kakor jih preživi vsak dijak na kmetih. Nekaj časa sem bil doma pri materi, a za nekoliko dnij sem se napotil peš k temu ali onemu prijatelju ter naposled se vrnil zopet na svoj dom. /Minili so mi prekmalu ti dnevi. Ne smem reči, da sem po po čitnicah nerad ali z nezadovoljnostjo stopil v semenišče. Mislil sem si: »Si non vocatus es, fac, ut voceris!« ter sklenil pridno poprijeti se bogoslovskih študij. Navadil sem se na to misel in ni mi bil ta korak nikakor težak. Ljubil sem staro svojo mamico, katera je po očetovi smrti skrbela toliko zame, kolikor more le mati za jedinca svojega. Zadovoljno in srečno sem živel in še mislil nisem, da se kdaj izpremeni življenje moje. Tu mi umrje na pomlad mati. Hipno je legla v posteljo, čutila se je slabo, in predno so mogli še mene poklicati k nji, ni bilo več med živimi najboljšega in najblažjega bitja, katero sem imel na svetu. Kako nesrečnega sem se čutil takrat! Bridke solze so mi tekle iz očij, na nje grob! Povrnil sem se zopet v Ljubljano. Začel sem premišljevati, da bi šel na Dunaj, učit se prava. Imetje svoje, katero sem podedoval po materi, to sem prodal in za leta učenja imel sem dosti. Pozneje, mislil sem si, bode že Bog dal. A. Planinec: Čez deset let. 643 Ni me več trpelo v teologiji. Mikalo me je iti v svet, kakor bi le tam mogel srečo uloviti. Jeseni se nisem vrnil več nazaj v Ljubljano. Zapustil sem svoje dosedanje študije in odšel na Dunaj. Dobil sem prijetno stanovanje pri neki vdovi, ki je živela s svojo hčerjo o tem, da je oddajala dvoje sob, in poleg tega je imela tudi še trafiko. —• Vse me je zanimalo na Dunaji. Živeti sem hotel in videti vse, kar se da videti v velikem mestu. Doma sem bil malo. Vabila me je sicer nekaterekrati gospodinja moja, gospa Hammerica, naj ostanem doma ter delam nji in nje hčerki druščino, a imel sem vedno kakšen izgovor. No, neki večer sem se dal vendar pregovoriti in ostal sem doma. Gospodična Lujiza je povabila neko svojih prijateljic, gospodično Emo, dalje je bil povabljen tudi gospod Kral, najemnik druge sobe vdovine. Gospod Kral je bil menda uradnik pri neki dunajski banki. Zabavali smo se še precej dobro. Obe gospodičini, posebno domača hči, bili sta ljubkih obrazov in pravi živi Dunajčanki. Gospod Kral mi ni bil simpatičen in ker je bil menda bolj vajen ženskih družeb od mene in je bolje zabaval gospodičini, menili se te dve nista dosti za mene in jaz sem se zabaval le bolj z gospo Hammerico, ki je bila še dovolj olikana dama. Ne vem več, kako je prišla govorica na politiko. Dasiravno je bil gospod Kral nekje z Moravskega doma, in, kakor je sam pravil, kmetskih čeških roditeljev sin, čutil se je vendar na Dunaji pristnim Nemcem. Začel je prav grdo zabavljati proti Slovanom; kri moja mi je zavrela, jela sva se prepirati in le gospa Hammerica in njena hči Lujiza sta me pomirili, da se nisem spri do dobra. Nasledek tega večera je bil, da nisem nikdar več hotel sprejeti nobenega povabila, dasiravno me je gospa Hammerica zagotavljala večkrat, da ni povabila gospoda Krala. Tudi gospodično Lujizo sem videl le redkokrat. Nekega večera, bilo je proti pomladi, prišel sem že kmalu domov-Sedel sem za mizo v svoji sobici in čital. Bilo je čez deseto uro, ko sem hotel leči spat, kar nekdo hlastno potrka na moja vrata. Vstanem hitro in grem odpirat. S svečo v roci in s strahom na obrazu stoji pred mano gospo- * dična Lujiza. »Mama je kar nanagloma hudo zbolela. V nezavesti leži na postelji, v katero sem jo takoj spravila, ko je prišla iz prodajalnice in 42* 644 A. Planinec: Cez deset let. mi tožila, da jo boli glava. Ne vem si pomagati, gospod Fran,« hiti mi pripovedovati s solzami v očeh. Sel sem ž njo v njih stanovanje. Tudi jaz nisem vedel kaj pomagati. Kropil sem bolnici obraz z mrzlo vodo in rekel Lujizi, da je najbolje, če pošlje po zdravniško pomoč. Vzbudil sem hišnika, da je šel iskat zdravnika. Zdravnik mi je povedal, da je gospo zadela kap. Prišla je z njegovo pomočjo zopet k zavesti, a rekel mi je, da sicer zdaj ni nobene nevarnosti več, da se pa mora gospa varovati, da se ne povrne zopet jednak slučaj. Stara je že, tedaj mora biti še opreznejša. Zapisal ji je zdravilo, katerega se je moralo dajati bolnici vsako uro po nekaj kapljic. Sedla sva z gospodično Lujizo k postelji. Opomnil sem, da mora Lujiza jutri na vse zgodaj biti v prodajalnici. Imeli namreč nista z materjo nobene dekle ali postrežkinje, in ponudil sem se, da jaz ostanem pri bolnici, naj gre ona spat. »Ne, gospod Fran! Zahvaliti se Vam moram za Vašo pomoč in ne zamerite mi, da sem Vas že tako dolgo zadržavala od spanja.« »Pa kako bodete mogli jutri ves dan biti v prodajalnici in opravljati druga domača opravila, če ne bodete spali prav nič,« rečem jaz. »Dopoludne bom prosila svojo prijateljico Emo, da mi pride za nekaj ur pomagat, popoludne bom pa že sama izhajala,« odgovori mi. Odšel sem tedaj v sobo svojo. Odslej sem bil skoro vsak večer pri nji. Občudoval sem Lujizo, s kako ljubeznijo streže mater svojo. Zraven sobe, v kateri smo sedeli, bila je takoj prodajalnica. Vrata, katera so vezala obe sobi, bila so prikrita s preprogo, da se sicer ni videlo k nam, a mi smo vendar takoj slišali vsacega, ki je stopil v prodajalnico. Kako hitro je vsakikrat poskočila Lujiza ter se zopet kmalu vrnila. Pazila je vedno s skrbnimi očmi, da je mati sedela dobro ali da ji ni bilo treba vstati s stola, če je kaj želela. Kar na očeh ji je brala vsako misel, vsako željo. Zraven tega pa tudi mene ni pozabila in mi je vedno s čim postregla,, zabavala me ali poslušala mojemu pripovedovanju. Bil sem popolnoma domač. Drug druzemu smo tožili svoje skrbi in si pomagali z dobrim in prijateljskim svetom ali tudi, če je bilo mogoče, z dejansko pomočjo. Tudi gospod Kral je prišel nekaterekrati gospo obiskat, a rekel je, da smo dolgočasni, in naposled je izostal popolnoma. Nobenemu se ni tožilo po njem. Da je izostal, bil je glavni vzrok ta, da je snubil pri gospe Hammerici Lujizo in ker ga ta ni marala, poročila mu je A. Planinec: Cez deset let. 645 to mati. O tem jaz nisem ničesar vedel takrat; zvedel sem ta dogodek šele mnogo pozneje, ko je umrla gospa Hammerica. Mati je namreč vkljub vsem skrbem in dobri postrežbi Lujize vedno slabela. O veliki noči, ko sem bil jaz že v četrtem letu svojih pravoslovnih študij, zadela jo je drugič kap, ki jo je položila v grob. Sama in zapuščena je ostala zdaj Lujiza na svetu. Ko sva zvečer po pogrebu sedela sama skupaj po odhodu prijateljice Eme, vprašal sem jo, kaj misli zdaj početi. Neko očetovsko in več kot očetovsko skrb sem gojil za Lujizo. Ljubil sem že davno to dekle in se zavedal tudi te svoje ljubezni. Vedel sem, da me ona tudi ljubi, bral sem ji ljubezen iz očij. Dokler je živela mati, odlašal sem vedno se ji razodeti, dobro vedoč, da nisem Še nič in da ji tedaj ne morem ničesar podati. Podedovan denar moj je bil skoro porabljen. Vse to mi je danes zopet prišlo na um, ko sva sedela sama molče za mizo. Po materini smrti ni mogla Lujiza še dalje tako ostati. Mlado dekle ni moglo samo sebi prepuščeno biti in sklenil sem prositi za njeno roko in ji ponuditi zaslombe pri sebi. »Lujiza!« nagovorim jo, ko je prišla iz prodajalnice, katero je danes zaprla prej, in sedla meni nasproti. Klicala sva se že davno drug druzega le po krstnih imenih. »Kaj želite, Fran?« vpraša me, ko sem umolknil. »Glejte, Lujiza, tudi jaz sem sam na svetu, kakor ste Vi zdaj. Ali bi se ne hoteli z menoj zavezati za življenje? Jaz Vas ljubim in upam, da ste mi tudi Vi nekoliko dobri. Večkrat sem Vam že hotel razodeti ljubezen svojo. Smrt Vaše matere, katera je bila tudi meni draga mati, pospešila je sklep moj. Ali hočete ... ali hočeš biti, Lujiza, moja žena, sreča moja v življenji?« Mirno me je poslušala. Stal sem pred njo in pri zadnjih besedah prijel sem jo prijazno za roko. »Fran, videla in čutila sem tudi jaz že dolgo, da me ljubite. Vendar pa, ali Vas ne vodi danes do tega, da ste se izrekli proti meni, samo usmiljenje radi moje zapuščenosti?« S povešenimi očmi je gledala v tla pri teh besedah. »Lujiza, Lujiza, kako moreš tako govoriti?« »Jaz sem ubogo dekle in, kakor veste,' skoro brez vsega imetja. In tudi — « »Lujiza, ne skrbi! Nekaj imam še svojega denarja. To bode za prvi začetek. Kmalu vstopim tukaj na Dunaji pri kakem notarji za 646 A. Planinec: Čez deset let. koncipijenta. — Mnogo ti nimam ponuditi, ali če me ljubiš, upam, da bodeva imela dovolj, da bodeva živela srečno. Nič mi ni odgovorila na to, le pogledala me je s svojimi globokimi očmi, ki so bile danes še globočeje videti od vednega jokanja in ponočnega bedenja. »Lujiza, ali smem upati?« vprašam in primem jo za roko, katero ji poljubujem strastno. »Fran, ali je res, da me ljubiš? Jaz ne morem razumeti sreče svoje.« Objel sem jo in poljubil in ni se mi branila. Oprosti se me vendar in reče: »Zapusti me, Fran! Pregrešam se proti svoji ravno šele pokopani materi, da se danes čutim tako srečno.« Solze so ji stopile v oči. »Mati bi gotovo odobravala najino zvezo, Lujiza, nje duh plava tudi zdaj-Ie nad nama in naju blagoslavlja,« odgovorim ji resno in poljubim solze z očij. — V kratkem je prodala potem Lujiza svojo prodajalnico, preselila se za nekaj časa k materi svoje prijateljice Eme in v nekoliko mesecih sva bila mož in žena. To je kratka povest moje ljubezni in tudi življenja mojega, kajti moje življenje je bilo le kratko, moja sreča mi je minila prehitro. Srečna sva bila v zakonu, a najina sreča bila je kratkega obstanka. Že prvo zimo mi je jela draga moja Lujiza bolehati. Po komaj jednoletnem srečnem skupnem življenji je izdihnila preblago dušo svojo in zapustila me osamljenega na svetu. Kmalu na to sem zapustil Dunaj in se vrnil v domovino. Tudi v meni je tičala že dlje kal bolezni in žalost po izgubljeni soprogi je pospeševala razvoj moje bolehnosti. Ni mi bilo tudi nič več do življenja, želel sem si zopet združen biti z Lujizo in smrt mi je bila tedaj le rešiteljica. III. Zopet smo izpraznili vsak svojo čašo vina, ko je nehal Fran pripovedovati. Na to začne Marko svojo povest: Ko sem prišel na Dunaj, vpisal sem se na medicinski fakultati. Ugajala mi je od nekdaj najbolj medicinska veda. Učil sem se pridno, in ker se mi ni bilo treba ukvarjati s poučevanjem, kajti dobival sem od doma kolikor sem potreboval, imel sem poleg svojih študij dovolj A. Planinec: Čez deset let. 647 časa, da sem okušal velikomestno življenje. Oče moj je imel, trgovec, dovolj znancev in prijateljev na Dunaji in ni mi bilo težko seznaniti se na Dunaji z boljšimi krogi osobito s trgovskimi. Priporočilnih pisem sem imel od svojega očeta toliko, da jih nisem hotel vseh oddati. Povsodi, kamor sem prišel, bil sem sprejet z odprtimi rokami. Jedno leto sem bil že na Dunaji, ko mi piše oče pismo, v katerem mi poroča, da, ker sem bil gotovo že pri njegovem trgovskem prijatelji, gospodu Jakliči, naj se ž njim dogovorim o neki trgovski stvari, za kar mi je oče napisal polno polo informacij. Jaz ne le, da se nisem s trgovino nikdar hotel pečati, in tudi o nji nisem ničesar razumel, sploh niti še bil nisem pri gospodu Jakliči. Jaklič je bil rodom Dolenjec in naselil se je že pred kakimi tri desetimi leti na Dunaji. Bil je vinski trgovec in kupčeval je z vinom na debelo. Slišal sem tudi že v Ljubljani o njem, da je večkratni milijonar. Nekoliko radi tega, ker sem mislil, čemu bi se klanjal gotovo ošabnemu plutokratu, in nekoliko, ker sem že drugodi našel dosti zabave, nisem bil, kakor že povedano, do onega dne sploh še pri njem, Bil sem tedaj v hudi zadregi, kako naj zdaj hipno o trgovskih stvareh posredujem ž njim. Moral pa sem vendar očetu storiti to uslugo. Napotim se tedaj takoj prihodnji dan h gospodu Jakliči. Sklenil sem, da bode najpametneje, če grem precej h gospodarju v pisarno. Tam mu lehko najprej razložim želje svojega očeta in potem me on, če bode hotel, povabi v svojo hišo, da me predstavi svoji obitelji. Mislil sem, da, ker je to velika trgovska hiša z vinom, videl bodem velikanska skladišča vinskih sodov. Hiša, v kateri je gospod Jaklič stanoval, bila je res velikanska, & da ne bi z orjaškimi črkami bral zapisane-njegove tvrdke s prislovkom: »Velika trgovina z vinom«, ne bi vedel pač nikdo, da stanuje tu oni Jaklič, ki z vinom kupčuje z vso Evropo in tudi preko morja. Slišal sem seveda pozneje, da so tu le pisarne in njegovo zasobno stanovanje, velikanske svoje kleti pa, da ima zunaj mesta. Ko stopim v hišo, zdelo se mi je, kakor bi stopil v kak urad; nad vsakimi vrati je bil napis, in ko sem srečno našel gospodarjevo pisarno samo, pridem najprej v veliko sobo, kjer je sedelo kakih pet gospodov. Stopim k prvemu ter ga vprašam, bi li ne mogel govoriti z gospodom Jakličem. 648 A. Planinec: Čez deset let. »Z gospodom Jakličem, šefom?« vpraša me ta ter me meri od nog do glave. »Prosim, če ste agent kake trgovske hiše, potem pojdite v pisarno pri tleh k —« »Ne, jaz nisem agent in hočem le z gospodom Jakličem osobno govoriti.« Ubogo revče ni si vedelo pomagati. Sel je vprašat svojega kolego in posvetovala sta se kake pol minute. »No«, rekel sem si, »tu je tako, če hoče človek s tem Krezom govoriti, kakor bi šel h kakemu ministru v avdijenco.« »Prosim, jaz imam samo o zasebnih rečeh govoriti z gospodom Jakličem,« oglasim se proti obema. Premerita še jedenkrat mojo elegantno oblečeno osebo in naposled pozvoni jeden izmed njiju na električen zvonec. Prišel je sluga in me vprašal, koga naj javi pri gospodu. Dal sem mu svojo karto. Komaj sem čakal nekaj sekund, priteče mi skozi vrata nasproti postaren, ali prijazen gospod. »Pozdravljeni, gospod Videč, najboljšega mojega prijatelja sin. Zakaj me niste obiskali v stanovanji mojem?« zakliče mi, prime me za roko in vleče za sabo. »Dobro došli!« in poda mi obe roki, ko sva bila sama v njegovi sobi. »Prav, kakor Vaš oče Marko!« reče, ko me je ogledal. »Spoznal bi Vas, ko bi mi tudi ne bili povedali imena svojega.« Hud je bil skoro gospod, ko sem mu rekel, da sem že leto dnij tukaj na Dunaji in da še nisem bil pri njem. Razodel sem mu tudi, kaj mi je oče pisal v zadnjem pismu. »Da, gospod Videč, vse bom uredil, popolnoma po želji Vašega očeta, govorila bodeva še pozneje o tem, a zdaj pa dovolite, da Vas seznanim s svojo soprogo in hčerjo. Prosim, pojdite z mano!« Peljal me je v prvo nadstropje. Stopil sem ž njim v salon. Tam sta bili mati in hči in poleg njiju neki lajtnant. Gospod Jaklič me predstavi damama in tudi lajtnantu grofu Pozonskemu. Gospod in gospa sta bila zelo prijazna, dasiravno se je gospe videlo, da ljubi poklone in da ima rada, če se ji kdo laska. Kakor sem pozneje zvedel, bila je po rodu Židinja in se je pokrstila le svojemu sedanjemu možu na ljubo. Njiju hči je bila prava lepota. Bila je visoke rasti in elegantnega kretanja, imela je velike črne oči in nje koralno-rdeče ustnice so vabile, da jih poljubiš. Bila je bledo-zamolke, orijentalsko-židovske polti. Nje globoke črno-svetle oči so bile pač najlepše, kar sem jih kdaj videl. A. Planinec: Čez deset let. 649 Ves čas sem jo gledal, kakor bi bil začaran, in mnogo bi rajši govoril ž njo, a sedel sem predaleč od nje' in ona je z neko elegantno lenobo slonela v svojem fotelji in poslušala lajtnanta, ki ji je pripovedoval o konjih in zadnjih 'dunajskih konjskih dirkah. Videlo se ji je sicer, da jo malo zanima govorjenje grofovo in šele, ko mi je gospod Jaklič rekel, da že davno misli zopet jedenkrat obiskat Kranjsko, oživi se Ida in reče: »Res, papa? Kolikokrat si mi že obetal, da pojdem za nekaj mesecev z mamo na Bled, pa vedno hodimo potem v dolgočasni Baden leto za letom. Vedeti morate namreč, gospod Videč,« obrne se proti meni, »da jaz od nekdaj fantaziram za Kranjsko, dasiravno od vse te dežele ne poznam več, kakor stolno mesto.« »To ji je vcepil soprog moj, njen oče, ker ji je že mlademu dekletu toliko pravil o svoji domovini. Pomislite, da je toliko zaljubljen v Kranjsko, da se je morala njegova hči učiti cel6 slovenski.« v v »Zal, pa le malo znam, ker nimam vaje. Ze dolgo nisem govorila slovenski in ko bi ne brala slovenskih knjig, pozabila bi že davno vse,« pravi Ida. »Slovenski, tega tudi jaz malo znam,« oglasi se zdaj grof Po-zonski. »Vi, gospod grof? Saj ste vendar Madjar, kakor ste mi zagotavljali že tolikokrat,« reče mu domača hči. »Gotovo, gospodična, pa pri nas ljudstvo tudi govori neki slovanski jezik,« odgovori grof. »To je zopet drug jezik, to je slovaški,« začne mu razlagati Ida, a pusti ga kmalu in se obrne proti meni z vprašanjem: »Ali znate Vi slovenski, gospod Videč?« »Kaj bi ne znal, gospodična, saj sem vendar Slovenec,« pravim jaz. »Vi ste Slovenec?« vpraša začujeno, skozi nos govore, grof ter si zaščipne monokel v oko in me pogleda. »Kaj se Vam to tako čudno zdi, gospod grof?« vprašam ga jaz. »Oprostite, ntsem vedel, da se nahajajo med Slovenci tudi olikani ljudje«, odgovori opravičuje se lajtnant. »Čudne pojme imate, ne zamerite, gospod grof, o Slovencih,« rečem mu jaz. »Prav res, gospod grof! Oče moj je tudi Slovenec in jaz sama se čutim Slovenko, saj sem tudi rojena v Ljubljani,« pomaga mi zdaj gospodična Ida. »Vi ste tudi Slovenka?« vpraša še začujenejši grof in monokel mu pade iz očesa. 650 A. Planinec: Čez deset let. »Da, jaz sem Slovenka, in veselim se že, da bodem mogla z gospodom Vidcem govoriti slovenski, seveda, če bode on tako prijazen in hotel imeti potrpljenja z mano.« Odslej sem bil reden gost v hiši Jakličevi. Zvedel sem tudi kmalu, da je grof Pozonski skoro nekako ženin gospodične Ide; vsaj njen oče, posebno pa še mati njena, bi rada to videla. Ida sama pa ni preveč marala zanj, kajti zapazil sem, da je bila večkrat, skoro bi rekel, neprijazna ž njim. Sicer pa je bila gospodična Ida sploh poznata v družbi da je zelo ponosna in nedostopna, vendar so bili vsi mladi gospodje, ki so le jedenkrat prišli ž njo v dotiko, čez ušesa zaljubljeni vanjo. Tudi meni se ni godilo bolje. Od prvega trenutka, kar sem jo videl, ljubil sem to nadnatorno krasoto. Kazal pa svoje ljubezni nisem, bil sem preponosen. V družbi je bila z menoj bolj prijazna, kakor z vsakim drugim. Zdajci je začela z mano slovenski govoriti in zabavala se je z mano, ne meneča se za vse gospode, ki so bili okoli nje. Če sva bila pa sama, bila je zopet mrzla, kakor led. A tudi jaz sem znal skrivati svoja čustva. Znan sem bil, da sem malobeseden, in ironija in sarkazem je bila skoro vsaka beseda iz mojih ust. — Bilo je že skoro čez leto, kar sem se bil seznanil z Jakličevo rodovino. Mati in hči sta bili čez poletje v neki morski kopelji in tudi jaz sem bil nekaj časa doma, jeden mesec skoro pa sem potoval po Švici in ob Reni. Gospa Jakličeva me je povabila sicer, naj njo in gospodično Ido pridem obiskat, in obljubil sem tudi; pa kakor me je srce vleklo k Idi, zopet nisem hotel iti. Ko sem prišel sredi oktobra na Dunaj, zvedel sem, da sta ravno pred dvema dnevoma prišli tudi Jakličevi iz kopelji. Sel sem ji tedaj takoj obiskat. Ko sem prišel in povprašal po gospe, reče mi sluga, da je bolna. v Ze sem se obrnil in šel nekoliko stopnic doli, kar priteče sluga za mano in mi reče, da me gospodična prosi, naj bi njo obiskal. Povrnem se tedaj in sluga me pelje v takozvani mali salon. Na šezlongi je ležala z malomarno gracijoznostjo Ida. »Dovolite, gospod Videč, da ostanem ležeča, kajti tudi jaz sem še trudna od potovanja.« Molče sem se priklonil in osupel sem gledal to lepo, a vendar v tako ponosno, in, rekel bi, brezsrčno devo. Ce je mogoče, vrnila se je še lepša iz kopelji in za trenutek me je prevzela njena lepota, a ko me je pogledala s svojimi globokimi, svetlo-črnimi očmi ter se mi A. Planinec: Čez deset let 651 koketno nasmijala, bil sem že zopet stari Marko, hladen in brezčuten in, kakor pravi zdravnik, razrezaval bi lahko svoje srce in razlagal gledalcu: »Poglej, to je ona mišica, ki človeku tolče v prsih ,od zore do mraka, od mraka do dne'. Neprestano, neprenehoma bije, dokler ne udari tvoja zadnja ura in se potem ustavi za večno.« Ida mi je pokazala molče stol, ki je stal poleg nje. »No, gospod Videč, Vi ste se pač lepo držali svoje dane besede in ste prišli v Nordernev,« začne Ida. »Jako rad bi prišel, gospodična Ida, toda zadrževan sem bil na svojem potovanji tu in tam in prehitro mi je minil čas, da sam nisem vedel, kako. Ne zamerite mi, gospodična!« opravičujem se jaz. »Kakor bi Vam jaz verjela! Saj poznam Vaš kinizem.« »Gospodična!« razhudim se jaz. »Da, gospod Videč! Svoje izgovorjene besede ne morem nazaj vzeti. Kinizem ali nihilizem moram imenovati to Vaše —« »Ne bom se več branil, gospodična!« pretrgam ji govorico in ironično dostavim vprašanje: »Samo to bi rad vedel, zakaj me imenujete kinika in nihilista?« »Zato, ker Vam ni nič — sveto. Vsaka stvar Vam je le dober predmet eksperimentom, pa ne samo stvari, tudi ljudje in njih čustva.« »Hvala Vam, gospodična, če sem zaradi tega kinik in nihilist v Vaših očeh. Ne morem si pomagati. Jaz sem vedno medicinec, in če sem Vam časih povedal ironično opazko o tem ali onem gospodu ali o tej ali oni gospe v družbi, storil nisem to iz zlovoljnosti. Jaz hočem povsodi opazovati napake in bolezni človeške, naj so le bolezni duševne ali telesne.« »Fraze in zofizmi!« reče mi Ida. »Vendar pustimo to. Z vsem tem pa še vedno niste odkritosrčno povedali, zakaj Vas ni bilo v Nordernev, kajti Vaš izgovor, da ste se zamudili na potovanji, je le plitev. — Seveda, sedeli ste morda preveč dnij v Monakovem v imenitni »pridvorski pivovarni« pri dobrem bavarskem pivu ali ste pa kje ob Reni pokušali vino tamošnje trte. — Kaj se Vi brigate za lepo prirodo, kaj za to in ono, kar druge zanima in navdušuje — in zato Vas imenujem nihilista.« Naslonila se je na roko in z žarečimi očmi govorila mi je to. »Vi ste zelo strogi danes z mano in dasiravno vem, da je zastonj vse moje opravičevanje, povem in zagotavljam Vam vendar, da sem osobito velik častilec lepe prirode in da imam za naravsko lepoto sploh vsekdar odprte oči in če Vas zanima, povem Vam, kak vtisek 652 A. Planinec: Čez deset let. so naredile na me v Interlacknu orjaške švicarske gore ali na Rigiji —« »Hvala, gospod Videč, za danes, poslušala Vas bodem morda kak drug dan rada o tem. A glejte, tudi iz teh Vaših besed slišim nekako ironijo. In tako ste tudi mislili, čemu bi jo hodil obiskovat gori v Nordernev, naj se dolgočasi sama tam.« »Vi, gospodična, in dolgočasili ste se?« vprašam smehljaje in pristavim s sarkazmom: »Gotovo je bil grof Pozonski v Nordernevi in bogve kdo še tukajšnje družbe in prepričan sem, da ste našli tudi novih častilcev in menda Vam ni toliko ležeče na tem, da sem tudi jaz trabant med trabanti.« Jezo sem bral na njenem obrazu, kar vstopi sluga in javi grofa Pozonskega. Videl sem ga stati za slugo. »Mene ni doma za nikogar,« zavpije Ida nejevoljno na slugo. »Pardon, mille pardons, da sem motil ta tete - a - tete!« oglasi se grof. Kakor blisek skoči Ida po konci. Tudi jaz vstanem, a sluga je že zaprl vrata. »Taki so moji častilci! Ta grof lazi za mano, zato ker ve, da sem bogata in v aristokratični svoji ošabnosti misli, da je zame še bog vedi kaka milost, če on občuje z mano in če hoče imeti moj denar. Ha, ha, taki ste vsi!« govori Ida v jezi, in solze se ji zales-ketajo v lepih očeh. • »Tudi jaz, gospodična ?« »Vsi, vsi!« zavpije jezno, solze se ji vlijo po licih, zakrije si obraz z robcem ter teče iz salona. »Vendar ima to ponosno bitje srce in ni tako brezčutna, kakor sem mislil,« rekel sem samemu sebi. v Ne vem, kaj se je oni dan godilo z mano. Ze prej sem ves gorel ljubezni do Ide, a skrival sem ljubezen svojo globoko v srci. Danes sem spoznal, da je bila Ida užaljena, ker je nisem prišel obiskat v v kopelj, da ji je družba moja ljubša od vseh drugih. Čutil sem se hipoma najsrečnejšega človeka na svetu in se smijal in plesal bi bil od veselja; a zopet sem se imel za nesrečnega, da bi se najrajši zjokal. Šele proti večeru sem se pomiril in šel v klub, v kateri sem bil stopil, odkar sem občeval z Jakličevimi. Popadla me je neka jeza in na vsak način sem hotel dobiti tega Pozonskega, tega oholega ari-stokrata. Prijatelji so me vpraševali, sem li bolan, ker sem tako bled. Dajal sem le kratke in čmerne odgovore. Sedel sem za mizo, kjer je A. Planinec: Cez deset let. 653 nekaj mojih znancev igralo karte, in sem gledal. Ker me je igra zanimala, nisem zapazil, da je tik naše mize druga druščina častnikov sedla k igri. »No, Gvidon, kako daleč pa si prišel v Nordernevi s svojo bogato nevesto ?« vpraša neki tudi meni dobro znan glas za ono mizo. Pogledal sem tja in vidim tam sedeti Pozonskega. »Ej, ta bogata koketa! Pomisli, jaz sem bil že tako intimen ž njo, in kaj mi je rekla v Nordernevi, naj se ne trudim toliko okoli nje, da je njeno srce že oddano. —Jaz jo vprašam: »Pa le ne onemu interesantnemu bledemu medicincu, Vašemu rojaku?« — Ko bi jo bili videli, kako se je zardela, da sem takoj opazil, da sem pogodil resnico. Danes pa sem jo hotel obiskati in res, zasačil sem oba v prav inte-resantnem tete-a-tete. Ta prokleta koketa! Skoda, da se vrže takemu civilistu, takemu oslu v naročaj!« Vse pripovedovanje Pozonskega sem slišal od besede do besede. Znanci moji so me gledali. Vstanem in stopim k oni mizi. »Sramujte se, grof, da ne le o meni in o gospodični Idi tako govorite, temveč da se tudi tako arogantno in neolikano vedete gospodični Jakličevi nasproti, kakor ste se danes opoludne.« »Ho, ho, ali ste slišali, kaj sem govoril? — No, čestitam Vam k milijonom, saj ti Vam gotovo še bolj na srci leže, kakor gospodična Jakličeva, dasiravno tudi ona ni tako, kar si bodi. Malo takih!« »Nesramnež! Lopov!« zalučim mu v obraz. Se spoprijela bi se bila, da naju drugi niso zadrževali. — Noč, ki sem jo prebil po tem večeru, bila je grozna. Ona me ljubi in zopet morda misli, da ljubezen moja do nje ni čista in brez-sebična, da jo ljubim le zaradi njenega bogastva 1 Dva dni pozneje sva imela z grofom dvoboj. Ne vem, kaj bi rekel, da sem imel srečo ali nesrečo v dvoboji. Dasiravno nisem bil nikoli poseben strelec, pogodil sem grofa v prsi. Zdravnika, katera sta bila z nami, izrekla sta se, da je Pozonski zelo nevarno zadet. »Morilec sem!« Ta misel mi je rojila po glavi. Stopil sem h grofu, ko je ravno zopet odprl oči. Podal mi je roko in hotel nekaj govoriti, a kri mu je bruhnila v usta in pal je v nezavest. — Dva dni sem se vozil po noči in po dnevi in tretji dan sem dospel v Hamburg. 654 A. Planinec: Cez deset let. Bil sem v tujem mestu in brez denarja. Vzel sem sicer vse s seboj, kar sem takrat imel, a na potovanji sem porabil že vse. Domov nisem hotel pisati. Nekega dne grem mimo zavoda, kjer se preskrbujo službe. Bral sem tam listek, da star gospod išče slugo, ki bi ga hotel spremiti v Ameriko. Hitro sem bil pripravljen prevzeti to službo. Zadnje svoje krajcarje sem položil na mizo staremu možicu z zabuhlim obrazom in velikanskim rdečim nosom, ki je bil menda vodja, ali kaj, tega zavoda. Gledal me je dolgo s svojimi sivimi in razparanimi očmi in me potem vprašal po izpričevalih. Povem mu, da dozdaj še nisem bil nikdar sluga. »Hm, hm! Ne vem, če bi Vam dal naslov Amerikanca, saj Vas tako ne bode vsprejel.« »To bodi moja skrb in mojega prihodnjega gospodarja, če mu bodem po godu ali ne,« odgovorim mu. Godrnjal je nekaj v zmršeno brado ob ošabnosti in grobosti in obotavljal se še vedno, ali naposled mu razložim, da hočem, da mi za denar, katerega sem mu plačal, pove tudi naslov. Omečil in pregovoril sem ga naposled. Gospod Strapping je imel že nad šestdeset let. Razložil mi je, da on potrebuje bolj olikanega služabnika, ki bode nekako tudi njegov tajnik in, ko mu povem, da upam njegovim zahtevam ustrezati, vpraša me tudi on po izpričevalih. Tudi moja obleka, katera pač vkljub temu, da sem jo snažil cele pol ure preje, ni bila posebno imenitna, zdela se mu je menda sumnjiva. Obupati sem že mislil. Ujunačim se tedaj in, ker mi je bil gospod Strapping takoj na prvi pogled simpatičen, povem mu resnico, kolikor se mi je zdelo potrebno. Videlo se mu je, da mi še vedno ne verjame popolnoma, a vsprejel me je vendar za slugo. Bil je dober gospod, le žal, da je umrl že nekaj mesecev, ko sva prišla v Boston, kamor sva bila namenjena. Znal sem pa zdaj vendar dobro angleški. Imel sem tudi nekaj prihranjenega denarja in pridružil sem se neki družbi, ki se je odpravljala v novo Mehiko zlata kopat. Med pravi izmeček ljudij sem zašel zdaj. V hudi vročini smo kopali in rili v skale v potu svojega obraza. Zlata se je le malo našlo, dasiravno smo delali, kakor črna živina. Če je kdo kaj našel, moral je skrbno skriti pred drugimi, kajti bil je v nevarnosti, da plača srečno svojo najdbo z življenjem. Jaz sem nenavajen tolikemu trudu in grozni vročini kmalu obležal. V nezvesti sem ležal dolgo in ko sem okreval, izginil je ves A. Planinec: Čez deset let. &55 tabor. Moja strežajka, katero so mi pustili, stara zamorka, povedala mi je, da so odrinili dalje proti jugu, ker tu se ne izplača trud. Pri kopanji sem bil jaz vsaj toliko srečen, da sem našel nekaj zrnov zlata, s katerimi sem poplačal trud svoje strežajke in imel za pot v Novi Jork, kamor sem odšel takoj, ko sem se zopet nekoliko ukrepil po svoji bolezni. V Novem Jorku sem dobil službo kot klerk v neki apoteki. Živel sem dobro skoro jedno leto. Pisal sem celo pisma domov in jih dobival od očeta. Oče me je v pismih vedno nagovarjal, naj se vrnem domov. Grof Pozonski vkljub hudi rani ni umrl, temveč okreval. Dal sem se pregovoriti po očetovih pismih in vrnil sem se po več kakor dveletni odsotnosti od doma zopet v domovino. Na Dunaj i me je prijelo redarstvo. Vso dolgo pot sem mislil le na to, da bodem videl zopet Ido. Neka besnost se me je lotila tedaj, ko mi je bilo tako zabranjeno videti njo. Besnel sem proti redarjem, a odpeljali so me v ječo in, ko nisem hotel v ječi ničesar, niti jesti, niti piti, v blaznico. Sam ne vem, ali sem bil res blazen ali ne. Vsi so me imeli za blaznika, tudi oče moj, ki me je prišel obiskat v blaznico. Nekega dne, kmalu po očetovem prihodu, razodel mi je zdravnik, da me popelje oče domov, če bodem miren. Radovoljno sem se dal peljati strežaju, kajti vesel sem bil, da sem prišel iz tega nesrečnega kraja. Na kolodvoru je bila Ida s svojim očetom, gospodom Jakličem. Spoznal sem tukaj oba. Nekaj korakov od mene je stala in se jokala. Čuvaj moj me je prijel trdneje, ko je opazil, da sem se prebudil pri pogledu Idinem iz prejšnje svoje apatije. Sunil sem ga z vso svojo silo v stran in s klicem: »Ida, Ida!« tekel sem k nji. Tudi ona je vskliknila, pa menda od strahu, in stopila za očeta ter se ga prijela. — »Boji se me tudi ona in ima me za blaznega!« — Ta misel me je prešinila in rad sem se dal zopet odvesti slugi, ki je pritekel za mano. — Kakšno je bilo moje življenje doma, to si lehko mislite. Bil sem jetnik. Polotila se me je popolna apatija in gnusilo se mi je življenje. Nevem, kako sem našel v svoji sobi, kjer sem bil s čuvajem, nekaj kemikalij, še od prejšnih svojih eksperimentov. Skrbno sem jih skrival, da jih ni nikdo našel pri meni, Použil sem jih, da bi končal svoje življenje in po groznih bolečinah sem izdihnil dušo. K pogrebu je prišla tudi Ida. Srečna bi bila midva z Ido lehko, ali usoda hotela je drugače! 656 A. Planinec: Cez deset let. »An trout, an trout!« zaslišim zdajci glasno kričanje tik mene in plesanje okoli mize svoje. Oni Anglež je ujel postrv na trnek, na katerega je s prav angleško vstrajnostjo lovil ribe v jezeru. Ozrem se okoli sebe in vidim, da sedim obstavljen od treh ali dveh stolov še vedno za ono mizo, kjer sem kosil opoludne. Pogledam na uro. Kazala je na šesto uro. Misliti začenjam. Ob jedni sem kosil in pred drugo uro sem bil gotov s kosilom. Štiri ure so minile tedaj že od kosila! Na kričanje Angleževo je prišel na verando tudi Petranov Viktor. Anglež mu vesel pokaže drobno ribico. Tudi meni jo je pokazal, a zdelo se mi je, da še postrv ni. Ko me Viktor ugleda, stopi k meni in pravi: »No, gospod doktor, dobro ste spali! Malo nerodno je bilo, a jaz Vas nisem hotel buditi in obstavil sem Vas s stoli, boječ se, da bi se ne zmuznili v spanji na tla.« »Hvala lepa, gospod Viktor!« zahvaljujem se mu ter mu podam roko. »Povejte mi pa vendar, ali sem tukaj ves čas sam sedel vse popoludne? Ali niso sedeli za mizo tudi trije gospodje?« »Ne, tu na verandi ni bilo vse popoludne nobenega človeka, kakor Vi in 6na angleška rodovina. Gospod lovi vsako popoludne ribe in gospa in gospodična citata,« pripoveduje mi Viktor. »Čudno, čudno!« rečem sam v sebi, ko Viktor odide. »Da sem vse popoludne sanjal, in tako živo sanjal!« Premišljeval sem in spomnil se, da so vsi ti trije prijatelji moji že v , pomrli vsi. Se celo letnico njih smrti sem imel v spominu. »Tedaj so mi v sanjah mrtveci pripovedovali povesti iz svojega življenja! In le ti, ki so ležali že v grobu, spomnili so se poleg mene dane svoje besede ter res prišli k sestanku čez deset let.« Neka groza se me nehote poloti, ali s silo se je otresem, skočim v ladjo in veslam po jezeru, da so mi prišle druge misli. — Zvečer sem šel zopet peš domov in dolgo še nisem mogel pozabiti teh sanj na Bledu in pripovedovanja svojih umrlih treh prijateljev.