Franc Jakopin Ljubljana CDU 808.63-313.2 PRIIMEK škerlj V SESTAVU DANAšN JIH SLOVENSKIH PRIIMKOV Ob priimku Škerlj srečamo v današnjem slovenskem priimkovnem se- stavu precej variantnih zapisov, ki povzročajo v uradnih dokumentih veliko težav in nevšečnosti, raziskovalca priimkov pa lahko zapeljejo na napačno sled, ko jih skuša povezati z najustreznejšim apelativom. Razen osnovnih variant priimka je v slovenščini tudi več izpeljank, ki se po glasovnem ustroju osnove sicer ujemajo, v resnici pa jih moramo zaradi njihove zemljepisne razvrščenosti, različne pogostnosti in for- malnih lastnosti razdvojiti. Takšno neenotno stanje so deloma izoblikovali različni narečni izgovori priimka, deloma pa gre tolikšna pisanost na račun umetnih adaptacij priimkov po bolj ali manj verjetnih asociacijah z različnimi apelativi; to je bilo v večji meri mogoče v času, ko pravni status priimkov še ni bil tako utrjen, kot je danes. Da bomo lahko opazovali vse priimke, ki bi utegnili biti zaradi gla- sovnega sestava kakorkoli povezani s priimkom Škerlj, jih bomo najprej iz obeh zbirk1 izločili in razvrstili v skupine po tipu zapisa. Priimkovne »bloke« bomo ločili glede na prvi soglasniški sklop (šk- : sk-), po zapisu »sonantičnega« r (-r- : -er- : -ri; v dveh primerih tudi -ar- : -ra- in v enem -ere-); tako smo prišli do tehle možnosti, ki pa niso v vseh členih obakrat realizirane: škr-, šker-, škri-, škra-, škere-; skr-, sker-, skri-, skar-, skra-, skere-. Priimki iz Začasnega slovarja slovenskih priimkov: Škrlj škrlec Škrlep škrl škrlovnik škrlevaj škrletovič Škerlj Škerl Škerlak škerlec škerlin škerlavaj Škerle Škrilec škrila Skrlovnik Skrij Skrlec Skrlep Skrl Skrlič 1 Začasni slovar slovenskih priimkov, ured. F. Bezlaj, SAZU, Ljubljana 1974; Priimki na Slovenskem, pripravil P. Jakopin, (rokopis). 73 škrla škrlak Skerlovnik Skerlak Skerlep Skerlj Škerlep Skrila S krilec Skril er Linguistica XV Skarlovnik Skralovnik Priimki iz zbirke 19?1 v enakem zaporedju (če variante v tej zbirki ni, stoji namesto priimka znamenje 0; nove variante so ločene s črto): Škrlj škrlec škrl ep škrl škrlovnik 0 0 0 škrlak škrlin škrlič Skerlovnik Skerlak Skerlep 0 Skerl Skerlič Skerlavaj Škerlj Škerl Škerlak škerlec 0 Škerla vaj 0 0 škerler škerlič škerlovaj 0 0 0 Škrilec škrila Skarlovnik škerelj škerel Skralovnik Skrlovnik Skrij 0 0 0 Skrlič že bežen pogled na oba seznama nam pokaže, da se je sestav variani celo v zadnjih desetletjih spremenil;' če odmislimo nekaj napak pri po- pisovanju priimkov (ki pa so za obstoj nekaterih frekvenčno »šibkih« variant lahko usodne), opazimo na listi nekaj novih priimkov, katerih nosilci so se v teh desetletjih pač priselili; nekateri priimki pa so pre- skočili iz ene variante v drugo; z novejšega seznama je popolnoma izginila skupina z začetno zvezo skri-; na novo se je pokazal tip z zvezo škere-; večjo omahljivost opazimo pri sicer malofrekventnem priimku škerla- vaj (dominanta). Oba seznama očitno dokazujeta, da so variante z za- četnim šk- v premoči po številu in frekvenci. Glede pogostnosti posameznih priimkov lahko rečemo, da noben pri- imek tipa Škerlj ne doseže najvišje frekvenčne plasti (nad tisoč) ;2 moč- 2 Prim. F. Jakopin, Nekaj značilnosti najfrekventnejših slovenskih priim- kov. Wiener Slavistisches J ahrbuch XXI (19?5}, str. 93-102. 74 Franc Jakopin nejši se gibljejo med 500 in 100 (škrlj - 500, .škrlec - 350, Škrilec - 200, Škerlak - 190, Škerl - 150, Škerli - 120), šibkejši (v frekvenčni plasti med 100 in 10) so: Škrlep, škrlič, škrlin, škerlavaj, škerler, škerlič, Skrila, Skrlič, Skerlovnik, Skarlovnik, Skralovnik, Skrlep; vsi drugi ne dosežejo niti frekvence 10. Domnevati smemo, da so nekateri manj frek- ventni priimki naše skupine s svojim jedrom zasidrani v hrvatski kaj- kavščini in čakavščini, močnejši pa so doma na slovenskem in srbo- hrvatskem ozemlju; so pa tudi samo slovenske variante. Za nekatere priimke lahko vsaj obrisno ugotovimo, kod so razširjeni v strnjenem pasu; tako je tip Škerlj (z variantami) znan od Bele Krajine preko Do- lenjske, Istre in Primorske do Goriške (podaljšek na hrvatsko stran je nedvomen); variante priimka škrlec srečamo na vzhodnem obrobju slovenskega ozemlja, v pasu med Krškim, Ptujem in Ljutomerom, kar spet govori za neposredno zvezo s hrvatskim kajkavskim območjem; še bolj določno v Pomurje je lokaliziran priimek Škerlak, ki je prav tako razširjen na drugi strani slovensko-hrvatske jezikovne meje. Zelo čisto lokalizacijo izkazuje tudi priimek Skerlovnik (z variantami), saj ga ni najti zunaj območja osrednje štajerske in južne Koroške (Celje-Dra- vograd).3 Predno se lotimo obravnave glavnih variant priimka Škerlj, moramo s seznama odstraniti tiste priimke, ki so se jim pridružili čisto »slu- čajno« zaradi zvočne podobnosti, so pa očitno drugačnega izvora. Med takšne lahko na prvem mestu prištejemo priimek Škrlep (z variantama Škerlep in Skrlep), ki predstavlja med imeni apelativ skrlup (tudi škr- lup, skorlup ipd.); beseda spada v slovenskih narečjih in v slovanskih je- zikih med izrazite »spremenljivke«, čeprav je etimološko jasna (skor- lup).4 Svojo priimkotvornost je uveljavila zlasti v poljščini in beloru- ščini: Skorupka (priimek poljskega jezikoslovca), belor. Skarupa, ška- ruba, škarubouski, starorus. Skorupa.5 Slovenski zapis Škrlep je nastal zaradi redukcije nenaglašenega vokala u, podobno kot v priimkih tipa Urlep/Urleb iz urlaub. Priimek Škerlak bi samo v manjšem odstotku preko ptičjega imena škrljak (nucipraga caryocatactea) povezali s priimkom Škerlj, sicer pa se nedvomno povezuje z imenom za širokokrajni klobuk (škriljak, škr- ljak), ki ga poznajo vzhodni Slovenci in Kajkavci; besedo razlagajo že s Prim. Začasni slovar ... (op.1), str. 535-600. Starejše toponime tipa Škrilje, Škrlje navaja F. Bezlai (SVI II, 245); tri kmete s priimkom škerl(j} srečamo v Urbarjih slovenskega Primorja II (Milko Kos, SAZU, Ljubljana 1954) že konec 15. stoletja (Tomaj, Vipava); današnji toponimi Škrilj (2), Škrilje (4), škrle, Škrlje, škrljevo, Škrlji, Skrlovica so znani v strnjenem pasu bivših okrajev Črno­ melj, Kočevje, Novo mesto, Ljubljana okolica, Postojna, Gorica; naselja Skrljevci, Skrljevec in škrlini so na Koprskem (Krajevni leksikon LRS, Ljubljana 1954); blizu Reke je toponim Škrljevo (prim. tudi sh. apelativ škrljevo, škrljeva bol - Gorski Kotar, Krk, Istra). 4 P. Skok, ERHSJ III, 266-7; M. Vasmer, REW II, 646-7. 5 M. V. Biryla, Belaruskaja antrapanimija II, Minsk 1969, str. 36?. ?5 Linguistica XV starejši kajkavski slovarji, v Akademskem riječniku6 pa najdemo tudi različne avgmentativne in deminutivne izpeljanke, npr. škriljača, škri- ~jača,c, škriljačec; škrljača, škrljačica, škrljačina; kriljak, kriljača, kri- ljava.1 Imena za značilna pokrivala (kakor tudi za druge dele obleke) so preko vzdevkov pogosto prehajala v priimke, npr. rus. Kolpakov, Klo- bukov-M asal' skij,s bolg. Kalpačev,9 belor. Kai:ipak,10 polj. Kapelusz.11 Izraz škril(jak) (etimol. isto kot krilo) nekoliko preseneča zaradi začet­ nega šk-,12 ki je sicer ohranjen samo v polj. skrzydlo; tudi v pomenu krilo je beseda priimkotvorna, npr. rus. Krylov, staropolj. Krzydlo, Skr- zydlo,13 češ. Kfidlo,14 bolg. Kril, Krilov; v čakavščini je iz krelo (hrelo - Hrelja - Re~ja - Reljko) nastal priimek Reljkovic. Verjetno sodi v to vrsto tudi slovenski priimek Krelj (Krel); prim. apel. kreljut. Drugim priimkom, ki so ostali na seznamu, pa lahko skupaj s pri- imkom Skerlj iščemo izhodišče v dveh apelativih, ki sta po glasovni sub- stanci in zemljepisni razširjenosti približno enako ustrezna, po antropo- nimični afiniteti pa nikakor nista enakovredna; gre za ime kamenine skril - skrl (skrilavec) in za narečno ime škrlj v pomenu škrjanec, ki je ena od onomatopejskih variant osnove za izpeljavo poimenovanj za vrsto škorcev in škrjancev. Tretji narečni apelativ škrl (škrv, oskrd) v pomenu »koničasto kladivo za klepanje mlinskih kamnov« je za raz- meroma močno družino priimkov tipa Skerlj preneznatno izhodišče, če­ prav ni nemogoče, da je človek dobil vzdevek po orodju, ki ga je stalno uporabljal. France Bezlaj15 je upravičeno podvomil o apelativu skril - skrl kot ustreznem izhodišču za priimke tipa Skerlj in za utemeljitev navaja dejstvo, da je »izvedba priimkov brez sufiksacije v slovenščini dokaj red- ka«. Primeri brezsufiksalne izpeljave res niso najpogostnejši, vendar niso tako redki, npr. Pepel, Skala, Voda, Veter, Dim, Saje, čad, Kaluža, Megla, Jug, Sever itd.; razloge za manjšo ustreznost apelativa skril - skrl je treba iskati predvsem v tem, da je ptičje ime takšnega kova kot je ime za škrjanca (čeprav ga človek razmeroma malo pozna in vidi, ga visoko ceni in opeva; prim. ljudsko in umetno pesem) veliko močnejši kandidat 6 Zv. XVII (1959), str. 680-686. 7 Prim. M. Pleteršnik, SNS l, II (1894-5). 8 B. O. Unbegaun, Russian Surnames. Oxford 19?2, str. 19?, 405. 9 S. Ilčev, Rečnik na ličnite i familni imena u B'blgarite. BAN, Sofija 1969, str. 235. 10 M. V. Biryla, c. d., str. 193. 11 S. Rospond, Sloronik nazroisk slč1:skich II. Vroclav 19?3, str. 254. 12 Prim. V. V. Martynov, Slavjanskaja i indoevropejskaja akkomodacija. Minsk 1968, str. 148-159. 13 W. Taszycki, Sloronik staropolskich nazro osoboroych III, 1. PAN, Vroc- lav 19?1, str. 16?. 14 J. Beneš, O českych pfijmenich. čSA V, Praga, 1962, str. 228. 15 Slovenska vodna imena II. SAZU, Ljubljana 1961, str. 245-6. F. Bezlaj do- pušča možnost, da je podlaga priimkom tipa Škerlj stvn. antroponim Scerilo, Scherilo; prim. stvn. apel. skerotalpa, krt. 76 Franc Jakopin za vzdevek kot ime kamenine, ki pa ga v priimkih res najdemo samo v izpeljavah, npr. Kamenšek, Kamenik, Kremenšek ipd. Tako moramo ob istih glasovnih in zemljepisnih pogojih dati prednost izpeljavi iz ptičjega imena in šele na drugem mestu (če to narekuje formant) imenu za kamenino. Zanimivo je, da tudi nimamo priimka tipa škriljar, ki bi bil še najbolj upravičen, saj so priimki za poklice oz. delovanje oseb med bolj pogostnimi.16 Apelativ skril se je iz slovanskih knjižnih jezikov večinoma umaknil; izpeljanki imata slovenščina in srbohrvaščina (skrilavec, škriljevac), v vzhodnoslovanskih jezikih je rus. šifer (slanec), belor. šyfer, ukr. šyfer (iz nem. Schiefer(stein); prim. slov. priimek šifrer), v poljščini je kal- kiran prevod lupek, medtem ko je v čeških in slovaških narečjih še ohra- njena stara beseda (s)kfidla, (s)kfidlice, (s)kridla, (s)kridlice, toda knjiž- na jezika poznata samo novo tvorbo, križanca med navedenimi ljudskimi oblikami in besedo bfifva: č. bfidlice, slovaš. bridlica. Kopečny (ESJč, 79) išče motiv za takšno križanje v ostrini skrilavčevih plošč, verjetno pa je treba iskati vzroke za širši umik besede v homofoničnosti s frek- ventnejšo besedo za krilo, posebno v zahodnoslovanskih jezikih. V za- hodnoruskih in beloruskih narečjih je izraz skryl' znan v pomenih »re- zina kruha, buče ipd; trska, oblanje«. Med slovanskimi priimki iz apel. skryI'/skril' srečamo v ruščini redek priimek Skryl'nikov, ki ga Unbe- gaun17 izpeljuje iz Skrynnikov po apel. skrynja (vendar to najbrž ni potrebno) in češki priimek Skfidlaf18 (po poklicu; človek, ki pokriva strehe s skriljo). Med priimki z našega seznama bi ustrezali izpeljavi iz apel. skril predvsem trije (z variantami): škerlavaj, škrila in Skerlovnik. Prvi je tvorjen iz pridevniške osnove skrilav in sufiksa -aj, kot npr. bogat, bo- gataj -+ Bogataj; škrila je samo antroponimizacija imena za kamenito ploščo (del peči); ni pa izključena tudi možnost, da je priimek češki škrča (skopuh, lakomnik). štajersko-koroški priimki Skarlovnik, Skra- lovnik, Skerlovnik, Skrlovnik, škrlovnik so tvorjeni po tipu breza -+ brezovnik -+ Brezovnik iz skrl. Če primerjamo priimkotvorno moč splošnoslovenskega ptičjega imena škrjanec, ki se je s šestimi variantnimi priimki povzpel med najpo- gostnejše slovenske priimke (škrjanec, Škrjanc, Škerjanec, Škerjanc, škorjanec, Škorjanc; obstajajo tudi redke variante z začetnim sk-) in narečnega škrlj,19 škrlec v priimkih tipa Škerlj in škrlec, dobimo pri- bližno razmerje 4:1 v korist prvega, kar ustreza razširjenosti apelativov. S sufiksoma -in in -ič sta izpeljana tudi priimka škerlin in škerz.ič. 16 Zveza med človekom in kamenino skril je predvsem v tem, da jo pridobi in obdela (Schieferhauer) ter z njo pokriva streho. 17 c. d., str. 114. 18 J. Svoboda, Staročeskft osobni jmena a naše pfijmeni. čSAV, Praga 1964, str. 192-3. 19 Prim. ARj XVII (1959), str. 680-686; M. Pleteršnik, SNS II, str. 636. Linguistica XV Kako univerzalne so variante onomatopejske osnove čkvrlj, škvrlj ipd., nam zlasti kažeta dve vrsti hipokorističnih izpeljav v sh., prva s sufiksom -uga v čevrljuga, ševrljuga, švrljuga, druga s skrajnim hipo- korističnim krajšanjem (ševa = škrjanec), ki ga poznamo posebno pri osebnih imenih; nedvomno je neizkazan na podoben način nastali apela- tiv (šega) 20 omogočil slovenski priimek šega (šegec, Šegula?). Večkrat prihaja tudi do stika z drugo serijo onomatopejskih osnov (skvor-, skver- ipd.), ki so zlasti podstava za tvorbo imen škorec, škvorec, rus. skvorec, bolg. skorec, sh. skvorac, čvorak, škvorak itd., so se pa deloma v polj- ščini in drugod uporabile tudi za tvorbo imen za škrjance (prim. polj. skororonek, rus. skovoronok, bolg. skovranec itd. (prim. še rus. žavoro- nok, ščevoronok). Nekaj slovanskih priimkov tipa škrjanec: rus. Zavo- ronkov, polj. Skororon, Skororonek, Skororoniak, Skororonczak, Skoro- ronski,21 č. Skfivan(ek),22. ipd. Resume LE NOM šKERL] DANS LE CADRE DES NOMS SLOVENES ACTUELS L'auteur du present article place le nom Škerlj dans le cadre des noms slovenes actuels qui ont la meme constitution phonetique, en eliminant les noms qui, par leur repartition geographique, leurs frequences et caracteristiques for- males, n'entrent pas dans ce cadre. A l'origine du nom škerlj (et de ses variantes) entrent l'ap__pelatif skril (Schiefer) et la base d'une onomatopee populaire škrli (alauda). Par l'enorme force de creer les noms propres de cette derniere nommee, on chercherait l'ori- gine du nom Škerlj surtout dans celle-ci. 20 P. Skok, ERHSJ III, str. 390, obžaluje, da »slov. šega prema štrekelju ne postoji«; ERHS, [,str. 331. A. Breznik vidi izvor priimka šega v sklopu lepa šega (običaj, navada; zvitost), kakor se je imenoval škofjeloški meščan leta 1453 - Christoff Lepaschega (Zloženke v slovenščini, Razprave SAZU II, Ljubljana 1944, str. 57). Prim. tudi F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana 1976, str.147-8. 21 J. Bubak, Nazroiska ludnosci daronego starostroa norootarskiego II. PAN, Vroclav 1971, str. 63-4. 22 J. Svoboda, c. d., str. 196. 78