Kramljanje z urednikom Mladinske matice Kot kmet jeseni, ko je spravil v shrambo bogato žetev s polj in vrtov, utrujen, zgaran, kljub temu pa srečen, židane volje in nasmejan — tak se mi je zdel Ribičič. Niti mrk dan z nalivom, ki ga je oplazil na kratki poti iz tiskarne v kavarno, mu ni mogel skvariti razpoloženja. Odložil je premočen plašč, pogledal po kavarni, pozdravil znance pri drugi mizi. prisedel k meni ter naročil črno kavo. »Oddal sem še zadnje korekture in moje delo je v glavnem končano. Še kakšen teden bodo gučali od jutra do noči vsi stroji v tiskarni, med tem se premika že vsa ta ogromna skladovnica tiskanega papirja — nad pol milijona pol — v knjigoveznico in od tam v ekspedit. Pred 1. junijem bo že vsa Slovenija preplavljena z našimi knjigami!« »Ali bi mi lahko kaj povedal o letošnjih publikacijah?« Izpil je kavo, poiskal si je v žepu ustnik, prižgal si je polovičko ibarce in gledal v kolobarje dima, ki so se nemirno dvigali proti stropu. »Letos sein kar zadovoljen. Dela je bilo sicer več kot kdaj prej, a tudi uspeh ni izostal. Z »Našim rodom« smo stopili letos za korak naprej. Letnik je izšel v 9 številkah in je narastel na 360 strani. Pri letošnjem letniku je sodelovalo — če vštejemo nepodpisane avtorje drobiža — nad sto ljudi, med temi cela vrsta ilustratorjev, ki je skrbela za to, da je dobila naša mladinska revija prikupno lice. Tudi boljši papir je pripomogel k temu, da so mladi čitatelji rajši segli po listu. Če se je vzdržala naklada »Našega roda« do konca pri 24.500 izvodih, je pač dokaz, da je list tudi vscbinsko ustrezal. Mislim, da spada ta jubilejni »Naš rod« med najbolj uspele letnike. V splošnem je dobila letos več poudarka y listu realna snov, in več prostora snov za najmlajše. S Cicibanovim kotičkom imam prav za prav največje preglavice. Medtem ko pre- jemam za ostali dcl lista kar cele skladovnice rokopisov, se moram mučiti s snovjo za najmlajše po večini kar sam.« Za hip je obmolčal. Z vžigalico je izbrskal ogorek cigarete v pepelnik, nato je nadaljeval: »Poleg »Našega roda« smo izdali letos še 2 zvezka »Cicibanove knjižnice«. Dve drobni knjižici sta to, vendar nudita učitelju prvega razreda dragocen pripomoček pri pouku. Oba zvezka je spretno uredil Fran Roš. Učiteljstvo pridno sega po knjižicah, so pa tudi šole, kjer se tovariši ne zavedajo, s kako malimi stroški lahko izboljšajo uspeh v šoli. Saj stane izvod te pomožne knjižice le din l'5O.« Natakar je ponujal liste. Ribičič je segel po enem in medtem ko je bežno listal po njem, je nadaljeval: »Zdaj je v tisku še 5. zvezek Cicibanove knjižnice z naslovom Ciciban nastopa. Šop drobnih prizorčkov je to. Napisala sva jih z Anico Černejevo, da ustreževa učiteljstvu. Te igrice se lahko uprizorijo brez inscenacij, brez odra, brez odrskih rekvizitov in so prav take, po katerih učiteljstvo neprestano povprašuje.« »Ali bi mi lahko povedal kaj več o lctošnjih rednih publikacijah?« sem ga vprašal. Ribičič je odložil časopis in si je prižgal novo polovičko cigarete. »Z letošnjimi rednimi publikacijami sem zadovoljen, več kot zadovoljen. Vesel sem jih, kot jih bodo veseli učitelji in naročniki. Prva je Seliškarjeva socialna mladinska povest »Janko in Metka«. Scliškar je že znan. Za svojo pesniško zbirko je prejel lani banovinsko nagrado. Njegova dela v prozi in v verzih so že prevedena v razne jezike. Tudi kot mladinski pisatelj ima že svoj glas. Njes|ov »Rudi« spada med najbolj priljubljene mladinske knjige in je izšel že v ponatisku. »Bratovščina sinjega galeba« si je osvojila v hrvaškem prevodu tudi hrvaško mladino. Povest »Janko in Metka« pa smatra avtor sam za svoje najboljše mladinsko delo. Davno ga je že napovedoval. Fabula je spretno zgrajena. Nastopata dve glavni osebi, deček in deklica. Oba zapuščena, oba zavržena od vseh, tavata ponižana in sestradana skozi nižine življenja, a se mimo vseh nevarnosti z lastnimi močmi prebijeta skozi življenje in postaneta koristna člana človeške družbe. To je krepko, realistično in vzgojno delo, ki ga bodo z enakim zanimanjem prebirali dečki kot deklice. Istočasno s slovensko izdajo tega dela je napovedan tudi že srbski prevod. Druga knjiga je Rošev »Dija«. »Dija je medvedek, je igrača. Ob tej igrači nam kaže Roš, kako otrok raste, se duševno in čustveno razvija in se spreminja. Prisrčno, preprosto pisano delce je to, vse prepojeno z liriko. Z lepimi dvobarvnimi ilustracijami Ksenije Prunkove bo to posrečeno delce prava poslastica za naše najmlajše. Šoli kot taki pa bo najbolj ustrezala tretja knjiga — zbirka Klemenčičevih zgodovinskih slik »Iz starih in novih časov«. Podaja nam v preprostih obrisih predvsem slovensko zgodovino, in sicer v taki obliki, kot bi jo moral poznati vsak preprost Slovenec. Vsak Srb pozna prav dobro zgodovino Srbije. Pri nas je drugače. Za to nimamo pravega smisla. Slovence bo treba k temu šele vzgojiti. Veliko bo pripomogla k temu gotovo mojstrsko pisana Klemenčičeva knjiga. Prepričan sem, da ne bo segala po tej knjigi samo naša mladina, ampak tudi vse naše preprosto ljudstvo, posebno zato, ker je knjiga pisana tako resnično in obenem tako beletristično. Tako bi se morala obravnavati zgodovina v ljudski šoli. To je prva knjiga realne vsebine, ki je pisana tako, da sc bo lahko brez dodatkov uporabljala kot pomožna učna knjiga.« »Pa o dveh izrednih publikacijah ne bi izpregovoril še par besed?« Izpil je požirek vode. »Misliš na »Dedka Miho« in na delo »Za tri dinarje elektrike«? Kunstova realna snov je vzbudila v »Našem rodu« veliko pozornost. Nimam prave slike, kako je deto odjeknilo na deželi, po mestih pa je dečkc naravnost navdušilo. V Ljubljani je bilo toliko zanimanja za Kunstove poizkuse, da je v največji trgovini za električne potrebščine naravnost zmanjkalo tanke bakrene žice, ki jo je Kunst priporočal za svoje poskuse. Da je vzbudilo delo tudi drugod veliko pozornost, priča tudi to, da se prevaja že na hrvaški, srbski in bolgarski jezik. Kot ponatis v knjigi izide delo nekoliko predelano in izpopolnjeno. Pravo presenečenje pa pripravlja Mladinska matica slovenski mladini z »Dedkom Miho«. Ta slikanica izide v velikem formatu v štiribarvnih offsetreprodukcijah na močnem kartonastem papirju in bo tako po vsebiui kot po opremi za našo mladino pravo razodetje. Izvirna kot je po zamisli, šegava po izvedbi in razkošna po opremi bo zavzela gotovo vodilno mesto med našimi slikanicami. S to knjigo je napravila naša mladinska založba velik zalet naprej. Mislim, da ne pretiravam, če trdim, da so tudi pri drugih velikih narodih take slikanice bolj redke. Zamisel in slike sta izdelala za slikanico M. in R. Klopčič iz Maribora, besedilo pa je priredila Anica Černejeva. Slikanica je zdaj dotiskana in izide v nekaj dneh. Stala bo kljub razkošni opremi le 35 din. Od odziva bo odvisno, ali bo M. M. svoj načrt v tej smeri nadaljevala. Pri nekaterih narodih, posebno pri Srbih je vpeljana hvalevredna navada, da prejemajo pridni otroci ob koncu šolskega leta v dar knjige. Naj bi se ta lepi običaj uvedel tudi pri nas!« Obmolknil je za hip, pogledal je na uro. »Že osma!« se je zavzel, »na sejo moram!« Poklical je plačilnega — in ko je plačeval, je še dejal: »Letos smo lahko kar zadovoljni. Nismo držali križem rok. Sploh je leto za letom delo Mladinske maticc bolj načrtno in uspešno. Ob opori učiteljske organizacije in s požrtvovalnostjo vsega našega učiteljstva vrši Mladinska matica važno kulturno misijo. Ze številke same govorijo dovolj zgovorno: V 12 letih obstoja je razširila ta naša mladinska ustanova nad 1,200.000 izvodov.« Pred kavarno sva sc poslovila. Zunaj so že žarele električne luči. Na zapadu se je nekoliko zjasnilo. Dež je prenehal, le v bohotnem zelenju kostanjev v Zvezdi so sc lesketale še debele deževne kaplje. Albert Širok.