12 Sove (red Strigiformes) so v svetu ptic nekaj posebnega – pogosto nastopajo v ljudskem izročilu, pravljicah in mi- tologiji, njihova pretežno nočna aktiv- nost in značilno oglašanje pa burita domišljijo. Tudi izjemne prilagoditve na plenilski način življenja ter njiho- va svojstvena biologija navdušujejo naravoslovce in nenazadnje, sove so preprosto zelo zanimive in lepe. Obilo razlogov torej, da sva se v okviru raz- iskav biodiverzitete okolice Braslovč, seveda tudi tokrat v družbi očeta, zgo- daj pomladi 2024 odločila podrobneje raziskati favno gozdnih sov na bližnji planoti Dobrovlje. Dobrovlje so močno zakrasela, gozdnata planota na zahodnem obrobju Savinjske doline. Ko zapustimo trojanske predore v smeri proti Celju, se pred nami strmo dviga jugozahodni del planote, znan pod imenom Krašica, ki se nad Vranskim s Šentjoškim in Tolstim vrhom, Belico in Kokarco vzpne do skoraj 1.100 metrov. Preko Črete se planota med Grmado in Završkim vrhom pahljačasto nadaljuje nekoliko nižje preko raztresenega naselja Dobrovlje proti severovzhodu, kjer se nje- na pobočja strmo spustijo proti Mozirju, Letušu in Podvrhu. Glede proučevanja sov Dobrovlje niso ne- popisan list. Zlasti v zahodnem gozdna- tem delu planote, na Krašici, so njihovo razširjenost in številčnost, s poudarkom na kozači (Strix uralensis), pred četrt sto- letja podrobno raziskovali Jože Svetličič, Tone Kladnik in Milan Vogrin. Tod so za- beležili še lesno sovo (Strix aluco), koco- nogega čuka (Aegolius funereus) in malega skovika (Glaucidium passerinum), litera- turni vir izpred treh desetletij pa omenja še opazovanja čuka (Athene noctua). Z obilo pričakovanj smo tako preko zime začrtali svojo ornitološko raziskavo, ki je zaobjela celotne Dobrovlje, metodološko pa je temeljila na točkovnem popisu cilj- nih vrst – kozače, lesne sove, koconogega čuka in malega skovika – s poslušanjem spontanega oglašanja in predvajanjem posnetka samčevega teritorialnega petja Raziskava favne sov na kraški planoti Dobrovlje v predgorju Kamniško-Savinjskih Alp Besedilo: Bine Bedjanič in Ana Mia Bedjanič Foto: Matjaž Bedjanič oz. oglašanja. Gre za standardno metodo, ki jo pri popisih uporabljajo tudi v ornito- loški skupini dr. Ala Vrezca na Nacional- nem inštitutu za biologijo. Naš protokol raziskave na posamezni popisni točki je obsegal najprej 2 minuti poslušanja za re- gistracijo morebitnega spontanega ogla- šanja sov, nato je sledilo 10 minut predva- janja posnetka teritorialnega petja samca izbrane vrste, obisk na posamezni točki pa smo zaključili še z 2-minutnim poslu- šanjem morebitnih zapoznelih odzivov. Na raziskovanem območju smo glede na gozdnatost, topografijo in dostopnost do- ločili skupno 17 popisnih točk in na vsa- ki od njih beležili prisotnost posameznih vrst oz. njihovih teritorijev. S točkami smo kolikor mogoče enakomerno pokrili približno 25 km2 veliko območje. Locira- ne so bile na gozdnih cestah, njihova nad- morska višina je bila med 530 in 1.000 metri, druga od druge pa so bile povpreč- no oddaljene 1.100 metrov. Na vsaki po- pisni točki smo v enem dnevu predvajali posnetek le ene vrste in to samo enkrat. Če se je sova odzvala že pred koncem po- snetka, smo predvajanje ustavili. Ko je bila vrsta na točki potrjena, popisa zanjo nismo več ponavljali. V nasprotnem pri- meru, torej, ko se ciljna vrsta ni odzvala, pa smo na posamezni točki vsako vrsto skušali popisati do trikrat, z izjemo lesne sove, katere prisotnost smo preverjali po dvakrat na vsaki točki. Malega skovika smo popisovali podnevi, preostale tri vr- ste pa ponoči, praviloma v dneh brez ve- tra in padavin. Skupno smo med 18. 2. in 6. 4. 2024 izvedli 15 terenskih dni in noči. In kakšni so bili rezultati? Najpogostejšo sovo v Evropi in tudi v Sloveniji – lesno sovo – smo zabeležili na kar 14 od 17 po- pisnih točk, s povprečno nadmorsko viši- no 730 metrov. Gre za zelo prilagodljivo vrsto, kar nakazujejo tudi naši rezultati, saj smo jo zabeležili v različnih gozdnih sestojih, tako na nižje ležečih točkah kot tudi na ovršju planote. Razlog za odso- tnost lesne sove na treh točkah na Krašici bi lahko bila večja gostota kozač na tem delu Dobrovelj. Kozača je namreč mno- go večja in zelo teritorialna, pogodu pa so ji starejši in višje ležeči gozdovi, kot so denimo na planoti Krašici, kjer smo v našem popisu zabeležili največjo gosto- to. Skupno smo kozačo zabeležili na 10 popisnih točkah s povprečno nadmorsko višino 840 metrov. Njena številčnost na Dobrovljah je presegla naša pričakovanja. Prijetno nas je presenetilo tudi njeno po- javljanje na osrednjem in severnem delu Mali skovik (Glaucidium passerinum). (risba: Ana Mia Bedjanič) Pomlad v gozdu na kraški planoti Dobrovlje (22. 3. 2024). 13 te kraške planote. Povejmo še, da sodi kozača med evropsko pomembne vrste Nature 2000 in da je slovenska populacija ocenjena na 700–1.200 parov. Kljub podatkom o potrjeni gnezditvi ko- conogega čuka na Dobrovljah na prelomu tisočletja so naši letošnji nočni popisi te vrste žal »izzveneli v prazno«. Morda se razlog skriva v nomadskem značaju te so- ve, v neprimernem gospodarjenju z goz- dom ali pa v neugodnem letu glede hrane, kajti na naših dnevnih in nočnih terenih nismo opazili niti enega malega sesalca. Koconogi čuk je sicer pogostejši v višje ležečih gorskih gozdovih, zanj pa so zna- na močna nihanja v številčnosti gnezde- če populacije na določenih območjih. Po drugi strani pa je za vrhunec naših nočnih popisov nepričakovano poskrbela najve- čja med našimi sovami – velika uharica (Bubo bubo), ki je nismo ciljno popisovali. Že na prvem nočnem popisu 18. februar- ja nas je na najnižji točki v Podvrhu, nad gradom Žovnek, ob prihodu presenetilo spontano značilno oglašanje samca. Tukaj smo njegovo oglašanje poslušali skupno štirikrat, nazadnje 30. marca, nekajkrat pa smo v okolici bližnjih Rakovelj večer- nemu oglašanju samca lahko prisluhnili kar z domače terase. Naši dnevni tereni so bili v manjšini, namenjeni pa so bili popisu najmanj- še evropske sove – malega skovika. Med našimi sovami je poseben tudi po tem, da je aktiven pretežno podnevi, ko lahko zgodaj ob zori in ob mraku z veliko sreče slišimo njegovo prepoznavno oglašanje. Malega skovika smo pričakovali na višje ležečih točkah, zato nas je izmed treh za- beleženih popisnih točk presenetil njegov odziv tudi na dveh točkah, ki ležita pod 800 metri nadmorske višine. Na še dveh najvišje ležečih točkah na Krašici pa smo ob predvajanju posnetka oglašanja ma- lega skovika zabeležili tudi razburjene odzive drugih manjših gozdnih ptic, med katerimi so bile najpogostejše menišček (Periparus ater), čopasta (Lophophanes cristatus) in velika sinica (Parus major) ter ščinkavec (Fringilla coelebs). Takšen odziv manjših ptic, ki jih mali skovik ple- ni, kaže na njegovo morebitno prisotnost na določenem območju. Zanimivim rezultatom ob rob dodajva še, da smo med 13. 3. in 22. 3. 2024 na vseh popisnih točkah postavili tudi snemalnike zvoka AudioMoth, ki so teden dni nepreki- njeno beležili spontano oglašanje sov, dru- gih ptic in živali ter antropogene motnje. Analiza posnetkov še ni opravljena, gotovo pa bo prinesla dodatna zanimiva dognanja. Za zaključek lahko skleneva, da so naju rezultati raziskave prijetno preseneti- li, saj kažejo, da predstavljajo gozdovi kraške planote Dobrovlje pomembno ži- vljenjsko okolje sov, pri čemer velja v na- ravovarstvenem oziru posebej izpostaviti kozačo. Žal je gospodarjenje z gozdom na Dobrovljah dokaj intenzivno, zlasti opa- zno je tudi pomanjkanje odmrle lesne biomase večjih dimenzij. Nekdanja goz- dna rezervata, danes varovalna gozdova na Šentjoškem in Tolstem vrhu na Krašici sta lep, a po površini le majhen primer želenega stanja gozda z vidika ohranjanja biodiverzitete. Rezultati raziskave sov na planoti Dobrovlje med 18. 2. in 6. 4. 2024. Popisi so potekali s poslušanjem spon- tanega oglašanja in s predvajanjem posnetka teritorialnega oglašanja samcev ciljnih vrst na skupno 17 po- pisnih točkah. Med ciljnimi vrstami nam koconogega čuka (Aegolius funereus) na območju ni uspelo potrditi. Pod Tolstim vrhom na Dobrovljah (levo) je sredi gospodarskih gozdov ohranjen manjši sestoj pretežno bukovega gozda, ki je prepuščen naravnemu razvoju ter ima status naravne vrednote in varovalnega gozda. Sicer je na Dobrovljah, ki so razglašene kot ekološko pomembno območje, gozdno gospodarjenje dokaj intenzivno, za biodiverziteto pomembnih struktur (desno) pa se ohranja mnogo premalo.