MIROSLAV SLANA-MIROS: NA ZELENEM OSLU (DZS 1973, opremil avtor, str. 71)
Tretja pesniška zbirka Miroslava Slane (prva Dedova piščal 1971, druga Iz ljubezni do nekaterih reči 1971) se tematsko razlikuje od prvih dveh. Tematsko variacijo domačije, otroštva je nadomestila variacija nove teme: morje in
Jože Snoj, Balade za glas in ragl)e
človek ob njem. Pesniško sporočilo noče biti tematsko razširjeno, noče razpreti novih, drugačnih semantičnih polj: blokira jih enosmernost pesniškega sporočila in hotena smeritev bralčevih aktualizacij teksta.
V prvi ubeseditveni varianti napovedane teme spremlja deskripcijo pesniškega dogajanja ironija (Budnica, Prebujenje morja), ki se še bolj stopnjuje v pesmi Pletivec mrež: pesnikova vizio-narna, pogojena identifikacija s plodnostjo rib, polnostjo mreže, varnostjo čolna, rastjo kruha, možnostjo ulova ribe, se v drugem delu pesmi razbije: dosega cilja je porazna, ribič ostane osramočen; riba mu obesi v usta slad-korček, pripne orgle v ušesa in puhne sol v oči.
Pesnikova prizadetost se iz ironične ubeseditve spremeni v socialno. Če pomeni polna mreža rib v pesmi Pletivec mrež za ribiča moralno sramoto, poraz, pomeni že v pesmi Prazne mreže usoda praznih mrež tudi ribičevo usodo: da s polno mrežo zadiham / v njej je vklesano / moje rojstvo. Dilema med etiko in eksistenco je razvidna, sporočena v okviru istega motivnega sklopa.
Pesnikov položaj v svetu je negotov: kliče k »prezračenju tega norega sveta«, k akciji, skupaj z ljubljeno (Osvežitev). Z Vprašanjem o lastnini morja Miroslav Slana socialno problematiko še zaostri: morje je tistih / ki trepetajo za otroke /pred biči viharja I ... I morje ni tistih / ki z znojem ne zmijejo ostrine kamnov / ... / ki ga spod senčnikov gledajo. Funkcija nove variacije v okviru iste teme je prerez občih resnic v diahroniji človekovega življenja: človekovo življenje je naivno modro (Oslovstvo), dolgočasno in žalostno (Vztrajati), brez temeljnih sprememb (Nenehni danes), iskanje lastnega jaza (Jaz-človek). Ubeseditev je komunikativna, skoraj tendenčna, včasih izzivalna (Dober dan devize), nenehno razpleta med dvema poloma: polnostjo in ele-
191
M. Zlobec
mentarnostjo ribičevega bivanja in de-strukcijo te polnosti s prihodom potrošniških emblemov. V Polnosti pastirje-vanja zmoti pastirsko idilo: / na skali tranzistor / privablja martinčke /, v Aja tutaja: / turisti se kavsajo s hčerkami / za devize / za lepši jutri..., v Nasprotjih si kmetice z razpokanimi prsti žele dežja, gospod na ležalni blazini pa sonce in punce. Nasprotja med pristnostjo: morje kot eksistenčni prostor in nepristnostjo: morje kot uživaški prostor, so nenehno ironizirana. Ironija je večinoma splošna, nekonkretna, specifizirana le v pesmi Zeleni Jurij v kopalkah.
Novi variaciji znane teme sta pesmi Pirati in Mit o morskih deklicah: dobo piratov je zamenjala doba brezdelnežev s hašišem, dobo morskih deklic ohranja spomin. Pesniška prizadevanja Miroslava Slane so rezultati govorice morja: morje je neznanec, ki vabi pesnika v spoznavanje abecede svojih globin. Spoznavanje dimenzij ribičeve biti je povezano z etično problematiko: če pomeni za ribiča ulov eksistenco, pomeni za turista ulov le igro, za pesnika etično negativno dejanje, ironijo. Etični konflikt med eksistenčno dovoljenim in prepovedanim je v pesniški zbirki močan, čeprav ironiziran.
Razdelitev pesniške zbirke v štiri razdelke ni funkcionalna in ne utemeljuje posameznih ubeseditvenih variacij na temo morje-človek ob njem. Možnost bralčeve aktualizacije posameznih pesmi je hitra, skoraj brez polisemantič-nih mest: razkritost teksta ni povezana z intenziteto pesniškega sporočila, ampak ostaja na nivoju metaforično šibke ubeseditve in konvencionalne leksike.
M. Zlobec
192