Kiia cvetja novomasniku Kito cvetja ti podajam, novomašnik srečni. C Det kreposti 7iaj te spremlja proti domovini večni. Rožice dokaz so nežni naše vdanosti iskrene. Vsi želimo, da veselje novomašno v srcu nikdar ti ne zvene. Bodi sam cvetlica zorna v vrtu svetega življenja, ki nekoč bo o sladko radost presajena iz trpljenja. Vemo, da je skrita v cvetju roža trnjeva — bodeča. Le po boju pride zmaga, po temini luč blesteča. Prejmi torej cvetke sveže, ki podoba tvoje so mladosti, naj znanilke bodo tudi tvoje sreče in svetosti. Visokospoštovani in dragi braoci »Cvetja«/ S prihodnjo številko pride uredništvo »Cvetja« po odločitvi provinci-jalnega kapitlja v Ljubljani z dne 18. junija 1937 v druge roke. Skušal sem, skozi vsa leta po svojih močeh prispevati za frančiškansko miselnost in evangeljske vzore med vsemi stanovi in vsemi bravci »Cvetja«. To priliko porabim, da se prav iskreno zahvalim svojim zvestim sodelavcem, ki so vsa leta iz čistega idealizma delali in pisali za naš list■ Veliko žrtev je skritih med temi tisoči vrstic in veliko prave -ljubezni. Obenem prosim bravce in sotrudnike, da ostanejo zvesti tudi novemu uredniku, ki je bil postavljen na kapitlju, preč. g. p. OdiluHajnšku. Novi urednik je bil skozi deset let v Ameriki in bo brez dvoma veliko novega vedel jmvedati našim bravcem. Deloma ga poznate iz spisov: Ros-gled po svetu in Kako se gibljejo tretjeredne skupščine. P. Odilu je tudi poverjeno uredništvo Serafinskega koledarja, vodstvo Armade sv. Križu in Frančiškanske misijonske družbe. Tozadevni dopisi, prosim, naj se * bodoče naslavljajo nanj. Prisrčno pozdravlja bravce in sodelavce preudani Angelik Tominec. —o.: Božja knjiga V ponedeljek popoldne sem obiskal starega moža, ki se vedno razveseli, kadar pridem k njemu. Na klopici je sedel pred hišo z malim pr®' vnukom na kolenih. Oba sta bila zatopljena v slikanico, knjigo s podobami-Bil je to prizor, vreden, da bi ga umetnik naslikal in ovekovečil. Prijazni starček s snežnobelimi lasmi, vsled teže starosti upognjen, in malo, plavolaso, rožnato dete, krog in krog poletna krasota prirode — zima i® pomlad sredi poletja. Če bi si v svojih zastavnih letih predstavljal jesen, potem so bili zastopani vsi štirje letni časi. »Junak na mojih kolenih hoče vedno gledati slike, ki mu jih mora® razlagati,« pravi praoče in se z nežnim pogledom ozre na malega dečka- Ko mu odvrnem, da tudi odrasli z veseljem gledajo lepe podobe, izgovori mož modro besedo: »Najlepšo knjigo slik je razgrnil pred naši®1 očmi Bog.« — In z roko je pokazal na solnčno svetlo polje in v ozadju na temen, senčnat gozd. — »Te knjige,« je dejal, »ne moremo nikoli do konca pregledati, in kar je največ vredno: njene podobe so žive.« Ko sem se vračal proti domači hiši in stopal po ozki stezi med bogatim žitnim poljem, se je zazrlo moje oko v vso krasoto, ki jo je Stvarnik razsul po svoji prirodi, in zamislil sem se v besede starčka-Božja knjiga, ki po njej listamo, kako je lepa in bogata, kako pomembna, in vendar hite mnogi mimo nje s slepimi očmi in mrzlim srcem, kakor nespametni otroci! Kolika lepota! Nobena umetnina, delo človeških rok, ne bo doseg® lepote in krasote dela Stvarnika. Božja knjiga nam odkriva velika in mala dela, a je vprav tako lepa v velikem kakor v malem. Kako krasno je široko, valovito žitno polje v zlatem solnčnem blesku, od gozda obrobljeno, od modrega neba obokano! In ko zaide solnce za škrlatno preprogo na zahodu ter razprostre noč svoj temni pajčolan čez počivajoči svet, medte® ko gledajo z neba tisoči in tisoči zvezdnatih oči, tu z jasnim, blesteči® Pogledom, tam z zaspanim mežikanjem, ko se jih vedno več in več prikaže na prostranem oboku in se vedno bolj globoko odpre zvezdnato jjpbo, z dijamanti posuta neskončnost — ali ni to podoba, polna predevajoče krasote? — Bučeče prihrumi vihar. Bliski sikajo in režejo ter Osvetljujejo obzorje. Grmenje bobni. Skrivnostni piš in šum pretresa °zračje, kakor da drvi mimo sovražna vojska. Kakor krdelo zveri divja 'ihar skozi vejevje, ki je prej tako lepo, tako krasno žarelo, oblito s s°lnčnimi žarki, trga na drevesih, rije po gostih kronah in žvižga svoje Šrozne melodije. Če zajame nevihta, spremljana od bobnečega grmenja, v divji igri pokrajino, je to nekaj strašnega, a vendar nekaj veličastnega y vsej svoji grozi. — Če si kdaj stal na vrhu planin, obdan od neme veli-casti gora, ali na obrežju morja, ki se razprostira v svoji gladki velikosti d se izgublja v nedosegljivi daljini, vzvišeni kakor je vzvišena misel na večnost, si gotovo v spoštljivem strahu čutil, kako velik je Gospod v Sv°jih delih. Toda čemu naj se oziramo samo v to, kar je izredno? Tudi vsakdanje 111 majhno v božjem stvarstvu je lepo. Mirno in ponosno stoji smrekov 2°zd. Solnčni žarki se lomijo v temnih zelenih iglah in veselo zdrknejo <*°U do zemlje kakor radovedni otroci, ki kukajo iz omotične višave v temni prepad. Kakor samozavestna varnost šumi skozi veje in vejice. * kljubovalni moči in krepkem zdravju stoji drevo poleg drevesa, kakor “a bi bila ustvarjena za večno. — Stojim ob žitnem polju, ki je obrobijo z ozko, zeleno trato: koliko lepote na tem perišču zemlje! Nežna kava s finimi bilkami in latami, smehljajoče se cvetlice s svojimi ljubkimi ^roškimi očmi, tu jetičnik v nebesno modri obleki in poleg njega zlata Zvezda regrata, marjetice s svojimi nežno belimi glavicami in živorumene tatice, sredi vse te lepote pa cvrčanje in brčanje, skakljanje in vrvenje Murnov in hroščev, zibanje svetlih metuljev in radostno brnenje čebelice, p Pogleda v vsako cvetno čašo, vse to majhno in nežno je tako izredno kpo in umetno, da se ne moremo dovolj načuditi. Vzemi v roko samo eno ki ko in si jo oglej: umetnina v vsej svoji izpeljavi, ne slabo in pravilno Urjena, ampak kakor z ljubečo, previdno roko izdelana. Ne, tudi najbolj sPretna in potrpežljiva roka umetnika ne more take bilke ustvariti. Potem pa še življenje v tej knjigi božji! Vse klije in raste in cvete, jkhti in poje, leze in leta in krili in skaklja. Vedno nova je knjiga, celo parve so žive, pridejo in gredo, rastejo in se izpreminjajo. Zato se ta |.niiga nikdar ne postara, zato ni nikdar dolgočasna. Kot otrok sem v njej ’lstal z mladim veseljem in kot mož še vedno občudujem vso lepoto in kaseto. Zdi se mi, da je leto za letom zopet vse predrugačeno, vedno a°vo in mlado. , Pa stoje ljudje pred to čudovito knjigo in ne vidijo ničesar, ali 6erejo iz nje in ne razumejo ničesar. Ta knjiga namreč hoče, da jo razumemo, razumemo v njenem najglobljem pomenu kot razodetje Boga. Vsa a tisočera in tisočera bitja, velika in majhna, so glasniki Stvarnika, po-kani, da nam pripovedujejo o njegovi vsemogočnosti, s katero je ustvaril gsoljstvo, o modrem Duhu, ki je zamislil tako čudoviti red, o dobrotnem Mu, ki nam je (}ai na razpolago toliko lepega. Tako nam govori ta Knjiga. Tudi o žalostnih dejstvih slišimo: zakaj v božji knjigi so tudi e,nne stvari, ki jih ni pisal Bog. Je to trpljenje in zlo najrazličnejše vrste; j>reh je to zarisal med lepe podobe. Lepa in krasna je priroda, toda njeno ePoto kali in njen mir moti prekletstvo greha. In zato nas opominja, naj ?e osvobodimo greha; naš pogled se dviga tja gori, kjer prebiva sreča 11 mir v hiši Očeta. GIOVANNI PAPINI - F. T.: Prevratnik Skopljenci1 in lena saturnovska1 2 ločina — resnobni ljudje, ki Prj' dejo, ko je vse že gotovo, in storjenega ne obnavljajo, temveč znova delajo in pačijo — le-ti so vselej kazali bojno lice onemu, kar se imenuje ali dozdeva paradoks8. Da bi se ne bilo treba truditi, kako razločevati svete paradokse od onih, ki so le bedasta igra vrtoglavih ali bolnih možganov, se izgovarjajo rekoč, da paradoksi niso nič drugega nego prevračanje starih in priznanih resnic: torej potvorbe in sicer, to pristavljajo, d* bi nečimrnosti pristrigli peruti, potvorbe najlažje vrste. Ker se jim, b* človek dejal, zdi najtežje iti že po izhojeni cesti in črkovati vrsto za vrsto ono, kar so že pred njihovim rojstvom napisali ljudje, ki gotovo nis° imeli njih lene navade. Ko bi ti papagaji onega, kar je že povedano — znosni kot posredovalci izročila in nevarni kot ovira novega —, blagovolili iz prenatrpane pameti zajeti nekaj osnovnih misli, od katerih živi ali, bolje rečeno, umira moderna misel, bi opazili v veliko pohujšanje, da so vse ali skoro vse te osnovne misli golo prevračanje — torej nekaki paradoksi. Če vam pravi Rousseau3, da so se ljudje rodili dobri, a da jih je izpridila družba, samo obrača že sprejeti nauk o izvirnem grehu; in c® teoretik4 napredka zatrjuje, da od slabšega pride boljše; in pristaš evolucije5, da se zamotano poraja iz enostavnega; in zatrjuje monist6, da so vse raznolikosti le pojavi enotnosti, in marksist7, da je gospodarstvi matica duševnih pokretov; če trdi moderna prirodna znanost, da človek, kakor se je vedno mislilo, ni središče vesoljstva, temveč majhna živalsk® zvrst na eni izmed neštetih zemeljskih krogel, raztresenih po vsemirju> in če kriče protestantje: papež ne velja nič, a sveto pismo vse; in fran' coski revolucijonarji: tretji stan ni nič, a mora biti vse — kaj so vsi ti storili drugega, nego rušili stare in splošne resnice? A največji rušilec je Jezus. Najsmelejši paradoksist8, korenit lD neustrašen prevratnik. V tem je njegova veličina. Njegova večna novost in mladost. Skrivnost, da se sleherno veliko srce prej ali slej nagne k evangeliju. Učlovečil se je, da bi preustvaril ljudi, ki so obstali v zmotah zlu; zmota in greh sta na svetu, in kako naj bi ne prevračal vodilnih nace* tega sveta? Berite še enkrat govor na gori. Na vsak korak pokaže Jezus svoj0 voljo, da naj nizko bo kakor visoko, da naj zadnje bo prvo, da naj ?a' postavljeno bo upoštevano, zaničevano naj bo spoštovano in naj se star8 resnica šteje za zmoto ter vsakdanje življenje za pokvarjenost in snU1- 1 Skopljenec = človek, ki mu je na umeten način odvzeta sposobnost za plodite • - Saturn — staroitalski bog setve in plodnosti. 3 Rousseau Jean Jaques (1712—78), francoski pisatelj. , .. 4 Teorija je umstveno gledanje ali nauk, ki se v praksi ne izvaja; teoretik J pristaš tega nauka. 6 Evolucija == (miren) razvoj; revolucija == prevrat, nagel preokret. 6 Monist je pristaš monizma; monizem je nauk o enotnosti narave, o tvari in duha. 7 Marksist je pristaš marksizma; marksizem je skupno ime za modroslovB ’ gospodarske in politične teorije Karla Marxa (1818—83): pretirano gospodarsko B sprotje med kapitalom in delavstvom delavce sproletarizira (spravi v uboštvo); ier0 slede razredni boji, revolucija. 8 Paradoksen = v nasprotju s splošnim mnenjem ali pričakovanjem; 2ude • nenavaden. 9n je rekel preteklosti, zvijajoči se v poslednjih krčih, prirodi, ki so 1° preveč voljno sprejeli za vodnika, mišljenju, splošnemu in navadnemu, •^odločnejši »ne«, kar jih pozna svetovna zgodovina. V tem je zvest duhu svojega plemena, je iz svojega lastnega padca dobival pobude za večje nade. Najbolj zasužnjen narod sanja, da bo s s‘noin Davidovim zavladal drugim narodom; najbolj zaničevan veruje v svojo prihodnjo slavo; od Boga najbolj kaznovan, misli, da ga Bog Najbolj ljubi; največji grešnik je prepričan, da se bo on edini zveličal. Ah ta nesmiselna težnja hebrejske zavesti postane v Kristusu revizija vrednot, ki doseže s samo logiko njegovega nadnaravnega izvora božansko Preoblikovanje načel, ki se človeštvo po njih ravna in jih spoštuje. Zanesljivo spoznanje Jezusovo je enako prvemu odkritju Buddho-vemu”. Ljudje so nesrečni. Vsi. Tudi oni, ki se zde srečni. Indijec uči zatirati življenje, da bi zatrl bolečino; Jezus ve za drugo uPanje, tem bolj vzvišeno, kolikor bolj se zdi nesmiselno. Ljudje so neseni, ker niso umeli najti pravega življenja; postanejo naj nasprotno °d onega, kar so zdaj! delajo naj obratno od onega, kar delajo zdaj, in Uastopil bo praznik sreče na zemlji. . Doslej so hodili za prirodo, dali so se voditi svojim nagonom; spre-!eli so, in sicer samo na jeziku, začasno in nezadostno postavo, molili So lažne bogove; mislili so, da bodo našli srečo v vinu, v mesu, v zlatu, v oblasti, v okrutnosti, v umetnosti, v modrosti in je njih zlo postalo le Večje. To se pravi, da je pot bila zgrešena; da se je treba vrniti; odpo-vodati se onemu, kar se je zdelo dobro, pobrati s tal, kar smo zavrgli; oboževati, kar smo vrgli v ogenj, in sežgati, kar smo oboževali; zatreti Zlvalske gone in ne jih tešiti; boriti se s svojo naturo in je ne opravičeni; ustvariti novo postavo in živeti po njej strogo v duhu. , Če doslej nismo dosegli, kar smo iskali, ne preostane nič drugega uakor sedanje življenje popolnoma izpremeniti, to se pravi, preobraziti vso dušo. Naša neprestana nesreča dokazuje, da je poskus starega sveta grešen; da je priroda sovražna; da se je preteklost motila; da življenje P° načinu živali in po temeljnih živalskih gonih, komaj za spoznanje Ualičenih in pološčenih s človečanstvom, ni nič drugega kakor trohnoba v nezadovoljnosti in obupovanje. Dobro so videli oni, ki so z žalostjo ali roganjem proglašali neskončno bedo človekovo. Črnogledci imajo prav. Kako naj pobijamo nje, 1(1 nas obtožujejo malopridnosti, prezirajo našo nemoč in zasmehujejo Uašo nizkotnost? Kdor se ni rodil, da bi se zadovoljen valjal po nesnagi in požrl sy°j kupček prahu, kdor nima samo želodca in dvoje rok, ampak tudi Slavo in srce, komur je bila dana duša nekoliko nežnejše nravi in zato AePrestano trpi, si ne more kaj, da bi se ne zgražal nad ljudmi. Pri nekaterih, ki so trše narave, se ta gnus izprevrže v odpor in sovraštvo; Pri drugih, ki so plemenitejši in bogatejši po naravi, pa v usmiljenje ln ljubezen. ,. Ko je Giacomo Leopardi10 nemara po krivdi nepopolnih kristjanov, p so bili okoli njega, nehal ljubiti Kristusa, katerega je ljubil v mladih .Uh, ga je razjedal dvomeč obup in slednjič je zaključil, sama grenkoba 'n naveličanost je življenje in nič drugega«, kdo bi se mu drznil odgo-v°riti: Molči, nesrečnik! Če čutiš zgolj grenkobo, prihaja le-ta od pelina, 0 Buddha (560—480 pr. Kr. r.), utemeljitelj indijske vere. 10 Giacomo Leopardi (1798—1837), italijanski pesnik, pesimist (črnogled). ki ga žvečiš v ustih, in če se dolgočasiš, si kriv sam, ker si s peklenski® kamenom umovanja izžgal čustva, ki bi ti napravila življenje vedro ali vsaj znosno! Ne. Leopardi se ni motil. Ko človek vidi ljudi, kakršni so, in nimf upanja, da bi jih rešil, to se pravi, da bi jih preobrazil; če ne more živeti) kakor žive oni, ker se preveč razlikuje od njih, in če jih ne more vzlj® biti, ker misli, da so obsojeni na bedo in večno zlo, in bo žival zanj vedno ostala žival, slabič ne bo nehal biti slabič in se bodo umazan® čedalje bolj pogrezali v nesnago, kaj more potemtakem še svetovati svojemu srcu, kakor da naj molči in se nadeja smrti? Eno samo vprašanje je: Kaj so ljudje neizpremenljivi in nepoboljšljivi in se ne dajo predrugačiti? Ali more človek prestopiti mej® svoje nature, se povzpeti do svetnika, dvigniti do božanskih časti? Vsa naša usoda je zajeta v tem vprašanju. Večinoma se ljudje niso v celoti zavedali vprašanja. Mnogi so verjeli in verjamejo, da se lahko menjaj0 oblike življenja, ne pa temelj, in da bo človeku dano vse, le narave svo; jega duha ne bo mogel izpremeniti. Človek postane lahko vedno večji gospodar nad svetom, bogatejši, učenejši, a svojega nravstvenega pojmo; vanja ne more zamenjati z drugim; njegova čustva, njegovi prvi go® bodo vedno isti, kakršni so bili pri jamskem človeku, pri graditelj® močvirnih mest, v prvotnih tolpah in pri ljudstvih najstarejših držav. Drugi se sicer prav tako zgražajo nad človekom, kakršen je bil i° kakršen je, a preden se vdajo obupu, ničevosti, gledajo na človeka, kakršen bi lahko bil, navdaja jih trdna vera v poboljšanje duše in srečo vidijo že v božanskem, toda strahotnem delu, da pripravljajo srečo svoji® biatom. Za ljudi ni druge izbere. Ali najbrezupnejša žalost ali najdrznejša vera. Ali smrt ali rešitev. Preteklost je strašna, sedanjost je ogabna. Dajmo vse svoje življenja žrtvujmo vse svoje moči, da ljubimo in razumemo, da bo jutri boljše ® da bo prihodnost srečnejša. Če smo doslej grešili — in neizpodbiten dokaz temu je naš slabi položaj —, tedaj delajmo za rojstvo novega človeka in za začetek novega življenja. To je edini žarek upanja. Ali ne bodo ljudje nikoli deležni blaženstva, ali pa, in to je trdna vera Jcz® sova, če more biti sreča naš skupni in večni delež, je ne moremo dose® drugače kakor za to ceno. Ubrati drugo pot, preoblikovati dušo, ustvarm nove vrednote, odpovedati se starim, s svetniškim klicem »ne« nastopa1 zoper varljivi svetni klic »da«. Če se je zmotil tudi Kristus, nam ne preostane nič drugega kakor brezpogojno zanikanje ter splošno in Pr°' stovoljno uničevanje. Ali strogo, dosledno brezboštvo — ne krotko, hinavsko brezboštvo opreznih dvomljivcev današnjega dne — ali moči® vera v Kristusa, ki nas rešuje in obuja v ljubezni. Tu vidimo izpolnitev božjih obljub in upov človeškega rodu, zgledov in prerokb starega zakona. Resnična žrtev, tisti, ki za vselej izvede sprav0 človeka z Bogom, sledi prispodobnim in nemočnim žrtvam. Pravo žrtveno jagnje je zaklano, nebeška mana odslej ne hrani več samo ljudstva izraed' skega, temveč vse narode Nove zaveze, vse resnične otroke Očeta vernikov■ Po zgledu kralja salemskega daruje neminljivi veliki duhovnik po reda Melkizedekovem Najvišjem kruh in vino, »živi kruh, ki je prišel iz nebes* in »kruh, ki ga on da, je njegovo meso« in vino je njegova kri. »Resnično? če ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste irnfy življenja v sebi;« »zakaj moje meso,« pravi sam, »je res jed in moja kri ]e res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem■* Kako so našli pot v Cerkev Gilbbert Keith Chesterton.1 Četudi sem šele nekaj let katoličan, vendarle dobro vem, da je vprašanje: zakaj sem katoličan? čisto nekaj drugega kakor vprašanje, zakaj sem po st al katoličan? Vedno več razlogov je, ki se polagoma javljajo in ki se jih konvertit komaj zaveda. Prvi nagib je morda že davno obledel, ko prihajajo drugi na vrsto in se vedno bolj uveljavljajo, tako da konvertit končno sam ne loči več njih zaporednosti. Moja vera je podobna katedrali, ki je prevelika, da bi jo mogel do podrobnosti opisati. Zdi se mi celo nemogoče, da bi določil starost posameznih temeljnih kamnov. Zdi se mi, pa da lahko ugotovim čudno dejstvo, da me je tisto, kar bi me moralo najbolj odvračati od ka-toličanstva, najbolj vleklo vanj. Marsikateri katoličan, mislim, se mora zahvaliti za prve korake v katoliško Cerkev tistim ljudem, ki katoliško Cerkev prav strupeno napadajo. Posebno se spominjam zelo točno dveh slučajev. Dva pisatelja, če se ne motim Horton in Hocking sta našla vsa zavzeta in v grozi v neki katoliški mistični knjigi bogokletstvo brez primere. To mesto omenja in govori o brezmadežni Devici z besedami: »Vsa druga bitja se imajo Bogu zahvaliti za vse, njej pa je celo sam Bog hvalo dolžan.« Tudi jaz sem bil ves zavzet in kakor ob glasu mogočne pozavne sem rekel sam pri sebi na glas: »Kako čudovito je to rečeno!« Zazdelo se mi je, kakor da je ne-zaslišanost učlovečenja, če tega mistika prav razumemo, komaj boljše ali jasnejše izraziti mogoče. V drugem slučaju je nekdo od uglednega uredništva »Daily News« omenil, kako je katoliška miselnost vse skupaj gola zunanjost in navedel Primer, da je francoski škof nekim vojakom in delavcem, ki so na smrt Utrujeni mogli priti le zgodaj zjutraj k maši, dejal, da je ljubi Bog zadovoljen že samo z njih telesno navzočnostjo in da bo že njihovo trudnost [n razmišljenost odpustil. No, in jaz sem se zopet mislil: »Koliko zdravega čuta imajo ti ljudje. Če kdo 7 km daleč pride, da mi izkaže neko ljubeznivost, mu bom vendar že samo to visoko uračunal, četudi potem pri meni kar pri mizi zaspi.« Tako bi mogel povedati še to in ono prigodo iz tistega prvega časa, ko sem se bližal katoliški Cerkvi, kako so bile te moje težnje vedno iznova Potrjene po takih protikatoliških izpadih. Poleg božje milosti, ki je name delovala, se imam zahvaliti za mo^ gočen nagib tudi zgodovini in zadržanju irskega naroda. Toda povedati moram, da ni v meni niti kapljice irske krvi; le dvakrat sem bil na Irskem in nimam nobenih interesov glede irske politike. Toda kmalu sem uvidel, da so Irci zmogli ta ogromni boj le in samo zato, ker je bila za vsem tem zunanjim naporom kot veliko gibalo: verska resničnost. Vedno bolj sem razumel in tudi vedno bolj jasno uvidel, kako je bilo krščansko ljudstvo iz nepojmljivih razlogov skozi stoletja preganjano in 1 Gilbert Kit Cesterton. — Ugleden pisatelj in slovit časnikar. zasovraženo, dokler nisem kar iznenada, čisto jasno razumel, da je tako moralo priti, ker so bili Irci prav tako temeljiti, kakor neprilagodljivi kristjani, kakor tisti, ki so jih za časa Nerona metali pred leve. Tako je v meni raslo vedno mogočnejše hrepenenje, da postanem katoličan. Prišel sem do gotovih zaključkov prav na podlagi zgodovine, ko sem doznal, da so vse velike države, ki so se odtrgale od Rima, dosegle prav to, kar ljudje, ki prezirajo zakone in naravne postave, vedno dosežejo, namreč: lahek hipen uspeh, kmalu zatem pa občutek, da jih je zadrgnila močna zanka iz katere ni rešitve. Veliko mi je dalo tudi misliti, kako se ljudje vedno znova vrte okoli gotovih vprašanj, ki jih slučajno razgibljejo. Dandanes na priliko se vraževernost in mistična lahkovernost zopet strašno razširjajo in kmalu bo poleg katoličana, ki mu vsi nasprotniki očitajo zaostalost in ne vem kaj še, kmalu stal »učeni in duhoviti« agnostik ali po naše povedano, človek, ki vse zanika, kar ne more razumeti. Pa ravno zavoljo tega, ker je v svojem srcu ohol in ošaben, dopusti Bogu, da veruje najbolj neverjetne stvari in celo očividen nesmisel. Človek se ne more zadovoljiti samo z naravo, samo s stvarjo, človek je že po naravi mistik. Človeška družba ima že od nekdaj nagnjenje, da se močno zanima za izredne in prekonaravne stvari. Pripomniti pa moranj da se le katoliški ljudje ozirajo na čisto vsakdanje zadeve in znajo biti praktični, dočim vsi ostali prezirajo vsakdanje življenje. Le katoliška Cerkev premore taka čudovita navidezna nasprotja v sebi objeti kot so: najstrožje samostansko življenje in najbolj idilično družinsko življenje. In pri vsem tem si ta dva stanova niti malo ne nasprotujeta, pač pa se med sabo izpopolnjujeta in možno je med njima najzaupnejše prijateljstvo. Povsod drugje bi tako strogo življenje izcimilo črnoglednost ali nenaravno odmaknjenost od sveta, v katoliški Cerkvi ostane vse naravno in trezno. Res je, da ima vsaka vera v sebi nekaj. Toda dobro samo na sebi, prava ponižnost in ljubezen in žarna hvaležnost do Boga, tega nj v drugih verah. In čim globlje sem skušal v to priti, tembolj jasna so mi postajala ta dejstva. Povsod drugje utegne nastati kaj kmalu bolesten razvoj v tej ali oni smeri, zato ker jedro ni zdravo. Da povem bolj preprosto: protestantizem si je dovolil prosto razlago sv. pisma. Dokler to ostane v gotovih mejah, je zadeva koristna, če pa se začne stvar tako bohotno razvijati, da se vsak tretji nevednež lasti izredno jasnovidnost in preroški dar, postane vse skupaj smešno in žalostno. Dočim najbolj nežna ljubezen do Brezmadežne Gospe ali najbolj strogo posnemanje sv. Frančiška ostane v jedru vedno čisto zdrava in zelo stvarna zadeva. Nihče ne bo zavoljo tega izgubil na svojem človečan-stvu in ne bo preziral svojega sočloveka. In kot zaključek še tole: Sloveči dramatik Bernard Shaw pravi, da želi, da bi vsak človek živel v kakem boljšem razdobju vsaj tri sto let. Z drugimi besedami povedano, je v tej želji izražena misel, kako bi bilo lepo, če bi vsak človek imel izkušnjo dolgih desetletij in bi ne bil tako zelo suženj vsakdanjega tiska, časopisov, javnega mnenja itd. In tu mi prihaja na misel, da ima vsak katoličan za seboj ne samo tristoletno, temveč dvatisočletno izkušnjo. Cerkev ni nobena iznajdba časa. Delo Stvarnikovo je, in po tisoč devet sto letih prav tako živa in prožna kakor v prvi mladosti, in celo najbolj zagrizeni sovražniki so v najglobljem srcu že pokopali vsako nado, da bi jo videli kdaj umreti. P- ODILO: Porcijunkula Preveč je prišla ob kredit in skoraj pozabljena je že. Toda zopet Jo moramo poživiti in nihče drugi je ne bo otel pozabljivosti kot tretje-redniki. Vzemite si torej k srcu in sklenite: Dnevi porcijunkule bodo za nas velik praznik. Če obhajate porcijunkulo doma v svoji fari slojno, obhajajte jo doma, ako je ne obhajate slovesno in so samo oznanjeni odpustki, je porcijunkula za nič. Ljudi je treba vedno zopet in zopet Poučevati o porcijunkuli, in pravi pouk dobite samo lam, kjer so Porcijunkulske pridige. To se vrši v vseh samostanskih cerkvah reda Sv- Frančiška. Pred leti so bile samostanske cerkve na porcijunkulo kot roj čebel, kjer je vse mrgolelo in šumelo. Odkar je bila porcijunkula raztegnjena na vse fare, je izgubila na privlačnosti. Kar je redko, to je zaželeno. Zdaj je cerkev porcijunkulske odpustke zopet omejila na samostanske cerkve, ali do prejšnje veljave bo težko zopet prišla porcijunkula. Pač, no prišla, ako tretjeredniki zastavimo svojo moč. Letos vsi na porcijunkulo v bližnji samostan! Pa vsak tretjerednik naj agitira za porcijunkulo. Kaj je porcijunkula, veste vsi! Odprta vrata v nebesa za nas, na stežaj odprta vrata iz vic ubogim dušam. Sebe obogatimo, svojim dragim rnjnim pomagajmo. V Ljubljani bomo letos porcijunkulo takole obhajali: V nedeljo avgusta bomo imeli slovesno otvoritev porcijunkulskih slovesnosti točno ob 12. uri opoldne. Deset minut pred 12. uro bodo zvonovi s slovesnim pritrkavanjem naznanili odpustke. Ob 12. uri — opoldne bo procesija s svetinjo sv. Frančiška po cerkvi. Procesijo tvorijo križarji klarice. ”° procesiji bomo molili prvih 6 očenašev in zdravamarij za prvi odpustek. Nato bo podeljen blagoslov s svetinjo sv. Frančiška. Ljubljanski ^etjeredniki! Udeležite se gotovo te otvoritve porcijunkulskih slovesnosti. Popoldne od 3. ure dalje bo spovedovanje. Zvečer ob četrt na 7. J10 pridiga in slovesne pete litanije. V ponedeljek 2. avgusta bodo sv. maše kot ob nedeljah in praznikih. Ob pol 6. uri zjutraj bo pridiga. Ob 9. uri slovesna sv. maša. Pogoji za porcijunkulske odpustke so: 1. Prejem s v. Zakramentov. Sv. obhajilo se prejme 1. ali f avgusta. Izpoved se lahko opravi že osem dni pred 2. avgustom, torej Ze 25. julija ali katerikoli dan potem. Lahko pa gre kdo k izpovedi in Sv- obhajilu tudi v osmih dneh po 2. avgustu. In če kdo hodi k izpovedi 'saj dvakrat na mesec ali če prejema sv. obhajilo vsak dan ali skoraj Vsak dan, mu za porcijunkulske odpustke ni treba posebej hoditi k iz- Povedi. 2. Obisk cerkve. Za porcijunkulske odpustke je določen obisk cerkve, ki pripada h kakemu redu sv. Frančiška: torej vse frančiškanske, kapucinske in minoritske cerkve. V drugih cerkvah se dobijo porcijun-kulski odpustki le, če jim je dana ta pravica posebej od sv. stolice. 3. Molitev v namen sv. očeta. Za porcijunkulske odpustke Je zdaj natančno določeno, koliko moramo moliti namreč: šest očenašev, zdravamarij in >Čast bodi«. Moliti se morajo prav te molitve, in vernikom dano na voljo, da bi molili kake druge enake dolge molitve. 4. Čas za porcijunkulske odpustke je: 1. avgusta od J2 opoldne dalje, in celi dan 2. avgusta do polnoči. Molitev lahko opravi vsak sam, ali izmenoma z drugimi. Za vsaki novi odpustek je treba na novo obiskati cerkev in zopet moliti iste molitve. Porcijunkulske odpustke lahko dobivamo zase in za duše v vicah, živim odpustkov ne moremo naklanjati. P. BOMAN: Druga plat zvona Ker je dovoljeno, da v našo domovino prihajajo listi iz sosednje države in ti listi naravnost brezobzirno blatijo katoliško duhovščino ji1 posamezni časopisi, dnevniki in tedniki pri nas, obsežna poročila ogabnih procesov, ki so v normalnih časih bila vedno tajna, s posebno slastjo poročajo slovenski javnosti, da ubijejo tako čast, kakor tudi sleherno zaupanje do katoliških duhovnikov, je tudi naša pravica, če ne sveta dolžnost, da se branimo. Uvodoma opozorim na to, da v Nemčiji katoliški časopisi, pa tudi nevtralni, pač smejo poročati o vseh umazanih procesih, ne smejo pa nikoli poročati o nesramnih lažeh vladnih časopisov. Zato se p°' služujejo tistega, kar edino še imajo: prižnice in spovednice. Seveda tudi tukaj preži nanje vohun, ovaduh, plačan lažnik ... toda nič zato, nazadnje resnica le pride na dan. Kar sedaj poročam, je čista resnica in je vse dobesedno povzeto, zlasti kar se tiče gotovih dejstev, iz privatno razmnožene pridige stolnega župnika Johannesa Krausa v Eichstattu dne 31. I. 1937. Ne bi govorili našemu ljudstvu o tem, da ni zadnji Goebbelsov govor, ki ga je imej pred nekaj tedni v Berlinu, in sicer v veliki dvorani, ki stoji nedaleč proe od stadiona in obsega 20.000 poslušalcev. Obenem pa so ta govor, polj1 zavijanja in najpodlejšega namigavanja ter svetohlinskega obračanja oči, prenašale vse nemške radiopostaje v široki svet. Tedaj se je pričel prav za prav v Nemčiji na vsej črti kulturni boj, ali preprosto povedano, država je pričela katoličanom in katoliški cerkvi jemati davne pravice in moZ' nost živeti po svoji vesti. Sedaj ves svet vprašuje, kaj bo prinesla bodočnost, vprašuje pa tudi upravičeno: kje je resnica? Mi navajamo dejstva, vi sami presodite o tej stvari. »Skoro je leto dni, od kar sem prvič stopil na to prižnico. Bog mi j® priča in mogoče boste hoteli tudi vi pričevati, da sem se pošteno trudu vzgajati otroke k redu, mlade in stare za prave kristjane. Zidati sem hotel, nikoli me ni veselje do boja vodilo do napada. Le trikrat sem se v preteklem letu boril, nikoli napadal, vedno le branil. Prvič se je to zgodilo za binkošti preteklega leta, ko je nemško versko gibanje s policijskim dovoljenjem razširjalo letake in nabilo enega tudi na vrata stolnice. Ti letaki so vsebovali prava bogokletstva in mora1 sem to zavrniti kot kristjan, pa tudi kot pošten Nemec. Storil sem to s poudarkom, toda tudi dostojno. Na vseh svetnikov dan 1936. sem bil drugič prisiljen, da se branim, ko je neki govornik gospoda knezoškofa v Freiburgu in vse badensk0 duhovništvo umazano napadal in blatil. Poudarjam, nisem bil napadalec le branilec. Pred štirinajstimi dnevi sem se moral tretjič postaviti, ko so se pojavile v časopisju lažne in neresnične govorice o katoliških duhovnikih. Spet ugotavljam, da nisem bil jaz napadalec, ki zanaša nemir 111 nestrpnost med ljudstvo, temveč oni, ki mislijo, da lahko zlorabljajo kak slučaj in Cerkev ter duhovništvo blatijo. Prvič in drugič so molčali, ko sem se branil. To zadnje, pred štirinajstimi dnevi, pa so mi hudo vzel’ za zlo, zlasti ono besedo, ko sem vas pozival, da bodite nezaupljivi do °nih časopisnih notic, ki govore o cerkvenih in duhovniških škandalih. To mi daje povod, da v kratkem podam pojasnilo k onim slučajem, ki sem o njih že govoril. Kot prvi slučaj lažnega časopisnega poročanja sem prebral članek iz časopisa »Der Stiirmer«.1 Kakor navaja ta članek, je neki kurat Franc Steigerwald pisal na uredništvo tega lista: »Zakaj sem kot katoliški duhovnik izrazit sovražnik Judov? Zakaj berem ta list? Zakaj pozdravljam vaše delo? Jud je pripadnik tistega naroda, ki ga je Bog zavrgel in preklel. Uresničenje te kletve vidim v tem, da so Judje do konca časa obsojeni, da so hlapci in pomagači samega hudiča. Če ne bi teh tovarišev in najemnikov hudičevih ob vsaki priliki najostreje napadal, bi svoj poklic in poslanstvo kot voditelj ljudi do Boga, napačno razumel.« Tako katoliški duhovnik nikoli ne piše, ali pa je nehal biti katoličan. Nato je bil razposlan na vse katoliške škofijske ordinarijate dopis — kje se nahaja ta »katoliški kurat«. Ugotovilo se je, da tega duhovnika sploh nikjer v Nemčiji ni. Skozi cele tedne so to ugotovitev prinašali katoliški časopisi, gotovo je, da tudi uredništvo »Stiirmerja« ni prezrlo tega uradnega obvestila, vendar ni hotelo prinesti preklica ali popravka ... Drug slučaj je iz Offenburga. Devetnajstletni študent teologije H. Schiille se je moral pred tukajšnjim sodiščem zagovarjati zavoljo težkih zločinov zoper nravnost. Schiille, tako poroča časopisje, je bil vodja vseh katoliških mladinskih zvez za badensko pokrajino. Omembe vredno je, da je Schiille smel nadaljevati z odobrenjem cerkvenih oblasti svoj študij tudi potem, ko se je zaznalo za njegovo življenje. To je poročilo uradnega lista DNB. Katoliško ljudstvo je seveda v svojih dvomih poslalo cele koše Pismenih vprašanj na nadškofijski ordinarijat v Freiburg, kako je s to stvarjo. Ordinarijat je poslal na državni tiskovni urad v Berlin dobesedno sledeče besedilo: »Mi moramo imenovati notico, da je Schiille smel in niogel po odkritju svojega življenja nadaljevati svoj študij, podlo ° b r e k o v a n j e«. Točno je: Sch. je bil v sedmi gimnaziji, ne pa v teologiji, vsako drugo poročanje je zlohotnost. Točno je, da je »Frankfurter Zeitung« to preklicala in nadejal sem se, da bo isto storil tudi časopis, ki je tudi Pri nas v Sloveniji dovolj znan, »Volkischer Beobachter«. Seveda se to ui zgodilo. Točno je, da Sch. ni nikoli govoril ali bil osebno znan z nadškofom, temveč, da je nadškof šel v Kisslau, da tam obišče nekega zaprtega svojega duhovnika in se je tam Sch. prvič obrnil do škofa s par besedami. Uradni dopis hrani stolni župnik Johann Kraus. Točno je, da so nekateri listi poročali: kaplan Dettinger je omenjenemu Sch. rekel, da čisto lahko naprej študira za duhovnika. Resnica je, da je pred škofijskim ordinarijatom kaplan Dettinger bil zaslišan in je pod prisego izjavil, kako je razložil materi omenjenega Sch., da je i z k 1 j u č e n o, da bi mogel postati duhovnik. Prosim, presodite sami, na kateri strani je lažno poročanje! Tretji slučaj. V časopisu »Augsburger Nat. Zeitung« z dne 5. XII. 1936 piše dr. Sevvald pod naslovom: »Tako izgleda v Dachau«. 1 Der Stiirmer« — slovensko »Udarnik« — je nemški časopis, ki silno piše proti 'Udom, mestoma pa seveda prav tako strupeno napada katoliško Cerkev V tem članku poroča o svojem razgovoru z nekim visokoraščenim jetnikom takole: »Zakaj ste zaprti?« Radi nenravnih zločinov. »Čedna reč! Kaj ste po poklicu?« Župnik. »Kje ste študirali?« V Insbrucku pri jezuitih. »In kje ste še bili?« V Rimu. Bil sem eden onih, ki so vzdrževali zvezo med Moskvo in Vatikanom- Meni (dr. Sewaldu namreč) je zaprlo sapo, tako sem bil presenečen-Toda poleg mene je stal poveljnik taborišča in pokimal z glavo: »Da, tako je, mož govori resnico«. Obrnili smo se na vodstvo taborišča v Dachau in prosili za uradno sporočilo glede imenovanega jetnika. Uradni odgovor se je glasil, da tam ni nobenega katoliškega duhovnika, še manj pa župnika in mestni župnik iz Dachau-a je 14. XII. 1936. uradno sporočil ordinari-jatu v Monakovem, da je praporščak Baronovski dvakrat izjavil, da v taborišču sploh ni nobenega duhovnika. Sodite sami, kdo lažno poroča! Dan za dnem rjovejo stotisoči listov obrekovanje za obrekovanjem v svet. Berlinski ordinarijat se je pogajal z državnim propagandnim ministrstvom, da bi te laži in podla obrekovanja preklicali. Dejstvo je, da je katoliški cerkveni list v Monakovem poročal o enem izmed ugotovljenih slučajev, pa ga je policija zaplenila in zahtevala, da se iz petdesettisoč izvodov (50.000) dotična stran iztrga! Kaj nam preostaja drugega kot prižnica, da vam moremo povedati resnico. Kardinal Pacelli, vatikanski državni tajnik, je pisal vladi že 20. maja 1936. pod št. 1044/36: »Sedaj je sveti stolici zanesljivo znano, da v pogostih slučajih, ko gre za slične prestopke in so se dogodili v državi od članov državne stranke in njeni organizaciji, če so sploh te prestopke zasledovali, odgovorni krogi vse utajili pred javnostjo in pripadnost k stranki docela zamolčali. Znano je tudi, da so katoličane, ki so državni oblasti take slučaje naznanili) kaznovali, namesto da bi državni tožilec nastopil proti zločincem-« Če na tak način ugotavljamo uradno in pošteno resnico, nam takoj prično očitati, da smo podpihovalci in hujskači, da delamo nered in nemir. Pravijo, če bi mi ne zadržali boljševizma od nemških meja, bi sploh več ne stali na vaših prižnicah. Poglejte v Španijo, kjer so cerkve požgane in svetišča oskrunjena. Tisoči in tisoči redovnih in svetnih duhovnikov so bili zaklani. Nihče vam ne brani, da bi molili v vaših cerkvah, nihče vas ne meče iz vaših ,palač1.« Vem, da so v Španiji cerkve porušene in sežgane, vem da so jih v Rusiji docela porušili, vem, da so v Španiji na tisoče duhovnikov postrelili, v Rusiji nad desettisoč poslali v sibirski mraz. Toda jaz vas vprašujem: soli porušene cerkve in goreča svetišča, je li smrt in pregnanstvo najhujše zlo in največja nesreča? Kdo to pravi, je materijalist. Priznam, da bi se mi oko orosilo, če bi videl te prekrasne cerkve porušene. Toda manjka mi besed in solza bi zledenela na licu, ko vidim in slišim, kako Cerkev in duhovnike dan za dnem p°' nižujejo, obrekujejo, onečaščajo in teptajo v blato. Ne goreče cerkve> ne smrt, ne pregnanstvo ni tako hudo kot brezčastje, kot sramota, da vaši otroci kažejo za nami in si vi na tihem šepetate: »Ta je tudi eden izmed tistih.« In k temu naj molčimo, to naj mirno nase vzamem? Kot kristjan, kot duhovnik, kot bivši častnik na fronti?! Ne kakor da bi bila Marjetica prejela popolno gotovost, tako zanesljivo je poslej o tem govorila. »Vrnili se bodo!« je rekla še enkrat s takšno določnostjo, da je mati nehala jokati se. (Nadaljevanje prihodnjič.) DE. TIHAMEE TOTH - F. T.: Radosti dela Kdor ljubi svojo domovino, naj pomisli, kaj pravi grof Štefan Szechenyi, »največji Madžar«: »Resnična moč naroda je v številu učenik glav... Rodovitna polja, gore, kovine itd. še ne predstavljajo moči celote) temveč znanje, ki jih ume pametno izkoriščati.« Ali bo lagoden, len fant kdaj koristen član človeške družbe? Kaj bo mladina, ki je lahkomiselna in se boji vsakega dela, mogla gradu1 domovino? Kdor dela mlad samo, kolikor ga ravno primorajo, kako bo vršil svoje dolžnosti, če postane samosvoj gospodar? In vrh tega je lenuh človek, ki muči prav za prav samega sebe in je svoj lastni rabelj. Kdor ima vse, kar rabi, ki mu vse želje bero tako rekoč iz oči, ki mu je življenje nekaka »Indija Koromandija«, živi pomilovanja vredno življenje. Med delom po bliskovo mineva čas, brezdelnemu potekajo prepočasi celo minute. Postopanje je človeku največja muka. Kaj manjka takemu človeku?? Veselje do dela, ki ga pridobiš s samopremagovanjem, samozatajevanjem in vztrajnostjo. Kakšen blagoslov je delo, ve samo, kdor je dolgo časa — recimo zaradi hude bolezni — bil obsojen na brezdelje. Kazen jetnikov lahko izpremeniš v neznosno muko, če jim odtegneš delo in morajo po cele ure, dni in tedne sedeti brez dela v celici. Človek bi zblaznel. Rimski cesar Septimij Sever je 1. 211. ležal na smrt bolan v Britaniji. Vstopil je poveljnik, da bi zvedel za geslo armade. »Laboremus«1 odgovori cesar, bolni cesar! Vedel je, da se dolžnost in življenje rodita hkrati in da je dolžnosti konec šele tedaj, ko nas zabijejo v krsto. Brez dela je življenje prazno. Duh lenega človeka postane omahljiv *n volja mu opeša. Prav delo je, neprestani napor, ki zlasti krepi voljo. Kdor dela, ne utegne biti zadovoljen s svojo usodo. Delo, ki ga opravljamo z veseljem in ki se vanj poglobimo z vso dušo, nam celo pomore, da pozabimo na manjša telesna neugodja (zobobol, malo mrzlice). Rad bi videl, ko bi postopači in lenuhi med učenci vsaj enkrat resno razmišljati, kako velika odlika je zanje, da se smejo učiti. Drugim fantom, ki so rokodelci, je treba že zgodaj iti za zaslužkom; delati morajo pri stroju, v delavnici, na polju in veliko zanimivih stvari jim ostane vedno nepoznanih. Pred teboj pa vstajajo, kadar se učiš ali bereš, junaki iz tisočletnih grobov; veliki misleci se pogovarjajo s teboj; svetovno znani Pesniki ti bero svoja tlela; spomeniki zdavnaj izumrlih narodov se dvigajo pred tvojimi očmi; načrti in misli največjih mož ožive pred teboj. Kdor pa nima prilike za učenje, vsega tega ne bo zvedel nikoli. Slišiš e čudežnem življenju v morski globini, slišiš o velikosti silno oddaljenih zvezd in o veličastnih zakonih narave. Kako hvaležen bi moral biti, da se smeš učiti! Res vestnega učenca navdaja to veselje in se ne uči, ker se mora, temveč radovoljno in kolikor more. In ko je popoldansko učenje pri kraju in sede truden k večerji, vendar čuti radost dela kakor jo opeva Schiller1 2 v Pesmi o zvonu: S čela liti mora znoj vroč, delo mojstru naj bo v čast. Tako me je bolela glava In zdaj opazuj mladega človeka, kakor ga vidimo pogosto: mehkužca, ki ti ga opišem. Gosposka zunanjost, raglan3 po zadnji modi, rjavi čevlji, lična zapestna ura, parfumiran žepni robec in v duši — zevajoča Praznota. Pravi, da je študent, pa dela vse drugo, samo študira ne. Če iz ust takegale preračunljivega, izostajajočega fanta namesto od- 1 Laboremus! = Delajmo! 2 Schiller Johann Cristoph Friedrich (1759—1805), nemški pesnik. 3 Raglan je širok, ohlapen moški plašč, ki je svoje ime dobil po lordu Raglanu. govora slišim lažnivo opravičilo: »Gospod profesor, nisem se mogel naučiti, me je tako bolela glava,« me vselej navda neprijeten občutek. Glava ga je bolela! Kaj še; len je bil. Takšnim nepridipravom bi kaj rad pokazal veliko fantov, ki so nadarjeni, pridni in vztrajni in bi se res radi učili, pa nimajo denarja; ali če se jim posreči, da obiskujejo šolo: koliko si morajo odreči, samo da lahko nadaljujejo študij! Nje pa seveda boli glava?! Z lenobo so tako oslabili moč svoje volje, da jim je naravnost telesna muka vstati z zofe. Vsako popoldne (recimo rajši: ponoči ob kakih enajstih) se uče sicer kake pol ure, pa si hkrati seve vsakih pet minut pogladijo svetle z briljantino namazane lase. Opaziš, da jim je tudi med učenjem lastna oseba največ. Seveda potlej pri odgovorih ne gre gladko od rok. Kako prav ima vendar Schiller2: Resnobi le, ki trud je ne plaši, šumi resnice vir globoki, pod dletom močnim le se oddrobi drobec trd marmorni. Vsak človek porabi v življenju neskončno množino zemeljskih za* kladov (hrane, oblek i. dr.), na kakršenkoli način mora to tudi plačati-Za porabljene zemeljske dobrine plačujemo z delom. Kdor ne dela, je breme za človeško družbo, ker samo použiva, ne da bi použito nadomestil-Zato piše sv. Pavel Tesaloničanom jasno in kratko: »Kdor ne dela, naj tudi ne je!« In sicer niso dolžni delati samo oni, ki si morajo zaslužiti kruha-Ne, dragi moj! Če bi bil še tako bogat in bi tonil v izobilju, tudi tedaj bi moral delati. Lenoba je vseh grdob grdoba in nje posledica je duševna zaostalost. Kdor se ne uči, ne more pravilno presojati sveta, postane suženj drugih, ki vedo več, in naj po vnanjem videzu sedi tudi na kraljevskem prestolu. Kdor pa veliko dela, postane vodja svoje okolice, njegova beseda ima stoletno veljavo in kaže pravo pot tudi potem, ko je njegovo telo že zdavnaj strohnelo. V svojih pesnitvah nam še danes z živo svežostjo ge; vore klasiki. Platon4 5 * nas še danes uči modrosti, VirgiP in Dante0 tudi danes pojeta, Shakespeare7 nam tudi danes pretresa dušo — vsi stoletja po svoji smrti. Uspeh dela je spomenik, trajnejši od brona. Ko bi to vendar hoteli pomisliti oni učenci, ki jih vedno boli glava!« Čebela in čmrlj Ne pravijo zaman, da je čebela vzor pridnosti. Neutrudna je njena vztrajnost, od ranega jutra do poznega večera leta od cveta do cveta j11 nabira med. Kaj ji ni podoben tudi učenec, ki marljivo sedi pri svojih knjigah in se uči? In kakor on, si morajo vsi ljudje iz knjig življenja pri' dobivati znanje, ki jim je potrebno za napredek. Ali podobnost med čebelo in učencem je še večja. Podobna sta si tudi v tem, da imata oba nič posebno zaželene sorodnike. Čebela ima izprijenega sorodnika: čmrlja. Ta prav tako brenči, dostikrat še celo glasneje, leta prav tako od cveta do cveta, včasih Pa 1 Platon (428—347 pr. Kr.), grški modroslovec. 5 Vergil (70—19 pr. Kr.), rimski pesnik. * Dante Alighieri (1265—1321), največji italijanski pesnik. 7 Shakespeare (izg. Šekspir) Williain (1564—1616), angleški pesnik in dramatik- Sedi tudi na kakšnem balvanu ravno tako resno, kakor da hoče iz njega Sfkati med — ali po marljivem celodnevnem letanju se vrača domov brez •Sedu. Tak je čmrlj! In kakšen je »čmrlju podoben« učenec? Pred odprto knjigo sedi, Prav tako kakor drugi; in lista po nji ravno tako, nemara še marljiveje. Motri liste tako resno, kakor da tudi on srka znanje iz balvana knjige. Mama ga sočutno treplja: »Ubogi fant, kaj se moraš toliko učiti?« — On Pa le hlini pridnost. Duh mu blodi kdo ve kje, po glavi se mu pode misli druga za drugo, a nobena se ne tiče učenja. In je še dobro, če se mu po požganih ne motajo umazane misli in predstave, zakaj v tem primeru “i prav ves bil podoben čmrlju, katerega ličinke uspevajo, kakor je znano, v smetišču. Stari zakon v Salomonovih pregovorih z nekaj potezami naznači podobo lenuha, ki »želi in vendar ne doseže«, ki ga »ubijajo njegove lastne ^Ije«, saj je vendar vse njegovo življenje in vse njegovo delo veriga brezplodnih želja in vzdihljajev. Nikoli se ne more o pravem času odločiti, v sleherni nalogi vidi desetkrat toliko težav, kakor jih je res, in nazadnje ?e potuli. »Matematika je strašno težka, ni se je mogoče naučiti« — reče ju zapre knjigo, še preden se je bil resno lotil. Vse poskusi, o vsaki stvari jura nekaj pojma, a temeljito ne zna ničesar. Podoben je onim debelim ^pnim nožem, ki nimajo samo klinj, ampak tudi odčepnik, škarje, kon-2®rvne odpirače, gumbne zapenjače, pilico za nohte in dr., a nobena reč bi kaj prida. Ubogi, res ubogi »čmrlj«, ki tako zapravljaš najplodnejša leta svo-iega življenja! P■ JV ST INI AN WIDLOCHER 0. CAP. - B. P.: Nekoč bo Bog pokazal pravi naš obraz Janez Woodward je žalosten in potrt sedel v svoji sobi. V rokah je držal okrvavljeno pismo svojega nečaka Rudolfa Shervina, ki je bil zaprt v angleški ječi zaradi veleizdaje. Ko je prečital pismo, je dvignil glavo in ^hvalil Boga za milost katoliške zavednosti, ki je vela iz poslednjih vrstic da smrt obsojenega moža. Rudolf Shervin je bil izredno nadarjen mladenič. Ves sijaj vseučilišča življenja, kraljičina naklonjenost, govorniški talent in še mnogo drugega ga je vabilo v prostost in k uživanju časnih dobrin. Vedel pa je, da se čast in slava, ki mu jo ponuja svet, konča z odpadom od svete katoliške Cerkve. Zato je nekega dne iz ljubezni do Boga, do svete Cerkve jd do zapeljanega ljudstva, zapustil zavod v Oxfordu in bežal iz domovine. ~ez nekaj let se je skrivaj vrnil nazaj kot maziljenec Gospodov, kot duhovnik svete rimsko katoliške Cerkve. Kristusa je nosil v svoji duši, Kristusa in njegovo ljubezen je oznanjal svojim rojakom. Z besedo in z zgledom jih je utrjeval v sveti veri. Učil jih je ljubiti Gospoda ter za-dpati vanj, ki je pot, resnica in življenje. Zbiral jih je na skrivnem k naj-dvetejši daritvi sv. maše, jih krepčal s Kruhom Močnih za uro trpljenja. tTri tem delu pa so ga nekega dne zgrabili biriči in obdolžili veleizdaje. Osojen je bil na smrt na vislicah. Zadnji dan pred mučeništvom, na Praznik sv. Andreja 1581, je z ranjenimi in krvavečimi rokami, ponosen da svoj duhovniški stan, napisal zadnje vrstice svojemu stricu: Kadar bo Gospod Bog, naš najvišji sodnik, snel krinko z našega obraza in pokazal daš pravi obraz — obraz katoličana, takega kot je in mora v resnici biti, o potem bodo vsi spoznali, kdo ima prav in kdo zares pošteno ljubi resnico in pravico. Ko je starček čital te vrstice, je skoraj pozabil na sramotno smrt na vislicah in na izgubo svojega nečaka. Srečen je bil, da je ta polaga* vso svojo važnost na svoj notranji nadnaravni obraz, ki ga mu je zarisal v dušo Jezus s svojo presveto Krvjo in Cerkev s svojimi milostmi. I® tak obraz odločno katoliški in ves božji, je pokazal tudi pred porotnik' in kraljičinimi hlapci. S ponosom je priznal svojo vero v poslanstvo Kristusovo in njegove svete Cerkve. Neustrašeno je pozdravil vislice, ki so mu zatemnile njegovo zemsko življenje. Odkrile pa so mu tudi vso svetlobo večnega božjega obličja. Zahrepenel je z vso svojo dušo in z vso svojo katoliško zavednostjo pogledati globoko v vsevidno božje sveto okO; Ali smo se mi tudi že kdaj veselili svoje katoliške zavednosti? M| se naše katoliško mišljenje odraža tudi v našem življenju in se zrcal' v naših očeh? Se li vedno in povsod zavedamo, da je naša duša oškropljena s Kristusovo Krvjo, obdana z blagoslovom božjega spreminjevanjai združena s tisoči in tisoči v skrivnostnem telesu Kristusovem? Da v p°' svečujoči milosti božji nosimo v sebi presveto Trojico, v kateri je skrij® vse veličastvo večne blaženosti in vsi zakladi milosti, katere nam bozj' Zveličar deli in posreduje po svoji sveti Cerkvi? Če se tega zavedam® in po tej zavednosti uravnavamo svoje življenje, o potem se le veselim® trenutka, ko bo božja roka popolnoma razkrila naš katoliški obraz. Veliko jih je, ki so pri svetem krstu in drugih svetih zakramentih) pri pouku krščanskega nauka prejeli mnogo milosti, pa so si pozneje na; deli nepristno in čestokrat brezbožno krinko. Njihove oči so iskale sn<>v' in vzrokov, da so potem lahko zasmehovali dogme, ki govore o najsvetejši božji Materi. Zanikali so, kar potrjujejo tisočere lučke naših majnj-ških oltarjev. Smešili so poslovilno molitev našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegov nauk o miru, posvetitvi in resnici. Čitali so vse, kar je v njih srcih moglo zabrisati vsako božično veselje in velikonočno upanj®-Naužili so se vsega, kar govori proti osmerim blagrom in njih veličin'-Navzeli so se vsakega izdajstva proti Kristusu, njegovi presveti Mater' in sveti katoliški Cerkvi. Niso apostatje, a vsaka pocestna šala jim je ljubša kakor resnice katekizma, opomini duhovnika in prisega prveg8 svetega obhajila. Resnično, kadar bo Kristus razkrinkal take obraze, s® bo zdrznil celo on sam pred ustnicami, ki ga niso priznavale, ki so tiso® in tisočkrat z besedo in z dejanjem klicale: »Ne poznam ga!« V njihovi'1 dušah bo videl neizbrisno znamenje, da jih je Cerkev nekoč krstila. Sp®" znal bo, da so bile te duše nekdaj njegova popolna lastnina, kakor je v izmaličenih potezah in priliznjenem izdajalčevem poljubu spoznal obraZ svojega apostola. Pretresujoč je pogled na ubogega starčka, ki v okrvavljenem pism® čita poslovilne besede svojega nečaka. S tresočim se prstom je obstal pr' besedah, ki so se tako svetlo dvigale k Bogu in k njegovi sodbi. Presod'1 je še enkrat nepozabne poteze, ki so značilne vsem svetim in čistim nas® svete katoliške vere in se razveselil, da bo Zveličar spoznal prav tak katoliški obraz na Rudolfu Shervinu. Mučeništvo bo sicer izmaličilo njegov' telesni obraz, njegovo telo bo počivalo na pokopališču zločincev, njeg°'j spomin bo onečaščen pred svetom morda za vedno, vendar se bo enkrm dokazala njegova nedolžnost in resnično poštenje. v . Kdo izmed nas bi se kakor Rudolf Shervin resnično razveselil, ce.m Bog danes s svojo nevidno roko snel krinko z našega obraza in bi s svojim vse prodirajočim pogledom zrl v naše oko in v našo dušo? p■ ODILO: Kako se gibljejo tretjeredne skupščine Tabor v Crensovcih je moral biti radi bolezni g. voditelja Jožefa Slekla preložen. Bog daj gospodu kmalu krepkega zdravja, da bomo lahko Prišli sveži in zdravi taborit v Slovensko Krajino. Tabor pri Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah se bo vršil v nedeljo h- julija. Tretjerednikom iz lavantinske škofije je Sv. Rok znan, ker je rim znamenita božja pot. Navodilo za one, ki se bodo pripeljali z vlakom b»di sledeče: Zadnja železniška postaja je Šmarje pri Jelšah. Ako se kdo Pripelje po južni železnici, mora prestopiti v Grobelnem. Vsi potniki vzemite povratne nedeljske karte. * V Posebnost na taboru pri Sv. Roku V soboto, na predvečer tabora bodo Frančiškovi križarji iz Ljubljane priredili na prostem pred vhodom v cerkev sv. Roka versko igro: SVETI TARCIZIJ mučenec presvete Evharistije. To je prekrasna igra iz prvih časov krščanstva. Prostor pred cerkvijo sv. Roka je jako primeren za igro. Vstopnina bo 2 din za odrasle in ldin za otroke. Razume se, da je igra za vse, ne samo za tretjerednike. Zato povabite svoje prijatelje. Pričetek igre bo o mraku. Med predstavo igrajo orgle in zvonijo zvonovi. Pobožnost v soboto zvečer ob 7. uri bo v cerkvi sv. Roka. Po pobožnosti igra. Cela šmarska fara bo pokonci. Prisrčno vabljeni okoličani: Zibičani, šentštefančani, Ponkovljani, Šent-vidčani, Sladkogorčani! Pridite, da vidite nekaj lepega in spodbudnega. Igralci pridejo iz Ljubljane in to nekaj pomeni! Tretjeredniki iz Ljubljane se odpeljejo z vlakom ob 5.30 zjutraj z Stavnega kolodvora. Ljubljanski tretjeredniki, ki se nameravajo tabora udeležiti, naj se priglase na samostanski porti do 7. julija. Baragovo semenišče. Zopet ste se oglasili dve skupščini z lepim darom, in sicer skupščina v Kamniku 1120 din in skupščina Poljane nad Škofjo Loko 864 din. Na druge skupščine bomo čakali še en mesec in potem u°mo zbirko zaključili. Do zdaj se je toliko nabralo, da bomo tretjeredniki jahko imeli v novem semenišču lepo dvorano ali predavalnico, ki jo bomo 'Uienovali: Dvorana sv. Frančiška. Zato bi bilo primerno, da bi prispevali Vsi tretjeredniki in vse skupščine. Beseda skupščina nam pove in nas °Pominja, da moramo skupno delati! Večna luč v kolegiju. Ali si ji ti že kaj naročil? Drugi ji naročajo za celi teden ali za več tadnov: »Jaz moram iti po svojih dnevnih opravkih, toda tebe pustim pred ,6zusom, da v toplem, živem in ljubečem plamenu kažeš mojo ljubezen in ta hraniš, dokler ne pridem nazaj«. Pred to večno lučjo in pred večnim Kraljem se spominja tvojih namenov pri svojih molitvah serafinska mla' dina. Pretekli mesec so poslali naslednji svoja naročila večni luči in priložili svoj dar 10 din za en teden: Za en teden: v dober namen Klemenc Ivana, Jeki Rezika, Traven Marija. Po p. Ernestu, Reti Marija, Pahor Ana, Šeme Janez, Pilk° Ana, Žalec, 10 neimenovanih, neimenovana iz Brežic, neimenovana za dijaka. Za tri tedne: Gregorič Marija na čast presv. Trojici v poseben namen, neimenovani v dober namen. Za pet tednov: Neimenovana v dober namen. P. ROMAN: f Avbelj Ivanka Dne 29. aprila je odšla, kar iznenada poklicana, h Gospodu življenja in smrti gdč. Ivanka Avbelj, članica ljubljanske tretjeredne skupščine Pokojna gospodična je sestra odličnega in v duhu svetosti umrlega miši' jonarja p. Engelharda Avbelj, ki je na Kitajskem blizu 30 let z riepopisn0 ljubeznijo delal v Gospodovem vinogradu, in je sestra našega p. Antoni ki ga ves Maribor pozna kot odličnega kateheta in vzgojitelja mladine- Gdč. Ivanka je bila otroška vrtnarica. Pred menoj leži cela vrsta dokumentov, ki pripovedujejo o njenem zunanjem delu za mladino i® otroško skrbstvo. Že leta 1911 nastopi kot sedemnajstletno dekle v otroškem vrtcu v Spodnji Šiški svojo prvo službo. Noter do zadnjega je bila v tej službi 2 vsem srcem in vso čiste dobrote polno dušo. Pa ni bila lahka ta pot. UsluZ' benski list, ki mi je prišel v roko, pripoveduje o pravem križevem p0*11 take državne nastavljenke. Ne vem kolikokrat premeščena iz enega vrtca v drugega, ker je manjkalo moči, ker je ta ali ona tovarišica obolela^ I® pokojna Ivanka ni nikoli tožila, četudi je bila državno nastavljena šel® 6. dec. 1927 in ji je bila stalnost priznana šele 7. febr. 1929. Glavna poteza njenega značaja je bila ljubezniva vedrost in prisrčna dobrohotnost. S tem se je tudi uveljavila med otroci, jih učila prvih uniet' nij, ročnega dela in podobnih otroških »težav«. V družini je bila kot naj' mlajša iskreno ljubljena, pa je to ljubezen tudi bogato vračala. Kljub tema? VABILO na Tret je redni tabor pri Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšat) dne 11. julija 1937 SPORED: 1. Od 9.—11. julija duhovne vaje za šmarske in okoliške tretjerednike v farni cerkvi v Šmarju pri Jelšah. Začetek v petek zjutraj ob pol 6. uri s pridigo in sv. mašo. Druga pridiga zvečer ob 7. uri. Po pridigi blagoslov. Isti spored v soboto. 2. V nedeljo 11. julija bo že prvo opravilo za tretjerednike pri Sv. Roku ob 6. uri. Med sv. mašo skupno sv. obhajilo in sprejem novih udov. Duhovne vaje vodita p. Ladislav Hazemali iz Celja in p. Odilo iz Ljubljane. 3. V nedeljo ob 10. uri sv. maša na prostem. Slavnostni govornik preč. g. dekan Franc Gomilšek od Sv. Benedikta v Slov. Goricah. Med sv. mašo bo ljudsko petje. 4. Po sv. maši tabor. Zborovanje vodi šmarski rojak msgr. Vreže. Na zborovanju govorijo laiki tretjeredniki: Prvi govor: G. Franc Terseglav, urednik iz Ljubljane: Moderni svetnik in njegove ideje. Drugi govor: G. Alojzij Mihelčič, župan iz Celja: Tretjerednik izklesan katoličan. Tretji govor: Dijak iz Ljubljane: Tretjerednik na braniku za katoliški tisk. Popoldne ob V23 sklepni govor. Nato slovesna procesija s presv. Reš-njim Telesom. Za sklep bo podeljen papežev blagoslov in vsa množica bo pela zahvalno pesem. Griček sv. Roka je ena najlepših točk Spodnjega Štajerja, na njem stoji starodavna božjepotna cerkev, ki je biser med cerkvami v Sloveniji. Griček sv. Roka je znan daleč na okoli in je zato najprimernejši kraj za tabor. Prijazen hrib bo privabil k sebi tisoče in tisoče ljudstva. Mnogo tretjerednikov pride tudi iz Ljubljane. Tretjeredniki! Ta tabor je mišljen za vse celjsko okrožje. Zato vsi tretjeredniki dekanije Celje, Laško, Šmarje pri Jelšah, Kozje, Rogatec in Nova cerkev na plan! Nedelja 11. julija je vaš veliki dan! Po vseh farah se organizirajte in kar le mogoče vsi k Sv. Roku v Šmarje! Tretjeredniki se ne smemo več skrivati, temveč postaviti se moramo v prve vrste kot bojevniki Kristusovi. Prepojimo domovino s Frančiškovim duhom, ki je duh Kristusov, duh evangelija. Bratje in sestre! V nedeljo 11. julija boste pokazali in dokazali, kaj vam je III. red, koliko zanj žrtvujete, kako hodite za svojim zastavonošo sv. Frančiškom! P. Ladislav Hazemali O. M. Cap., vizitator III. reda. P. Odilo Hajnšek, prov. komisar. Franc Lom, dekan, voditelj skupščine. da je že dolgo časa čutila težko vratno bolezen, je ni nikoli zapustila dobra volja. Učila je naprej, hodila v vrtec in otrokom pomagala, kolikor je le mogla. Večkrat je nosila njihova ročna dela domov, da je tam nadaljevala, kjer so otroške roke omagale. Od kod je črpala to potrpežljivo vztrajnost in pogum? Dan za dnem je bila pri sv. maši, dan za duem je pristopala k sv. obhajilu. Zavedala se je, da slabo zida, kdor zida brez Gospoda. In tako je pri Njem iskala utehe, iskala moči in vztrajnosti. Že dolga leta je imela navado, da ob sobotah, ni pokusila nobenega sadja. Pa najsi je bila še tolika vročina, najsi ji je prigovarjala sestra, te svoje obljube ni prekršila za nobeno ceno, tudi v bolezni ne. Redno se je udeleževala tretjerednih shodov in tudi v tem ožini je bila človek, ki svoje dolžnosti resno izpolnjuje. Ko je odšla v bolnišnico, se je z vso resnobo pripravila tudi za morebitni odhod v večnost, vendar pa je brez vse bojazni in strahu nastopila nic kaj prijetno pot. V torek je bila še v cerkvi, v soboto jo je spremljala dolga vrsta v zadnji zemeljski dom. Veliko število otrok, gdč. koleginje, številni prijatelji in prijateljice, ki so družino in njo spoštovali, so j° spremljali na zadnji poti. Dobri Bog plačnik za sleherno dobro delo, naj nakloni njeni čisti duši kmalu božji vrt. Njenim domačim pa naj bo zavest, da je le odšla nekaj kratkih dni pred nami, in da je tam svidenje, v najlepšo tolažbo. Vsem, ki so jo poznali in ljubili, zlasti vsem tretjerednikom, j° priporočamo v molitev in blag spomin. I. ŠAŠELJ: Kaj pripovedujejo slovenski pregovori o jezi Ako si jezen, maščuješ sam nad seboj pogreške tistih, ki te žalij0- Bolje je na ozorah se pogoditi, kakor sredi njive se srditi. Deset štej prej, predno v jezi rečeš kaj. Jezen, da bi gade ž njim troval. Kdor se nad svojimi starši jezi, temu se sreča na vrat obesi. Kdor v jezi pije in žalosti molči, nikdar dolgo ne živi. Ljubezen je zakon nebes, črt zakon pekla. Ponižen odgovor zlomi jezo, čemerna beseda pa jo vžge. Poreden človek se hudobije drugega veseli in čednosti jezi. Rahla beseda srd utolaži. Slednjega človeka jeza obnori. Tako je jezen, da bi se od zraka prijel (vžgal). Slovenski pregovori o peklu Bliže cerkve — bliže pekla. Bodi z vragom dober, s peklom ti poplača. Cerkveno je ognjeno, a sirotsko in občinsko je pekleno. Če bi Bog vse hinavce naenkrat v pekel pahnil, takoj ves ogenj zaduše. Kletev v peklensko jamo vodi. Mera in vaga (dobra) v nebesa pomaga, pa tudi (slaba) v pekel- V pekel je pot gladka in pripravna, a v nebesa ozka in težavna- Zagotovo pride skopuh v pekel, če ne bo prej vragu kože zmanjkalo, kamor skopuhe zapisuje. ODILO: Redovne zadeve, spremembe v provinciji. ^ne 16. junija se je vršil pod edsedstvom preč. p. Mihaela Trohe, ovincijala iz Zagreba, provincijalni Pdelj slovenske frančiškanske pro-t nc*ie. Kapitelj se je vršil v lubljani. Izvoljeno je bilo edeče provinci j alno v o d-... v.o: p. dr. Gracijan Heric, pro-k]nc»ial; p. Valerijan Landergott, ji st°s; definitorji: p. Bonaventura esman, p. Teodor Tavčar, p. Krizo-p0ni Sekovanič in p. Karol Dijak. — sredstojniki samostanov s®,’ Ljubljana: p. Krizostom vj^nič, Novo mesto: p. Lud-. k Dovč, Kamnik: p. Bernardin .akar, Nazarje: p. Emilijan j °vgan, Brežice: p. Emerik Jnderdott, Maribor: p. Gabrijel . Vinšek, S v. T r o j i c a : p. Ladi-j/ J' Pintar, Brezje: p. Hadrijan ,.°k°lj, Vič; p. Teodor Tavčar, ^,° v a š t i f t a : p. Ambrož Remic, '*ka: p. Metod Valjavec, Ročno: ' Bogdan Markelj. j. Lruge izpremembe: V Ljub- Jano pridejo: p. Karol Dijak y jnagistra klerikov, p. Ananija s acko, za samostanskega vikarja je pnovan p. Odilo Hajnšek, p. Jožef I vik Dovč in p. Albert Pirc. Jančič kot kaplan pri sv. Cirilu in Lua' rah. Prvemu je pridigal p. Hugo BreD’ drugemu p. Šalezij Glavnik, tretjem pa g. kanonik Oman. Tudi tem novo mašnikom preko morja prisrčna m>' vomašniška voščila. Vse naše n°v^ mašnike priporočamo tretjerednikom v molitev. Odprta cerkvena vrata. Protestantovski župnik cerkve sv Janeza v New Yorku je pred kratki sklenil in predlagal tudi drugim? a bi bile tudi protestantovske cerkv > kakor katoliške, čez dan odprte. Pre krasna misel in navada je, da je ce kev vedno odprta, da lahko vanjo sto* piš vsak hip, da ubežiš šumeči vsa* danjosti in daš svoji duši malo P čitka. Katoličani se moramo zaveda ; da je v naših cerkvah živi Bog? Zveličar, pa tako malo čez dan na mislimo, da bi napravili kratek, PV jateljski obisk. Saj ni treba, da ^ morali dolgo ostati v cerkvi Pr.e tihim tabernakljem. Zakaj bi ne sh njemu večkrat in bi mu zaupne P vedali: Pozdravljen, moj Zveličar ‘ Gospod, ljubim te in te srčno pr°sl. blagoslovi moje delo in vse moje s pinje. Za takle pozdrav bi p0I'at)' morda eno minuto in koliko blages va bi si pridobili. Ali nam ni sv. Fran čišek prelep zgled obiskovanja PreS. Rešnjega Telesa? Ali ni znana nje- gova molitev, ki jo je molil pri 0' iskovanju: »Molimo Te, Gospod JeZ. Kristus, tukaj in po vseh Tvojih cer ^ vah in Te blagoslavljamo, ker si svojim svetim križem svet odreši;' To bi naj bila molitev tretjeredm* Pri obiskovanju presv. Rešnjega Te-lesa. Morda tudi takrat, ko gremo riimo cerkve, pa nimamo časa, da bi popili vanjo. No, pa eno minuto časa Ze lahko dobimo. Vedeti moramo, da samo zato na svetu, da imamo Cas za Boga. Tretjeredniki po mestih Se precej dobro držijo Frančiškovega zgleda in uporabijo vsako priliko, da Obiskujejo Gospoda v presv. Zakramentu. Ob vsakem času koga dobiš v cerkvi. Tretjeredniki, pozdravljajte jja s Frančiškovim pozdravom vsaj od aaleč, kadar pa greste mimo cerkve, °e pozabite stopiti za trenutek notri. Molitev pri jedi. , V današnji dobi živimo le prehitro 'J1 za marsikaj ni časa. Tako nimamo Casa, ko sedemo za mizo, da bi se sPomnili na Boga, ki nam je dobrotno mizo pogrnil. Molitev pred jedjo in P° jedi prihaja vedno bolj iz mode in yedno bolj redke so družine, kjer oče m mati prekrižata vsaki hleb kruha, Preden ga načneta. Nazaj moramo h krščanskim šegam naših pradedov. . relep zgled nam je zapustil tirolski jPpak Andrej Hofer. Ko je imel ne-koč povabljene goste v gradu sredi n°mosta in je bil obed že končan, ■° se povabljeni dvignili od mize ter Se hoteli brez nadaljnjega podati v ?°sednjo dvorano, vstane Andrej Ho-,er in pravi: »Ako ste z menoj jedli, “°ste z menoj tudi molili. Ako ste od pga prejeli dobrote, se boste zanje U(li zahvalili.« Gostje so prišli v malo Za ker je bilo v njem toliko dragocenih spominov. Molitvenik je že hotel razpadati, pa ga je stara žena sama 5 tresočo se in nerodno roko zašila, da je zdržal do konca. Drugemu bi ta mo; litvenik ne pomenil dosti in na zunaj bi bil samo še za v ogenj, ali ker je molitvenik plemenite slovenske matere in je z njim združenih toliko molitev, toliko žrtev, zato je ta molitve' nik tako dragocen, za sina p. KaZl' mirja je pa gotovo najlepša svetinj3 in najmilejši spomin na svetniško mater. Le škoda, da se vrste tako vzornih mater le preveč redčijo. Ma' ma Zakrajškova, počivajte v miru! Katoliška družina. Na Dunaju so obhajali niaterih dan in kancler Sušnik je govoril ma' teram: »Dve vrednosti na svetu se h dajo nadomestiti: mati in domovina*-Materam mnogoštevilnih družin J® obljubil državni tajnik vsestransk pomoč. Krasna beseda in krasna obljuba z visokega mesta. Pax bon um! vse dobro! P. ANGELIK: Prihaja čas, ko bo marsikateri, ki se še ni vpisal v Podporni odsek III. reda, prišel v leta starosti in onemoglosti. Ako ne bo imel tedaj dovolj Prihrankov, da bi lahko od njih živel brez skrbi do smrti, ali ne bo imel dovolj velike pokojnine in ne bo našel sorodnikov, ki bi ga ljubeznivo sprejeli na stara leta, tedaj bo nastopila zanj beda in prosjačenje. Zelo nerodno mu bo tedaj odgovarjati na vprašanje: »Zakaj se pa nisi vpisal pravočasno v Podporni odsek III. reda? Sedaj bi bil lahko preskrbljen!« Glavni pogoji za vpis v ta odsek so sledeči: Kdor se hoče vpisati: 1. Mora biti ud 111. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let; 2. se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega; 3. ne sme biti star nad 45 let; 4. mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojasnila, se lahko pismeno obrne na »Pax et bonum«, »Podporni odsek lil. reda v Ljubljani, Frančiškanska pasaža. Osebno pa lahko tudi na *Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«. Večkrat je bilo že v »Cvetju« omenjeno, da so upravni stroški ^odpornega odseka tako malenkostni, da sploh ne pridejo v poštev, danes so se pa gotovo povečali, ko je Podporni odsek nastanjen v novih prostorih in so nastavljene nove pisarniške moči, bodisi v pisarni Podpornega odseka, kakor tudi v pisarni Stavbne zadruge »Mirni dom«, ki vrši svoje delovanje z našim denarjem. Kakor je vsem članom Podpornega odseka III. reda dobro znano, je bila prvotno pisarna Podpornega odseka edino le župnijska pisarna Marijinega Oznanjenja v Ljubljani. Za prvo silo je to šlo, ker si drugače sploh ni bilo mogoče pomagati. Toda čim bolj je napredovalo število tistih, ki^ so bili vpisani, tem bolj so prihajale na dan tudi razne tozadevne težave. Predvsem je postala župnijska pisarna premajhna, da bi sprejela nove shrambe, ki so postale potrebne zaradi naraščajočega števila članov. Deloma sem imel te stvari v sobi, deloma v pisarni in to je poslovanje zelo otežkočalo. Vsem tistim, ki so imeli kaj opraviti s Podpornim odsekom med hradnimi urami, je tudi dobro znano, da so prišli včasih po dvakrat ali trikrat zastonj in še niso prišli na vrsto. Zaradi preobilnega števila strank vadi župnije, so morali čakati cele ure, preden so prišli na vrsto. Toliko °asa imajo na razpolago morda upokojenci, ne pa zaposleni ljudje, ki so vpisani v našem Podpornem odseku, zato jim je bilo to čakanje večkrat silno nerodno. Končno pa je treba računati tudi s tem, da se lahko župnik spremeni in novi župnik bi lahko vse uradovanje za Podporni odsek v župnijski pisarni ukinil in tako bi bilo poslovanje Podpornega odseka silno otežkočeno. Pripravnega prostora, ki bi bil blizu našega samostana, Pa vseeno sredi mesta, ni bilo lahko najti, saj vsakdo, kdor razmere pozna, ve, kako težko je dobiti sredi mesta primemo pisarno, ki bi obenem ne bila draga ter bi ne bila izpostavljena nevarnostim, da ji gospodar vsak hip lahko odpove. Zato smo začeli že drugo in tretje leto, odkar je obstojal Podporni odsek, misliti na to, kje bi dobili kak primeren prostor, da bi bil obstoj in poslovanje Podpornega odseka varen in zagotovljen. Lepa prilika za to se je ponudila, ko so frančiškani sklenili, da bodo zidali serafinski kolegij in frančiškansko dvorano. Serafinski kolegij je potrebovala pro^ vincija za vzgojo mladine, dvorano pa je potrebovala župnija, kakor tudi vse organizacije, bodisi župnijske ali frančiškanske sploh. Saj dandanes župnija brez dvorane ne more vršiti svojega dušnopastirskega dela, kakor je to za sodobni čas primerno. Treba je bilo sedaj misliti na to, da se v projektirani stavbi najde primeren prostor tudi za Podporni odsek III. reda, saj je povsem naravno, da si prvi in tretji red v tem ozifu rada gresta na roko. In res smo našli v graditelju stavbe, tedanjem provincijalu dr. p. Gvidonu Rantu, veliko umevanje. Seveda je ureditev prostorov, kakor tudi nastanitev pomožnih moči, ki so v pisarni Podpornega odseka, samo po sebi umevno zvezana s stroški. Kako zmanjšati te stroške? Najlažje na ta način, da isti prostori služijo različnim namenom in tako vsakdo po svoje prispeva, da nosi te stroške. Župnija Marijinega Oznanjenja je sedaj, ko je dobila svojo dvorano, nujno potrebovala prostor za predprodajo vstopnic za dvorano, za razne informacije itd., brez tega dvorana ne bi mogla poslovati, če je drugače še tako lepa in pripravna. Podporni odsek je potreboval svoje pisarniške prostore in tudi kleti za shrambo arhivov, ki od leta do leta vedno bolj rastejo. Tretji red končno potrebuje prostorov, da se vendar enkrat izvrši in uresniči njegova davna želja, da bi se na enem mestu, in sicer v središču Slovenije, v Ljubljani, dobivalo vse, kar more podpirat; fran* čiškansko miselnost in duha III. reda, in vse kar potrebujejo voditelji tretjerednih skupščin, da morejo pravilno in smotreno voditi v Sloveniji tako zelo razširjeno organizacijo. Iz tega je razvidno, da so bili pri iskanju primernega prostora interesirani trije činitelji: župnija Marijinega Oznanjenja v Ljubljani, Podporni odsek III. reda in III. red za svojo Nabavno zadrugo, ki bo v teh prostorih nastanjena, kakor hitro bodo dokončno urejena skladišča in dobavljeni vsi predmeti, ki jih tretjeredniška Nabavna zadruga mora imeti na razpolago. Ako tako stroške, ki so potrebni za vzdrževanje itd., razdelimo med te tri činitelje, bo vsakdo lahko vedel, da Podporni odsek ne more biti preveč obremenjen. Kdor pa hoče videti natančne račune, se lahko obrne na vodstvo pisarne Podpornega odseka samega. Vsem Slovencem! Letos bo 1. septembra minilo 30 let, odkar je bila na Brezjah, naj-',ečji slovenski božji poti, veličastna slovesnost: kronanje čudodelne podobe Marije Pomočnice. Primerno in hvalevredno je, da se spominjamo tega veličastnega dogodka in da pokažemo svojo ljubezen do svetega kraja, ki je drag in *)ub vsem Slovencem. Saj se ne imenuje Brezje zastonj slovensko »Čensto-®°vo« in gorenjski »Lurd«, kamor prihajajo tako radi Slovenci iz naše fJ°movine, pa tudi Slovenci, ki žive v tujih krajih in deželah. Odveč bi odo opisovati vsa romanja iz bližnjih in daljnih dežel, odveč bi bilo Naštevati vsa telesna in duševna ozdravljenja, ki so se izvršila na priprošnjo Matere božje na Brezjah. Koliko žalostnih in zdvojenih src je tu Našlo tolažbo, koliko obupanih človeških otrok je dobilo pri Materi na Brezjah pomirjenje! Zato je sveta dolžnost vsakega Slovenca, da se spomni letos Marije Pomočnice na Brezjah! Kako ji hočemo pokazati svojo ljubezen in 'danost? Prav ob 30 letnici njenega kronanja smo si zamislili, da bi bilo Potrebno preurediti prostor pred cerkvijo, da bo že ta Prostor pričal o svetosti kraja in da bo že zunanjost kazala, da smo blizu Sv°je matere. Načrt je v splošnem zasnovan tako-le: Na prostoru pred cerkvijo naj bi nastal velik park, v katerem bodo sPomeniki naših zaslužnih mož in Marijinih častilcev. Tu naj bi stal grob ?eznanega slovenskega vojaka, spomin vseh slovenskih vojakov, katerih trupla leže križem sveta, po vseh deželah, kjer je vihrala ^jna morija. Spomenik naj bo priča kasnejšim rodovom o velikih žrtvah, Ni jih je prinesel slovenski narod za svojo svobodo, dasi se je bojeval Za tujo korist. Nekje v parku se bo dvigal steber, iz katerega bo vrela y®da, kot simbol vrelca ljubezni Marijinega srca. Na vrhu stebra pa bo kip Marije Pomočnice. Načrti so izgotovljeni po šoli našega svetovnega mojstra arh. prof. Plečnika, ki je poveril izdelavo osnutkov arhitektu .alentinčiču. Izvedbo tega načrta pa je prevzela Zveza bojevnikov, da se tako oddolži umrlim vojakom iz svetovne vojne in da pokrepi vero v pomoč Nje, h kateri so se zatekali v najhujših dneh in Pri kateri se zbirajo vsako leto v zahvalo in počaščenje. Prav letos bodo )0jevniki petnajstič po svetovni vojni obiskali Brezje. Zamisel je lepa in velika. Na Vas, dragi Slovenci, pa je, da jo Uresničite. Obračamo se torej na vse, ki jim je lepota božje poti »Marija f omaga j« pri srcu, na župne urade, na naše občine, na denarne zavode 111 na posameznike, da z gmotnimi sredstvi podpro to lepo akcijo. Na ta Jjačin bomo najlepše proslavili 30 letnico kronanja in pokazali, da smo kljub velikim žalostnim trenutkom, ki so nas v tem razdobju zadeli, ^hranili vero, da smo vredni nasledniki rodu, ki je izvedel načrte za kronanje. . Še je v nas ljubezen do nebeške Matere, ki bo naše delo blagoslovila, ^lišala in bogato nagradila pa bo tudi vse tiste, ki bodo pripomogli, da bo njeno bivališče na naši Gorenjski tudi na zunaj kazalo čustvo in Srce našega naroda. S tem bomo vsemu svetu pokazali, da smo Slovenci Fes »Marijin narod«. Slede podpisi: Dr. Anton Jeglič, titl. nadškof. — Dr. Marko Natlačen, ban. — ^r- Gregorij Rožman, knezoškof ljubljanski. — Dr. Ivan J. Tomažič, L knezoškof lavantinski. — P. Bonaventura Resman, rektor svetišča to gvardijan na Brezjah. — Dr. Juro Adlešič, župan ljubljanski. — Dr. Alojzi Juvan, župan mariborski. — Alojzij Mihelčič, župan celjski. — Dr. Alojzi Remec, župan ptujski. — Ferdo Novak, načelnik županske zveze. — J°ie Strnad, tajnik. — Mirko Ralej, predsednik zveze bojevnikov. — Rudolf Wagner, I. podpredsednik. — Anton Drobnič, II. podpredsednik. " Rudolf Lukež, tajnik. — Ivan Gajšek, blagajnik. — Rado Šturm, odbornik’ Nove knjige Enrica v. Handel-Mazzetti — Dr. Ivan Pregelj’ Jese in Jlarija. Ljubljana 1936. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena vez. 60 din, broš. 48 din. Ravno pred 30 leti je prvič izšel v knjižni izdaji roman »Jese in Ma" rija«, ki ga je napisala slovita nemška pisateljica Enrica von Handel* Mazzeti. Roman, ki je njeno najzrelejše in najpomembnejše delo, je vzbudil takoj silno pozornost, ker je načel kočljivo poglavje versko-kulturm'1 bojev med luteranstvom in katolicizmom. Dejanje romana se odigrnva sredi 17. stoletja v okolici starega zgodovinskega mesta Pechlarn ob Donavi, ko je po protireformaciji zadušeno protestantovsko plemstvo v Avstriji znova začelo dvigati svojo glavo in bilo znova šiloma zatrto. V to zgodovinski okvir, ki je mojstrsko zadet, je postavila umetnica oba glavi}8 junaka Jeseja in Marijo, v katerih se zrcali po eni strani vsa gorečnost strastnost tedanje versko razgibane dobe, po drugi strani pa se nam v njunih postavah razodeva tako pristna in polna človečnost, kot jo mor° doživeti in ponazoriti samo pravi umetniški oblikovalec. Roman ni sam0 pogumno, ampak tudi plemenito umetniško dejanje, ki nam more biti da' nes, v tem usodnem vrtincu križajočih se, na življenje in smrt se borecto nazorov, še mnogo bližji kot pred nekaj desetletji. Knjigo toplo prip0' ročamo. Jožef N. Seigerschmied, Dobri Zveličar. Vrtnice za le*° 1937. Ljubljana 1937. Založila uprava Glasnika presv. Srca Jezusovega Cena vez. 24 Din, broš. 16 Din. Kakor imamo šmarnice, ki nam leto za letom v srcih vzbujajo ljubezen do Matere božje, tako je namen vrtnic pospeševati ljubezen do božje°a Zveličarja in češčenje presv. Srca Jezusovega. V tridesetih premišljevanj o ljubezni božjega Srca in o skrivnostih iz Jezusovega življenja, nas skuj pisatelj vneti za pobožnost do presv. Srca Jezusovega. Vsem, ki se žebj poglobiti v skrivnost življenja Gospodovega in njegovo božjo ljubezen Knjižico toplo priporočamo. Glavne skrivnosti iz življenja Jezusovega so v knjigi podane tudi v slikah. V molitev se priporoča Čolnar Terezija, članica Armade sv. Križa iz Ljubljane. — Neža Koren iz Šoštanja, članica Armade sv. Križa. Zahvala za molitev I. Č. se zahvaljuje presv. Srcu Jez. Mariji Pomočnici in sv. Jožefm sv. Tadeju, sv. Mali Tereziki, sv. Don Bosku in s. Mariji Celini za usl1 šanje večmesečne prošnje.