____     178    ____
Gospodarske skušnje.
* Kdaj je najbolje les sekati^ Da je les pozimi posekanih dreves bolj trden in trpežen memo poleti posekanega, to je sploh znano; al manj znano je, da tudi vsak pozimi sekani les ni v trpežnosti enak, in zakaj ne?— Časnik„Hamburger Gartenzeitung" poroča o skušnjah, pred več leti napravljenih v Brnu v Švici.
Tako, na priliko, so se smreke enako debele, enako stare, enako zdrave in na istem kraji raateče, pa meseca januarija posekane, za 12 odstotkov manj močne skazaie, ko so jih obložili z enakimi težami, — une meseca februarija posekane pa za 20 odstotkov in une marci j a meseca posekane celo za 38 odstotkov slabeje, kakor tiste smreke, ki so jih decembre meseca posekali. Smreko, katero so položili v vlažno zemljo in ki je bila meseca februarija posekana, so našli že čez osem let gnjilo, druga pa, ki so jo v enako zemljo decembra meseca položili, je bila po preteku 16 let še trdna in močna. Platišče na kolesih iz bukovega lesa, ki je bil meseca februarija posekan, je bilo uže čez 2 leti za nič, uno pa, iz bukev, meseca decembra posekanih, je trpelo celih 6 let. Meseca decembra posekani les ne spušča mokrote skozi se, v druzih mesecih sekani les pa toliko bolj spušča mokroto, kolikor pozneje je posekan. — V muzgi sekani les je veliko manj trpežen memo onega, ki je bil pozimi sekan. Ob času zimskega pokoja se v rastlinah, posebno v drevesih, vsedejo tiste snovi, ki se jih rastlina za živež prihrani, v sredici drevesnega debla; te snovi se pa ob času mu-ževnosti zopet stanjšajo in služijo kot prvi živež na nova oživljeni rastlini. Te reservine snovi obstajajo največ iz štirke, katera se v posameznih celicah rastline v podobi majhnih zrnic nabira. — Po skušnjah Francoza Pril-leux-a se da s pomočjo joda izvedeti, katera drevesa so bila pozimi sekana in katera ne. Ce se namreč les po čez prežaganega debla pomaže z jodom, v vodi raztopljenim, se prikažejo stremeni stržena (Markstrah-len) in pa še na druzih mestih lesa plavočrnikaste črtice na dnu po jodu rumenkasto barvanih celicah lesa. Pri lesu pa, ki je bil v polnem soku sekan, se pa cela plošča po jodu prikaže rumeno pobarvana; strženovi stremeni se pa od druzega lesa ločijo po tem, da so svitiej še rumeni.
* Kako predenico (Flachsseide) na deteljisbih zatretL Predenica dela veliko škodo deteljičšem. Vendar pa te velike škode nikdo drug ni kriv, ko lahkomiselni in nemarni kmetovalec. Res se mora človek dostikrat čuditi mirnosti marsikaterega poljedelca, s katero gleda, kako se predenica širi in od dne do dne veče prostore najboljše krme pokončuje. Star skušen kmetovalec priporoča, naj se steblovje deteljno s predenico vred ali a srpom ali koso trdno pri tleh poseče, prostor potem precej na debelo z dobrim kompostom (mešanim gnojem) pokrije in trdno stepta. Detelja sama res da ne požene skozi kompostno plast. Vendar kompost ima pogosto v sebi travina semena, ki se jim pasji rep pravi ali pahovka. Ta poženejo in potem nadomestijo primanjkljej detelje. Kdor nima komposta pri rokah, naj mesta, na katerih predenica raste, do dobra poseče s srpom ali koso, jih potem z naštel j o dobro potrosi, s petrolejem polije in zažge. Ali pa se pokošeni prostori globoko prekop i j e j o in s travnim semenom posejejo. Detelja je sicer vsakokrat na takih mestih izgubljena, al trava jo nadomesti. Kedar se za časa skrbi, da se predenica zatare, izguba na detelji ni velika. Kjer imajo ovce, je take prostore dobro z ovcami popasti, samo, da se ovce iz znanih vzrokov ne smejo gladne na tako pašo goniti. Kmetovalec mora toraj sam razširjenje predenice braniti in omejiti, samo potreba je gledati, da se že najmanjši začetki brž izprva zatarejo. Se ve da je treba, da se tudi na sosednih deteljiščih enako skrbno proti temu sovražniku postopa, ker se predenica iz enega polja tudi na drugo zatroša.