er wolte mir eine lepa punza zeügen, Tametsi, leukhup, leukhüp [ &c. ] Sašo Jerše, Lucija Pečnik, Klemen Bergant, Luka Dremelj (ur.) er wolte mir eine lepa punza zeügen, Tametsi, leukhup, leukhüp [ &c. ] Berilo za študij paleografije slovenske predmoderne Uredili, izbrane odlomke transkribirali in s spremnimi komentarji opremili Sašo Jerše, Lucija Pečnik, Klemen Bergant, Luka Dremelj Vsebina Thun hiemit kund und zu wissen jedermänniglich. Leukhup! – Predgovor I. Dilectis filiis capitulo ecclesie Laybacensis salutem [ Intimatio papeža Pija II., imenovanje Žige Lamberga za prvega ljubljanskega škofa (1463) ] II. Ain newes lied von den kraynnerischen bauren [ Pesem o upornih kranjskih kmetih (1515) ] III. ITINERARIUM[,] Wegrayß Kü. May. potschafft / gen Constantinopel / zu dem Türckischen Kayser Soleyman [ Poslanstvo ogrskega kralja Ferdinanda I. v Konstantinopel v zapisu Benedikta Kuripečiča (1531) ] IV. Rerum Moscoviticarum Commentarii Sigismundi Liberi Baronis in Herberstain [ Moskovski zapiski Žige Herbersteina (1556) ] V. Ich, des allerdurchleuchtigisten großmachtigisten fursten und herrn [ Prisega kranjskega deželnega glavarja Janeza Welzerja (1556) ] VI. Tametsi dubitandum non est [ Odlok tridentinskega koncila o sklepanju zakonskih zvez, razglašen na sinodi ljubljanske škofije (1563/1604) ] VII. Die gnad Gottes durch Christum, sambt meinen freundtlichen grueß [ Pismo Jakoba Andreaeja Primožu Trubarju (1564) ] VIII. Revers von Hans Joseph Lenckhowitschen umb die haubtmannschaft Veldes [ Obligacijsko pismo Janeza Jožefa Lenkoviča ob prevzemu gospostva Bled (1574) ] IX. Ain Christliche Leichpredig [ Krščanska pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja (1575) ] X. Edlen und gestrengen gnadichlichen und gnadlichen herr Obernehmer [ Poročilo o tihotapstvu Konrada Hanerika (1626) ] XI. Wir Ferdinand von Gottes gnaden ertzhertzog zu Osterreich [ Patent nadvojvode Ferdinanda o izgonu protestantov (1628) ] XII. Jest, Juri Fertßai, perseshem [ Prisega Jurija Ferčaja v zadevi uboja tatu v samoobrambi (1680) ] XIII. Extract auß meinen diariis [ Izvleček iz dnevnika Franca Henrika pl. Raigersfelda (1725) ] XIV. Endt = Urtl. [ Sodba krvnega sodnika Janeza Adama Menharda v zadevi crimen sodomitiae (1749) ] Načela transkripcije Imensko kazalo Sašo Jerše Thun hiemit kund und zu wissen jedermänniglich. Leukhup! Predgovor T hun hiemit kund und zu wissen jedermänniglich, tj. S tem oznanjamo in dajemo vsakomur vedeti, je običajna uvodna formula, s katero se, v njenih številnih različicah, začenjajo oblastni dokumenti obdobja predmoderne, tj. poznega srednjega in zgodnjega novega veka. Svoj izvor ima formula v srednjeveških listinah, kjer se, publica-tio oziroma promulgatio, glasi Notum esse volumus, kar pomeni toliko kot hočemo, želimo, da se ve. In kar bi želeli mi, da se najprej ve, in kar bi želeli oznaniti, je, da je e-berilo, ki ga imata cenjena študentka in cenjeni študent zgodovine pravkar odprtega in po katerem lahko prosto sem in tja in gor in dol drsita, namenjeno najprej njima, ter povabilo jima je v čas med 15. in 18. stoletjem, drugačen čas od njunega, a čas, ki lahko postane tudi njun, le vzeti, privoščiti si morata razkošje, da vstopita vanj. Veliko razkošje je to, je v svoji knjigi, posvečeni besedam in ravnanjem in stvarem, tj. vsemu preteklosti, preteklega časa, pisal zgodovinar Marko Štuhec. »Res je razkošje, če se ukvarjamo s časom, zanimivim v njegovi nezanimivosti in privlačnim v njegovi neprivlačnosti v današnjem času,« je pisal. In nadalje je še pisal: »Preteklost je vredna razmisleka predvsem zaradi nje same. Šele takrat, ko na njo ne gledamo kot na material, ki si ga lahko prisvajamo, kakor nam trenutno ugaja ali koristi, ampak v njej iščemo vsebine, ki zadevajo tudi njo in ne le nas, ko torej zamenja-mo zorni kot opazovanja in cedila ter sita, skozi katera pretakamo in pretresamo sledi, ki jih je preteklost pustila in jih mi razumemo kot njene sledi, postanejo nepomembnosti pomembne in nezanimivosti zanimive. In takrat nam preteklost tudi zares kaj pove o nas.« In tedaj, naj nadaljujemo zgodovinarjevo misel, pogovor s preteklostjo postane pogovor z nami vsemi, pogovor o nas, pogovor o naših besedah, dejanjih in stvareh, pogovor o nas vseh, o našem vsem. Dragoceni so takšni pogovori, razkošje so. Potrebna pa je zanje pozornost, čuječnost, opremljena z mnogimi orodji. Kdor ima le eno orodje, je nekoč pisal véliki ameriški psiholog Abraham H. Maslow, in je še to orodje le kladivo, nagnjen je k temu, da vsega se loteva, kot da je žebelj. Zanj ni preteklost, saj kaj naj bi z njo, po njej menda lahko le udari? Tudi prihodnosti nima, saj kaj naj bi to bila, gotovo je menda lahko le, da je pribita? Tudi sedanjost mu je lahko le v breme, saj kdaj naj se spočije, razen ob žeblju med enim in drugim udarcem? Eno izmed orodij, nepogrešljivih, sestavljeno iz mnogih ne nič manjših ne nič manj pomembnih, s katerim zgodovinarji vstopamo v svoj pogovor s preteklostjo in s tem s samimi sabo, je tudi paleografija. Beseda je sestavljena iz dveh grških besed, namreč besede palaiόs, kar pomeni star, nekdanji, in besede graphía, ki pomeni pisava, pismo. Paleografija je torej veda o starih pisavah, er wolte mir [&c.] – Berilo | Thun hiemit kund – Predgovor 1 vanjo so vključene filologija, veda o starih jezikih, kodikologija, veda o codices, knjigah, pisanih z roko, in diplomatika, veda o listinah. Pa tudi veda je o palaiόs tekstni lingvistiki, starem, nekda-njem besediloslovju, tj. o sintaksi, semantiki in pragmatiki besedil iz preteklosti, skratka o tem, kdo komu kdaj pisméno kaj kako zakaj. Paleografija je torej zgodovinarjevo orodje za branje pisnih ostankov preteklosti, pisanih zgodovinskih virov, nepogrešljivo orodje je za naš pozorni, občuteni, čuječi pogovor s preteklostjo in z nami. Orodje je, vse drugačno od kladiva. Prej je podobno finim škarjam skrbnega vrtnarja, ki se v svojem vrtu dragocenih rož in dragega grmovja pozorno sklanja nad svoje ljubo mu rastlinje in grmičevje ter jima pomaga, da se lepo razrasteta in se dajeta v najbolj zale barve zelene in dajeta najlepšega vseh cvetov, ki je spoznanje. Raba tega orodja torej ni le zares koristna, saj nas pozorno, občuteno, čuječe branje zgodovinskih virov lahko pripelje do neslutenih dragocenih spoznanj. Raba tega orodja je tudi čez vsako pričakovano mero vznemirljiva, tudi zabavna. Le z veščo uporabo orodja paleografije lahko zares spoznamo in začutimo vse veselje in vznemirjenje ob pogledu na lepo punzo, za katero bi danes nihče ne vedel, da svojega pogleda nanjo njen ves očarani večni častilec ni zapisal in njegovega zapisanega pogleda ni pozorno, občuteno prebral zgodovinar. Bila bi to velika škoda. Prikrajšani bi bili za veselo in vznemirljivo, tudi zabavno, spoznanje o moči ljubezni. Le s paleografskimi veščinami lahko zares podoživimo vsa veselja in vznemirjenja zaljubljen-cev – ali pa le boleče prazne besede v smislu ali, prej, nesmislu »Vzamem te za svojega moža« in »Vzamem te za svojo ženo«, izrečene pod prisilo –, ki si izmenjujejo vročične večne obljube po temnih kotih Bog ve kje, in ne pred oltarjem, podoživimo pa lahko tudi vso grozo, bes in jezo ter dolžno skrb očetov Cerkve, vseh škrlatnih, ob vseh teh témah in temáh strasti in ljubezni, ob katerih menda res ni mogoče reči ničesar drugega kot tametsi, tj. čeprav. In le s paleografskimi veščinami lahko zares spoznamo, podoživimo ves prezir do slovenskih kmetov, kakršen veje iz nemške žolnirske pesmi s preslavno, praslavno slovensko besedo leukhup, večkrat zapored gromko zapeto, in tedaj lahko že slišimo zabavljaški, pijanski, opolzki gromki smeh iz krčem, vinotočev in gostiln, v katerih se je pesem najprej pela. Beseda leukhup v slovenskem spominskem diskurzu ostaja kot ena izmed svetih, najsvetejših slovenskih besed: Slovenska beseda za Camusevo misel »Upiram se, torej smo« je »Leukhup!« je bil naslov intervjuja, danega ob petstoti obletnici t. i. velikega slovenskega kmečkega upora. A le z vrtnarjevimi škarjami paleografije lahko zares pridemo do streznitvenega spoznanja o prezirajočem, zabavljaškem opolz-kem pijanskem diskurzu, v katerem je bila beseda peta in nato zapisana in nato spet in spet peta: Leukhup, leukhup, leukhup, leukhüp! In le z njimi v rokah lahko pretreseni zares občutimo vso čez vse groteskno tragičnost, v kateri je bila beseda prvič in nato vedno znova in znova v uporniškem vrenju, enako pijanem, najprej s prav malo in slednjič z nič upanja zaklicana. V izboru zgodovinskih virov za to e-berilo smo sledili dvema motivoma. Najprej smo izbrali le zgodovinske vire predmodernega časa iz slovenske zgodovine, tj. s področja, na katerem so tekli predmoderni zgodovinski procesi dolgega, kratkega in hipnega trajanja, ki so prispevali svoj delež k oblikovanju našega današnjega slovenskega časa. Ta in oni čas sta nam pač najbližja in nas v dobrem, slabem in najslabšem najbolj zadevata, tudi pretresata. V izbor smo skušali zajeti vsa področja življenja, oblast, gospodarstvo, Cerkev, viteze, kmete in duhovščino, ženske vloge, pa seveda tudi moške in moške v ženskih vlogah, a ne obratno. er wolte mir [&c.] – Berilo | Thun hiemit kund – Predgovor 2 In izbrali smo le vire latinske pisave. Tudi t. i. nemška pisava, deutsche Schrift, ali gotica, kot so jo v svojem preziru poimenovali humanisti, saj so jo imeli za relikt vse preveč grobih germanskih, gotskih časov, je namreč le ena izmed različic latinske pisave. Pisavi so njeno prvo obliko dali Ri-mljani, kot pove že njeno ime, nato pa je prav v času srednjega veka in nato predmoderne prešla svoje različne stopnje in oblike razvoja. A Evropa vedno piše latinsko. Toda v tem dejstvu so mnogi problemi vsakokratne pisave, rešitev katerih pa je poverjena prav paleografiji. In pri tem ima paleografija izkazati mnogo iznajdljivosti. Občih, obveznih, za vse čase in slučaje veljavnih pravil za razvozlavanje in prepisovanje, transkripcijo, različnih pisav namreč ni niti bi ne bila zares smiselna. Preveč raznolik je bil razvoj posameznih pisav in jezikov, preveč svo-jevrstni so bili le-ti v svojem razvoju in preveč zanimivi v njem, da bi jih bilo sedaj smiselno na vso grobo silo poenotiti in s tem brezobzirno prikrajšati za njihov njim lastni izraz. Vrtovi pač niso zares lepi, zares očarljivi v svoji drug drugemu enakosti, temveč sami na sebi in v svoji različnosti. V naših transkripcijah smo se torej po že obstoječih paleografskih pravilih in priporočilih le zgledovali in jim v kar največji meri sledili, a slednjič smo skušali iti po poti, ki se nam je zdela kar najbolj smiselna za naš namen, tj. na izbranih zgodovinskih virih iz obdobja predmoderne omogočiti študentki in študentu zgodovine njun kar najlažji, kar najbolj zložen vstop v tisti čas. To e-berilo so sestavili Lucija Pečnik, Klemen Bergant in Luka Dremelj, moji prvi študentje pri predmetu Paleografija novega veka, ki mi je bil zaupan na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL). Opravili so dobro, pomembno delo, ob katerem se lahko sedaj vsi, ki imajo berilo odprto, učijo in navdihujejo in po njih in njem zgledujejo. Moja skrb ob njihovem delu je bila le očetovska. Ali rečeno s ponosno metaforo, slava vojvodine Kranjske so. Zahvaljujem se jim prisrčno, enako tudi botri tega berila, Mojci Smolej. Brez njene pobude prodekanje za kakovost naše fakultete bi berilo ne nastalo. Nastalo je namreč v okviru projekta Paleografija novega veka – Viri zgodovine za odprto znanost, ki ga je v sklopu t. i. ukrepov ra-zvojnega stebra financiranja (RSF) A. II. 1. »Uporaba in razvoj odprtih učnih gradiv na UL v luči spodbujanja njihovega soustvarjanja s študenti« podprla Univerza v Ljubljani v drugem letu prvih mandatov rektorja univerze Gregorja Majdiča in dekanje FF Mojce Schlamberger Brezar. Jure Preglau, direktor Znanstvene založbe FF UL, je tudi tokrat izkazal svoji vedno veliki naklonjenost in razumevanje ter Žiga Valetič nam je naredil naše berilo tako zelo lepo. Tudi njim vsem se lepo zahvaljujem. Berilo sedaj dobre volje in dobrohotno izročamo študentkam in študentom zgodovine in sicer vsakomur, ki se ukvarja s časom predmoderne oziroma z zgodovinskimi viri tistega časa bodisi iz študijskih obveznosti, bodisi službenih dolžnosti, bodisi prostega zanimanja, ki terjajo oziroma terja znanj iz paleografije. Izročamo ga s prijaznim povabilom v vedri uk in dobri čas ter vselej vznemirljivi pogovor s preteklostjo in z nami. Notum esse volumus. Leukhup! er wolte mir [&c.] – Berilo | Thun hiemit kund – Predgovor 3 Vnaprej priporočeno branje Deleuze, Gilles, Proust in znaki (Ljubljana 2012). Eckhardt, Hans Wilhelm, Stüber, Gabriele, Trumpp, Thomas (ur.), »Thun kund und zu wissen jedennänglich«. Paläographie – Archivalische Textsorten – Aktenkunde, Landschaftsverband Rheinland, Rheinisches Archiv- und Museumsband, Archivberatungsstelle, Archivhefte 32 (Bonn 1999). Jelovšek, Alenka, Načela kritičnega prepisa in jezikovne posodobitve Gorskih bukev ter slovarček osnovnih gorskopravnih izrazov, Gorske bukve 1582 – Gornih bukvi od krajlove svetlosti ofen inu potrjen general inu privilegium. Iz nov v slavenski jezik iztulmačan skuzi Andreja Recla, farmostra na Raki – Znanstvenokritična izdaja, ur. Alenka Jelovšek (Ljubljana 2021) 73–90. Pauser, Josef, Scheutz, Martin, Winkelbauer, Thomas (ur.), Quellenkunde der Habsburgermonar-chie (16.–18. Jahrhundert) – Ein exemplarisches Handbuch, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsbd. 44 (Wien, München), tudi e-book. Simmler, Franz, Prinzipien der Edition von Texten der Frühen Neuzeit aus sprachwissenschaf-tlicher, Probleme der Edition von Texten der Frühen Neuzeit, ur. Lothar Mundt (Tübingen 1992) 36–127. Štuhec, Marko, Besede, ravnanja, stvari – Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja (Ljubljana 2009). Transkriptionsempfehlungen des Arbeitskreises »Editionsprobleme der frühen Neuzeit«, Jahr-buch der historischen Forschung in der Bundesrepublik Deutschland, ur. Arbeitsgemeinschaft außeruniversitärer historischer Forschungseinrichtungen in der Bundesrepublik Deutschland, Berichtsjahr 1980 (Stuttgart 198) 85–96. Žejn, Andrejka, Merše, Majda, Metodološka izhodišča kritičnih prepisov starejšega slovenskega slovstva od baroka do zgodnjega 19. stoletja, Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne, ur. Aleksander Bjelčevič, Matija Ogrin, Urška Perenič (Ljubljana 2017) 347–355. er wolte mir [&c.] – Berilo | Thun hiemit kund – Predgovor 4 I. Dilectis filiis capitulo ecclesie Laybacensis salutem [ Intimatio papeža Pija II., imenovanje Žige Lamberga za prvega ljubljanskega škofa ] Avtor: Pij II., papež Kraj: Rim, bazilika sv. Petra Datum: 6. junij 1463 Hramba: NŠAL, NŠAL 101, št. 387 1 Transkripcija odlomka Pius episcopus servus servorum Dei dilectis filiis capitulo ecclesie Laybacensis salutem et aposto-licam benedictionem. Hodie ecclesie nostrae quam nuper in catherdralem de fratrum nostrorum consilio apostolica auctoritate exeximus ad huc pastore curenti de persona dilecti filii Sigismundi electi Laybacensi nobis et eisdem fratribus nostris ob suorum exigentiam meritorum accepta de fratrum eorumdem consilio auctoritate apostolica duximus providendum preficiendo ipsum ei-dem ecclesie in episcopum et pastorem prout in nostris inde confectis litteris plenius continetur. Quocirca discretioni vestrae per apostolica scripta mandamus quatinus eundem electum tanquam patrem et pastorem anunarum vestarum grato admittentes honore, ac exhibeites sibi obedi-entiam et venerentiam debitas et devotas eius salubria monita et mandata suscipiatis humiliter et efficaciter adimplere curetis. Alioqum sententiam quam idem electus rite tulerit in rebelles ratam habebimus et faciemus auctore domino usque ad satisfactionem codignam inviolabiliter observa-ri. Datum Rome apud Sanctumpetrum Anno incarnationis dominice millesimoquadrinqentesi-mosexagesimotertio octavo idus junii. Pontificatus nostri anno quinto. I. er wolte mir [&c.] – Berilo | Dilectis filiis capitulo 2 Komentar Habsburžani so v želji po konsolidaciji svoje deželnoknežje oblasti posegli tudi v cerkveno sfero, pri čemer so uveljavljali svoje odvetniške in patronatske pravice. Habsburškemu nadvojvodi in cesarju Frideriku III. (V.) (1452–1493) se je papež Evgen IV. (1431–1447) za njegovo podporo proti konkurentu Feliksu V. (1439–1449) oddolžil z radodarno naklonjenostjo, s čimer se je nemško cesarstvo ponovno zbližalo s papeštvom. Friderik je z Evgenovim naslednikom Nikola-jem V. (1447–1455), ki ga je leta 1452 okronal za cesarja, že štiri leta poprej sklenil konkordat, ki je urejal odnose med cesarstvom in Rimom vse do leta 1803. Še bližje mu je bil Nikolajev naslednik na prestolu sv. Petra, Pij II. (1458–1464), največji humanist med papeži, pred kronanjem s tiaro imena Enej Silvij Piccolomini, dolgoletni Friderikov tajnik, ki naj bi cesarja spodbudil k ustanovitvi ljubljanske škofije. Po legendi naj bi temu botro-vale tudi Friderikove sanje. Ko je bil v bojih za celjsko dediščino ujet v obleganem Celju, se mu je namreč v snu prikazal obraz škofa, ki ga je opozoril na pretečo nevarnost. Ker ni vedel, ali je bil to celjski patron sv. Maksimilijan ali ljubljanski patron sv. Nikolaj, je po prvem svetniku poimenoval takrat že spočetega sina, Maksimilijana I. (1493–1519), drugega pa počastil z ustanovitvijo škofije. Do dejanske ustanovitve je prišlo nekoliko pozneje, 6. decembra 1461, na godovni dan sv. Nikolaja. Deset mesecev zatem, 6. septembra 1462, je bila s papeško bulo škofija cerkvenopravno potrjena. Čez nekaj dni je sledila še ena bula, ki je okrnila oblast oglejskega patriarha nad njegovim nekdanjim teritorijem. Zaradi različnih interpretacij je prihajalo do nesoglasij glede podrejenosti in območja novonastale škofije, a je ta v praksi vendarle funkcionirala povsem samostojno. Drugi problem so predstavljali menihi v gornjegrajskem benediktinskem samostanu, ki se nikakor niso mogli sprijazniti z inkorporacijo svojega samostana v škofijsko menzo. V desetletnem pravdanju z ljubljanskim škofom so potegnili najkrajšo. Njihov samostan je papež leta 1473 razpustil. Zaradi političnih razmer v cesarstvu se je imenovanje prvega škofa zavleklo. Friderik je na to mesto prezentiral svojega dvornega kaplana in miloščinarja Žigo Lamberga, ki je bil hkrati osebni prijatelj papeža Pija. S kanonično potrditvijo Lamberga za škofa, t. i. intimatio, 6. junija 1463 se je uresničila tudi Piccolominijeva obljuba: ko mu je Lamberg ob neki priliki napovedal, da bo nekoč postal papež, naj bi mu Piccolomini odvrnil, da bo tedaj on postal škof. Žiga Lamberg († 18. junij 1488) je izhajal iz tedaj že vplivne kranjske rodbine, ki je množila svoj ugled v službi Habsburžanov. Njegov oče in brat, oba Jurija, sta bila kranjska deželna upravitelja, drugi bratje in bratranci pa upravniki deželnoknežjih gospostev. Škof Žiga je v rodbinskem spominu pridobil eminentno mesto duhovnega očeta rodbine, še dolgo po smrti je bil za zgled mnogim sorodni-kom, ki so se ga spominjali v genealogijah in testamentih. V zgodovinski spomin se je zapisal kot zgleden škof. Ljubljanski operoz Janez Gregor Dolni- čar (1655–1719) je v svoji Zgodovini ljubljanske stolne cerkve hvalil »njegovo krepost in učenost, tako da se je komaj izognil najvišjim državnim odlikovanjem in najčastnejšim nemškim škofijam ter celo samemu škrlatu«. Škofijo naj bi po petindvajsetih letih vodenja zapustil, kot so verjeli njegovi biografi, v sluhu svetosti. Slednje naj bi potrjevalo tudi njegovo nestrohnjeno truplo, ki so ga našli ob odprtju njegove grobnice v koru ljubljanske stolnice med prezidavami leta 1674. Takrat so njegove ostanke premaknili v novo grobnico Lambergov, ki pa je bila poškodovana med prezidavami leta 1702. Zadnji znani spomenik ob grobnici je nosil letnico 1709. I. er wolte mir [&c.] – Berilo | Dilectis filiis capitulo 3 Morda škofovo truplo še vedno počiva pod tlakom današnje stolnice, vsekakor pa ni bilo nikoli preneseno na grad Kamen, kot napačno navajajo nepoznavalci. Do danes sta se ohranila epitaf v Gornjem Gradu, ki ga je Lambergu leta 1625 postavil njegov naslednik Tomaž Hren, in kip iz leta 1913 na zunanjščini ljubljanske stolnice. Luka Dremelj Objava vira Volčjak, Jure, Listine Nadškofijskega Arhiva Ljubljana 1140–1500 (Ljubljana, 2020) 409–410 [vključuje navedbo preteklih objav]. https://www.monasterium.net/mom/SI-NSAL/ NSAL/394/charter. Literatura Dolničar, Janez Gregor , Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, ur. Ana Lavrič (Ljubljana 2003). Dolinar, France Martin in Golob, Nataša, Odlično mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg 1420–1488 (Ljubljana 2019). Žnidaršič Golec, Lilijana, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila (Ljubljana 2000). I. er wolte mir [&c.] – Berilo | Dilectis filiis capitulo 4 II. Ain newes lied von den kraynnerischen bauren [ Pesem o upornih kranjskih kmetih ] Avtor: N. N. Kraj: s. l. [Dunaj, tiskarna Johanna Singrienerja] Datum: s. d. [1515] Hramba: NUK, Zbirka rokopisov starih tiskov, R 41185 1 II. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain newes lied 2 Transkripcija odlomka Hört wunder zu / der baurn unrue / thet sich so ser aus auspraiten. In kurtzer zeit / zu krieg und streit / kham maniger her von weiten. Aus irer gemain / theten sy schreien Stara prauda / ain yeder wolt sich rechen / seines hern gut nun schwechen. Leukhup[,] leukhup[,] leukhup[,] leukhüp woga gmaina / mit gmainem rat sy khamen dar / fur gschlösser marckht das ist war. [...] [...] Gar pald darnach / ain spil da gschach / gar maniger ward erstochen / auf der bauren seyt / in klainer zeit / es het ain endt ir puchen / etlich aus in / hetten klain gewin. Stara prauda. Sy haben die schantz verloren / man hat in trucken gschoren. Lukhup[,] l.[,] l.[,] l. woga gmaina / durch ir falsch sinn und arglist / erhangen und auch gespist. Komentar Kmečka uporniška gibanja predstavljajo eno izmed najbolj izrazitih in trajnih značilnosti zgodnjega novega veka. V srednjeevropskem prostoru je potrpljenje kmetov zaradi vedno večjega fevdalnega izkoriščanja in prezira ter velikih revščine in bede vse bolj in bolj pojemalo in se zgoš- čalo v uporniška vrenja, ki so bila v različnih obsegih nenehno prisotna tudi na Slovenskem. Od petih velikih uporov, ki so izbruhnili v letih 1478, 1515, 1572/1573, 1635 in 1713, se je v slovensko zgodovino posebej zapisal kmečki upor leta 1515. V prvih mesecih leta 1515 so iz posameznih žarišč v notranjeavstrijskih deželah Kranjski, Ko-roški in Štajerski nastale kmečke zveze, ki so kmalu prerasle v vojaške spopade in odkrit upor, ki je v dveh valovih zajel skoraj celotno ozemlje današnje Slovenije. Upor je izbruhnil kot posledica različnih okoliščin, ki so slabšale že tako težek položaj kmetov in večale njihovo nezadovoljstvo. Poleg revščine in povečanih fevdalnih zahtev in bremen so kmečko prebivalstvo na tem območju še dodatno obremenjevale osmanska nevarnost, epidemije in naravne nesreče, prav posebej potres leta 1511. Cesar Maksimilijan I. (1486–1519) se je leta 1514 na potovanju po notranjeavstrijskih deželah osebno seznanil s težavnimi razmerami kmetov ter poskušal pri lokalnih fevdalcih vsaj deloma ukrepati v njihov prid in preprečiti nadaljnja upiranja kmetov. Imenoval je tudi komisije, ki naj bi zbirale in preučile pritožbe kmetov ter dosegle pomiritev. A do pomiritve ni prišlo, cesar-jev trud je bil zaman, fevdalci so ostajali napram cesarju neizprosno uporni. Kmečki upor pa, ki je kmalu zatem izbruhnil, je trajal približno pet mesecev, v njem pa naj bi po ocenah zgodovinarjev sodelovalo okoli osemdeset tisoč kmetov. Predstavljeni dokument, letak z natisnjeno nemško pesmijo najemniških vojakov, landskneh-tov, z naslovom Ain newes lied von den kraynnerischen bauern, tj. Nova pesem o kranjskih kmetih, govori o zmagi nad kmečkimi uporniki v največji in odločilni bitki upora, do katere je prišlo 8. julija 1515 pri Celju. Tam jih je porazila vojska deželnih stanov Štajerske, Kranjske in Koroške pod poveljstvom Jurija Herbersteina (1469–1528), sicer brata Žige Herbersteina (1486–1566), avtorja slovitih Moskovskih zapiskov, ki jim posvečamo posebno poglavje našega berila. Po bitki, v kateri naj bi bilo po nekaterih ocenah ubitih dva tisoč kmetov, je Herbersteinova fevdalna vojska še dva tedna neusmiljeno obračunavala s kmeti na tem delu Štajerske. II. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain newes lied 3 Pesem nosi izjemno vrednost ne le kot eden pomembnejših virov za zgodovino upora leta 1515 in dogodke pri Celju, ampak predvsem, ker so se v njej ohranile prve tiskane besede v slovenskem jeziku, puntarsko geslo » Stara prauda« in poziv k uporu » Leukhup leukhup leukhup leukhüp woga gmaina«. Pesem je napisal ali pa jo je dal napisati neznani avtor, verjetno neposredno po koncu bitke pri Celju, saj nadaljnjega poteka dogodkov ne opisuje. Z namenom, da bi bila zmaga nad upornimi kmeti hitro naznanjena, je bil zapis poslan do najbližje tiskarne na Dunaj. Letak s pesmijo je po vzorcu novičarskih letakov natisnil Johannes Singriener (ok. 1480–1545), eden pomembnejših dunajskih tiskarjev in založnikov prve polovice 16. stoletja. Letak je leta 1876 odkril Peter Radics, leto pozneje pa ga je odkupil takratni predsednik Slovenske matice Janez Bleiweis. Do danes je doživel že mnoge ponatise in prevode, ohranjena pa sta zgolj dva izvirnika z različnimi bibliografskimi podatki, enega hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, drugega pa Državna knjižnica v Berlinu. Pesem je sestavljena iz šestih štirinajstvrstičnih kitic, ki so natisnjene strnjeno v obliki prozne-ga besedila, takšno obliko pa ohranja tudi transkripcija prve in zadnje kitice. Obe puntarski gesli v slovenskem jeziku nastopata kot stalni refren, ponavljata se namreč v vsaki kitici skozi celotno pesem z očitnim zabavljaškim, prezirljivim prizvokom: » Leukhup, leukhup, leukhup, leukhüp« je ob prepevanju moralo sprožiti huronski smeh. Zavezujoča uporniška gesla kmetov so skoraj gotovo ostanek neznane slovenske uporniške pesmi. Čeprav je uporniško vrenje na Slovenskem trajalo vse od druge polovice 15. in do prve polovice 18. stoletja, se do danes ni ohranila nobena uporniška pesem. Zahteva kmetov po stari pravdi pa ni bila zgolj materialna zahteva po starih urbarialnih dajatvah, ampak najprej zahteva po vzpostavitvi pravičnosti znotraj obstoječega reda, družbene ureditve treh stanov sveta, triplex status mundi. Vsebinsko je pesem razdeljena na dva dela. Prve tri kitice govorijo o uporniškem vrenju, širje-nju kmečkega nemira in hitrem zbiranju upornikov, ki so sklenili napasti gradove in trge. Opisa-na sta odziv plemstva na uporniško gibanje in njihova pripravljenost na spopad s »kmečko tru-mo«. Zatem govori o zvijačnosti in objestnosti kmetov, ki je bila uperjena tudi proti duhovščini. V drugem in osrednjem delu pesmi pa so opisani napad kmečke vojske, potek bitke pri Celju in naposled poraz puntarjev. Skozi celotno pesem so poudarjene negativne lastnosti kmeta, kot so maščevalnost, pohlepnost, objestnost, zvijačnost in hinavščina, ki so bile v tem času značilne pri upodobitvah kmečkega stanu, še posebej pa so takšne oznake tipično poudarjala besedila, ki so nastajala ob kmečkih uporih. Lucija Pečnik II. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain newes lied 4 Literatura Gspan, Alfonz, Ein Lied wider die slowenischen Bauernrebellen aus dem Jahre 1515, Studia Slovenica Monacensia – In honorem Antonii Slodnjak septuagenarii, ur. Hans-Joachim Kissling (München 1969 ) 18–28. Barbarič, Štefan (ur.), Kmečki upori v slovenski umetnosti – Zbornik razprav (Ljubljana 1974). Simoniti, Vasko, Hvalnica ali prezir: odnos do kmeta podložnika v zgodnjem novem veku, Pog-ledi na tolminski punt in čas ob prelomu stoletja, ur. Dragica Čeč idr. (Nova Gorica, Ljubljana 2014). Hajdinjak, Boris, »Kmetje nimajo nobene pravice do pritožbe«, Leukhup! Kmečko uporništvo v obdobju predmoderne – Zgodovina, vzporednice, reprezentacije, ur. Sašo Jerše (Ljubljana, Brežice 2017) 33–76. Jerše, Sašo, Et tu labora! Et ora! – Kmet in upornik v svetem redu sveta in onkraj njega, Leukhup! Kmečko uporništvo v obdobju predmoderne – Zgodovina, vzporednice, reprezentacije, ur. Sašo Jerše (Ljubljana, Brežice 2017) 11–21. Colner, Miha, Mladen Baćić (ur.), Upor 1573– 2023 – Razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573, Galerija Božidar Jakac, katalog razstave (Kostanjevica na Krki 2023). II. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain newes lied 5 III. ITINERARIUM[,] Wegrayß Kü. May. potschafft / gen Constantinopel / zu dem Türckischen Kayser Soleyman. Anno XXX. [ Potovanje poslanstva ogrskega kralja Ferdinanda I. v Konstantinopel v zapisu Benedikta Kuripečiča ] Avtor: Benedikt Kuripečič Kraj: s. l. [Augsburg, tiskarna Heinricha Staynerja] Datum: 1531 Hramba: NUK, R 97992 1 III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 2 III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 3 III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 4 III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 5 III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 6 III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 7 Transkripcija odlomka […] Am Montag den VII. Novembris etwo umb die XI. ur hat der türkisch keyser vil manhafter Türcken und türkisch heren umb die herren geschickt / die sich dann in ir gulden stuck dapfer und schön angelegt / und zu dem keyser geritten wir sein zu fuß gangen. Und als wir für Sant Sophia kirchen auf der lincken hand ligent kamen / alda von stundan in eynen des keysers weyten hof gezogen / und kommen / alldo der türkischen herren knecht mit den pferden / die sie gen hof reytten gehalten / der ein grosse anzal gewesen / und mitten in berürten hof sein zwen elephanten gestanden / darauff zwen gesessen / die sie regiert haben. Nach dem wir aber zu dem andern thor kamen, haben die herren von den pferden absteen müssen und zufuß uber einen andern schönen hof gangen darin sein zu rings umb an der vier orten des hofs des türkischen keysers hofgesind in die drey tausent mannen / als ich und wir all geschätzt haben an einem yeden ort ein besondere manier gestanden. Erstlich die in den weyssen pündten / die sie turban nennen ein grosse anzal. Darnach in den weyssen gespytzten hüten dye sie sal aki nennen / und al wegen am nechsten bey dem keyser reytten und geen / auch ein grosse meng. Nachmals die in den gulden sarckollen auch fast vil. Zum letsten die janistcher mit dem weyssen sarkollen / die sie ackburgk nennen / auch vil. Doch sein derselben Türcken yeder menner sonder hauptleut und die ansehenlich seind vil in guld, in sameten und seyden stucken gekleydt / all zu forderst gestanden / gegen denen sich die herren genaygt / und inen reverentz bewysen / dagegen sie gleicher weyß gethon. Auch in mitten des hofs sein zehen lewen und zwen leoparden an kettin gehefft gestanden / dye grausamlich geschryen haben / und für die sein die herren in ein schön zymmer zu den vier obersten wascha / nemlich für den Imbrian / Cassum / Aiatz und Behadum gangen/ und etwo ein stund bey inen beliben. Nachmals haben die vier wascha die herrn für den keyser Soleyman uber den hof gefürt / und herr Joseph zum ersten / nachmals herr Niclauß ime die hand gekußt / und bey ime ein gute weil gewesen / Aber das ander gesynd hervor auf einem thor belieben. Nachmals seind die herrn von dem Kaiser abgeschaiden / und wider in die herberg gezogen, alda ein grosse anzal und menig der Türcken / die herrn belaitet / und mit uns gangen. […] Komentar Po bitki pri Mohaču leta 1526, v kateri je umrl ogrski kralj Ludvik II. Jagelonski (1506–1526), sta se za njegovo krono potegovala avstrijski nadvojvoda Ferdinand Habsburški (1526/27–1564) in transilvanski vojvoda Ivan Zapolja (1487–1540). Ferdinand je v poskusu legitimiranja svojih zahtev po kroni sv. Štefana okrepil diplomatske odnose z osmanskim cesarstvom in na sultanov dvor leta 1528 poslal diplomatsko misijo, ki sta jo vodila ogrski plemič Ivan Habardanec († 1530) in kranjski plemič Žiga Višnjegorski. Naslednje leto je bil v Konstantinopel poslan hrvaški plemič Nikolaj Jurišič († 1543), ki pa je zaradi osmanske ofenzive prišel le do Kamengrada. Leta 1530 je dobil še eno priložnost, ko mu je bila skupaj s kranjskim plemičem Jožefom Lambergom (1489–1554) zaupana nova diplomatska misija. III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 8 Ker se je Lambergu zdelo lastno znanje slovenskega jezika za obisk sultanovega dvora nezado-stno, Jurišič pa ni znal nemško, sta v Ljubljani za tolmača najela tamkajšnjega notarja Benedikta Kuripečiča. Ta je na poti od Ljubljane do Konstantinopla, ki je trajala osem tednov, skrbno pisal dnevnik, na podlagi katerega je bil leta 1531 objavljen potopis v dveh različnih tiskanih verzijah. V lasti družine Lamberg se je ohranila tudi rokopisna verzija, ki je bila objavljena leta 1910. Potopis velja za enega prvih opisov celinskega Balkana, humanistično izobraženi Kuripečič pa je v njem zapisal tudi mnoge kulturne zanimivosti. Njegova občutja lahko še bolje zaznamo v spisu EIN DISPUTATION oder Gesprech zwayer Stalbuben, tj. Disputacija ali pogovor med dvema konjskima hlapcema, ki je izšel v tisku istega leta kot ITINERARIUM. Izbrani odlomek opisuje vrhunec poslanstva, avdienco pri sultanu Sulejmanu (1520–1566). Na dvoru je poslance pričakalo tri tisoč dvorjanov v pražnjih oblačilih seveda turške noše, velik vtis so pustile živali, slona, levi in leoparda, videli so tudi žirafo. A diplomatskih uspehov misija ni prinesla, 22. decembra so se odposlanci »z velikim veseljem« odpravili proti domu. Jožef Lamberg se je leta 1532 še enkrat podal v Konstantinopel, skupaj z grofom Lenartom Nogarolo, čigar svakinja je bila Jurišičeva druga žena. Eden od Lambergovih služabnikov je po vrnitvi izdal potopis, ki so ga napačno pripisovali Kuripečiču. Iz tega izvemo, da se je poslanstvo ob povratku ustavilo pred obleganim mestom Ki-seg, ki ga je pred osmanskimi četami branil ravno Jurišič. Ta je za svojo hrabrost prejel baronski naziv, v letu 1538, ko se je odpravil na svojo tretjo misijo v Konstantinopel, pa mu je bil poverjen tudi položaj kranjskega deželnega glavarja. Po njegovem odstopu zaradi bolezni ga je tam nasledil prav Lamberg, ki je medtem naredil kariero na kraljevem dvoru, že prej pa sta mu bila na podlagi zaslug in prestane nevarnosti v povezavi z diplomatskima misijama podeljena v zastavo mitnica na Vrhniki in gospostvo Ribnica. Manj znana je usoda Kuripečiča, za katerega vemo le, da je bil še leta 1536 notar v Ljubljani. Luka Dremelj Objava Kuripešič, Benedikt, Itinerarium oder Wegrayß Küniglich Mayestät potschafft gen Constantinopel zudem Türckischen Keiser Soleyman. Anno 1530. (Klagenfurt 1997). Viri in literatura Gévay von, Anton, Gesandtschaft König Ferdinands I. an Sultan Suleiman I. 1530 (Wien 1838). Weiss, Peter, Balkanski polotok, Turčija in Evropa leta 1531 pri potopiscu Benediktu Kuripečiču, Historični seminar 3 – Z bornik predavanj 1998–2000 (Ljubljana 2000) 175–185. Delfiner, Henry, Nikolaus Jurischitz, 1490–1543 – Soldier-Diplomat, East European Quarterly 28 (1994) 1–47. III. er wolte mir [&c.] – Berilo | ITINERARIUM 9 IV. Rerum Moscoviticarum Commentarii Sigismundi Liberi Baronis in Herberstain [ Moskovski zapiski Žige Herbersteina ] Avtor: Žiga Herberstein Kraj: Basel [tiskarna Ioannesa Oporinusa] Datum: 1556 Hramba: NUK, R 6927 1 IV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Rerum Moscoviticarum Commentarii 2 IV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Rerum Moscoviticarum Commentarii 3 IV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Rerum Moscoviticarum Commentarii 4 Transkripcija odlomka Moscoviam mihi descripturo, quae Russiae caput est, suamque ditionem per Scythiam longe la-teque extendit, per necessarium erit, candide lector, multas in hoc opere Septentrionis parteis attingere, quae non solum priscis, sed etiam nostrae aetatis authoribus non satis cognitae fuerunt: quo fiet, ut nonnunquam ab eorum scriptis dissentire cogar. Ne cui tamen vel suspecta, vel arro-gans videatur mea, in hac re sententia, equide fateor me non semel, sed iterum, dum divi MAXI-MILIANI Imperatoris, ac eius nepotis Romanourum Regis Domini FERDINANDI legationi-bus fungerer, Moscovuiam tanquam in re praesenti (ut dici solet) vidisse ac perlustrasse: maiorem tamen partem ex eius loci hominibus, tum peritis, tum fide dignis cognovisse: nec unius alterius ve[l] relatu fuisse contentum, sed multorum constantibus sententiis fretum, ac etiam Slavonicae linguae (que cum Rhutenica & Moscovuitica eadem est) cognitione beneficioque adiutum, haec non solum ut auritum, sed etiam oculatum testem, non fucato orationis genere, sed aperto & facili perscripsisse ac posteritatis memoriae prodidisse. Komentar Moskovski zapiski oziroma Rerum Moscoviticarum Comentarii, delo diplomata in zgodovinarja Žige Herbersteina (1486–1566), predstavljajo enega izmed najimenitnejših virov za Rusijo oziroma Moskovsko kneževino v 15. in 16. stoletju. Herberstein je bil zaradi zaslug v habsburško-be-neški vojni 1508–1514 povišan v viteški stan in dobil položaj dvornega svetnika v službi cesarja Maksimiljana (1486–1519). V glavnem je deloval kot cesarski diplomat. Leta 1516 je potoval k danskemu kralju Kristjanu, poljskemu kralju Sigismundu, volilnim knezom in še v Švico. Za delo pa sta relevantni njegovi diplomatski odpravi v Rusijo k moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. Ivanoviču (1505–1533). Njegovo prvo potovanje v Moskovsko veliko kneževino se je začelo novembra 1516 in je trajalo skoraj sedemnajst mesecev, torej do leta 1518. Namen te in naslednje odprave je bil umiriti odnose med Moskovsko in Litovsko kneževino, a prva odprava je bila pri tem neuspešna. Med odpravama je Herberstein deloval na Ogrskem in se je kot zastopnik nižjeavstrijskih stanov leta 1519, ko je Maksimiljan umrl, odpravil na dvor kralja in bodočega cesarja Karla V. (1519–1556). V naslednjih letih se je udeležil raznih kongresov in zborov, med drugim zbora v Wormsu leta 1521, kjer je bil prisoten tudi Martin Luther (1483–1546). Njegovo drugo potovanje na Poljsko in v Rusijo se je začelo leta 1526 in je trajalo dvaindvajset mesecev ter je bilo uspešno pri gojenju dobrih odnosov med poljskim kraljem, ki je bil tudi litovski veliki knez, in moskovskim velikim knezom. Herbersteinove izkušnje na teh dveh odpravah so bile podlaga za stvaritev Moskovskih zapiskov. Njegovo delo vsebuje enciklopedični pregled moskovske družbe in kulture. Najprej govori o sami pisavi, torej cirilici, in o slovanskem jeziku. Sledi pregled ruske zgodovine, v katerem je črpal iz ruskih letopisov in kronik. Nekaj besed posveča tradicijam okoli moskovskega velikega kneza, predvsem ustoličevanju in vzgoji. Veliko poglavij je namenjenih ruski pravoslavni veri, njihovim obredom, načinu bogoslužja in praznikom. Poleg tega Herberstein opisuje tudi rusko gospodarstvo in trgovino. Delo vsebuje zemljepis Moskve in pokrajin, ki so podložne moskovskemu ve-IV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Rerum Moscoviticarum Commentarii 5 likemu knezu. Zadnja poglavja so namenjena samemu potopisu, v katerem poleg Rusije opisuje tudi druge pokrajine, skozi katere je potoval, tj. Litvo, Livonijo, Švedsko, dežele Tatarov, in vmes opisuje tudi Poljsko, ki sicer nima svojega poglavja. V nagovoru Herberstein najprej napoveduje, o čem bo govoril, torej o ruskih deželah. Skozi delo uporablja imena Ruthenia, Russia, in Moscovia izmenljivo. Vse te besede se nanašajo na Moskovsko veliko kneževino, ki si je v 15. in 16. stoletju podredila preostale ruske kneževine, vključ- no z Novgorodom, ki je bil dolgo časa njen glavni nasprotnik na območju. Ruthenia in Russia sta se v latinščini že od 12. stoletja uporabljali za imenovanje ruskega prostora, toda z nastopom moskovskih velikih knezov kot »knezov vseh Rusov« v 15. stoletju je začela s časom prevladova-ti raba imen Russia ali Moscovia. Kot tudi Herberstein omenja, se je Rusija v njegovem času začela širiti po »skitskih deželah« oziroma po deželah tatarskih kaganatov proti jugu. Herberstein nato omenja relativno nepoznavanje ruskega prostora, ko pravi, da je avtorjem z njegovega prostora to področje slabo poznano in da se s tistim, kar je zapisano, pogosto ne more strinjati. Zaradi svojega znanja »slovanskega jezika« je bil zmožen sporazumevanja z lokalnim prebivalstvom in je tako lahko zbral veliko podatkov. Njegov status diplomata je odpiral vrata, ki so bila mnogim zaprta. Pravi, da je poleg lokalnih ljudi izpraševal tudi izobražence in zaupanja vredne ljudi. Črpal je tudi iz moskovskega zgodovinopisja. Omenja še, da je vedno iskal več pričevanj, da bi potrdil njihovo verodostojnost. Prav Herbersteinov dostop in njegova kritična narava sta Moskovske zapiske postavila kot glavni vir za Moskovsko kneževino v 16. stoletju. Nekaj besed je treba posvetiti tudi številnim izdajam, ki so izšle še v času Herbersteinovega življenja. Prva izdaja Herbersteinovega dela je izšla leta 1549 na Dunaju v latinskem jeziku. Že naslednje leto je v Benetkah izšel Pedrazzanov italijanski prevod. Ker je bila prva latinska izdaja pomanjkljiva, je izšla nova izdaja s popravki v Baslu leta 1551. Za to izdajo so bili bakrorezi iz izvirnika pretvorjeni v lesoreze, saj je to znižalo stroške. Izdaja, ki je uporabljena za transkripcijo, je izšla leta 1556, prav tako v Baslu. Za to izdajo bi lahko rekli, da je izpopolnjena, saj vsebuje dodatne lesoreze. Med drugimi je ta izdaja hranjena tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljana. Sočasno je izšla še ena latinska izdaja v Antwerpnu, ki pa je bolj suhoparna, saj razen Herbersteinovega grba na naslovnici ne vsebuje slik. V Sloveniji je hranjena v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju. Prvi nemški prevod z naslovom Moscouia der Hauptstat in Reissen, ki je v glavnem avtorski prevod, je izšel leta 1557. V nemških izdajah je prisotnih več lesorezov, ki jih v latinskih izdajah ni. Moskovske zapiske je v slovenščino leta 1951 prevedel in z opombami opremil Ludvik Modest Golia. Leta 2001 je delo ponovno izdala Slovenska matica, opremljeno s spremno besedo Vaska Simonitija. Klemen Bergant IV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Rerum Moscoviticarum Commentarii 6 Objava Herberstein, Žiga, Rerum Moscouiticarum Commentarij Sigismundi Liberi Baronis in Herberstain, Neyperg, & Guettenhag (Basel 1556), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DO- C-NYO4X4JL (8. september 2023). Literatura Herberstein, Žiga, Moskovski zapiski (Ljubljana 2001). Horoškevič, Anna (ur.), Žiga Herberstein (1486–1566) – Potomec znamenitega rodu iz slovenske Karantanije, vojščak, državnik, diplomat in mirotvorec v Moskovskih zapiskih odkril Rusijo v Evropi (Bilje 2001). IV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Rerum Moscoviticarum Commentarii 7 V. Ich, des allerdurchleuchtigisten großmachtigisten fursten und herrn [ Prisega kranjskega deželnega glavarja Janeza Welzerja ] Avtor: Janez Welzer zu Spiegelfeld Kraj: s. l. [Ljubljana] Datum: s. d. [1556] Hramba: ARS, SI AS 2/I, šk. 564, fasc. 316, ovoj 10, s. d. 1 V. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ich, des allerdurchleuchtigisten 2 V. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ich, des allerdurchleuchtigisten 3 Transkripcija odlomka Ich des allerdurchleuchtigisten großmachtigisten fursten und herrn, herrn Ferdinanden, rhömischen zu Hungern und Behaim etc. khünigs, erzherzogen zu Osterreich etc. meines allergenadi-gisten herrn rath und landtshaubtman in Crain, Hans Welzer zu Spiegelfeldt ritter, schwere zu Gott den allmechtigen hiemit meinen leiblichen aufgereckhten ayd, ain ersame landtschaft in Crain, der Windischenmarch, Metling, Yssterreich und Carst, von allen ständen, auch sonder personen, welche demselben furstenthumb und gerichtsstab verleibt, und underworfen, und sonder freyhaiten, die ainer ersamen landtschaft freyhaiten nit zuwider haben, und menigclich, bey allen iren rechten, gulden büllen, lands handvesten, freyhaiten, gewonhaiten, alten herkhommen und rechtmessigen gebreüchen, als landtshaubtman in Crain bis auf Romischen Khüniglichen Mayestät etc. als herrn und landsfursten, handhaben, schüzen und schermben, als vil mir müglich ist, dawider niemandt nit dringen noch beschwären, auch des yemandts anderm zu thuen gesta-ten, und ainem yeden hohs und niders standts ain gleichs Götlichs recht ergehen lassen, khain freundtschaft, veindtschaft, müet noch gab ansehen, oder durch mich selbs oder ander wie des menschen syn erdenckhen mag, zu nemen oder nemen lassen. Auch khainer sondern parthey in gericht anhang oder zuefäll in urtln zu suechen oder zu machen, und khainer parthey zu rathen, oder warnen, was in rathschlegen gehandlt wirdt, oder solche handlung vor oder nach der urtl zu eröffnen, oder an zu zaigen, auch die händl aus mainung gevarlicher weiß nicht auf zu halten und in die leng zu ziehen, treulich und ongevarde, als ich das am iüngsten tag verantworten will, das helf mir Gott und all heyligen. Urbanus bischove zu Laybach J[acob von] Lamberg zum Stain etc. landverweser in Crain Wolf E[ngelbert] v[on] Aürsperg Anthoni freyherr von Thurn H[ans] Jo[seph] freyherr zu Egkh Cosimus Rauber Komentar Na prostoru Notranje Avstrije pod Habsburžani se je deželni glavar vzpostavil kot stalni namestnik deželnega kneza, bil je najvišji organ deželne uprave, poveljnik deželne vojske in predsednik deželne veče. Razglašal je razsodbe, odrejal kazni, posredoval v sporih, skupaj z deželnim vicedomom in deželnimi prejemniki je skrbel za pobiranje davkov, na deželnem zboru je zastopal interese deželnega kneza, v njegovem imenu je branil interese samostanov in drugih cerkvenih institucij. Na Kranjskem je do sredine 17. stoletja stoloval na ljubljanskem gradu. Njegovo imenovanje je bilo v izključni pristojnost deželnega kneza, mandat pa se je prekinil z odstavitvijo, odstopom ali smrtjo. V primeru smrti deželnega kneza je bilo treba mandat obnoviti. Ob koncu 15. stoletja je dobil položaj vedno bolj oprijemljive pristojnosti. Še pred uradnim začetkom deželnega zbora se je deželni glavar s pomočjo deželnoknežjih komisarjev, če ni bil sam eden izmed njih, seznanil z instrukcijo deželnega kneza, saj je moral na zboru zagovarjati V. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ich, des allerdurchleuchtigisten 4 vladarjeve zahteve. Ker je bil glavar od druge polovice 15. stoletja vedno tudi kranjski deželan, je z deželnoknežjimi zahtevami pogosto že prej seznanil stanovske kolege. Ti so imeli tako več časa za pripravo stališč, deželnozborska procedura pa je na ta način potekala hitreje. Glavar je večkrat sam sodeloval pri pripravi stanovskega odgovora, tako da je na deželnih zborih zastopal tako de- želnoknežje kot stanovske interese. Pozneje je predsedoval tudi stanovskemu odboru. Glavarjeve pravice in zadolžitve je opredeljevala deželnoknežja listina o imenovanju. Septembra 1556 je bil na izpraznjeno mesto, februarja 1554 umrlega Jožefa Lamberga, imenovan Janez Welzer († 1558). Deželni knez Ferdinand I. (1522–1564), od leta 1531 tudi nemški kralj, ga je izbral na podlagi izkazane, kot pravi listina, » častivrednosti, poštenosti, dobrega sta-rega plemiškega porekla, navad, kreposti, razumnosti, kot tudi prijetnega, koristnega, zvestega in marljivega služenja, ki ga je dolgo let pokorno in ustrežljivo opravljal na kraljevem dvoru in pri kralju samem, v vojnah proti sovražnikom in nasprotnikom ter pri pomembnih in tajnih zadevah«. Čeprav bi se zdelo, da gre za standardno formulacijo, lahko iz drugih virov ugotovimo, da je šlo za dejanske osebne zasluge. V svoji prisegi je Welzer deželnim stanovom obljubil spoštovanje deželnega in običajskega prava, zvestobo in podporo deželnemu knezu ter svojo nepristranskost v sodnih zadevah. Stanovi pa so mu morali, na zahtevo vladarja, izkazovati spoštovanje in vso potrebno pokorščino. Kot glavni priči sta se na prisego podpisala ljubljanski škof Urban Textor (ok. 1491–1558) in kranjski deželni upravitelj Jakob Lamberg (ok. 1508–1566), tema pa so sledili še Volf Engelbert Auersperg (ok. 1520–1557), Anton Thurn († 1569), Janez Jožef Egk (1506–1579) in Kozma Ravbar († 1579). Welzer je posedoval gospostvo Spiegelfeld blizu Brucka na Muri, ki naj bi se nekoč imenovalo Spiegelberg. Po naključju je tako Welzerjev predikat zapisal tudi kranjski polihistor Valvasor, posledično pa se je napaka prenesla v kapelo sv. Jurija na ljubljanskem gradu, ki jo krasijo grbi kranjskih deželnih glavarjev. Iz listine o Welzerjevem imenovanju izvemo, da je bil vrhovni paličar in kuhinjski mojster kralja Ferdinanda. Kot nakazujejo dokumenti, povezani s to prisego, se je le-ta ohranila, ker je, tedaj že cesar, Ferdinand sredi junija 1558 zahteval njen prepis, morda za zaprisego novega deželnega glavarja. Janez Welzer se že konec aprila 1558 omenja kot rajnki, takrat je cesar ukazal njegovi vdovi, da zapusti in preda ljubljanski grad deželnemu upravitelju Jakobu Lambergu, ki bi z njim razpolagal do določitve novega glavarja. V začetku junija istega leta je bil za glavarja izbran prav Lamberg, uradno je verjetno zaprisegel na dvorni veči 1. avgusta, kjer so ga počastili deželni stanovi. Luka Dremelj Viri in literatura ARS, SI AS 2/I, šk. 564, fasc. 316, ovoj 10. Nared, Andrej, Dežela – knez – stanovi (Ljubljana 2009). Vilfan, Sergij, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana 1996). V. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ich, des allerdurchleuchtigisten 5 VI. Tametsi dubitandum non est [ Odlok tridentinskega koncila o sklepanju zakonskih zvez, razglašen na sinodi ljubljanske škofije ] Kraj sinode: Gornji Grad Datum sinode: 6. februar 1604 Hramba: NŠAL 13, Sinode, šk. 1, Constitutiones Synodales Oberburgi 1604 1 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 2 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 3 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 4 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 5 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 6 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 7 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 8 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 9 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 10 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 11 VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 12 Transkripcija odlomka Tametsi dubitandum non est, clandestina matrimonia, libero contrahentium consensu facta, rata et vera esse matrimonia, quamdiu Ecclesia ea irrita non fecit; & proinde iure damnandi sint illi, ut eos Sancta Synodus anathemate damnat, qui ea vera, ac rata esse negant; quique falso affirmant, matrimonia, a filiis familias sine consensu parentum contracta irrita esse, et parentes & rata, vel irrita facere posse: nihilominus Sancta Dei Ecclesia ex iustissimis causis, illa semper detestata est, atque prohibuit. [...] Wiewol gar khein zweifel zu sezen, das die haimbliche oder winkhelheurath, welche aus freyem ungezwungnen willen von den ledigen personen beschlossen und volzogen worden, für tüchtig und warhafte eheständt zu halten, so lang dieselbige die Christliche Kirchen nit untüchtig ge-macht. Deswegen seindt zu verdamen bilich die, das gegenspil lehren und fälschlich fürgeben, dürfen die verehelichungen, so da von der söhnen und töchtern ohn wissen und willen der eltern beschehen, khein khraft haben, und das die eltern dieselbigen allererst khräftig oder unkhräftig machen khönden. Nichtsdestoweniger hat die Khirchen Gottes aus hochwichtigen ursachen dergleichen verehelichungen und winkhelheurath alzeit gehasset und hochverboten. [...] De si lih pres vsiga zvibla sa terdnu je dershati, de te skriune pokotne shenitve skusi slobodne fraj ali nesavesane persone, is dobre neposilene vole sturjene, so en pravi terden sakon, kakor dolgu sveta Karshanska Cerkou teiste nej nesaj ali sa nizh postavila. Sa tiga volo po pravici so pokriviz-hani lety (kakor yh tudi S. Concilium pokrivizha, prekolne inu ferdama), kateri drugazhi vuzhe inu krivizhnu smejo rezhi, te shenitve od synou ali hzhery, pres vejsty teh starishih sturjene, bi nevelale. Inu bi ti starishi stuprou teiste terdne, ali nevelne mogli sturiti. Nizh tim majne je Sveta Cerkou Boshja is cilu velikih pravizhnih [isrokou ali] vrshahou le take omoshovajne inu pokotne skriv[aj]ne shenitve vselej sourashila inu prepovedovala. [...] Komentar Tomaža Hrena (1560–1630) je za škofa ljubljanske škofije leta 1599 imenoval nadvojvoda Ferdinand II. (1596/97–1637), knez notranjeavstrijskih dežel. Njegovo vladavino je zaznamovala iz-razita protireformacijska in rekatolizacijska politika. Njegovemu patentu o izgonu protestantov iz njegovih dežel iz leta 1599 posvečamo posebno poglavje. Hren, ki je od leta 1600 vodil protireformacijsko komisijo na območju svoje ljubljanske škofije, je v času svojega škofovanja, ki je trajalo vse do njegove smrti leta 1630, postal ena izmed osrednjih in vodilnih osebnosti obdobja katoliške prenove in protireformacije v Notranji Avstriji. Sinode so v obdobju po tridentinskem koncilu, ki je bil sklican kot odgovor na verski razkol ter VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 13 je s prekinitvami potekal med letoma 1545 in 1563 v Tridentu in v Bologni, postale pomembno sredstvo katoliške prenove. Sinode, ki jih je Hren skliceval v prvih treh desetletjih 16. stoletja, so bile osrednji del njegove protireformacijske agende, ki jo je sicer izvajal zlasti s kanoničnimi vizi-tacijami. Sinode, ki jim je večinoma predsedoval sam, so skladno s sklepi in programom tridentinskega koncila ter prenove katoliške Cerkve razglašale odloke, preverjale opravljanje predhodno sprejetih sklepov in duhovniško disciplino, dajale pastoralne smernice in urejale poslovanje škofije. Hren je sinode navadno skliceval vsako leto, do leta 1621 so potekale na praznik sv. Doroteje, 6. februarja, v Gornjem Gradu, takratnem središču ljubljanske škofije in škofovski rezidenci, kjer je Hren običajno bival in kjer je nazadnje tudi umrl. Po letu 1621 so potekale tudi v Ljubljani. Najstarejši v celoti ohranjeni sinodalni zapis iz zbirke sinod iz obdobja škofovanja Tomaža Hrena predstavlja na pergament napisani rokopis z naslovom Constitutiones synodales pro clero et dioecesi Labacensi. Promulgatae, ut alias saepius, sic novissime in synodo annua Oberburgi habita 6. Feb. 1604 in festo S. Dorotheae Virginis et Martyris, tj. Sinodalne konstitucije za duhovščino in ljubljansko škofijo, razglašene, kot že večkrat prej, na letni sinodi v Gornjem Gradu, ki je potekala 6. februarja 1604, na praznik sv. Doroteje, device in mučenke. Rokopis danes hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Tridentinski koncil je na svoji štiriindvajseti seji 11. novembra 1563 opredelil zakramen-talni značaj veljavne krščanske zakonske zveze ter izdal dekret Tametsi, v katerem so navedeni pogoji, potrebni za veljavnost le-te. Na podlagi sprejetega sklepa je dekret veljal zgolj v tistih škofijah, kjer je bil objavljen, prav tako pa je moral biti večkrat objavljen v vseh župnijah škofije. V ljubljanski škofiji ga je na gornjegrajski sinodi, ki je potekala 6. februarja leta 1604, razglasil škof Hren, s čimer je odlok dobil cerkvenopravno veljavo. Objavljen je bil v treh jezikih, latinskem, nemškem in slovenskem. Ob tem velja omeniti slovensko besedo za koncil, spraviszhe, ki je zapisana v uvodu slovenskega dela objave dekreta Tametsi. Dokument je sicer napisal drug pisar, Hrenovi so le podpis ter naslednje besede: »Povedaj je eden timu drusimu: de se varujete pregrehe, sedajne perzhassne shtrajffinge, inu vezhniga Ferdamajna, pred katerim nas vseh G. Bug milostivu obari. Amen.« Rokopis gornjegrajske sinode iz leta 1604 je sestavljen iz treh delov. Prvi del, predgovor, predstavlja latinski nagovor Hrena, namenjen duhovnikom. Drugi del dokumenta predstavljajo odloki za duhovščino, sestavljeni iz enaindvajsetih predpisov, ki so za duhovščino ljubljanske škofije s tem postali obvezni. Na slednje so se pri ugotavljanju razmer med duhovščino sklicevale tudi poznejše sinode. Vsebinsko zadevajo zakrament spovedi, praznik zavetnika ljubljanske škofije sv. Nikolaja, brevirje, grehe, katerih odveza je pridržana škofu, krst, vodenje župnijskih knjig in zakrament maziljenja. Prav tako predpisujejo, da morajo duhovniki odsloviti vse svoje konkubine, se izogibati gostiln in popivanja ter ustrezno vzdrževati cerkve, župnišča in liturgične predmete. Določajo, da morajo o prihodu protestantskih pridigarjev, predikantov, obvestiti škofa in paziti na širjenje heretičnih knjig, ter prepovedujejo pokopavanja heretikov brez škofovega soglasja. Najdaljši člen je namenjen dolžnosti opominjanja in svarjenja staršev, naj ne jemljejo svojih do-jenčkov v posteljo, kjer bi jih lahko po nesreči zadušili, temveč naj jih imajo v zibelkah. Zatem sledijo še predpisi o plačevanju davkov in prispevkov ter vodenju urbarjev. Tretji del dokumenta predstavlja objava dekreta, sprejetega na tridentinskem koncilu, ki odpravlja in prepoveduje vse tajne poroke ter velja za vse stanove. VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 14 Odlok Tametsi, ki se mu v tem poglavju posebej posvečamo, ponovno opredeljuje zakrament svetega zakona in obravnava vprašanje tajnih zakonskih zvez, ki jih razglaša za neveljavne, ker so bile sklenjene brez kanonične oblike. Pri tem je treba ločiti med tistimi tajnimi zakonskimi zvezami, ki upoštevajo cerkvenopravne predpise, in tistimi, ki jih ne upoštevajo. Odlok je bil po objavi na sinodi razglašen v vseh župnijah škofije, kjer naj bi vernike poučili o pravilni sklenitvi zakonskih zvez. Nanje naj so se verniki ustrezno pripravili ter jih sklenili javno in spodobno, v navzočnosti duhovnika in skupaj s pričami. Zakonska zveza, sklenjena drugače, kot je navedeno v dekretu, pa bi skleniteljema prinesla kazen in postala neveljavna. S prepovedjo tovrstnih praks je odlok odpravljal pravni nered na področju cerkvenega zakonskega prava in predpisal obvezno obliko sklenitve zakonske zveze. Lucija Pečnik Literatura Dolinar, France M., Ljubljanski škofje (Ljubljana 2007). Kolar, Bogdan, Protokoli škofa Hrena, Acta Ecclesiastica Slovenica 19 (Ljubljana 1997) 441–478. Steska, Viktor, Tomaž Hren in gornjegrajska sinoda l. 1604, Čas VI (1912) 49–57. Škulj, Edo (ur.), Hrenov simpozij v Rimu (Celje 1998). Visočnik, Julijana, Zapis sinode v Gornjem Gradu z odlokom Tametsi v slovenskem jeziku (Constitutiones Synodales Oberburgi), Arhivi – Zakladnice spomina, ur. Andrej Nared (Ljubljana 2014) 362–363. VI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Tametsi 15 VII. Die gnad Gottes durch Christum, sambt meinen freundtlichen grueß [ Pismo Jakoba Andreaeja Primožu Trubarju ] Avtor: Jakob Andreae Kraj: Tübingen Datum: 6. junij 1564 Hramba: ARS, SI AS 2/I, šk. 92, fasc. 54/7, sn. 6, str. 210–218 1 VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 2 VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 3 VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 4 VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 5 Transkripcija odlomka [...] Derhalben ich euch herzlich brüederlich und umb Gottes willen gebetten haben will, ir wöllen ab solicher verordnung kheinen verdruß haben, sonder alles zum besten verstehen und dahin vermerckhen, das hier inen einiche menschliche affection nicht regiert, sonder dardurch euer und der kürchen rhue und wolfart gemeinet. Und weil ich mich zue euch aller brüederlichen treue herzigkheit und gemueths versich, auch euch zweifelson nicht unbekhandt. Welchergestalt ich in albeg nach meinem ringen vermüegen die ehr Gottes zue befüerderen, zum höchsten ge-neigt, ir wurden mir in diser eurer ordnung sovil erlauben, da ichs gleich für euch selbst gethen, dergleichen ich auch fürwar euch in dergleichen sachen vertrauen erzaigen und beweisen wolle. Sodann eur teutsche vorred belangt, welche der crainerischen khörchordnung fürgetruckht werden solle, haben ir fürstliche Gnaden gleichergestalt ire bedenkhen. Dann ir euch zu erinnern wissen, das ein pastor nicht macht hat, etwas zu ordnen (denn er ist nit die khürch) one bewilli-gung seiner kürchen. [...] Komentar Izgnanstvo Primoža Trubarja (morda 1508, morda 1509–1586), ko je leta 1547 postal exul Christi, je bilo za gibanje slovenske reformacije prelomno. Njegovo pregnanstvo je omogočilo slovenskim reformatorjem razširitev njihovega prostora in povezavo z nemškimi somišljeniki. Neposreden stik predvsem z württemberškimi reformatorji je bil še posebej pomemben za nadaljnji razvoj slovenske reformacije. Trubar in njegovi sopotniki, ki so sprva reformacijo dojemali zgolj kot duhovno prenovo Cerkve, so spoznali, da je potrebna tudi prenova ureditve cerkvenega življenja. Od württemburških reformatorjev je najpomembnejša oseba luteranski teolog Jakob Andreae (1528–1590), ki je prvič prišel v stik s Trubarjem najverjetneje okoli leta 1550, ko so tekla prizadevanja za natis prve slovenske knjige. Drugače kot Trubar, ki je sprva po zaključenem študiju pridigal še pod okriljem katoliške cerkve, je bil Andreae že od konca študija v Stuttgartu vključen v protestantstvo. Nanj je močno vplival protestantski teolog Erhard Schnepf (1495–1558), ki je bil tudi dvorni pridigar württemberškega vojvode Ulrika Württemberškega (1487–1550) in hkrati superintendent dežele. Skupaj sta bila velika nasprotnika augsburškega verskega miru in sta bila po padcu Ulrika v šmalkaldenski vojni s položajev tudi odstranjena. Andreae se je umaknil v Tübingen, kjer je deloval kot diakon, nakar se je leta 1554 vrnil v Württemberg. Tam je prišel tudi v stik s Primožem Trubarjem in Petrom Pavlom Vergerijem mlajšim (1498–1565). Nov zagon dobil, potem ko je cesar Karl V. (1519–1558) leta 1552 sklenil passavski sporazum, s katerim se je zaključila druga šmalkaldenska vojna. Württemberška vojvodina je bila priznana kot protestantsko območje, kar je dovolilo no-vemu vojvodi Krištofu (1515–1568) odločnejše podpirati luteransko dejavnost. Andreae si je na njegov poziv leta 1553 pridobil doktorski naziv in je že naslednje leto postal eden izmed štirih superintendentov v Württembergu. Postal je najvplivnejši teolog v deželi in glavni svetovalec Kri- štofa v versko-političnih zadevah. V službi Krištofa se je udeležil državnih zborov v Regensburgu (1557) in Augsburgu (1558). S sprejetjem velikega württemberškega reda leta 1559 mu je uspelo uveljaviti luteranske poglede v cerkvenih in šolskih zadevah. Andreae je bil odločen nasprotnik VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 6 sektaštva znotraj reformacijskega gibanja oziroma je bil »branik luteranskega pravoverja« in je nastopil kot antikalvinist, čeprav je sprva iskal soglasje. Njegov cilj je bil »čista biblija brez člo-veških dodatkov«. Zato se je že v tem obdobju zanimal za razvoj reformacijskega gibanja drugod po cesarstvu, svoj vpliv je tehtal tudi na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Zelo verjetno je bil prav Andreae tisti krščanski pridigar, ki je skupaj s tübingenskim tiskar-jem Ulrichom Morhartom tiskal prve izdaje Trubarjevega Katekizma, ko Trubar ni mogel biti prisoten. Andreae je skupaj s koprskim škofom Vergerijem, ki je bil prav tako v tistem času v iz-gnanstvu, v Tübingenu, spodbujal Trubarja, naj biblijo prevede v slovenščino, česar se je ta sprva branil zaradi svojega nepoznavanja biblijskih jezikov. Leta 1555 mu je po sestanku v Ulmu to uspelo, kar je odprlo kratko poglavje sodelovanja med Trubarjem in Vergerijem, iz katerega so izšle štiri knjige. Naveza z Andreaejem je Trubarju prinesla tudi finančno pomoč, saj je stroške tiskanja pokrival vojvoda Krištof. Andreae pa je od Trubarja pričakoval, da se bo držal luteranske pravovernosti oziroma bolj natančno njegovih pogledov. Preko biblijskega zavoda, ki se je na pobudo barona Ivana III. Ungnada (1493–1564) ustanovil v Urachu, je želel širiti luteranski nauk brez vpliva švicarskih reformatorjev. Toda Trubar, ki je bil v stiku s švicarskim reformatorjem He-nrikom Bul ingerjem (1504–1575), ki je nadaljeval nauk Ulrika Zwinglija, je skušal najti skupno luteransko-cvinglijansko versko platformo, v svoja dela je torej vključeval nazore cvinglijanstva. To seveda ni ugajalo ortodoksnemu luteranu Jakobu Andreaeju, kar je sprožilo nesoglasja med njim in Trubarjem. Prav v ta kontekst spada tudi pismo Andreaeja Trubarju 6. junija 1564. V pismu skuša Andreae zgladiti nesoglasja med njima in ga skuša tako rekoč spraviti na pravo pot. Opozarja ga, naj kranjski cerkveni red ne vsebuje česar koli, kar ne bi bilo skladno z augsburško versko izpovedjo, torej z luteransko ortodoksijo. Trubar je namreč leta 1564, ko je pisal Cerkovno ordningo v kurzivi, za zgled uporabljal württemberški cerkveni red. Tema disputacije pisma je Trubarjevo dojemanje Kristusovega telesa v kontekstu evharistije, saj se Trubar razhaja z luteransko doktrino unio sacramentalis. Andreae očita Trubarju, da njegovo dojemanje temelji na cvinglijanskih nazorih, in pravi, da bi Trubarjevo mnenje ugajalo Bul ingerju. Ker Trubarju zagotavlja, da mu piše iz dobrih bratskih namenov, kar večkrat ponovi skozi celotno pismo, mu nato razlaga luteransko doktrino zveze dveh popolnih narav Kristusa oziroma da sta Kristusovo telo in kri združena z evharistijo preko zakramenta. Priporoča mu svoje sklepe, ki so kmalu zatem izšli v nemškem prevodu, in ga prosi, naj te razširi med kranjske pridigarje, saj ga zanima njihovo mnenje. Pismo vsebuje tudi obsežen postskriptum. Andreae v njem omenja tisk Cerkovne ordninge in želi, da Trubarju uspe vzpostaviti kranjski cerkveni red, ki bo »čist«, brez človeških napak. Nadalje postskriptum vsebuje še omembo Trubarjevega nemškega predgovora ter postavlja vpra- šanje odnosa med cerkveno in deželno oblastjo (avtoriteto), ki je nedvomno povezano s politično situacijo na Kranjskem, saj zraven Andreae omenja, da vojvodo Krištofa skrbi, ali bo Trubar sam imel zadostno avtoriteto za ustanovitev kranjske cerkve. To je najverjetneje povezano z dogaja-njem leta 1564, saj je aprila tistega leta v Ljubljano prišel nadvojvoda Karl II. (1564–1590), da bi sprejel dedni poklon. Andreae meni, da se mora vzpostavitev cerkve narediti v imenu vseh pridigarjev in skupnosti. Na koncu dodaja še napotke oziroma osnutek za predgovor take narave. Trubar se je po dokončnem izgonu iz Kranjske leta 1565 približal prevladujoči luteranski doktrini in je tako tudi končal spor z Andreaejem. Po smrti Sebastjana Krelja leta 1567 sta skupaj s pomočjo novega superintendenta v Ljubljani, Krištofa Spindlerja (1546–1591), skrbela, da v VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 7 Ljubljani ne bi nastalo središče sektaških protestantskih gibanj. Ko je Trubar leta 1586 umrl, je Andreae napisal njegovo pogrebno pridigo, ki deluje tudi kot prva Trubarjeva biografija. Klemen Bergant Objava Strohm, Christoph (ur.), Theologenbriefwechsel im Südwesten des Reichs in der Frühen Neuzeit (1550–1620) (Göttingen 2020) 278–285. Literatura Rupel, Mirko, Primož Trubar – Življenje in delo (Ljubljana 1962). Rajhman, Jože, Trubarjev svet (Ljubljana 1986). Rajhman, Jože, Pisma slovenskih protestantov (Ljubljana 1997). Jerše, Sašo (ur.), Vera in hotenja – Študije o Primožu Trubarju in njegovem času (Ljubljana 2009). Mugerli, Marko, Povezanost švicarske in slovenske reformacije, Obdobja 27, Reformacija na Slovenskem (Ob 500-letnici Trubarjevega rojstva) (Ljubljana 2010) 619–627. Grdina, Igor, Andreae, Jakob (1528–1590), Slovenska biografija, https://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi1000540/ (8. november 2023). VII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 8 VIII. Revers von Hans Joseph Lenckhowitschen umb die haubtmannschaft Veldes [ Obligacijsko pismo Janeza Jožefa Lenkoviča ob prevzemu gospostva Bled ] Avtor: Janez Jožef Lenkovič Kraj: Bled Datum: 22. maj 1574 Hramba: ARS, SI AS 721, Gospostvo Bled, Dominicalia, listine, fasc. 6 1 VIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 2 VIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 3 VIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 4 VIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 5 Transkripcija odlomka [...] Ich, mergemelter Hans Joseph Lenckhowitsch, solle und wille auch insonderheit jederzeit der alten waren, catholischen, römischen cristenlichen religionordnung und gebreuchen anhen-gig sein und darbey bleiben, auch mein gesyndt und diener, dergleichen auch ir hochfurstlich Genaden herrschaft Veldes underthonen sovil immer müglich mit ernst dahin halten und den einreisenden verfüerischen newen sectischen leern khain stat oder raum geben zue lassen noch gestatten. Wovern ich aber von der waren catholischen religion (des man sich aber nit versieht) abfielle, so soll ich der haubtmannschaft prinuirt [?] und entsezt werden, desgleichen auch weil ir hochfurstlich Genaden wolgemelten freyherrn zu Auersperg (ausser der religion), mit allen genaden vorder gewegen, so soll und will ich dem wolgedachten freyherrn zu Auersperg (wovern er sambt seinem eegemahl und khinder von den sectischen glauben abfüelle und sich zu den alten waaren catholischen glauben in der zeit bekherten), gegen erlegung des hernach begriff-nen phandtschillings gemelter haubtmannschaft und herrschaft Veldes abzetreten und ime, freyherrn, dieselb einzeraumen, hiemit schuldig und verpunden sein. [...] Komentar Reformacijsko gibanje se je na območju blejskega gospostva okrepilo s prihodom protestanta Herbarda barona Auersperga (1528–1575), ki je leta 1558 pridobil gospostvo v zakup od briksenske škofije. Na širjenje protestantizma na Kranjskem je pomembno vplival tudi blejski župnik in protestant Krištof Fašang († 1580), ki je na Bledu že pred Herbardovim prihodom med letoma 1548 in 1560 kot eden prvih širil protestantizem in tako pridobil številne privržence. Na prizadevanje briksenskega škofa so deželnoknežje oblasti leta 1572 prvič pregnale Fašanga, ki se je s podporo Herbarda vrnil na Bled, kjer je kot predikant deloval do leta 1573, ko je bil dokonč- no izgnan. Širjenje protestantskega nauka v blejskem gospostvu je privedlo do ukrepanja in od-ločitve briksenskega škofa Krištofa Modruškega (1542–1578), da ne obnovi pogodbe s Herbardom in izbere novega zakupnika. Herbardu pri tem niso pomagali niti sorodstvena vez in dobri odnosi s svakom Janezom Tomažem baronom Spaurom (1578–1591), briksenskim pomožnim škofom, škofom koadjutorjem. Škof je za naslednika izbral Janeza Jožefa Lenkoviča (†1580) – verjetno najstarejšega sina slavnega vojskovodje Ivana Lenkoviča (†1569) – ki je za razliko od svojega mrzlega strica Herbarda veljal za prepričanega katolika ter je ostro in odločno nastopil proti reformacijskemu gibanju. Obligacijsko pismo o zakupništvu in prevzemu gospostva je bilo sklenjeno na Bledu 22. maja leta 1574. Poleg standardnih form, ki sestavljajo takšna obligacijska pisma, so v predstavljenem dokumentu posebej poudarjene predvsem tiste točke, ki so veljale kot povod in vzrok za pritož- be nad Herbardom ter prekinitev zakupništva z njim. Lenkovič se v dokumentu obvezuje, da bo ustrezno upravljal blejsko gospostvo z vsemi pripadajočimi pravicami, dohodki in zemljišči, vestno izpolnjeval vse dolžnosti, finančne in davčne obveznosti ter celo, da bo osebno prebival na blejskem gradu in ga vzdrževal. Prav tako se zavezuje, da se na območju gospostva brez vednosti in dovoljenja briksenske škofije ne bo vpletal v vojaške spopade. V pričujočem delu dokumenta je VIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 6 poudarjena Lenkovičeva zvestoba katoliški veri in obveza, da v času zakupništva v gospostvu ne bo dovolil širjenja in podpiranja »vsiljivih in zapeljivih novih sektaških naukov«, kot je zapisano v odlomku. V dokument je vključena tudi klavzula, da bi bil Lenkovič, če bi opustil katoliško vero, nemudoma odstavljen in bi izgubil položaj zakupnika. Nakazana je celo možnost, da bi se blejsko gospostvo lahko ponovno vrnilo v zakup Herbardu pod pogojem, da bi se le-ta skupaj z ženo in potomci vrnil h katoliški veri. Herbard si je vse do smrti leta 1575 v bitki pri Budačkem vztrajno prizadeval ponovno pridobiti blejsko gospostvo in ga ohraniti v zakupu. Neuspešno je predlagal menjavo za svoje tiro-lsko gospostvo Langenmantel in ga celo poskusil odkupiti od škofa. Ana Marija baronica Thurn-Valsassina, s katero je imel Lenkovič dva otroka, je po njegovi smrti v Gradcu leta 1580 kot zakupnica ostala na Bledu vse do leta 1592, ko je zakupništvo nad gospostvom za čas do leta 1597 prevzel Žiga Thurn († 1601). Lucija Pečnik Literatura Gornik, Franc, Bled v fevdalni dobi (Bled 1967). Preinfalk, Miha, Auerspergi – Po sledeh mogočnega tura (Ljubljana 2005). Preinfalk, Miha, Plemiške rodbine na Slovenskem – 16. stoletje – Del 1, Od Barbov do Zetschkerjev (Ljubljana 2016). Vidic, Marko (ur.), Blejski grad – 1000 let prve omembe (Bled 2011). Wallner, Julius, Herbard von Auersperg und die Veldeser Herrschaft, mit 12 Beilagen, Mittheilun-gen des Musealvereines für Krain 2 (1889) 149–262. Žabota, Barbara, Razvoj protestantizma na slovenskih ozemljih briksenske in freisinške škofije, Blaznikov zbornik – In memoriam Pavle Blaznik (Ljubljana 2005) 147–154. Žabota, Barbara, Reformacija in protireformacija na Zgornjem Gorenjskem, Kronika 64 (2016) 441–450. VIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Die gnad Gottes durch Christum 7 IX. Ain Christliche Leichpredig [ Krščanska pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja ] Avtor: Krištof Spindler Kraj: Ljubljana, tiskarna Janeza Mandelca Datum: 13. oktober 1575 Hramba: Narodni muzej Slovenije, sig. 4884 1 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 2 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 3 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 4 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 5 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 6 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 7 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 8 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 9 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 10 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 11 IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 12 Transkripcija odlomka [...] Es hat aber nichtsdestoweniger / der ritterliche herr / auch mit seinem klainem heuflein / seinem gebrauch nach / mit fraidigem unerschrockenem heldenmuet / in die feind gesetzt. Und als etliche zu weychen rhieten / weyl des feindsmacht so groß war / da hat er auch nach dem ex-empel des Maccabei / (weyl er gesehen / das die flucht ihnen vilmehr schädlich / dann fürträglich sein würde) inen dapfer zugesprochen / und gesagt: Das wöll Gott nicht / das wir fliehen solten. Und sie ernstlich vermanet / das sie trewlich zusamensetzen / kainer sich gefangen geben / sonder ritterlichen hindurck schlagen / oder biß in den tod sich redlich und unerschrocken wehren solten. Und geschahe also da auch (wie der verlesen text vom Maccabeo sagt) ein harte schlacht / das vil zu bayden seyten verwundet wurden / und umbkamen / biß zuletzt merhwolgedachter unser frommer, trewer lieber herr landshauptman, säliger, der redliche / waidliche und ritterliche held / nachdem er sich lang dapfer gewehret / und (wie die thürcken selber im zeugnuß geben) anfangs die feind in das dritt oder viertmal zuruck getriben / und mit eigner hand einen namhafen Türcken erlegt / auch zwen andere tödlich verwundet darvon der ein hernach auch gestorben ist / entlich (laider Gotterbarms) auch umbkommen / und also in seinem ordenlichen und göttlichen beruf / von wegen deß christlichen namens und glaubens / zur rettung des vaterlands / erhlich und ritterlich / auch (ohn allen zweifel) in warem lebendigem glauben / mit hertzlicher anruefung unsers herrn Jesu Christi / als ein martyrer Gottes / säliglichen dahin gestorben ist. [...] Komentar Rodbina Auersperg je brez dvoma ena najvplivnejših kranjskih rodbin zgodnjega novega veka. Za razliko od večine svojih tekmic v deželi je imela bogato zgodovino že v srednjem veku in se šteje med praplemstvo ( Uradel). Eden najbolj znanih predstavnikov rodbine je Herbard Auersperg (1528–1575). Rodil se je na Dunaju, kjer je bil njegov oče Trojan (1495–1541) cesarski svetnik. Po začetnem šolanju na Dunaju je bil skupaj z bratom Vajkardom poslan na dvor klevskega vojvode, kjer sta se oba navdu- šila nad protestantizmom, ki naj bi mu bil naklonjen že njun oče. Leta 1546 je Herbard začel svojo vojaško kariero v Vojni krajini in kmalu dosegel položaj senjskega glavarja. Verjetno je bil ravno zaradi vojaških zaslug leta 1550, skupaj s svojim bratom Ditrihom, povišan v barona. Večkrat se je izkazal na bojnem polju, leta 1552 se je udeležil vojaškega pohoda pod poveljem takratnega deželnega upravitelja Jakoba Lamberga (ok. 1508–1566). Ko je ta nekaj dni pred smrtjo odstopil s položaja deželnega glavarja, je 12. decembra nadvojvoda Karel (1564–1590) na njegovo mesto imenoval Herbarda. Tedaj že vrhovni poveljnik Hrvaške vojne krajne je bil za glavarja izbran na podlagi svoje »spodobnosti, poštenosti, poguma, razumevanja in plemenitega vedenja«. V skladu s svojimi prepričanji in za razliko od svojih predhodnikov, ki so prisegali Bogu in vsem sve-tnikom, je Herbard prisegel Bogu in svetemu evangeliju, tj. po t. i. protestantski formuli prisege. Svoj slavni konec je doživel 22. septembra 1575, ko je po spopadu z manjšo osmansko enoto naletel na glavnino vojske. Čeprav naj bi imel s seboj le okoli petdeset konjenikov, se je odločil za boj, v katerem se je še zadnjič obrnil k Božji pomoči, kot je v svojem pogrebnem govoru govo-IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 13 ril kranjski predikant Krištof Spindler (1546–1591). Z njim naj bi obležala tudi rojak Friderik Višnjegorski in pruski plemič Daniel von Tettau z večjim delom spremstva. V bitki je bil med drugimi zajet Herbardov najmlajši sin Volf Engelbert (1552–1590), ki se je iz ujetništva vrnil šele leta 1577, potem ko so Auerspergi Osmanom plačali zanj visoko odkupnino. Skupaj z njim so Auerspergi odkupili tudi nagačeni glavi Herbarda in Friderika Višnjegorskega, ki sta kot rodbin-ski relikviji še danes javnosti neznano kje v njihovi posesti. Na prošnjo sorodnika je osmanski poveljnik kmalu po bitki vrnil Herbardovo lobanjo, ki je bila skupaj z njegovim truplom pokopana v špitalski cerkvi sv. Elizabete v Ljubljani. Pogreb je vodil že omenjeni Krištof Spindler, ki je dal svoj pogrebni govor oziroma pridigo tudi natisniti pri ljubljanskem tiskarju Janezu Mandelcu. Svoje delo je v predgovoru namenil Herbardovi vdovi, ki se sama zaradi bolezni ni mogla udeležiti pogreba, kot tudi njenim dobrim prijateljem, in kot tolažbo ob izgubi moža in sina. Krajši zgodovini Jude Makabejca iz devetega poglavja Makabejcev sledi pridiga, kot je bila verjetno prebrana na pogrebu. Sestoji iz treh razdelkov, življenja, smrti in pogreba Jude Makabejca, ki jim je ob bok postavil Herbardovo življenje, smrt in pogreb. Herbard je, v svoji pridigi pripove-duje Spindler, po svojem bistvu in zgledu enak biblijskemu junaku, ki je prav tako podlegel v bitki proti številčnejšemu sovražniku. S svojo pridigo je Spindler slavil Boga in vzgajal žive, kar je bilo v skladu s smislom luteranskega pogreba. Luka Dremelj Objava Radics, Peter, von, Herbard VIII. Freiher zu Auersperg (1528–1575) ein krainischer Held und Staatsmann (Wien 1862) 368–380. Viri in literatura SI AS 1, šk. 191, 1566 XII 12. Kovač, Andraž, Smrt, odrešenje in iskanje smisla – Pogrebna pridiga Krištofa Spindlerja za Herbardom Auerspergom in plemiški etos v času konfesionalizacije, Kronika 64 (2016) 185– 198. Preinfalk, Miha, Auerspergi – Po sledeh mogočnega tura (Ljubljana 2005). Preinfalk, Miha, »Boj pri Vudački« ali Herbard Turjaški v zgodovinopisju in literaturi, Med Srednjo Evropo in Sredozemljem – Vojetov zbornik, ur. Sašo Jerše (Ljubljana 2006) 189–210. IX. er wolte mir [&c.] – Berilo | Ain Christliche Leichpredig 14 X. Edlen und gestrengen gnadichlichen und gnadlichen herr Obernehmer [ Poročilo Konrada Hanerika o tihotapstvu ] Avtor: Konrad Hanerik Kraj: Kastav Datum: 26. februar 1626 Hramba: ARS, SI AS 2/I, šk. 65, fasc. 31, sn. 9 1 X. er wolte mir [&c.] – Berilo | Edlen und gestrengen gnadichlichen 2 X. er wolte mir [&c.] – Berilo | Edlen und gestrengen gnadichlichen 3 Transkripcija odlomka […] Bey dieser gewunthten gelegenheit, meiner pflicht nach, habe ich mit undterlassen khü- nen, edlen gestrengen hiemit in worheit zu berichten, wie das von Bergut deß herrn Carl Panizal underthonen, ain weg alß des andren unablassig contrabant, welche auf Khaffer umb salz ohne ainigen anmeldung bey dem jenigen fillialambts pflegen. Wie dem gleich alß heudt undter dem dato, ain weibsperson, die des Mathia Vuizikh aleas Pezik dahter, hiehero umb ain fede sanitatis al hero khumben. Und durch mein nachfrag, die ich gehabt, mir glaubwurdig an-gezaigt werden, das gemelter Mathia Vuizikh oder Pezikh mit etlichen derseligen benahbahr auf Khaffer umb salz verraissen. [...] Komentar Tihotapstvo na Kranjskem je neposredno povezano s kmečko trgovino, ki je v 14. stoletju začela dobivati pomembnejšo vlogo znotraj fevdalnega gospodarskega reda. V kmečko trgovino so se v tem obdobju začeli vpenjati vsi sloji prebivalstva. Vključevanje podložnikov-kmetov je ugajalo tudi zemljiškim gospodom, ki so v obdobju predmoderne vedno bolj pogosto zahtevali denarne namesto naturalnih dajatev. Kmetje so se tako morali začeti zatekati k prodajanju svojih presežkov, saj so bili precej omejeni znotraj tradicionalnih fevdalnih odnosov. Kupčevati so smeli med sabo in z meščani na mestnih ali trških sejmih. Kmečka trgovina je tako začela prodirati na tradicionalno meščansko gospodarsko področje, kar je začelo razbijati tradicionalne gospodarske okvire in tako ustvarjati družbene nemire med podeželjem in mesti. Deželni knez je v te napetosti posegel v prid mest, saj sta rušenje tradicionalnih gospodarstve-nih razmer in nemir ogrožala njegove dohodke iz komornih posesti. Kmečko trgovino je skušal omejiti na mestne trge in tudi preprečiti prekupčevanje na podeželju, ki je povzročalo odtok davkov. Notranjeavstrijski deželni knezi od Friderika III. (1452–1493) naprej so to skušali doseči z uvajanjem novih in višjih mitnin, z omejevanjem trgovine v določene smeri (npr. tržaška prisilna pot), prepovedmi izvažanja raznih dobrin (živine, živil, še posebej žita, ki se je pogosto uporablja-lo za prekupčevanje s soljo), uveljavljanjem sistema bolet, tj. potrdil, da je tovor prečkal mitnico, in podeljevanjem raznih trgovskih privilegijev itd. V 16. stoletju, ko je bila moč deželnih stanov na Kranjskem največja, so bili ti ukrepi še neučinkoviti ali celo neizvedljivi zaradi odpora zemlji- ških gospodov, ki so bili glavni braniki kmečke trgovine, saj jim je prinesla dodatne prihodke. Zaostritev ukrepov oziroma povečanje njihove učinkovitosti je prišlo z zlomom moči deželnih stanov na prelomu stoletja. To se je zgodilo v času deželnega kneza nadvojvode Ferdinanda II. (1596/97–1637), ki je najprej leta 1602 in 1604 s patentom posegel v razmere trgovine na Kranjskem. V patentu je bilo definirano, s kakšnim blagom sme kmet poslovati. Ukrep je dokaj stvaren, saj kmetu dopušča poleg prodajanja pridelkov tudi nekatere neagrarne dejavnosti. Toda v praksi so se zaradi različnih nejasnosti glede jezika dogajali mnogi prekrški. Uveljavitev tržaške prisilne poti, ki je predpisovala, skozi katere mitnice mora iti blago, je bila eden izmed glavnih vzrokov za naraščanje primerov tihotapstva. Sistem nadzora prometa se je ves čas izpolnjeval s postavljanjem dodatnih mitnic in uvajanjem sistema bolet. Bolj »podjetni« trgovci so se seveda želeli tem omejitvam izogniti. X. er wolte mir [&c.] – Berilo | Edlen und gestrengen gnadichlichen 4 Za zgodovinopisje pozitivna plat pa je, da sta povečana centralizacija in zaostreni nadzor povzročila tudi več dokumentiranih primerov poskusov tihotapstva, torej več virov, kakršen je odlomek v tem poglavju. Odlomek iz poročila prikazuje nadzor na nižji ravni, na ravni upravni-kov in ovaduhov. Pred branjem je treba omeniti, da se nahajamo na trgovski relaciji Ljubljana–Reka in da je dokument shranjen v škatli, ki vsebuje dokumente iz Bakra. Luka Bakar je bila za tihotapce, ki so izhajali iz kočevskega, ribniškega, poljanskega in metliškega gospostva, atraktivna izbira, saj so se tako lahko izognili trgovskim pristojbinam v Reki. To dejstvo je v luko privabilo tudi veliko število beneških trgovcev. Konrad Hanerik, ki je bil najverjetneje upravnik v Kastavu, zadolžen za nadzor prometa, poroča, da so podložniki Karla Panizola iz Bergutta, najverjetneje gre za da-našnjo vas Veli Brgud v bližini Reke, skušali tihotapiti sol iz Khaffra (nejasno, za kateri kraj gre), tako da so se izognili mitninskim postajam. To so ugotovili, ko so izpraševali ženo osumljenega tihotapca Matije Vujčika, ki je na urad prišla s fede sanitatis, tj. potrdilom o nekužnosti blaga, iz-dajano v časih, ko je prihajalo do izbruhov kuge. Fede sanitatis so zelo verjetno skušali uporabiti, ker je leta 1625 na Kranjskem in Štajerskem izbruhnila kuga. Nato je omenjen še kovač iz Lož, ki je kot zaupnik ali ovaduh spremljal dogajanje. Epiloga te zgodbe žal še ne poznamo. Na koncu Hanerik omenja, da je slišal, da davčni urad v Reki pogreša nekaj robe, a več o tem da ne ve. Klemen Bergant Literatura Gestrin, Ferdo, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem (Ljubljana 1972). Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem (Ljubljana 1991). Karaman, Igor, Privredni život banske Hrvatske od 1700 do 1850 (Zagreb 1989). Kosi, Miha, Potujoči srednji vek – Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem (Ljubljana 1998). Panjek, Aleksander, Od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije, preživetje in podjetnost – Integrirana kmečka ekonomija na slovenskem od srednjega veka do danes (Koper 2018) 15–50. X. er wolte mir [&c.] – Berilo | Edlen und gestrengen gnadichlichen 5 XI. Wir Ferdinand von Gottes gnaden ertzhertzog zu Osterreich [ Patent nadvojvode Ferdinanda o izgonu protestantov ] Avtor: Ferdinand II. Kraj: Gradec Datum: 12. november 1599 Hramba: ARS, SI AS 1079, zbirka normalij, mapa 2 (Cesarski patenti 1560–1619), št. 92 1 XI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Wir Ferdinand 2 Transkripcija odlomka […] Das / weil wir nemblichen / hievor und jetzo imer fort von denen catholischen der römischen al ain seligmachenden religion / zuegethonen ordenlichen seelsorgern / bischoven / pfarrern / und beneficianten, zum oftermalen und fast täglich / mit sonderer hocher / und zwar billicher beschwär angeloffen: und uns benebens aus schuldiger pflicht / underthenigist angebracht worden / Wie ire gedachter seelsorger / geistlichen ordenlichen iurisdiction underworffene schäfflein / von denen uncatholischen sectischen falschen lehrern / und eingetrungnen predicanten / hin und wider verfüert / in verdambliche irrthumb und ketzereyen gebracht / und das inen ire uralte / von vil hundert jaren hero wolersessne pfarrlichen recht / und gerechtigkhaiten / in vil manich weg entzogen werden / mit underthenigister demütigister ansuechung / das wir als herr und lan-dtsfürst / auch obrister vogt / aller geistlichen stifftungen / die höchstbedürfftige wendung und einsechung / gnedigist thuen und füerkhern wolten / Das wir demnach / aus christlichem gott-selligem eiffer / unserer wahren erkhenten und bekhenten / al gemainen religion / nit unbillich bewögt worden / Die sectischen lehrer und predicanten / zumall unsern vor disem irentwillen / und in dergleichen religions sachen / manigfaltig ausgangnen ernstlichen special bevelchen / der schuldige gehorsamb / in nichten / oder doch wenig gelaist worden / von den stötten und märc-khten / so woll denen pfarr: und andern khirchen / und beneficien am gey / damit die burger / auch anders gemaines volck / von irer falschen lehr und opinion abgewendet / und nicht weiter / als es layder mit viller armen seelen undergang bishero bschehen [...] Komentar Vladavino deželnega kneza notranjeavstrijskih dežel in kasnejšega cesarja Ferdinanda II. (1596/97 –1637) zaznamuje neizprosna protireformacijska politika. Za razliko od svojega očeta nadvojvode Karla II. (1564–1590), ki je bil sprva prisiljen voditi kompromisno versko politiko, ki je svoj vrh oziroma v očeh katoliške strani svoje dno dosegla z bruško versko pacifikacijo leta 1578, je Ferdinand že od samega začetka svojega vladanja vodil odločno rekatolizacijsko politiko. Med dedno poklonitvijo notranjeavstrijskih dežel na prehodu iz leta 1596 v 1597 mu je uspelo izterja-ti zvestobo stanov brez potrditve določil bruške verske pacifikacije. Zastopal je sakralizirano pa-triarhalen ustavni koncept. Svojo oblast je videl kot vlogo očeta do otrok, za svoje podložnike je srčno skrbel, je trdil, a je od njih zahteval tudi brezpogojno poslušnost. Za svojo dolžnost je imel vzpostavitev in ohranjenje katoliške »pravovernosti« v svojih deželah, kar je bila, kot je verjel, tudi njegova pravica kot deželnega kneza. Skrbel je, da v mestnih svetih večino dobijo katoliki, in najprej je izgnal protestantske pridigarje, predikante. Ključno vlogo v Ferdinandovem programu rekatolizacije je imel lavantinski škof in deželnoknežji namestnik Jurij Stobej Palmburg (1532–1618). V svoji spomenici, ki jo je izdal 20. avgusta 1598, je začrtal pot protireformacijske politike. Stobej je za izvajanje protireformacije zavračal uporabo nasilja in javnih disputacij, saj je verjel, da protestanti v notranjeavstrijskih deželah ne bodo izvedli oboroženega upora. Svetoval je postopno akcijo, svoje stališče pa je izvajal iz svojega zaupanja v augsburški verski mir, ki je določal, da deželni knezi določajo veroizpoved svojih podložnikov. Pravo je bilo po njegovem mnenju na strani habsburškega deželnega kneza, tiste, ki bi ne bili pripravljeni sprejeti katoliške vere, pa je čakal izgon oziroma jim je bila omogočena izseli-XI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Wir Ferdinand 3 tev, kot jim jo je dopuščal ius emigrandi. Na tak način naj se je knez najprej znebil protestantskih predikantov, nato pa vseh protestantov, in svoje dežele slednjič spet naredil katoliške. Stobej je tudi trdil, da je za Koroško, Kranjsko in Štajersko izvedba inkvizicije prepozna, saj je protestant-ska vera tam že utrjena in mnogi protestanti zasedajo visoke službe. Jeseni 1598 je Ferdinand izdal t. i. septembrske odloke, ki so predhodnica patenta, ki je sledil naslednje leto. Trinajstega septembra je izgnal predikante iz Gradca in Judenburga. Po ugovorih štajerskih stanov je zavrnil njihovo sklicevanje na augsburški verski mir in bruško pacifikacijo. Ferdinand je nato 22. oktobra izdal ukaz, da naj pod grožnjo smrti Ljubljano zapustijo vsi protestantski predikanti in učitelji. Koroški je bilo tedaj še prizaneseno. Kljub knežji grožnji pa je veliko predikantov nadaljevalo svoje delo v ilegali, saj so našli zatočišča med naklonjenim plemstvom. Kranjsko so leta 1599 pestile versko in politične napetosti, dolga vojna s Turki oziroma finanč- na bremena, povezana z vojno, in kuga. Čeprav so Ferdinandovi ukrepi povzročili, da so se protestantski stanovi in meščani tesnejše povezali, je katoliškemu taboru uspelo prevzeti pobudo. Število spreobrnitev meščanov v katolištvo je naraščalo, četudi so bili mnogi zgolj »mlačni katoličani«. Ferdinand je torej 12. novembra izdal patent o dokončnem izgonu predikantov in prepovedi protestantskega bogoslužja v deželah Notranje Avstrije. V patentu se sklicuje na prošnje katoliške duhovščine, ki ga opozarja, da protestantski predikanti kljub izgonu še vedno opravljajo verske obrede. Ukazuje, da naj bodo tisti, ki se ukaza ne držijo, strogo kaznovani. S kaznijo grozi tudi plemstvu, ki bi ponujalo predikantom zavetišče. Ferdinandove odloke so leta 1599 začele izterjevati reformacijske komisije, ki so skrbele za zvestobo meščanstva in izničevanje protestantskega vpliva. Na Kranjskem je komisijo vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630), na Štajerskem in Koroškem pa sekovski škof Martin Brenner (1585–1616). Klemen Bergant Literatura Dolinar, France M., Die Gegenreformation in Innerösterreich und das Schicksal der Protestanten, Primus Truber 1508–1598 – Der slowenische Reformator und Württemberg, ur. Lorenz Sön-ke idr. (Stuttgart 2011) 327–340. Dolinar, France M., Politische Rekatholisierung und katholische Reform in Innerösterreich am Be-ispiel des Laibacher Bischofs Tomaž Hren (1597/99–1630), Primus Truber 1508–1598 – Der slowenische Reformator und Württemberg, ur. Lorenz Sönke idr. (Stuttgart 2011) 341–354. Jerše, Sašo, Vera, upanje, oblast – O notranjeavstrijskem političnem imaginariju v času verskih vrenj. Vera in hotenja – Študije o Primožu Trubarju in njegovem času, ur. Sašo Jerše (Ljubljana 2009) 67–103. Loserth, Johann, Die Reformation und Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im XVI. Jahrhundert (Stuttgart 1898). Kočevar, Vanja, Patent nadvojvode Ferdinanda o dokončnem izgonu predikantov in odpravi protestantskega bogoslužja v notranjeavstrijskih deželah iz leta 1599, Arhivi 37 (2014) 31–64. XI. er wolte mir [&c.] – Berilo | Wir Ferdinand 4 XII. Jest, Juri Fertßai, perseshem [ Prisega Jurija Ferčaja v zadevi uboja tatu v samoobrambi ] Avtor: N. N. Kraj: Bled Datum: 22. julij 1680 Hramba: ARS, SI AS 721, Gospostvo Bled, Iustititalia, fasc. 25 1 XII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Jest, Juri Fertßai 2 XII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Jest, Juri Fertßai 3 Transkripcija odlomka [...] K petima, de dokler sem se iest bau, de be ke ta vbiti moie hzhere, katera je ta zhas v uti bila, bil kai hudiga ali shaliga sturu, sem iest pruti niemu reku, de bi on shakl s mano k uti nehsu. Na to ie on en zhas s mano sho. Jenui, kadar sem iest niega prashau, se zhes vola, ie on teliku moich rezhi vsel, [ie on mozhau, jenui] zhes enu maihenu shakl od sebe vergu, en kamen gori vsignu, jenui, tystiga name luzhu, jenui, v roka sadeu. Zhes to je ta vbiti v enu germoie shazhu, iest pak sa nim hitu, ienui, kadar sem blisu k niemu pershu, je on meni supet s pouirkam en shlak na herbet dau, jenui ie zhes to beshau. K shestimu, de ie menu zhes to iesa toku prevsela, de se ne morem prau sponit, kai sem iest dale s hnim sazheu. Koker meni Buch pomagai, luba Diuiza Maria, jenui, vse sueniki na moi po-sledni dan, kadar se bode moia vboga dushiza od moiga tellesa lozhila. Amen. Komentar Notranjeavstrijske dežele so bile v obdobju zgodnjega novega veka vpete v sistem kompleksnih prekrivajočih se pravnih prostorov in jurisdikcij z zapletenimi interakcijami, za katere sta bila značilna pravni partikularizem in pluralizem. Patrimonialna jurisdikcija je bila kot prvostopenj-ska instanca navadno pristojna za sojenje neprivilegiranemu, podložniškemu sloju prebivalstva v civilnopravnih in lažjih kazenskih zadevah. Na območju gospostva Bled je bila v pristojnosti briksenske škofije, ki je imela kot imetnik neprivilegiranega deželskega sodišča tudi pravico do sojenja v težjih kazenskih zadevah. Začetki gospostva briksenskih škofov na blejskem območju so sicer postavljeni v leto 1004, natančneje 10. aprila, ko se posestvo Bled kot Ueldes prav tako prvič omenja, z darovnico cesarja Henrika II. (1014–1024), s katero so pridobili zemljišča neposredno na Bledu in v okolici. Posest so že do konca stoletja precej povečali in si tako pridobili obsežen teritorij, ki so ga imeli, s preki-nitvijo v letih 1803–1838, v lasti vse do leta 1858, ko ga je odkupil Viktor Ruard, veleposestnik in podjetnik z Jesenic. V 15. stoletju je bila blejska patrimonialna jurisdikcija začasno razdeljena med tri zemljiške gospode, med njimi tudi sosednje radovljiško gospostvo. V drugi polovici 16. stoletja je zaradi spora z imetniki radovljiškega gospostva, ki je imelo v blejskem gospostvu še vedno del posesti in tretji-no deželskega sodstva, prišlo do sporazuma, ki je zakupnikom oziroma upraviteljem blejskega gospostva in deželskega sodišča dovoljeval sojenje in obsodbo prestopnikov, medtem ko naj bi izvršitve sodb, o katerih je odločal krvni sodnik, prepuščali deželskemu sodišču v radovljiškem gospostvu. Slednje je vsaj od leta 1668 za obravnave blejskih prestopnikov iz našega primera dobivalo celole-tni pavšal. Takšna določila so zaradi mnogih nejasnih razmejitev in pristojnosti povzročala številne spore. Tudi v sodnem procesu, ki je predstavljen v nadaljevanju, je med radovljiškim graščakom Janezom Karlom grofom Thurnom in takratnim blejskim zakupnikom Janezom Andrejem Gallen-felsom zaradi sporov v zvezi z razdelitvijo sodnih pristojnosti morala posredovati deželna oblast. Zbirka prisežnih besedil iz fonda blejskega gospostva, ki obsega sto sedemindevetdeset priseg, danih pred patrimonialnim sodiščem gospostva Bled, ki jih je odkril in leta 1975 objavil arhivist in zgodovinar Peter Ribnikar, še vedno velja za eno najobsežnejših zbirk v slovenskem XII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Jest, Juri Fertßai 4 jeziku, ki jo danes hrani Arhiv Republike Slovenije. Prisege so bile pogosto uporabljene kot eno izmed dokaznih sredstev v sodnih postopkih, na sodišču so bile podane javno, pogosto z nekate-rimi obrednimi elementi. Dne 22. julija 1680 je radovljiški podložnik Jurij Ferčaj, v zadevi uboja tatu Mohorja Hrasta v samoobrambi ali silobranu, podal t.i. očiščevalno prisego, tj. juramentum purgatonis, ki se v sodnih obravnavah pojavlja predvsem v težjih kazenskih zadevah. Arhivsko gradivo o predstavljenem sodnem procesu, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, je dobro ohranjeno, iz glavne oziroma končne sodbe, ki je sledila zapisu prisege, izvemo, da je bil Ferčaj sicer oproščen, zaradi nadaljnjih zaslišanj pa naj bi ostal priprt še štirinajst dni. Prisego je verjetno zapisal Simon Wocheiner, ki je kot blejski uradni pisar deloval več kot trideset let, zadnjič se kot pisar omenja leta 1685. Od 17. stoletja dalje naj bi gospostvo Bled redno zaposlovalo uradnega pisarja, ki naj bi razumel slovenski jezik. Zapis prisege, ki je ohranjen tako v slovenskem, in Crainerischersprah, kot v nemškem jeziku, z značilno strukturo prisežnega obrazca, je vsebinsko sestavljen iz štirih delov. V prvem sta navedena ime in priimek prisegajoče osebe, v drugem ime osebe, ki se ji je prisegalo, običajno Bogu, v tretjem in osrednjem delu je zapisana vsebina prisege in v zadnjem zagovor priseženca. V slednjem so običajno prisotna sklicevanja na posredovanje višje, božje sile v primeru, da prisežnik ne bi govoril resnice. V prisežnem besedilu je v šestih točkah opisan potek dogodkov, ki so vodili do uboja Mohorja Hrasta. Po pričevanju Ferčaja naj bi Hrast šel mimo njegove koče in nosil nekaj v žaklju. Ferčaj naj bi opazil, da v žaklju nosi njegove stvari, ko naj bi ga Hrast napadel s poverkom, nara-mnim drogom za nošenje veder, nakar je prišlo do pretepa. Ferčaj naj bi se bal, da bi Hrast storil kaj hudega njegovi hčeri, ki je bila ta čas v koči, zato naj bi ga pozval, da oba skupaj z domnevno ukradenimi stvarmi odideta do koče, ko naj bi ga Mohor zopet napadel in vanj zalučal kamen, ki je Ferčaja zadel v roko. Zatem naj bi zbežal in Ferčaja ponovno napadel s poverkom. Nazadnje Ferčaj navaja, da ga je jeza tako prevzela, da se ne spomni, kaj je storil Hrastu. Lucija Pečnik Literatura Ribnikar, Peter, Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled (Ljubljana 1976). Škrubej, Katja, Courtroom oaths and patrimonial court in 18th-century Carniola: vestiges of ‚ius proprium‘ and local autonomy (The case of the Estate of Veldes/Bled), Lex localis – Re-vija za lokalno samoupravo (Maribor 2003) 203–228. Škrubej, Katja, Rechtsräume als (Fragestellungs-)Konzept und Versuch einer Rechstraumtypo-logie im Rahmen der slowenischen Rechtsgeschichte, Endpunkte. Und Neuanfänge – Geis-teswissenschaftliche Annäherungen an die Dynamik von Zeitläuften, ur. Sašo Jerše in Kristina Lahl (Köln, Böhlau 2022) 51–65. Vidic, Marko (ur.), Blejski grad – 1000 let prve omembe (Bled 2011). XII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Jest, Juri Fertßai 5 XIII. Extract auß meinen diariis [ Izvleček iz dnevnika Franca Henrika pl. Raigersfelda ] Avtor: Franc Henrik Raigersfeld Kraj: s. l. Datum: Med 9. januarjem in 10. marcem 1725 Hramba: SI AS 730, fasc. 201, str. 102–103 1 XIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Extract auß meinen diariis 2 XIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Extract auß meinen diariis 3 Transkripcija odlomka 1725 jener 14 […] Heüt war ich in der comedie wo ich m[eine] l[iebe] M[aria] das erstenmahl gesehen und zu kennen das glück gehabt. Die begewenheit ist merkwürdig. Ich ware bißhero und fast seit anno 1712 mehrentheils ausser land, folglich hab ich sonderlich die junge welt al hier in mein vaterland nicht gekent. Ich sasse in der zweyten reyhe und die fr[aule] nebst andern frauenzimer in der ersten reyhe. Der b[aro]n Kuschland, mein bald darauf gewordener schwager, sagte mir auf crainerisch, ich solte aufstehen, er wolte mir eine lepa punza zeügen. Ich gieng mit ihm und passirte bey den ersten rang, wo er auch die fraüle observiren machte. Er fragte mich, wie sie mir gefalt. Ich an-twortete ihm, wan mich diese fraule haben wolte, so wäre ich resolviert, sie gleich zu heyrathen. Ach grosser Gott, wir hätte ich mir einbilden können, das du sie mir destiniret hast? […] Komentar Ko je leta 1628 deželni knez Ferdinand II. (1597/98–1637) z izgonom protestantskega plemstva uresničil svoja dolgoletna prizadevanja za rekatolizacijo svojih dežel, je del protestantskih plemi- čev zapustil tudi Kranjsko, kar je ne le številčno oslabilo tamkajšnje plemiške vrste. S tem se je po-nudila priložnost zlasti trgovcem iz severne Italije, ki so se že od konca 16. stoletja priseljevali na Kranjsko ter na podlagi svojega kapitala večali svoj vpliv in si naposled pridobili plemiške nazive. Staremu plemstvu meča se je tako pridružilo plemstvo denarja, ki je v nekaterih primerih izhajalo tudi iz domačega okolja. Ena takih je rodbina Raigersfeld. Njen začetnik je bil Sebastijan (1655– 1732), sprva Janez Boštjan Rakovec, kmečki sin, ki mu je zaradi nadarjenosti uspelo pridobiti uradniško službo, vestno opravljanje le-te pa mu je omogočilo poplemenitenje in sprejem med deželne stanove. S poroko si je razširil socialni krog, v katerem je poskusil trgovati z zemljiško posestjo, a ni bil posebno uspešen. Kljub temu je poskrbel za kakovostno izobrazbo svojega sina Franca Henrika (1697–1760), ki velja za enega vidnejših Kranjcev 18. stoletja. Pri šestindvajsetih letih je vodil prvo državno trgovsko odpravo na Portugalsko, pozneje je imel bleščečo uradniško kariero in srečno družinsko življenje, pridobil je baronski naziv, sploh pa je pomembna njegova pisna zapuščina, zlasti obsežni dnevniki, ki so bogat zgodovinski vir. Sredi avtobiografskega kronikalnega spisa za leta 1697–1732 najdemo izvleček iz njegovega dnevnika, ki zajema prve tri mesece leta 1725, ko je zaradi nestrinjanja z vodstvom zapustil služ- bo v avstrijski Orientalni družbi in se po trinajstih letih vrnil v Ljubljano. Tam je v stanovskem gledališču spoznal svojo bodočo ženo Marijo Ano Erberg (1710–1752). K njej je pristopil na pobudo bodočega svaka, ki ga je bil, napol v kranjščini, povabil, naj gre z njim, da mu pokaže » eine lepa punza«. Franc Henrik se je zaljubil na prvi pogled. Sledilo je dvorjenje, nad katerim so bdeli nezaupljivi sorodniki takrat štirinajstletne Marije Ane. Še konec istega leta jo je zasnubil, marca 1726 je sledila uradna zaroka, čez tri mesece sta bila že poročena. V zakonu, ki je trajal šestindvajset let, mu je rodila dvaindvajset otrok. Njena smrt ga je izredno prizadela, z izgubo pa se je soočil tako, da je v njeno sobo postavil dve krsti, v eni je bil njen mavčni odlitek, oblečen v njeno obleko, v drugi pa je nadaljnjih osem let spal sam. Preživeli so ga štirje sinovi, ki so naredili XIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Extract auß meinen diariis 4 uspešne kariere v vojski, diplomaciji, Cerkvi in upravi. Rodbina je v moški liniji izumrla s Frančevim vnukom Jeffreyjem (1771–1844), ki je bil kontraadmiral v britanski mornarici. Luka Dremelj Objava Luschin-Ebengreuth, Arnold, Die Freiherren von Raigersfeld, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 12 (1931) 27–28. Literatura Štuhec, Marko, »Ah, ljubi Bog, kako bi si bil mogel umišljati, da si mi jo bil namenil!« – Ta vese-li dan ali Raigersfeld se ženi, Gestrinov zbornik, ur. Darja Mihelič (Ljubljana 1999) 203–215. Preinfalk, Miha, Plemiške rodbine na Slovenskem, 17. stoletje (Ljubljana 2014). Kos, Dušan, V službi njenega veličanstva – Politika in elite med Dunajem, Ljubljano in Trstom v zapisih Franca Henrika barona Raigersfelda (1697–1760) (Ljubljana 2022). XIII. er wolte mir [&c.] – Berilo | Extract auß meinen diariis 5 XIV. Endt = Urtl. [ Sodba krvnega sodnika Janeza Adama Menharda v zadevi crimen sodomitiae ] Avtor: Janez Adam Menhard Kraj: Hrastovec Datum: september 1749 Hramba: SI ZAP 9/3, Gospostvo Hrastovec, spisi 1533–1898, šk. 101 1 XIV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Endt = Urtl. 2 XIV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Endt = Urtl. 3 XIV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Endt = Urtl. 4 Transkripcija odlomka Totj dwej bersonj britscho, ta barua s iemenum Beter Wambek, jechouj starostj 60 lot, catholski virj, ino saconskiga stana, ot Swatiga Betra faro roian, jeno bott grat Hrastouez potloschen jno stanouiten, ta trugj s iemenum Anton Gabrouez, 55 lot jegouj starostj, catholski vir jno saconskiga stana, ot Swetiga Betra faro roian, k satnimo je wio per Catharinj Werlitschin offer, moreo savolj niech pregrechj do sasluscheno streifingo prestat drugim ludten k anemo exemplj jeno na richtnj blaz belanj wit, jeno tam jech leben s metschum richtanj wit, podem jech dela jeno glaue moreo na garmatj sasganj wit, jeno podem da pepeu proc timo luftj restresan wit. Woch naweski, woli niech tuscham gnadlu jno milostu. Komentar Deželska sodišča, ki so bila za razliko od ozemeljsko razpršenih zemljiških gospostev in njihovega patrimonialnega sodstva teritorialno sklenjena, so bila kot sodna oblast pristojna za večinsko, podložniško prebivalstvo v zadevah višjega kazenskega sodstva, tj. v težjih kazenskih zadevah. Glede na pristojnosti se je na območju notranjeavstrijskih dežel v začetku zgodnjega novega veka oblikovala ločnica med neprivilegiranimi in privilegiranimi deželskimi sodišči. Slednja so imela lastnega krvnega sodnika in so lahko izvajala krvno sodstvo, medtem ko so morala neprivilegi-rana, ki so sicer imela morišče, za težje kazenske primere krvnega sodnika poklicati od drugod. Takšno je bilo tudi deželsko sodišče s sedežem na gradu Hrastovec na Spodnjem Štajerskem. O vlogi in rabi slovenščine pred višjimi kazenskimi sodišči v času pred sodnimi reformami iz srede 19. stoletja je znanega precej manj v primerjavi s patrimonialnimi sodišči, pristojnimi za lažje kazenske zadeve, za katera se je do danes ohranilo bistveno več gradiva, zlasti prisežnih besedil. Eni izmed največjih zbirk, blejskim sodnim prisegam v slovenskem jeziku, posvečamo posebno poglavje. Najstarejši pravni dokument v slovenskem jeziku iz zgodnjenovoveškega obdobja je nastal na cerkvenem sodišču ljubljanske škofije leta 1675, ki je obravnavalo tožbo dveh zakoncev iz Polho-vega grada. Najstarejša sodba v slovenščini izpred svetnega sodišča pa je sodba iz leta 1749, izre- čena na sodnem procesu zaradi sodomije pred že omenjenim deželskim sodiščem Hrastovec. Bil je to tedaj že drugi sodni proces, držan istemu obdolžencu glede istega kaznivega dejanja, tokrat sicer res z drugim partnerjem. Z vidika narave zločina je sodba edinstvena ne zgolj v slovenskem prostoru, ampak tudi na širšem območju avstrijskih dednih dežel. Besedili v slovenskem jeziku, ki sta zapisani skupaj z nemškim izvirnikom in ju danes hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju, predstavljata razglasitev priznanja krivde obtožencev ( Urgicht) in razglasitev končne sodbe ( Endt = Urtl), transkripcija slednje je na začetku tega poglavja. Tako priznanje kot sodba sta bila zapisana in razglašena v slovenskem jeziku prav gotovo zato, da so ju obsojenca in tisti iz njunega okolja lahko razumeli. Prevajalec obeh besedil ni znan, lahko bi bil pisar hrastovškega deželskega sodišča ali pisar krvnega sodnika. Nemški besedili sta datirani zgolj z mesecem septembrom in letnico 1749, medtem ko je prostor za vpis dneva ostal prazen. Deželsko sodišče Hrastovec je leta 1749 na podlagi obtožbe predajanja moško-moškim spol-nim praksam na smrt obsodilo dva podložnika, šestdesetletnega malega kmeta in vinogradnika XIV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Endt = Urtl. 5 Petra Vombeka in petinpetdesetletnega gostača Antona Gabrovca. Oba sta bila poročena in katoliške vere, iz Viničke vasi v Slovenskih goricah, rojena v župniji sv. Petra. Hrastovško gospostvo, ki je bilo tedaj v posesti grofa Janeza Ernsta Herbersteina, je za vodenje procesa zaradi narave zločina, v okvirih tedanjih sodnih praks opredeljenega kot crimen sodomitiae, tj. sodomitskega zločina, ki je veljal za enega najhujših in je bila zanj zagrožena smrtna kazen, poklicalo spodnje- štajerskega krvnega sodnika, doktorja civilnega in cerkvenega prava Janeza Adama Menharda. Iz sodnih spisov njunega procesa, ki se je pričel konec maja in zaključil 9. junija 1749, izvemo, da sta bila na vasi znana kot pajdaša v nezmernem pijančevanju. Iz vina, ki naj bi jima vselej »omračil um«, pa naj bi po njunem pričevanju izviralo tudi njuno »nečistovanje«. Obtoženca je šele dva meseca po tem, ko sta bila ujeta pri svojem domnevnem inkriminiranem dejanju, pred hrastovškim deželskim sodiščem ovadil sovaščan Jurij Verlič. V sodnem procesu, na katerem so bile zaslišane priče in oba obtoženca, ju je najbolj bremenilo pričevanje Jurijeve matere, sedem-desetletne Katarine Verlič, pri kateri naj bi Gabrovec nazadnje prebival kot gostač in v katere izbi naj bi skupaj z Vombekom, kot pravijo sodni spisi, »gonila nečistovanje«. Pobudnik tega naj bi bil Vombek, ki je bil zaradi enakega dejanja, nečistovanja s svojim hlapcem Tomažem, obsojen že pred dvajsetimi leti, za kar je prestal leto in pol prisilnega dela, medtem ko je bil izrečene denarne kazni nazadnje oproščen. Ker so se vsa pričevanja prič ujemala in ker dejanja, do katerega naj bi prišlo petkrat, nista zanikala, ampak sta svojo sodomijo podrobno opisala in jo priznala, je lahko sodnik Menhard podal obsodilno sodbo. Medem ko se je Vombek, ki se je pred sodiščem zaradi enakega zločina znašel že drugič, skušal braniti s priznanjem, je Gabrovec krivdo sprva zanikal, po priznanju pa je do konca sojenja vztrajal, da sta za dejanje odgovorna vino in Vombek, ki naj bi ga zapeljal v sodomitsko nečistost. Natančen opis sodnega postopka, v katerem je navajal tudi svoje argumente, na katere se je pri predlogu sodbe opiral, in predlog kaznovanja je Menhard naslovil na štajerske politične oblasti v Gradcu in na deželno kneginjo nadvojvodinjo Marijo Terezijo (1740–1780), ki je od-ločala o dokončni kazni pri najhujših zločinih. Glede na takratne pravne norme je presenetljiva njegova utemeljitev razsodbe, v kateri je njuno pijančevanje, brez katerega se pri polni zavesti, kot sta trdila sama, ne bi predajala nečistovanju, opredelil kot olajševalno okoliščino, in ne dodatno bremenitev, zaradi česar je predlagal milejšo kazen od tiste, ki jo je predvideval zakon, tj. izgon iz dežele Štajerske in deset let prisilnega dela. A deželna kneginja Marija Terezija predlogu krvnega sodnika ni sledila in je 4. julija 1749 lastnoročno podpisala ukaz za njuno usmrtitev, kar pa glede na takratne oblastne, pravne in mentalitetne in duhovne okvire ni presenetljivo. V predstavljenem dokumentu, končni sodbi, podani v nemškem in slovenskem jeziku, sta bila obtoženca Peter Vombek in Anton Gabrovec obsojena na smrtno kazen. Usmrčena naj bi bila na morišču deželskega sodišča v Hrastovcu, kjer naj bi bila najprej obglavljena z mečem, njuni glavi sežgani na grmadi, pepel pa naj bi bil raztresen po zraku. Kot je navedeno v sodbi, naj bi kazen, ki ju je doletela, drugim služila kot opomin. Če je bila usmrtitev izvršena, je do nje prišlo konec junija ali v začetku julija 1749, neposredni viri, ki bi o tem poročali, pa niso poznani. Lucija Pečnik XIV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Endt = Urtl. 6 Literatura Golec, Boris, Slovenščina pred kazenskimi sodišči v zgodnjem novem veku, Acta Histriae 24 (2016) 147–176. Jerše, Sašo, In vino crimen sodomitiae – Drugi sodni proces zaradi sodomije pred deželskim so-diščem Hrastovec na Spodnjem Štajerskem leta 1749, Grmade, parade in molk – Prispevki k neheteroseksualni zgodovini na Slovenskem, ur. Brane Mozetič (Ljubljana 2014) 11–20. Zadravec, Dejan, Sodba hrastovškima podložnikoma zaradi homoseksualnosti, Arhivi – Zakladnice spomina, ur. Andrej Nared (Ljubljana, 2014) 376–377. XIV. er wolte mir [&c.] – Berilo | Endt = Urtl. 7 Načela transkripcije I. Načela transkripcije nemških besedil 1. Postavljanje ločil je pragmatično. Besedotvorje sledi viru. Izjema je ločitev besede zu od gla-gola v nedoločniku. 2. Velika začetnica se uporablja za (1.) osebna imena, imena političnih, pravnih in upravnih entitet, vladarske in druge častne naslove ter religiozne entitete, (2.) toponime, (3.) imena mesecev, dni in praznikov, (4.) akademske nazive in označbe za svetnike. 3. Črki a in o se uporabljata v sodobni glasovni rabi. 4. Črki i in u se uporabljata samo kot samoglasnika, črke j, v, w pa le kot soglasniki. Črka u v pomenu črke f se zapiše kot v (na primer bischove). Dvočrkje tz v pomenu črke z se v transkripciji pisanih besedil zapiše kot z. 5. Dvočrkji uu in vu v pomenu črke w se zapišeta kot w. 6. Beseda dz v pomenu das oziroma daß se razreši iz konteksta. 7. Podvojitev soglasnikov (na primer mm, nn, tt) se odpravi. 8. Dopolnitve v besedilu stojijo v oglatih oklepajih. 9. Nenemške besede se zapišejo v kurzivi. 10. Pri tiskanih virih se ohranjajo interpunkcije iz vira (/). 11. Okrajšave so razrešene. er wolte mir [&c.] – Berilo | Načela transkripcije 1 II. Načela transkripcije latinskih besedil 1. Transkripcija sledi naslednjim občim načelom: a. Dolgi in kratki i, ki je v besedilu zapisan kot j (na primer commentarij), se zapiše kot i. b. Zapisani u lahko pomeni ali samoglasnik u ali soglasnik v; če je v samoglasniški rabi, se zapiše u, če je v soglasniški rabi, se zapiše v. c. Ohranjajo se posebnosti poznosrednjeveške latinščine (menjava med d in t, opustitev za- četnic h, podaljšava g v ng, vstavljanje p med m in n, w zamenja vu, ohranjene so nekatere forme iz srednjeveške latinščine). 2. Okrajšave so razrešene, izjema so ligature (&). 3. Lastna imena sledijo zapisu v izvirniku. 4. Velika začetnica se uporablja na začetku povedi, pri lastnih imenih in pridevnikih, ki so vezani na lastna imena, ter pri nomina sacra. 5. Pisanje besed ali skupaj ali narazen sledi izvirniku. Če v izvirniku ni bilo jasno, se sledi sodobni rabi. 6. Interpunkcije so ohranjene. er wolte mir [&c.] – Berilo | Načela transkripcije 2 III. Načela transkripcije slovenskih besedil 1. Transkripcija vobče sledi naslednjim načelom: a) podvojeni soglasniki se odpravijo; b) ohranjene so črke q, x, y; c) črka ſ je v pomenu črke s prečrkovana kot s; d) zapis črke k s črko c ni spremenjen; e) črki i in j ter njuni sklopi so zapisani kot v izvirniku, enako velja za črki u in v; f ) ligature ae, oe, au, ue, ie so zapisane kot v izvirniku; g) zapis zvenečih in nezvenečih soglasnikov p in b, d in t, g in k sledi izvirniku. 2. Sičniki in šumniki so ohranjeni kot v izvirniku. 3. Nadčrkovna znamenja so izpuščena, tudi preglasi. 4. Pri uporabi velike in male začetnice se upoštevajo sodobna pravopisna pravila, upošteva se tudi sodobna interpunkcija. 5. Vse okrajšave so razrešene. 6. Na mestih, kjer so predlogi v izvirniku zapisani skupaj z jedrom besedne zveze, se v prepisu zapišejo narazen (na primer smano > s mano). er wolte mir [&c.] – Berilo | Načela transkripcije 3 Register imen Andreae Jakob Maksimilijan I. Auersperg Marija Terezija Ditrih Hanerik Konrad Herbard Henrik II., nemški cesar Trojan Herberstain Vajkard Janez Ernst Volf Engelbert (I.) Jurij Volf Engelbert (II.) Žiga Hrast Mohor Brenner Martin Hren Tomaž Bullinger Henrik Ivanovič Vasilij III., moskovski veliki knez Dolničar Janez Gregor Jurišič Nikolaj Egk Janez Jožef Erberg Marija Ana Krelj Sebastijan Evgen IV., papež Kristijan II. Oldenburg, danski kralj Kuripečič Benedikt Fašang Krištof Feliks V., protipapež Lamberg Ferčaj Jurij Jakob Jožef Gabrovec Anton Jurij Gallenfels Janez Andrej Žiga Lenkovič Habardanec Ivan Ivan Habsburžani Janez Jožef Ferdinand I. Ludvik II. Jagelonski, ogrski in češki kralj Ferdinand II. Luther Martin Friderik III. Karel II. Mandelc Janez Karel V. Menhard Janez Adam er wolte mir [&c.] – Berilo | Register imen 1 Modest Golia Ludvik Verlič Modruški Krištof Jurij Morhart Ulrich Katarina Višnjegorski Nikolaj V., papež Friderik Nogarola Lenart Žiga Vombek Peter Oporinus Ioannes Vujčik Matija Panizol Karl Welzer Janez Pij II., papež Wocheiner Simon Würtemberški Radics Peter Krištof Raigersfeld Ulrik Franc Henrik Jeffrey Zapolja Ivan Sebastijan (Janez Boštjan Rakovec) Zwingli Ulrik Ravbar Kozma Ruard Viktor Schnepf Erhard Sigismund I. Jagelonski, poljski kralj Singriener Johannes Spaur Janez Tomaž Spindler Krištof Stobej Palmburg Jurij Sulejman I., osmanski sultan Tettau Daniel Textor Urban Thurn Anton Janez Karl Žiga Thurn-Valsassina Ana Marija Trubar Primož Ungnad Ivan (III.) Valvasor Janez Vajkard Vergerij Peter Pavel ml. er wolte mir [&c.] – Berilo | Register imen 2 Avtorji berila pri študiju arhivskega gradiva v Arhivu Slovenije v Ljubljani, z leve proti desni, Luka Dremelj, Sašo Jerše, Klemen Bergant in Lucija Pečnik, 12. oktobra 2023. er wolte mir eine lepa punza zeügen, Tametsi, leukhup, leukhüp [&c.] Berilo za študij paleografije slovenske predmoderne Uredili, izbrane odlomke transkribirali in s spremnimi komentarji opremili: Sašo Jerše, Lucija Pečnik, Klemen Bergant, Luka Dremelj Recenzenta: Marko Štuhec, Luka Vidmar Lektorirala: Anja Muhvič Oblikoval: Žiga Valetič Zgodovinske vire objavljamo s prijaznim dovoljenjem Arhiva Republike Slovenije, Nadškofijskega arhiva Ljubljana, Zgodovinskega Arhiva Ptuj, Narodne in univerzitetne knjižnice in Narodnega muzeja. Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2023 Publikacija je brezplačna. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://ebooks.uni-lj.si/zalozbaul/ DOI: 10.4312/ 9789612972431 To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographies). Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 179450883 ISBN 978-961-297-243-1 (PDF) Document Outline _Hlk152250268 _Hlk152012069 _Hlk152156318 _Hlk152157411