238
Književna poročila.
Sploh  pa  se o zaupanju  do  žene  lahko  obrne  pregovor,  ki pravi, da je pot v pekel  tlakovana z dobrimi  naklepi:  pot po  rogove  pa  z   »zaupanjem".   Brezkončno   zabavno  je,   kako   ženske „bijejo" uprav na to točko: ničesar od  moških   tako  odločno ne zahtevajo kakor zaupanja.   Mene zanima,  čemu  je  ženskam  toliko na tem božjem zaupanju.   Ker ga rabijo v oporo  svoje slabosti v izkušnjavah in proti zalezovanju,  ali ker ga  rabijo,  da ga  potem zlorabijo? Ali ga rabijo torej takorekoč iz altruističnih ali egoističnih razlogov?   No,  nekaj  jih  bo  pač tudi prve sorte,  ki jim je to zaupanje samo dobro defenzivno sredstvo;  ali velika  večina  ga  rabi za ofenzivo.   To je tisto zaupanje v njihovo nepristranost,  molčečnost, diskretnost, solidnost, brez katere bi sodniki, spovedniki, zdravniki, bankirji niti ne mogli vršiti svojih več ali manj vzvišenih služb. Naravni in lahko razumljivi egoizem jih sili,   da se za to zaupanje tudi primerno potegujejo.   Ker vemo, da v filozofskem smislu vsak altruizem izvira iz egoizma, razumemo, da se pri bitjih, pri katerih temeljijo  tudi najplemenitejša dejanja  bolj v delovanju  srca  nego razuma, reducirajo skoro vsa dejanja na egoizem. To   velja seveda tudi za ogromno večino žensk.   Da pri  mondenki izvirajo vsa  dejanja in nehanja že  celo  iz  egoizma v navadnem pomenu besede, to je še bolj naravno.   Ves svet se suče  in obrača edino le okrog njene prevažne osebice,  vsako stvar premeri s svojimi neusmiljeno ostrovidnimi očmi, ali ji je koristna ali ne, ali kaj doprinaša k njeni udobnosti, njeni važnosti, njeni slavi ali ne. In po tem vse presoja. In tista o „otrokih, ki  dobro  stojijo  k  njeni toaleti"   in   o „stilizi-ranem soprogu" ni niti na pol tako banalna, kakor je videti.
(Konec prihodnjič.)
Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko . . . Uredniki: Dr. Jos. Gruden, dr. Jos. Man tu a ni, dr. Gv. Sajovic. Nova vrsta. Let. VIL, zvezek 1. V Ljubljani 1916.
Uredniški konzorcij glasila kranjskega Muzejskega društva se resno trudi, da ohrani naši zgodovinski in prirodopisni vedi tudi v sedanjih ^neprijaznih iazmerah častno mesto in dobro ime. Prvi zvezek novega letnika prinaša na uvodnem mestu zgodovinsko-umetniško študijo V. Steske o cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom (1—29). O postanku cerkve nam pisatelj ne ve povedati ničesar, kajti najstarejša listina iz 1. 1396. govori o njej kot že stoječi cerkvi. V očrt nadaljne njene usode je vpletel avtor poglavje o češčenju sv. Primoža in Felicijana med Slovenci in je skušal rešiti vprašanje, kaj je s svetinjami obeh mučenikov. Podrobni opis zunanj-
Književna poročila.
239
ščine in notranjščine te zanimive gotiške dvoladijske stavbe ponazorujejo številne ilustracije. Iz naše domače umetnosti je posebno omeniti prižnico, ki jo krasi še-stero Mencingerjevih oljnatih slik, izdelanih nenavadno skrbno in z mojstrsko lahkoto. Stenske freske, ki se oklepajo italijanske renesanse, je dovršil Ljubljančan Elias Wolff 1. 1592. V dodatku so objavljene tri latinske listine. Večje zgodovinske važnosti je tretja, ker nam pripoveduje, da je bila cerkev 9. septembra 1492 „iznova posvečena, da se imenuje cerkev sv. Radegunde, da pa je bila prej posvečena sv. Primožu in Felicijanu, ker so se ondi pred turškim vpadom hranile svetinje teh dveh svetnikov, in da so cerkev v prejšnjih časih obiskovale velike trume vernikov". — Ravnateljstvo Idrijskega rudnika nadaljuje z objavo gradiva o tretji okupaciji Idrije po Francozih 1. 1809. (str. 29—39). Ivan Šašelj je na novo nabral par doneskov k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem (80—84). Prof. Kaj. Stra-netzky je opozoril na nekaj jam in požiralnikov okrog Žirov, ki pa še čakajo natančnejšega preiskovalca. — Med prirodopisnimi sestavki je v prvi vrsti omeniti dr. J. Ponebška .nadaljevanje monografije o naših ujedah (39—60). Tokrat je opisal malo uharico, močvirno uharico in deloma še velikega skovika. Bogata navedba literature bo dobrodošel kažipot celo strokovnjaku, kaj šele nestrokovnjaku. Opisi posameznih vrst so zdaj krajši, živahnejši; dobre slike povečujejo njih mikavnost. - Enako nadaljuje prof. Alf. Paul in v lanski Carnioli začeto razpravo »Uber einige fiir Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Stand-orte" (61—72). — Albin Seliš kar je na kratko opisal modropikčastega slepiča, ki je ugotovljen tudi za Kranjsko po edinem eksetnplaru, ki je bil ujet v južni deželah naše monarhije. — Književna poročila o slovenskih in nemških publikacijah ki spadajo po svoji vsebini v okvir Carniole, so prispevali dr. J. Debevec, dr. J. Gruden, ravn. dr. Mantuani, J. Vesenjak in Ferd. Seidl. Običajni »Društveni vestnik" zaključuje obsežni zvezek.                                                 J. Š-r.
Lovrič Božo, Sveto prolječe. Izdanje »Društva hrvatskih književnikov", knj. 36. V Zagrebu, 1915. 8«. 110 str. Broš. 2 K.
Lovričeva »Sveta pomlad" spada med najmočnejšo liriko, kar smo je dobili zadnja leta. To ni cvetka, ki z drobnimi koreninicami rahlo lepi v zemlji, temveč stoji trdno v široko obdelanih tleh ideje in volje in močno poganja v naše ozračje. V prozi pisani uvod nam tolmači naslov knjige.
Nekega poldne je nenadno zavladal silen in topel veter. V svojem besu in neobuzdanosti je porušil vse, kar je bilo slabo, zlomil vse, kar je bilo trhlo. Narasle so vode; a ko se je polegla voda, so povsod ozeleneli lati, oživljali grobove, kitili krove. Nad kulo, napol razrušeno, je plapolala razprana zastava ... Tako je to »sveto proletje". In orač zapara zemljo in poseje močno seme, ki naj nahrani vse pleme, in kovač kuje jatagane, nože in sablje in topuzine za junake, in potniku še oči niso zatajile svetlobe solnca in svobode vetra. Goslar si izdela iz javora gosli in iz grive si splete strune. Ta' goslar posvečuje svoje pesmi vsemu temu, kar želi rasti in se izraziti v borbi, kar išče očiščenja v spopadih; silno in lepo mu je, kar je ustvarjeno za ljubav, ustvarjeno za borbo. Mrzka mu je slabost, ker je vajen, da na njegov mig trepetajo deca in fantje. Čuje veter, kako se pritožuje nad močjo ter jo proklinja, da mu ni dala druga v borbo, da bi poizkusil svojo moč ter je obsojen se biti sam s seboj. Po silnem sinjem morju plovejo njegovi ljudje v modro večnost, da bi osvajali in da bi zopet oživela priča o junaku, ki je blodil deset let po neverni gladini, dokler ni osivel ugledal zopet svojega doma. Proklinja »prodane žene in kupljene misli", pa ženo nerodico, suho kakor mož modrijan, ki