J2haja vsak četrtek
l REDNIStvo IN UPRAVA: . 100 Trst, Ulica Valdirivo 36,
‘elef,
sella
°n 60824. Pošt. pred. (čaji;"3 Postale) Trst 431. Poštni p . ni račun Trst, 13978341 tnina plačana v gotovini
D
N
I
K
Posamezna številka 1.000 lir
NAROČNINA Letna 35.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 40.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SETTIMANALE
ŠT.
1751
TRST - ČETRTEK 13. SEPTEMBRA 1990
LET. XL.
Irti v Helsinkih -ispeh ali neuspeh?
Ued;
Verjetno ima prav tisti komentator marodnih dogodkov, ki je pred dnevi Pisal, da je nedeljsko vrhunsko srečanje Bushem in Gorbačovom nekoliko ra-^.coralo tako izvedence kot preproste Iju-E Vsi so pričakovali in si tudi želeli, da bi Pttelja obeh velesil z enim samim za-^ 771 odpravila zalivsko krizo, zagotovila
ca,
^enost in neodvisnost. Vse to se ni ures-
Ua svetu, kaznovala iraškega napadal-°svobodila talce in vrnila Kuvajtu su-
Na jubilejni Dragi '90
Ivo Jevnikar o stanju Slovencev v Italiji
^čilo
SP tq,
tako da se marsikdo upravičeno
suje, ali je vrhunsko srečanje v H el-
(O	J i Utti. J L/J / lUllJIVO / UL.U/ LJL
‘Uh doseglo uspeh ali neuspeh?
Izkazalo se je torej, da tudi velesili . Uicita čarobne palice, ki bi mogla odpravil 1 takšne ali drugačne težave. Res pa da je p0 koncu spora med Vzhodom in auodom nastalo novo svetovno politično ..^zništvo, ki je trdno odločeno prepre-l> da bi iraški diktator Sadam Husein J~esničil svoj široko zasnovani osvajalni j^crl. Njegova izvedba bi namreč utegni-korenito spremeniti celotni svetovni spodarski red, od česar bi imel ogrom-. škodo ves svet, predvsem pa države ,.etjega sveta in nove demokracije na
zkodu.
Z Bush in Gorbačov sta v Helsinkih sve-p.710 poudarila, da je treba spoštovati mir-JUednarodni red. V tej zvezi velja ome-^ h kako sta se oba državnika obvezala, j si bosta velesili »skupno s prizadetimi
1 /-i-v-« 1_ nT.*y T7_t 7. .	m IX J____
9od tie
va n
zuvami na Bližnjem Vzhodu in tudi dru-Prizadevali, da bi se okrepile varnost-Nere in sprejemali ukrepi za pospešene miru in krepitev stabilnosti«.
S( Velesili odklanjata vojaške posege, a ^ v finski prestolnici jasno opozorili ira-^9a diktatorja, da bosta v skladu z listi-j)e Združenih narodov proučili nove ukre-5 ’ če se bo izkazalo, da Irak nadaljuje frV°j° napadalno in osvajalno politiko, se ^ Qvb da se noče umakniti iz Kuvajta.
ietski predsednik Gorbačov je na ti-bj°vui konferenci zelo jasno povedal, da ^ Uiorebitna iraška vojaška akcija pome-Pravo tragedijo najprej in zlasti za ira-0 ljudstvo.
tem trenutku nihče ne more vedeti, jtšne bodo posledice jasnih opozoril o-$u Velestt- Bo iraški diktator dovzeten za t^la sile iz Kuvajta in mu vrnil suve-^ ost ter neodvisnost? Odgovore na ta tkanju jj0 gai razvoj dogodkov. Že zdajj it .1? jasno, je pred dnevi napisal znani ganski časnikar Arrigo Levi, da sta lic.sfl in Gorbačov postavila pečat na »koa-l]sko, politično-vojaško strategijo, ki je
dalje na 3. strani ■
Letošnja jubilejna Draga se je končala v ne-1 deljo, 2. t.m., z okroglo mizo na temo »Po zlomu J polstoletne diktature v nova slovenska obzorja.« Pri okrogli mizi je sodeloval tudi deželni tajnik : Ssk Ivo Jevnikar, čigar izvajanja predstavljajo odlično analizo sedanjega stanja Slovencev v Italiji. Zato objavljamo njegov poseg v celoti. (Za podnaslove je poskrbelo uredništvo).
Ured.
»Prelomni dogodki, ki jih doživlja glavnina našega naroda, ki živi v mejah Republike Slovenije, so pri nas, pod Italijo, do-J bili precej različne odmeve.
Po eni strani se je že v času slovenske pomladi, ob ljubljanskem procesu in potem ob graditvi političnega pluralizma pokazalo, da so mladi in najmlajši veliko bolj zavedni in navezani na matico, kot bi se zdelo na prvi pogled, ki ga zastirajo vedenjske drže in površinska miselnost večinske družbe, v katero smo vse bolj potopljeni.
Po drugi strani pa slovenska narodna skupnost kot celota ne kaže pretiranih znamenj veselja nad koncem utesnjujočega in nasilnega režima, ki je povedel narod v moralno, družbeno in gospodarsko krizo, krizo, iz katere so iskali izhoda tudi njegovi bolj razsvetljeni predstavniki. Kot da ni zavesti o zgodovinskem pomenu dogodkov, ki smo jim priča in ki se še pripravljajo.
Že na prvi dan letošnje Drage je bil za Slovenijo omenjen tudi cinizem. Dodamo mu lahko, sicer verjetno prirojeno, mazohistično hiperkritičnost in nezaupanje v lastne ljudi, pri čemer imajo demagogije in skrivni pritiski lahko delo.
Predstavniki starih sil in branilci starih interesov so si ustvarili močne postojanke v gospodarstvu in tisku.
Vse to velja ne le za matico, temveč tudi pri nas. Med Slovenci v Italiji poleg tega še niso odpravljene posledice desetletja trajajočega diskriminiranja med našimi ljudmi zaradi ideoloških in političnih razlogov. To je okrnilo marsikatere ustvarjalne in izrazne možnosti in obubožalo vso narodno skupnost.
Dodal pa bi še nekaj posebnih razlogov, zaradi katerih se manjšinska skupnost težko navdušuje. V zgodovini tega stoletja, in še zlasti po zadnji vojni, je doživela razočaranja in šoke, ki bi spravili na kolena še drugačen organizem, kaj šele od 25-letnega uničevanja preizkušeno občestvo.
POLITIKA ASIMILACIJE
Vse do danes je italijanska politika do Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini politika asimilacije, pa naj gre za načrtovano asimilacijo ali pa za tiho asimilacijo, ki je v dobri meri posledica neizpolnjevanja pravnih in moralnih obveznosti.
Maccanicov, vladni osnutek za zaščito Slovencev v Italiji pomeni v sedanji obliki le zamrznitev sadov asimilacije, nikakor pa ni zakon za ovrednotenje, krepitev manjšinske skupnosti. Besedilo še odvzema nekaj že predvidenih pravic, tudi takih, ki smo si jih izborili tudi v praksi. Pod pritiskom Evrope, ki se v svojih institucijah od Evropskega parlamenta do Evropskega sveta in od »pentagonale« do helsinških konferenc načelno izreka za spoštovanje in novo vrednotenje jezikovnih in kulturnih razlik, vsaj nekaj priznava Benečiji. V bistvu pa je v skladu s starimi silnicami: izrinjanje Slovencev iz mest, delitev naselitvenega ozemlja, odrekanje avtonomije tudi na šolskem in podobnih področjih, poniževanje jezika, preziranje družbenogospodarskih opornikov narodnega obstoja.
Te silnice so še kako žive. Samo pogled na narodnopolitično kroniko prav zadnjih dni! Ukinjajo nam šolo, ki jo ščitijo mednarodni dogovori. Občina Trst potrjuje u-pravičenost sklepa, s katerim je pred leti ukinila pravico slovenskih občanov, da se nanjo obračajo v materinščini. V dolinski občini bodo čez nekaj dni odprli prometu odsek hitre ceste, za katerega zaenkrat ni uspelo doseči dvojezičnih oznak in smerokazov. Na deželni upravi leži zakonski osnutek, po katerem naj bi — ob že obstoječih hudih urbanističnih omejitvah — na Krasu ustvarili tak park, ki bi nam dejansko odtujil večji del naselitvenega ozemlja na Tržaškem in deloma Goriškem.
NASA ŽIVLJENJSKA MOC
JE ŠIBKA
Samokritično moramo priznati, da na vse to šibko reagiramo. Kot je bilo v Dragi že rečeno, je tudi naša življenjska moč šibka. V preteklem šolskem letu smo imeli skupno 207 prvošolčkov: 141 na Tržaškem, 57 na Goriškem, 9 v zasebni dvojezični osnovni šoli v Špetru v Benečiji. Včeraj smo tu, na srečanju revij, zvedeli, da bosta usahnili dve tržaški slovenski reviji.
dalje na 5. strani ■
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 16. septembra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 »Pisana žogica« (Franjo Kumer); 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Na počitnice;
12.40 Pihalni orkestri; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Počitniški rendez-vous; 17.00;
Šport in glasba; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
'
■ PONEDELJEK, 17. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika;
8.40 Slovenska lahka glasba; 9.10 France Bevk: »Kajn«, drama; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Slovenski kantavtorji; 12.00 »Morje« — včeraj, danes, jutri; 12.40 Oktet Gallus; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.40 Poročila in deželna kronika; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Teden ruskih skladateljev; 18.00 Aladinova svetilka; 18.30 Znani ansambli; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ TOREK, 18. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Rezija '89; 9.10 »Ukradeni mesec«, (Ludvik Aškenazy-Desanka Kraševec); 10.00 Poročila in pregled tiska;
13.00 Opoldanski radijsik dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kornika; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Teden ruskih skladateljev; 18.00 Najdaljša pot; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SREDA, 19. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 V Evropo in nazaj, manjšinski potopis; 9.10 »Ukradeni mesec« (Ludvik Aškenazy - Desanka Kraševec);
10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Južnoameriška folklora; 12.40 Mešani zbor Milan Pertot iz Barkovelj; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.40 Oblaki so rudeči; 14.00 Poročila in deželna kronika;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Teden ruskih skladateljev; 18.00 Med zemljo in sanjami; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ ČETRTEK, 20. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Ekologija: danes za boljši jutri; 9.10 »Ukradeni mesec« (Ludvik Aškenazy - Desanka Kraševec); 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Dobrodošlo, poletje!; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Teden ruskih skladateljev; 18.00 Jugoslavija 1941-1945; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PETEK, 21. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Poti, zanimivosti in lepote naše dežele; 9.10 »Ukradeni mesec« (Ludvik Aškenazy - Desanka Kraševec);
10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 Goriški Film Videomonitor 1990; 12.40 Akademski pevski zbor Boris Kraigher iz Maribora; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.40 Oblaki so rudeči; 14.00 Poročila in deželna kronika; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Teden ruskih skladateljev; 18.00 Kulturni dogodki; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SOBOTA, 22. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.10 Aleksander Mužina: »Konec ali začetek?« Enodejanka; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Pianistka Neva Merlak, flavtist Giorgio Marcossi, klarinetist Lino Urdan in fagotist Vojko Cesar, violinist Črtomir šiškovič in pianist Igor Lazko, sopranistka Olga Gracelj in harfistka Jasna Corrado-Merlak; 12.00 Poletne razglednice; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 In exilium; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« — Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Odgovorni urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151
Senator Valiani o komunističnih zločinih po vojni
»Dolžni smo odkri
V italijanskem dnevnem in periodičnem tisku ter tudi v nekaterih političnih krogih še vedno široko odmevajo tragični dogodki, v bistvu zločini, ki so bili zagrešeni pred 45 leti, se pravi tik po drugi svetovni vojni v Emiliji in na katere je pred kratkim opozoril bivši partizan in komunistični parlamentarec Otello Montana-ri. Gre za zločine, ki so jih izvršili komunistični partizani in ki so povečini ostali nekaznovani. Kot je razumljivo, so izvajanja bivšega komunističnega senatorja takoj začeli politično izkoriščati predvsem misovski neofašistični veljaki in skušali o-blatiti in razvrednotiti celotno italijansko odporniško gibanje.
Dnevnik Corriere della Sera je pred nekaj dnevi objavil na prvi strani daljši članek dosmrtnega senatorja in zgodovinarja ter enega vodilnih osebnosti italijanskega odporniškega gibanja Lea Valanija. Ta je italijansko odporništvo označil za narodnoosvobodilno vojno zoper nemško nacistično zasedbo. »Fašisti pa so odgovorni — ie napisal Valiani — če je tedaj prišlo tudi do državljanske vojne. Mussolini je namreč pristal na Hitlerjev predlog, naj sestavi svojo vlado, ki jo je ščitila nemška vojska«.
Zgodovinar pravilno ugotavlja, da ie zametek državljanske vojne predstavljalo že fašistično nasilje v letih 1921-22. V tej zvezi omenja fašistične napade na sedeže in ustanove drugih strank, požige in pretepanje političnih nasprotnikov. Opozarja dalje na umor tajnika socialistične stranke Giacoma Matteottija, ki ga ie zaukazal sam tedanji predsednik vlade Mussolini.
Zal pa Leo Valiani niti z besedico ne omenja ogromnega krvavega davka, ki so ga med obema vojnama morali plačali Slovenci in Hrvati iz tedanje Julijske krajine. Pripadniki slovenske in hrvaške manjšine so, kot znano, imeli zaradi fašizma sorazmerno največ žrtev v tedanji Italiji, saj je zloglasno fašistično sodišče dvakrat zasedalo v Trstu in sodilo ter obsodilo slovenske in hrvaške protifašiste (prav letos obhajamo 60-letnico nasilne smrti bazoviških junakov).
Ne moremo si predstavljati, da senat0 Valiani teh dogodkov ne bi poznal, saj h med drugim rojen na Reki in mu je tora gotovo znana narodnostna sestava tarnaj šnje ožje in širše okolice. Se morda tu Valiani strinja z žal razširjenim italij3*1 skim mnenjem, da so naši bojevniki za bodo med obema vojnama bili dejanj »jugoslovanski nacionalisti in iredentisj1 in ne protifašisti kot tisti Italijani (na z° lost maloštevilni), ki so se upirali fašizn1^ Piscu članka v milanskem dnevniku P je treba priznati, da je objektivno in tu_ pošteno analiziral že omenjene tragične 0
godke tik po vojni v Emiliji. Najprej/, ugotovil, da je precej komunistov izvb
■Šilo
mnoge umore iz maščevanja, ki je bilo c sto povsem neupravičeno, in sicer ne sau) v Emiliji. Tako so ravnali, ker so osvoj1 Leninov in Stalinov mit o revolucionarn0 nasilju, po katerem je treba likvidirati v nasprotnike.
Zdaj je prišla na dan zahteva, nadalj je Valiani — naj se vsi komunistični utf1 ri ter uboji pojasnijo. Nekateri v tej
zV*
rti)8
bo-
re-
zi opozarjajo, da je komunistična pa: dala krepak prispevek v dvajsetletnem ju zoper fašizem za časa odporništva ter stavodajne zbornice in ob glasovanju za publiško ustavo. Zaradi vsega tega bi m. rali na te zločine pozabiti. Valiani Pra'0 da smo dolžni odkrivati resnico, »s kat0 pa ne smemo manipulirati niti v protra munistične namene niti v obrambo poj08 vanja, ki ga je izoblikoval Lenin in ga.8s silno uveljavil Stalin, da je komunistk partija drugačna partija, ki ima ved prav«.
Pisec pristavlja, da je bil od vsega četka, zlasti kot član ustavodajne zhor ce, za pomiritev. Prav tako je bil za Pj miritev De Gasperi, ki pa ni povsem usp ker je za njeno izvedbo določil staro bi kracijo, tako da učinki niso bili v mn°$ primerih posrečeni.	M
Zanimiva je še zadnja Valianijeva u» tovitev, da Palmiro Togliatti, ki je bil P
jg4«
k°’
vojni pravosodni minister in je leta poskrbel za amnestijo za italijanske
dalje na 8. stran'1
Ssk na obisku pri ministru Ruplu
Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je v ponedeljek, 10. septembra, s sodelavci sprejel v Ljubljani delegacijo deželnega vodstva Slovenske skupnosti, v kateri so bili deželni tajnik Ivo Jevnikar,
| deželni predsednik Marjan Terpin, deželni I podtajnik Andrej Bratuž, deželni svetovalec Bojan Brezigar in deželni tajnik Mladinske sekcije Ssk Damjan Terpin.
Delegacija se je ministru zahvalila za sprejem in mu čestitala za dosedanjo u-spešno in vitalno vodenje zunanje politike Republike Slovenije. Obširno je predstavila probleme v zvezi z globalnim zaščitnim zakonom, z odnosi med matico in zamejstvom in z odnosi znotraj Furlanije - Julij-i ske krajine, kjer manjšina doživlja nove
Mer
napade na narodnostne pravice (nesp05^. vanje mednarodnih določil o šolskih
efli
d',i-
vodih, predlogi v zvezi s »kraškim P kom« itd.). Govor je bil tudi o 15-letof
zavlačevanju z uvedbo po zakonu pre' ^ denih slovenskih televizijskih sporedoV I pa o vprašanjih v zvezi z vračanj eh1 | guncev in nepremičnin v Istri in Slov skem Primorju.	p
Minister Rupel je delegacijo Slovenj skupnosti seznanil s pripravami na slovensko ustavo. Zagotovil je, da b° m stopal pravice italijanske in madža8-]j manjšine v Sloveniji, da bosta °hra^-svoj dosedanji položaj, obenem pa bo s^. šal zamejskim Slovencem zagotoviti h1 nost sodelovanja v vseh procesih.
ostalo se je deželno
Rejništvo	Ssk
.t V sredo, 5. septembra, je zasedalo v
,abrežini deželno tajništvo Slovenske
uPnosti. Obširna razprava, ki jo je vodil
aJnik Ivo Jevnikar in v katero so posegli
r^aški pokrajinski tajnik Miro Oppelt, de-
e‘ni podtajnik Andrej Bratuž, deželni
etovalec Bojan Brezigar in drugi člani,
bila posvečena predvsem problemu na-
tovanega kraškega parka
Slovenska skupnost ugotavlja, da se
edlogi o zaščiti naravnih značilnosti Kra-
, Postopoma slabšajo, tako da se zdi, kot
a bi hoteli dejansko odtujiti domačemu
ebivalstvu zemljo, na kateri živi, brez
^edvidevanja njegove aktivne vloge in
, načrtovanja posegov za celoviti ra-
I °j omenjenega področja. Ssk zato pred-
da se ponovno premisli predlagani
®eg zaščitenega področja in da se zavr-
1° skrajno omejevalni predlogi, ki po-
„.enijo skorajda razlastitev brez odškod-Pine.
2a Kras je potreben poseben zakon, saj ° ® za edinstveno in gosto naseljeno pod-cJe, ki je poleg tega bivališče slovenske snjšine. Zakon za Kras pa naj predvi-Va tudi določila za njegov družbeni in jjj^Podarski razvoj, ki so bila že večkrat ljubljena. Glede upravljanja parka Ssk . glaša s predlogom, da bi ga upravljala ra§ka gorska skupnost, s ^ar pa zadeva 15. obletnico Osimskih ^Porazumov, je Ssk mnenja, da mora sionska narodnostna skupnost odločno opo-■ hti oblasti in domačo ter mednarodno j^ost na nesprejemljivo dejstvo, da smo QJub jasnim mednarodnim in ustavnim vezam še vedno brez pravičnega zaščit-tle§a zakona. Zato bo dala Slovenska skup-k pobudo za enotno simbolično in učin-s?vito akcijo. Deželno tajništvo je tudi , ‘Snilo, da se pospešijo priprave za nadevanje zbora slovenskih izvoljenih poje v1**1 predstavnikov, katerega prvi del spomladi v Spetru.
Bojan brezigar glede Finančne pomoči ssg
Deželni svetovalec Slovenske skupno-; ! “ojan Brezigar je v torek, 11. t.m., spre-(j Predsednika Slovenskega stalnega gle-'šča prof. Jožeta Pirjevca. Na sestanku va obravnavala pereče finančno stanje slo-p Uskega stalnega gledališča v Trstu. Prof.
^ Bevec je obžaloval dejstvo, da deželna Prava ni ob zadnjem, julijskem dodelje-fondov, upoštevala potreb Sloven-Sj68a stalnega gledališča, medtem ko je o-gledališkim ustanovam v deželi Fur-s Bi Julijski krajini dodelila znatno fi-abno pomoč.
fcf
Slovenija - kolonialna sila ?
(fantapolitična zgodba v času zalivske krize)
Koprsko pristanišče kar vrvi od sil za odhod slovenske vojne mornarice proti Sredozemlju oz. Rdečem morju. V pristanišču je veliko število časnikarjev radiotelevizijskih družb, dnevnikov, sploh domačih in tujih občil, prav tako tudi zamejske slovenske televizijske postaje v Trstu. Dohod do slovenske flote je skoraj težaven, ker ga stražijo veliki odredi vojaške policije in vojne mornarice. V pristanišču čakajo na odhod mogočna letalonosilka Prešeren ter vojne korvete Matija Valjavec, Jovan Vesel-Koseski in Janez Blei-weis. Letalonosilki in celotni vojni mornariški ekspediciji poveljuje admiral Mihelčič, korvetam pa viceadmiral Brvinc. Moštvo in častniki so nedvomno odlično pripravljeni in na vojnih ladjah vlada velik optimizem. Na krovu letalonosilke so lepo razvrščena lovska letala Bled ter veliki vojni helikopterji Bohinj. Spodaj na pomolu so starši, sorodniki in prijatelji slovenskih mornarjev, ki se podajajo na prvo večjo in pomembno misijo v južna morja. Čakajo še prihod najvišjih državnih oblasti za uradni pozdrav in slovo od mornarice. Vojaška godba že napeto pričakuje, da. bo v pozdrav predsedniku in mornarici zaigrala slovensko himno.
In res, v modrih limuzinah s slovensko zastavo, ki jo spremljajo motorji vojaške policije v bleščeči uniformi, že prihajajo naproti pomolu. Množica se radovedno ozi-I ra in že se slišijo prvi aplavzi ob predsedniškem avtomobilu. Predsednik vlade se ' vedro smehlja in maha z roko množici,
| njegova že posivela brada le od daleč spominja na čase, ko je še rad kam prikolesaril. V naslednjih limuzinah (vedno slovenske izdelave, znamke Triglav) so še ministri za obrambo, za vojno mornarico in pod-minister za zunanje zadeve (tudi njegov šef, to je minister, ima že precej sivo brado, morda tudi zaradi stalnih napadov neke manjšine, ki želi destabilizirati Slovenijo ...).
Mogočni akordi slovenske himne pozdravljajo odhajajoče, ki jih čaka »morja široka cesta« ...
svoje valove. Admiral, viceadmiral, častniki, moštvo — vsi so na svojih položajih. Bližajo se peščeni obali sultanata, v katerega so namenjeni in kamor jih je tamkajšnji sultan povabil, da zaščitijo neodvisnost ogrožene državice. Pesek, sonce, vročina, suša — vse to je sicer za slovenske mornarje verjetno novo, vendar so se že doma, posebej na kamnitem in peščenem kraškem svetu dobro izurili in simulirali tudi vojaške operacije v puščavskem o-kolju.
Prihod v pristanišče Abud Abid je že skoraj gotov. Izkrcanje je predvideno za pojutrišnjem.
Medtem je s posebnim vojaškim letalom vrste F-l Martuljek priletel v državico naš kontraadmiral Martelanc, ki ga je slovenska vlada določila za začasnega generalnega guvernerja sultanata.
I Vrvež v pristanišču Abud Abida je čisto afriški, pravzaprav arabski. Vrsta lepo okrašenih in z nosilnicami opremljenih velblodov že čaka slovensko mornariško poveljstvo in generalnega guvernerja. Sultan bo naše poveljstvo sprejel v svojem dvorcu. Poleg velblodov pa je videti tudi vrsto limuzin Triglav in drugih naših vozil, ki so že prej prispela po letalski poti v sultanat. Na pomolih je veliko naših zastav, poleg seveda domačih in prapora OZN. Slovenski visoki častniki so se medtem že popeljali v sultanovo rezidenco. Letalonosilka in korvete so spustile sidra, mornarji pa še vedno čakajo na krovu na skorajšnje izkrcanje.
Generalni guverner Ibn Martel Hanz (kot tu imenujejo našega kontraadmirala), je že izdal prve proglase v slovenskem in v domačem jeziku. Ker ima sultanat zajetne petrolejske vrelce, je generalni guverner v proglasu takoj sklenil podržaviti te dragocene vire energije. Posebne petrolejske ladje, ki so odpotovale iz Pirana, se že bližajo cilju. Te so Petovio, Emona in Ce-leia, ki bodo nedvomno dragoceno gorivo kar se da naglo pripeljale v domovino ...
»Popotnik pride v Afrike puščavo ...« spet lahko s poetom, ki je dal ime tudi naši veliki letalonosilki, nadaljujemo pot dežele... proti jugu. Biblično Rdeče morje je že ■ sprejelo mlado, a močno slovensko floto v!
In tako bi lahko imeli ob bregovih Ljubljanice ministrstvo za prekomorske
Poročevalec (z vojnega ladjevja)
Vrh v Helsinkih - uspeh ali neuspeh?
U nadaljevanje s 1. strani
že postala stvarnost«. »Ta strategija je že zaustavila Sadama Huseina, je že preprečila, da bi njegovi osvajalni načrti ogrožali najprej Bližnji Vzhod in nato morda ves svet; takšno grožnjo pa bi lahko odstranil le velik vojaški poseg. Koalicija je že poskrbela za strateški ščit, ki temelji na ameriški sili, katero izpopolnjuje čedalje večja prisotnost arabskih in zahodnih sil.
Svetovalec Brezigar je obžaloval dej-b da je prišlo do tega in je menil, da ck 0 .tudi pristojni javni organi, ki poraz-lujejo denarne prispevke, kot sta dežel-tr J^Prava in Sklad za Trst upoštevali po-t ® Slovenskega stalnega gledališča. V .smislu se je obvezal, da se bo pri deta a'h organih pozanimal, zakaj je ob ju-
nj porazdeljevanju finančnih podpor, Vse to že zadostuje, da se iraškemu dik-cj.i0. Podprli dejavnosti slovenskega gle- \ tatorju preprečijo nove pustolovščine, za lača.	j	kar	se	je treba zahvaliti tudi ameriško-
sovjetskemu sodelovanju. Vrhunsko zasedanje v Helsinkih — je napisal Arrigo Levi — je vse to potrdilo, kar nikakor ni malenkost«.
V Bosni in Hercegovini so bili v minulih dneh hudi neredi, ki so jih povzročili srbski in črnogorski manifestanti. Se posebej je prišlo do ostrih spopadov v Fo-; či, kjer so se manifestanti v torek, 11. t.m., izbrali pred županstvom in nato, ko jih je policija razgnala, pred avtobusno postajo, i Vzklikali so protihrvaška gesla.
Kako smo obhajali 60-letnico Bazovice
Dne 6. septembra je minilo 60 let, od-' kar so pod streli na bazovski gmajni padli Bidovec, Miloš Marušič in Valenčič, štirje fantje, ki simbolizirajo upor slovenskega primorskega ljudstva proti fašistični Ita-1 liji. Letošnje 60-letnice so se spomnili v raznih oblikah. Na dan obletnice je Odbor za počastitev bazoviških žrtev priredil na pokopališču pri Sveti Ani krajšo spominsko slovesnost. Po položitvi cvetja na grob je v slovenščini in italijanščini spregovoril Odo Kalan. Se isti večer je bila v župni cerkvi v Bazovici maša za štiri junake in za vse, ki so zaradi nasilja izgubili življenje. S petjem sta pri maši sodelovala zbora od Svetega Antona Novega v Trstu,1 ki sta pod vodstvom Edija Raceta nastopila bodisi v moški kot mešani zasedbi. Pred mašo so obudili spomin na dramatične dogodke izpred 60 let na podlagi pričevanj, sledila je štiriglasna deklamacija. Tudi liturgična oprema je bila nabita s simboliko. Na oltarju so gorele štiri rdeče sveče, ovite v trnje, na tleh pa je bila razgrnjena rdeča preproga, kar naj bi ponazarjalo mučeniško smrt. Spominska proslava se je nadaljevala po maši z deklamacijo pesmi Ljubke Šorli, ki jo je podala bazovska mladina. Priložnostno misel je podal prof. Zorko Harej. Govornik je najprej v strnjeni obliki prikazal zgodovinsko ozadje tistih tragičnih dogodkov in poudaril, kako je fašizem stopnjeval nasilje proti Slovencem. Proti nasilju so nastopili Miloš, Marušič, Valenčič in Bidovec ter so se pri tem izogibali človeških žrtev, svoje akcije so naperili proti dejavnikom potujčevanja, je dejal Harej. V nadaljevanju je govornik razčlenil tudi vprašanje upravičenega upora proti oblasti, ki ubija duha in telo kakega naroda. Taka vstaja je upravičena tudi v krščanski morali, je dejal Harej, saj četrta zapoved narekuje spoštovanje do očeta in matere in torej tudi do širše človekove družine, naroda.
SVEČANOST V KRANJU
V četrtek, 7. t. m., je bila spominska svečanost v Prešernovem gaju v Kranju, kjer so primorski begunci že na začetku tridesetih let postavili spomenik Valdimi-ru Gortanu in štirim fantom, ki so padli na bazovski gmajni. Kljub slabemu vremenu se je ob spomeniku zbralo lepo število domačinov, ob njih pa so bili tudi zastopniki iz naših krajev. Med njimi so bili kranjski župan Gros, deželni svetovalec Slovenske skupnosti Brezigar in drugi javni delavci. Pred spomenikom je zapel oktet »Klas« iz Predoslja pri Kranju, Milan Gregorc je nato recitiral dve pesmi. Govor je imel Ivan Škerjanec iz Izole, ki je padle bojevnike osebno poznal in z njimi tudi sodeloval. V imenu Odbora za proslavo bazoviških junakov iz Trsta je spregovoril dr. Benedetič, ki se je zavzel za vsestransko prenovo slovenske družbe v zvestobi izročilu bazoviških junakov.
NA BAZOVSKI GMAJNI
Osrednja spominska slovesnost pa je bila v nedeljo, 9. t.m., pred spomenikom na bazovski gmajni.
Njihov spomin je s svojo prisotnostjo ob spomeniku počastila velika množica.
Prisotni so bili vidni kulturni, gospodarski in družbeno-politični delavci ter predstavniki raznih občinskih uprav ter delegacije borčevskih organizacij. Slovesnosti se je udeležila tudi delegacija občine Kranj, kjer je bil leta 1930 postavljen prvi spomenik Bazoviškim junakom. Slovensko vlado pa je zastopal minister za šolstvo Peter Vencelj.
Na slovesnosti je nekaj priložnostnih pesmi zapel moški pevski zbor Vasilij Mirk s Proseka-Kontovela, častno stražo ob spomeniku pa so sestavljali pripadniki skavtske in taborniške organizacije. Po polaganju vencev je spregovorila goriška pesnica Ljubka Šorli, ki jo je predsednik pripravljalnega odbora za počastitev Bazoviških junakov, doktor Benedetič, označil za mučenico fašističnega nasilja in vdovo glasbenika Lojzeta Bratuža, žrtve škvadristov. Sorlijeva je uvodoma recitirala pesem, ki jo je napisala tistega daljnega leta, ko so bili usmrčeni štirje junaki. Obudila je spomine na tragične dneve, ko je novica o nasilni smrti pretresla slovensko ljudstvo na Primorskem. Poudarila je nato potrebo po zvestobi idealom narodne zavesti in jezika ter na koncu svoj govor zaključila z naslednjimi besedami: »previsoka je bila cena, ki jo je narod plačal, da bi na preteklost smeli pozabiti! Bili smo obsojeni na smrt, a smo hoteli živeti. Klic bazoviških junakov in vseh, ki so padli za svobodo, za narodne in krščanske vrednote, je prošnja in opomin prihodnjim rodovom, predvsem pa nam, ki smo dediči njihove bogate zapuščine, odkupljene s krvjo; in klic mrtvih je svet. Ne preslišimo ga.«
Sledil je govor senatorja Stojana Spetiča, ki je uvodoma poudaril, da so bili cilji, za katere so padli »bazovski junaki«, cilji narodne svobode in enakopravnosti in
da so to vrednote, za katere se borimo k di danes. V takih težkih pogojih, je deja Spetič, potrebuje manjšina predvsem ver vase, potrebna ji je sloga v boju za jase cilj, to je dosego pravičnega zaščitnega za kona, ki naj mogoči narodno enakopr3' nost in kulturo sožitja. Za dosego tega cl lja potrebujemo podporo matičnega narl? da, je poudaril Spetič, in istočasno dodjj’ da manjšini pripada zadnja beseda gl® svoje zaščite. Pri tem je še dodal, da b° italijansko državo, katere republiška us va temelji na vrednotah osvoboditve^ ja no osramotili na mednarodni ravni, če tudi ta zakonodajna doba šla mimo, ne j bi prišlo do odobritve zaščitnega zakof1' ki bi vsem Slovencem od Kanalske dol'
| do Miljskih hribov zagotavljal pravice, z katere se je Italija obvezala tudi na me | narodni ravni.
Sledil mu je mladi književnik M11?. Košuta, ki je že uvodoma napovedal, da njegov govor nekoliko neobičajen. Svoj P (seg si je zamislil kot domnevni in faI1 ^ ' zijski pogovor s štirimi junaki, ki so Pa
za ves
li v Bazovici, da bi jih priklical v
bi'e
prisotnim. Misli, ki jih je izražal, so ! žalostne in pesimistične. Ugotavljal je, Italija ne spoštuje pravic manjšine, štnJ | juanki pa naj bi po njegovih besedah malodušni tudi zaradi trenutne družbe"^, politične konjunkture v Sloveniji, zaf^0. domnevne ideološke manipulacije z • vino, ki jo skušajo nove razmere vsi'1 Na nekatera izvajanja mladega goV°r nika odgovarja — čeprav nehote Jevnikar na začetku svojega posega v i gi (glej 1. stran N L). Bazovska gmajna vs£ ! kakor ni in ne more biti kraj za takS besedne ekshibicije, ki med drugim ruS'J temelje prepotrebnega manjšinskega sk"r nega nastopanja.
I v" pr"
Bogati in zanimivi Kmetijski dnevi v Boljuncu
Kmetijski dnevi, ki jih od 14. do 17. septembra prirejajo vse občine v tržaški pokrajini ob gledališču »Prešeren« v Boljuncu, predstavljajo velik izziv za domače kmetijstvo, a istočasno tudi lep uspeh, saj so prireditelji poskrbeli za celo vrsto okroglih miz in razstav, ki ovrednotijo tržaško kmetijstvo. Organizatorji so hoteli istočasno opozoriti širšo javnost na pomen.! ki ga ima obdelovanje zemlje za zaščito i okolja, ter vlogo, ki jo ima podeželje v od-j nosu do velikih mestnih naselbin.
V tem smislu bo že prva okrogla miza, še pred uradnim začetkom letošnjih kmetijskih dnevov v petek, 14. t.m., posvečena vprašanju »razvoja kmetijskih dejavnosti v okviru načrta za zaščito in ovrednotenje tržaškega Krasa«, se pravi, da bodo vzeli v pretres novi deželni zakon o kraških parkih.
Sobotna okrogla miza bo posvečena razvoju pridelovanja oljk na Tržaškem. Posvet so priredili v sodelovanju z deželno ustanovo za razvoj kmetijstva ERSA. Sodelovali bodo priznani strokovnjaki, ki bo-
do skušali analizirati možnosti razvoja kulture v naših krajih. Za nedeljo, 16-	^
so organizatorji napovedali konferenco temo: Odnosi med urbanimi in kmetij8 ^ mi področji, kakšna je vloga kmetij stva obrobnih območjih. Poleg domačih izved cev bodo sodelovali tudi gostje iz Avstr'1 Pomembnejši dogodek bo v ponedeljek-zaključni dan Kmetijskih dnevov, ko ^ srečanje med kmetovalci in lastniki J nih lokalov s pokušnjo pristnih Pr°l7'.nl-dov in pridelkov, ki naj bi jih trgovl jestvin in predvsem gostilne ter restav cije ovrednotile.	^
Poleg teh prireditev pa je skupina kUj dih arhitektov in tehnikov SINTAGMA’ ^ si je prevzela celotno organizacijsko materialno delo za ureditev prostorov, L skrbela za lepo urejena razstavišča, kJ bodo na ogled najrazličnejši pridelki, ^ no orodje in manjši stroji. Priredili Pa „jii do tudi razstavo goveje živine in živali. Poskrbeli so za veselo razpoloZ® -ji ob zvokih ansambla in drugih zabav! točk ter pijačo in jedačo.
Novice
V Celovcu bo z letošnjim novim šol-sKim letom začela delovati Dvojezična trgovska akademija. Prvotno je bilo določe-?;0> da bo nova srednja šola imela naziv r§ovska akademija za Slovence. Odloku 2veznega šolskega ministra se je uprl ko-r°ški deželni glavar Haider (svobodnjak), Po pogajanjih na Dunaju pa je bilo sklenjeno, da se bo šola imenovala Dvojezična ,rgovska akademija. Zaradi stališča, ki ga zavzel deželni glavar Haider, je slo-onska vlada odpovedala njegov obisk v jubljani. Za ustanovitev nove slovenske Srednje šole na Koroškem ima največ za-US državni poslanec Karel Smolle.
Na državnozborskih volitvah, ki bodo Avstriji 7. oktobra, Koroška enotna lista ® bo nastopila s samostojno kandidaturo, ^-oroška enotna lista je tudi izstopila iz ko-°ske Zelene alternative. Sodelovanje med r°foško enotno listo in Zelenimi se je zabelo iej-a X979. Višek sodelovanja je bil do-ezen pred štirimi leti, ko je bil v dunajski Parlament izvoljen predsednik Koroške e-otne liste Karel Smolle. Ker narodne . anjšine v Avstriji tega mandata ne bodo , ele več, se je Koroška enotna lista od-za izstop.
Ivo Mkar o stanju Slovencev v Italiii
'°čila
, Predsednik jugoslovanske zvezne vla-® Markovič je v torek, 11. t.m., prišel na a?isk v Slovenijo. Srečal se je s predsed-Pjkom Kučanom in nato s predsednikom ade Peterletom ter drugimi člani sionske vlade. Sestanek so posvetili gospodki problematiki, tečaju dinarja, ki je dcenjen in tudi vprašanju odnosov med .lovenijo in Jugoslavijo. Slovenska vlada ? Namreč v ponedeljek, 10. t.m., razprav-
!i'pa 0 konfederaciji. Markoviču so pojasni slovenske poglede.
V nedeljo, 16. t. m., se bodo v cerkvi a Pepentabru začeli letošnji Glasbeni poldnevi stare in sodobne glasbe, ki jih Jdja znana tržaška komorna skupina a|lus Consort ob sodelovanju Radia Trst . in tržaške pokrajinske uprave. Na pr-6rti koncertu bo nastopil znani slovenski ^ganist in čembalist Milko Bizjak. Na dbalu bo izvajal skladbe slovenskih in j.^nimnih skladateljev 18. stoletja, ki so a odkrili v arhivih dežele Kranjske. V sedeljo, 23.9., pa bo skupina Gallus Con-izvajala skladbe iz furlanskih glasbe-Jb arhivov 18. stoletja. »Viola da gamba °zi stoletja« bo tema koncerta, ki je napovedan za 30. septembra, medtem ko bo C oktobra nastopila poljska komorna vo-aina skupina, ki bo izvajala spored na te-»Glasbeno romanje v Santiago de Oftipostel
la«.
-o—
U Odstavljena pakistanska ministrska j^edsednica Benazir Bhutto se bo morala • a8ovarjati pred posebnim sodiščem, ki ga A Ustanovila začasna vojaška vlada. Ob-J ■ 2ona je korupcije in da je podpirala svo-svetovalca, ki da se je denarno oko-lstil pri izvajanju energetskega načrta.
[3 nadaljevanje iz strani 1
Čut ogroženosti se pri mnogih prenaša tudi na vprašanje odnosov med Italijo in Slovenijo. Eno merilo dobre volje je že odnos do Slovencev v Italiji. Tu ne more biti noben izgovor zatrjevanje, da bo odslej drugače, češ da manjšina ni več potencialna komunistična peta kolona, saj se odnos do marksističnih in nemarksističnih Slovencev v bistvu ni razlikoval; ker so se in se teptajo človekove pravice; ker veljajo ves povojni čas za »slavocomuniste« tudi duhovniki v Benečiji in ker se, obratno, na primer tudi v doslej komunističnih Miljah ni cedil med za slovenske levičarje.
Radi bi slišali še kako ugledno zagotovilo, da si želi Italija »zdravega sosedstva« s Slovenijo, kot je ta odnos imenoval slovenski ministrski predsednik Peterle, saj si zunanji minister Rupel ni izmislil razlogov za zaskrbljenost.
Tu je še psihološka potreba nekaterih po močni in veliki matični državi ter po mitih iz preteklosti. A kdor to propagira, povečuje razdaljo v čustvovanju med glavnino in zamejstvom.
Tak primer je narodna sprava. Kot se je treba točno zavedati razlik med vojnimi dogodki v osrednji Sloveniji in na Primorskem ali Štajerskem, pa tudi razlik, recimo, med Krasom in Vipavsko, saj bi naša zgodovina ne bila tako tragična, ko bi bila črno-bela, tako tudi ni mogoče presojati vseslovenskega čutenja iz krajevne perspektive, ob tem pa pozabljati, da so bili tudi tu krvavi in krivični dogodki in pa da po vojni totalitarni sistem ni razlikoval med preteklimi razlikami.
NE OPRAVIČUJEMO ZADRŽANOSTI
Če sem navedel nekaj razlogov za določeno zadržanost v tem delu zamejstva, je nočem s tem opravičevati, saj je lep del manjšine izrazil veliko podporo mladi slovenski demokraciji. Hotel sem povedati, da se bodo pozitivne spremembe čutile dolgoročno, a da je treba zanje tudi delati.
Slovenci v Italiji želimo biti živ, enakopraven, ustvarjalen del slovenskega naroda, obenem pa bistven del tukajšnje mešane družbe in — ne most, temveč graditelj mostov med Slovenci in Italijani.
Za vse to so potrebni primerni pogoji, ni dovolj dobra volja zatirane, ogrožene, razdvojene skupnosti.
Že v starih, predvojnih programih je bilo zapisano, da mora imeti glavnina slovenskega naroda toliko samostojnosti, samobitnosti, svobode, ustvarjalnosti, družbene pravičnosti in gospodarske uspešnosti, da bo privlačna sila za vse ostale dele naroda.
To se zdaj, sredi velikih težav, ob tako težki dediščini, uresničuje. Ugledna in u-spešna matica bo krepila samozavest, kot je demokratizacija že poživila zdomstvo. Izgrajevanje vsestranskega skupnega slovenskega prostora brez ideoloških razlikovanj in zapostavljanj bo še bolj sprostilo ustvarjalnost in čut povezanosti.
Res je, da je narod naveličan Kardeljevih eksperimentiranj, vendar moramo u-pravičeno pričakovati, da bo novo vodstvo utiralo izvirno pot v času epohalnih spre-
memb. Tako zaokrožena skupnost smo, da je lahko res vsaka oseba upoštevana, »država po meri človeka«, je dejal včeraj dr. Inzko, a tudi tako majhni, da ne smemo razprodati svoje zemlje ali se pustiti kolonizirati tujemu gospodarstvu, pa čeprav pod plaščem Evrope. In zavedati se moramo, da je za naš obstoj bistven tudi etični element. Brez vrednot, brez gojenja tudi duhovnih dobrin, kjer smo konkurenčni, a so lahko neomejene, in torej nekon-fliktualne, težko obstanemo.
ZA NOVE ODNOSE Z ZAMEJSTVOM
Oblasti v matici pa morajo tudi udejanjiti nove odnose z zamejstvom in zdomstvom na podlagi državnega in narodnega principa, kot so same napovedale, torej odpraviti zapostavljenost, uravnovestiti moralno in gmotno pomoč, omogočiti res skupni slovenski prostor.
Če naj naša skupnost v novem obdobju odigra novo vlogo v tem prostoru, pa morata tudi italijanska država in družba bistveno spremeniti odnos do nje. Samo tako bo narodna pripadnost samoumevna in normalna, samo tako bodo stiki neobremenjeni, samo tako se bo sprostila tista energija, ki jo odjedata čut ogroženosti in boj za obstoj.
A velike, bistvene naloge čakajo nas, ki smo del te narodne skupnosti. Med nami je treba uresničiti enakopravnost, demokracijo in dialog, pa tudi spravo — ne toliko zaradi vojnih dogodkov, kolikor zaradi povojnih let. Ob takih pogojih bo tudi lažja večja enotnost.
Povečati pa moramo tudi svojo samozavest in odločnost. Prenehati moramo z miselno in politično asimilacijo in se zavedati, da nam nihče ničesar ne bo daroval, če se ne bomo sami angažirali.«
MARJANSKA PROCESIJA
NA OPČINAH
Nedeljsko sončno popoldne je zbralo na Opčinah veliko množico vernikov, ki so se udeležili tradicionalnega, letos že 42. Marjanskega shoda. Pobožnost je tokrat vodil tržaški škof msgr. Bellomi, začela pa se je v openski cerkvi, od koder je šla po vasi procesija, v kateri so bili ob ostalih vernikih še posebej lepo vidni skavti, ki so med drugim nosili kip fatimske Matere božje, in številne narodne noše. Na prostem za cerkvijo je nato bila maša. Tržaški škof je svojo homilijo posvetil potrebi, da vsi ljudje delajo za mir in spravo po načelu ljubezni, ki naj bi bila vodilo za vsa dejanja. Msgr. Bellomi pa je istočasno tudi napovedal, da se tržaška cerkev pripravlja na versko zborovanje za slovenske vernike v škofiji in da so v teku še zadnje priprave, za ta pomemben dogodek na Tržaškem.
Skavti, ki so se udeležili procesije, pa so se zbrali na Opčinah tudi na prvem srečanju po poletnih taborih. Za izvidnike in vodnice je bila to priložnost, da je vodstvo taborov nagradilo najboljše vode, drugi pa so obujali spomine na minula taborjenja. Na srečanju jih je obiskal tudi slovenski minister za šolstvo Vencelj, ki jih je spodbudno nagovoril.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Rodna Gruda o Slovencih leta 1922
Slovenci v tujini so pred kratkim prejeli po] pošti zadnjo dvojno številko mesečnika Rodna Gruda, ki izhaja v Ljubljani pri Izseljenski matici. V tem počitniškem obdobju je uredništvo izdalo dvojno številko 8/9 za meseca avgust in september. Revija objavlja .vrsto člankov o najpomembnejših dogodkih, do katerih je prišlo v zadnjem času na prizorišču matične domovine Slovenije. V celoti je objavljeno besedilo deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije. Barvna fotografska reportaža živo priča o poteku letošnjega »Srečanja v moji deželi«, prireditvi, namenjeni Slovencem po svetu, ki je potekala v Dolenjskih Toplicah, nekaj člankov pa je posvečenih spominski spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu. Tisti izseljenci, ki so sicer slovenskega porekla, a ne obvladajo več materinega jezika, pa si lahko nekaj najpomembnejših podatkov o dogajanju v matici preberejo na straneh, napisanih v angleškem ali španskem jeziku. Med temi članki velja še posebej omeniti pogovor s predsednikom nove slovenske vlade Lojzetom Peterletom.
Janko Moder je za to zadnjo številko Rodne grude napisal razmišljanje o pravicah materin-ščin po letu 1992. To leto je predvideno kot zgodovinski mejnik, pravi avtor članka in novi, pluralistični, demokratski razvoj Slovenije je tako rekoč referendumsko izpričal zavzemanje za to novo Evropo in za vstop Slovencev vanjo. Moder se ob tem sprašuje, kaj se obeta Slovencem v novih razmerah, kako bo s slovenskim narodom, njegovo zemljo in jezikom. Izkušnje so pokazale, da kljub demokratičnim načelom o enakih pravicah in dolžnostih v praksi vselej in povsod zmaguje beseda močnejšega in številnejšega. Tako so tudi pri snovanju nove Evrope po letu 1992 zmagovale in zmagujejo ideje gospodarsko močnejših in po prebivalstvu številnejših držav, opozarja avtor članka. V Evropi pa tako rekoč ni države, ki bi bila narodnostno in jezikovno enotna. Vsaka država, ki v svojih mejah zapira po več narodnostnih in jezikovnih enot, pa je znala in zna zlepa ali tudi zgrda doseči, da so težnje in demokratične pravice manjših enot potlačene ali izigrane. Samo v nekaterih izjemnih primerih so bila ta vprašanja bolj ali manj zadovoljivo rešena, nadaljuje avtor. Ce se hoče Evropa ’92 zadovoljivo približati notranjemu umirjenju in odpravi napetosti, pa bodo morale biti v njej pravično soupoštevane tudi pravice manjšin in materinščin, poudarja Janko Moder. Samo tako bomo Slovenci in vsi ostali manjšinski narodi lahko videli v združeni Evropi napredek in korak k izboljšanju dosedanjih razmer. Državne meje bodo lahko v tem primeru
še ostale v bolj ali manj ostri obliki, vendar bo v Združeni Evropi 1992 združena tudi slovenska narodnostna skupnost, zdaj razdeljena na Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Le tedaj bo Slovenija privabila nazaj marsikaterega rojaka iz tujine, pravi še avtor in zaključuje z mislijo, da se zedinjena Slovenija 1992 lahko uresniči samo z notranjo avtonomijo celotne slovenske skupnosti ne glede na državne meje.
Obširen članek v zadnji številki Rodne Grude je posvečen veliki antološki razstavi v Gradišču ob Soči ob 100-letnici rojstva velikega go-riškega slikarja in karikaturista Luiža Spazzapa-na, ki ga Italijani prištevajo med največje u-metnike tega stoletja. V rubriki Odmevi naj o-menimo še prispevek Marijana Stolfeja, Slovenca iz Avstralije, ki izraža nekaj svojih misli o najnovejših premikih v matici. »Svojo domovino Slovenijo ljubim še bolj kot prej, čeravno že dolgo živim v tujini. Zdaj imam dve domovini, eno sem zapustil, drugo sem si na novo pridobil,« piše Štolfe. Sedaj je ponovno mogoče govoriti o svobodni, samostojni, neodvisni Sloveniji, trdi še avtor in opozarja, da bomo ta cilj dosegli le, če bomo enotni vsi, vse slovenske pokrajine, in če bomo sodelovali tudi z vsemi Slovenci zunaj meja današnje RS. Pri tem pa je najpomembnejši mir, miroljuben način za reševanje vseh sporov.
H J
PREŠERNOVE POEZIJE V JAPONŠČINI
Prof. Janko Moder poroča v Književnih listih (6. sept. 1990), da je pred kratkim izšel prevod petnajstih Prešernovih pesmi v japonščino. Pesmi je prevedel Nobuaki Omori, docent na tehniški visoki šoli. V spremnem pismu J. Modru je med drugim zapisal: »Gospodu prof. Yukiju Miu-ri (ta je že leta 1970 prevedel v japonski jezik Bevkovi povesti Grivarjevi otroci in Pastirci) so odpovedale oči, pa je meni zaupal prevajanje Prešernovih pesmi. Prebiral sem nemške in angleške prevode, ki ste mi jih poslali. Zame so zelo težki. Priloženo pošiljam naš zbornik, raziskovalna poročila in pet posebnih odtisov, lipam, da bo moj prevod lahko kaj prispeval k prijateljskim stikom med Jugoslavijo in Japonsko.«
(s + r)
V Sloveniji je bilo v tem letu že 118 večjih gozdnih požarov. V vsej Jugoslaviji pa 1364 gozdnih požarov, ki so zajeli več kot 43 tisoč hektarov gozda.
Ob smrti Jožeta Javorško
»A le poete, qui connait Vart d’amitie« (P°e® ki pozna umetnost prijateljstva), se glasi P°s tilo v Javorškovi francoski knjigi »La mem°^1 dangereuse«, ki je veljalo meni.
Avtor je zdaj že pokojen, od najinega razfl1 banega prijateljstva pa bom ohranil spomin, * nikakor ni nevaren, temveč primerno vzneiult Ijiv in drag.
Jože Javoršek je poleg občudovanja in vanja francoske kulture, še posebej pa te rature v vsej njeni dimenziji, ljubil predv svoj jezik, materini, v katerega je znal mojs^ sko preliti svojo blagost in plemenitost, n&* drzen bes, žalitve in ljubezen, skratka, poslu1* val se je magičnega sredstva slovenske besed* da se nam razgali in da razgalja, da obsoja !,! da trmoglavi svoja stališča.
Osebno sem ga spoznal v dobi njegovega višjega vzpona, v času intenzivne esejistike »Nevarnih razmerij«. Postal mi je dragocen ^ metniški svetovalec, strog analitik mojih del lf' spremljevalec mojega ustvarjanja. Spoznal seti1 ga v bojni in odbojni sli. Pojmoval je slovensb10 na čisto svojski način, daleč od uradnega nam1' navanja narodove usode, morda tudi hote nsrC zumljen. Mučile so ga sence preteklosti in ni^
DOM MANGART
ŽARNICE — KANALSKA DOLINA tel. 0428/63173
Primerno izhodišče za izlete v tn dežele in pet dolin.
Nova uprava nudi za julij in septenv ber enotedenski polpenzion za 234 tisoč lir.
Katoliška knjigarna - Gorica
Z NOVO UPRAVO SLOVIMPEX
nudi odjemalcem vse, kar učenci in dijaki potrebujejo za šolo; ima bogato izbiro pisarniških potrebščin; ima na razpolago naj novejše slovenske knjige; je bogato založena z devocionalijami in vsemi nabožnimi predmeti.
Gorica, Travnik, 25 — Tel. 0481/84407
veličina, vendar je vsakega domoljuba iskreč spoštoval in ga cenil. Ceniti je znal tudi svoi1 »sovražnike«, npr. Zupana in Kermavnerja; mu sem bil sam priča.
st
Posebno poglavje v njegovem življenja j predstavljali otroci. Po samomoru edinca ^ zbral toliko človeškega poguma, da je prizU. življenje še dvema fantoma, ki sta ob njep0^ prezgodnji smrti še rosno mlada.
Kratek spominski utrinek o njegovi nepT^ vidljivosti.
Pred leti mi je neki tržaški razumnik (ta v.
poznal pokojnikove bolestne navezanosti na
prt
morsko) rekel, da ni higiensko izgovarjati Jat1
i °jt
škovega imena v njegovi prisotnosti. Mesec $ zatem me je Jože obiskal in v Trstu kupil ^ ^ žico s križcem za krstno darilo velikolašk
ht>
novorojenčku, kateremu naj bi sam šel za " tra. »Seveda, obljubil sem to staršema, če ohranita še tretjega otroka. Preprečil sem splav. Brez otrok pa ni naroda«, so bile nje" ve besede.
Ob njegovi smrti se mi prepletajo najbolj 11 sprotujoče si misli, ena od teh je, da je od ^ na oni svet nedorečen. Morda je bila njeQ° včasih nerazumljiva drža le samoobramba. V , da je to držo poskušala razumeti le peščica ™ govih prijateljev. In tem je prezgodaj zmanP Tudi meni.
Aleksij Pregare
Aleksij Pregare
Ob rob openske seje Svetovnega slovenskega kongresa
balk;
Naš boj za obstanek v žrelu srednjeevropsko- j skemu dvigu, in žigosal tiste, ki jim je bilo slovenstvo velikokrat samo poklic in dobiček. Značilen navedek.
anskega vulkana, zamudni boj naših nena-
tavnih povezovanj in odvisnosti v preteklosti, °ramo jemati danes kot usodno opozorilo, da 2 narodom ne smemo več igrati in da dopu-Scarno čim manj igračkanja z nami. Predvsem S1 moramo izbrati igrače za ustvarjalno na-
igro. Nobenih ideoloških pelušev in ne
Pa
todtio
šivalnic, pri katerih se pri vsakem krogu kdo '2SUbi ali samozadovoljno obtiči v varljivem ko-<u> že izgubljen za naslednji krog in pa skre-5atl s soigralci. Igra, radoživa in ustvarjalna, na Clstini torej.
Zato nam je potreben zemljevid. Na njem aai bodo označene vse reke, vsi hudourniki in 'r°tki Pežlj
potočki. Na tem zemljevidu moramo potr-Jivo obkrožiti porečja in sotočja in jih krep-10 Usmerjati do naravnih izhodišč, do skupnega Ustia, do morja, ki nam ponuja nemir. Ta ne-I11’r Pa je porok za nenehno presnavljanje. Na Obrežjih moramo zgraditi sidrišča, z živopisani-Plovili, urejenimi navezami za jadrnice in bopelerje, za katere niso predvidene trhle in ^perele vrvi; granitne pomole, ki bodo omo-
§°čili uravnovešati plimo in oseko slovenstva in
kr
'atUor bomo lahko zapluli brez carinskih daja-2a svoje prepričanje. Prosta cona za narod-'dejo, prosta cona za dotok duhovnih in tvar-bogastev. Ustvariti moramo hidrološki sistem Jvečje učinkovitosti, pripraviti tudi način naj-
■Pani
Pto
1 bolečega odplakovanja. Pregledati mora-
vse koordinate naše miselne topografije.
_^se po meri naš(e)ih skupnosti, uokvirjeno v Cela Slovenskega svetovnega kongresa. Strokovnjaki naj izbrskajo vse idealne ma-Uašega ozemlja, za katere prisegamo, da so J^iboij pristne in ki nam vračajo oporo bivanj-e Navezanosti, kajti prav s to se bomo nanovo
s3rru
le
°Prepričali, da smo narod, ki si je skozi smrt-^Pče izkrčil svoj prostor med deželami Evrope.
'bdi.
°b
Nekel sem »med deželami« in ne med »na-
kajti naš narod se je za silo ohranil tudi
spremenljivosti meja in ob zgodovinsko-tek-0r*skih premikih.
^ Tocia vsaka dežela ima vendarle neke meje. 'zoblikujejo dokaj strnjeno miselnost in vtis-
n*jo
skupnosti pečat varnosti in suverenosti.
Tu pa je za ,nas kleč. Nikakor ne iz intema-balističnih sivin na zapeček, ampak v doma-
■'Jo,
t>a
zgrajeno z delom lastnih rok, na dvorišču
P&I
5lehi
je
Pes, ki zna zalajati na nepovabljenega gosta. Najti... Pika. Brez suverenosti in maksimal-jamstva za plodno in neovirano delovanje
urnega Slovenca v naši matični domovini, k VSak
napor ustanavljajočega se Svetovnega j^Sresa jalov, je hibrid, krma za mrtvece (svo-'U tuje); je pokopališka vežica ali po starem
ki
aPela, v kateri se bo gnetla množina prekras-SQb Vencev, ki jih tja prinašajo doslej neznani r°dniki in znanci, z žalnimi trakovi v pokve-
vedi
slovenščini ali celo v tujem jeziku. In se-
seči.
a upajo na dediščino. Suverenost je treba do-
Tudi s tveganjem. O konfederativni ali od-
leni, torej samostojni državi ne bi tu raz-
bijal, ni v moji kompetenci. Osebno me kot atla Slovenskega svetovnega kongresa zavezuje
^tati
stvarno stanje matične države in — re-
. att, pozitivni rezultati. Da bom lahko v tu-^ stvu s ponosom seznanjal tujce z le-temi in l b°m lahko s svojo mikro močjo spodbujal h brnemu in s slovenskim kapitalom gospodar-
Po neuspelem izvozu socrealistične »motivike« nekdanjih slovenskih oblastnikov so si naši domači, oblasti prilagodljivi klekljarji prisvojili vse, kar naj bi spadalo v ozimnico tukajšnjega slovenskega naprednega gospodarskega koša. Izgovor, da je bilo s tem odprtih veliko delovnih mest za Slovence, drži le deloma, kajti podatek izpred petih ali šestih let, ki ga je posredoval znani vrhunski, doslej sramežljivo upoštevani ekonomist, pravi, da je od letnega prometa v višini 2 milijard dolarjev na avtonomnem računu bilo v zakupu slovenskih zamejskih firm 370 milijonov dolarjev. Glede na skupno število prebivalcev dežele Furlanije - Julijske krajine bi lahko bilo ob tej magmi denarja zainteresiranih dvestotisoč Slovencev; naj bi bilo torej v našem deželnem slovenskem gospodarskem sistemu zagotovljenih vsaj 25-30.000 delovnih mest za naše ljudi. Kako je s tem številom? Kako je s selektivnim trgovanjem? Se to dogaja? Kako je (bil) ta kapital naložen? Sam se ne sprašujem kako, vendar bi bilo modro, da bi se vsaj nekdanji osnovni gratuitni ekonomski preliv iz Slovenije spet tam in tu reinvestiral v dejavnostih, ki bi razpirale meje in zagozdile tampon celostne slovenske ekonomije v tržaško vrzel in dali e v Evropo, četudi s sedanjimi gotovo veščimi gospodarskimi izvedenci. Če pa bi se Slovenci z območja Evropske skupnosti le obotavljali investirati v Sloveniji, bi jim morali omogočiti, da se usidrajo v naši deželi. To bi bilo širše videnje slovenske ekonomije preko leta 1993. Del izku-
Zaradi preobilice gradiva je v tej številki izostal podlistek »Legenda o božji martri« F. Bevka. Objavili ga bomo v prihodnji številki.
pička naših podjetij naj bi bil dosledno namenjen oblikovanju naših strokovnih (ne samo pri-viligiranih) možganov, njihovi kasnejši zaposlitvi, in zakaj ne, sračanju naših strokovnjakov in izvedencev, ki so iz najrazličnejših vzrokov zapustili naše tržaško gnezdo. Jasno, da bi moral nad vsem tem bedeti vpliven slovenski organizem, ki bi (kakor tudi drugod po svetu) usklajeval slovenske interese in — zlasti v domovini — bdel nad tistimi posamezniki, ki bi se okoristili s sedanjo konjunkturo in spet prisilili marsikaterega Slovenca na ekonomsko emigracijo, kot se je to dogajalo od leta 1880 do začetka druge svetovne vojne. Ne dvomim, da bi Trst lahko spet postal pljuča slovenstva.
Odločiti bi se morali tudi za odprtje in ureditev nacionalnega kulturno-informativnega centra v našem mestu — brez slepomišenja pred Italijani in brez prastrahu pred fašizmom; nekaj palač in poslopij ustanove »Dom« bi gotovo prišlo v poštev. Ta riziko bi morali prevzeti skupaj z matico tudi mi, Slovenci v Italiji, kar bi moralo biti zavezujoče tudi za vse tiste, ki so doslej zunaj politično-gospodarskih struktur stare nomenklature plačevali svoje tiho, skrito in sra-mežljivo-bogaboječe slovenstvo iz lastnega žepa.
Zavedati se namreč moramo, da ni nevarnejšega denarja od sosedovega (italijanskega in nemškega), jasno pa je, da je v tem trenutku naj-akutnejši problem prav suverenost matice in zaupanje vanjo. Kar se zaupanja tiče, pa dvopičje: kot prvo bi morali vsi zamejski Slovenci imeti izenačen državljanski status z rojaki v domovini in po potrebi tudi skupni trg menjave dela. V nekaj letih bi se to gotovo obrestovalo in bi ! lahko zaustavilo že nekazano razprodajo podjetij. ! Enostransko politično vključevanje naših kul-I turnih ustanov v razne ARCI ali mednarodnega I značaja, kot je UNIPOL, pa ne bi smelo mimo preverjanja z že omenjenim organizmom; doslej je v zamejstvu vedno prednjačilo enoglasje pred soglasjem; toda vse ima pač svoj naravni tok, naravni nagib, tako struja Nadiže kot Dragonje.
V spremljavo in naravnanost le-teh bi lahko imel Slovenski svetovni kongres velik operativni vpliv in veliko moralno moč, kar je že zapopade-no n.pr. v Judovskem ali Armenskem kongresu, na katerih statut se je na pariški skupščini že naklonjeno oprl sedanji predsednik pripravljalnega odbora Bojan Brezigar.
Toliko o ekonomiji in o delno važnem problemu naših vključevanj in pridružitvam; slednje naj bodo v premislek politikom!
Zelo vprašljiva v tržaškem političnem mozaiku pa je — narodna sprava, kar bo poleg suverenosti matice najbolj bremenil dejavnost naše domače sekcije Kongresa. Ta korenini pri nas v drugačnem humusu kot v osrednji Sloveniji.
Ustanovitev Osvobodilne fronte je bila pri nas, preizkušenih od fašizma, največji žarek upanja in garancija za narodno osvoboditev po rapalski pogodbi; natančneje, šlo je za priključitev Primorske k matični Jugoslaviji. Za ta cilj so naši sorojaki trpeli, umirali in kasneje, za svojo odrešujočo fato morgano bili tudi opeharjeni. Zdaj je stanje, kakršno je. O dogajanju, kakršno je bilo v Sloveniji, pa skoro ni sledu. Ostaja razdobje od razpada Italije leta 1943 do opredelitve ob resoluciji Kominforma leta 1948 in še naprej.
Če bo v Sloveniji, ob trdni volji in ob naporu celega naroda obstala in se obdržala sedanja oblast, ki jo je ljudstvo demokratično izvolilo, bo vlada morala matici vsekakor nadeti ugledno in uspešno podobo. Tedaj bodo tudi pri nas, nekateri sicer zelo boleče, prežvečili obdobje od zloglasne resolucije pa do današnjih dni — v prid prihodnjim, manj obremenjenim generacijam. Ob sedanji streznitvi pa ne moremo v zamejstvu mimo nedolžnih vosovskih žrtev in mimo odpisanosti, ki jo je povzročil boj med Titom in Stalinom. Kajti, če je prejšnja nomenklatura odmislila vse tiste, ki so se ob razporoki Tito-Stalin odločili za enačbo komunizem-panslavizem, mora današnja slovenska demokratična srenja poskrbeti in odrediti prostor in vlogo za celo paleto različno mislečih. Vanjo spadajo tudi t.i. nekdanji kominformovci.
V letu 1948 se je velik del zamejcev odločil za nasprotovanje Titovi Jugoslaviji. V glavnem so to bili nekdanji borci, preganjanci in bivši interniranci, katere je Tito med partizanskim bojem in zlasti leta 1945 pod Stalinovo pokrovko zasvojil. Ti ljudje in njihove družine so bili po letu 1948 za matico naenkrat brezprizivno brezpravni. To so bili ljudje, ki so za svojo skrajno
dalje na 8. strani ■
Ob rob openske seje Svetovnega...
ES nadaljevanje s 7. strani
privrženost »revolucionarni« svobodi plačali ceh kapitalistični svobodi in odvisnosti od KPI. Eno samo prednost so imeli: v Italiji so bili legalno priznani. Danes prejemajo zaradi svoje opredelitve in drugih kasnejših mahinacij ponižujoče krajcarje od pravovernih jugoslovanskih osvoboditeljev. Po mojem je razločevanje med borcem v domovini in njegovem tovarišu v zamejstvu nedopustno in žaljivo. Krivico, ki je bila storjena tem Slovencem, je treba nemudoma popraviti. Ne sprašujem se, kje naj republika Slovenija izbeza ta denar!
Prav tako je potrebno pregledati sezname vseh zamejskih mož, ki so bili po umiku partizanske vojske iz Trsta zvabljeni v cono B in bili tam vključeni v miličniške vrste, z obljubo, da se bodo nekoč vrnili v preostali del naše dežele kot stražarji revolucije. Ko so se leta 1947 skrivoma in oropani pričakovanj vrnili na svoje domove, so bili, predvsem zaradi učinkov hladne vojne, moralno uničeni in bivanjsko ogroženi.
Enako usodo so doživljali leto ali dve kasneje delavci iz tržiških ladjedelnic in tržaških livarn, ki so hiteli gradit socialistično gospodarstvo v reško ladjedelnico ali celo v Zenico. Tudi ti Slovenci morajo imeti zadoščenje za ponižanje in pregon iz Jugoslavije. Predvidevam, da bi se s tako pomiritvijo vsaj za kako desetletje ali več ustvarilo v zamejstvu povoljno vzdušje, ki bi med nami zavrlo odpadništvo.
To naj bi bil velik del sprave pri nas. Naj mlade generacije spoznajo, da zna Slovenija in ; mi starejši z njo vred ceniti vsakega še tako neznatnega Slovenca v vseh njegovih neznanih
razsežnostih, in da smo dokončno pokopali diferenciacijo.
In tu je še tretji problem, za nas tržaške Slovence še ena neraziskana ali zamolčana problematika: kulturniška diferenciacija slovenske republiške kulturne srenje. V glavnem je ena sama telefonska žica dobro delovala: kulturniki so kljub še nedavni nevarni glasnosti in hrupu obdržali stolčke na oni strani, pri nas pa tudi.
Tudi »mohorjevci« so se ohranili v varnem domačem zavetišču, čeprav je treba priznati, da so v glavnem delali za par krajcarjev; toda Celovec, Celje in Gorica le častijo samo svoje svete bike. Ostali smo obrobneži, tako za matico kot za zamejstva.
Izseljenstvo je problem zase.
V glavnem je izpregledalo in nas prepričalo, da ne more brez svojih duhovnikov ali kar po prejšnjem besednjaku, brez svojih dušebrižnikov (žaljiv prizvok). Res, v glavnem so ti rešili slovenstvo po Evropi in drugod po svetu, medtem ko so bili drago honorirani atašeji, ki se še kar naprej kažejo kot prenovitelji ali prenovljenci, le neznaten obliž za naše zdomce. Dušne pastirje je torej potrebno vsestransko podpreti. Izseljenska matica naj — tudi v dogovoru s sorodnimi organizacijami v zamejstvu — odslej drugače ravna. Slovenski kongres pa naj to usklajuje.
To so torej za ta novi organizem mnoge naloge in še težje nadloge, pravim pa, da je bilo doslej preveč frazarjenja in izgube časa. Ponavljam, potrebujemo specialko, močna sidrišča in trdne naveze, sicer bo Kongres še ena boleča utopija.
Naš praznik na Krmenki
Kot napovedano, je letošnji Naš praZ' nik, ki ga že dolgo vrsto let prireja doli11' ska sekcija Slovenske skupnosti, potek3 na prireditvenem prostoru na Krmenk1-od 1. do 3. septembra. Kljub neugodne®8 vremenu se je v celoti izpeljal predvid®11 program. V soboto zvečer je igral ansa® bel Karavanke iz Ilirske Bistrice, v nedf ljo in ponedeljek pa ansambel Krt iz Kaij1’ nika. V nedeljo, 2. septembra popoldne, je imela koncert godba na pihala iz Nah® žine pod vodstvom Stanka Misleja. V i®0’ nu sekcije je udeležence politične priredi*'
ve pozdravil njen tajnik Sergij Mahnič.
Glasnik	kulturnega	dr
Že lep čas je v navadi, da naša prosvetna društva izdajajo redno ali občasno svoja glasila. Te dni je prišel v roke »Glasnik« (27. številka VIII. letnika), ki ga izdajata Slovensko kulturno društvo Tabor in Knjižnica P. Tomažiča in tovariši z Opčin. Glasilo je vsebinsko pestro, bogato in j zanimivo ne samo za Opence, ki v društvo ; zahajajo in v njem sodelujejo, marveč tudi za vse tiste, ki jih naša problematika zanima, saj nekateri članki vsebinsko presegajo krajevni okvir.
Edi Košuta poroča o reformi osnovne šole in njeni novi ureditvi in o novostih, ki se na tem področju obetajo. Zelo dragocene se mi zde za današnji čas objave zapiskov odborovih sej Prosvetnega društva Opčine iz leta 1946. Prav tako se mi dozdeva, da vsi radi prebirajo poročila o društvenem delovanju, o pomembnih openskih možeh (zapis o življenjski poti Ri-ka Malalana 1893-1957), tudi poročilo o o-pravljenem delu je bogato, prav tako program Tabora 90 kot tudi program, ki ga nameravajo v tem letu uresničiti. V rubriki Domača stvarnost je zapis o rajonskem svetu za Vzhodni Kras in članek o problematiki jusarskih zemljišč, do katerih tržaška občina nima pravega razumevanja, češ, to je dediščina stare Avstrije. Več strani je namenjenih delovanju osnovne in srednje šole, saj sta obe vklopljeni v do-' mačo stvarnost. Zelo značilen je sestavek o Moči in nemoči kulture pri demokratizaciji družbenega razvoja, pravzaprav predavanje, ki ga je imel prof. Boris Pahor.
Uvodna članka »Opotekajoči in negotovi koraki mlade slovenske demokracije« (Vojmir Tavčar) in »Čas sprave« (Stojan Spetič) pa menda ne sodita v tak glasnik. Glasnik urejuje uredniški odbor: S. Hrovatin, N. Jerič, M. Tavčar in M. Danev. Izhajanje pa omogoča podpora Hranilnice in posojilnice na Opčinah, ki ima vedno posluh za tovrstne pobude.
(s + r)
Ssk OB OBLETNICI
BAZOVIŠKIH JUNAKOV
Ob 60-letnici ustrelitve bazoviških junakov se je Slovenska skupnost udeležila s svojimi delegacijami vseh spominskih svečanosti na tržaškem pokopališču, v bazovski župni cerkvi, v Kranju in pred spomenikom na kraju ustrelitve. Vence v spomin junakom je položila na grobnico Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča, pred spomenik v Prešernovem gaju v Kranju, ki je naj-starejši spomenik za žrtve fašizma v Evropi, in pred spomenik na bazovski gmajni.
—o—
»DOLŽNI SMO ODKRIVATI
RESNICO«
M nadaljevanje z 2. strani
laboracioniste, ni enake amnestije določil za partizane, ki so zagrešili kako hudo kaznivo dejanje, kot so na primer zločini v Emiliji, o katerih je zdaj govor.
Vsekakor drži piščeva trditev, da državljanske vojne puščajo za seboj dolge in če-; sto tudi krvave sledove srda in maščevanja, kot lahko ugotavljamo tudi pri nas.
Ki
. ~	LCJJ i-LiiV UClglJ	.
d e orisal politični položaj v dolinski obe® po zadnjih upravnih volitvah, ki so pr®e' sle več sprememb. Med temi je tudi sest3' va nove koalicije za upravljanje občine ' mandatni dobi 1990-95 in h kateri je prvlC po vojni pristopila tudi Ssk. Za oblike®3' nje takšne koalicije je bilo odločilno de]' stvo, da je komunistična partija izgubil8 monopolni položaj, kar je privedlo tudi d8 zamenjave župana. Za vstop v omenjen0 koalicijo se je sekcija Ssk odločila po skrb ni preučitvi krajevnega položaja in po ® j mokratični notranji razpravi ter v sklad11 s svojim volilnim programom.
Tajnik Mahnič se je dotaknil tudi pr° blematike v zvezi z odprtjem nove hihe ceste Sv. Ana - Katinara, ki teče tudi P° ozemlju dolinske občine. Odločno je zah teval, da se namestijo dvojezični napi°1: drugače bo Ssk zahtevala, da občina ne k' da nobenega zadevnega dovoljenja, srečanju okoliških županov z deželnim od' bornikom za promet Di Benedettom, pre°' stavniki Anasa in gradbenega podjetja e®e 4. t.m. je dolinski župan Pečenik v ime®1 odbora to povedal, nakar je bilo dogoV®' j eno, da bo nekaj dvojezičnih tabel postaj'
ljenih še pred uradnim odprtjem ceste
septembra, ostale pa naknadno in to v naj' krajšem možnem času, op. pisca). Za P°j stavitev dvojezičnih napisov ob hitri cesf je odločno poseglo tudi deželno tajništvC Ssk. Na tržaškega prefekta in deželne®3 predsednika Biasuttija je naslovilo op rilo, v katerem zahteva spoštovanje eP° temeljnih pravic krajevnega prebivalsN8 katero so oblasti obvezane upoštevati f mednarodnih in notranjih pravnih dol0" čilih.
Na Prazniku je imel daljši politi^1 poseg tudi pokrajinski tajnik Miro Oppel j ki je orisal položaj na pokrajinski raU1 in navedel razloge, zaradi katerih Ssk ■ nabrežinski občini ni imela druge izbjh kot nadaljevanje sodelovanja z zavezuj v minuli mandatni dobi. Pri tem je za®' nil vse demagoške očitke komunistov.
ZAHVALA Prav prisrčno se zahvaljujemo prijateljem, znancem in vsem, ki so nam bili blizu, z nami sočustvovali in nam izrazili sožalje ob smrti naše predrage mame,
ki je preminila 7. avgusta v Milamj in bila tam tudi pokopana dva dni kasneje.
Hčerki SAŠA in VIDA z družino Milan - Trst, 13.9.1990