UDK 551.782.1(497.12)=863
Biostratigrafija miocena v Slovenskih goricah
Lija Rijavec Geološki zavod, Ljubljana, Parmova 33
Na podlagi foraminifer je avtorica definirala biostratigrafske cone mi-ocenskih plasti v Slovenskih goricah in jih primerjala z ustreznim zaporedjem v okolici Gnasa in v Dunajski kotlini. Bazalna meja miocena je dobro določena na zahodnem koncu Slovenskih goric, kjer spodnjehelvet-ske sladkovodne usedline leže na metamorfni podlagi. Sledi morski razvoj helveta in nad njim erozijska diskordanca. Tortonske plasti so razdeljene le na tri biocone: Praeorbulina in Orbulina suturalis, Spiroplectammina carinata, ki jo označujejo tudi kot biocono peščenih hišic, in Bolivina di-latata, ker je biocona Rotalia beccarii, značilna za Gnas in Dunajsko kotlino, v Slovenskih goricah erodirana. Od sarmatskih plasti so na zahodu razvite vse tri biocone: Cibicides badenensis-Rissoa in Hydrobia kot ekvivalent biocone Elphidium reginum v okolici Gnasa in v Dunajski kotlini, biocona Elphidium hauerinum-Ervilia in Protelphidium subgranosum-Mactra. V vzhodnem delu Slovenskih goric pa je možno razlikovati le prvi dve.
Uvod
Slovenske gorice so bile že večkrat kartirane, vendar plasti niso bile detajlno horizon tirane in jih zato ni bilo mogoče upoštevati pri stratigrafski korelaciji miocen&kih usedlin Slovenije z drugimi območji. Zaenkrat sem za primerjavo upoštevala miocenske sklade Gnasa (avstrijska Štajerska) in Dunajske kotline znotraj meja Paratetide.
Problematika v zvezi z razčlenitvijo in razmejitvijo miocenskih plasti se kaže v neusklajenosti stratigrafske nomenklature, ki je povzročila težave pri korelaciji na območju Paratetide. Razvoj miocenskih plasti v Mediteranu se znatno razlikuje od razvoja Paratetide. Zato je skupina avstrijskih, čehoslovaških in madžarskih geologov, ki sodelujejo v mediteranskem komiteju za stratigrafijo neogena (Commitee Mediterranean Neogene Stratigraphy) predložila preliminarno nomenklaturo neogena za centralno Paratetido.
Novo nomenklaturo uporabljajo v viseh deželah na območju nekdanje Paratetide razen v Jugoslaviji in Rusiji. Ker pa te razdelitve še ni sprejela ustrezna
mednarodna organizacija, še ni splošno veljavna. Zato sem naš miocen horizon-tirala še po klasični razdelitvi, v tabeli 1 (str. 77) pa sem navedla tudi nova poimenovanja, da bi bila možna primerjava po stari in novi nomenklaturi.
Pregled dosedanjih raziskovanj
Morfološko enoto Slovenskih goric z generalno smerjo NW—SE so oblikovale v glavnem reke Mura, Ščavnica, Pesnica in Drava (si. 1). Kot kaže, slede rečni tokovi prelomnemu sistemu enake smeri. V terciarni zgradbi prevladujejo mio-censki skladi, ki so že zgodaj privlačili pozornost geologov tudi zaradi sledov nafte v tortonskih plasteh. Prvi podatki o raziskavah terciarnih usedlin Štajerske izvirajo od F. Rolleja (1855). Naslednje leto je opisal litavske tvorbe pri Wildonu. D. S tur (1871) je v svojem delu o geologiji Štajerske primerjal sedimente Štajerske in Dunajske kotline. Utrdil je pojem foraminifernega laporja, ki ga je štel v helvet. H. Hofer, (1895) je usedline, ki jih je Stur uvrstil v pont, prestavil v torton. V teh usedlinah je našel izvire slane vode in sledove nafte na območju Lača ves-Vuzmetinci. V. H i 1 b e r (cit. po A. W i n -k 1 e r j u, 1913, 525) je imenoval lapor z makrofavno pri Šentilju »šlir«. V letu 1908 je pisal o srednještajerskem šliru, kar ustreza Sturovemu foraminifernemu laporju.
V novejšem času je terciarne plasti v Štajerski kotlini raziskoval A. Winkler (1913, 503—616). Razčlenil je miocenske kamenine in jih uvrstil v burdi-gal, helvet in torton. R. Jaeger (1914, 123 do 141) je obdelal bogato fora-miniferno favno iz številnih najdišč v Slovenskih goricah. Vzorce je vzel v fo-raminifernem laporju. Na podlagi foraminiferne favne je razlikoval globoko-morske in plitvomorske usedline. I. Meznerics (1936, 118) je paleontološko raziskala srednještajerski terciar. Sestavila je seznam foraminifernih vrst iz usedlin pri Polički vasi, na Poličkem vrhu in v Jareninskem dvoru. A. Winkler (1944) je pregledal generalno vse Slovenske gorice in posebej Kog. Na severnem krilu ormoško-selniške antiklinale je našel na tortonskih plasteh la-porasto glino in po njej sklepal na sarmatsko starost plasti. V letu 1943 so Nemci raziskovali torton z vrtinami na jugovzhodnem krilu antiklinale (vrtina Kog-1). R. Janoschek je v neobjavljenem delu na svoji geološki karti Koga takole razčlenil plasti:
3. panon
2. sarmat
1. torton v splošnem
Torton je v vrtini Kog-1 razčlenil na tri dele. Na severnem in južnem krilu strukture Kog je našel na tortonskih plasteh brakične plasti, ki nedvomno pripadajo sarmatu. A. Winkler (1951a, 414 do 524; 1951b) je izdelal celotno stratigrafsko shemo mlajšega terciarja na vzhodnem obrobju Centralnih Alp. Obravnaval je tudi mlajša tektonska dogajanja v Štajerski kotlini. Spodnje-tortonski algin apnenec in konglomerat je po njegovem mišljenju ekvivalent špiljskega laporja. M. Pleničar (1954) je izdelal geološko karto obmurskih naftnih ležišč in pri tem upošteval tudi dela R. Janoscheka, A. Rubini č a in A. M o o s a. Ti so kartirali vzhodno od Koga. Vse te geološke karte
SI. 1. Položajna skica Slovenskih goric Fig. 1. Location map of Slovenske gorice
se med seboj precej razlikujejo. G. Kopetzky (1957, 13 do 73) je nadrobno horizontiral terciar v okolici Wildona in v Florjanskem zalivu. Omenil je podobnost mikrofavne v usedlinah pri Polički vasi z mikrofavno spodnjetortonskih usedlin pri Kollischbergu v okolici Wildona. A. Winkler (1957, 1 do 50) je na pregledni karti zahodnega dela Slovenskih goric razčlenil miocenske plasti v formacije, ki jih je poimenoval po tamkajšnjih krajih. Razlikoval je domneven akvitan, starejši helvet, zgornji helvet-spodnji torton, starejši torton, srednji torton, zgornji torton in spodnji sarmat. Na pregledni karti vzhodnega dela Slovenskih goric je razčlenil miocenske kamenine na območju Koga na torton v splošnem, zgornji morski lapor z ervilijami in morsko foraminiferno favno, spodnji sarmat in spodnjepanonski ostrakodni lapor. L. R i j a v e c (1970) je na območju severno od Maribora razdelila terciarne plasti na zgornji burdigal, spodnji in zgornji helvet, torton in sarmat.
Biostratigrafija miocenskih plasti
Dosedanji podatki o geologiji Slovenskih goric so neenakomerno porazdeljeni. Bolje kot osrednji del sta raziskana zahodni in vzhodni del; zahodni del predvsem zaradi slatine in metamorfne podlage terciarnih plasti, ki prihaja tam na površje, tako da je znan celoten profil terciar j a. Vzhodni del pa je bil že dolgo zanimiv zaradi pojavov bitumena na površju in izvirov slane vode. V zvezi s temi pojavi so v zahodnem in vzhodnem delu Slovenskih goric tudi precej vrtali in
je zato tudi možna primerjava površinske in globinske stratigrafske slike. Na vmesnem delu, tj. na območju nekako med Cerkvenjakom in Ormožem so manj vrtali, poleg tega so tod na površju precej debele mlajše pliocenske plasti.
V	zahodnem delu Slovenskih goric se miocenski profil začne s spodnjehelvet-skimi plastmi, ki leže neposredno na metamorfni podlagi. Nato slede zgornje-helvetske usedline z vložki tufa in tufita. Na zgornjehelvetskih plasteh so odložene spodnjetortonske in srednjetortonske plasti, ki vsebujejo značilno uvige-rinsko in orbulinsko favno. A. Papp je za razmejitev helveta in tortona predlagal nastop orbulin, kar so stratigrafi sprejeli (C. W. Drooger, A. Papp in C. Socin, 1957). Tortonske plasti so v celoti morske. Slede spod-njesarmatske in srednjesarmatske plasti s foraminiferami Cibicides badenensis, Elphidium reginum, Elphidium hauerinum in Protelphidium subgranosum, ki kažejo na brakičen razvoj sarmata.
V	vmesnem delu je od miocenskega zaporedja znan samo profil tortonskih in sarmatskih plasti. Dve vrtini pri Koračicah sta ostali v srednjem tortonu, in sicer prva v globini 3179 m, druga pa v globini 2508 m. Miocenske plasti pa v tem delu ne pridejo na površje. Značilno je, da so tortonske plasti na tem območju znatno debelejše kot v zahodnem in vzhodnem delu.
Tortonske plasti prihajajo v vzhodnem delu na površje. Po podatkih vrtine Kog-5 segajo do globine 972 m, kjer se prično helvetske plasti; v njih je vrtina obtičala v globini 1977 m. Tudi sarmatske plasti prihajajo na površje v zahodnem in vzhodnem delu Slovenskih goric. V zahodnem delu vsebujejo poleg forami-nifer in ostrakodov tudi makrofavno predvsem Cardium, Hydrobia, Rissoa in Ervilia v spodnjem sarmatu ter Mactra v srednjem. V vzhodnem delu Slovenskih goric pa je sarmat zelo siromašen z mikrofosili, makrofosili pa so sploh redki.
Profil Kamniška Draga-Lucijin breg
Profil poteka od severozahoda proti jugovzhodu, tj. od Kamniške drage proti Rošpohu. Ponekod se prične z brečo, ki jo sestavljajo precej veliki bloki tonalita in gnajsa ter manjši kosi filita in drugih kamenin. Nad bazalnimi plastmi ležita sivi sljudnato-peščeni lapor in apneni peščenjak. V spodnjem delu lapor ne vsebuje mikrofosilnih ostankov. Med laporjem so vložki peščenjaka, peska ter srednjezmatega in grobozrnatega konglomerata, sestavljenega v glavnem iz kremenovih prodnikov, poleg tega pa iz prodnikov filita in magmatskih kamenin.
Lapor vsebuje siromašno foraminiferno favno. Določila sem naslednje oblike:
Bathysiphon sp.
Spiroplectammina carinata (d'Orbigny)
Bigenerina sp.
Comuspira involvens (Reuss)
Guttulina austriaca d'Orbigny
Glandulina laevigata (d'Orgibny)
Siphonodosaria elegans (d'Orbigny)
Poleg foraminifer sem našla v izpirkih še redke ostrakode in iglice morskih ježkov. Spodnjehelvetske plasti so v najnižjem delu sladkovodne, više pa morske.
SI. 2. Foraminifere zgornjehelvetskih plasti pri Spodnji Kungoti Fig. 2. Foraminifers from the Upper Helvetian beds at Spodnja Kungota
1 Bathysiphon taurinensis, 2 Cyclammina sp., 3 Vaginulina sp., 4 Spiroplectammina carinata, 5 Lenticulina cf. calcar, 6 Cornuspira sp., 10 x
Profil Zgornja Kungota-Sentilj-Ceršak
Profil poteka od Zgornje Kungote proti severovzhodu prek Šentilja proti Ceršaku in gre iz starejših plasti v mlajše. Začne se s konglomeratom, na katerem leži peščeni lapor z vložki peska, peščenjaka, andezitnega tufa, gline in tufita. Zahodno od tod je profil podoben, le tuf je dacitni.
V spodnjem delu profila sem našla v peščenem laporju (si. 2) naslednjo mi-krofavno:
Bathysiphon taurinensis Sacco Haplophi agmoides sp. Spiroplectammina carinata (d'Orbigny) Lenticulina cf. calcar (Linne) Marginulina hirsuta d'Orbigny Vaginulina sp. Plectofrondicularia sp.
Uvigerina bononiensis primiformis Papp et Turnovsky Siphonodosaria elegans (d'Orbigny) Glandulina laevigata (d'Orbigny)
V zgornjem delu profila vsebuje lapor značilne oblike za zgornjehelvetske plasti, ki ustrezajo bioconi Uvigerina graciliformis, Uvigerina bononiensis primiformis in Globigerinoides bisphaericus. Od spremljajoče favne sem določila Bathysiphon filiformis Sars, Bathysiphon taurinensis Sacco, Lenticulina calcar (Linne), Lenticulina orbicularis (d'Orbigny), Nodosaria longiscata d'Orbigny, Vaginulina sp., Plectofrondicularia cf. digitalis (Neugeboren), Bulimina sp., Siphonodosaria pauperata (d'Orbigny), Ammonia beccarii (Linne), Chilostomella ovoidea Reuss, Globigerinoides trilobus (Reuss).
Zahodno od Šentilja leže na zgornjehelvetskih plasteh spodnjetortonske, tj. biocona Praeorbulina in Orbulina suturalis. Razvite so kot konglomerat, ponekod pesek, peščenjak, peščeni lapor in litotamnijski apnenec. Po litološki sestavi prevladujejo usedline plitvega morja.
Lapor vsebuje bogato foraminiferno favno. Med drugim sem določila naslednje značilne vrste:
Uvigerina aculeata aculeata d'Orbigny Uvigerina acuminata Hosius Uvigerina cf. macrocarinata Papp et Turnovsky Uvigerina pygmoides Papp et Turnovsky Uvigerina semiornata semiornata d'Orbigny Globigerinoides trilobus (Reuss) Orbulina suturalis Bronnimann Globorotalia cf. fochsi Drooger
Poleg značilnih vrst sem določila še 16 drugih foraminifernih vrst, v glavnem nodosariide, dalje ostanke briozojev, ostrakodov in iglice morskih ježkov. Med navedeno foraminiferno favno so najbolj značilne uvigerine in orbuline, ki imajo važno vlogo pri določanju starosti usedlin Štajerske kotline in alpskokarpatskih kotlin (I. Cicha, 1958; R. Grill, 1960,125).
SI. 3. Foraminifere zgornjega dela srednjetortonskih plasti pri Ceršaku Fig. 3. Foraminifers from the Upper part of Middle Tortonian beds at Ceršak
1 Uvigerina venusta venusta, 2 Uvigerina venusta liesingensis, 3 Globigerina bulloi-des, 4 Orbulina suturalis, 5 Bolivina dilatata, 14 X
SI. 4. Foraminifere zgornjega dela srednjetortonskih plasti pri Selnici
Fig. 4. Foraminifers from the Upper part of Middle Tortonian beds at Selnica
1 Ammodiscus incertus, 2 Uvigerina semiornata semiornata, 3 Uvigerina cf. pygmaea, 4 Spiroplectammina carinata, 5 Bathysiphon filiformis, 6 Globigerina bulloides, 7 Sphaeroidina bulloides, 8 Nonion soldanii, 14 X
Vzhodno od Šentilja se prično srednjetortonske plasti s konglomeratom, peskom, peščenim laporjem, glino in litotamnijskim apnencem. Peščeni lapor vsebuje pomembne foraminifere:
Textularia sp. Bigenerina sp.
Martinottiella communis (d'Orbigny) Uvigerina acuminata Hosius Uvigerina venusta venusta Franzenau Epistomina elegans (d'Orbigny) Orbulina suturalis Bronnimann.
Naštete foraminifere spremlja 11 drugih foraminifernih vrst in iglice morskih ježkov.
V više ležečem peščenem laporju (si. 3 in 4) sem dobila foraminiferno favno, značilno za zgornji horizont peščenih hišic:
Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny
Uvigerina semiomata cf. karreri Papp et Turnovsky
Uvigerina semiomata semiomata d'Orbigny
Uvigerina venusta Uesingensis Toula
Uvigerina venusta venusta Franzenau
Orbulina suturalis Bronnimann
Značilne vrste spremlja 11 drugih foraminifernih oblik. Litološki profil kaže, da so se srednjetortonske usedline, tj. biocona peščenih hišic, odlagale v zelo plitvem morju. V spodnjem delu biocone peščenih hišic nastopa celo apnenec. Tudi pesek s prodnatimi vložki kaže na bližino obale. Ob močnejšem ugrezanju pa sta se sedimentirala peščeni lapor in glina.
Profil Polička vas-Sladki vrh
Profil poteka v smeri jugozahod-severovzhod. Najprej zajame starejše plasti in nato mlajše. Prične se pri Polički vasi in se konča pri Sladkem vrhu. Litološki profil je od spodaj navzgor naslednji: spodnjetortonske plasti, oziroma biocona Praeorbulina in Orbulina suturalis se prično z rjavim peskom, ki prehaja v peščeni lapor. Ta vsebuje precej debelo polo litotamnijskega apnenca, nekoliko više pa polo glavkonitnega peščenjaka z morskimi ježki. Spodnjetortonske plasti so večidel usedline plitvega morja. Na to kažeta litotamnijski apnenec in glav-konitni peščenjak z morskim ježkom.
V peščenem laporju (si. 5) sem določila uvigerine in orbuline, ki kažejo na spodnji torton. Našla pa sem tudi številne vrste iz družine nodosariid. Med drugim sem določila vrste:
Marginulinopsis pedum (d'Orbigny) Nodosaria longiscata d'Orbigny Siphonodosaria elegans (d'Orbigny) Siphonodosaria pauperata (d'Orbigny)
SI. 5. Foraminifere spodnjetortonskih plasti pri Polički vasi
Fig. 5. Foraminifers from the Lower Tortonian beds at Polička vas
1 Marginulinopsis pedum, 2 Nodosaria longiscata, 3 Siphonodosaria pauperata, 4 Uvi-gerina aculeata aculeata, 5 Uvigerina semiornata semiornata, 6 Globigerina bulloides, 7 Globigerinoides trilobus, 8 Orbulina suturalis, 12 X
Uvigerina aculeata aculeata d'Orbigny TJvigerina semiornata semiornata d'Orbigny Globigerina bulloid.es d'Orbigny Globigerinoides trilobus (Reuss) Orbulina suturalis Bronnimann
Po navedeni favni štejem peščeni lapor v biocono Praeorbulina in Orbulina suturalis, ki ustreza spodnji in zgornji lagenidni coni (R. Grill, 1941).
Na spodn j etortonskih plasteh leži rjavi pesek s polarni peščenjaka, glinastega laporja in litotamnijskega apnenca. Više pesek prevladuje vedno bolj, dobijo pa se še vedno posamezne tanke pole glinastega laporja in gline. V spodnjem delu profila sem našla v vzorcu peščenega laporja foraminifere:
Lenticulina sp.
Virgulina schreibersiana Czjzek Uvigerina semiornata semiornata d'Orbigny Bulimina pupoides d'Orbigny Chilostomella sp. Globigerina sp.
Delitev plasti na spodnji in zgornji horizont peščenih hišic na tem območju ni možna.
V višjem delu profila vsebuje peščena glina značilne foraminifere:
Ammodiscus incertus (d'Orbigny)
Uvigerina semiornata cf. karreri Papp et Turnovsky
Uvigerina venusta venusta Franzenau
Poleg naštetih sem določila še 9 foraminifernih vrst. Po foraminiferah Uvigerina venusta venusta Franzenau in Uvigerina semiornata karreri Papp et Turnovsky sklepam na zgornji horizont peščenih hišic.
Na morskih s red n j etortonskih plasteh ležijo na Sladkem vrhu in na Vranjem vrhu sarmatske plasti. Prično se z drobnozrnatim konglomeratom, ki prehaja v rumeni pesek, bogat s slabo ohranjenimi školjčnimi lupinami in polževimi hišicami. Pesek vsebuje tanke pole peščenjaka. Nato sledi peščenoglinasti lapor s siromašno foraminiferno favno vrste Elphidium flexuosum grilli Papp in Elphidium cf. obtusum (d'Orbigny). Od makrofavne sem določila:
Ervilia dissita dissita (Eichwald) Pseudamnicola (Staja) inflata Jekelius Mohrensternia inflata (Andrzejowsky) Retusa (Retusa) truncatula sarmatica Berger Acteocina lajonkaireana lajonkaireana (Basterot) Spirorbis heliciformis (Eichwald)
A. Papp (1954) je uvrstil usedline z enako favno v Dunajski kotlini v spodnji sarmat, in sicer v plasti fžissoa, oziroma biocono Cibicides badenensis ali Elphidium reginum.
Profil Malna-Benedikt-Negovska vas
Pri Malni vzhodno od Jurija leže spodnjesarmatske plasti na srednjetorton-skih. Prično se z rumenim peskom in vmesnimi plastmi glinastopeščenega laporja in sivega laporja. V izpirkih vzorcev sem našla naslednje foraminifere:
Cibicides badenensis (d'Orbigny) Articulina sarmatica Karrer Elphidium aculeatum (d'Orbigny) Ammonia beccarii (Linne)
Od makrofavne so zastopane školjke:
Cardium inopinatum Grischkevitsch Cardium vindobonense (Partsch) Laskarev Ervilia dissita dissita (Eichwald)
Izpirki so vsebovali nekaj foraminifernih oblik iz tortonskih plasti. Po slabi ohranjenosti sklepam, da so prenesene.
Više leži pesek z vložkom skrilavega laporja, ki prav tako vsebuje obliki Cibicides badenensis in Elphidium sp. ter ostrakoda Cytheridea hungarica Za-l&nyi. V zgornjem delu profila prevladuje rumeni pesek, v splošnem kremenov, le ponekod apnen.
Plasti z vrsto Cibicides badenensis so ekvivalentne plastem z Elphidium re-ginum. Zato ima ustrezna biocona dve imeni. V obeh primerih sledi najprej prod in nato pesek s prodnatimi in laporastimi vložki. Na splošno prevladuje v teh plasteh rumeni pesek. V peščenoprodnatih plasteh je vidna navzkrižna sedimentatija. V laporastih vložkih sem našla značilno foraminiferno in ostra-kodno favno:
Elphidium aff. antoninum (d'Orbigny) Elphidium flexuosum grilli Papp Elphidium hauerinum (d'Orbigny) Elphidium josephinum (d'Orbigny) Articulina sarmatica Karrer Ammonia beccarii (Linne) Haplocytheridea dacica dacica (Hejjas)
V sivem glinastem laporju je O. Spajič določila bogato makrofavno (O. Spajičin L. Rijavec, 1973):
Hydrobia stagnalis (Basterot) Hydrobia frauenfeldi (M. Hoernes) Mohrenstemia inflata (Andrzejowsky) Mohrensternia hydroboides (Hilber) Ervilia dissita (Eichwald) Ervilia trigonula (Sokolov)
Na plasteh biocone Elphidium hauerinum, tj. na spodnjesarmatskih plasteh so odložene srednjesarmatske usedline, oziroma biocona Protelphidium subgra-nosum. Razvite so ponekod kot pesek z vložki glinastega laporja in gline, dru-
god pa kot prod oziroma konglomerat, peščeni apnenec s pirenelami in peščenjak. Apnenec je debel okoli 2 m. V produ in pesku je sedimentacija navzkrižna.
Mikrofavna je v teh plasteh siromašna z vrstami, toda bogata z dndividui. Določila sem naslednje foraminiferne vrste:
Elphidium aculeatum (d'Orbigny) Elphidium antoninum (d'Orbigny) Elphidium hauerinum (d'Orbigny) Nubecularia sp. Quinqueloculina sp. Ammonia beccarii (Linnš) Protelphidium subgranosum (Egger) Protelphidium tuberculatum (d'Orbigny)
Od ostrakodov sem določila Haplocytheridea dacica dacica (Hejjas). V laporastem apnencu je O. S p a j i č določila naslednjo makrofavno:
Pirenella disjuncta (Sowerby)
Calliostoma podolicoformis (Kolesnikov)
Ervilia dissita podolica (Eichwald)
Donax dentiger Eichwald
Irus gregarius dissitus (Eichwald)
Irus gregarius gregarius (Partsch-Goldfuss)
Cardium latisulcum Munster
Cardium vindobonense vindobonense (Partsch-Laskarev) Mactra vitaliana eichwaldi Laskarev
Plasti z našteto makrofavno gredo v srednji sarmat (besarab), tj. v biocono Protelphidium subgranosum, in sicer v spodnji del srednjega sarmata (O. S p a -j i č in L. R i j a v e c, 1973).
Profil vrtine B-2 (Benedikt-2)
Raziskovalna vrtina B-2 se nahaja zahodno od Benedikta v Slovenskih goricah. Ta vrtina je pomembna za razčlenitev miocenskih plasti. Locirana je v spodnjesarmatskih plasteh, oziroma v bioconi Elphidium hauerinum-Ervilia. Do globine 151 m ni bila jedrovana, ker se nahaja poleg vrtine B-l (Benedikt-1), ki je bila jedrovana tudi v zgornjem delu. Od globine 151 m do 216 m prevladujeta glinasti lapor in laporasti peščenjak. Bolj redka sta laporovec in pesek. Prvi raziskani vzorec laporja je iz globine 153 m in ni vseboval mikrofosilnih ostankov. V intervalu 190 m do 215 m je lapor ponekod glinast. Vzorec iz globine 190 m je vseboval vrsto Cibicides badenensis (d'Orbigny). Jedro iz globine 202 m je bilo bogato s primerki vrste Elphidium reginum (d'Orbigny). Po fora-miniferni favni sklepam na prvo sarmatsko biocono, ki jo karakterizirata Elphidium reginum ali Cibicides badenensis. Sarmatski vzorci vsebujejo številne foraminifere, značilne za srednji torton, ki so bile presedimentirane. Na to kažejo slabo ohranjene hišice in mešana favna foraminifer, ki izvirajo v glavnem iz različnih srednjetortonskih biocon, pa celo iz spodnjega tortona.
5 — Geologija 19
Enak profil kot v vrtini je odkrit na površju pri Zerjavcih severno od Lenarta, tj. okrog 3,5 km jugozahodno od vrtine. Tudi tu ležijo spodnjesarmatske plasti na spodnjetortonskih.
V	globinskem intervalu 216 m do 236 m je peščeni lapor s precej številno mikrofavno. Od foraminifer sem določila:
Uvigerina aculeata aculeata d'Orbigny
Uvigerina macrocarinata Papp et Turnovsky
Uvigerina pygmoides Papp et Turnovsky
Globigerinoides trilobus (Reuss)
Orbulina bilobata d'Orbigny
Orbulina suturalis Bronnimann
Tudi ta vzorec peščenega laporja je vseboval še druge vrste foraminifer, med njimi tudi številne zastopnike družine Nodosariidae.
Foraminifera Uvigerina pygmoides je značilna za zgornjo, Uvigerina macrocarinata pa za spodnjo lagenidno cono, tj. za biocono Praeorbulina in Orbulina suturalis, oziroma spodnji torton.
V	globini 236 m do 266 m sledi kompakten lapor. V izpirkih sem našla fora-minifere, podobne foraminiferni favni spodnjega dela tortonskih plasti, vendar brez orbulin, ki imajo pomembno vlogo pri razmejitvi tortonskih in helvetskih plasti. Določila sem naslednje vrste:
Globigerinoides bisphaericus Todd
Globigerinoides trilobus (Reuss)
Poleg značilnih vrst sem našla 18 drugih vrst foraminifer, ostrakode, iglice morskih ježkov in briozoje. Plasti prištevam zgornjemu helvetu.
V	globini 266 m do 757 m se menjavajo lapor, glinovec in peščenjak. Proti spodnjemu delu profila je peščenjaka vedno več, laporja pa čedalje manj. Peščenjak vsebuje ponekod rastlinske ostanke. Pri 662 m se v peščenem laporju pojavi prvi vložek breče. Od 738 m globlje pa breča prevladuje in postaja vedno bolj groba. Lapor vsebuje zelo siromašno foraminiferno favno Bathysiphon sp. in Globigerinoides sp. Poleg foraminifer se javljajo piritizirane iglice morskih ježkov. Od globine 412 m dalje vsebuje lapor le foraminifero Bathysiphon sp. Po foraminiferni favni sklepam na morske plasti spodnjega helveta. V globini 757 m je vrtina dosegla kameninsko podlago, ki sestoji iz metamorfnega zelenega skrilavca.
Profil vrtine T-2 na Kapeli pri Radencih
Raziskovalna vrtina T-2 se nahaja na Kapeli jugozahodno od Radenec. Locirana je v pliocenskih plasteh in je v globini 506 m prešla v sarmatske plasti, ki segajo do globine 551 m. Razvite so kot tanko plastoviti lapor z vložki peska in peščenjaka. Konglomerat v globini 551 m kaže na erozijsko diskordanco med tortonskimi in sarmatskimi plastmi. V laporju sem našla foraminifere in lupine ostrakodov. Od foraminifer sem določila:
N onion sp.
Elphidium ex gr. jlexuosum (d'Orbigny) Elphidium reginum (d'Orbigny) Ammonia beccarii (Linne)
Od ostrakodov nastopata Cytheridea hungarica Zalanyi in Hemicytkere sp.
Po mikrofavni zanesljivo sklepam na spodnjesarmatske plasti, ki pa jih ne morem razčleniti na biocone.
V	globini 551 m do 597 m je pesek, peščenjak, konglomerat in lapor. Iz laporja smo izprali foraminifere, ostrakode, iglice morskih ježkov, ribje zobe in koščice. Od pomembnih foraminifer sem določila:
Lenticulina cassis (Fichtel et Moli) Marginulinopsis pedum (d'Orbigny) Uvigerina macrocarinata Papp et Turnovsky Uvigerina semiornata semiornala d'Orbigny Globigerinoides trilobus (Reuss) Orbulina bilobata d'Orbigny Orbulina suturalis Brdnnimann
Poleg uvigerin in orbulin sem določila 25 vrst drugih foraminifer, med njimi tudi nodosariide. Tudi ta lapor štejem v biocono Praeorbulina in Orbulina suturalis. Da gre za tortonske plasti, nam dokazujeta foraminiferi Orbulina bilobata in Orbulina suturalis.
V	globini 597 m do 618,50 m se izmenjavata temno sivi skrilavi lapor in sivi sljudnati peščenjak. Lapor vsebuje zelo siromašno foraminiferno favno z vrsto Bathysiphon taurinensis Sacco. Po njej in po litološki sestavi sklepam na plasti, ki so starejše od tortona in jih prištevamo helve tu.
Vrtini pri Benediktu in na Kapeli sta si podobni glede helvetskih, tortonskih in sarmatskih plasti. Vendar vrtina na Kapeli ni dosegla metamorfne podlage, ampak je ostala v helvetskem laporju in peščenjaku.
Profil Libanja—Pavlovski vrh
Profil poteka od juga proti severu iz starejših kamenin v mlajše. Prične se s sivim glinastim laporjem, ki je v višjem delu skrilav. Na njem leži rahlo spri-jet pesek z vložki glinastega laporja. Više sledi drobnozrnati kremenov konglomerat, oziroma prod in pesek z vložki apnenega peščenjaka. Povečini so prodniki kremenovi, zelo redki sestoje iz temno sivega apnenca. Te plasti kažejo navzkrižno sedimentacijo. Profil se konča s sivim glinastim laporjem.
Pri profiliranju sem nabrala le osem vzorcev, ker je teren precej pokrit. Le v enem vzorcu sem našla foraminifere, ki so zelo slabo ohranjene, zglajene in prevlečene z apneno skorjo; zato sklepam, da so prenesene. Trije vzorci so vsebovali le ostanke vodnih rastlin, kakršne sem do sedaj našla v sarmatskih in panonskih sedimentih. Dva vzorca sta vsebovala slabo ohranjene ostrakodne lupine. Sedimente je A. Sokač (neobjavljeno delo) na podlagi ostrakodne favne uvrstila v zgornji panon.
Profil kaže, da tu ni tortonskih sedimentov, ki jih prikazujejo dosedanje geološke karte. Pri prejšnjih raziskavah namreč niso upoštevali, da so foraminifere, na podlagi katerih so uvrstili sedimente v torton, prenesene. Po rastlinskih ostankih domnevam, da gre za sarmatske plasti, ki pa favnistično niso dokazane. S pomočjo ostrakodne favne so še najbolj zanesljivo določene zgor-njepanonske plasti.
Profil Brebrovnik
Profil poteka od juga proti severu. Najprej zajema starejše plasti in nato mlajše. V začetku sem vzorčevala dva profila, ki se proti severu združita v enega. Litološki razvoj je od spodaj navzgor naslednji: spodaj prevladuje glinasti lapor z vmesnimi polarni apnenega peščenjaka. Sledi pesek, ki vsebuje precej sljudnati apneni peščenjak. Više je med peskom vedno več vložkov glinastega laporja, ki je na videz podoben panonskemu. Poleg vložkov glinastega laporja, vsebuje pesek tudi peščenjakove pole. Pri koti 293 m nastopa drobnozrnati konglomerat, oziroma prod in pesek. V njem so tudi vložki glinastega laporja, ki sem ga raziskala mikropaleontološko. V spodnjem delu sem našla naslednje foraminifere:
Ammonia beccarii (Linne)
Elphidium flexuosum grilli Papp
Elphidium hauerinum (d'Orbigny)
Protelphidium tuberculatum (d'Orbigny)
Cibicides sp.
Poleg naštetih pa nastopajo v izpirkih še Bolivina dilatata Reuss, Amphistegina hauerina d'Orbigny, Asterigerina planorbis d'Orbigny, Uvigerina sp. in Orbulina suturalis Bronnimann. Te foraminiferne vrste so zelo slabo ohranjene, zato sklepam, da so prenesene. Na podlagi foraminifer Ammonia beccarii (Linne), Elphidium flexuosum grilli Papp in Elphidium hauerinum (d'Orbigny) dajem plasti v sarmat, in sicer v volin.
Nato sledijo plasti brez mikrofosilnih ostankov. Se više pa se pojavijo v sivem glinastem laporju maloštevilni dn tudi slabo ohranjeni ostrakodi, ki jih je določila A. Sokačeva (1974). Po celotni biocenozi gre za zgornjepanon-ske plasti. V glinastem laporju, ki leži nad ostrakodi pa sem našla le ostanke vodnih rastlin.
S pomočjo mikrofavne sem lahko določila v tem profilu sarmatske in panonske plasti. Neposrednih kontaktov med njimi nisem mogla opazovati. Sodeč po ostrakodni favni, manjkajo spodnjepanonske plasti in ležijo zgornjepanon-ske direktno na sarmatskih. Ker v usedlinah nisem našla foraminifere Protelphidium subgranosum, sklepam, da manjkajo srednjesarmatske, tj. besarabske plasti.
Profil Vinski vrh
Tudi profil Vinski vrh sem pričela vzorčevati na jugu v starejših plasteh in ga nadaljevala proti severu vedno v mlajših. Pod pleistocenskim nanosom se kaže sivi lapor, na njem pa leži pesek s polarni peščenjaka. Sledi pesek s tanj-
šimi vložki glinastega laporja. Ponekod nastopa pasoviti lapor, ki ga pogosto nahajamo v sarmatskih plasteh. Više se ponovi pesek s polarni peščenjaka. Na njem leži glinasti lapor z rastlinskimi ostanki.
V spodnjem delu profila sem našla v vzorcih foraminifere, značilne za spodnji sarmat, in sicer za spodnjo biocono, imenovano Cibicides badenensis ali Elphi-dium reginum. Te plasti pripadajo volinu. Više vzorci ne vsebujejo mikrofo-silnih ostankov. V zgornjem delu tega profila pa se javlja siromašna ostrakodna favna, ki jo je A. Sokačeva (neobjavljeno poročilo) prištela zgornjemu panonu. Na podlagi mikrofosilnih ostankov sem določila sarmatske in panonske plasti. Nisem pa našla tortonskih, kot so označene na geoloških kartah.
Profil Vitan-Vuzmetinci
Profil poteka od jugovzhoda proti severozahodu ter prečka severno in južno krilo ormoško-selniške antiklinale. Južno krilo antiklinale je pokrito s pleisto-censkimi naplavinami, ki sestoje iz ilovice in proda. Litološko sestavo miocen-skih usedlin sem opazovala pri koti 300 m pri kraju Zasavec. Tu se kaže pesek z vložki peščenjaka in glinastega laporja. Dalje proti severozahodu prevladuje glinastopeščeni lapor. Nad koto 322 m vzhodno od Miklavža se ponovno pojavi pesek, ki bi lahko predstavljal mejo med tortonom in sarmatom. V zgornjem delu vsebuje pesek vložke drobnozrnatega peščenjaka, kremenovega konglomerata in pasovitega laporja. Ti sedimenti kažejo na diskordanco med sarmatom in panonom. V zgornjem delu profila je pesek bogat s sljudo.
V spodnjem delu razkritega profila sem našla v glinastem laporju siromašno foraminiferno favno z značilno tortonsko obliko Orbulina suturalis Bronnimann, ki poleg preorbulin razmejuje tortonske plasti od helvetskih. Vzorec glinasto-peščenega laporja, ki leži malo više, ni vseboval značilne mikrofavne. Po celotni združbi sklepam na srednjetortonsko starost.
Srednji del profila sestoji iz peščenoglinastega laporja z naslednjimi značilnimi f oraminif erami:
Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny Uvigerina semiornata semiornata d'Orbigny Uvigerina sp.
V peščenoglinastem laporju so poleg bentonskih foraminifer zastopane tudi planktonske vrste in iglice morskih ježkov. Foraminifera Uvigerina cf. pygmaea je značilna za zgornji del biocone peščenih hišic. Skoro vse naštete vrste pa nastopajo v bioconi peščenih hišic alpsko-karpatskih kotlin.
Vzorci više ležečega glinastopeščenega laporja so vsebovali naslednje tortonske fosilne ostanke:
Bathysiphon filiformis Sars Martinottiella communis (d'Orbigny) Bolivina sp.
Bulimina elongata d'Orbigny Globigerina bulloides d'Orbigny Orbulina bilobata d'Orbigny
Orbulina suturalis Bronnimann
Ostracoda
iglice morskih ježkov
Foraminiferna favna je številna, vendar ne vsebuje značilnih uvigerinskih vrst. Po celotni združbi sklepam, da gre za biocono Bolivina dilatata.
Glinasti lapor med peskom ne vsebuje več mikrofavne; v izpirkih sem našla le ostanke vodnih rastlin. Ti so pogosti v Sloveniji v sarmatskih, bolj redki pa v panonskih usedlinah. Na sarmatsko starost plasti sklepam tudi po legi. Više leži sivi glinastopeščeni lapor, ki vsebuje foraminifero Cibicides sp. Po njej sklepam na sarmatske sedimente. Sledi peščenoglinasti lapor s slabo ohranjenimi lupinami ostrakodov. V zgornjem delu tega profila se med peskom večkrat pojavi peščenoglinasti lapor. V njem sem našla siromašno in slabo ohranjeno ostrakodno favno. Po njej je A. Sokačeva (neobjavljeno poročilo) sklepala na zgornjepanonsko starost glinastega laporja.
Profil Lača ves—Bajzek
Profil poteka v smeri jug—sever. Vzorce za mikropaleontoložke raziskave sem nabrala lahko le na temenu in v severnem krilu antiklinale. Njeno južno krilo je prekrito s pleistocenskimi in holocenskimi sedimenti. Severno od Lače vesi vsebuje peščenoglinasti lapor tanjše vložke apnenega peščenjaka. Više sledi peščenoglinasti lapor. Pri Bajzeku na koti 313 m je viden v golici sivi lapor; na njem leži drobnozrnati pesek s peščenjakom in konglomeratom, še više pa sivi glinasti lapor.
V spodnjem delu opisanega profila sem našla v izpirku peščenosljudnatega laporja značilno foraminiferno favno Bulimina elongata d'Orbigny, ki je značilna zato, ker nastopa v velikem številu. Značilne vrste so še Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny, Uvigerina semiornata umula d'Orbigny in Uvigerina venusta venusta Franzenau. Zlasti je pomembna Uvigerina cf. pygmaea, ki ima zelo majhno vertikalno razširjenost in je prisotna le v zgornjem delu biocone peščenih hišic (srednji torton). Določila sem tudi vrsto Uvigerina semiornata semiornata d^Orbigny, ki je razširjena v Dunajski kotlini (A. Papp in K. Turnovsky, 1953) že v bioconi Globigerinoides bisphaericus (zgornji helvet) in v tortoriskih bioconah do biocone Bolivina dilatata.
Više sem v peščenoglinastem laporju našla več vrst foraminifer, vendar brez značilnih uvigerin, po katerih bi mogla sklepati na starost peščenoglinastega laporja. Celotna združba nekoliko kaže na biocono Bolivina dilatata. Glinastopeščeni lapor nad peščenjakom vsebuje ostanke vodnih rastlin in moluskov. Nekoliko više je v glinastem laporju značilna foraminiferna vrsta Cibicides badenensis (d'Orbigny), po kateri je dobila prva sarmatska biocona tudi svoje ime. Poleg nje pa nastopata še foraminiferi Quinqueloculina sp. in Elphidium aculeatum (d'Orbigny). Plasti vsebujejo tudi ostrakode, iglice spongij in ježkov ter ribje zobe in koščice. Iglice so na sekundarnem mestu, ker so ježki in spongije živeli le v morju z določeno slanostjo. Naštete foraminiferne oblike pa so tipični predstavniki brakičnega morja, kakršno je bilo pri nas v sarmatu.
V	zgornjem delu profila so razvite laporne in glinastopeščene plasti. V glinastem laporju je ostrakodna favna zelo slabo ohranjena in siromašna z vrstami. Po A. Sokačevi (neobjavljeno poročilo) sta zastopana rodova Amplocy-pris in Cyprideis, oba precej velika. Poleg ostrakodov se nahaja v izpirku še protozojska vrsta Silicoplacentina hungarica Kovary. Ta se pojavi že v zgornjem panonu. Večina silikoplacentin je značilna za pontske sedimente.
Profil Vitan-Kog
Del tega profila, ki poteka po južnem krilu ormoško-selniške antiklinale, je pokrit s pleistocenskimi sedimenti. Takoj pod pleistocenom sledi sarmatski pesek z vložki peščenoglinastega laporja in laporastega peščenjaka, nato pa peščenolaporasta glina z vložki laporastega peščenjaka. To zaporedje plasti se na temenu antiklinale in v severnem krilu večkrat ponovi, kar kaže tudi biološki profil. V južnem krilu antiklinale vsebuje peščenpglinasti lapor fora-minifere in ostrakodne lupine. Foraminifere so zastopane samo z vrsto Cibici-des badenensis (d'Orbigny). Ostrakodne lupine so slabo ohranjene in jih zato še nismo določili. Pod temi plastmi leži peščenolaporasta glina. V njej nisem našla mikrofavne, pač pa samo ostanke vodnih rastlin. Ker leži vzorec pod tipičnimi sarmatskimi plastmi, ga upravičeno prištevamo k sarmatu. Pod temi plastmi ležita peščena glina in laporasti peščenjak. Peščena glina vsebuje foraminifere, ki so lahko živele v morju z določeno slanostjo. Gre torej za morski razvoj peščene gline. Nekoliko niže nastopa številna in značilna foraminiferna favna:
Bolivina dilatata Reuss Uvigerina aculeata aculeata d'Orbigny Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny Uvigerina venusta venusta Franzenau
Globlje sledi lapor z naslednjo mikrofavno:
Bathysiphon filiformis Sars Haplophragmoides obliquicameratus Marks Cibicides boueanus (d'Orbigny) iglice morskih ježkov
V	vzorcih s temena antiklinale nisem našla pomembne mikrofavne. Teme antiklinale poteka nekako pri Malem Kogu, kota 278 m. Na severnem krilu antiklinale sem dobila laporasto glino s precej siromašno foraminiferno favno. Določila sem naslednje vrste:
Bathysiphon filiformis Sars Sphaeroidina bulloides d'Orbigny Bulimina elongata d'Orbigny Valvulineria complanata d'Orbigny Gyroidina soldanii d'Orbigny
Laporasta glina vsebuje še iglice morskih ježkov. Zanimivo je, da se vzorci po foraminiferni favni popolnoma ujemajo z vzorci z južnega krila antiklinale.
Profil Stanetinec-Urban
Litološki profil poteka od Stanetinec na jugu prek Stanetinskega brega proti severu na Urban. Ta profil se nahaja na hrvaški strani. Najprej sem posnela južno krilo, nato teme antiklinale in nazadnje še njeno severno krilo. Južno krilo je zgrajeno iz glinastega laporja z vložki peščenjaka. To so najmlajše plasti, ki se vidijo na površju. Teme sestoji iz srednjetortonskih plasti, ki so razvite kot pesek z vložki glinastega laporja, peščenjaka in peščene gline.
V	tem profilu sem zopet zanesljivo določila biocono Cibicides badenensis, ki dokazuje brakični razvoj spodnjesarmatskih plasti. V njih sem našla tudi ostanke vodnih rastlin. S pomočjo foraminiferne favne sem določila srednjetorton-ske plasti, ki jih dokazuje Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny. Poleg značilne uvigerinske vrste sem našla še 10 drugih foraminifernih vrst.
Profil vrtine Kog-5
Raziskovalna vrtina Kog-5 se nahaja v Vuzmetincih in je pomembna za razčlenitev miocenskih plasti v vzhodnem delu Slovenskih goric. Vrtina je bila locirana na severnem krilu strukture Kog, in sicer na severnem robu sarmatskih plasti blizu kontakta s panonom. Do globine 117 m ni bila jedrovana vrtina. Od globine 117 m do 181 m prevladujeta kremenov peščenjak in laporasti peščenjak. Med njima se nahaja glinasti ali pa peščeni lapor, bolj redek je pesek. V globini 181 m do 215 m se menjavajo plasti laporastega ali kremenovega peščenjaka in peščenega laporja.
Preiskani vzorci iz globine 127 m ne vsebujejo značilne mikrofavne sarmatskih biocon. Od foraminifer nastopajo Elphidium aeuleatum (d'Orbigny), Elphidium ex gr. flexuosum (d'Orbigny) in Ammonia cf. beccarii (Linne). V globini 189,60 m do 191,60 m sem v sivem laporju našla foraminifero Cibicides badenensis (d'Orbigny), ki se pojavi še večkrat do globine 215 m. Na podlagi favne zanesljivo sklepam na prvo sarmatsko biocono, ki jo karakterizirata Elphidium reginum ali Cibicides badenensis.
V	globinskem intervalu 215 m do 813 m se medsebojno izmenjujeta peščenjak in lapor. V globinah 444 m do 455 m in 467 m do 471 m se pojavi algin apnenec. Iz vzorcev sem izprala foraminifere, lupine ostrakodov, iglice morskih ježkov in piritizirana jedra polževih hišic. Določila sem značilne foraminiferne vrste:
Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny
Uvigerina ex gr. semiomata d'Orbigny
Uvigerina venusta liesingensis Toula
Uvigerina venusta venusta Franzenau
Orbulina suturalis Bronnimann
Vrsta Uvigerina venusta liesingensis se pojavi v zgornjem delu biocone peščenih hišic in sega še v biocono Bolivina dilatata. 2e v spodnjem delu peščenih hišic se pojavi Uvigerina venusta venusta in sega v biocono Bolivina dilatata. Med favno sem našla še več vrst, ki označujejo to biocono, npr. Haplophragmoides cf. obliquicameratus, Bigenerina robusta, Bathysiphon taurinensis, Ammodiscus sp. in CyclammiTia sp., odtod tudi njeno ime.
V	globini 527 m se pojavi Lenticulina cf. cultrata iz družine nodosariid, kar je zlasti značilno za spodnji del biocone peščenih hišic. Od globine 813 m do 972 m so v vzorcih vedno bolj številne nodosariide, ki jih spremljajo Orbulina suturalis Bronnimann, Orbulina universa d'Orbigny, v najnižjem delu pa celo Praeorbulina sp., Uvigerina semiornata semiornata d'Orbigny, ki ima precejšnjo vertikalno razširjenost (srednji miocen), Globigerina bulloides d'Orbigny in druge. V tej globini gre za spodnjetortonske plasti, oziroma za biocono Praeorbulina in Orbulina suturalis.
V	globini 972 m do 1395 m so laporasti in kremenovi peščenjaki ter peščeni lapor. Peščenjak vsebuje ponekod rastlinske ostanke. Ponekod prehaja kremenov peščenjak v drobnozrnati konglomerat. V izpirkih teh plasti sem našla fora-miniferno favno, ki je podobna foraminiferni favni spodnjega dela tortonskih plasti, vendar je brez orbulin. Določila sem naslednje foraminifere:
Bathysiphon sp.
Ammodiscus sp.
Haplophragmoides sp.
Bigenerina sp.
Elphidium sp.
Globigerina cf. bulloides d'Orbigny
Globigerinoides trilobus (Reuss)
Cibicides ungerianus (d'Orbigny)
Poleg foraminifer se javljajo posamezni ostrakodi, piritizirana jedra školjčnih lupin in ribji zobje. Plasti so razvite morsko. V globini 1395 m do 1977,80 m pa sedimenti ne vsebujejo mikrofosilnih ostankov in sklepam na limnični in flu-viatilni razvoj. Vrtina je obtičala v globini 1977,80 m in ni dosegla kameninske podlage. Zelo pomemben je bil profil miocenskih plasti v spodnjem delu vrtine Kog-5, ki bi ga lahko primerjali z enako starimi plastmi v vrtini Perbersdorf 1 na avstrijskem Štajerskem.
Stratigrafska korelacija z drugimi miocenskimi območji
Miocen Slovenskih goric sem primerjala z ustreznimi plastmi Gnasa in Dunajske kotline na območju nekdanje Paratetide.
1. Gnas (avstrijska Štajerska)
Na območju Gnasa so helvetske plasti našli z vrtino Perbersdorf 1. V globini 1335 m do 1470 m leži filitna breča na paleozojski podlagi, tj. na filitu. Debelina breče je 135 m (K. Kollmann, 1960, 1965). V intervalu 930 m do 1335 m sledijo glinasti peščenosljudnati lapor, peščenjak in konglomerat. Usedline so sladkovodne. K. Kollmann (1965) jih je dal v spodnji helvet, očitno zato, ker leže neposredno pod zgornjehelvetskimi plastmi z bogato mikrofavno. Od 376 m do 930 m je vrtina Perbersdorf 1 pokazala glinasti lapor, peščenjak, konglomerat, ostanke premoga, andezit, dacit in tuf, ki jih je K. Kollmann prištel v zgornji helvet (bioeona Globigerinoides bisphaericus).
I. K tip per (K. Kollmann, 1965) je razčlenila zgornji helvet na podlagi mikrofavne v tri horizonte. Spodnji in zgornji horizont sta bogata z mikrofavno, srednji pa siromašen. Med foraminifernimi oblikami nastopa TJvigerina grad-liformis Papp et Turnovsky, ki je značilna za zgornjehelvetske plasti. Ustreznega dela miocenskih plasti v Slovenskih goricah ni mogoče enako biostrati-grafsko horizontirati, v določeni meri pa sta si profila podobna litološko, zlasti na območju Kungota—Ceršak.
Litološki profil vrtine Perbersdorf 1 se ujema z litološkim profilom zahodnega dela Slovenskih goric. Na obeh območjih sta andezitni in dacitm tuf. Po metamorfni podlagi in breči, ki leži neposredno na njej, sta si podobna profila vrtin Perbersdorf 1 in Benedikta, Litološki profil vzhodnega dela Slovenskih goric pa se precej razlikuje od litološkega profila vrtine Perbersdorf 1. V vrtini Kog-5 ni andezita, dacita in tufa. Poleg tega vrtina na Kogu ni prevrtala celotnega miocenskega profila in ni dosegla kameninske podlage. Jedra iz te vrtine tudi niso vsebovala mikrofavne, značilne za biocono Globigerinoides bisphaeri-cus-Uvigerina graciliformis.
V globini 156 m do 376 m si slede konglomerat, andezit, tuf in glinasti lapor z alginim apnencem. Usedline vsebujejo bogato lagenidno favno in značilno obliko Orbulina suturalis Bronnimann. K. Kollmann jih je uvrstil v spodnji tor ton.
Litološko se profila razlikujeta po tem, da v Slovenskih goricah ni andezita niti tufa. Plasti so razvite na obeh območjih morsko. Biološko se spodnjetorton-ske plasti obeh območij ujemajo. Mikrofavna zahodnega dela Slovenskih goric se ujema z mikrofavno vrtine Perbersdorf 1. V vrtini Kog-5, tj. v vzhodnem delu Slovenskih goric, pa sem našla bolj siromašno foraminiferno favno, vendar značilno. V Ormožu nastopajo zopet številne foraminifere. Jedra zgornjega dela vrtine od 7 m do 156 m, sestoje iz glinastega laporja, peska in alginega apnenca, ki pripadajo bioconi peščenih hišic. Pojavijo se nove uvigerin&ke vrste: Uvigerina venusta venusta Franzenau, v zgornjem delu biocone pa še TJvigerina venusta liesingensis Toula in Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny. Litološko in biološko se profila obeh območij ujemata. Razvoj plasti je povsod morski.
Biocona Bolivina dilatata je razvita kot glinasti lapor, pesek in peščenjak; algin apnenec je redek. Primerjava je možna samo po razmerah na površju, ker vrtina te cone ni prevrtala. V laporju je najbolj pogosta Bolivina dilatata Reuss. Pridružijo se ji Bulimina elongata d'Orbigny, Uvigerina venusta liesingensis Toula, Globigerina bulloides d'Orbigny; ni pa več orbulin. Litološko se profila v glavnem ujemata; razlikujeta se po alginem apnencu. Tega ni na Kogu, namesto njega nastopa glina. Biološka profila sta si enaka in dokazujeta morski razvoj.
Na območju Gnasa je razvita biocona Cibicides-Rotalia. Sestoji iz glinastega laporja z vložki peska in peščenjaka. Plasti vsebujejo foraminiferi Ammonia beccarii (Linne) in Cibicides lobatulus (Walker et Jacob). Foraminiferna favna kaže na brakični razvoj plasti. V Slovenskih goricah ni biocone Cibicides-Rota-lia, tj. zgornjega dela zgornjega tortona.
Sarmatske plasti ležijo po K. Kollmannu (1965) konkordantno na tor-tonskih in so razdeljene na tri biocone. Prva je razvita kot glinasti lapor z vložki peska in peščenjaka. V sedimentih nastopajo Elphidium reginum (d'Or-
bigny), odtod ime prve biocone, Elphidium aculeatum (d'Orbigny), Elphidium ex gr. flexuosum (d'Orbigny), Cibicides lobatulus (Walker et Jacob) in Ammonia beccarii (Linne). Od ostrakodov je pomembna Cytheridea hungarica Zalanyi. Litološko se profila ujemata, biološko pa se razlikujeta po tem, da je v vzhodnem delu Slovenskih goric zastopana biocona s foraminifero Cibicides bade-nensis, na območju Gnasa pa z Elphidium reginum in Cytheridea hungarica. Plasti obeh območij so razvite brakično.
Druga sarmatska biocona Elphidium hauerinum (volinske plasti) je razvita na območju Gnasa z enakimi litološkimi različki kot prva biocona. Foraminifero Elphidium hauerinum (d'Orbigny) spremljajo Elphidium antoninum (d'Orbigny), Elphidium fleocuosum (d'Orbigny), Elphidium josephinum (d'Orbigny), Elphidium macellum (Fichtel et Moll), Ammonia beccarii (Linne) in Miliolidae div. sp. Mikropaleontološka profila se ujemata. Razlika je le v številu posameznih vrst; na območju Gnasa so številne, prav tako v zahodnem delu Slovenskih goric, na Kogu pa je favna zelo siromašna, vendar nastopa tudi tu značilna vrsta Elphidium hauerinum. Biološka profila dokazujeta brakični razvoj plasti.
Tretja sarmatska biocona Protelphidium subgranosum (besarabske plasti) sestoji spodaj iz karintijskega proda, v sredini se menjavajo glina, glinasti lapor, pesek in oolitni peščenjak, zgornji del pa vsebuje glino, pesek, premog in osiromašeno, delno limnično favno. Glinasti lapor vsebuje foraminifere, značilne za to biocono. Litološko se profila obeh območij ujemata. Tudi mikropaleontološka profila sta si enaka. Obe območji vsebujeta značilno foramini-ferno favno npr. Protelphidium subgranosum, po kateri je biocona dobila svoje ime. Razvoj plasti je brakičen.
2. Dunajska kotlina
V notranjealpski Dunajski kotlini so spodnjehelvetske plasti razvite kot bazalni šlir in šlirski lapor. Te plasti so znane pod imenom Lušička serija, ki jo je R. Grill (1941, 1968) razčlenil na:
1.	šlir Elphidium-Cibicides
2.	šlir, siromašen s fosili
Spodnjehelvetskih ali otnangijskih plasti iz notranjealpske Dunajske kotline ne moremo primerjati niti litološko niti favnistično, ker gre v Slovenskih goricah za drugačen razvoj plasti.
Na območju centralne Paratetide označujejo zgornjehelvetske, tj. karpatske plasti z uvigerinami, zgornji del pa vsebuje poleg tega vrsto Globigerinoides bisphaericus. V Dunajski kotlini in v zahodnem delu Slovenskih goric je določena biocona Uvigerina graciliformis in Globigerinoides bisphaericus, medtem ko v vrtini Kog-5 nisem našla značilnih uvigerinskih vrst. Litološko pa se profila razlikujeta po tem, da je na območju Slovenskih goric razvoj mnogo bolj pester.
Spodnjetortonske ali badenske plasti (biocona Praeorbulina in Orbulina suturalis) leže v Dunajski kotlini transgresivno na helvetu (I. Cicha, 1960). Razvite so kot laporasta glina in algin apnenec. Na podlagi foraminiferne favne je razčlenil R. Grill (1941, 1943) spodnji torton na dve bioconi, bogati z lage-
nidno favno; odtod tudi ime spodnja in zgornja lagenidna cona. V svoji primerjalni tabeli nisem uporabila naziva lagenidna biocona, ampak Praeorbulina in Orbulina suturalis} ker po novejši sistematiki A. R. L o e b 1 i c h in H. Tap-pan, 1964) družina Lagenidae ne obstaja. Večina teh oblik pripada sedaj družini Nodosariidae. Tudi drugi raziskovalci na območju centralne Paratetide predlagajo planktonski obliki za poimenovanje biocone v spodnjem tortonu.
R. Grill (1941, 1968) je v badenski sivici določil naslednje vrste: Robulus calcar (Linne), Robulus inornatus (d'Orbigny), Robulus orbicularis (d'Orbigny), Dentalina pauperata d'Orbigny, Dentalina scabra Reuss, Nodosaria pyrula d'Orbigny, Orbulina suturalis Bronnimann, Uvigerina aculeata aculeata d'Orbigny, Uvigerina acuminata Hosius, Uvigerina macrocarinata Papp et Turnovsky in Uvigerina semiornata semiornata d'Orbigny. Pripomniti je treba, da je rod Robulus preimenovan v rod Lenticulina, več vrst rodu Dentalina pa je bilo uvrščeno v rod Siphonodosaria. Plasti biocone Praeorbulina in Orbulina suturalis so v Slovenskih goricah litološko bolj pestre kot v Dunajski kotlini. Biološka profila se ujemata in kažeta na morski razvoj plasti.
Srednjetortonske (badenske plasti), tj. bioeona Spiroplectammina carinata so razvite v Dunajski kotlini kot glinasti lapor, pesek in prod ter apnenec z algami. Po R. G r i 11 u (1941) gre le za eno samo cono; zanjo je značilna Spiroplectammina carinata. A. Papp in K. Turnovsky (1953) pa sta srednji torton razčlenila v spodnjo in zgornjo cono peščenih hišic. Mikrofavna cone Spiroplectammina carinata vsebuje manj foraminifer iz družine lagenid oziroma nodosariid. Značilne so naslednje uvigerinske vrste, ki jih v spodnji lagenidni coni ni: Uvigerina cochlearis Karrer, Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny, Uvigerina semiornata brunnensis d'Orbigny, Uvigerina semiornata karreri Papp et Turnovsky, Uvigerina venusta liesingensis Toula in Uvigerina venusta venusta Franzenau.
Plasti biocone Spiroplectammina carinata v Dunajski kotlini ustrezajo litološko bioconi peščenih hišic v Slovenskih goricah. Tudi biološka profila se dobro ujemata. Litološki in biološki profil kažeta, da se sedimentacijsko okolje od spodnjega tortona dalje ni bistveno spremenilo.
Zgornji torton je litološko razvit podobno kot srednji torton. Na podlagi mikrofavne je razdeljen na dve coni. Spodnja cona, imenovana Bolivina dilatata vsebuje foraminifere, ki dokazujejo, da so sedimenti nastajali v morju z normalno slanostjo, medtem ko oblike zgornje cone, imenovane Rotalia beccarii, kažejo na brakično morje. Litološka in biološka profila spodnje cone kažeta enak razvoj plasti na obeh območjih. Biocona Rotalia beccarii na območju Slovenskih goric ni razvita, kar kaže na diskordanco med tortonom in sarmatom. V Dunajski kotlini leže spodnjesarmatske usedline konkordantno na tortonskih.
Plasti prve sarmatske biocone Elphidium reginum so siromašne z vrstami, toda bogate z individui. Pogoste so naslednje oblike: Elphidium reginum (d'Orbigny), Elphidium flexuosum grilli Papp, Rotalia beccarii (Linne), Cibicides lobatulus (Walker et Jacob), Cytheridea hungarica Zalanyi, Aurila aff. mehesi (ZaUnyi), Haplocythere dacica dacica (Hejjas), Cyamocytheridea leptostigma foveolata Kollmann. Poleg mikrofavne je značilna tudi makrofavna. Zastopani sta obliki Hydrobia in Rissoa.
Cona Elphidium reginum-Rissoa je litološko in biološko na obeh območjih enako razvita. Na območju Koga je mikrofavna sicer siromašna tako po vrstah
Tabela 1. Miocenske plasti Slovenskih goric v primerjavi z drugimi območji
KROSOSTRATIGRAFSEA RAZDELITEV
STOPNJA FO
SKBSHIHOTEM
Pro t eIphidium subgranosum
Protelphidium sub granosum, Mactra vita-liana
Elphidium hauerinum
Elphidium reginum-Cibi-cides bade-nensia ■
Ammonia beccarii
Bolivina dilatata
Spiroplecta-nuoina carinama (peš S ene hišice)
Orbulina suturalis
Praeorbulina
GORICE
FAVNA
LITOLOGIJA
Elphidium hauerinum, Ervilia
Elphidium rey ginum,Cythe-ridea hung. Rissoa,/Cibi-Hydro.- cides bia /eadenensis, Cardium [ nopinaturn
erozijski hiatus
215
Uvigerina veiiu1-	2x5
sta liesingeneis Bulimina elon-i eata__I eroz.hiatus
5o6
551
glin.lapor, glina,pešč., pesek,lapor, apnenec,prod,
127^ glin.lapor, peščenjak, pesek,prod
pesek,prod, konglomerat, glina,glin. lapor,pešč.
DRAVINJSKE GORICE
Protelphidium ex gr. subgranosum
Elphidium hauerinum
Elphidium reginum-Cibi-cides badenen-sis,Cytheridea hungarica
215 eroz. hiatus
eroz.hiatus
LITOLOGIJA
GNAS (AVSTRIJSKA STAJERSKA
PAVKA
pesek,glin. lapor,lapor, oolitni apnenec konglomerat
f esek,pečenj ak, glin.lapor
pešč.lapor, pešč.,pesek, prod,konglomerat
glina,glin. lapor,pesek, peščenjak
Uvigerina cf. pygmaea,Uvigerina venusta venusta
rina acu-]
Uvigerina leata aculeata',_jv U.macrocarinata, "
Orbulina suturalis,"fPraeor-bulina
215
Globigeri-noides bi-sphaericus Uvigerina graciliformis U.bononiensis primiformis
Globigerinoides
bisphaericus,
G.trilobus,
Uvigerina
graciliformis
236
757
551
597
597 618
|~7if
815
972
algin apnenec, 1 Uvigerina cf.	£lin.lapor,
lapor,pesek, .pygmaea,U.ve-	,pešč.lapor,
pesč., prod, nusta liesin-	pesek,pešč. konglomerat . eensis,U.v<»-
Inusta venusta	j
pešč.lapor,al-;Uvigerina acu-i gin apn.»pesekileata,U.macro-]
pešč. z algami konglomerat algami
tufit,glina, Z1 lapor,pesek prod,pešč.,
rat
pese.
1195 lapor,pešč.,
Jpesek,kon§lc merat,breca
carinata,Orbu-lina bilobata, 0.suturalis, Fra eo rbu1ina
pese.lapor, lapor,pešč. pesek,konglomerat
Globigerinoides bisphaericus, G.trilobus »Uvigerina graciliformis U.uniserialis
pešcem lapor,pesek, pesč.,glina, prod
1977
Protelphidium sub-
Elphidium hauerinum
Elphidium
regimim-
Cibisides
badenensis
Cytheridea
hungarica
Cibicides-Rotalia
Bulimina-Bolivina Brez orbu-lin
LITOLOGIJA
glina,pesek, premog, glin.lapor oolit.apn., karint.prod
Protel- pesek, phidium apneni pešč. subgrano- glin.lapor sum,Mactra, Ervilia I
glin.lapor z vložki
feska in pečen jaka
Foraminif ere s peščenimi
Bogata lage-nidna favna
Globigerinoides bisphaericus, Uvigerina graci1iformis
glin.lapor, pesek,pešč., redko algin apnenec_
glin.lapor, pesek,algin apnenec
SUKAJSEA KOTLINA
LITOLOGIJA
Elphidium hauerinum, Ervilia
Elphidium
reginum,
Rissoa
Rotalia beccarii
glin.lapor, pesek,prod
Bolivina dilatata
glin.lapor z vložkom alginega apnenca,an-dezit,tuf
glin.lapor, pešč. konglomerat, premog,ande-zit,dacit, tuf
glin.pešč. sljudn.lapoi; pešč. ,kongl., filitna breča
Gpirople-
etammina
carinata
(pešč.
hišice)
zgornja la-
genidna
cona
spodnja la-genidna
Rotalia
beccarii,
ostrakodi,
Uvigerina
bononiensis
primiformis
glin.lapor, pesek,prod, algin apnenec
glin.lapor, algin apneneq prod,pesek, konglomerat
glin.lapor, pesek
(Laa serija)
šlir siro- šlirski lapor masen s fo- in šlirske ba sili,šlir žalne plasti z Elphidium- (Lušička se-Cibicides rija)
kot po individuih, vsebuje pa značilne vrste. Tudi po makrofavni se profila ujemata, vendar velja to bolj za zahodni del Slovenskih goric, medtem ko na Kogu makrofavne nisem našla. Makrofavna in mikrofavna kažeta na brakični razvoj plasti.
Druga sarmatska biocona Elphidium hauerinum-Ervilia je razvita v Dunajski kotlini kot pesek, peščenjak in glinasti lapor. Lapor vsebuje foraminiferno favno naslednjih vrst: Elphidium hauerinum (d'Orbigny), Elphidium flexuosum grilli Papp, Elphidium aff. antoninum (d'Orbigny) in Articulina sarmatica Karrer. Od makrofavne navaja A. Papp (1954) ervilije, po katerih je imenoval tudi plasti. Podoben je razvoj tudi v Slovenskih goricah. Za obe območji je značilno, da je favna precej siromašna, kar velja predvsem za območje Koga. Za Dunajsko kotlino temelji ta ugotovitev v glavnem na vrtinah. Profila kažeta na brakični razvoj plasti.
Tretja sarmatska cona Protelphidium subgranosum-Mactra je v Dunajski kotlini razvita kot glinasti lapor, ki prehaja navzgor v pesek in oolitnoapneni peščenjak. Mikrofavna je siromašna z vrstami, toda bogata z individui. Najbolj pogostne vrste so: Protelphidium subgranosum (Egger), Elphidium sp. (male oblike), Nonion sp., Leptocythere aff. parallela (Mehes), Cyamocytheridea lepto-stigma (Reuss), Xestoleberis sp. in Loxoconcha sp. A. Papp (1954, 1956) je določil številno makrofavno. Profil biocone Protelphidium subgranosum-Mactra. se v Dunajski kotlini ujema z razmerami v zahodnem delu Slovenskih goric, na območju Koga pa teh plasti nisem našla.
Sklep
Slovenske gorice se raztezajo med Muro in Dravo na prostoru, kjer se Alpe stopničasto ugrezajo v mursko udorino. Na tem območju sta dobro razvita dva prelomna sistema v smereh SW-NE in NW-SE. Prvega sestavljajo donački, ormoški, ljutomerski in radgonski prelom. Na smer NW-SE mlajšega sistema pa kažejo tokovi rek Ledave, Mure, Ščavnice, Pesnice in Drave. Posledica križanja dveh prelomnih sistemov je grudasta zgradba. Bolj in manj ugreznjene grude se odražajo na gravimetričnih kartah kot maksimumi in minimumi. Na tej podlagi bi mogli razdeliti morfološko enoto Slovenskih goric na več strukturnih enot. Najbolj izrazita je tako imenovana soboška struktura, ki sestoji iz radgon-sko-mariborske depresije in kapelske grude. Tod leži kameninska podlaga najbliže površju; vrtina pri Hrastju-Moti na desnem bregu Mure jo je našla v globini 395 m. Največja enota je ljutomerska depresija, kjer je kameninska podlaga ugreznjena prek 3000 m globoko. Ob njeni vzhodni strani se razteza ormo-ško-selniška antiklinala, kot so jo označili geofiziki. Po dosedanjih raziskavah se dž sklepati, da razmejuje ljutomerski prelom paleozojsko metamorfno podlago in mezozojsko podlago iz karbonatnih kamenin. Na površju je viden stik metamorfne podlage z miocenskimi plastmi zahodno od Maribora, kjer leži na njej najnižji del helvetskih plasti ponekod v obliki breče, drugod kot bazalni lapor v sladkovodnem razvoju.
Najgloblja vrtina na Kogu (1977,80 m) ni prevrtala helvetskih plasti v celoti. Zato njihovega spodnjega dela v sladkovodnem razvoju ne moremo zanesljivo
oceniti po debelini. Debelina na Kogu je 582,80 m, pri Benediktu okoli 490 m, v tJbersbachu 656 m in Perbersdorfu 540 m.
Nad sladkovodnimi helvetskimi plastmi sledi morski razvoj, ki se na primerjalnih območjih zelo razlikuje v litološkem in biološkem pogledu. Njegovo debelino pa lahko primerjamo samo po profilih vrtin, ki kažejo v glavnem enako vrednost. Z območij, kjer ni vrtin, debelin ne moremo primerjati. V zahodnih Slovenskih goricah in na več krajih v Avstriji je med helvetom in tortonom izrazita erozijska diskordanca. V vzhodnem delu Slovenskih goric pa meja ni tako izrazita. Postavljena je z nastopom orbulin.
Profil tortonskih plasti obsega v Slovenskih goricah tri biocone: Praeorbulina in Orbulina suturalis, biocono Spiroplectammina carinata ali peščene hišice in biocono Bolivina dilatata. Ta profil se precej dobro ujema s primerjalnima profiloma na območju Gnasa in Dunajske kotline. V Slovenskih goricah pa je bila odnesena najvišja biocona, tj. Rotalia beccarii.
Sarmatske plasti leže v zahodnem delu Slovenskih goric transgresivno celo neposredno na spodnjetortonskih plasteh v vzhodnem delu pa na bioconi Bolivina dilatata.
Sarmatska stopnja kaže še najbolj enoten razvoj v vseh primerjalnih območjih. Ponekod določene plasti sicer niso razvite v identičnem biološkem faciesu, vendar najdemo tam vsaj ekvivalentni razvoj, npr. Cibicides badenensis namesto Elphidium reginum.
Sarmatske plasti zavzemajo na zahodnem delu Slovenskih goric precej velik obseg, medtem ko so v vzhodnem delu povečini prekrite s panonskimi, pontskimi ali pleistocenskimi usedlinami. Zato je teže najti možnost za stratigrafsko primerjavo z drugimi območji po makrofavni.
Sarmatske plasti obsegajo v zahodnem delu Slovenskih goric tri biocone: Elphidium reginum ali Cibicides badenensis-Rissoa in Hydrobia, biocono Elphidium hauerinum-Ervilia in biocono Protelphidium subgranosum-Mactra; v vzhodnem delu pa sta razviti le prvi dve.
Biostratigraphy of Miocene Beds from Slovenske Gorice
Lija Rijavec G eolski zavod, Ljubljana, Parmova 33
The biostratigraphic zones of the Miocene beds of Slovenske Gorice are defined by the foraminifers they contain. Furthermore an attempt is made to correlate the beds sequence with the corresponding deposits recorded from the inner Alpine basins of Gnas and Vienna in Austria.
The wine-growing country of Slovenske gorice is made up of Tertiary deposits spreading between Drava and Mura rivers just over the Alps subsided there step-like into great Mura depression. The Alpine basement consists of Paleozoic metamorphic rocks and of Mesozoic carbonate rocks crossed by two fault systems trending NW-SE and NE-SW respectively. Thus a block structure came into existence. Due to the different downthrows of the blocks some structural units could be recognized by geophysical investigations and drilling for mineral water and oil. The most expressive is the so called Sobota structure constituted of the Kapela ridge fault and associated Radgona depression. As shown by a drilling well sunk at Hrastje-Mota on the right bank of Mura river, the Alpine metamorphic basement lies there 395 meters deep only. Southeast-wards the largest unit of Ljutomer depression follows it. Here the depth to the Alpine Mesozoic basement exceeds 3000 meters. The Paleozoic and Mesozoic Alpine basements appear to be divided by the Ljutomer fault. The easternmost unit is the Ormož-Selnica anticline as designated by geophysicists. The anticlinal axis follows the general trend SW-NE and turns into W-E direction east of Kog. Salt springs associated with oil and gas seeps have always been known from Tortonian beds at Kog hill. Miscellaneous subsurface exploration methods have been used there to explain the geologic conditions of the prospective area. All the wells drilled repeatedly at Kog proved to be unsuccessful. They have given some information on the Miocene sequence but no one has penetrated the basement.
The basal boundary of the Miocene beds is however, readily identified in the westernmost parts of Slovenske gorice. There the Lower Helvetian breccia and marl of freshwater origin overlie the metamorphic basement. The basal sediments are overlain by marine deposits. An erosional unconformity separates the Helvetian succession from the Tortonian one. Three biozones of the
latter are developed: Praeorbulina and Orbulina suturalis, Spiroplectamina ca-rinata usually designated as the biocone of arenaceous tests, and the Bolivina dilatata zone. The biozone of Rotalia beccarii recorded from the Gnas and Vienna basins, is removed from the Slovenske Gorice area by erosion between the Tor-tonian and Sarmatian stages. Thus the Sarmatian beds overlie the Lower Tor-tonian sediments in the western part of Slovenske Gorice, while in their eastern part they are underlain by the Bolivina dilatata biozone. The Sarmatian beds of the Western Slovenske Gorice appear to be proper for a better correlation as they permit a dividing into three biozones: Cibicides badenensis-Rissoa and Hydrobia, equivalent to the Elphidium reginum biozone of the Gnas and Vienna basins, as well as the biozones of Elphidium hauerinum-Ervilia and Protelphidium subgranosum-Mactra. In the eastern part of the area examined, however, only the first and second biozones are recognized.
Literatura
C i c h a, I. 1958, Mikrobiostratigraficke pomery Neogenu v Cf Vrtbach v širšim okoli Laršarske Nove vsi (Vnitroalpska panev Videnska). Beol. Prace, 14, Bratislava.
C i c h a, I. 1960, Kurze Cbersicht der Entwicklung der Mikrofauna des unteren und mittleren MiozSns der alpinkarpatischen Becken im Verhaltnis zum Oberhelvet — »Karpatien«. Mitt. Geol. Ges., 52, Wien.
Drooger, C. W., Papp, A., Socin, C. 1957, ttber die Grenze zwischen den Stufen Helvet und Torton. Anz. Akad. Wiss., Math. — naturw. KI., 6, Wien.
Ellis, B. F. and Messina, A. R. 1940—1974, Catalogue of Foraminifera, Spec. Publ. Am. Mus. of Nat. Hist., New York.
Grill, R. 1941, Stratigraphische Untersuchungen mit Hilfe von Mikrofaunen im Wiener Becken und den benachbarten Molasse-Anteilen. 01 und Kohle, 37, Berlin.
Grill, R. 1943, Uber mikropalaontologische Gliederungsmoglichkeiten im MiozSn des Wiener Beckens. Mitt. Reichsamts. Bodenforsch. Zweigst., 6, Wien.
Grill, R. 1960, Untergrenze und Gliederung des Miozans im Wiener Becken. Mitt. Geol. Ges., 52, Wien.
Grill, R. 1968, Erlauterungen zur geologischen Karte des nordostlichen Wein-viertels und zu Blatt Ganserndorf. Geol. Bundesanst., Wien.
Hilber, V. 1908, Das Alter der steierischen Braunkohlen. Mitt. Geol. Ges., Wien.
Hofer, H. 1895, Das Tertiar im nordosten von Friedau in Steiermark. Jb. G. R. A., 44, Wien.
Jaeger, R. 1914, Foraminiferen aus den miocanen Ablagerungen der Windischen Biiheln in Steiermark, Verh. G. R. A., Wien.
Kollmann, K. 1960, Das Neogen der Steiermark mit (besonderer Berticksich-tigung der Begrenzung und seiner Gliederung). Mitt. Geol. Ges., 52, Wien.
Kollmann, K. 1965, Jungtertiar im Steierischen Becken. Mitt. Geol. Ges., 57, Wien.
Kopetzky, G. 1957, Das Miozan zwischen Kainach und Lasnitz in Sudwest-steiermark. Mitt. Mus. Bergb., Graz.
Loeblich, A. R. and T a p p a n, H. 1964, Treatise on Invertebrate Paleontology. C-Protozoa, Vol. 1, 2 C 900, Am. Geol. Soc., New York.
Meznerics, I. 1936, Die Schlierbildungen des mittelsteierischen Beckens. Mitt, naturw. Ver. Steierm., 73, Graz.
D'Orbigny, A. 1846, Foraminiferes fossiles du bassin tertiaire de Vienne (Autriche). Paris.
Papp, A. 1954, Die Molluskenfauna im Sarmat des Wiener Beckens. Mitt. Geol. Ges., 45, Wien.
Papp, A. 1956, Facies und Gliederung des Sarmats im Wiener Becken. Mitt. Geol. Ges., 47, Wien.
6 — Geologija 19
Papp, A. und Turnovsky, K. 1953, Die Entwicklung der Uvigerinen im Vindobon (Helvet und Torton) des Wiener Beckens. Jb. G. B. A., 96, Wien.
Pleničar, M. 1954, Obmurska naftna nahajališča. Geologija 2, Ljubljana.
Rijavec, L. 1970, Stratigrafija terciarnih plasti severno od Maribora. VII kongres geologa Jugoslavije, Zagreb.
R o 11 e, F. 1855, Ueber einige neue Vorkommen von Foraminiferen, Bryozoen und Ostrakoden in den tertiaren Ablagerungen Steiermarks. Jb. G. R. A., 6, Wien.
S p a j i č, O. i Rijavec, L. 1973, Stratigrafija gornjeg miocena severoistočno od Maribora. Geol. anali Baik. pol., 38, Beograd.
S t u r, D. 1871, Geologie der Steiermark. Graz.
Winkler, A. 1913, Untersuchungen zur Geologie und PalSontologie des steieri-schen Tertiars. Jb. G.R.A., Wien.
Winkler, A. 1944, Neue Beobachtungen im TertiSrbereiche des mittelsteieri-schen Beckens. Ber. R. A. Bodenforsch., Wien.
Winkler, A. 1951 a, Die jungtertiSren Ablagerungen an der Ostabdachung der Zentralalpen und das inneralpine Tertiar. Schaffer: Geologie von Osterreich, Wien.
Winkler, A. 1951 b, Die jungtektonischen Vorgange im steirischen Becken. S. B. osterr. Akad. Wiss., Math-naturw., KL, 160, Abt. 1, Wien.
Winkler, A. 1957, Geologisches Kraftespiel und Landformung. Wien.