ŠOLSKA PRAKSA 36 Didakta Motiv kot motivacija pri likovnem delu starejših učencev Mateja Sever, akademska slikarka, mag. um., OŠ Gabrovka – Dole Dobro izbran motiv je pri starejših učencih že pol zmage. Če uspemo učence prepričati, naj rišejo tisto, kar imajo radi, tudi če se jim zdi težko, smo jim dali dobro iztočnico za uspeh. In če še oni premagajo strah pred neuspehom ali lenobo in željo po hitrih rešitvah, je dobro likovno delo tu. Učenci nimajo velike želje po svobodi, v kateri bi risali, »kar bi hoteli«. Starejši kot so, bolj jih je strah risati tisto, kar imajo radi, ker so pri tem bolj kritični kot sicer. Pri risbi se bodo veliko bolj potrudili, kadar jim predmet upodabljanja nekaj pomeni, in ne bodo zadovoljni z vsako rešitvijo. Likovno delo s starejšimi učenci Delo s starejšimi učenci pri likovnem pouku zahte- va drugačen pristop kot pri delu z mlajšimi. Njihovo likovno delo zahteva več premišljenosti, vključuje več kognitivnih funkcij in ni ciljano samo na igri- vost, spontanost in iskrenost. Temu morajo biti pri- lagojene tudi vsebine – likovni problemi in naloge. Likovna naloga zaobjema likovni pojem, likovni pro- blem, likovni motiv in tehniko, v kateri bo izvedena naloga. Učitelj mora najti ustrezen likovni problem, motiv in tehniko, če hoče, da bo učenec skozi svoje delo pokazal razumevanje likovnega pojma. Motiv mora kot sestavni del posamezne likovne naloge podpirati rešitev likovnega problema, prav tako pa mora biti prilagojen likovni razvojni stopnji otroka. Ali, morda še bolj pomembno, njegovim interesom. Mlajši otroci niso »izbirčni« pri motivu. Mlajši kot so, raje se lotijo kateregakoli. Starejši kot so, bolj so ne- gotovi, bolj se bojijo, da ne znajo, da ne bodo zmo- gli. Veliko motivov jih pušča ravnodušne. To pa pri likovni umetnosti ni dobro izhodišče. Zato je dobro izbran motiv pri starejših učencih že »pol zmage«. Motiv jih lahko »požene naprej«, ko se jim delo usta- vi. Lahko jih osebnostno izpolni in jim da občutek, da so dosegli nekaj, kar je njim pomembno. Ali vsaj, kar je njim in vrstnikom zanimivo. Junaki mladostnikov Kako ugotovimo, kaj mladostnike zanima? Vemo, da jih veliko stvari »ne zanima«, zato jim je treba nekako priti pod kožo in najti tisto, kar jih v njihovi starosti v današnjem času ne pušča brezbrižne. V njihovem predstavnem svetu prevladujejo svetovi, junaki in dogajanje iz digitalnih »kraljestev«. Pravi junaki pa so zanje tisti, ki te svetove obvladujejo, you-tubarji, gamerji, hekerji ... obvladovalci digital- nega sveta. Drugačni junaki kot včasih. A vendar – vrednote, za katerimi stremijo naši mladostniki, so morda enake kot vrednote mladih vseh časov. Želijo biti sprejeti, želijo biti pomembni, želijo biti nekdo. Pustimo ob strani vprašanje, ali so današnja internetna junaštva res to, kar mladi iščejo, in ali so spletni mediji pravi medij za prevajanje jezika vre- dnot. Pomembno je, da prepoznamo v mladih tisto vsebino, ki se želi prek medijev izraziti. Kaj je motivika? Smisel likovne umetnosti je izražanje neke notranje vsebine preko likovnih sredstev v različnih likovnih tehnikah. Motiv sam v slikarstvu zares ni pomem- ben, če gledamo umetniško delo abstraktno. Ab- strakno gledanje umetnine pomeni, da zaznavamo samo oblike, barve, smeri, ritem slike in zanemari- mo »zgodbo«, vendar začutimo slikarsko izpoved. Zgodba pa je v likovnem delu tisto, kar je realistično, prepoznavno, se pravi motiv. Če pogledamo motivi- ko klasičnega slikarstva, v njem ni bilo velike razno- likosti. Kot motiv se pojavljajo krajina, tihožitje, av- toportret in skupinski portret, pa morda še žanrski prizori. Slikarji so skozi (preko) enakih motivov do- segali različne izpovedi, sporočali različna sporočila. Enako delamo pri likovni umetnosti v šoli. Pri tem pa moramo vedeti, da so otroci nasploh, tudi starej- ši, zelo »navezani« na motiv, kadar gledajo slike in kadar jih ustvarjajo. Sliko zaznavati abstraktno, brez navezave na motiv, je zanje težka naloga. Zato je pomembno, da izberemo ustrezen motiv za njiho- ve likovne naloge. Motiv mora biti prilagojen likov- nemu problemu, ki ga rešujejo, likovnim pojmom, ki jih morajo usvojiti preko slikanja, pa tudi njihovi starosti in interesom. Moja teza, ki je rasla z mojimi izkušnjami pri likovnem delu z otroki vseh starosti v osnovni šoli in ki sem jo tudi preverila z vprašalni- kom pri starejših učencih, je bila, da izbira motiva vpliva na to, ali se bo učenec poglobil v likovno delo ali ne. O tem več kasneje, najprej pa poglejmo mo- tive, ki jih lahko vedno uporabimo. Nevtralni motivi Obstajajo motivi, ki so takorekoč nevtralni. To po- meni, da jih lahko uporabimo pri vseh starostnih stopnjah in da so vedno enako aktualni in zani- 37 Didakta mivi. Taki motivi so drevo, žival, obraz in človek. Vse te motive je težko narisati in vsi nosijo v sebi nek družben (pa tudi družaben) pomen, neko po- membno vsebino ali morda simboliko. Drevo kot simbol narave, naravnega, rastočega, iz zemlje zraslega, je za mlajše trd oreh, saj je poln različnih smeri, debelin, ritma. Starejši pa ga že ra- zumejo kot simbol narave in rasti, zato imajo do njega določeno spoštovanje. Živali imajo radi vsi otroci, zato jih tudi vsi radi rišejo. Mlajši se z njimi bolj crkljajo, starejše pa fascinirajo živalske lastno- sti, izvor, sposobnosti, pa tudi želijo si znati narisati žival tako, da deluje resnično. Podobno je pri motivu človeka, ki je najtrši oreh za vse generacije. Večinoma se pri tem motivu izka- žejo velike razlike v stopnji likovnega razvoja otrok, pa tudi sposobnost opazovanja ter zanesljivost njihovih prostorskih predstav. Nenazadnje pa tudi poguma. Vsem je lažje narisati mizo kot pa člove- ka; pa ne zato, ker bi bila čoveška figura toliko bolj kompleksna in razgibana, ampak zaradi dejstva, da je živo bitje. Te razlike se pokažejo tudi pri upodobitvah člo- veškega obraza, ki se ga starejši otepajo z vsemi štirimi. Zakaj? Obraz je najbolj izrazni del telesa, najbolj izpostavljen in na nek način tudi najbolj in- timen. Že sam poskus upodobitve nekogaršnjega obraza zahteva pogum in odločnost, kaj šele veliko mero koncentracije. Pri portretni tehniki želimo upodobiti ne samo fizično podobnost s človekom, ampak tudi njegovo osebnost, dušo, njegovo »vse- bino«. Zato vedno nastaja zadrega, kadar portreti- ramo vsak svojega sošolca, sošolko. Že dejstvo, da si sedijo nasproti in si gledajo v oči, ko rišejo drug drugega, je dovoj nerodno za večino. Kljub temu pa jih ta motiv intrigira, zanima. Vleče jih k papirju in ne odnehajo tako zlepa, čeprav jim gre težko – veliko radirajo, vzdihujejo, obupavajo ... in vendar. Podobna situacija je pri avtoportretu. Ko rišejo sebe, so še bolj kritični, negotovi, nesamozavestni. Njihove predstave o sebi trčijo v realno podobo in to dvoje je v njihovih letih redko usklajeno. Take za- drege dobro rešuje študiozen pristop – strokovno vodstvo ob študijski risbi, ki ohranja pravilna raz- merja med deli obraza, njegove anatomske značil- nosti ter iluzijo prostorske upodobitve (senčenje, smer, nagib). Izrazoslovje je novo, strokovno: skica, podrisba, razmerja, proporcionalnost, viziranje, anatomija, zato učenci nimajo časa razmišljati o osebnih zadregah. Anketa o motiviki v šoli Na šoli sem izvedla anketo o motiviki v 7., 8. in 9. ra- zredu, pri kateri je sodelovalo 58 učencev. Zanima- lo me je, če so resnične moje naslednje domneve: Za dobro likovno delo je treba izbrati ustrezen motiv. Motiv je bolje izbran, če sledi interesom učencev. Starejši učenci si želijo specifične motive. V 7. razredu so vsi učenci napisali, da imajo raje, če sami izberejo motiv, in da jih neprava izbira motiva pri izvedbi risbe moti. Dekleta najraje rišejo živa- li, fantje pa stroje ali avtomobile. Najraje jih rišejo zato, ker so jim všeč ali ker jih imajo radi. Vsi pa ŠOLSKA PRAKSA 38 Didakta najmanj radi rišejo človeka ali obraz, ker je to zanje težko. Tihožitje se jim zdi dolgočasen motiv, sicer pa se jim zdijo motivi v šoli še kar prilagojeni nji- hovim interesom. Vsem se zdi motiv pri likovnem pouku bodisi pomemben ali zelo pomemben. V 8. razredu je večina učencev mnenja, da motivi v šoli niso dovolj prilagojeni njihovim interesom in da imajo raje, če motive izbirajo sami. Vendar so bili z odgovorom, kakšni motivi jim ustrezajo, bolj skopi. Kot zaželjen motiv se pojavijo osebe iz raču- nalniških iger in simboli s spletnih omrežij. Vsi so napisali, da je izbira motiva pri njihovem delu zelo pomembna; ena tretjina celo meni, da je to naj- pomembnejša stvar pri likovnem pouku. Nepravi motivi večino pri delu zavirajo ali motijo. Upoda- bljanje človeka je motiv, ki ga imajo najmanj radi. V 9. razredu so bili odgovori zelo podobni kot v 8. razredu, le da so bili željeni motivi bolj raznoli- ki, specifični, bolj individualni. Namesto želje po uporabi domišljije se pojavlja želja po risanju preko opazovanja stvari, se pravi realistično. Individualizacija motivov Sklep ob zaključku ankete v vseh razredih skupaj bi bil, da z leti narašča želja po upodabljanju motivov, ki jih učenci izberejo sami. Nepresenetljivo se je v anketi pokazalo, da je najbolj dolgočasen motiv ti- hožitje. Presenetljivo priljubljen motiv pa so živali. Od oseminpetdesetih učencev jih je kar osemin- trideset napisalo, da najraje rišejo živali in da bi jih radi risali še več. Od tega je bila ena tretjina za upo- dabljanje domišljijskih (fantastičnih) živali. Učenci radi rišejo po domišljiji, saj je kot najbolj priljubljen način risanja prevladovalo pri dveh tretjinah učen- cev, predvsem pri mlajših. Starejši kot so učenci, raje rišejo po opazovanju. Vsi učenci so napisali, da je motiv pomemben, zelo pomemben ali najpomembnejša stvar pri likovnem pouku, kar potrjuje mojo domnevo, da je dobro iz- bran motiv vseeno ključnega pomena za dobro li- kovno delo. Dobro izbran motiv pomeni, da učenca zanima, da ga ima rad, da ga želi bolje spoznati, zato vloži več energije v risbo. Tudi tretja trditev, da si starejši učenci želijo speci- fične motive, se je v anketi potrdila. V 7. razredu sta bila prevladujoča le dva motiva – živali in avtomo- bili. V višjih razredih pa se motivika bolj razčleni, je bolj raznolika in gre v smeri individualizacije motiva. Lahko bi rekli, da z leti specifičnost motivov narašča. Izbira motiva bi zato očitno morala biti individualizi- rana – za vsakega učenca svoj motiv. Iz izkušenj si- cer vem, da ko učence postavim pred dejstvo, da si motiv izberejo sami, so zaradi te prevelike svobode zmedeni in izgubijo veliko časa, da najdejo »pravi« motiv – nekaj, kar jih zanima in hkrati ni pretežko. Tisto, kar jih v resnici zanima, se jim zdi dostikrat pretežko, zato se ponavadi odločijo za tisto, kar se jim zdi lažje. Kar pa ni prava odločitev, kajti slej ko prej ugotovijo, da tisto, kar so mislili, da je lahko nari- sati, v resnici ni lahko, pa še nezadovoljni so, da niso izbrali tistega, kar jih res zanima. Velikokrat potem prevladata v celem razredu samo en ali dva motiva – tisti, ki si ga izbere najbolj samo- zavesten otrok, ostali pa ponavljajo za njim. Zato sklepam, da gre tu bolj za nerodne izbire motivov kot pa za veliko željo učencev po svobodi, v kateri bi risali, »kar bi hoteli«. Drugi problem pri tem pa je, da ne marajo risati nečesa, kar se jim zdi težko. Kot nam je povedala anketa, je to brez dvoma človeška figura ali obraz (portret), ali pa predmeti, ki imajo veliko podrobnosti in prostorskih momentov. Ven- dar je to samo strah pred neuspehom ali pa leno- ba in želja po hitrih rešitvah. Če to uspemo nekako premagati in jih prepričati, naj rišejo tisto, kar imajo radi, smo zmagali. Pri risbi se bodo veliko bolj potru- dili, ker jim predmet upodabljanja nekaj pomeni. Pa tudi bolj kritični bodo do upodobitve in ne bodo zadovoljni z vsako rešitvijo.