Postmoderna* estetika in postmoderna znanost DONALD VV. MILLHOLLAND Moderna znanost jc vplivala na način mišljenja modemih mislecev o sebi in o svojem svetu. Estetika jc zavrnila subjektivno in čustveno ter nam razjasnila še nekaj drugega, kar jc za nas bolj pomembno. Postmoderna estetika jc v postmodernem pojmovanju nas samih in sveta precej pomembnejša. Novo razumevanje pomembnosti estetike se jc pojavilo kot poslcdica sprememb v načinu pojmovanja znanosti v postmodernizmu. To odpira pot ustvarjalnosti in inovativnosti. Dcscartcs jc verjel, da je matematika model, kateremu mora filozofija slediti in od takrat jc znanost vedno bolj postajala avtoritativni model realnosti, ki jo jc treba spoznati. Ob dani paradigmi Ncwtonovcga vesolja jc znanost poudarjala določene predvidljive in objektivne značilnosti narave. Verjela jc, da jo kopičenje objektivne razvidnosti vodi k naraščanju bolj vsestranskega razumevanja narave. Ob uporabi Ncwtonovcga, kot ura umerjenega vesolja, so različni filozofi poudarjali empiričen pristop k resnici. Ker moralni, religiozni in estetski problemi ne morejo biti podkrepljeni z objektivnim pristopom k resnici, so bili odrinjeni v subjektivno in relativno. V moderni dobi so mnogi tako razmišljali. Pri tako danem idealu znanstvene objektivnosti jc morala filozofija ali poudarjali svojo lastno objektivnost ali pa razvijati subjektivno. V moderni dobi sta sc pojavili dve filozofski tradiciji. V Angliji jc objektivnemu pristopu k realnosti sledil logični pozitivizem, medtem ko jc v Franciji eksistencializem raziskoval meje osebne svobode. Posameznikov jaz jc ostal edina nedotaknjena vrednota. Russcl, Aycr in v svojih zgodnjih delih Wittgenstein so trdili, daje izražanje, ki ima kakršenkoli pomen bodisi analitično (kot v logiki in matematiki) bodisi sintetično (ki je utemeljeno na empiričnem znanju). Vsi drugi možni načini izražanja so bili čustveni in niso izražali nobenih pravilnosti ali nepravilnosti. Umetnost, etika in religija so preprosto izražale naša osebna občutja, niso pa nam povedale ničesar o svetu. Jean Paul Sartrc jc zagovarjal svoj ateizem in spoznanje, da jc moderna znanost zreducirala vsako bivanje na fizično delovanje. To jc njen učinek; jc laka, za kakršno se kaže, da jc. Na osnovi tega spoznanja je Sartrc ugotovil, da se lahko svetu preprosto kažemo laki, kakršni smo, preko doslednosti svojih izbir in poštenosti, s katero izbiramo, spoznavajoč popolno svobodo in odgovornost. Posameznik ne priznava nobene druge Avtor v članku uporablja izraze premodem, modem in postmodern. Te izraze sva slovcnila s predmoderen, moderen in postmodercn (op. prev.). vrednote, ki bi vplivala na njegovo i/biro, in zato jasno postavlja sebe za edino vrednoto. V modemi filozofiji je zato prevladovala znanstvena presoja realnosti. Svoj prostor je moderna filozofija našla ali v ponavljanju svoje objektivne metode ali v raziskovanju globin posameznikove subjektivnosti. Kakorkoli že, rezultat je bila absurdnost sveta, ker nobena od moralnih, religioznih ali estetskih vrednot ni terjala opravičila. V času neomejene vladavine znanosti sta bila subjektivni in objektivni pristop k realnosti določena z empiričnim in objektivnim pristopom k resnici. V zadnjih letih se je znanost bistveno spremenila. Urednik za znanost pri časopisu "The New York Times" James Gleick poroča, da se najhitreje v znanosti širi pojem kaosa. V svoji knjigi "Chaos" (Kaos, op. prev.) pravi, da lahko z upoštevanjem kaosa postanemo prilagodljivejši in sposobnejši obvladati nepričakovano. Kar govori Gleick o vremenu, je paradigmatično glede spremembe, ki je na splošno vplivala na znanost. Glcick pravi, da so znanstveniki verjeli, da bi lahko s pomočjo računalnikov natančno napovedovali vreme za nekaj mesecev vnaprej. Tako bi lahko napovedovali vreme resnično znanstveno, saj je za znanost predvidevanje pomembno. Ne glede na sofističnost svojih priprav, so se znanstveniki zmotili zaradi metuljevega učinka. To je pomenilo, da lahko naključni dogodki, kot je plahutanje metulja v vrtu, sprožijo zračne tokove, ki lahko sčasoma vplivajo na potek vremena. Skratka, naključni dogodki vplivajo na vreme, zato gaje nemogoče dolgoročno točno napovedati. Spoznanje naključnosti in kaosa v naravi stvari se je razširilo v medicinsko zdravljenje (ritem srca), kakor tudi v mnoge druge veje znanosti. Tudi precejšnje število novejših knjig s področja kvantne fizike nam prinaša novo pojmovanje znanosti. Ostale nam nudijo novo sliko znanstvenega odkritja. Frijoff Capra, Heinz Pagels, Fred Wolf, David Bohm in Werner Hcisenberg so le nekateri izmed fizikov, ki nam poskušajo govoriti o spremembah, ki prihajajo. V dvajsetih letih tega stoletja je Heiscnbcrg razvil teorije o indeterminizmu in realnosti, ki jo ustvari opazovalec. Šele pred kratkim so poskusi potrdili tak način gledanja stvari. To deloma pojasni prepričanje, da nova paradigma razvija tisto, kar nam daje zelo heterogeno razumevanje znanosti. Capra vidi vzporednico med kvantno fiziko in vzhodnjaško religijo. Tako mislijo tudi nekateri drugi fiziki. Heinz Pagels kaže mnoge različne načine razumevanja realnosti pri fizikih. Fred Wolf odkriva, kako je danes svet fizike drugačen od tistega v modernih časih. David Bohm išče osnovni red. Vsi pa se strinjajo, da napovedovanja in objektivnost odpirata pot indeterminizmu, naključnosti, kaosu in da estetski in celo religiozni uvidi pomagajo pri oblikovanju modelov resničnosti. Medtem ko so bili znanstveniki v modemih časih nenaklonjeni širitvi svojih pogledov na področje kulture in bili pripravljeni pustiti drugim opisati njihove metode, nam hočejo danes povedati, kaj razumejo pod implikacijo svojega dela za razumevanje nas samih. Po Michaelu Polanyu in Paulu Feyerabcndu je znanstveno odkritje prej rezultat estetike kot objektivne ustvarjalnosti. Proces znanstvenega napredka je pogosto kaotičen in nemetodičen proces zbiranja podatkov. Fcjcrabend v svoji knjigi "Against Method" (Proti metodi, op.prev.) opisuje spremembo pri razumevanju znanstvene poti vzpostavljanja resnice. Ima jo za anarhistično smelost. Njen razvoj še ni urejen in proces je zaradi zgodovinskih razpravljanj še bolj kaotičen, kot si običajno mislimo. To je tudi tema pri Michaelu Polanyu, ki je pokazal, da se prvotno ovržene teorije pogosto izkažejo za pravilne. Poudaril jc tudi ustvarjalno domišljijo pri razvoju teorij. Ustvarjalnost pogosto presega dosegljivo jasnost za razvijanje teorij, ki se kasneje izkažejo za produktivne. Utemeljena jc na tihem razumevanju možnosti, ki omogočajo prepričanje v to, da si tik pred potrditvijo. To pomaga razložiti prerekanja, ki so se v preteklosti pojavila o predstavah; niso mogli takoj razložiti, čemu tako prepričanje. Ihab Hassan v svoji knjigi "The Postmodern Turn" (Postmodcrni obrat, op. prev.) razume postmodernizem kot problem enega in mnoštva, enotnosti in različnosti. Težavo vidi v tem, da jc pri danem pluralizmu postmodernizma težko soditi o moralni obveznosti. Predvsem pa jc res, da ne moremo biti dostopni za vse različnosti. Samo Bog jc lahko. Življenje pa zahteva obveznosti. Toda zoperstaviti sc totalizmu, kot to počne Lyotard, pomeni upirali sc tiraniji enega, tj. zavzeti določen položaj in izpolniti določeno obveznost. Victor Burgin napoveduje konec umetnostne teorije in poudarja temo postmodernizma, ki ne priznava ozkih disciplinarnih kategorij. Umetnost moramo razumeti kot širšo kulturno, družbeno in politično teorijo. Kakor koncc filozofije, tako tudi koncc umetnostne teorije pomeni koncc ločenih disciplin in začetek interdisciplinarnih pristopov k problemom. Danes imamo to za pomemben prispevek k postmodcrni misli. Novi način gledanja na znanost mora poudariti kaos, nepredvidljivost, neobjektivizem, indeterminizem in ustvarjalno domišljijo. Znanstveni jezik je bolj estetski, metaforičen in bolj sprejemljiv za religiozne in etične razsežnosti ljudi in njihovega sveta. Postmoderna znanost sc ne more več uporabljati za zagovarjanje objektivizma, rcdukcionizma, ateizma ali moralnega relativizma. Novi način razumevanja nas osvobaja vseh teh omejitev. Predstavljamo si lahko odprto družbo, ki ccni različnost in pestrost, prezira ideologijo in totalizme vseh vrst in je torej ustvarjalna in inovativna. To jc družba, katero sestavljajo ljudje, resnično odprti drug do drugega in ki v fizični, miselni, čustveni in duhovni razsežnosti našega bivanja spoštujejo svseobsegajoče razumevanje pomena biti človek. Pri označevanju take drže se pogosto uporablja pojem pluralizem. Zame jc to pojem s pozitivnimi in ne negativnimi značilnostmi. Kot se že rekel, ccni različnosti in nc našega vdajanja avantgardizmu, ki tolerira le eno značilnost pri interpretaciji avantgarde. Postmodcrno mišljenje ni avantgardno, ker podpira množico in nc posameznika. Kot poudarja Lyotard, smo danes in v preteklosti že dovolj trpeli zaradi političnega total izma vseh vrst. Ljudje vsega sveta zahtevajo odpiranje in prestrukturiranje družb v smeri popolne svobode in demokracije. Po Lyotardu jc bila moderna estetika kultivacija vzvišenosti, izhaja iz želje po predstavitvi tistega, kar jc v načelu nepredstavljivo. Umetnik hoče predstaviti resnico, vendar jc nc more, zato namiguje nanjo z nepredstavljivimi in osebnimi izrazi. Estetika nam ni, glede na moderno misel, povedala ničesar o svetu, ampak lc o občutenju sveta -to jc čustveno razumevanje, ki ni bilo niti pravilno niti napačno. Estetika jc bila mešanica zadovoljstva zaradi mišljenja, daje dojela resnico in realno, ter bolečine zaradi spoznanja, da jc nepredstavljiva. Tako jc bila umetnost izraz posameznika, ki je ostal edina vrednota, ki jo je lahko uresničila. Modernega človeka je vznemirjala bolečina zaradi ncprcdstavljivosti resnicc. Dcrrida nam pravi, da jc bil moderen človek nostalgičen. Tak jc bil zaradi izgubljene resnice, zato je bil često primeren za ideološko izkoriščanje. V Hemingweyevcm romanu "The Sun Also Rises" (Tudi sonce vzhaja, op. prev.) vidimo neboljeno, izgubljeno generacijo. Naj si še tako želijo, ne morejo verjeti ali vložiti svoje vere v nobeno stvar. Vojna, sodobna tehnologija in iz tega izhajajoč skepticizem, so vero onemogočili. Moralnost razpada v popoln relativizem, ki jc posledica napačne vere. Kot poudarja Suzi Gablic v svojem delu "How Modernism Failed" (Kako je modernizmu spodletelo, op. prev.), jc predmoderna umetnost vključevala religiozne in socialne razsežnosti predmoderne družbe, medtem ko moderna umetnost spoznava le jaz. Gablicova poudarja sekularizacijo modeme misli, ki nas je odvrnila od religioznega in moralnega. Kot poudarja Gabliceva, jc začela postmoderna umetnost, še posebej preko umetnic-feministk in temnopoltih umetnikov, vključevati moralne in religiozne teme. Po drugi strani jc umetnost pluralistična in kot taka jc vzpodbujala inovativnost, medtem ko avantgardizem omejuje umetniško ustvarjanje. Modema misel je sprejela avantgardo. Postmodcrni umetniki niso nostalgični zradi resnice niti ne poskušajo predstaviti nemogočega. Postmodcrni umetniki, filozofi in znanstveniki svobodno ravnajo s predstavo realnosti, ker spoznavajo skrajno ncrcšljivost in kaos, ki nas odpirata ustvarjalnosti in domišljiji. Odprta družba jc lahko močnejša, če podpira različnosti in inovacije ter se zaveda družbenih, moralnih, estetskih in religioznih razsežnosti življenja. Ali je postmodernizem konzervativen? Vrnitve k predmodernizem ne zahteva. Predmodcrnizem seje nagibal k svojevrstnemu totalizmu in iz totalističnega pogleda so pogosto izhajale njegove vrednote. Heidegger poudarja, daje bil metafizičen, begajoč od ene metafizike k drugi v svojem poskusu osvajanja in ohranjanja resnice. Če ni resnice, potem tudi resnic ni. Za postmoderno mišljenje ni značilen niti absolutizem niti relativizem. Želja po najdbi resnice jc bila tista, ki jc vodila k totalizmu in končno k skcpticizmu, značilnemu za predmoderno in moderno mišljenje. Mesto iskanja resnice jc prevzela odprtost za različnosti. Spoštovanje različnih razsežnosti življenja jc bistvena za zdravo družbo. Če estetski izraz modernega veka ne more povedati ničesar o svetu v postmodernem veku, pa pomaga ustvarjati svet. Hcidggcrju je poezija tista, ki s svojim poetičnim izražanjem vodi skrivnost Bivanja, ohranja jezik v čistosti in opozarja na metaforičnost vsejezikovnega. Kadar ljudje doumejo smisel svojega bivanja, živijo poetično, ustvarjalno in z domišljijo. Znanost zdaj spoštuje vlogo estetike in njenega poskusa ponuditve modelov realnosti. Fantazija, igra in polet domišljije so teme, ki jih najdemo v literaturi. Čc zavest delno ustvarja realnost, potem ima vsekakor tudi estetika posebno vlogo. Če jc realnost šc kaotična, nepredvidljiva in naključna, potem naš poskus uvajanja ustvarja svet; toda naš poskus uvedbe reda nikoli nc uspe popolnoma urediti kaosa. Čc se pretvarjamo, da realnost ni kaotična, temu sledi šc hujši kaos. Nictzschc jc rekel: "Nekaj kaosa moraš imeti v sebi, da se ti lahko rodi plešoča zvezda." Marksistična kritika modeme estetike je bila usmerjena na njeno individualno samoizraznost in popustljivost, brez kakršnekoli moralne ali družbene vloge. Marx je seveda imel prav, toda komunistična umetnost jc, v kolikor jc to naučeno uresničevanje sovjetski idej, rezultat posebne družbene vloge, ki ji jc bila predpisana. Kot taka jc bila popolnoma vsiljena. Umetnost mora spontano in s pristno željo odslikavati svobodno sprejete družbene, moralne in religiozne ciljc, ki gojijo umetnost kot naravni odsev družbe. Kot rezultat glasnosti in perestrojke so zdaj to spoznali tudi v ZSSR. Postmodcrni misleci so kritični tudi do popustljivosti samemu sebi, ki je bila značilna za moderni kapitalizem. Postmodcrno mišljenje jc interdisciplinarno. Težko jc ločevati estetsko, religiozno, filozofsko in znanstveno mišljenje. Nič več nc gre za vprašanje, katero mišljenje je prevladujoče. Različne discipline skupaj nam dajejo širše razumevanje nas samih in naših možnosti. V postmodcrni sc poudarjajo občestvcnc (Communitarian) vrednote, kar jc vidno v kristoumetnosti (the art of Cristo) in fenimistični umetnosti ter v gibanju temnopoltih umetnikov. Odprta družba, ki spoštuje pluralizem umetniškega ustvarjanja, spoštuje različnosti ter s tem inovativnost in ustvarjalnost. Postmoderna umetnost nc vsiljuje totalističnih konccptov umetnosti namesto umetnosti občestva. Je resnično demokratična. V "The Postmodern Moment", ki jo ureja Stanley Trachtcnberg, različni avtorji odkrivajo vpliv postmodernega mišljenja na arhitekturo, umetnost, ples, film in glasbo. Vplivalo jc na vse vrste umetnosti. Arhitektura jc opustila sterilnost jeklenih in steklenih valjev, kar jc značilnost Bauhausovc šole, in jih nadomestila z bolj domiselnimi, udobnimi, naravnimi konstrukcijami. Glasba in ples mešata popularne in klasične sloge, tako kot se literarna interpretacija ukvarja z bralccm. Ekspcrimetiranje in različnosti so značilne za vse umetnosti. To je osvoboditev ustvarjalnosti. Suzi Gablic nas opozarja na ezoterično naravo moderne umetnosti, ki se že od vsega začetka ni zanimala niti za sprejem pri publiki niti za komunikacijo z njo. To velja za vse disciplino v moderni dobi. Moderna kultura jc bila visoka kultura, katero je lahko ccnila lc izumetničena manjšina. Umetniki so komunicirali z umetniki, filozofi s filozofi. Zdaj pa sc to spreminja. Interpretacija sc ukvarja z bralccm, umetniki mešajo popularne in sofistične tehnike, uporabljajo in poskušajo povezati moralne in religiozne probleme širše družbe. Glasba jc poslušalcem bolj dostopna, ker meša popularne in klasične sloge. Gershwin jc v tem času silno popularen in sc postavlja kot vzorec komponista, ki meša popularne in klasične sloge. Heidegger opozarja, da sta mišljenje in bivanje isto. Način našega mišljenja določa, kaj smo, kako sc obnašamo in v kakšnem svetu živimo. Način našega razmišljanja o naravi in zgodovini vpliva na naše ravnanje z naravo in s človekovo naravo ter oblikuje našo zgodovino. Če bomo o teh stvareh premišljevali omejeno, rcdukcionistično in skeptično, bo naš svet pust, pesimističen in nevaren. Tak svet postane hladen, vase zaprt in je izročen totalizmom različnih vrst; poln jc materialističnih ideologij. Postmodcrnislični način mišljenja jc ustvarjalen, domiseln, odprt za različnosti in jih podpira. Zavrača totalizme in ideologijo. Estetika jc ponovno v središču kulture. Težko je razložiti temeljno spremembo, do katere jc prišlo v znanosti, umetnosti in filozofiji. Morda jc bil uspeh modernizma odgovoren za lasten propad. Njegov velik uspeh so bili tehnološki dosežki. Toda tehnološka revolucija jc ustvarila probleme, katerih ni mogel rešiti isti način mišljenja, ki je proizvedel tehnološki napredek. Moderni misled so mislili na način, ki jim jc onemogočil zagovarjanje etičnih pristopov k problemom. Problemi okolja, problemi v medicinski etiki, različna gibanja za pravice, jedrska energija in jedrska zima so zahtevali odgovore, ki jih moderni misleci niso mogli dali. Sprememba v naši kulturi jc tudi posledica sprememb v načinu razumevanja znanosti in v načinu, po katerem je začela znanost razumeti realnost. Verjetno sc ne bomo več vračali k temu, da bi poslavljali znanost ali katerokoli disciplino za avtoritativnejšo o ostalih pri določanju načina mišljenja o življenju in umetnosti - ne glede na prihodnji razvoj. Postmodernizcm seje začel pojavljati kot izraz za nakazovanje sprememb v kulturi, umetnosti, arhitekturi in literarni kritiki. Izraz pluralizem se je v sedemdesetih letih uporabljal za opis sveta umetnosti. Tudi postmoderna arhitektura se jc začela v sedemdesetih letih. Znanost in filozofija sta se začeli vidno razvijati s postmodernimi smermi v osemdesetih letih in takrat tudi opazimo široko uporabo izraza (postmodernizem, op. pre v.) za opisovanje celotne kulture. Umetnost, kakor v prejšnjih časih, tudi v tem primeru napoveduje dogajanja na drugih področjih kulture, zato je poudarjena vloga umetnika-preroka. V modernih časih tega niso priznali, danes pa lahko priznamo. Nekaterim sc zdi pluralizem našega časa osupljiv in jim jemlje pogum, za druge pa je razveseljiv in osvobajajoč. S pozitivnim odzivanjem na različnosti lahko okrepimo svoja občestva. Odprtih občestev si želijo ljudje, ki so bili pod avtoritarno oblastjo ideologije. Dogajajo se pomembne stvari. Odprta občestva so prijaznejša do umetnika in pisatelja. Zavoljo teh sprememb se pričakuje obnovljena ustvarjalnost. Pluralizem in ustavarjalnost. Pluralizem in odprtost nista relativna. Relativnost jc bila posledica modernega skepticizma. Za postmoderne mislccc sta pluralizem in odprtost pozitivna in jasna principa, ki sta temelj demokratične družbe. V postmodernizmu se pojavi sprostitev, ki se kaže v opuščanju togih kriterijev, v mešanju disciplin in v upadanju ideologij. Opazi se lahko v igrivosti postmoderne umetnosti. Na veliko se poudarja, kaj jc treba opustiti. Opustiti moramo skrajnosti vseh vrst, kot so totalizmi spola, razreda, rase, nacionalnosti ali religije. Možno je sproščeno vrednotenje različnosti, in to ni negativno. Resnično negativno jc bilo zanikanje množic. Z upanjem se lahko veselimo bolj sproščenih časov, ko bodo različnosti popolnoma sprejete in podpirane. BIBLIOGRAFIJA: Gleick, James, Chaos. Capra, Frijoff, The Tao of Modem Physics. Pagcls, Heinz, The Cosmic Code. Wolf, Fred, Taking the Quantum I^eap. Bohm, David, Wholeness and the Implicate Order. Gablic, Suzi, How Modernism Failed. Francois, Jean, Lyotard,Postmodernism. Fcyerbend, Paul, Against Mclh