K šolski higijeni. (Drd. Iv. Borštnik.) III. (Dalje.) ijfllka si otrok olajša neprijetne cute in bolečine, ki nastopijo že v Wmalo minutah pri takem sedenji, začne napenjati razne vezi in mišice, ki vežejo pojedine člene hrbtenjače ali pa tečejo ob nji nizdol in nam služijo pri pripogibanji. Ta aparat se še preje utrudi (pod istimi pogoji, kakor se utrudi roka, ako jo držimo vodoravno, vkljub temu, da so pri zadnji mišice nerazmerno bolje razvite) ali otrok ima dovolj moralične moči, ali se pa boji in sedi še naprej — naravnost. A to kar je dozdaj vršil aktivno, godi se od sedaj pasivno, prepusti hrbtenjačo samo sebi, nekako olajšano se oddahne in vse delo prepusti zdaj vezem na hrbtu. — Te zdaj trpe, raztezajo se vedno, a počasi in pred seboj imamo takozvani obli hrbet otrok, popolnoma podoben oblemu hrbtu starih ljudij, ki nastane na isti način in je gotovo vsakemu znan. Vender s tem ni pomagano. Kmalu občuti otrok kaj neprijetno to napetost vezij, začne zvijati hrbet na razne načine, kakor bi prekladal pojedine člene in iskal najugodnejega položaja zase in za učiteljevo zahtevo ,,sedi naravnost". — Kraalu zapazi, da mu posebno jeden položaj ugaja. Cudno — njegov hrbet v to lego najraje uhaja. Vedno raje, nazadnje takoj pri vsakem opomiuu k sedenju naravnost, pojedini členi hrbtenjače se na jedni strani vedno stiskajo, njih snov gine — čez mesece: postranljivost, dalje visoka pleča, visoka ledja i. dr. Tako se godi pri sedenji naravnost, imenujmo je Bvojaško sedenje". Druga dva mogoča načina sedenja sta sedenje s težiščem pred vezno črto obeh grč sedilnih kostij in s težiščem za to vezno črto sedilnih grč. Bistvo obeh je jasno. Pri obeh je truplo izven svojega ravnatežja pri sedenji, rabimo tedaj pri obeh podporo, brez podpore nista mogoča. Vzgled prvega je lega života pri pisanji, vzgled dru- gega, kadar bererao v naslonjači poljubno nazaj naslonjeni, kadar kadimo in v sto drugih prilikah — kratko: to nam je najbolj priljubljeno, pri tem se najmanj utrudimo. K tej točki je vredno omeniti razprave ortopeda dr. Adolfa Lorenza: ,,Die heutige Schulbankfrage. A7orschlage zur Reform des hygienischen Scbulsitzens," kjer se navajajo zahteve, katerim naj odgovarjajo šolske klopi. Doraa pa zadostuje navaden slamnat stol, kot so v rabi z malo vpognjenim naslonilom, podmaknjen toliko pod mizo, da pride mizni rob v sraer žličice. Taki sedeži odgovarjajo navadno tudi zahtevam glede ocij pri pisanji. Pri branji pa odpade opomin ,,sedite naravnost", mesto njega se glasi nnaslonite se nazaj". Pri takem sedenji otrok ni prisiljen iskati kake čsudne lege hrbtenjače, da si olajša sedenje, s tem odpadejo vsi nasledki tega t. j. postranljivost i. t. d. Dalje je bilo rečeno v začetku, da je ta bolezen posebna nadloga otrok ženskega spola, rastočih deklic. Izmed premnogih vzrokov tega dejstva naj navedem par, upam, dovolj, da vsakdo spozna resnico te trditve, z druge strani pa, da se še bolj vtopi v bistvo te bolezni, katere spoznanje naj bi vsakemu, kdor ima opraviti z odgojo otrok, posebno deklic, prešlo v rneso in kri. Skoraj nepotrebno je omeniti, da so v isti meri kakor drugi deli života, tudi kosti hrbtenjače pri ženskem spolu dosti bolj mehke in nežne kakor pri moškem. Dalje je razloček v tem, da se dečkovo truplo počasi, leto za letom razvija med tem, ko ostane deklica otrok dosti več časa po razvoji života in duha. In nakrat, skoro bi rekel, v trenutku kakor mlado, rosno rožno popje o poljubu žarkov jutranjega solnca, zdaj — in čez trenutek odprt cvet, krasen za .vsak pogled: tako je postalo iz otroka odraslo dekle. Ce je bila že preje priklenjena na šolsko klop, najsi bo že v posvetnem institutu ali saraostanu, vsaj ta čas nje življenja bi moral biti popolnoma posvecen telesnerau razvoju, čas, v katerem se pretaka življenski sok tako naglo po životu, čas, ki je spojen s tako neprijetnimi, vsestransko neugodnimi, vsako pozornost na učenje uničujočirni občutki. Priznam pa, da je o tem dosti lažje pisati, kakor tako delati. Vender na pravem mestu ni nobena beseda izgubljena, in z rastočo oraiko prodere tudi prepričanje o važnosti dobe rasti posebno pri deklicah tudi v širše kroge — gotovo le v korist človeštvu. Pri besedi »omika" pa se spomni človek nehote pridnega delavca, ki koplje v potu svojega obraza jamo, da vsadi drevo, a izpod nog mu vedno drči že izkopana, razdrobljena zemlja nazaj v globino. Gotovo neroden delavec! Tudi z našo ,,omiko" je čudno, najbolj z višjo žensko naobrazbo, četudi evolucija narodov popolnoma opravičuje to zahtevo, in bi narod bil izgubljen, ali bi za začetek vsaj zastal, ki bi hotel zapreti svoje učne zavode deklicara. In vender so ravne te naj- bolj podvržene postranljivosti, kakor razvidno, in vender ravno njim v njih poklicu, v njih namenu najbolj škodi skažena vnanjost, ker tudi to ni vse jedno, ali je mati ravnega ali krivega hrbta. Z druge strani pa si oglejmo dobiček te višje naobrazbe. Tu naj se ne primerja z moškimi, katerirn je učenje podlaga, da morejo kdaj zavzeti dostojno mesto v človeški družbi, katerim jednako je treba staviti tiste ženske, na katerih vrata je potrkalo socijalno vprašanje in jih potisnilo v šolo ali pa morda navdušenje za znanost. Čirn večje mesto, tern več se dobi tudi takih slučajev, in znano je, da prekose sestre — gimnazijalke dostikrat svoje brate — tudi — gimnazijalce v uspehih in da je njih vstrajnost in pridnost kakor tudi skroranost z druge strani občudovanja vredna. Koliko pa je drugih deklet, katere matere najprej pošljejo v zavode, da jih z glave spravijo — saj matere so časih tudi še mlade in si žele še nekaj veselih predpustov — s časom jim pa tudi začnejo ugajati lepa spričevala iz zavoda — seveda pozabijo premisliti, da so lepa spričevala zavodu največja čast in za dober obstanek tako potrebna, kot dekletu za sejem novo krilo. In poloti se jih misel, da bi bilo lepo, da imajo učeno hčer; in res, ta se uči, ker raorda ne ve boljega poeeti, do svojega šestnajstega leta in naprej in nazadnje ne zna iz celote ničesar, ker ti je preobširna za nje leta, iz pojedinosti nič, ker ji gonja od jednega učnega predmeta do drugega ni pustila časa, da se vtopi v jedno ali drugo stroko. Ko se vrne domov, povede jo mati v družbo v nadi, da bo njena učena hci vse očarala s svojo duhovitostjo. Bog ve, da si redki moški želi po dnevnih opravkih resnih, učenih, da, modrih pogovorov — hrepeni pa po priprosti zabavi, prirojeni duhovitosti. Nič boljše se pa deklicara ne godi v otroških letih. Med tem, ko nje brat skače s svojimi tovariši, hoče mati, da ji bodi osernletna hči že cela gospa: zmerna v besedah, premišljena v kretanji. Ce pa katerikrat vzbukne nje prirojena otroška živahnost, precej je raati resnega obraza za njo: ^Kako si vender nagajiva, to ne gre za deklico". 0 sinu pa pravi: ,,Glejte ga, kako čvrst dečko je." Res čudna logika — tako da se človeku zdi, da če bi hotel vsaki misli vzroka iskati, bi bil cel svet uganka! Zakaj da bi deklice ne smele biti živahne, pa naj bodo štirinajstletne ali pa starejše, vedo res samo matere. Tako je tedaj v primeri z naobrazbo duha telo prava pasterka. Te in jednake škodljivosti zamorejo pomagati vsaka po svoje pri razvoji postranljivosti slabeč telo, ki raora toliko ur na dan delati riajtežje delo t. j. sedeti. Dokazovati to, da je sedenje res največje delo našega trupla, bilo bi z ozirom na preje povedano — le ponavljanje, ker za delo so roke in noge, ne život, vsaj za vstrajno delo, kot je pri sedenji potrebno, ne. Idejalna zahteva bi bila tedaj peripatetika, ker pri hoji hrbtenjača ne trpi dosti vec kot pri ležanji. Ker je pa nemogoča z drugih lahko umevnih ozirov, raorarao naše zahteve v navedenera smislu pristriči in jih sedanjim razmerara prikrojiti. Gotovo se pa da še marsikaj storiti, da se odvrne nežnim telesom preteča nevarnost postranljivosti i. dr., tako n. pr., da se ženska ročna dela ne opravljajo v klopeh, če ni neobhodno potrebno, arapak st.oje v primernih prostorih in če raogoče — med hojo. Ni dvoma, da se na vse te načine uveti za razvoj rastočega trupla lahko dosti zboljšajo. Potem poteče dosti raanj solz dekletom in raaterinih jadikovanj bo raanj, če skrbi vsak po svoje, da bodo učenci, posebno pa učenke res pomladni metuljčki, nabirajoči sladij in hrano v prostem, zabavnem vzletu s cveta na cvet, ne pa obledeli, napeti metulji v prekamforovani profesorjevi omarici.