MODRA PTICA LETO LETO 1939|40 t ili® ŠTEV. 5 MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša din 100-—. Posamezna številka din 10-—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Ulica 29. oktobra (prej Rimska cesta) št. 1. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. VSEBINA 5. ŠTEVILKE APRIL Ivo Brnčič: Cankarjeva ljubezenska drama Vladimir Bartol: Na oddihu Igor Torkar: Dva starca Vladislav Petkovic-Dis: Sedma pesem (Tone Potokar) Tone Potokar: Vladislav Petkovic-Dis Razno CANKARJEVA LJUBEZENSKA DRAMA IVO BRNČIČ Uvod Erotsko vprašanje je eden osrednjih vozlov celotne Cankarjeve psihologije, ena najkritičnejših točk njegove literature in eno najkočljivejših poglavij njegovega osebnega življenja. Cankarjevo razmerje do ljubezenskega problema pojasnjuje to izredno zamotano in tako težko dostopno osebnost v veliko usodnejši meri, kakor bi bilo mogoče soditi na prvi pogled; zakaj vse značilne poteze Cankarjevega notranjega obraza se prav tu razodevajo v svoji najpristnejši in najnedvomnejši podobi, tu se steka večina psiholoških silnic, ki so določale njegov odnos do sveta in življenja, do ljudi in samega sebe (ali so vsaj občutno sovplivale nanj), tu se naposled tudi križajo vsa pota njegove tegobne življenjske usode.1 Ivan Cankar nikakor ne spada med velike ljubimce in ljubezenske izvedence svetovne književnosti, kakršni so bili — vsak na svoj izviren način -— pesnik »Visoke pesmi« Salamon, Petrarca, Heine, Barret-Brow-ningova, Puškin ali naš Prešeren. Cankarjeva erotska tematika že po svoji zunanji plati ni kdove kako bogata in izključno erotskim vprašanjem je žrtvoval v celoti sorazmerno dokaj pičel odstotek svojih spisov. Njegovega opisovanja ljubezenskih reči ne odlikuje kakšno presenetljivo mnogoglasje; njegova obdelava erotskega problema je prav za prav zgolj vrsta zelo sorodnih variacij na eno in isto, v bistvu vedno enako postavljeno temo. Njegove sodbe o erotskih zadevah, izražene bodisi posredno bodisi naravnost, so vrhu tega mnogokdaj zelo tvegane in njegov »življenjski nauk« o tem elementu življenja se po svoji objektivnosti in prepričevalnosti nikakor ne more kosati s pomembnostjo njegovih etičnih, idejnih in družbeno kritičnih dognanj. Pravkaršnje trditve sicer ne pričajo v prid uvodni trditvi, da bi bila Cankarjeva erotika tako izjemno važen činitelj njegove psihološke problematike. Ali vendar je nesoglasje samo navidezno. Zakaj pomembnost in posebnost Cankarjevega razmerja do erotskega problema ni toliko v samih njegovih razlagah ljubezenskih pojavov in tudi ne v vprašanju, v kolikšni meri in s kakšnim uspehom se je umetniško izživel na tem 1 Obravnavanje katerega koli kompleksa pojavov, ki se podrejajo nekim skupnim zakonitostim, za katerih odkritje in pojasnitev ravno gre, je vselej zvezano s posebnim poudarjanjem tistih činiteljev, ki kažejo skupni izvor, skupno pogojenost obravnavanih pojavov — skratka, z nekim posploševanjem. Ali kakor se je treba zavedati, do kod segajo meje tega »posploševanja«, tako je treba tudi vedeti, da je človekov duševni razvoj prav tako zakonit, določenim determinantam podvržen proces kakor slednje dogajanje v prirodi ter je človekova duševnost nedeljiva celota, enovit organizem, ki se sicer izživlja v raznih smereh, med katerimi pa vedno prevladuje neka osrednja tendenca, ki predstavlja »življenjsko linijo« osebnosti in najočitneje označuje človekov značaj. * področju. Gre predvsem za to, kako je Cankar v najskritejših psiholoških globinah reagiral in kako je mogel reagirati na erotski imperativ življenja, za problem, kakšne so bile prvotne podzavestne prvine njegove duševnosti, ki so v skladu z njegovo celotno življenjsko linijo narekovale smer tudi njegovemu ljubezenskemu življenju ter do neke mere celo v naprej določale zaključke, ki jih je izvajal iz svoje dejanske izkušnje. Tako je že koj skraja treba opozoriti na dejstvo, da se giblje Cankarjevo ukvarjanje z erotskim. vprašanjem skorajda redno v precejšnji odmaknjenosti od tistih najprirodnejših pojavnih oblik, v kakršnih doživlja človek eros v večini primerov in v kakršnih se je ta predmet največkrat in najlepše izrazil v umetninah velikih ljubimcev svetovne literature. Ravno te prirodne polnote in preproščine ljubezenskega doživetja Cankar ne pozna; omamna preprostost potešenega ljubezenskega hrepenenja mu ni nič manj tuja kakor pretresljiva preprostost Prešernove ljubezenske nesreče. »Če ga glede ljubezenske usode primerjamo s Prešernom,« je zapisal Josip Vidmar, »ki je doživel elementarno tragedijo, da je njegova ljubezen zadela na neljubezen ter ostala brez odziva, se nam pokaže Cankarjeva osebnost v prvinskih in nagonskih človeških stvareh, ki so zapletene v ta doživljaj, skoro nekako izpodrezana in pomaknjena v neko manj prvobitno sfero, kamor je pomaknjena tudi drama njegove ljubezni, ki je prav za prav umrla na neki tuji ravnini« (»Delo Ivana Cankarja«, LZ 1931, str. 475). Vidmar ima prav; Cankar se namreč erotiki ne podreja s tisto prostodušno zaupljivostjo, spričo katere je ljubečemu človeku že plamen njegovega čustva nagrada in radost. Njegovo ljubezensko čustvo ni vdano izgorevanje in spontano, neustavljivo stremljenje po ljubljenem bitju in ljubezenski sreči, prvobitno čisto ko smeh otroka, kadar je uslišano, in prvobitno strašno ko trpljenje porodnice, kadar je zavrnjeno. Nobeden njegovih avtobiografskih junakov se svoji ljubezni ne predaja s tistim nagonskim občutkom samoumevnosti, nujnosti in celo usodne primoranosti, ki označuje visoko napetost ljubezenske strasti; vzroki, ki ženo te njegove dvojnike v ljubezenske pustolovščine in določajo njihovo erotsko izbiro, so veliko bolj zamotani in dosti manj elementarni, po-gostoma se pojavlja med njimi celo življenjska slabost. Cankarju eros ni »ljubezni tiranija« v Prešernovem smislu, ni mogočen, nezajezljiv zagon zmagovitega življenja, mu ni »stihija«, kakor pravi neprevedljivi ruski izraz, temveč po navadi nekaj drugovrstnega, skoraj podrejenega. In kar je najvažneje: ljubezen ne stopa predenj skorajda nikoli sama po sebi, kot samostojen življenjski problem, kot v sebi zaključen motiv, marveč mu služi bolj za ozadje, na katero projicira svoje borbe z drugimi življenjskimi vprašanji, se pojavlja malone redno le v odnosu do reči, ki sicer utegnejo biti kajkrat z erotiko odločilno povezane, a ta povezanost vendarle ni tako neogibna, kakor jo kaže njegovo obravnavanje tega predmeta, ki se neredko giblje skorajda bolj na načelnih kakor pa na dejanskih tleh. Ta stalna, a ne docela nujna odvisnost erotike od čini-teljev z drugih, izvenerotskih področij pa je take narave, da jo neredko občutimo kot nekakšno neubranost, okrnjenost, nepopolnost njegovega ljubezenskega doživljanja, včasih že kar kot bolnost. »0 Nina, bolna si ti in bolan sem jaz!« je sam vzkliknil v »Nini«, tej izraziti ljubezenski samo-izpovedi. Verjetno je imel ravno Cankarjevo erotiko v mislih tudi Ivan Pregelj, ko je izjavil (DS, 1919, str. 21), da bi ga »štel med ,bolne' genije .. .« Bolezen in posledice Vendar morejo Liti takšne označbe zgolj zasilne. Kajti drama Cankarjevega ljubezenskega življenja, ki ji je celo v zgodovini svetovnega slovstva malo podobnih, ni tako preprosta, da bi bilo mogoče vso njeno globočino izčrpati z eno samo besedo, in izraz »bolnost« ji je vse preozko merilo. Saj to je bila borba, ena sama nepretrgana, dolgoletna, velikanska borba med življenjem, ki seje v človeška srca ljubezen, jih z njo priklepa nase ter jih mami k vedno novim osvajanjem vseh radosti in lepot tega sveta, pa med boleznijo, bedo in nesrečo, ki so ko temne sence smrti zalezovale umetnika in po biriško pazile na vsak njegov poskus, da bi vrgel z ramen njihov jarem ter se vključil v vesoljno bratovščino zdravih, veselih, upajočih, polno živečih ljudi. Za nič več in nič manj ni šlo v tej borbi kakor za afirmacijo ali zanikanje samega življenja in to je bila dilema, pred katero je Cankar stal. Bil je nadvse nesrečen človek in je vse svoje žive dni ostal samski. Življenje ga je tako grdo pestilo, da mu povrh vseh nesreč ni pozabilo dati za popotnico tudi večne revščine in mučnega, ubijajočega otepanja za skorjo vsakdanjega kruha, tako da je komaj mogel misliti na to, da bi kdaj utegnil dostojno preživljati sebe in družino. Ali vendarle bi bilo napak precenjevati pomen zunanjih, gmotnih težav, ki so mu v tolikšni meri otežkočale najobičajnejšo rešitev erotičnega vprašanja. Upravičena je namreč domneva, da bi bilo Cankarju izredno težko urediti njegovo ljubezensko življenje z zakonom tudi v hipotetičnem primeru, če bi bil gmotno bolje preskrbljen. Zakaj po vsem svojem duševnem razvoju in svojem značaju, po vsem svojem doživljanju erotike je bil za tako odločitev notranje tako malo uglašen, je nosil v sebi tako malo psiholoških pogojev zanjo, da mu je zakon pomenil skoraj povsem neizvršljivo dejanje. Okrutna fizična napaka, ki je kakor prekletstvo ležala nad njim in ki naj bo najprej omenjena —- o njenem vplivu tako na ves njegov notranji razvoj kakor na njegovo erotiko je prvi spregovoril Lojz Kraigher v svoji študiji »Ivana Cankarja zdravje, bolezen in smrt« (Koledar Cankarjeve družbe za leto 1939.) —- ta napaka ni bila edini, pač pa najvidnejši in gotovo najbolestnejši vzrok njegove nepripravljenosti za trajno, urejeno ljubezensko zvezo. To je bila enureza — sama po sebi malenkostna bolezen, ki pa je, kakor trde znanstveniki, najtesneje povezana s človekovim spolnim in erotičnim izživljanjem. Tako je postal Cankar žrtev paradoksnega naključja, da si je hujšega težko predstaviti: ravno njemu, temu izbrancu duha in temu oznanjevalcu lepote, je neusmiljena muhavost usode naložila neznosno breme, da je vse svoje dni ostal prikrajšan za eno poglavitnih življenjskih lepot — za preprosto, neskaljeno, nezagrenjeno uživanje ljubezni. »Živčna napaka Ivana Cankarja,« piše Kraigher (str. 22), »...je bila take vrste, da je bila tesno povezana z njegovim spolnim življenjem. Ivan Cankar je imel zelo močan spolni nagon. A kakor so mu bili zapleteni in zavozlani živci, ki so povzročali njegovo otroško bolezen, tako se mu je polagoma zaplelo in zavozlalo njegovo spolno živčevje. In to njegovo nebogljeno živčno stanje mu je izpodjedalo korenine telesne sile in možatosti.« Tisto, kar je naj-povprečnejšemu zemljami tako preprosto in lahko, dejanska možnost erotske izbire in najdbe zakonskega tovariša, je bilo Cankarju zavoljo te motnje na moč težavno in tvegano, nemara celo nerešljivo vprašanje. o* 127 A še mučnejše so bile kot posledica te napake izredno hude psihološke ovire, ki so silovito komplicirale njegov odnos do ženske in do zadev spola sploh ter bi že same po sebi zadostovale, da bi v seznamu človekovih življenjskih načrtov potisnile zakon na eno poslednjih mest. »Hrepenenje Cankarjevega življenja,« pravi Kraigher (str. 23), »je bila ženitev z lepo, mlado in nedolžno izvoljenko njegovega srca. Dano mu je bilo živeti s prijateljicami, starejšimi, izkušenimi ženskami, ki so ga ljubile, pa so mu bile vse bolj pestunje kakor ljubice.2 Pri njih se mu je posrečilo premagati zavozlane ovire svojega živčevja. Kadar koli pa se je lotil ženitovanjskih načrtov z mladim, neizkušenim dekletom, mu je iz-podletelo. Tu bi moral speljati in voditi v ljubezen on sam. A tu se je vsakokrat pokazalo, da so bile psihične ovire v njem tako mogočne, da je omagal sredi poti.« Glede Cankarjevega razmerja do Štefke Loffler-jeve domneva Kraigher, da je bilo »zelo verjetno ... vse to ženitovanje samo zunanja kretnja, s katero je varal sebe in vso okolico. Zakaj — po dolgem izmikanju in zavlačevanju je nazadnje le pobegnil svoji iz-voljenki, pobegnil z Dunaja in se vrnil v domovino, da se je izognil nemogoči — zanj nemogoči — zvezi z zdravim, neizkušenim dekletom« (str. 28). Nemogoče si je skoraj predstavljati, da bi človeka s pravkar omenjeno napako ne mučilo trajno občutje neke negativne izjemnosti med ljudmi, zlasti še, če je bila ta izjemnost v tako rezkem nasprotju z blestečo izjemnostjo njegovega duha in poklica, katere se je Cankar vse svoje dni živo zavedal. »Občutje manjvrednosti,« kakor pravijo temu psihologi, je spričo leta in leta trajajočih muk, ki so bile Cankarjev delež, le suhoparen učenjakarski izraz, s katerim se je tragiki tega življenja komajda mogoče približati. Tega Cankarjevega občutja sicer ni bila kriva edinole njegova bolezen, saj je bržkone bila tudi sama le dediščina izjemno težkih življenjskih pogojev, v kakršnih je živel že od rojstva; ali kot taka se je takoj uveljavila kot nov vzrok ali vsaj pospeševalec njegovega občutja manjvrednosti ter ga je že po svoji naravi morala zlasti izpodbujati ravno na ljubezenskem področju. »Tesna povezanost te slabosti s spolnim življenjem,« piše Kraigher (str. 34), »pa ga je ovirala in izpodjedala v mladeniški in moški dobi in ga prignala že s tridesetim letom do obupa nad svojo klavrno telesnostjo... Njegovo hrepenenje... je kipelo k cvetu mladosti in lepote. Tu pa ... ga je izpodnašalo njegovo vse premočno čustvo telesne manjvrednosti.« To zvezo med Cankarjevim občutjem manjvrednosti in njegovo erotiko je zaslutil že Božo Vodušek, ki ugotavlja v svoji knjigi »Ivan Cankar« ob analizi epiloga »Erotike« (str. 75) »pojavljanje močnega občutka manjvrednosti«; do zaključka, da spada erotični moment med poglavitne vzroke tega občutja, prihaja Vodušek tudi ob razčlenjanju črtice »Mimo življenja« (str. 78). Kakšno nesmiselno protislovje: on, ki ni nikdar nikoli niti za hip podvomil v svoj svetli talent in ki ga nikdar ni zapustila njegova apolon-ska samozavest, se je moral otepati z najbolj črnimi, najbolj strupenimi dvomi vase samega, ki so ga kakor nakazni izrodki preplašene domišljije 2 To Kraigherjevo sodbo potrjujejo tudi besede Ivana Prijatelja (»Domovina, glej umetnik!«, Cankarjev zbornik, str. 19), da je bil Cankar »v praktičnem življenju ... pri izbiranju svojih prijateljic naravnost skromen, in skoraj pasiven, jemljoč jih, kakor mu jih naklanja usoda, po mojem mnenju bolj ljubljen kakor ljubeč.« srednjeveških slikarjev oblegali vselej, kadar koli je obstal pred problemom svojega razmerja do ženske in ljubezni. Ti dvomi so stalen refren njegovih razglabljanj o lastni ljubezenski usodi, naravnost mučno, skoraj ekshibicionistično se razgaljajo že v nekaterih njegovih pismih Anici Lueinovi. Nenehoma ga silijo tudi k hudo pretiranim izjavam o samem sebi, k izjavam, ki se pogostoma bližajo že samomučiteljskim izpadom, katerih uničujoče, kajkrat že na mržnjo meječe samozaničevanje ima malo primerov med sodbami, ki so jih zapustili o sebi pisatelji pri nas in tudi drugje. »Jaz si niti predstavljati ne morem,« je pisal 22. XI. 1898 (LZ 1926, str. 372), »da bi me mogla ljubiti tacega, kakoršen sem zdaj — Ko bi ne imel trohice talenta, bi bil v resnici največja ničla na svetu.« Isto sodbo je v vsej njeni ostrosti ponovil se nekaj let pozneje, ko ga z Anico niso več vezale nekdanje intimne vezi in ko je bil vendar že priznan pisatelj in celo avtoriteta slovenske književnosti. »Ko bi me, recimo, Ti ne imela nič manj rada, nego svojega ženina,« je pisal 26. VII. 1902, »in ko bi jaz, recimo, dejal: Zdaj si izberi! — kako bi bilo potem? Ali bi se jaz ne znižal, ne znižal pred Tabo tako zelo, da bi ne ostalo nič od mene, nič od mojih ,vspehov', nič od moje ,slave'? — Da, draga moja, niti še vrednosti podučitelja« (ibid., str. 436). Resda bi bil sicer možen ugovor, češ da ima Cankar v mislih sebe samo kot zakonskega kandidata, saj reven poklicni pisatelj, kakršen je bil, kot tak zlasti še v tistih časih pač ni mogel upati na kdove kako zadovoljivo oceno. Ali čudno je, da tega sam ne omeni — in odkod tudi brezdanja grenkoba in poniževanje samega sebe, zakaj se ti napadi nase samega tako pogosto ponavljajo? »Poglej ,Erotiko':« je pisal 16. IX. 1902, »jaz ne vem, koliko lepili žensk sem tam opeval, ali vse so že v varnem zavetju, v gorkih rokah; jaz sem bil zanje samo nekak ,Vorstadium', nekaka vadnica, nekak ,Versuchskaninchen\ Miserere!« (ibid., str. 445.) Še zna-čilnejše je razpoloženje, ki ga izraža sonet »Resignacija« (XIV. zvezek Zbranih spisov), nastal ob polomu njegove ljubezni do M. K. (v 1. 1908): Pogledal sem ji tisti dan v oči in tam sem bral, da se je vse končalo, vse do fermenta! Kar mi je ostalo, je komaj vredno pustih besedi. O vsi svetniki — saj bolest to ni, blamaža je neskončna! Še to malo, kar je nogo na krovu mi držalo, ponos — še tega ni! Zakričal bi! (XIV. zv., str. 6.) Kar tedaj Cankarja najbolj kljuje, ni samo dejstvo zavrnitve, ni na-turna, prvobitna bolečina neuslišane ljubezni (»saj bolest to ni«!); poudarek je na besedah »blamaža« in »ponos«, med katerima izdaja zlasti drastičnost prve posebni značaj njegove reakcije na ta ljubezenski zlom. Jasno pa je, da se je mogel »blamirati« edinole kot moški in da je ranjen predvsem njegov moški ponos. Ni treba posebej dokazovati, da skriva ta Cankarjeva izredna občutljivost za njegov moški ugled in to čustvo osramočenosti neko podtalno nevero v samega sebe. Podoben odnos do lastne moške vloge razodeva tudi črtica »Siromak Matija« (XIV. zv.), ki ima, kakor pravi Izidor Cankar (str. 301), »vseskozi avtobiografski značaj ... in opisuje pesnikovo vrnitev na Dunaj k nevesti Štefki, potem ko se je bil nanovo zaljubil v Ljubljani«. Zanimiva je tale Matijeva izpoved: »Poznal sem dekleta, lepega, da se mi je bleščalo v oci, če sem ji pogledal naravnost v obraz. In ni me zasmehovala tisti prvi hip, ko je spoznala... moje občudovanje. Zakaj bistro preudari: zgolj občudovanje je bilo! Moje srce me namreč pozna, nevredno cunjo, in si ni upalo zakopmeti med zvezde same« (str. 64). Matija-Cankar izrecno poudarja, da ga dekle ni zasmehovalo; če je to dejstvo tako nenavadno, da mora posebe opozarjati nanj, potem ni dvoma, da so ga sicer ženske zasmehovale, to se pravi: da je bil preverjen, da ga zasmehujejo. Prav tako je gotovo, da je moglo to namišljeno »zasmehovanje« meriti zgolj nanj kot na ljubezenskega pretendenta. Zatrjevanje pa, da se je ob drugih prilikah pojavilo takoj »prvi hip«, izpričuje znova Cankarjevo presenetljivo in bolestno občutljivost glede lastne moške veljave. Isto vrednotenje samega sebe, le da v malce bolj umirjeni obliki, se ponavlja tudi v črtici »Marta in Magdalena« (XV. zv.), v katere »prvem poglavju opisuje C. avtobiografsko svoje duševno stanje, ko se je odtrgal od Štefke, ljubezensko sanjal v Ljubljani, se v željah vračal na Dunaj« (Izidor Cankar, str. 324). »Glej... tudi jaz poznam takega človeka ... Bog mu bodi milosten!« opisuje Cankar samega sebe. »Ni več mlad, že mu jih je preko trideset... Ni ne lep ne grd, čisto navaden človek, ki še nikoli ni bil deležen zanimanja . . . Tisti neznatni in nezanimivi ljud je ljubijo resničneje in prisrčneje, nego junaki... ljudje, ki so za glavo višji od drugih in ki se drhal ozira za njimi« (str. 218). Predvsem je zanimivo zatrdilo, da ni bil Cankarjev dvojnik »še nikoli deležen zanimanja«; ker pa je bil Cankar kot umetnik v prav izdatni meri predmet splošnega zanimanja, je jasno, da morejo navedene besede cikati le na vtis, ki ga je vzbujal, se pravi, ki je mislil, da ga vzbuja kot moški, kot ljubezenski partner. Kako neki naj bi Cankar nadalje mogel trditi, da je »čisto neznaten človek«? Saj se je vendar že od vsega začetka kaj določno zavedal svojega talenta in pomembnosti svojega umetniškega udejstvovanja. Možna bi bila misel, da je hotel S la -o —iskali, ko so g, ! reSnlCn° »"i*?™* ljudje- J'e ka' Poskočil in kljub svoji majhnosti pomagal Lovru sleči plašč. Hrupno so ga pozdravljali m mu takoj natočili vina v kozarec. »Eks, tovariši, na Lovrov povratek!« je predlagal Tomaž Lovro je bil sprva nekoliko zmeden. Toda po prvem kozarcu ga je zapustila malodusnost, da se je lahko spet enkrat dodobra razgovoril J°;rS1S° P^idn° ^ na°kr0g' da bi izvedeli' kaJ ga je privedlo SjlSr dk3r JC b,J "a 111101 L°JZka "ahruIi1' -JsegbJaliPnjego.e Sam od sebe je začel: »Ženske se bojijo pogledati resnici v oči. človek je kar vesel, ko vidi okrog sebe same odkrite moške obraze.« v »Mislili smo že, da si se izgubil,« je dejal Tomaž, »ko te toliko časa ni bilo k nam.« »Nekaj sem pisal,« se je izgovarjal, »in potem, no, da, saj sami veste.« »Ah je zdaj tega konec?« je vprašal Lojzek in si pod mizo mel roke. .Lovro je skomizgnil z rameni. »Človeku je ženska potrebna, če hoče v miru delati,« je dejal modro. O takih stvareh prej nikoli ni govoril. Zato so se čudili tej izpremembi. »Kaj pa doktor Krassovvitz? Saj te je on seznanil z ,0110'?« skrivnostno se je nasmehnil. >>E1?'. Krassowitz,« je dejal potem. »Romantik, iluzionist, ki ne zna zagrabiti življenja.« »Ali si ga izpodrinil, kaj?« je vprašal Lojzek. »Veš, moški ne sme biti nasproti ženskam prevelik idealist. Tisti, ki trdneje prime, tistemu se navadno podajo.« Zasmejali so se in mu veselo pritrdili. »No, ali nisem dejal, da se Lovro ne bo izgubil?« je dejal France Klinar, študent arhitekture, ki se navadno ni spuščal v debate. »Vsi ste se bah, da se bo od zaljubljenosti kar raztopil. Jaz pa sem vedel, da pomeni zanj to samo avanturo, skok v stran.« »Samo ti? Fantje, ali nisem tudi jaz zmerom govoril: Pustite ga, da se iznori. Potem bo že spet našel pot k nam,« ga je zavrnil Tomaž. »Jaz pa sem se zares bal, da si se zaljubil,« je dejal Lojzek. »Glorija je hudičeva ženska.« Kaj naj jim odvrne na vse te besede? Lovro je molčal. Na tihem si je mislil, ko bi vedeli, kako je bilo v resnici z njim. Pust in prazen f m",Jt?aZfIeI SVe,1' kJer ni biI° GIorije- Kaj so mu zdaj pomenili ti tantici.' Klavern nadomestek za vse tisto razkošje, ki mu ga je nudila ona. Vino mu je kmalu stopilo v glavo. Po prejšnjem porazu pri Gloriji je čutil potrebo, da bi se postavil pred tovariši. Iz svojih nedavnih izkušenj je potegnil zaključke in jih zdaj razgrinjal pred njimi. »Kar ti ženska z eno roko da, ti z drugo vzame,« je govoril. »Vsak, ki se ji preveč poda, je bedak.« Fantje so si pomežikovali. On pa je modroval dalje, se napijal in podil žalost, ki je brnela nekje globoko na dnu srca. Ko so ga potem spremili do njegovega stanovanja, je v veži počakal, e Pohitel povedat, da si je rezervirala po telefonu sedež ta in ta javna osebnost, potem spet, da je kupil »stojišče« študent, ki je pripadal kakšni Lovrov, nasprotni kliki. Vsaka beseda, ki se je pred blagajno izgovorila, je prišla še topla Lovru na uho. Enkrat popoldne je prišel Lojzek javit, da je Krassovvitz kupil sedež v parterju. r »Ali je kaj rekel?« je vprašal Lovro, ki je bil že močno pod vplivom odrske mrzhce. »Nič. Samo vprašal je, koliko je že razprodanega v dvorani.« »Ta je tudi eden od tistih, ki mu je današnji večer trn v peti,« ie menil France Klinar. J »Doživel bo obračun s svojo romantiko,« je dejal Lovro in se prisilil k posmehu. Na tihem mu je bilo žal, da ni prišel na dan s svojo dramo, v kateri je bil, kot je mislil, vse neposrednejši obračun s Krassovvitzo-vimi nazori. (Se nadaljuje.) DVA STARCA IGOR TORKAR Ob robu mesta ždi hiralnica. Velika hiša, mrzla in siva kot jesenska jutra. Wizko nad njenim slemenom visi shlajena obla oktobrskega sonca. dv°nfu drema pet mogočnih kostanjev. Mlačni sončni žarki rišejo v pesek dolge sence že skoro golih krošenj. Tam onostran kostanjev na nasprotnem koncu dvorišča podrsava sključena postava starke. Visoko nad njeno glavo plavajo z enega na drugi žleb trije golobi lenuhi. Od neštetih oken diši po parafinu in blagoslovljeni vodi. Vse naokoli je tiho, kot v samotni vaški cerkvi na delavni dan popoldne. Le od kuhinjskih vrat v prizemlju zdaj pa zdaj zarožljajo pod roko pomivalke vedne mastni cinasti krožniki. Na klopi ob velikem kostanju se je trudno presedel stari, skoro gluhi Miklavž Lavrič. Prestavil je palico in da bi lažje naslonil izsušene dlani na ročaj, jo je na novo skrbno zapičil v pesek. Potem se je zadovoljno odbrknil: »Sem dejal da bo.« »Kaj?«, je zabrundal na klopi poleg Miklavža osiveli pijanček Gregor Bregar in nervozno pomežiknil s krvavimi očesci. »E?«, je nagnil glavo naglušni Miklavž. »Te vprašam, kaj si rekel da bo?« »A, aha . .. sem dejal da bo. Sonce. Danes.« In sta sedela naprej brez besed. V kostanjevi krošnji odmira listje. Visoko gori od vrha onemoglo pada od veje do veje, vedno nižje, pada mrtvi list in ko zadene ob zadnjo golo vejo, zašumi in vztrepeta. Tako nemara šumijo in vztrepetavajo peroti mrtvih duš v Haronovem čolnu. Miklavžu Lavriču je šumenje suhih listov tako dolgo težilo gubaste veke, dokler ni utonil v plitvo starčevsko dremavico. Gregor Bregar pa je strmel v to rjavo, mrtvo listje: »Da, da na tla, na zemljo omahne na koncu vsak list. Li to samo zato, da segnije, da napravi prostor novemu zelenemu listu nove pomladi. Pa naj je ta mrtvi list v svojem življenja užil več sonca kot dežja, ali več neviht kot jasnin, pa naj je dobrohotno dajal svojo senco drobni senički ali naj je v vetru nalašč frfotal in puščal sončnim žarkom, da so neusmiljeno žgali od vročine onemoglega ščinkavčka. Naj je bilo kakor koli, naj je bil mrtvi list kakršen koli, ko pride čas, ko pride jesen se z blazno neizprosnostjo osušiš, porumeniš, odmreš kot kostanjev list.« Gregor je zaprl krvavi očesci. Sklonil se je naprej, se s komolci oprl na kolena in trudno spustil glavo v zabuhle dlani: »Krivično hudobno je življenje,« mu je povrevalo v možganih. »E kolikokrat je človek kriv, pa vendar ni kriv, grešnik, pa vendar brez greha. Le ena resnica je. Resnica, da ti na rešetu življenja ostanejo z gotovostjo samo trpljenje, krivica in prav nazadnje smrt. Vse drugo je votla pena, fin pesek, ki ti pada skozi rešeto in ga tako kaj hitro raztreseš, zgubiš na prašnih cestah usode.« Gregor je počasi dvignil glavo iz zabuhlih dlani in se zagledal v Miklavža Lavriča, ki je še vedno dremal, oprt na ročaj palice. Za hip je bil njegov pogled plašen, nezaupen. Potem pa Gregor ni zmogel več. Srce mu je spet enkrat tonilo v senco grenkih spominov. In ob takih urah je Gregor moral govoriti. Govoriti in položiti v voljne dlani nekoga svoje pešajoče stcc, v katerega mu je življenje natočilo grenkega pelina do vrha. Saj je vseeno komu, s kom govori. Samo da je človek, še živ človek. Gregor je skoro zavpil: »Miklavž, kaj si bil ti, ko si bil mlad?« »A?«, se je predramil stari Lavrič. »Te vprašam, kaj si bil, ko si bil mlad?« »A kaj sem bil?« Pomolčal je malo, kot da se ne more domisliti. »A, sem bil, mesarski pomočnik sem bil. Veš to ti je bilo življenje. In kakšnega dekleta sem imel. Pa kaj pravim dekleta, deklet, na kupe deklet sem imel,« je naenkrat utihnil in počasi zaprl oči. In spomin mu je dobrohotno risal svetle podobe: Nedelja dopoldne je. Sobica tam na poljanskem nasipu. Skozi odprto okno sije šop sončnih pramenov. Iz odprte omare diši po svežem perilu. Mlad, postaven fant oblači mašno obleko, se pocese se in potem sobico zapre. Na gospodarjevem dvorišču ukrade rdeč nagelj in gre. Klobuk lepo postrani. — O lep klobuk je . tol ~ In potem? Popoldne z dekletom. Zvečer pa malo popivati m malo premikastiti vsaj dva ali tri. »Če tega ni bilo, sem kar slabo spal,« se je nasmehnil sam vase Miklavž Lavne in počasi poškilil v prijatelja: »Kaj si bil pa ti, Gregor?« »Profesor,« je zašepetal Gregor Bregar in se plaho ozrl okoli sebe »A? Kaj?« »Profesor, profesor slovenščine.« Miklavž je kar omahnil na naslonjalo klopi. Začudenje mu je odprlo usta. i oda Gregor mu ni dal, da bi kar koli izgovoril. Primaknil se je tesno k Miklavžu, nagnil glavo k njegovemu ušesu in se prepustil spominom. r r v. k* sedita starca, tesno drug ob drugem. V Kostanjevi krošnji odmira življenje prav tako kot v njunih zgrbljenih telesih. Na rami starega Lavrica tiho obvisi bakren kostanjev list in se za hip zasveti v mlačnem soncu tako motno, kot bi delil žalost s tema starcema, ki ju spomin zapreda z nitjo grenkobe prav tako kot pajek svojo žrtev. „ >>Da' moia mladost,« je šepetal Gregor bolj sebi kot Miklavžu, ki si se tu opomogel od začudenja. »Moja mladost. Prazna, pusta leta brez otroške svobode, brez mladostnih razposajenosti, leta brez potolčenega nosu, brez razbitih kolen. Drobno, mlado življenje, zaprto, zamorjeno v svetohlinskih sencah pobožne uradniške hišice v trnovskem predmestju. O, z osmimi leti sem znal dve sto strani debelo mašno knjižico, ki mi jo je mati kupila, skoro na pamet. Zaradi te knjižice sem se enkrat edin krat v svoji mladosti zravsal s sosedovim Matevžkom. V nedeljo po maši pred Trnovsko cerkvijo. Ko sem stopil z debelo mašno knjigo mimo otrok se je Matevžek zasmejal: ,Ha, ha, ha, glejte Gregorčka, mežnarčka!' Mene je strašno jezilo, ker so mi vedno nagajali zaradi nesrečne knjige z ,mežnarčkom\ V otroški togoti sem dvignil knjigo in z njo lopnil Matevžka po glavi. 1 lah kakor sem bil, pa me je že v naslednjem hipu zgrabil nepopisen strah. Krčevito sem stisnil knjigo in zbežal. Toda bolj kot sem tekel, hitreje so me obletavale grozne misli in me pehale v smrtni obup: *Ojoj • •. premočno si zamahnil... in platnice knjige so tako trde in kar po glavi si ga. Kaj če si ga ubil, Matevžka? Si ga ... si ga . . . Zdaj že jokajo ... njegova mama, oče, vsi ljudje v hiši jokajo za Matevž-kom. .. m sosed nagne glavo k sosedu in šepetaje povpraša: ,Ti, kdo ga pa je, Matevžka, kdo ga je ubil?' ,Veste, tisti Gregorček, Bregarjev Gregorček ... policija ga že išče'. Šele proti večeru sem se pritihotapil v bližino doma. Previdno sem pogledal izza bližnjega vogala. „0ho, tamle je, glejte ga! Ho, ,mežnarček', kje si pa bil?", se mi je prismejal naproti ,mrtvi' Matevžek. „Mi imamo pa takšno komedijo, vsa hiša, vsi te iščemo že ves dan. He, meni se pa zdi, da boš doma tepen" — je škodoželjno pristavil in me nenadoma boksnil: „Na, to je pa za bunko, ki jo imam na glavi od tvoje knjige! Drugič pa kaj več!", in že je izginil za vogalom.« »Vidiš Miklavž Lavrič,« je mežikal s krvavimi očesci Gregor Bregar. »Tako se mi je tudi potem vedno godilo. Kadar koli sem stopil iz rodne hiše in zabredel — pa magari samo do gležnjev — v žuborečo reko resničnega življenja, vedno sem strahopetno zakrilil z rokami in vedno me je kdo sunil, prav tako kot ta sosedov Matevžek. Seveda, moja mati ni mogla nikoli doumeti, da je ozka, po muzeju figur dišeča soba v uradniški hišici sredi trnovskega predmestja nekaj drugega, kot velika dvorana življenja. Stopi, če moreš, stopi, s trdnim korakom po parketih te dvorane, če nisi nikoli smel iz čumnate, ki diši po muzeju voščenih figur. Da, da,« je že skoro vpil profesor Bregar na klopi ob Miklavžu. »To smo mi, ljudje iz čumnat, ki dišijo po muzeju voščenih figur. Ljudje, ki se jim sredi resničnega življenja velikokrat dogodi tako kot tistemu drobnemu liščku, ki smo ga imeli pri nas doma. Devet let v kletki. Rodil se je v njej. Nekoč pa smo pozabili zapreti vratca. Zletel je skozi odprto okno in se pomešal med vrabčke. In prav takrat je od nekod priplaval velik skobec. Vrabčki so se umno razbežali, lišček pa je samo preplašeno začivkal in počenil. Skobčevi kremplji so ga odnesli. In najhujše pri vsem tem je to, da v tistem liščku ni bilo greha, ni bilo krivde.« Miklavž Lavrič je nekam postrani pogledoval Bregarja in nerodno kimal, kajti zadnjih njegovih besedi ni dobro razumel. Gregor pa je kar naprej ves hripav brundal sam vase in mežikal s krvavimi očesci: »Da, da to smo mi, ljudje iz sob, ki dišijo po voščenih figurah in zatohlem egoističnem udobju, iz čumnat, ki dišijo po majhnih podlostih, po majhnih zločinih, po majhnih ljudeh. In v vseh teh naših čumnatah je blata hinavstva na debelo, prav tako kot v tisti majhni uradniški lnši tam sredi trnovskega predmestja, kjer sem se rodil. 0, kako nezdrave so vse te naše sobe, vse te naše hiše. Komaj sezidane, pa že razpadajo. Saj so jih sezidali šele naši očetje, ki jih je usoda kot prve potisnila z vaških kolovozov na mestni tlak. In čeprav so komaj sezidane, omet že odpada in stene razjedajo zelenkasti mahovi vlage. V resnici, hise komaj sezidane, pa že razpadajo vse vlažne, vse nezdrave. In tako je že prvi rod, ki stopa preko praga teh hiš v življenje, močno bolehen, hinavski, slab.« Gregor je utihnil. Dolgo je sedel brez besed. Čez čas mu je kot odmev privrelo na starčevske ustnice: »In najhujše pri vsem tem je to, da v tistem liščku ni bilo greha, ni bilo krivde.« Miklavž je še vedno nerodno kimal, Gregor pa je tilio govoril: »Vidiš Miklavž, v taki čumnati, v taki hiši sem rasel naprej. Gimnazija. Univerza. Kakršni so bili prvi toni moje mladosti, kakor sta me oče m mati uglasila tako sem pel naprej. Moja mladeniška doba? Vse sam mol, tesnoben, zagrenjen... Moja prsa niso nikdar zaplala v zvonkem duru resničnega življenja... Miklavž, ali poslušaš?« Miklavž je smrknil, da je izginila starčevska kapljica, ki mu je visela na koncu kljukastega nosu in brez besed samo prikimal. Gregor je sklonil glavo, ko je prej hvaležno pogledal Miklavža, in spet je šepetaje razpredal sive spomine. »In najhujše. Od sedme gimnazije naprej me je mučilo telo. Ženska, goJa ženska mi je vedno poplesavala pred očrni. Iz navade sem opravljal duhovne vaje, hodil v cerkev in se prepiral s kolegi na univerzi o čisti ljubezni, o lepoti duš. Doma, v sobi, na skrivnem, sem pa sam v sebi počasi gnil in vsaka minuta moje samote je bila zavestno nečista. In ta razklanost, ta laž pred samim seboj mi je počasi natočila v žile strup hinavstva in strahopetsfcvo pred žensko. Ko sem diplomiral sem bil star štiri in dvajset let, pa nisem bil poljubil še nobenega dekleta. ... Potem sem dobil službo. V majhnem mestu. In takoj, ko sem tako odšel od doma, ko sem stopil v življenje, v Tesnično polnokrvno življenje, se je usul plaz. ... Na hrani sem bil v majhni restavraciji. Stregla mi je mlada, sočna natakarica. Moje oči so bile polne vročičnih sanj. Toda podnevi si nisem upal spregovoriti z njo niti: dober dan. Ona pa me je hitro ocenila, spoznala ugodno priliko in se odločila, da napade sama. Napadla je. Podlegel sem takoj. Srečen, zaljubljen na smrt. In sem jo poročil, slišiš, Lavrič, po štirih mesecih moje prve službe sem jo poročil... In potem? Ko mi je dodobra razpihala telo, je pobegnila z bogatim trgovskim potnikom v inozemstvo... In nisem je videl nikoli več...« »E, ja, ja, vedno sem rekel, da je ženska...« Miklavž si ni upal dokončati stavka in je samo jezno pobrskal s palico po suhem listju pred klopjo. Gregor je tiho nadaljeval: »Vidiš, Miklavž Lavrič, takrat sem sedel za mizo in prvič pil preko mere. Potem sem sedal za mizo vedno večkrat. V treh letih je moje telo že neizprosno zahtevalo: ,Gregor, daj vina, vsaj dva litra na dan'. In sem dajal telesu vina, vsaj dva litra na dan. In počasi se je razkrajala moja duša in moje telo... Vendar duša hitreje... V devetnajstem letu svojega službovanja sem nekega večera, močno pijan nadlegoval učenko sedme gimnazije. Disciplinska preiskava -— odpust iz državne službe ... V temo počasnega umiranja je potem samo še enkrat posvetil droben pramenček svetlobe ... Vrag vedi, kdo je moji ženi, ki je v inozemstvu obogatela, povedal, kako je z menoj. In mi je pošiljala vsak mesec tri funte ... To so bili edini srečni dnevi mojega življenja... Sem vsaj lahko v miru, brez večnih skrbi za denar — pil.. . Potem je moja žena umrla. In zdaj sem tu, da na klopeh tele hiralnice vdano počakam, da bodo odtekli v neznano zadnji sokovi mojega telesa ...« Gregor Bregar je zaprl krvavi očesci in v kotičkih ust mu je nekaj zadrgetalo. Miklavž Lavrič ga je hotel natanko pogledati, pa mu je solza zalila oči. Klop, kjer sedita je že v senci. Oktobrsko sonce je odneslo za sleme zadnji žarek. Nad krošnjami že prhuta samotni netopir in trosi po dvorišču večerne sence, ki dišijo po temnih suknjah pogrebeerv. Starca pa sedita vsa negibna, vsa odsotna. Le izsušeni telesi sta na Uopi, onadva pa romata po daljnih cestah spomina. Ljhno stekleničico in »M™ ^»J »^" 'Snte^bi »e .p« s^Snri^:-^".^ - J. —«■• -»* drueače ie pa dobra slivovka. Gregor, kar spi]!« toplo, kol zmore «amo .t.ree M.rca, pogledal M,kla*z» m P črnih suknjah pogrebcev ... SEDMA PESEM VLADISLAV PETKOVIČ-DIS Mimo so aprili in mi nič več nismo in nikdar ne bomo tisto, kar smo bili. Tiho, vedno tise odtekajo dnevi, vse razglede k soncu megla nam zabriše. Tu so rože njene in sprememba ista, toda naše pesmi so že razglašene. Danes nam ne sije Icakor nam je preje zmaga in ljubezen in bodočnost čista. Prišli smo do meje. Stvarnost le spominja nas na čase tiste, ko se sonce smeje. Nebes je le njiva luči in modrine, v nji se tako trudno, žalostno počiva. Nam sedaj ni treba cvetja in objemov kot okras mladosti, da se dvom prežene. Proč so skrivne sanje in nemir življenja, ki vso moč mu daje krvi valovanje. Kakor plašč čez pleča, mehek in iz svile, vse preteklo bilo nam je obča sreča. Mimo so aprili in solze teko nam, ker nismo več tisto, kar smo nekdaj bili. Prevedel Tone Potokar. VLADISLAV PETKOVIC-DIS TONE POTOKAR kra^^eg^rte ^^ « katerem bom na nasu. žrtev okol ce n ™^ "a srbskem Par-poglobimo v njegovo dX M * J6 ^ ^ časa" Prcd™ ™ niki - ne vsi TZn^l ^Ti^T ga sodob- kritiki prvo besedo - niso nZr \ • tlStl < as v književni seznaniti s PetScem-ZeE ^ " ^ 86 je trcba kako osvetlitev njeg^ega delHk ie v ^ ki ™rsi. njem in pojmova^m Z njeg°Vim d<^a- lei^iT ijr potmVtakaem6U T? ^ nastoPom pomladi življenja, če ne bi M že zd™ Pf l ^ Praznoval ^desetletnico iz južnih strani,lo^,'if ^J^KlT ^ * " ^ d°SeK1 r^hJ^^ I« ni opravil tako d« I , J& -lmnazij°' "'ature pa niti vdru-o ga učitelja v hntvli^Tsi" f"™ T^l S VdskošoSe-Pašičevem pripoS IZZ SeVerov.zh°d»\ Sri»P- Pozneje je bil po Tudi v tej sn1V15;: L:adXrcpaorsfTa rtv sotrudnik nekaterih beograjskih fet8 ^ ^ k°rekt°r in ^^ Njegovo življenje je bilo težko, vedno je bil brez denarja, razen tega je bil pa že iz mlada bolehen in podvržen jetiki, ki je kasneje naj-resneje ogrožala njegovo življenje. Morda je edini zares srečni dogodek bila njegova ženitev leta 1911. Tovariši so ga spremili v cerkev in poroko so opravili brez vseh posebnih ceremonij. Niti prstana ni kupil, pa so kar v cerkvi odlomili kos žice iz dežnika in mu napravili prstan. V zakonu je bil srečen, družina mu je bila. edino prijazno in prijetno zavetje. Žena mu je rodila sina in hčerko in ta dva otroka sta bila največja uteha sicer nesrečnemu pesniku. Prišle so vojne, balkanska in svetovna, pesnik je bežal skozi Albanijo na Jadransko morje in potem v Pariz, dočim je družina ostala v zavzetem Beogradu. Dolgo časa ni bil niti v pismeni zvezi ž njimi, kajti stroga vojna cenzura ni oddajala pisem, ki so prispela iz sovražnih držav. Spomladi leta 1917. je krenil iz Pariza skozi Italijo na Krf iskat zdravja in počitka in urejat vprašanje svoje plače, ki je s Krfa neki njegov znanec že dalj časa ni pošiljal njegovi ženi v Beograd. Iz Italije se je odpeljal na torpedovki »Italia«, ki jo je pa prihodnji dan 16. maja 1917. leta neka nemška podmornica torpedirala sredi Jadranskega morja in je z ladjo vred utonil tudi pesnik »Utopljenih duš«, prav tako kakor je v svojih pesmih tudi preroško naslikal svojo smrt. Ko so grški mornarji potegnili iz morja njegovo truplo, so po poročilu v nekrologu, ki mu ga je napisal Branko Lazarevič, našli v žepu vsega skupaj poldrugo drahmo denarja. Vladi-slav Petkovic-Dis (to drugo ime si je privzel po treh zaporednih črkah svojega imena) je torej umrl reven, kakršen je bil vse svoje življenje. Disovo književno delo ni obilno. Izdal je dve pesniški zbirki, že omenjene »Utopljene duše« (1911) in »Mi čakamo carja!« (1913). Umetniška vrednost prve je daleč pred drugo. Da bi prav razumeli odklonitev Disove lirike od strani srbske službene kritike tistega časa, zlasti njenega tribuna Jovana Skerliča, ki je obenem prvi grobar pesnika »Utopljenih duš«, je treba malce osvetliti razmere, v katerih se je razvijalo srbsko kulturno in javno življenje, zlasti duh časa pred velikima vojnama. Morda bomo tako pravičnejši nasproti kritikom, ki jih pa v celoti ni mogoče opravičiti, vsaj Skerlica ne. Po padcu Obrenovicev na začetku novega stoletja, ki je povzročil sprostitev političnega, pa tudi kulturnega življenja, se je v Srbiji marsikaj spremenilo. Leta pred balkansko in svetovno vojno so bila polna nekega splošnega zbiranja sil za veliko odločitev. Narodni tribuni, med katerimi je imel tudi Jovan Skerlic kot voditelj mladine precej odločilno besedo, so bili pristaši realne politike, pa tudi realnega delovanja na kulturnem in književnem področju. Čas je bil v svoji resnosti tak, da ni bil niti malo pripraven in sprejemljiv za liriko, kakršna je bila Disova. Šumadijska zdrava logika Skerličeva je zmagovala, čeprav za pesniško v pravem smislu besede ni imela smisla. To je bil tisti usodni moment, zaradi katerega Disa niso ne razumeli, ne priznali. Vedeti je namreč treba, da je bil Dis boem, sanjač, pesimist, brez vidnega stolčka v družabni hierarhiji (kar je celo še dandanašnji tu in tam skrita ovira pri pravilnem in pravičnem ocenjevanju umetniškega udejstvovanja in vrednotenja!), zraven tega pa je bil podvržen alkoholu, rad je zahajal v skadarlijske boemske kroge in pisal žalostne pesmi, sicer se pa ni menil ne za nacionalistične tirade, ki so bile tako v modi, ni služil nobeni koteriji in stranki, ampak živel lepo zase. Če povem, da se je istočasno zgoraj, na Terazijah, zbiral čisto drugačen krog književnikov in javnih delavcev, ki je imel v svojem programu realistično politiko in narodno obnovo, ki se je navduševal za lepo zunanjost in ki je tudi književnost in umetnost vprezal v nacionalne ojnice, ni čudno, če ta krog, ki je sicer priznaval Dučica in tudi Rakiča, ni hotel priznati Petkoviča-Disa. Dučič in Rakic, oba učenca francoske šole, ki so jo tako po krivici očitali prav Disu, ki francoščine niti znal ni, sta postala priznana in slavljena pesnika, in to kljub vsemu pesimizmu, ki je zlasti pri drugem tako očiten. Rado se zgodi, da ljudje merijo isto blago z različnimi vatli. Tako je bilo tudi v tem primeru. Dučic in Rakič sta bila deloma po svojem družabnem položaju, rodu, zvezah, pa tudi po sotrudništvu v vodilni reviji terazijskega profesorskega kroga »Srbskem književnem glasniku« itd. v takem položaju, da ju ni bilo mogoče briskirati. In ker ju ni bilo mogoče briskirati, so prešli v drugo skrajnost: proglasili so ju za pesniška barda tiste predvojne generacije, dočim za Disa niso imeli lepe besede. Poglejmo sedaj na kratko Disovo liriko, da bomo videli, zakaj je povzročila tolik odpor pri kritikih tistega časa. Stoji, da Dis ni skoraj nikoli virtuoz besede, da v njegovih pesmih ni tiste izglajenosti, bleščave, zunanje dovršenosti, ki je bila tako draga takratnemu okusu. Nihče pa ne more trditi, da v njegovih pesmih ni globine, občutenosti, pre-finjene nežnosti, celo mistike. Zbirka »Utopljene duše«, ki pomeni najboljše, kar je pesnik dal, je morala iziti v samozaložbi. In Jovan Skerlič se je takoj vrgel na tridesetletnega pesnika in ga načelno obsodil. Proglasil ga je za amoralnega, bolnega in asocialnega pesnika. V Disu je res skoraj sama žalost, pogrebi (saj je v svoji mladosti gledal, kako so deset krst njegovih bratov in sester odnesli na pokopališče!), smrti, pesimizem, zatopljenost v praznoto, resignacija. Toda to je bila bolezen takratne mlade generacije, kateri so poleg Disa podlegali tudi drugi, tako zlasti njegova tovariša v Apolonu Milan Simič, ki je končal v norišnici, in pa drugi še danes živeči pesimistični pesnik Sima Pandu-rovič. Najzanimivejše je to, da je Skerlic trdil, da Dis oponaša Baude-laira in Rimbauda, da je plagiator, in to plagiator iz tretje roke. Dis p« niti bral ni nikoli teh dvrn francoskih pesnikov, ampak se je njegova pesem rodila čisto avtohtono in bila potem takem originalna. Prešernov nasvet: »Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo vstvaril,« je bil vsekakor na mestu tudi v tem primeru. Kajti druga Disova zbirka »Mi čakamo carja«, ki je napisana deloma pod sugestijo tistih, ki so ga ob prvi devali v nič, zaostaja daleč za prvo. Sicer je pa prav Dis morda najhvaležnejša pesnišika osebnost pri Srbih, kar zadeva psihološko proučevanje. Zahajal je na miselna stranpota, skoraj redno živel v nekakem transu, v sanjski zamaknjenosti, v obupu nad življenjem in splošno pokvarjenostjo. Odtod izvira, po mojem, tudi navidezna zunanja nejasnost nekaterih stihov in pesmi in nenavadnost, celo drastičnost posameznih figur. Dis je bil idealist, čista slovanska duša, podvržen resignaciji, ki je mejila na pesimizem. Vendar je v najgloblji notranjosti bil Dis kljub vsemu pesimizmu optimist, človek, ki je pošteno, pa čeprav zasanjano mislil in prav tako pošteno hotel. Pesmi kakoT so »Naši dnevi«, ki so menda najdrznejši protest v srbski liriki oroti splošni pokvarjenosti in korumpiranosti, pa »Morda spi«, liubezni do ž£e, kakršnih sem malo bral, in »Nirvana«, ki je ^ kSrrLtta zanj, in »Utopljene duše«, po katen je tudi na- ^ 3/naj ^ i-T- Pri ^^J^J^SSLS^^ fnika« r-j^ Sfcai^r^ J^Ai - A ^enna tisto mesto v srbski književnosti, ki ga zasluzi. R Z N 0 PROFESOR DR. FRANC KIDRIČ SESTDESETLETNIK Univerzitetni profesor in član akademije dr Frane Kidrič je praznoval dne 23 marca šestdesetletnico svojega rojstva. Profesor Kidrič je eden najvidnejših re-prezentantov naše univerze in ena naj-markantnejšili osebnosti našega javnega ™ljenja sploh. Pred nami se razgrinja zda njegovo presenetljivo plodno življenje, ki je zlasti zadnjih 20 let rodilo slovenski kulturi bogate in nepozabne sadove. Kidričeve objavljene knjige, razprave, ocene, članki, korespondenca in komentarji dosezajo visoko številko okrog 120 kT ji pa moramo še prištet. 116 clankov v slovenskem biografskem leksikonu ter 26 člankov v Narodni enciklopediji. Kakšno ogromno delo je to, si skoraj m mogoče predstavljati. Bibliografijo Kidričevih del do leta 1929. nahajamo v knjigi »Zgodovina slovenske univerze«, ostalo se nam menda obeta v reviji Slavističnega društva ^Slovenski jezik« ki bo svojo prihodnjo številko posvetila profesorju Kidriču? Iz ogromnega števila Kidričevih del naj omenimo posebej samo njego o sijajno pisano delo »Die protestant,sche Kirchenordnung der Slovenen ,m XVI- Jahrliundert. Eine literarh.storisch-kultur-historisch-philologische Untersuchung -- Heidelberg 1919«, ki mu je prineslo evropski sloves in ki je temeljno delo za poznanje našega protestantizma. Nadalje naj omenimo izklesano »Ogrodjezab.ogra .jo Primoža Trubarja v Razpravah I. 19*5«, S Dobrovsky in slovenski preporod nTegove dobe, Primicevo korespondenco, monumen talno »Zgodovino slovenskega slovstva od začetka do Zoisove smrti« m ,z-daTo komentar in monografijo o Prešernu. Vsi ki so imeli srečo, da so bili na naši mladi univerzi njegovi učenci, so rasli ob njegovem delu in v svojem razvoju dobrodejno občutili vpliv njegove osebnosti. Od njega so se lahko naučil, mnogo, če so znali sprejemat,, kar se jim je nudilo. Kot bodoče znanstvene delavce jih je delo profesorja K.dr.ca neprestano opozarjalo na to, da Je dognano prijemljivo dejstvo slejkoprej osnova znanstvenega dela in da ,e metojhcna, sistematična, pregledna razporeditev^ diva in jasna ter natančna formulacija misli prva podlaga vsakega pravega znan-stvenega prikazovanja. V času in na razvojni stopnji, ko človek nagiba k širokim formulam in ko naravnost hlepi po carob-nih odkritjih in svetovnih razodetj.h s. skoraj ne moremo mislit, boljše proti-uteži, boljšega sredstva da s, »hran. no-tranje ravnoves e, kakor mu ga more nuditi nekoliko skepse_ izhajajoče iz stvarne presoje dejstev * ™ti£ odnos rSinl S* obdaja. Kot človek pa nudi profesor Kidrič svojemu učencu vzgled vzorne delovne discipline, kakor bi ga našli Saj je znano, da vstaja redno ze ob petih zjutraj in da dela. zdrzema v dopoldne. Kako zelo važen je tak bodri lenP vzgled zlasti za nas Slovence^ k.^no zadnjih dvajset let često ^ok zal. kak malo smisla imamo za pravdno razdeli tev časa in kako ne znamo prav,ln . .z-polniti trenutkov, ki nam Jih nudi bežno življenje. Koliko talentiranih ljudi, koli ko mi'li i" koliko delovnega časa je ze Šl°CePti "Zel z^sojo človekove oseb-nosti utirajo nova merila pot, po katerih velja človek toliko, kolikor je storil za sredino, iz katere izhaja, in kolikor je napravil s trdim delom iz sebe in kakor je porabil svoj čas, je to v nemajhni meri zasluga takih mož, kakršen je profesor Kidrič. Bolj kot kdaj prej terja čas ljudi, ki so sposobni za stvarno delo in ki so disciplinirani dovolj, da obvladajo svoje življenje in ne dopuste, da bi jim čas uhajal neopaženo skozi prste. želimo profesorju Kidriču, da bi mu bilo dano še dolga, dolga leta obdelovati njivo našega slovstva in izvršiti vse načrte, prav do zadnjega. M. M. NAŠI NAJMLAJŠI IN PESNIŠKA ZBIRKA »ODČARANI SVET« NaS sotrudnik nam je izročil pričujočo oceno lil jo je napisal njegov učenec osmo-soiee j. it. kot domačo nalogo. Ker nam ta ocena po eni strani dokazuje živo zanimanje nase mladine za poezijo, po drugi strani pa očitno kaze, da je nekaj več kakor samo zanimiva posebnost, jo priobčujemo. V informacijo naj pripomnimo, da so morali učenci za nalogo napisati v obliki ocene svoje mnenje o kakem literarnem delu ki iim ie Se sveže v spominu. J Božo Vodušek: Odčarani svet. V povojni moderni slovenski liriki zavzemajo nekako do I. 1934. (ko je izšla Kocbekova Zemlja) najvidnejše mesto ekspre-sionisti. Njihova lirika je medla in kljub pravim liričnim biserom, ki se skrivajo v njihovi vsestranski nabreklosti, nimamo med njimi nobenega poeta Prešernovega ali Zupančičevega kova. S svojim bolečim spiritualizmom si sami niso bili na jas-nem (naša ekspresionistična doba je v mnogoterem smislu podobna romantični), predvsem pa si niso bili na jasnem, kako bi se rešili iz svojega začaranega liričnega kroga. Za slovensko literaturo bi to reše-nje pomenilo srečo, ekspresionisti so bili namreč sila brezplodni. Slovstvo, ki se odreka življenski konkretnosti — in to je bistven znak ekspresionizma — se mora idejno utesniti, vsebinsko pa se naposled omejuje le na bolj ali manj zaokrožen kompleks motivov in variacij. Če hočemo poročati o Voduškovi knjigi Odčarani svet, se moramo nujno spomniti na ekspresionizem, v čegar območju se je Vodušek v svojem prvem razvojnem obdobju nahajal. Prav v začetku ga je z ekspresionisti družila celo izrazito katoliška lirika, pozneje pa ga je njegova eksplozivna in globoka narava gnala na svojska pota. V umetnosti pa se je pričel zavedati tveganosti ekspresionizma. Rešitev ekspresionizma vidi v celotnem vnašanju življenjske problematike vanj. To videnje pomeni prvo zrelo dobo njegovega ustvarjanja in začetne pesmi v Od-čaranem svetu. Voduškovo knjigo lahko razdelimo po razvojnih fazah vsebine in pesniških prijemov na štiri dele. Prvi razdelek sega do Balade v staromodnem slogu, drugi do soneta Poet v zadregi, tretji do Zračnega napada. Prvi razdelek nosi v sebi najznačilnejše poteze ekspresionizma. Te pesmi so na eni strani podobne Kocbekovim, na drugi pa Podbevškovim. S Kocbekom Voduška bliža poetična strast popisovanja (Netopirji), s Podbevškom pa mrzlično vnašanje modernega sveta v pesem. (Mesto v noči). Pesniška oblika je prosti verz (le verset), ki je zasnovan pri Vodušku na popolnoma poseben način. Ni milosten kot Pri klasiku verzeja Paulu Claudelu, ni odišavljen z napetim notranjim ritmom kot pri Kocbeku, pač pa razbeljeno te-goben, v svojem bleščečem, sarkastičnem razpadanju edinovrsten. V razpaljenosti svojega verza se Vodušek loči od katoliških ekspresionistov, na tej posebnosti mu je zasnovan ves nadaljnji razvoj. Od Balade v staromodnem slogu dalje moremo že zapaziti nov element v Voduškovi poeziji, ki postaja v nadaljnjem razvoju stopnjema očitnejši. Poleg tega, da pesem vklene v dano obliko, da poišče še nikdar poiskane rime, vnese v pesem staromodnost, bodisi iz antike ali pa nje odsvita renesanse. Staromodnost je pri Vodušku zanimivost, ki ni le navidezna, ampak sega v temelje njegovega psihofizičnega organizma. Ni slučaj, da je na opremi knjige antična figura, slastna v svoji davni dognanosti. Globine Vo-duškove poezije poslej razodevajo neverjetno veliko antičnih elementov poezije. Slastna dognanost te pesmi je človeku užitek, Homer in Horae sta tu povedana po slovensko. S Homerjevo poezijo bliža Voduška seksualna slast velikih ljudi in topo, nekrščansko zrenje na predmetnost sveta in dogajanje v svetu, s Horacem pa opisovanje liričnih doživetij v naravi. Od Grkov je sprejel poezijo telesa in duše, od Rimljanov poezijo narave. — Kakorkoli je tako poročanje tvegano, vendar človeka navdaja zavest, da tudi pesnik sam podobno gleda na svoje stvaritve, ker dosledno pojmuje poezijo kot harmoničen spoj duha in mesa in zato spiritualizem krščanskega smisla spontano zavodi v zlobno borbo proti njemu. Tudi pri izboru pesmi za Odčarani svet je igralo njegovo osnovno pojmovanje poezije edino vlogo: odvrgel je vse spiritualistične pesmi, dasi spadajo po objektivnem zrenju nekatere med njimi med Voduškove najlepše lirične stvaritve. Božo Voduiek s pesmijo razodeva svoje pojmovanje pesniške umetnosti. Dojemajo prostorninsko in slušno. Zanj je preživa in slastna realnost, ki čarobno okoplje sicer kaj preprosto besedje. Besedje mu ni alfa in omega poezije, kvečjemu iks in ipsilon. Poezija lahko obstoja izven besedi. Besedje je le slučajen pripomoček, ki si je nadel čar poezije. — Imenitno izrazi Vodušek svoje pojmovanje poezije v prvi kitici pesmi Vrnitev k sebi: Ali te bom spet začutil, ti tenki, čisti curek, ti beli, svetli glas, globoko, temno dno? S pesmijo Jutro dolžnosti se končata prva dva dela. V drugem delu moremo opazovati, kako ekspresionizem zapušča Voduškovo pesem kot sneg spomladi travnike. Tu pa tam ga je še kakšna bela krpa, med njimi pa se kaže nova zemlja. Na prvi videz se človeku zdi, da se bomo znašli v kraljestvu župančičevskega kramljanja (Ljubezenska lekcija, Balada o pisanem svetu, Bolezen stoletja ...), vendar smo kljub temu potrjeni, da lahko v drugem delu iščemo nastavke za bodoči, čisto svojstveni obraz Voduškove poezije. Tretji del obsega 46 sonetov. Pri Vo-dušku se je zgodil preobrat, ki smo ga vse doslej pričakovali. Jaz mu ni vec pesniško žarišče, izvor njegove pesmi lezi izven njegove osebe v predmetnosti sveta. Stil je umirjen, izklesan, pesniška logika dosledna in klasična v svoji originalnosti. Enostavne dogodke zna z imenitno poezijo ovenčati. Trenutek izrabi do skrajnosti in ga napihne na najširšo možno prostornino. Mirujoči predmeti so mu pa prezgovorna poezija. Njegovo pesniško osebo pa nam določa zdaj le njegov odnos do predmetov; zdaj lahko varneje prodremo v prostorje njegove osebnosti. Človeka namreč bolj določa gloriola predmetov, ki si jih je okoli sebe nagromadil, kot še tako prefinjeno razkazovanje notranjosti, ki je konec koncev lahko najbolj varljivo. Vodušek se je v teh sonetih vzpel do viška, pesniška skladnost oblike in vsebine dosega popolnost. K posrečenemu pesniškemu obratu pa so pripomogli precej klasiki svetovne poezije, ki jili je Vodušek proučaval. V teh sonetih se namreč po načinu pesniškega gledanja približuje zdaj Fransoisu Villonu, zdaj Heineju in Baudelairju, po duševnem ozračju pa Voltairju. S slednjim ga druži predvsem smeh (= zasmeh), ki je nujen psihološki pojav pri brezbožnikih, kot pravi filozof smeha Henri Bergson. Voduškova knjiga se ne konča s kakšno visoko pesmijo, četrti del Odčaranega sveta je najbolj ponižen in mrzel. — Z Odčara-nim svetom je slovenska lirika premagala ekspresionizem in pokazala pot iz njega. Ta pot obstoji v uporabljanju ekspresio-nističnih pesniških pridobitev in njih cepljenju na novega človeka, ki ni zgolj duh, v nebo zagledan, temveč problematičen spoj duha in mesa. Vodušek ni nikakršen pesniški avantgardist, za Kocbekom ob Gradniku si je ustvaril svojstven položaj v slovenskem slovstvu, ki bolj gleda v preteklost kot v bodočnost, ki je zelo, zelo podoben položaju, ki ga je nekdaj v francoski literaturi zavzemal Charles Baudelaire. — K Voduškovi knj'igi Odčaranega sveta se bodo ljudje povračali in povračali, danes nam je pesnik preblizu, da bi znali do kraja razumeti njegovo strnjeno bogastvo. Jože B. RECITACIJSKI VEČER HRVATSKIH KNJIŽEVNIKOV V LJUBLJANI 8. marca t. 1. je na povabilo »Društva slovenskih književnikov« priredila skupina hrvatskih književnikov v ljubljanski drami recitacijski večer, ki se je razvil v neprisiljeno manifestacijo za medsebojno spoznavanje in sodelovanje dveh jezikovno in narodnostno tako sorodnih kulturnih območij kakor sta ravno slovensko in hrvatsko. Čeprav so se priprave za ta večer vršile čisto tiho in neopaženo in je bilo šele zadnje dneve nekaj informativnih člankov v slovenskem časopisju, je bilo gledališče vendarle nabito polno; dokaz, da je ljubljanska publika na prvi mah razumela pomembnost te prireditve. V imenu »Društva slovenskih književnikov« je pozdravil hrvatske tovariše prof. Fr. ICoblar s tehtnim nagovorom, v katerem je poudaril, kako potrebne so tesnejše vezi med obema narodoma. Odgovoril mu je vodja hrvatske skupine in predsednik »Društva hrvatskih književnikov« dr. llija Jakovljevič, ki je med drugim dejal: »Odzvali smo se prijateljskemu povabilu slovenskih tovarišev in prišli v metropolo bratskega slovenskega naroda predvsem zato, da s svojo prisotnostjo manifestiramo misel naše vzajemnosti in kulturnega sodelovanja ... Dolgoletne duhovne zveze so bile v zadnjem času res nekoliko bolj zrahljane, toda docela niso bile nikoli pretrgane. Sedaj se spet krepijo. In današnji večer naj bi po želji slovenskih in hrvatskih književnikov, a tudi _ kakor sem prepričan — po želji slovenskega in hrvatskega naroda postal začetek obnove in krepitve našega kulturnega sodelovanja « Nato se je pričel recitacijski večer, ki ga je uvedel dr. I. Jakovljevič s kratkim, a preglednim orisom književnikov, ki so bili izbrani, da zastopajo hrvatsko leposlovje na ljubljanskem večeru. Ta uvod je zaključil z besedami: »Če moje besede vsaj pri nekaterih zbude zanimanje za hrvatsko knjigo, trud ne bo zastonj. Ko se bomo bolje poznali, se bomo tudi bolj ljubili. Hrvati in Slovenci se moramo zavedati, da nas naše sosedstvo, zapadna civilizacija, geopolitični položaj in vse okoliščine silijo k slogi, sodelovanju lin k solidarnosti. Po svoji usodi smo bolj povezani, kot se morda marsikomu zdi. Hrvatski in slovenski književniki to instinktivno čutijo. In noben narod se še ni prevaral, če je poslušal glas svojih pesnikov, ki se niso ločili od duha svojega naroda, ker je ta obenem tudi sam glas naroda.« Nato so recitirali iz svojih del Dobriša Cesaric, Dragutin Tadijanovič, Novak Simič. Ivo Kozarca-nin, Vladislav Kušan in Ivan Goran-Kovačič. Sami mladi ljudje, ki so se razvili nekako v istem krogu in ki kot priznani književniki obenem z drugimi svojimi tovariši reprezentirajo sodobno hrvatsko knjigo. Publika je vsakemu posebej pazljivo sledila in jih po vrsti na-grajala s ploskanjem. Ves večer je zapustil najugodnejši vtis in iskreno si želimo, da bi se začeti stiki poglabljali in razvijali. —z SIMO MATAVULJ: »BILJEŠKE JEDNOG PISCA« Zastopniki memoarske literature so v srbski kakor v vseh južnoslovanskih književnostih redko sejani. S tega področja bi bilo mogoče omeniti »Memoare« prote Mateja Nenadoviča, ki so zlasti zanimiv vir za zgodovino Karadjordjeve vstaje, »Primere čojstva i junaštva« Črnogorca Marka Miljanova in pa, če posežemo še bolj nazaj, »Život i priključenija« znanega Dositija Obradoviča. Tem trem delom se častno pridružujejo zgoraj omenjene beležke pripovednika Sime Matavulja. Simo Matavulj je za tisti čas in razmere prebrodil dosti sveta, pa ni čudno, če je vedel tudi precej povedati. Rodil se je v Šibeniku leta 1852. Po družinski tradiciji bi bil moral postati duhovnik. Pa ni. Mati ga je bila pripeljala v samostan Krupa pod Velebitom, knjige, ki jih je začel pisatelj strastno prebirati, pa so ga zvlekle iz samostana. V Zadru je dovršil učiteljišče, bil Ijudskošolski učitelj v vasi Islam v Ravnih Kotarih, bil od 1874. do 1881. profesor italijanščine na pomorski šoli v Novem (Hercegnovi), se udeležil hercegovske vstaje leta 1875., pozneje pa tudi bokeljske (1881.), potem pa radi političnega preganjanja zbežal na Cetinje, kjer je bil na gimnaziji profesor francoščine, inšpektor ljudskega šolstva in nazadnje učitelj črnogorskega prestolonaslednika. Leta 1889. je odšel v Srbijo, bil nekaj časa profesor, potem se je pa docela posvetil književnosti. Znana so njegova potovanja skozi Italijo v Francijo (1882. in 1900.), v Avstrijo in v Atene in Carigrad (1906.). Prepotoval je tudi Nemčijo, Španijo in del severne Afrike. Leta 1908. je umrl. Pisal je mnogo, zlasti iz dalmatinskega, črnogorskega in beograjskega življenja. Najbolj znano njegovo delo je roman »Bakonja fra Brne« (1892.). Razen tega je napisal še roman »Uskok« (1892.), dve drami, dvanajst knjig novel in povesti, knjigo o Boki Kotorski in več člankov in potopisov. Prevajal je zlasti francoske pisatelje, in sicer najboljše, od angleških pa Dickensa. Duhovita je njegova satira »V Mavritaniji«, kjer je opisal Črno goro in življenje v njej. »Bilješke jednog pisca«, ki so prav za prav nedovršena avtobiografija pisateljeva, so izhajale v letih 1898—1903 v nadaljevanjih v »Letopisu Matice srbske« v Novem Sadu. V njih je na kratko opisano pisateljevo uoiteljevanje v severni Dalmaciji kakor tudi bivanje v Hercegnovem, največji del knjige pa zavzemajo spomini iz življenja na Cetinju, ki nudijo pestro in verodostojno sliko črnogorskega življenja in črnogorske prestolnice v osemdesetih letih preteklega stoletja. Nimam namena obširneje govoriti o vsem mogočem, kar vsebuje ta knjiga. Povedati hočem le to, da je sila zanimiva v toliko, ker nam odkriva rast in zorenje znanega srbskega pripovednika, zlasti pa še, ker nam v vseh potankostih in iskrenosti, ki je prirojena Dalmatincu, opisuje preprosto državno življenje in delovanje države v miniaturi, kakršna je bila takrat Črna gora. Delo je napisano tako zanimivo, privlačno in duhovito, da ga človek skoraj ne more odložiti, dokler ne pride do konca. Na nekaj čez 260. straneh spoznamo pisatelja-človeka zdaleč bolje in intimneje kakor v ostalih njegovih književnih delih. Razkril nam je svojo dušo in svoje srce. Zanimiv je tudi njegov jezik, ki ni čisto književni, ampak pogosto cika na dalmatinska narečja, pa je kljub vsemu sočen in jedrnat, dasi tu in tam diši malce po sosednji italijanščini. Knjiga je izšla pri »Srbski književni zadrugi«. T. P. Za konzorcij In uredništvo: Janez Žagar. — Za tilkarno Merkur: Otmar Mitialek, oba » L|ubljani. Salda-konte, štrace, journale, šolske zvezke, mape, odjemal-ne knjižice, risalne bloke itd. nudi po izredno ugadnih cenah Knjigoveznica Jugoslovanske tishcnene v Ljubljani Kopitarjeva 6 2. naiMiepie Vloge na knjižice in tekoče račune obrestujejo najugodneje posojila dajejo proti zadostnemu kritju vrednostne papirje C k u p u j e j o, prodajajo, lombardirajo in posojajo HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE LJUBLJANA * MARIBOR * CEUE * KOČEVJE Tiskovna titedcue LJUBLJANA, GREGORČIČEVA UL. 23 SE PRIPOROČA ZA CENJ. NAROČILA, KI JIH BO IZVRŠILA HITRO, UČNO IN PO ZMERNI CENI / TISKA KNJIGE, BROŠURE, ČASOPISE, REVUE, KUVERTE, MEMORANDE, RAČUNE, LETAKE, LEPAKE, POSETNE KARTE, LETNA POROČILA, VSTOPNICE, VARILA ITD. VSE TISKOVINE TISKA V ENI ALI VEC BARVAH V LASTNI ZAL02BI IZDAJA: »SLUŽBENI LIST KRALJEVSKE BANSKE UPRAVE DRAVSKE BANOVINE« IN »ZBIRKO ZAKONOV IN UREDB«, KATERE SEZNAM VAM NA 2ELJ0 DOPOSLJE TELEFON 26-52