486 ZGODOVINSKI ČASOPIS 34 - 1980 . 4 oporoke. Gradivo, ki ga je Lučić objavil, predstavlja verodostojno sliko vsak­ danjega življenja obrtnikov, delovnih obvez in družbenega življenja. Mnogi po­ datki, ki jih objavlja, so zelo pomembni za preučevanje kulturne zgodovine. Najnovejše Lučičevo delo predstavlja po metodološki strani, načinu obdelave in objavljanja gradiva ter analizi edinstveno študijo razvoja in položaja obrtniških panog pri nas. Dodamo pa lahko, da je avtor to delo lahko uspešno in temeljito opravil za XIII. stoletje, ker je obseg gradiva omejen, za XIV. in kasnejša stoletja pa bi lahko' takšen prikaz izvedli le z vzorčno metodo. I g n a c i j V o j e H a r a l d B a c h m a n n , Joseph Maria Baernreither (1845—1925), Der Wer­ degang eines altösterreichischen Ministers und Sozialpolitikers: Neustadt a. d. Aisch: Kommissoinsverlag Ph. C. W. Schmidt, 1977, 178 strani. Knjiga dr. Haralda Bachmanna, ki jo je dobil Zgodovinski časopis (na avtor­ jevo željo) v oceno, obravnava življenje in delo enega poslednjih »velikih libe­ ralcev« stare Avstrije. Joseph Maria Baernreither, po rodu sudetski Nemec, po izobrazbi pravnik, je zastopal od leta 1878 v deželnem zboru in od leta 1885 v po­ slanski zbornici državnega zbora nemško veleposestvo na Češkem, postal leta 1908 član gosposke zbornice in bil dvakrat minister (najprej leta 1898 kratek čas minister za trgovino v Thunovi vladi in nato leta 1916 minister brez listnice v Clam Martinicovi vladi). Ves čas svojega političnega udejstvovanja se je ukvar­ jal s socialno in gospodarsko problematiko, napisal je več razprav in memoran­ dumov o reševanju delavskega vprašanja in med drugim veljal za izvrstnega pravnika in poznavalca razmer na Balkanu. Bachmann je tako poizkušal pred­ staviti ne le Baernreitherja-politika, temveč predvsem Baernreither j a kot poli­ tičnega, socialnega in gospodarskega misleca in enega tistih nemških liberalcev, ki so širše in kritičneje presojali avstrijsko balkansko politiko. Njegova knjiga je v tem smislu — kljub vrsti pomislekov — zanimiv pogled v miselni svet nemško usmerjenega avstrijskega liberalca, ki po svoje ilustrira tudi širše nazore nem­ škega meščanstva v monarhiji v zadnjih desetletjih njenega obstoja. Baernreither je bil po svojih gospodarskih nazorih blizu avstrijski zgodovin­ ski šoli (najprej je bil v stikih z Lujom Bretanom, ki mu naj bi celo ponudil mesto na univerzi, vendar ga Baernreither ni sprejel, ker se je želel še naprej ukvarjati s politiko; kasneje se je zbližal z Eugenom Philippovichem), v svojih socialnih pogledih pa se je zbliževal s tim. »katedrskimi socialisti« in v reševanju socialnega položaja delavstva vzpodbujal k posnemanju angleških vzgledov. Več­ krat je potoval v Anglijo, kjer se je med drugim srečal z Engelsom in se nato v vrsti razprav, parlamentarnih govorov in raznih spomenicah zavzemal za za­ konsko ureditev delavskih skladnic, različnih oblik delavske samopomoči in dru­ gih ustanov, k i naj bi zagotovile delavcu varnejši socialni položaj in izboljšale nje­ gove socialne razmere. V tem prizadevanju se je razumljivo razhajal s socializmom in naglašal, da socialistične ideje ne ustrezajo »mentaliteti« britanskega (in ana­ logno avstrijskega) delavca, kar ga je kasneje večkrat pripeljalo tudi v spor z avstrijsko socialno demokracijo. Pripadal je torej tistemu delu evropskega in av­ strijskega meščanstva, ki se je zavedalo težavnega položaja industrijskega delav­ stva in številnih nevarnosti, ki j ih nerešena socialna vprašanja pomenijo za obsto­ ječi (kapitlistični) družbeni red, ki pa se je prav tako "zbalo radikalnejših rešitev in zavračalo spoznanje o razrednem konfliktu med proletariatom in kapitalom. Njegovo pozivanje k medsebojnemu sporazumevanju in učinkovitejši organizaci­ ji socialne zaščite (h kateri bi moral po Baernreither j u značilno prispevati tudi delavec sam in to ne le s svojim protestom, temveč tudi z denarnim prispevkom) je sicer lahko v danih razmerah pomenilo določen napredek, bilo pa je nedvomno tudi svojevrstna meščanska protiutež radikalnejšim rešitvam, kar Bachmnn v svo­ jem neredko močno apologetičnem prikazu Baernreitherjevih stališč praviloma pozablja. Podobno kot v presojanju socialnih problemov delavstva se je Baernreither izogibal radikalnejšim spremembam tudi v avstrijskem notranje-političnem živ­ ljenju. Po njegovem mnenju monarhija ob koncu 19. stoletja še ni bila zrela za splošno volilno pravico, saj bi uvedba splošne volilne pravice do skrajnosti za­ ostrila nacionalna in socialna nasprotja. Zato se je zavzemal za postopno reformo volilnega sistema in poizkušal s predlogom o posebni delavski kuriji pomiriti za­ govornike hitrejše demokratizacije. Bachmann nadrobno predstavlja posamezne Baernreither j eve nastopa in poglede, njegova razmišljanja o notranje-političnih razmerah v monarhiji, nacionalnem vprašanju in nacionalnih odnosih, vzgoji in mladinskem kriminalu (brez dvoma je pretirana trditev, da je bil Baernreither eden prvih avstrijskih izobražencev, ki so opozarjali na povezanost neurejenih so- ZGODOVINSKI ČASOPIS 34 . 1980 - 4 '487 cialnih razmer in kriminala )itd., itd., ne more pa seveda skriti, da — kljub pozivanju k modernizaciji in zavzemanju za širok dialog pri obravnavanju social­ nih in nacionalnih vprašanj — Baernreither ni razumel temeljnih teženj dobe, saj je verjel, da bo mogoče že s posameznimi neodločnimi reformnimi ukrepi m o ­ narhijo obvarovati pred globljimi pretresi. Prav Bachmannova knjiga hkrat i kaže, da je ostal Baernreither vse-, do razsula monarhije predvsem nemški nacionalni politik, ki je v rastočih nacionalnih gibanjih videl nevarno grožnjo nemškim inte­ resom in nemškemu prvenstvu v Cislitvaniji. Čeprav pristaš zmernega popušča­ nja nekaterim zahtevam nenemških narodov, je vzroke za povečujoča se^nacional­ na nasprotja iskal v prvi vrsti pri Slovanih, govoril o ogrožnosti nemštva in slo­ vanskem ekspanzionizmu in odklanjal zahteve po federalizaciji monarhije. Nič drugačen ni bil naposled Baernreither j ev pogled na razmere na Balkanu. Res se je sicer zavzemal za zbliževanje s Srbijo*, navezoval stike s posameznimi srbskimi politiki, obsojal Friedjugenove ponaredbe itd., toda obenem je bil tudi zanj Balkan neke vrste »naravno zaledje« monarhije, kamor naj bi Avstroogrska z vso upravičenostjo širila svoj ekonomski in politični vpliv. Zato je, razumljivo srbski odziv na aneksijo razumel kot izzivanje, ki ne more ostati brez odmeva, avstrijsko politiko v Bosni in Hercegovini pa (kritično) presojal predvsem z vidi­ ka ;njenega »kulturnega poslanstva«, saj naj bi bila glavna naloga Avstroogrske na Balkanu njena uveljavitev kot »moči humanitete«. Če je Bachmannova knjiga po svoje zanimiva slika miselnega sveta avstri j­ skega nemškega meščanstva, in sicer tistega njegovega dela, ki je sam sebe razumel in proglašal za osrednji konstruktivni dejavnik monarhije, ,opozarjata apolege- tični (kar se tiče Baernreither ja) in nekoliko nostalgični ton (kar se tiče usode monarhije), ki označujeta Bachmannovo pisanje, na še nepreživeto miselnost dela avstrijskega in nemškega zgodovinopisja, po kateri bi bilo s pametnejšo in prož­ nejšo politiko monarhijo mogoče obvarovati pred propadom. Misel, da je monarhija propadla predvsem zato, ker so ji slabo vladali, preveva tudi Bachmannovo knjigo; tako ne postavlja pod vprašaj, le Baernreither j e vih, temveč tudi Bachmannova sta­ lišča. * . P e t e r V o d o p i v e c " A n n a W o l f - P o w e s k a , Doktryna geopolityki w Niemczech. Poznan, 'In- stytut 'Zaehodni 1979, 302 strani. Med deli poljskih avtorjev, ki z raznih gledišč obdelujejo nemško-poljske odnose vse do najnovejšega časa, nas more posebej zanimati knjiga A. Wolf-Po- weske, saj se loteva problematike, ki se dotika tudi našega prostora. S knjigo si je avtorica zastavila nalogo obdelati tisto smer politično pogojene geografije, ki jo poznamo pod imenom »geopolitika«. .Omenja, da ta smer ni bila omejena le n ä ' n e m š k i jezikovni prostor, ampak je v letih med obema svetovnima .vojnama (pa tudi že prej) odmevala tudi drugod po Evropi. Pr i nas povezuje z njo zna­ nega srbskega geografa Jovana Cvijića. Poudarja, da je na nemškem prostoru bila geopolitika tesno povezana s težnjo po »življenjskem prostoru« na vzhodu ter z nemško ekspanzionistično politiko*. V zvezi s tem podaja miselni svet dejanske­ ga utemeljitelja, Šveda Rudolfa Kjelléna ter njegovih nemških epigonov. Ko go­ vori o vlogi geopolitike v letih 1919—1944, kaže na njen izrazito politični poudarek: posebej je poudarjena misel o »življenjskem prostoru« ter o »velikem (gospodar­ skem, pol i t ičnem.. . nemškem) prostoru« (Grossraum) V tesni povezanosti s tema pojmoma je poudarjanje nemškega narodnostnega in kulturnega prostora (Volks- boden, Kulturboden). V knjigi je omenjena tudi koncepcija Mitteleurope ter njena pojavnost v 19. stoletju. Med sestavinami geopolitike je posebej omenjena tudi takoimenovana »vojaška geopolitika« (Wehrpolitik). Posebna pozornost je namenjena odmevnosti geopolitike za nacizma, ali bolje recfeno, njena posvojitev v nacistični pogled na svet. To se kaže le v tedanji nem­ ški publicistiki, ampak tudi v nastopanju nacistične stranke in njenih reprezen- tantov (na primer Rudolfa Hessa). Kot Poljakinja avtorica posebej naglasa usmer­ jenost nemške geopolitike ter njenih zagovornikov proti poljskemu narodnostne­ mu prostoru. Geopolitika po avtorici ni bila nekaj enovitega, ampak skupek idej, izhajajočih iz filozofsko-političnih idej preteklega stoletja, vse od J. G. Her der j a, G. W. Hegla, E. M. Arndta pa do vojaških teoretikov (na primer Clausewitza). Moč­ no je vplival na razvoj geopolitike pseudodarvinizem, enostranska interpretacija Darwinove evolucijske teorije. Predvsem pa je bila geneza nemške geopolitike v drugi polovici preteklega stoletja povezana s Friederichom Ratzelom, v letih med obema svetovnima vojnama pa s Karlom Haushoferjem. V tem okviru avto­ rica razpravlja tudi o posameznih nemškonacionalnih društvih (na primer o dru­ štvu Alldeutscher Verband) ter o vrsti organizacij in znanstvenih ustanov, ki so