Birokratizem in izsiljevanje
Z vso pozornostjo sem prečital članek J. K. »Bo Levu uspelo pregrizniti papir« v Dogovorih od 29. marca 1988; posebno zato, ker mi ponuja dvojni komentar: prvič k investitorski pobudi hotela Lev in drugič k ugotovitvi člankarja, da je to, kar se^godi, »tipičen proizvod naših družbenih razmer«. Taka ugotovitev je naravnost izzivalna, a ne samo zame.
Kar se prvega tiče, moram reči, da nimam namena nasprotovati investitorjevi pobudi, a jo uporabiti za to, da bi z malo drugačnega zornega kota pokazal nst »tipičen proizvod naših družbenih razmer«. Vodstvo hotela Lev bo vztrajalo kot doslej in bo svoje doseglo. Vprašljivo pa je, če bo to v korist njega samega in Ijubljanskega mesta. Med tipične proizvode naših družbenih razmer spada tudi izsiljevanje investitor-jev, ki iščejo družbeno in upravno verifikacijo svojih načrtov šele potem, ko so vanje vložili milijone novih dinarjev. Ni malo takih primerov, ki jih milo imenuje-mo ponesrečene ali zavožene investicije. Trdim, daje tega največ zato, kerse investicije prepogosto skriva-jo pred strokovno in samoupravno javnostjo.
Nekoč sta rekonstrukcijo hotela Slon in gradnjo hotela Lev izsiljevala investitorja z besedami, če mi ne boste dovolili tega, kar hočem, pa gradil ne bom: v primeru hotela Slon je tako grozil predvojni lastnik, v primeru hotela Lev pa povojni investitor in njegov politični sponzor.
Proti lokaciji hotela Lev so bili pomisleki že takrat in zato, ker ni ustrezala pričakovanemu avtomobil-skemu prometu v mestu, zato pa tudi ne zahtevam resnično modernega hotela prvega razreda; če ga obdaja parkje njegova raven še višja. Nič čudnega ni, da je sedanja pobuda za bistveno povečavo hotela vzbudila še več pomislekov. Nesmiselno je trditi da-nes, ko se središče mesta duši pod pritiskom avtomo-bilskega prometa, da ga 520 novih ležišč v prizidku hotela ne bo Dovečalo.
Vodstvo hotela Lev bi ravnalo mnogo bolj razum-no, če bi se v svojem in v interesu mesta poslovilo od prizidkovanja in si izbralo rešitev med alternativama: ali dvigniti sedanjo zmogljivost hotela na najvišjo kvalitetno raven, ali pa graditi depandanso. Dvo-mim, da nemški partner ne bi uvidel večje razumnosti takih alternativ.
Toda investitor bo »v naših razmerah« svoje dose-gel, zatoje treba še kaj spregovoriti o teh razmerah in ne pozabljati, da imajo investicijske odločitve stolet-ne posledice. Zato ne morejo biti samo stvar investi-torja in urbanistične administracije.
Vzrok za dolgotrajnost upravne verifikacije investi-cijeje lahko dvojen - v pomislekih zoper strokovnost investicije ali v birokratizmu verifikatorja ali pa v obo-jem. Tako tudi v primeru rekonstrukcije hotela Lev.
Res, tu je treba nekaj spremeniti; ali bo središče Ljubljane zapravilo še tisto malo investicijskih po-bud, ki jih doživlja, ali pa bodo še te škodovale njegovi identiteti. Kakor so take pobude dobrodošle, so lahko škodljive posebno takrat, ko jih investitorji izsiljujejo. Vse tako kaže, da nam nova prostorska zakonodaja ni prinesla kdovekaj boljših razmer, a ta-ko kot dopušča birokratske deformacije, dopušča tudi bolj konstruktivno ravnanje urbanistične admini-stracije.
Kot prvi korak k investiciji je treba šteti investicij-sko pobudo. Mesto in občine bi morala imeti za urbanistična vprašanja vsaka svoje avtorltativno strokovno telo, ki naj bi se za posebno zahtevne naloge izpopolnjevalo z ustreznimi strokovnjaki. Ni slučaj, da se je republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora odločil obnoviti komisijo za revizijo projektov, ki so jo nekoč opunt:!' zato, ker je bojda nasprotovala »samoupravljanju«. Zaradi takega terci-jalstva je narodno gospodarstvo zgubilo mnogo no-vih milijard.
Urbanistično preverjanje investicijskih pobud naj bi opravljali komiteji za urbanizem in varstvo okolja. Prav! Toda samoupravna javnost malo ve, kdo tam sedi, kaj tam mislijo, razpravljajo, sklepajo in odloča-jo, niti takrat ne, ko razpravljajo o velikih odločitvah rekonstrukcije in gradnje mesta. O investicijski pobu-di bi se morali najprej izreči komiteji - strokovno avtoritativno družbeno odgovomo in javno še predno bi investitor naročil in ponudil načrt in začel izsiljeva-ti njegovo verifikacijo. Komiteji bi morali povedati investitorju - če tega ne vedo in ne znajo, jih je treba zamenjati - kakšne urbanistične pogoje mora upo-števati načrt, da bi lahko dobil upravno verifikacijo. Če bi te pogoje izpolnil, bi bil lahko upravni postopek tako kratek, kotje drugje po Evropi, kot v Parizu, kjer ga ena sama občinska uprava opravi v nekaj me-secih.
S kratko sklepno besedo: upreti se je treba tako birokratizmu kot izsiljevanju projektantov in investi-torjev, a povečati strokovnost in odgovornost v upravi.
Marjan Tepina KS AJDOVŠClNA