„DOM IN SVET!« 1891, štev. 1. 5 Erazem Tattenbach. Zaloigra v petih cl e j a nj i lx. (Spisal Prokop.) Uvod. eč razlogov je napotilo urednika, da je sprejel v list to igro. Prvič že pesniški umotvor sam, » ?ki bode vzbujal zanimanje čitateljev. Uredniku treba skrbeti, da je v listu dovolj razlike. Citatelju že preseda, ako se ponavlja vedno vse po istem načinu. Drugič je snov te žaloigre nekaterim čitateljem deloma znana in sicer iz povesti Jurčičeve: »Ivan Erazem Tatenbah«. Menda se ne motimo, misleč, da je tudi našega pesnika prav ona povest navdušila za to žaloigro. In naposled bode imel urednik priliko, da izpregovori v listu nekoliko o dramatiki v obče in posebej o žaloigrah, ozirajoč se na to igro. Ocenil bode igro samo, pokazal njene dobre in nedostatne strani, primerjal igro bodisi z ono povestjo, bodisi z drugimi žaloigrami in tako podal čitateljem praktičen pouk o tej vrsti pesništva. Ker nimajo vsi čitatelji v rokah obširne zgodovine, ki bi jih poučila o snovi te igre, naj povem v kratkih črtah zgodovinski razvoj, ki je podlaga temu igrokazu. Cesar Leopold I. (1658 — 1705) je bil jako blag in miren vladar, vendar je imel opraviti z raznimi sovražniki: na jugu s Turki, na zapadu pa so mu hoteli škodovati Francozi. Pa tudi notranji nasprotniki so mu delali skrbi. Ko je cesarska vojska leta 1664. s pomočjo Francozov in po hrabrosti Hrvatov premagala pri Št. Gothartu Turke, sklenili so cesarski prehitro premirje za 20 let, dasi bi bili lahko Turka še bolj pobili. Zlasti so bili Ogri z vasvarskim mirom nezadovoljni in še bolj z Leopoldovo vlado. A vlada je bila nezadovoljna z Ogri. Rekla je, da se v poslednji turški vojski Ogri niso dobro obnašali. Zaradi varnosti je postavila nekaj avstrijskih vojakov na mejo turško, kar je pa poleg drugih stvarij Ogre jezilo. Pač več vzroka za nezadovoljnost je bilo na Hrvaškem: Hrvatje so v turških vojskah največ trpeli, a najmanj plačila dobili. Morebiti res ni bilo pri Leopoldovih svetovalcih vse tako, kakor bi moralo biti, a Ogri se niso mogli pritoževati. Uživali so toliko slobode, da je bil vsak plemenitnik nekak kralj, — kakor piše neki pisatelj iz one dobe, — in kralj sam jim je bil le zaščitnik. Ko so začeli nekaterim veljakom vedno bolj rojiti po glavi sebični nameni, napravili so 1. 1666. zaroto proti Avstriji in cesarju. Na čelu te znamenite zarote so bili: Peter Zrinski, častilakomen mož, ki je bil tedaj hrvaški ban; Frankopan, njegov svak; Franc Rakoczv, ki je bil zet Zrinskega; Wesseleny je bil palatin, a že 1. 1667. umrl; grof Nadasdy, ki bi bil rad postal palatin, a ko mu je izpodletelo, pridružil se je nezadovoljnežem; naposled je bil v tej zaroti še imenitni grof Erazem Tattenbach, ki je imel na Štajerskem mnogo posestev, a želel dobiti tudi Celje. Pridružil se je zarotnikom 1. 1667. O njegovem značaju pripovedujejo, da je bil častiželjen, udan strastem in malo pogumen. Po raznih potih so zvedeli cesarski o zaroti. L. 1670. so večino izmed njih zaprli. Tattenbacha dne 22. marca v Gradcu. Služabnik Tattenbachov je izdal vladi medsebojno pogodbo. Začela se je ostra pravda, obsodili so zarotnike, obglavili Zrinskega inFrankopana in dne I. decembra 1671.1. tudi Tattenbacha v Gradcu. Taka je zgodovinska podlaga naši žaloigri. Ne moremo še sedaj govoriti, ali je ta snov primerna za žaloigro, ali ni: čitatelj naj se prepriča sam, mi pa bodemo pozneje rekli o tem besedo. A izvestno je v tem mnogo tragičnih momentov, izvestno sme umevati pesnik dogodke tudi nekoliko drugače, kakor jih umevajo navadno, — da piše le dosledno in resnično. Kakor smo omenili, napisal je Jurčič roman po tej snovi. Povest prvega slovenskega pripovedovalca sloni na zgodovinskih tleh, Tattenbach je risan, kakor ga riše zgodovina. Dogodki, tam opisani, vrše se kakih pet let in na raznih krajih. Dramatik se mora gibati v tesnejših mejah, nego povestničar, bodisi glede na čas, bodisi na prostor. Ima pa zato več drugih pripomočkov, katere lahko rabi, da stavi gledalcem prave slike iz življenja pred oči. Nečemo tu tajiti, da se v tej igri ni trudil niti pisatelj, niti urednik, da bi naredil razvoj preveč zapleten: kar je preveč zavito, zavozlano in umetelno, tudi ni jasno in dobro. Za list ni smela biti igra dolga, da ni naposled vedno le ista tvarina v vseh številkah. Toliko se nam je zdelo potrebno povedati, predno podamo igro samo. 6 Erazem Tattenbach. OSEBE. PETER ZRINSKI, ban hrvaški. FRAN RAKOCZY, njegov zet, ^ ogerski FRAN NADASDY, 1 pleme- , FRAN FRANKOPAN, J nitaši. ERAZEM TATTENBACH, štajerski grof. ANTONIJA, njegova soproga. MIRKO, njiju sin. JANKO WEILER, priročni pisar grofov. DR. GALLUS, zdravnik in zvezdogled. Sodniški sluge, seli, vojaki, cigani, ljudstvo. (Dejanje se vrši deloma na hrvaški grajščini Zrinskega ob ogersko - štajerski meji, deloma na štajerski grajščini Tattenbachovi blizu tam, deloma v Gradcu 1. 1670.— 1671.) MARKO, kmečki ženin. ANA, njegova nevesta. DUHOVNIK. MENIH. SODNIKI. DVA GODCA. MLAD CIGAN. MLADA CIGANKA. SPREMSTVO. I. Dej 1. prizor. Zrinski, Rakoczy, Nadasdy, Frankopan. Na gradu Zrinskega. Frankopan. Kako ga dolgo ni! Za uro ura Potekla je, in čakanja ni konec: Se vedno sluha ni o njem, ne duha. Zrinski. Da pride, vem. Ne sodimo prenaglo: Opravek nujen lahko ga ovira. Besede dane ne prelomi nikdar. Sluga. Pisar gospoda grofa Tattenbacha Prijezdil ravnokar je — Zrinski. Reci mu, Da naj takoj sem pride! Sluga. Da, gospod. Zrinski Kaj mora neki biti, da pisarja Pošilja semkaj ? 2. prizor. Prejšnji, pisar. Pisar. Klanjam se, gospoda. Gospod moj, grof, mi je naročil, naj Pojezdim v grad vaš, in naj vam povem, Da pride stoprv na večer k gospodi, Ker posli važni so ga zadržali. anje. Zrinski. Ze prav; odidi in se pokrepčaj! Pisar. Prelepa hvala, cenjeni gospod! 3. prizor. Prejšnji brez pisarja. Nadasdy. Ne škodi nič, da ni še došel grof, Lahko se zgovorimo, kaj, kako Prospeva naša reč! Bakoezy. Da, prav tako! Nadasdy. Gospodje čislani, tako kot zdaj Ne sme ostati, to vam pravim. Ne sme — in pač ne bode! Vprašam vas Čemu je treba nam cesarja? Mar Ne moremo gospodje sami svoji V deželah dedov svojih bivati? Madjari mi le na-se se oprimo, Bodimo sami gospodarji. Oger Ne rabi oskrbnika lasti svoji, Ki mu zapravi vse, če ga je volja. Čemu nam tlači narodne pravice, In kar jih ni, pa bode jih v bodoče; Storili svojo smo dolžnost, prosili, Da naj vojake iz dežel odstrani, Naj vrne stara prava — a zaman. Grof Auersperg in Lobkowitz sta več — Krvnika ta prokleta — kot smo mi. „DOM IN SVET5' 1891, štev. 1. 7 In kaj nam preostaja, bratje dragi, Kot buna, vojske moč in meča strah ? Uprimo se, odbijmo silo s silo! Končano v kratkem bode to nasilstvo. A vendar treba nam zaveznikov: Nikdar ne žene jedna kaplja mlina, A kapelj sto stotero moč ima. Rakocsy. Apafy nam pomoči ni odrekel, In Ludovik francoski tudi ne ; Da večja naša bode sila, smo V pomoč pozvali tudi sultana. Lepo naj bode, ali ne lepo, — Ne vprašamo po tem — a biti mora. ZrinsM. Vsakako pa skrbite, da Erazem Ostane zvest — sicer premajhna moč, Da v boju zmago nam bi pridobila — A dvor ga ljubi, in pozvedeti Nam lahko bo, kar nam sicer je skrito. In kaj! Vse Štajersko seboj potegne. FranTcopan. Bojim se, da se trudimo zaman, Strašljivec je, »zarota« plaši ga, Zakaj cesarju močno je udan. Kaj bolje ni, če pravih mu namer Še ne povemo? Nadasdy. Da, tako, tako! Rakoczy. Mar misliš res, da je plašljivec on? ZrinsM. Tako ne mislim! Strah ga ne odvrača; A vest mu ne pripušča, da nezvest Prelomil bi prisego njemu sveto. Nadasdy. Tako je res. Frankopan. Zatorej mislil sem, Da bilo bi najbolje govoriti O tej zaroti malo pač drugače, Kot je resnica. Le o svetnikih Na Dunaju menimo se cesarskih, In te sovraži britko on, kot mi. ZrinsM. To sam poslednjič mi je pravil skrivno. Slušajte, kar mi sam je pravil letos. Udova ga pomoči je prosila, Krivica jo je tlačila okrutna: Na dvor cesarski s tožbo grof hiti: Nad vse je mehkega srca, usmiljen. A tam brezbrižno mu odvrnejo, Da s takimi rečmi se ne pečajo. In svetnikov nekdo ga še razžali. Nadasdy. Za nas je prav. Zato pazimo skrbno, Da svetnike le vidi pred očmi. Bakoesy. Kako prikrivati vam bode možno, Če delamo očitno vse drugače, Kot smo mu govorili? To povejte! Nadasdy. To je malenkost; podkupili smo Pisarja, da naj piše, kar bo treba, In naj stvari, v katerih bi se prava Pokazati namera morala Prikrije Tattenbachu. Le nedolžna Dozdeva se mu vsa še igra, A dela naj le to, kar mi velimo. Le nekaj zlatov damo še pisarju, Ne dvomim, da se konec ne posreči Zlato je težko in odvesi mnogo. FranTcopan. Reči pa važne rajši vse sami Uredimo; Erazem ni za to ¦— Preneodločen je v ravnanju svojem. Če se nam stvar posreči, dobro zanj, Potem stoprv naj zve, kaj vse je bilo; Če pa izpodleti nam to podjetje, Milejša vsem osoda bode ž njim. Bakoczy. Tako tedaj, kot smo se domenili, Storimo. ZrinsM. Saj najbolje, mislim, bode, Da kar sedaj pokličemo pisarja. Ralcoezy. Takoj, takoj; kdo ve, kaj jutri pride? Nadasdy. Res skrajni čas je, da zvršimo vse. H Erazem Tattenbach. Zrinski. (Slugi pozvonivši.) Pisar naj pride. Sluga. Precej, vaša milost! Frankopan. Da, bratje dragi, ura se nam bliža, Končati delo treba, sad pobrati. A kakor potniku zvrti se v glavi, Na vrh prispevšemu, ko zre v globino : Tako i nam je dvakrat uma treba, In dvakrat treba žile je napeti, Da svoje delo srečno dokončamo. 4. prizor. Prejšnji. Pisar. Pisar. Poklicali ste pred-se me, gospoda. Zrinski. Na pij, ker vidim, da je grlo suho. Pisar. Prelepa hvala: vino, to pa to! Na vaše zdravje, živeli gospod! Zrinski. No, ali ti ugaja ? Za zvestobo Pil vina boljšega od tega boš, Pač zvest si bil doslej, še dalje bodi. Frankopan. Od tebe zavisi. Zlata na mere Prislužiš lahko si, gospod postaneš; Med belimi gradovi tudi tvoj Oziral grad ponosno bo se v svet. Pisar. Če bi le mogel! Zrinski. Viteško besedo Zastavljam ti, da vse ti spolni se. A tvoja je naloga, čuj, naslednja: Pravična stvar nam dala meč je v roke, Da v boju rešimo si svojo pravdo. In veš ¦— ker sam si pisal —: tvoj gospod Zaveznik nam je, dal nam je besedo, Za slobodo in pravdo ves gori. A on drugače misli si to našo zvezo, Kot je v resnici. Prav nedolžno upa, Da cesar zbal se bo veljakov močnih, Da z žuganjem in grožnjo dvor vkrotimo In vse dobimo, kar želi srce. A to so le njegove prazne sanje: Le meč razseka nemške nam okove, Le meč odtira tujce iz dežele, Le z mečem pridemo v cesarski Beč. A Tattenbach za meč prijeti neče, S cesarjem boj ostuden se mu zdi. In vendar s silo on začne naj tudi, Naj Štajersko razvname, kmete skliče, Zapad in vzhod se združita za boj. Tako vrtinec v celi Avstriji bo plesal In narodom na jugu dal slobodo. Zato pa ti pogum mu vlij v srce, In ti še zadnjo spiši nam pogodbo, In Tattenbach ime naj sam podpiše, Da, ko poziv zglasi na boj se mu, I on več tisoč mož oboroži. Pogodbo to s podpisom ti nam daš: Braniti se potem ne more vojske. Pač treba še, da vedno sam ga vnemaš, In dan za dnem nagibaš za namen. Tako torej: to sreče je pogoj. Storiš li to? Pisar. Storim. Zrinski. Prisezi nam! Pisar. Prisegam, grad pa bodi mi plačilo. Zrinski. Od nas zaveznikov ti grad dobiš. Frankopan. Gorje pa, če komu besedo črhneš O tem, kar čul si zdaj! Ne bodeš več — Povem ti — dne preživel. Pisar. Oj, gospod, Prisegam vam. — Frankopan. Prisege moč te veže. Nadasdy. In so ti vsi pogoji všeč ? Govori! Pisar. O vse storim, kot mi velevate. 10 Erazem Tattenbach. Frmikopan. Na, tu imaš nekoliko drobiža, Da delo bolje pojde ti od rok. Pisar. Hč, zlat drobiž je vreden vse časti. (Posluša). Ce se ne motim, je prijezdil v grad — Da, da, — on je! Gospodi klanjam se. Frankopan. Le idi in spominjaj se obljub! Pisar. Vaš zvesti sluga — zanesite se! 5. prizor. Prejšnji brez pisarja. Nadasdij. Tako, zdaj — mislim — ide vse po redu. Le to s skrbjo me je težilo, zdaj Je vse tako, kot morem si želeti. Franlcopan. Oj sreča, zasmehljaj s prijaznim licem Naklepom tem se! Nič brez tebe nismo. Na vejici kot kaplja vsi visimo — Pa kaj nam to! Pogum, junak, pogum ! Saj igra je življenje": ta dobi, Da oni izgubi. Mi — ali cesar! Zrinski. Pustimo misli take! — Cuj, — koraki — On je; vsprejmimo ga srčno in častno. 6. prizor. Prejšnji, Tattenbach. Nadasdy. Na zdravje, Tattenbach! Kako ti je? Zrinslci. Težko smo vsi pričakovali tebe — Franlcopan. In skoro mislili, da te ne bo. B,akoczy. A vendar si prišel! Zdravstvuj, zdrav- stvuj! Tattenbach. Pozdrav, prijatelji! Pa brez zamere, Ker nisem mogel priti. Frankopan. Kje si bil? Tattenbach. Naj vam povem od kraja. V nemškem Gradcu Imel sem nekaj malega opravka Pri grofu Gutensteinu. — A prokleto! — Ko jedva nama govor se razplete, Pa pošlje v grad sodnik beriča pome, Rekoč mi, naj se oglasim pri njem, Ker ima posla važnega z menoj. Nemudoma se oprostim pri grofu Veleč, da se povrnem, kar najpreje. Hitim, sodnik me vsprejme in odvede V pisarno. Sedeva. Potem prične Razpravljati na dolgo in široko Stvari veliko, — mari mi je tega! — Naposled mož prav čudno se namuzne, Po dolgem govoru skrivnostno deje, Da sem zatožen carju Leopoldu, Da sem njegov nasprotnik in so vrag, Da sem zarotnik in upornik skriven. — No, kaj ti je Nadasdy? Nadasdy. Meni? Nič. Tattenbach. Zavrela mi je kri, ko sem to slišal. Kdo more reči to ? Kdo dokazati ? Zaroti nikdar nisem se udal. Zrinslci. (Tiho). Osodna stvar! Na sumu nas imajo. Franlcopan. Le nadaljuj !... »da si upornik skriven...« Tattenbach. »Da sem zarotnik in upornik skriven« — Tako mi je govoril ter pristavil: »Pa brez zamere, milostni gospod, Le kar veleli so, le to sem storil.« Jaz, ne zmenivši se za govorjenje Sodnikovo, odšel sem iz sodišča. Premišljeval sem, kdo bi me utegnil Tako zvijačno dvoru očrniti. — Ugibam — no, in slednjič se domislim, Kaj, ko bi to bil svetnik Auersperg ? Da, ta je ali nihče! — Cujte: Zadnjič Ko sva menila se na Dunaju O tem in onem, prideva slučajno „DOM IN SVET!' 1891, štev. 1. 11 Na kmečki »punt«. Tedaj sem jaz, (Če tudi nisem rekel »prav je bilo«, Marveč obsojal njihovo ravnanje), Dejal, da so upornike preveč In brez usmiljenosti kaznovali. Da to ni bilo ravno plemenito, Usmiljenje še kmetu naj velja. A on je trdil, da še vse premalo So kaznovali jih. — Zaman moj trud, Ko sem mu hotel spričati nasprotno, Da tudi njemu prav bi se ne zdelo, Ko bi sežigali mu žive ude. Že nekdaj preje sva se sprla bila, A vendar ne, Bog zna, kako; sedaj pa Razjarjena sva se oba ločila. Zatorej mislim, da takoj je javil Ter Leopoldu me očrnil zlobno, Tako še cesar sumi! To boli, Če krive ti podtikajo stvari. Nadasdy. Prokleto to kovarstvo in ta svetnik! Da bi ga vrag! In res, ti svetovalci Ravnajo tam na Dunaju oblastno, Kot da država so; a Leopold Se da voditi, kakor malo dete. ZrinsJci. Da, dobro bilo bi v precep jih vzeti, Velika že predrznost je njihova. Nadasdi/. Kaj ti ? Pri nas jih čutimo! Kaj vse Počno ti zlodeji ničvredni! Nikdar Ne pala bi Madjarska v roko Turkom, Da niso ti cesarja preslepili. Vse proti njim se buni. Prav tako! Zrinslii. Resnico govoriš, prijatelj! Bakoczy. Da! Nadasdy. Najbolje, da jih kar najprej mogoče Odstranimo! Makoczy. Da, da! Odstraniti Jih treba. Frankopan. Vrage zapodimo strani! (Med tem se je storila noč, in sluga je prinesel že sredi Tattenbachovega pripovedovanja luči v dvorano. V daljini se sliši petje.) Nocoj nocoj je lepa noč, In lun'ca sveti celo noč, In lun'ca sveti celo noč, Men' pa zaspat' ni moč. Tattenbach. (Gre k odprtemu oknu poslušat.) Kako lepo, kako čarobno sega V srce preproste pesmi glas! Oj pač, Srečnejši ti so pevci, nego mi, Ki srečo vso pohlepu damo v dar. Zrinslii. (Med tem, ko Tattenbach posluša.) Na pravo struno smo, možje, zadeli, Sedaj poskusimo, kar nam mogoče! (Tattenbach se vrne.) Nadasdy. Gospoda, poslušajte, kaj vam pravim: Odpravimo te svetnike! Ne res ? Rakoczy. Da, prav tako! Pa ne odlašajte! Tattenbach. I meni so preveč! Nadasdy. Toda, kako? Bakoczy. Če radi ne gredo, pa meč jih udri! Tattenbach. Nevarno se mi tako zdi početje, In kri bi tekla zopet. Ne tako! Le s skupno — krepko tirjajmo besedo, Da Leopold prežene to zalego, Iztrebi Lobkowitza in še druge; Zahtevajmo, da mora se zgoditi, Saj mi smo gospodarji zemlje svoje In žugajmo, da kmetje se upro. Nadasdy. Težko, težko : moj dragi, ti ne umeš! Potem še slabše bi se nam godilo, In vzeli bi še to, kar zdaj imamo. Sploh so besede lahke, čin težak, Le v meču išči si junak pomoči! 12 Erazem Tattenbach. Tattenbach. Pa le recimo, ko bi se po robu Mi vsi postavili, vsak s trumo svojo; Če zbere Leopold po carstvu vojno, Nas razpode, kot volk ovčic krdelo. Dovolj imamo vzgledov že krvavih, Čemu še mi poskušali bi srečo. Usode roka tepe in ne boža, Previdno le ravnajmo in brez meča. Glas vzbuja glas, a kri po krvi vpije. Nadasdi/. Ne boj se, Tattenbach! Prehudo sodiš. Premalo nam zaupaš. Kdo je z nami ? Pol Ogerske; kaj pravim: pol — ne! cela In plemstvo vse in narod ž njimi vred Za Zrinskim vse Hrvaško ide v boj. Še kadar cesar kliče trume vkup, Ne vabi jih rogov cesarskih glas, Marveč ime in slava Zrinskega. (Zrinski naredi pri zadnjih besedah znamenje, s katerim hoče slavo odkloniti.) Vsakomur svoje! Tudi tebi, Zrinski! Zato pač lahko daš še ti besedo, Da nam pomoreš v naši sveti stvari, Da smemo šteti te odslej med svoje, Ko brez odloga poj demo na delo. Frankopan. Pogumnega podpira sreča, bratec, Pogled obračaj svoj v sedanjost, ne V bodočnost! Mož strahu naj ne pozna. Hakoczy. In če bi stvar se ponesrečila — Mar mislite, da Leopold ničesar Ni Zrinskemu dolžan? O kaj bi bilo, Da ni se Zrinski Turkom v bran postavil! Sploh pa zaveza proti carstvu ni, Ne proti Leopoldu! Ni se treba Ničesar bati! — Nadasdi/. Da, tako je prav! Zrinski. Nu, Tattenbach! kaj še se obotavljaš ? Kaj še premišljaš? Bodi mož, udaj Se nam, ki vsi smo misli jedne, te: Osrečiti domovje in svoj narod; Saj sveta je ljubezen domovinska, In sveta domovini je sloboda. Pogum, moj Tattenbach! ne omahuj! (Stopi k njemu in ga prime za roko.) Udari s to desnico na moj meč, Pokaži, da si vreden vojvodstva! Če cesar knežje ti ne da časti, Pribori sam si žezlo z močno roko. Makoczi/. Ne daj se dlje prositi, Tattenbach In reci vendar moško že besedo! Tattenbach. Ker vi zahtevate, naj bo, storim. Vsi skupno slednjič prosimo cesarja, Da naj odžene slabih svetov roj, In žugamo, da v boj ne gremo zanj, Da huda mu preti, če ne stori. Za to sem jaz, za to sem v vaši zvezi, Na meč polagam to besedo svojo. (Položi roko na meč, potem še drugi.) Zrinski. Tako je prav, to zadnji naš posvet je, Na meču roka — zveze je dokaz. Bakoczy. (Vsi stopijo k mizi.) Na zdravje tvoje in nas vseh, Bog živi Se dolgo nas domovju v prid in slavo! Frankopan. Na zdravje! Zrinski. v Živeli! Nadasdi/. Na mnogo let! Tattenbach. Daj Bog — na zdravje! Zrinski. Dobro srečo vsem. (Pijo.) Kar smo sklenili, to velja, ostane, Kot meča jeklo. Pismo pa pisar Takoj napravi — zveze naše pričo. Tattenbach. Vrti se čudno v glavi in nemir Poraja se. Kdo ve, kam to nas zvede! „DOM IN SVET5« 1891, štev. 1. 13 Zrinski. Prijatelj moj! Za nado glej in bodi Vesel, kot si sicer bil, Tattenbach! Usode človek je igrača in po morju Življenja ga kot čoln drvi vihar. — Tattenbach. Pa bodi konec temu! Oj mrakovi, Zbežite iz srca, da spet veselo Obraz cvetoč življenja nas pozdravi. (Tattenbach dvigne čašo, vsi trčijo in pijo. Razlega se šum po dvorani; zastor pade.) Gostadeva hči. (Spisal T.) I. s^fpfod visoko zidano hišo, stoječo ^ med sadnim drevjem nekoliko gori na višku, razgrnen je prostrani travnik Korenov. Cela soseska nima tako plodnega in priročnega zemljišča, nego je to. Trikrat na leto je prevleče bujno zelenilo, ki pade pod ostro koso, in še po tretji košnji najde goveda dovolj tečne piče. Davi je kazalo lepo. Niti oblačka ni bilo na obzorju. Oče Koren je včeraj napovedal košnjo. Kdo ne ve, kako težavno delo je to, in vendar kako polno veselja! Praznično opravljeni, lahkih nog in radostnega srca hite kosci na delo ter poukavajo in popevajo, da odmevata hrib in log. In grabljice, snažno oblečene, goloroke, z belimi predpasniki, se sučejo živahno kakor na plesišču. Tu je doma pravo, neprisiljeno, nedolžno veselje; mlada in stara kri se vdeležuje tega skupnega dela. Truda-polno delo si izpremene vrli ratarji ne-vedoč v ljubko narodno praznovanje. In tako praznovanje se je obetalo na Korenovem travniku. Oče Joža je po- Večkrat sam' iz en'ga dneva Rada pride dolga reva. Vodnik. vabil dva najemnika in par grabljic, da jim pomagajo pri delu. Še pred petelinjim petjem so prihiteli oče, sin Jurij, hlapec Andrej in najemnika nad bujno travo; predno seje posušila rosa, bila je »pobita« vsa. Kakor bi bil na svatovščini, ukal in rajal je Jurij brez konca in kraja: »Rožmarinovo jutro, Nagelnov dan.« In prav je pel! Popoldne so prišle pomagat i ženske: dve dekli, gostačeva hči Manica in dve postarni ženici, Barba in Jera, da hitreje zmešajo in zgrabijo pokošeno travo. Mrva je najlepša in najboljša tedaj, kadar posušene ne opade več rosa; zato so hiteli vsi in brez najmanjšega opote-kanja zrivali jo v redovje. Ali očetu se zdi to še vse prepočasno. On bi najraji, da bi vsa otava z enim mahom bila na kupu, na vozu in pod streho. »Grabite, grabite, hitite! Soparica je taka, muhe tako sitne, in mrva daje tako hud duh . . . dež, še ploha bode Opomba. Odlomek prvega poglavja te povesti je spisal pokojni Ogrinec, tu je le malo premenjen. „DOM IN SVETi' 1891, štev. 2. 53 Erazem Tattenbach. ŽaLoigra v petih «1 e j a nj i h. (Spisal Prokop.) II. Dejanje. 1. prizor. (Prostor pred Tattenbachovim gradom, na levi vrt.) Tattenbach. Fisar. Tattenbach. Ne bode treba še jih čakati, Ce me posluh ne moti, slišim že Iz dalje godčeve piščali, vrisk In petje. Pisar. Da, udarjajo glasovi I meni na ušesa. No, tu bo Veselja danes kraj. Res, vi že znate — Tattenbach. Kako to misliš? Pisar. Oj, kako to mislim! Saj menda vam ni treba pojasnila. Vsaj jaz si mislim, da te veselice Zaman kar kmetom nismo priredili. Obhajala se svatba mnoga je, In vendar ljudstva niste povabili V gosti nikdar! Tattenbach. Da, to je res; a vendar Razloga je dovolj, da to sem storil. Desetkrat k nam pomlad je že pricvetla, Desetič leta me ogreva žar, Odkar s soprogo zvesto sem se združil. Zato raduje naj z menoj se narod, Zato pri nas naj počasti se svatba, Ki Marko jo praznuje, moj podložnik: Njegovo srečo zroč — še svojo cenim. Pisar. Seveda treba ni — a jaz se vendar Le drznem misliti drugače, grof, Kar nas je napotilo povabiti To kmečko sodrgo, ki ni za drugo, Kot da se rabi za orodje našim Nakanam . . . Tattenbach. Zaničljivo govoriš O kmetu, Weiler. Vedi, da je baš On tisti, ki redi v obličja potu Naji oba in drugih sto. A kar Tu praviš — vem, kam meri — in hvaležen Sem ti, da spomnil me ob pravi si Priložnosti. Pisar. Vsakako ta je ura Najbolja, da si ljudstvo pridobimo; Dokler je vroče še, železo kuj! (Med tem so privalili sluge sod vina.) (Svatje in ljudstvo se bližajo.) 2. prizor. Prejšnja. Ljudstvo. Godci. Ljudstvo. Pozdravljeni, gospod, pozdravljeni! Tattenbach. Veseli ste, z veseljem vas pozdravljam, Radujem Z vami se. (Poda starašini in drugim roko.) Starašina. Gospod dobrotni, Radosti naši vzrok ste vi edini, Ki kmeta sram vas ni. Povabili Ste svate nas ¦— kot dober oče — k sebi. Tattenbach. Ze prav, že prav! Naj godba se glasi! Prvi kmet. Začnimo skoro spet veseli raj — 54 Erazem Tattenbach. Dekle. Hej godci, naj živahnejšo začnite! Prvi godec. Dovolj za zdaj. Spet grlo mi je suho, Da sape več iž njega ni mogoče Mi spraviti — Drugi godec. Oh, meni tudi! — Skoda — Ana. To večni vaši so izgovori — Začnemo komaj malo se vrteti, Pa že je konec — Starašina. Glej, sladkosti dolge Na svetu ni! Usahne lepa roža, A zima menja s krasom se pomladnim. Prvi kmet. Kako me veseli — juhe, juhe*! Drugi kmet. Res, danes zidane smo volje vsi — Tretji kmet. No, godci! piti znate, ne pa gosti. Četrti kmet. Zares, pričnite! Prvi godec. Da, takoj! Zdaj pijmo! Dekle. Ta »pijmo!« se pa čestokrat glasi — Drugi godec. Začnimo no! Saj nam še kaplje vina Plesalci neugnani ne puste. (Rajanje. Tattenbach govori z Ano.) Pisar. Ne vidiš, Marko. (Kažoč na Tattenbacha.) Ali ti se mar Ne zdi po volji? — Meni bi se tudi Nikakor ne, da sem na tvojem mestu. Marko. Kdo vas je vprašal kaj, gospod pisar? Pisar. E, tudi prav. — A to pa dobro vem, Če tudi všeč ti moje ni vprašanje, Da všeč še manj ti bo poznej ta družba. Imaš nevesto, prav. Pa kaj za to, Če zate nič ne mara, pač za druge! Visokim pa gospodom tudi všeč je. Pa nič ne de. — Na zdravje vsem, na zdravje! Marko. Poslušaj, Weiler, ako veš kaj več, Kot vemo mi, potem govori! Pisar. (Obotavljaje se.) Bodi! Veliko drugega ne vem, a to, Da je pri grofu včeraj sama bila; Ko stopil nepozvan sem v sobo mu, Držala sta si roko v roki — znaš! Pa brez zamere — saj nič hudega Ni to ¦— a čudno meni se je vendar Le zdelo — z Bogom — dobro srečo Vam! (Odide k drugim gostom.) Marico (za-se). Kdo bi verjel lisjaku nemškemu! Predobro grofa sam poznam; a ta Pisar, ne vem, da storil bi nam bil, Bog vedi, koliko dobrot doslej; Pohlep mu nadvladuje celo bitje, Lokavost ga je vedno skoz in skoz — Prepir povsodi neti in razpor. Sosed Markov. No, kaj ti je, da si tako zamišljen? Veseli se! Poroke svoje dne Menda v skrbeh ne misliš preživeti! Pobrini za nevesto se! Poglej, Kako prijazno grof se meni ž njo. Marko. Da, zdi se mi, da kar preveč prijazno — Sosed. Ne bodi siten! Kdo ti je razvnel Možgane s takimi brezumnostmi? Mogoče — ta pisar? Kam je odšel - (ozre se) „DOM IN SVETt' 1891, štev. 2. 55 Da bi ga vrag! — Ko sem se ženil jaz, Poskusil tudi v meni sumnjo je Vzbuditi o neveste nezvestobi: A v vsem se je zlagal. —Jaz mu zares Ne upam dosti, in hudo mi de, Da ga naš grof tak6 visoko ceni. Kar se pa Tattenbacha tiče, veš, Kako prijazen je do vseh. Raduje Med svojim ljudstvom se, kot da mu je Po rodu — v vsem jednak. In zlasti ti Ne smeš dobrot pozabiti njegovih. Res, da si ga takrat na lovu skoro Otel, a vrača res obilno ti. Marico. Zares! Da mogel take misli sem Rediti v srcu svojem! Ta hudir, Kjer more, škoduje, neslogo neti. Kaj dela kača drugega, kot pika! Sosed. Prav taka je! Le rajat idiva! Starašina. Za vse, gospod častiti, kar ste nam V veselje danes zopet podarili, V imenu svojem in v imenu ljudstva, Posebno pa še svatov tukaj zbranih, Iz dna srca vam kličem: stokrat hvala! V roko naj primem svoj kozarec, dvig- nem Na vašo srečo in rodbine vaše In kličem: slava, živeli, gospod ! Ljudstvo. Oj slava, živel, živel, živeli! Tattenbach. Za to napitnico i jaz izrekam Zahvalo vam srčno, vsem svatom zbranim. Verujte mi, ponosen sem, da štejem Za svoje vas, da jaz sem vaš gospod. Kar sem vam storil kdaj, gotovo bolje Storiti želel sem; pa sami veste, Da volja dobra je, meso pa slabo; Preveč mi je časti, oj dragi moji! Beseda sama mi ne da ničesar, Hvaležnost prava se spozna v dejanju. Le poslušajte, kaj vam govorim: Ne bode dolgo več, ko pridero Viharji ljuti v naše pokrajine. Saj krotkega Slovana vse pritiska, * I nam pobrati hte nekdanjo pravdo, Od juga pa Turčin rožlja z orožjem. Braniti treba nam se teh sovragov. In vi ste mi branik. Zato zdaj čujte: Ko v noči na gorah kresove bližnjih Zagledate svetle, ko se raz stolp Zastava bo razvila, in na to Rogov donel bo glas v planjave tihe, — Takrat zberite se, takrat v resnici Odkrijete do mene vdanost svojo, Pokažete ljubezni svoje moč! — Ljudstvo. Gotovo, o gotovo, naš gospod! Starašina. Kot jeden mož postavimo se v boj, Ce treba vas braniti, vaše pravo — Tattenbach. Presrčna hvala vam za te besede! 3. prizor. Prejšnji. Grofica. Ljudstvo. Na zdravje! živeli, gospa častita! Tattenbach. Pozdravljena, Antonija predraga! Pisar. Poklanjam vam se, cenjena gospa. Grofica. Soprog moj dragi, teh cvetic sem vam Nabrala in povila v šopek: nate, Okrasite se ž njim ta srečni dan! Tattenbach. Zahvalim, draga mi Antonija! Ljubezni vaše ljub mi je dokaz. — Dovolite, da k onim idem lovcem, 56 Erazem Tattenbach. Ki streljajo v veselje in zabavo, j Naj vidim, kdo najboljši strelec je. Zdravstvujte ! — Zdaj zapojte gostje vsi! Starasina. Vi, godci, stopajte naprej! Tako. (Godba, petje, vriskanje.) 4. prizor. Grofica. Pisar. Pisar. Ne ljubite šumečih veselic, gospa? Pa kdo bi bival tudi v tej druhali! — I jaz za njo ne grem. Zato pa rajši Sama meniva se — gospa častita! Podarite to cvetko mi v spomin, Ki nedro vam krasi! Grofica. Čemu vam bo? Cegav spomin naj vzbuja v srcu vašem ? Pisar. Cegav? Odtrgali ste vi ta cvet, Na srcu vašem je potem počival, In jaz dobil bi ga prav od srca — Grofica. V resnici, ne razumem, kaj potem? Pisar. Kdor neče razumeti, ne razume, Saj je beseda slednjič le beseda. — Roko na srce, milostna grofica, Potem pa govorite, ako vam Je možno prejšnje ponoviti še — •— Grofica. Sicer bi — — nekaj mislila — a to Prepodlo zdi se mi in nemogoče. Za take misli v srcu ni prostora. Pisar. In vendar — ko bi pravo bilo to ? —------ Gospa, so vam-li res besede moje, Pogledi, vzdihi moji neumevni? Vam ni kazalo celo bitje moje — Izustiti ne maram in ne morem Besede sladke, toda meni grenke, Kot more jo bolest roditi kdaj — In vam ni govorila vsaka slovka, Ki sem jo z vami pregovoril kdaj,-------- Gospa častita —¦ — le o srcu mojem? Ne! Potrpite malo! Čujte me ! Nesrečno strast, ki srce mi razjeda — Verujte — hotel cesto v prsij sem Globokih pokopati mračnem dnu. Grofica. Nesrečnež, stojte! Ne besede več! Pisar, O da bi mogel to! A strast drvi, Kot hudournik s hriba strmega — Razruši vse . . . zelene trate bujne Preplove in jih premeni v puščavo. In tako moje je srce — puščava — Grofica. In vi ste mož? Molčite, dosti je! Pisar. V navalu strastij vsak je boj zaman — (Poklekne in dvigne proti njej roke.) Grofica. Gorje! Odidite mi spred očij! Zaničevanje le zasluži to Vedenje vaše! (Pisar vstane in jo hoče objeti.) Oj nesrečnež vi! Ce pride v tem trenotju grof, kako Bi mogli mu pogledati v oči? Pisar. (Porogljivo.) Kako lepo vam teče govorica! A to vam pravim: sam ne bom nesrečen. Oj, kake misli vam roje po glavi! Ha! ha! Vaš soprog — vaš Erazem! Smešno! Li veste, kaj počenja grof? — Ne veste? Povem vam torej! Zdaj, dočim se midva Tu pogovarjava, sedi brezskrbno Pri drugi ženi in ji govori — — No, no, le čujte, nič ne škodi, čujte! To vam povem v tešilo — znate zdaj? „DOM IN SVETi' 1891, štev. 2. 57 Kje to stoji zapisano, da bi Smejati smeli se in radovati, Ko jaz togujem, mrjem? Bodi! bodi! Ko se utrga plaz sneženi v gorah, Vali v dolino se in ni mu mar, Da treskne tu in tam ob krasne jelke, Pokoplje jih gromeč v globokem jarku. (Odide par korakov v stran, odkoder jo opazuje.) Grofica. (Pokrila si je že med govorom obraz; sedaj vstane.) 0, to strašan je človek! Te besede Kot trnje ostro silijo v srce, In slutnje temne tlačijo mi dušo. Pa zgodi se, kar je nebo sklenilo, — Nikjer v vedenju mojem krivde ni. — T5. prizor. Prejšnji, dr. Gallus. (Gallus se je približal že sredi govora prizorišču in je poslušal ves pomenek skrit za grmovjem; sedaj stopi k pisarju.) Gallus. Prokleti pes! Sedaj sem te zalotil Na tvojem potu, prišel sem ti v križ. Je to vedenje tvoje, to hvaležnost Do gospodarja svojega, ki te je rešil, Da nisi zgnil, kot zgnije pes na gnoju! Sramuj se podlosti — prepolna časa Nesramnostij je tvojih in pregreh; Sedaj se ne odtegneš več pravici. Gospa častita, dajte mi roko. Pisar. Ubogo revše! Kaj si ti, mazač, Kaj tvoje zvezde in neslanosti! Pretenja tega tvojega se ne bojim — Mar misliš, da sem osemleten deček, Ki teče, če mu žugaš s palico ? — Pogubo torej tudi tebi, — norec! Gallus. Kaj praviš? Norec? — Stoj, da z ostrim mečem Oklestim ti za zlobo spretne roke. Pisar. O, tudi prav, pošteni kokodajec! (Posežeta po mečih, grofica stopi mireča med oba.) Grofica. Nikar krvi ne prelivajta! — (Pisarju:) Strani, Nesrečnež, strani, proč od tod! Moj Bog! Gallus. Le čakaj, pride ura maščevanja! Pisar Da, pride, a čegava, — to se vpraša — In naj zija peklo, dosegel bom. (Hrup, vrisk gostov v daljavi, godba; zagrinjalo pade.) Trioleti. Ia * s,olPa h*, razvaliae Poganjati sem cvetko zrl iz tal. Kako ji gori niknila je kal Na vrhu stolpa tožne razvaline? Molče na robu skalnatem sem stal, Premišljal, v duši si budil spomine Na vrhu stolpa tožne razvaline Poganjati sem cvetko zrl iz tal. V trpina mrtvem srcu tudi časi Zažene skrite rasti up cvetan, Bolest razmakne sreče zor krasan V trpina mrtvem srcu tudi časi, Samo da je poredek oni dan . . . Spominov vendar pričajo nam glasi; V trpina mrtvem srci tudi časi Zažene skrite rasti up cvetan. 162 Erazem Tattenbach. S tem je bil storjen pa tudi začetek raznim pogovorom, ki so jima krajšali pot čez Kras, ne samo sedaj, marveč mnogokrati poznej, ker odslej sta Katra in Nace skoro vedno le skupno vozila. Popotniki so se jih že tako privadili, da so j a mnogi imeli za poročeno dvo- IV. Dej anj e. 1. prizor. (Soba v Tattenbachovi palači v Gradcu.) Grofica. Dr. Gallus. Gallus. Ljubezen do gospoda in rodbine Privela me je v mesto na vaš dom. A dlje ostati tu mi brani čast. Zato odidem. Grofica. Kaj vam je za Boga? Gallus. Gospa, neznano biti vam ne more. Saj ni neznan vam podli mož — pisar. Klevete je govoril zoper mene, Pred licem me je grofovim oblatil. Jaz pa služiti ž njim ne morem več Pod jedno streho svojemu gospodu. Grofica. Takoj, ko se povrne, bode nas Zapustil, moral bode zapustiti. Kaj pravi grof? Gallus. Ne ve o tem naklepu. Povedati mu sam ne smem, ne morem. jico, četudi ni bilo ni malo res. Nace je sicer tudi o tem že skrivaj premišljeval, bržkone tudi Katra, a do resnega pomenka o tem le nista mogla. Njega je do cela izučila prva žena; ona sije pa mislila, da je skoraj boljše tako, kot da bi revščino tlačila na kup. (Konec.) Preveč ima skrbij in drugih mislij. Vznemiril bi ga morda moj odhod, Razljutil bi se morda nad pisarjem, Drvil bi se v nevarnost radi mene. Grofica. Resnično vam povem, da vas ne urnem. Gallus. Vse bodete umeli kmalu jasno. Le to vam dem: varujte se pisarja, Ravnajte ž njim ljubo, oprezno, varno! Uloga mu je izročena, žal Da prevelika in prevažna zanj. Toda govoril sem. Bog čuvaj vas! Na mrzli sever poj dem in naprej . . . Spominjal se vas bodem z gorkim srcem. Bog čuvaj vso rodbino slavno vašo, Nikdar ji zvezda sreče ne utrni! Grofica. Počakajte Erazma, Gallus! Gallus. Z Bogom ! (Odide). 2. prizor. Grofica. Odšel je torej. Kaj mu je? Ne vem O koliko stvarij mi je neznanih! Erazem Tattenbach, Zaloigra v petih dejanjih. (Spisal Prohop.) „DOM IN SVETi' 1891, štev. 4. 163 Tema je dušo mojo zagrnila, Tema, stotero strašnih slutenj. Bog! Zakaj na pomlad smo se preselili Iz grada v mesto sem ? Zakaj Erazem Poveša glavo in premišlja za-se? Zakaj se Weiler več ne vrne? Gallus, Zakaj je žaljen dom zapustil naš ? Vse tajno, strašno tajno okrog mene. Vse šepeta, vse skriva nekaj v sebi. A jaz le slutim, v slutnjah pa trpim. Razkriti mora mi Erazem vse! Razjasniti resnico mojih slutenj! In ako je zarotnik . . . Kdo prihaja? Erazem mračno zroč in — Zrinski ž njim. (Odide). 3. prizor. Tattenbach. Zrinski. Tattenbach. Kam pač je nesel pismo? Kleti Weiler? Skrbi me. Zrinski. Meni ga izročil ni. Nihče ga videl ni na mojem gradu. To vem. Vendar ne boj se, Tattenbach! Izgubil ga je morda. Tattenbach. To pač ne. Zrinski. In ko bi tudi nas izdal pri vladi, Prepozno je, da bi nam škodovalo. Pustiva te skrbi. Dogovoriva se! Tattenbach. Je-li drugodi trdno vse? Zrinski. Vse trdno. Razburjen je po Ogrski ves narod In vstaje, boja komaj pričakuje. Zavezniki trdnjave čuvajo, Le prapor zavihra naj skoro ! Tattenbach. Huda bo. Pazimo in na vse moči skrivajmo! Zrinski. Na prste bi seštel somišljenike Cesarjeve. Pristopil je k zaroti Glavar Goriški, Karol Turen, grof. Mihajlu Koributu sem sporočil, Da Avstriji poslednja bije ura. Poslal sem dvanajst tisoč zlatov Turkom, Priklenil ožje jih na svojo stran. Privržence ima Rakoczy zbrane V Košicah, krči se avstrijska vojna, Od dne do dne na burnih tleh madjar- skih. Pet tisoč Vlahov in Primorcev krepkih Posebej na Hrvaškem sem nabral. Tattenbach. A moj namen prvotni bil je, Zrinski, Odstaviti z orožjem svetnike. Zrinski. Kaj to! Ne bodi strahopet! Se več Dosežeš lahko, kot si hotel s prva. Tattenbach. Gorje nam, ako pride stvar na dan. Zrinski. Z neznatnimi nikdar ne bode sredstvi Velikega dosegel smotra mož. Pomisli vendar: Celjski knez postaneš, Ceščen, bogat, mogočen, slaven knez! Tattenbach. A kaj je treba zdaj ? Skrivaj sem zbral Sest tisoč kmetov, podanikov drugih, Ki čakajo le mojega povelja. Poskril sem v grajskih shrambah tudi nekaj Orožja. Razodeni svoj načrt! Zrinski. Hiteti treba, to najprvo pomni! Čim brže morem, v domovino spem, Da uredim priprave in izberem Vodnike zanesljive manjšim trumam. Povelja čakajo iz Carigrada Načelniki trdnjav in Ogri sami, Kedar izide, vstaja završi. 11* 164 Erazem Tattenbach. A jaz privedem tiho svoje Vlahe Iz Ogrske na štirske zemlje tla. Pripravljen bodi takrat tudi ti, Imej vojnike zbrane okrog sebe! Nad Ptujem na ravnini nedogledni Pridruži moji moči svojo moč! Potem se vkupe Gradca polastiva. Tattenbach. In kaj potem? Zrinski. Svoboden bode jug. Tattenbach. In krog oblastnih svetnikov na dvoru Poklanjal bo se zmagovalcem — nam. Pač bode čutil cesar v oni sili, Kje klije moč države, — da le v nas, Da nam njegovih dvornih mož objest Nikdar ni bil, nikdar ne bo ukaz. Zrinski. Vse to bo čutil in še mnogo več. Tattenbach. Poslušaj, Zrinski, tak je moj načrt. Po noči bom pri vel bojnikov nekaj Po skrivnih hodih v mestni grad. Prostori so mi znani, bil sem v njih. Ko mesto vojna najina obkoli, Tedaj naj iz osrčja mesta h krati Izide boj in ob straneh razsaja. Preplašen bode ljud in straža vsa. Zrinski, Izborna misel! Kakor meniš, stori! Pripravljaj skrbno se za sveti boj! A jaz še danes Gradec zapustim. Ugodna tla za boj. — Pregledal sem. Tattenbach. Nad Ptujem snideva se z vojno torej? Zrinski. Da! Konec tega meseca, spomladi. — Pred dušo vedno plavaj ti namen! Pravico bode branil najin meč. Pogum velja! Nazaj ne moreš več. (Odide). 4. prizor. Tattenbach. Marko. Tattenbach (sam za-se.) Nazaj ne morem več? Nič več? Marko. Gospod! Tattenbach. Kako? Ti tukaj? Kako vest donašaš? Marko. Vi ste mi naročili pred odhodom, Da vam naznanim vse ... Tattenbach. Naznani torej! Marko. Vse, kar se bo zgodilo okrog grada . . . Tattenbach. Povej mi hitro, kaj se je zgodilo! Marko. Vse, kar se tiče skrivne vojske in . . . Tattenbach. Ne mudi dalje me! Povej, kar veš! Marko. Armada silna je vršela mimo Ob Dravi na Hrvaško, to sem zvedel, Krvava bode kmalu vojska, čujem . . . Tattenbach. Hm ! Na Hrvaško ? Bog ve, kaj si videl ? (Za-se). Mogoče vendar. A čemu, od kodi ? (Zamisli se). . Marko. Drvarji pa in rudokopi v gorah Ustavili so delo. Tattenbach. Brez povelja? Marko. Na boj za grofa, klikajo po selih, Žele orožja in vodnika — vas. Tattenbach. Nestrpni ljud I Tje moram, kar najbrže. Kaj dalje veš? ,,DOM IN SVET:« 1891, štev. 4. 165 Marko. Nič druzega, gospod. Tattenbach. ^daj se z nevesto Ano poročiš ? Marko. Po praznikih, gospod. Hujskač je mrtev. Tattenbach. Kaj meniš reči? Kdo je hujskal? Marko. Weiler. Tattenbach. Mogoče-li, za Boga? Weiler mrtev! Povej mi vsaj! Marko. Tri dni že spi pod rušo. Pod hrastom v gozdu sva ga našla z Ano Pol-mrtvega. Iz ran je vrela kri. Nabirala sva suhe brše ravno. Kaj sva hotela ž njim ? Iz trt sva splela In srobota nosila. Varno potlej Naložila sva ranjenca na mrežo. Sicer nikdar prijatelj ni mi bil, Nevesto mi je motil, v meni žgal Sovraštva, ogenj ljubosumja cesto, A takrat sem pozabil vseh krivic. Ko je med potjo tiho, težko ječal, V srce se smilil je obema nama. Tattenbach. Je-li umrl ? Marko. Na poti je izdihnil. Tattenbach. Govoril nič? Marko. Govoril, toda malo. Samo pretrgane besede pomnim: Izdajnik ... pismo .. . smrt. . . cigan . .. morilec. Tattenbach (razjarjen). Izdajnik? Pismo? (Mirno na videz.) Dobro, Marko idi! Zahtevaj spodaj vina in jedij, Prenoči tudi danes v moji hiši. S teboj jaz sam pojezdim jutri v grad. Marko. Tako bom storil. (Hoče oditi.) Tattenbach. Čakaj, Marko, dej, Sporoči doli, da naj Gallus pride! Marko. Sporočil bom, gospod. (Odide.) Tattenbach (za-se.) Izdajnik! Pismo! 5. prizor. Tattenbach. Grofica. Tattenbach (v tla zroč.) Čuj, Gallus, Weiler je umrl. Grofica. Erazem! Zapustil nas je Gallus radi njega. Tattenbach (osupel). A vi ste tu? Grofica. Pač čudno se vam zdi! Družica sem vam redka, skoro tujka. Tattenbach. Zapustil nas je Gallus? Kdaj se vrne? Grofica. Nikoli več. Tattenbach. Kako je to mogoče? Pisarja črti, vem, a ta je mrtev. Grofica. Umrl je Weiler! Skoda ga pač ni. Tattenbach. Ubil ga je cigan, tako bi slutil, Iz maščevanja, ker mu je nekoč Premotil sestro. Grofica. Podlo to srce! A vi ste zopet polni nemiru. 166 Erazem Tattenbach. Tattenbach. Razburila me je o smrti vest, In poročila druga . . . Grofica. Neugodna? Za Boga, dejte mi resnico enkrat! Odkodi vam prihaja vest na vest? O čem? (Tiho.) — Smem-li izreči svojo slutnjo ? Tattenbach. Povsem neznano vam gotovo ni. Grofica. Zarotnik ste v zavezi Zrinskega. Tattenbach. Na tem ni zla. Kaj zrete plaho name ? Pravice sme iskati si vsakdo. Grofica. Erazem, jaz pa se bojim. Poznam Pohlepnega moža, ki ščuje vas. Naj zmaga, ali bode zmagan on, Ob njem sijala vam ne bode sreča. Gorje, nevarna je zaveza ž njim! Tattenbach. Kaj hočete? Grofica. Erazem, blagor vaš. Sme-li soproga zvesta govoriti? Tattenbach. Bojite se brez vzroka. Stvar je sveta. Grofica. Rotim vas, odstopite od zaveze! Tattenbach. Ne morem. Prošnje so zaman. Nikakor! Grofica. Beseda moja malo vam velja. Tattenbach. Beseda moška mora več veljati. Grofica. Beseda ena le drži na veke: Rojena iz srca in iz razuma. Tattenbach. Ne bom odstopil, ker ne morem več. Antonija, prepozno prosite. Naj vodi tudi Zrinskega in druge Pohlep časti, bogastva in moči, Jaz hočem le ponižati do tal Ohole glave dvornih svetovalcev. Grofica. Prepozno prosim ? Tattenbach. Kaj naznanja sluga? Sluga. Duhovnik neki hoče govoriti Takoj z gospodom grofom. Tattenbach. Pride naj! Kaj hoče? Kdo je neki? Že prihaja. 6. prizor. Prejšnja. Duhovnik. Duhovnik. Smem-li o tajni stvari govoriti? (Pogleda gospo.) Tattenbach. Soproga moja naj vas ne ovira, Pred njo skrivnosti nimam. Prosto vam! Duhovnik. Z Dunaja naravnost sem prihajam. Gospod, vi dobro veste, kje je Zrinski. Odgovor mu imam donesti z dvora. Tattenbach. Kako naj ravno jaz zanj dobro vem? Duhovnik. Da se spoznamo bliže, vedite: Poverjenik, poslanec sem njegov. Zarota mi je znana, kakor vam, Vsem svetnikom na dvoru in cesarju. Grofica. Moj Bog! Duhovnik. Svetujte mi, kam jezdim naj Za Zrinskim. Lobkowitz želi mu dobro. ,,DOM IN SVETi' 1891, štev. 4. 167 Lenko se reši. Prosi naj za milost! Dosegel bo jo, kakor i Nadasdv. Toda hiteti mora in naklep Nemudoma razdreti. Tattenbach. Kak naklep ? Duhovnik. Takoj, ko boj se vname, bodo namreč Zgubljeni vsi zarotniki in Zrinski; Rešitvi je odsojen čas poslednji. Ponavljam svojo prošnjo, gospod grof. Kje biva Zrinski zdaj ? Rešite ga! Tattenbach. Iz Gradca se je vrnil na Hrvaško. Preresen zdi se položaj vam, menim. Duhovnik. Gotovo najdem-li ga tam? Tattenbach. Gotovo. Duhovnik. Bog vrni vam za važno poročilo. Le to še dem: na varnih niste tleh. Poskusite nazaj, dokler je čas! (Odide.) 7. prizor. Prejšnja brez duhovnika. Grofica. Erazem culi ste zadosti. Strašno! Prezirati se več ne sme nevarnost! Tattenbach. Tako ob nič še nismo, ne verujte! Grofica. Ne bode-li ni zdaj moj opomin, Iskrena prošnja moja obveljala? Tattenbach. Lehko ni odstopiti niti zdaj. Grofica. Poslednji teče čas, soprog, hitite! Tattenbach. Nakane moje malo so kaznjive. Grofica. Razložite cesarju svoje misli! Največja sredstev moč je pravi čas. Prepozno bo. Sklenite! Čas beži. — Tattenbach. Kar marno sem snoval nočij stotero Tega ne morem v hipu opustiti. Grofica. Erazem, pri ljubezni vas rotim, Ki naju je združila, naju druži, Hitite pred cesarja in prosite! Tattenbach. Ne teši-li zavest dovolj vam srca, Da sem nedolžen ? Grofica. To me s strahom polni. Nedolžna žrtev cesto prva pade, In hujše nas boli pogled na njo. Tattenbach. (Plaho.) Kaj hoče zopet sluga? Grofica. Plašno gleda. Sluga (prestrašen.) Sodnik, vojaki s silo so prodrli, Braniti nisem . . . Toda tu so, glejte! 8. prizor. Prejšnja. Sodnik. Vojaki. Sodnik. V imenu svetlega cesarja vas Pozivam, da sledite brez upora Vojakom tem in meni pred sodišče. Grofica. Gorje! Tattenbach. Želim, da mi poveste vzrok. Sodnik. Zato ni časa ni prostora tu. Zagovor in izgovor bodo vam Sodniki dovolili pred seboj. 168 Erazem Tattenbach. — Človeška srca. Grofica. Nedolžni ste, Erazem, govorite! Sodnik. Če ste nedolžni, zlo vas ne zadene. A zdaj nas ne mudite, noč je zunaj Zaman sta tu zagovor in izgovor. Tattenbach. Moj Bog, li ni pravice? Sodnih. Urno, urno! Grofica. Erazem, kaj storiti? Tattenbach. Svoj namen Razkril, dokazal bom, da sem nedolžen. Antonija, bodite mirne duše! Grofica. Zakaj prišlo je to gorje na n-,? Sodnik. Poslednjič vas pozivam. Tattenbach. Tukaj sem. Grofica. Bog čuvaj vas! Rešite se, Erazem! (Soproga objame plakaje Tattenbacha, vojaki ga obstopijo — zastor pade). »Povabil na obed? Kaj tisto! Tudi jaz vas povabim, ako hočete«. »Tega nisem mislil«, popravlja Knez, »temveč 200 gld. sem vam oni-le dan posodil in potem Bog ve, kako bi se utegnilo zgoditi. Moja hči in vaš Janez se nekam rada vidita. Naj bi bilo radi njega: saj bi mi ne prišel z golimi rokami v hišo, niti moja hči v vašo. A ker ste vi tak mož, povem vam prav iz srca, da se ne zanašajte na tako ženitev. Recite sinu, da mu ni treba hoditi za mojo hčerjo ni malo ni dosti! Tako — in z vami ne govorim več«. To je Venca razdražilo. »Mojega sina pustite mi v miru! Boljši bode nego vaš učeni gospod. Moj sin mi ne dela sramote, o vašem se pa ne sliši nič dobrega. In drugič, ne kvasite mi o 200 goldinarjih! Izpo- Človeški (Povest. — Spisal J ^ HPva meseca pozneje so volili Je-T? lonovci novega župana, ker je bil potekel dosedanjemu obrok. Skoro vsi so volili župana Kneza, da ostane še nadalje v svoji časti, le nekateri z načelnikom Vencem niso hoteli glasovati zanj. Zmagala je seveda večina, a Venec se je jako zameril Knezu. Njuno prijateljstvo je bilo pri kraju. Po volitvi sta se prav pošteno sprla. »Ali ste mislili, Venec, da ostanem na cedilu! Pa ni tako! Moji ljudje me ne zapuste«. »Vem, vem, župan, vem. Saj ravno zato nisem hotel glasovati za vas, ker je volitev strankarska. Dolžniki vas volijo izvestno«. »In prav vi ne glasujete za-me, kateremu sem storil marsikako dobroto in — —«. Človeška srca. (Povest. — Spisal Jos. Krasjanin.) „DOM IN SVETi« 1891, štev. 6. 243 Erazem Tattenbach. Žaloigra v petih dejanjih. (Spisal JProkop.) V. Dejanje. 1. prizor. (Preprosto opravljena soba; sredi nje miza in nekaj stolov; v ozadju in na desni vrata.) Tattenbach. Posvetil mi je skozi okna dan. — Srce mi je nemirno . . . težko diham. Zagovor moj je bil pravičen, silen, Oprostil bo me, nadeja mi pravi, A s strahom vendar čakam še sodnike. Sluga (iz ozadja.) Pripravite se, gospod grof, sedaj! Sodniki k vam prihajajo v zapor. (Odide.) Tattenbach. Moj Bog ! Sodniki! Težko sem jih čakal. Sedaj se zdi mi, da gredo prezgodaj. Naj bode! Precej vstopijo lahko. 2. prizor. Prejšnji, trije sodniki. Sodnik. Pripravljeni bodite na obsodbo! Tattenbach. Pripravljen na pravično sem razsodbo. Sodnik (izvleče list.) To pismo nam je dvor poslal iz Beča. Veli nam, da obsodimo na smrt Zarotnika Erazma Tattenbacha, Če ga za krivega spoznamo. Tattenbach. Dobro! Ce ga za krivega spoznate. Sem-li? Sodnik. Spoznali smo za krivega vas vsi. V imenu torej svetlega vladarja, Postavnega cesarja Leopolda, Naznanjamo Erazmu Tattenbachu — Zarotniku in veleizdajalcu, Na lastnoročnih pisem izdajalskih, Na mnogih prič podlagi — smrtno sodbo. Tattenbach (bled.) Za Boga ! Smrtno sodbo ? Nemogoče! Zaslužil smrti nisem. Smrti ne! Sodnik. Kar smo sklenili, skleneno ostane. Pripravite se na gotovo smrt! Tolaži pa naj Bog vas v smrtni sili! (Tattenbach omahne na stol in zakrije obraz z rokami, sodniki odidejo.) 3. prizor. Tattenbach. Gallus. Gallus (pride tiho.) Gospod ! (Tattenbach se ne ozre). Gospod ! Tattenbach (pogleda kvišku.) Kako ste prišli sem ? Gallus. Prišel sem ... po slovo. Tattenbach. Obsojen sem Na smrt. Obsojen sem krivično, Gallus. Gallus. O tem ne dvomim, nisem nikdar dvomil. A kdo vam kriv je smrti, gospod grof? Tattenbach. Vsa pisma moja je pisar prestregel. Izdal me je na dvoru in zatožil, Pač huje, nego sem zakrivil sam. Razkrival sem zastonj naklepe svoje, Zastonj povdarjal, da sem žrtev spletek, Dokaz so se prejasen zdeli vsem S podpisom mojim listi izdajalski. 16* 244 Erazem Tattenbach. Gallus. Ni-li nikjer pomoči resne več? Tattenbach. Odločna bila je sodnikov sodba, Da upanja gojiti morem malo. Gallus. Cesarjevo srce ni kameneno. Tattenbach. Toda pristop do njega nemogoč. Gallus. Gospod! Smem-li pomoč iskati jaz? Preriniti se hočem do cesarja, Razkriti, da sem bil vam sluga zvest, Da ste nedolžno, nevede zašli Med izdajalce domovine svoje. Usmilil se vas bode morda on. Sodniki vaši so bili, verujte, Cesarski svetniki, ne cesar sam. i Tattenbach. Prepozno je. Ne trudite se, Gallus! Poslali so v tolažbo mi meniha. Prihaja, glejte! Gallus, v zadnjem hipu Ostanite pri meni raji! Gallus. Da! (Odide.) 4. prizor. Tattenbach. Menih. Menih. Na veke hvaljen Jezus Kristus! Tattenbach. Amen. Menih. Kako ti je pri srcu? Tattenbach. Tesno, oče! Menih. Prišel sem te tolažit. Tattenbach. Hvala srčna! Menih. V Boga obračaj up! Glej, On j edin Pomoč je tvoja. Kdaj je bilo čuti, Da one bi prezrl, ki so se k njemu Z udanostjo, zaupanjem zatekli ? Krvi, ki jo prelil je naš Zveličar, Deležen tudi ti si. Tudi zate Odprl se ž njo je milostij studenec, On tvojega življenja vzel bo knjigo, Pregledal tajne tvoje misli v njej, Pregledal tvoja slova in dejanja. Pravičen bo, a tudi mil sodnik. Nobena misel mu zakrita hi, Ki čin je dober ali slab rodila. Tattenbach. Tešilo so besede vaše mi. Menih. Lepo, moj sin. Udano trpi bol, Posnemaj vzor — Rešitelja sveta. V kreposti Bog ti bode moč podelil, Pripravljen bodeš stopil pred Boga. Zavestno bodeš pred nemilim svetom Kot mož umiral, trden, neboječ. Tattenbach. O hvala vam za te besede, oče! Vi mi verujete; ne boste torej Z množino ljudstva tudi vi dejali: Sramotna smrt sledi sramotnemu Življenju. Menih. Bodi potolažen, sin 1 Sramotna smrt je smrt samo v pregrehi, A smrt sramotna radi zmote ni. Verujem ti. A tudi oni, vedi, Ki zdiš se jim zločinec zdaj, enkrat Spoznali bodo, da si bil nedolžen. Sluga. Trenotij nekaj vam samo ostaja. Družina vaša po slovo prihaja. Tattenbach. Te hipe, moj Gospod, mi daj prenesti! Menih. V nesreči vsaki vera nas tolaži. (Odide.) „DOM IN SVET!« 1891, štev. 6. 245 B. prizor. Prejšnji, Antonija, nje mati, Mirko in spremstvo. Grofica (oklene se Tattenbacha.) 0 moj Erazem! Tattenbach. O Antonija! Grofica. Odtrgati so me od tebe hteli, Moj ljubljeni Erazem, ali vkupe Ostaneva midva na vek! Da veš, Kaj vse prebila sem te dni! Toda Sedaj te spet imam . . . Tattenbach. Preljuba moja, Slovesa bridka ura kmalu pride, Ko naju kruta smrt vsaksebi loči. Grofica. Erazem, ne govori mi tako! V srce ko meči segajo ognjeni Besede tvoje. Tattenbach. Bodi mirna, draga! Nebes vladar, ki meni je srce Okrepil in pomiril dušo jadno, Ostavil tudi tebe, vem, ne bo; V skeleče rane vlil ti bode leka, Napolnil dušo s tolažilno vero. (Ona joče.) Mati. Uboga hči! O koliko trpi! Mirko. Zakaj se mati jočejo ? Povejte.' Mati. Ne izprašuj me, dete ti nesrečno! Mirko. Kaj je očetu? Kaj vse to pomeni? Mati. Odgovora ne vem, otrok nedolžni. Grofica. Erazem moj, jaz pojdem s tabo v smrt. Kako naj ta trenotja preživim? Tattenbach. Uteši se, Antonija! Nikar Ne obupuj! Za sina živi ti! Živeti meni zanj ne bo več moči; Spomin nesrečnega ti bo soproga, In tolažnik v nesreče tesnih urah, Življenja tvojega bo krepka kal. Ne uči ga sovražiti ljudi, Ki so mu v zmoti otca umorili, Odpusti tudi ti jim, draga moja! Vzgojuj ga v dobrem, kot si ga doslej .. . Ne plakaj, ljuba žena! Bodi mirna! Grofica. Erazem dragi, um je zmeden moj. Ne more niti pojmiti, kako Ločiti se na veke bodem mogla? Tattenbach. Na veke ne; spet bodeva se zrla Nad zvezdami in radosti solze Oči rosile bodo nama takrat. Sedaj pa v sklepe se udaj neba! Veruj, nedolžen moram v smrt. Morda, Ko bode zemlja krila že kosti mi, Posveti v to temo resnice žarek. Tattenbach. Pod svoje varno krilo, Bog, jo vzemi! Preskromne so moči tolažbe moje. Mirko. O babica, lepo vas prosim, dejte, Kaj se godi pred mojimi očmi? Mati. Zahvali, vnuk, Boga, da ne razumeš Teh trpkih solz, te bridke žalosti! Tattenbach. Osrči se, Antonija! — Nekdaj Osrečiti ob sebi sem te hotel, Osrečiti ob tebi tudi sebe. Posuti mislil sem življenja steze Grofica. Tema pokriva tožno dušo mojo, Srce mi poka v prsih in drhti, Od bolečin zastaja v žilah kri. 246 Erazem Tattenbach. S cveticami veselja, draga žena: Toda drugače je prišlo in meni Usoda prisodila je nesrečo Brezmejno — zate in za tvoje dragce. Čuj, zvona glas mi poje smrtno uro! Ločitve grenke grenki čas je tu. Če sem morda razžalil te, veruj, S hudobnim srcem nisem tega storil. Na robu groba prosim te: odpusti! Grofica. Razžalil ti bi kdaj me, blaga duša, Ki blažje svet imel ni in ne bo? Odpusti ti — odpusti moj Erazem! (Sede in joče.) Tattenbach. Tu vam jo, draga mati, spet izročam. Da mora biti to tako! — Bodite Nje skrbna mati in podpora trdna, V najstrašnejših trenotkih tolažnica! In ti, moj Mirče, naj te zadnjikrat Objamem. Bodi priden in pošten, Pokoren materi ljubeči . . . Mirko. Oče! Kam pojdete? Jaz tudi pojdem z vami. Tattenbach. Tje, kamor mene vodi pot, ne smeš — Ostani zdrav, očeta ne pozabi! (V tem pridejo beriči, vojaki, helebardisti.) Vodja. Pripravite se, grof! Prišel je čas. Dovolil sem v poslednje ure sobo Le jednemu možu . . . Tattenbach. Da, Gallus je. Pripravljen sem. Zdravstvujte vsi! (Poda Antoniji roko; ta se mu zgrudi na prsi. Tattenbach se rahlo izvije iz njenih rdk in stopi med vojake.) Mirko. O mati! Poglejte, oče . . . oče . . . Mati. O Erazem ! (Tattenbach odide.) Antonija. Umori smrt obupano srce. (Zgrudi se brezvestna na stol.) 6. prizor. Prejšnji brez grofa. Mati. (Drami grofico.) Prebudi se, nesrečna moja hči! Mirim. Umrla bo mi mama, babica! Mati. Prebudi se, Antonija, ne čuješ? Iz sna te kliče stara mati tvoja, Ki te goreče ljubi. Zbudi se! Nikar nezmerno ne toguj mi, ljuba! — Ubožica! Naposled mi še hči Umre. Ne, golobica draga, dej, Odpri oko! Ne čuješ li besed ? Vsaj mater osivelo svojo čuj! Mirko (Meč.) Poslušaj vrišč, ropot! Kaj se godi? Poslušaj glasne vzdihe, babica! Mati. Prihaja Gallus. Morda je končano. — 7. prizor. Prejšnji. Gallus. Gallus (pride počasi zroč v tla.) Prestal je . . . Srčno zrl je smrti v lice. Mati. Moj Bog! Kaj hočem z omedlelo hčerjo? Mirko. Povejte mi, kam so očeta veli. Gallus (za-se.) Srce ne bije več, obraz je mrtev . . . (Obrne se k materi.) A nekaj vam tolaži dušo naj: Hudobnih src je on nesrečna žrtev. (Grofica odpre oči. Gallus ji reče:) Na nebu združita se vekomaj! (Zavesa pade.) -»^gg^