60
*) Ravno ta navada je bila in je še zdaj na več krajih na Krajn-skem; nedavnej smo sami to slišali. To so res pametniki „ad hominem".                                                               Vred.
Domače navade.
Kako so si naši stari pomnili mejnike?
Po slovenskem Štajarskem *) vejo stari ljudje praviti, kako so njihovi starši in predstarši mejnike stavili in pomnili. Oni tega nikoli brez otrok niso storili. Kadar sta dva mejaša mejnike med svojo zemljo stavit šla, so mogli otroci ž njima iti. Na določeuem mestu sta skopala jamo, djala nekoliko apna noter ali kakih čepinj, in postavila kamen uaverh. Na to vse so mogli otroci dobro paziti in gledati, kje in kako je mejnik postavljen bil. In zdaj sta zakopala inejuik in ga zatlačila tako, da se je zadosti iz zemlje vidil. Na to vprašata otroke: „Otroci! ste li zdaj vidili, kadar bote veliki, kje je, in ga bote vedili najti, kadar nas ne bo več, in ga pokazati sosedom?'4 Nato sta otroke dobro za uho vsekala in jih kečkala in tezala za lase, tako, da so zadosti imeli in da so se jim oči zalivale.
To je bil dober pomnež mejnikov, ker se je v pamet prijel in za celo življenje ostal, kakor še zdaj ljudje večkrat pravijo od zgubljenih mejnikov: „Jaz pa dobro vem, da je tu na poti mejnik stal; saj sem se marsikrat nad njim spodtaknil in si pavec na nogi razbil".                   S.