J,>štnina plačana v gotovini.
Štev. 8	V Ljuljam, dne 1. avgusta 1936.	XVI. leto.

____OBLASTNEGA ODBORA ¥ LJUBLJANI
Usi izhaja >8okc«pe 2S. ▼ mesec*. Fosur-aiezn» Wer. 1 I>ja,
—	Naročnina me#e&* no i Din. — Rokopisi «? no Trača jot
—	Nefrankirama pv-»:na ae ne sprejemajo. — OredniStTo fa npra-rniltvo v Ljnl:»-Ijiusi, St. Peterska
Tojažnica.
Telefon s ter. 30-M.
101
Položaj vojnih žrtev na koncu vojne ni hil rožnat, zato je sam od sebe narekoval združitev v lastno organizacijo. Vojne žrtve so začele skupno terjati svoje pravice in so jib le počasi dobivale, ker so bile težko dosegljive. Polagoma pa so začele že pridobljene pravice zopet padati tako, da je bil boj vedno hujši. Vse to vprašanje vseskozi vodi še danes naša invalidska organizacija. Razumljivo je, če pogledamo našo zaščito, da ima zelo težko in nehvaležno delo.
Izvojevati je bilo treba najprvo invalidski zakon. Začasne uredbe so v vsaki pokrajini drugače in popolnoma neenako urejevale vprašanje. Šele leta 1921 se nam je posrečilo dobiti prvi enotni invalidski zakon, ki je bil skoro najboljši izmed vseh kar smo jih imeli.
Če se spominjamo nazaj na borbo, vidimo, da je invalidska organizacija največ storila za invalidsko zaščito. Prinašala je predloge in resolucije in tudi dejansko s svojimi delegati in celokupnim članstvom pritiskala na pravično rešitev. Predlogi so bili izraz celotnih naših vrst in so bili taki, da jih državna uprava ni mogla v celoti sprejeti. Odklanjali so veliko predlogov češ, da niso izvedljivi. Pozneje je organizacija zbrala konkretne podatke, na kakšni podlagi je to ali ono izved-hiivo in kako bi se dalo rešiti?
Rl jub temu pa je bilo le malo sprejetega. Razlogi so bili pač taki, da se je vsled splošne gospodarske redukcije začelo najprvo in v največji meri štediti pri vojnih žrtvah. Na podlagi 70 milijonov se pač ne da invalidskega vprašanja tako rešiti kot na podlagi 300 milijonov.
Kaj je vse organizacija storila za invalidski zakon?
Izdelovala je skupno z g. ministrom socijalne politike načrte in ko le ni bilo še zakona, je sklicala invalide, delala proteste in mitinge, napravila protestno demonstracijo celo v parlamentu, postavila odbor stotine itd.
Kljub vsemu temu smo dobili leta 1925 zopet nov zakon, ki je bil že slab, ši od prvega.
Začela se je zopet borba organizacije, katera pa je morala biti najprej izpodbita s tem, da je organizacija dobila komisarijat, da ni imela več svojega glasu, potem pa je prišel invalidski zakon iz leta 1929., ki je najslabši in katerega imamo sedaj. Invalidska organizacija se je morala najprvo zopet osamosvojiti, da je mogla priboriti sedanje male izpremembe invalidskega zakona. Ali kaj, sedaj je baš neugoden čas vsled slabih finančnih in gospodarskih razmer. Da smo sploh mogli v tem času kaj doseči, je zopet največ napravila naša organizacija.
Nikakor pa ni invalidska organizacija še vsega potrebnega priborila. Invalidski zakon je še kljub popravku skrajno slab in ga bo treba še mnogo Popraviti ako se bo hotelo vojne žrtve res pravično zaščititi. Organizacija loia svoje stvarno utemeljene predloge, ki so izvedljivi, samo dobre volje le treba. Poklicani bodo morali vse-^ako še nadalje poslušati našo orga-^acijo ako hočejo, da bo invalidsko vprašanje zares pravično rešeno.
l^oleg borbe za invalidski zakon pa 'rria organizacija opraviti z različnimi _rugimi za invalide važnimi in korist-niini posli.
ßori se za vpostavitev in izpopolnitev invalidskih zavodov, dela vloge in Pritožbe za svoje člane in jih celo z denarnimi podporami podpira. Posre-
duje za koncesije, službe in je sploh v vseh osebnih zadevah njihov tolmač in posredovalec.
Iz vsega obrazloženega se vidi kakšno vlogo ima organizacija za naše vojne žrtve. Brez organizacije bi ne bilo invalidskega vprašanja in bi mogoče že ne bilo nobenih vojnih žrtev.
Kakšne odnošaje morajo toraj imeti naše vojne žrtve do svojega lastnega udruženja, do organizacije, katere delo in trud smo obrazložili?
Vsi brez izjeme morajo stati v njenih vrstah kot redni člani ker s tem pomagajo svojemu lastnemu vprašanju. Podpirati je treba organizacijo s članarino, da se more vzdržati.
Ne smejo biti pa taki člani, da bi samo deloma in to takrat podprli organizacijo, kadar jo rabijo.
Dostikrat se opaža, da kdo vlaga različne vloge in pritožbe toliko časa, da vse skupaj zavozi, ker se ne spozna, to pa samo radi tega, da bi se ognil rednemu organiziranju. Ko mu pa teče voda v grlo, takrat pa pride šele k organizaciji, češ, sedaj me pa reši. Če pa še nič ne doseže, potem pa čez organizacijo kritizira. Ali more kdo čez organizacijo, ki ima za seboj toliko dela prizadevan ja in koristi, kaj reči? Poskusimo organizacijo razdreti potem bomo pa videli, kam bomo prišli?
Zato se oklenite organizacije, da bomo izvojevali svoje začrtane cilje in vsem skupaj vendar toliko zaželjeno boljšo bodočnost.
Dvajset Set po !f@r«fiiiu«
(Nočna prisega bojevnikov na višini Douaumonta).
Bilo je pred 20. leti, v letih strahote in razdejanja, ko je sto in sto tisoče življenj obležalo na bojišču pri Verdunu.
V	spomin so se v nedeljo zvečer, 12. julija 1936, zbrali na višinah Dou-> aumonta odposlanci bojevnikov mnogih dežel, ki so bile udeležene v svetovni vojni. Iz Ljubljane predsednik Udruženja vojnih invalidov tov. Matko Štete.
Zbrali so se, da za dvajsetletnico strašne morije zakličejo vsemu svetu vsem narodom, da naj ščitijo svetovni mir.
Iz Francoske je prišlo 20.000 bojevnikov. Inozemskih odposlancev je bilo nad 10.000. V prvih vrstah inozemskih odposlancev-bojevnikov je stala Nemčija s 500 bojevniki, ki jih je vodil stotnik pl. Brandis, ki je v svetovni vojni, v bitki pri Verdunu, naskakoval Dou-aumont.
Bil je to simbol nemških in francoskih bojevnikov, ki so krvaveli pred Verdunom, da kaj takega več ne sme biti in da ne sme biti več vojne in simbol bratstva ter skupnosti vseh ljudi, ki so dobre volje.
V	Parizu so prižgali večni plamen na grobu Neznanega junaka. In ta plamen se bo nesel do Douaumonta, katerega ponese invalid.
Francozi so izkazali posebno pazljivost nemškim bojevnikom. Ker »kaj bi bil Verdun brez Nemcev,« je rekel pred nekaj dnevi nek govornik v Parizu, ko se je proslavljalo o proslavi 20 letnice Verduna.
Med tem, ko so francoski bojevniki korakali po »sveti cesti«, se je bližal poseben vlak s 500 nemškimi verdun-skimi bojevniki. Kratko po 16. uri v nedeljo, je privozil vlak na postajo. Sprejeli so jih vodje francoskih bojevnikov.
Ko so nemški bojevniki štiristopno zapuščali kolodvor, z zastavami v prvih vrstah, so bili od francoskega ljudstva in od italijanskih bojevnikov, ki so nekaj minut preje dospeli, prav prisrčno pozdravljani in obsuti z rožami in venci.
Ko je začel razprostirati mrak svoj plašč čez vrhove Verduna, se je začela božja pot na Douaumönt. Povorka je šla skozi mesto Verdun, živahno pozdravljana, mimo vojaškega verdun-skega pokopališča na višino Tavannes in k pokopališču douaumontskemu.
Pohod preko bojnih poljan.
In začela se je pretresljiva, molčeča povorka preko bojnih poljan Verduna. Nastala je noč. Nobena beseda ne moti tišine, ki počiva nad milijon grobovi
Francozov in Nemcev. V prvi vrsti, štiristopno, so korakali Nemci. Za njimi Francozi, kmetje, obrtniki, delavci, nižji uslužbenci, simbol neznanih bojevnikov.
Ceremonije so se izvrševale v žarkih plamena, kot elementa očiščenja in jasnosti.
Korakale so delegacije bojevnikov s svojimi zastavami: Angleži, Italijani, Portugalci, Danci, Amerikanci, Grki, Rusi, Rumuni, Čehi, Jugoslovani.
Naenkrat zagori na višini Douaumonta reflektor in razlije bleščečo svetlobo po dolgem belem poslopju — cerkvi kosti in po obširnem prostoru z grobovi posejanem.
Preko ene ure je trajala povorka po vijugasti cesti. Molče so korakale množice bojevnikov mimo razvalin vasi Fleury, poslednja točka, do katere so zmagovalno prodrli Nemci preko Vauxa in Douaumonta in kjer so se vršile najstrašnejše borbe. Na desno v daljavi so se zdajci zasvetili v svetlobi reflektorja, valovi hribov. Znamenita trdnjava Vaux je bila razsvetljena. Takoj nato se je v reflektorski svetlobi pokazala trdnjava Douaumont.
Ob 22. uri je povorka prispela do pokopališča douaumontskega. Na višini cerkve kosti je blestela svetloba reflektorja in nežno padala v dolino na polje grobov. Sredi polja je bil viden široki pas, ki je bil določen za druge evropske delegacije bojevnikov. Francoski bojevniki so se razvrstili na obeh straneh. Pred vsakim grobom je stal mož. Vsak grob je imel enak bel križ. Vsak grob je imel edini kras — rdeče rože. Med zvoki Bachschevih melodij iz Johannispassiona, ki so zveneli v tiho noč, je nemška delegacija korakala na bojno polje. Nemški delegaciji je bilo, kot junaškemu nasprotniku, odrejeno častno mesto sredi širokega pasu, neposredno pred stolpom. Visoko je plapolala v vetru zastava s kljukastim križem. Pred pročeljem so vihrale zastave ostalih delegacij bojevnikov iti javljale, iz katerih dežel in držav so navzoči.
Nočna prisega na grobovih padlih.
Melodije Beethovnove »Eroice«, njene krasne, svečane melodije, so plavale nad glavami bojevnikov, se dotikale src, poljubljale grobove milijonov in v grobovih počivajoče zazibale v priznanju slave in časti.
Strel iz topa je zagrmel skozi tiho noč.
Reflektor in vse luči so ugasnile.
Minuta molka je zavladala, minuta molka, posvečena mrtvim.
Iz daljave zdajci zadoni glas trombe, ki je ukazal:
»Prižgite luči!«
Tam na oglu ogromnega pokopališča se je ta signal ponovil.
Drugi topovski strel.
Reflektor je zažarel in njegova svetloba je zopet objela vso množico bojevnikov, ki so prisegali za mir, ki se je glasila:
»Vsi, ki leže tukaj in povsod drugod na vseh bojiščih, naj bodo živim v spomin in naj bo živim v dokaz, da mora vladati na zemlji mir. Ker bi bil velik zločin, če dopuste, da se ta mir prekrši in krši, prisegamo mi vsi, da bomo mir, za katerega so žrtvovani milijoni, ohranili in utrdili.«
Iz tisoč in tisoč grl je zazvenelo gromko, odločno in samozavestno:
»Prisegamo. Mir mora biti!«
Med tem, ko so francoski bojevniki na sleherni grob, ob katerem je vsak stal, položili rožo, sta dva nemška ver-dunska bojevnika položila ob pročelju cerkve pred gorečo bakljo lovorjev venec, okrašen s trakom, na katerem je bil kljukasti križ. Baklja je bila prižgana z ognjem, ki ga je prinesel v Verdun težek invalid z groba neznanega vojaka iz Pariza. Nato so korakali nemški bojevniki po stopnicah k cerkvi kosti, katere razsvetljen oltar so pozdravljali mimo defilirujoči z dvignjenimi rokami. S tem so pozdravili nepoznane bojevnike, katerih kosti so shranjene v ogromnih shrambah in s tem so pozdravili vse mrtve bojevnike svetovne vojne.
S tem je bila končana manifestacija in demonstracija za mir.
V	imenu Oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov Slovenije, je bil, kakor že rečeno, navzoč predsednik ljubljanskega Oblastnega odbora, tovariš Matko Štefe.
V	ponedeljek popoldan so bili v Verdunu deset tisoči bojevnikov prisotni še svojevrstni proslavi.
Pripeljal se je francoski vojaški vlak. Pri krmilu vagonov in lokomotive so stali vojaki v čeladah. Vagoni so bili zasedeni od nemških bojevnikov. Vlak je peljal po cesti trdnjave Verdun v tihi1 proslavi k znamenitemu spomeniku sredi mesta pri mostu reke Maas. Visoko je plapolala s prvega vagona v vetru zastava. Pred plapojočo zastavo so se odkrivale glave. Vojaško so odzdravljali bojevniki z vlaka. Pri spomeniku se je vlak ustavil. Rezko povelje zazveni. Stari verdunski bojevnik-oficir je poveljeval. Nemci so stali četiristop-no kakor zid. Nato so korakali s strumnim korakom k spomeniku. Razvrstili so se ob njem, zastava pred četo. V širokem polkrogu so stali francoski bojevniki, ob spomeniku pa francoski generali in višji oficirji.
Počasi je stopil stotnik pl. Brandis na stopnice pred spomenik. Položil je Javorjev venec pred spomenik. Roke nemških bojevnikov so se dvignile v pozdrav, vse glave so se odkrile. Minuta globokega molka. Tiho se je nato oglasila pesem bojevnikov, ki so zapeli pesem: »Der gute Kamerad« (Dober tovariš). Zastava se je poklonila.
Zopet kratka, ostra povelja.
In Nemci so odkorakali.
Ali zdaj so stopili k njim francoski bojevniki od vseh strani. Z rosnimi očmi so stresali roke nemškim bojevnikom.
Ta dogodek ni bil v programu. Ali vzbudil je v Verdunu ogromen vtis.
To je bil očividen dokaz, da mora biti ohranjen mir, dokaz razumevanja in prijateljstva med francoskim in nem-
Najlepša manifestacija bivših bojevnikov celega sveta
Kakor že poročamo v posebnem članku o 20 letnici Verduna, naj omenimo še sledeče:
Bivši bojevniki celega sveta so se zbrali 12. in 13. julija 1936 v Verdunu, na pokopališču, kjer je tisoče in tisoče grobov in belih križev nepregledna vrsta, da tukaj, na grobovih padlih kriknejo svetu krik o miru in bratstvu.
Mir, ki je plačan z nad 30 milijoni vojnih žrtev, ki so padli v krvavi epo- , peji svetovne vojne, mora biti za vedno ohranjen. To je zadnji apel starih generacij mladim pokolenjem, da odprejo j oči in ne zapadejo željam in nameram, | ki jih pripravlja svetovni kapitalizem > in težka vojna industrija.
Stotisoči grobov vseh narodnosti, j uvrščenih eden poleg drugega na straš- | nem svetovnem bojišču poleg franco- ! skega mesta Verduna. In k tem 100.000 ! grobom je prišlo 100.000 še živih bo- j jevnikov vseh držav, duhovno združe- I nih, da pomolijo k Bogu in prisežejo, I da bodo do konca življenja ostali zve- j sti prisegi, da se blaznost iz leta 1914 ne sme več ponoviti.
Ponosni' smo, jugoslovenski invalidi, da je vihrala v tem šumu in manifestaciji, sredi vseh bojevniških zastav vsega sveta, tudi naša invalidska, ju-goslovenska zastava. Desetero zastopnikov jugoslovenskih invalidov, ki so manifestirali s stotisoči za svetovni mir, je bilo med številnimi zastopniki invalidov in bojevnikov z vsega sveta.
Pred mikrofonom na grobovih ver-dunskih žrtev je zastopnik jugoslovenskih invalidov, dr. Milislav Makič položil prisego v imenu jugoslovenskih vojnih invalidov. In jugoslovenske radiopostaje so prenašale njegov govor in ves potek ceremonij 12. in 13. julija 1.1.
Union Föderale iz Pariza in jugo-slovenska vlada je omogočila Središ-nemu odboru Udruženja vojnih invalidov, da je lahko poslal 10 zastopnikov na to proslavo. Med temi zastopniki je bil Hrvat iz Zagreba in Slovenec iz Ljubljane. Delegacijo je vodil Stevan Jovanovič, profesor in vojni invalid, član Središnega odbora. Jugoslovenska delegacija je položila v imenu jugoslovenskih invalidov velik in lep venec na grobove verdunskih žrtev.
V tej grandiozni manifestaciji, kakor smo že povedali, so sodelovale vse države sveta brez izjeme, po svojih bojnih udruženjih z zastavami. Manifestirano je bilo tako bratstvo vseh narodov. Nobena bojevniška manifestacija ni bila do sedaj tako impozantna, kakor manifestacija miru na grobovih verdunskih žrtev.
Cilj te manifestacije je bil in je, da se poleg 20 letnice spomina neštetim vojnim žrtvam v trenutku, ko je ves svet prevzela blazna mrzlica vojne oborožitve, ki vodi v svetovno klanje, pozovejo vsi narodi po svojih bivših bojevnikih — ki so zato tudi najbolje poklicani — da za vsako ceno preprečijo nov, še mnogo strašnejši in še bolj krvoločen pokolj narodov, kakor je bila prva svetovna vojna.
Naj bi ta manifestacija rodila zaže-Ijeni uspeh, kako bi se rešilo milijone mladine, polne življenja, ki so poklicani, da svojo mladost, znanje in življenje posvetijo plodonosnemu delu, ki bo koristilo človeštvu, civilizaciji in kulturi, ki bo blažilo bedo in dvigalo kulturni nivo vseh narodov s čustvom in spoznanjem, da so vsi ljudje, naj bodo barve kakršnekoli, vere, oblike in jezikov, bratje med seboj in da je mir narodov prvi pogoj za srečo in blagostanje vsega človeštva.
Mir pepelu verdunskih žrtev, mir pepelu žrtev svetovne vojne, naj živi mir!
škim narodom, kar je zopet velik korak k ohranitvi! svetovnega miru.
Spontana manifestacija nemških bojevnikov pred spomenikom bojevnikov v Verdunu je bil simbolična beseda: Mora biti mir!
(Po pripovedovanju očividcev zapisal)
Iv. Vuk.
Mor prosi za ponovni pregled
Invalidski zakon iz leta 1929 je po § 39 dajal pravico ponovnega pregleda in ponovnega sojenja za povečanje invalidnine samo invalidom do VI. skupi-pine, to je do 60% nesposobnosti, do-čim lažjim invalidom od 50—30% ni dovoljeval pregleda in ponovnega sojenja, čeprav se jim je poškodba poslabšala.
To krivico je sedaj nova uredba o spremembah nekoliko popravila, a vendar še ne popolnoma tako kot bi bilo pravično.
Po § 5 nove uredbe imajo sedaj pravico do ponovnega pregleda sicer vsi zaščiteni invalidi od 30—100%, toda do ponovnega sojenja za povečanje invalidske podpore pa le tisti invalidi, ki so pri ponovnem pregledu dobili najmanj 70%. To vsekako ni prav, da 30% invalid ne more dobiti invalidnine kot 40 %i itd. do 60%.
Izgleda, da bo treba v tem oziru še spremembe. Pri tem pa je treba inva-
lide, ki vlagajo prošnje za ponovni pregled, še na nekaj opozoriti.
Invalidsko sodišče tolmači to od- ! redbo tako, da je treba prositi za ponovni pregled in za ponovno sojenje. ,
Ponovni pregled se prosi zato, da j bi se povečali procenti, ponovno soje- ; nje pa zato, da bi se povečala even- j tualno invalidnina.	\
Ker sta to dva ločena predloga, o 1 katerih odločujeta pregledna komisija | in invalidsko sodišče vsak za se, zato se mora vsaka prošnja glasiti tako, da se predlaga ponovni pregled in ponovno sojenje.
Na to stilizacijo opozarjamo vse invalide in naše funkcijonarje, ki jim sestavljajo prošnje.
Kar je bilo do sedaj prošenj vloženih, ki so se glasile samo za ponovni pregled, je invalidsko sodišče dotične opozorilo, da jih nadoknadijo oziroma izpopolnijo.

RaiPka med boleimilo m poškodbo
Ker je invalidski zakon iz leta 1929 napravil razliko med ranjenimi ali poškodovanimi invalidi in med bolezenskimi invalidi tako, da je ranjenim, ali poškodovanim priznal invalidsko podporo, bolezenskim pa nič drugega kot brezplačno zdravljenje, je nastala v tem oziru popolnoma napačna presoja.
Po § 4 invalidskega zakona se smatra za vojnega invalida vsak bojevnik, ki zadobi rano, poškodbo ali pohabo.
Gre za to, kaj je pojmovati pod izrazom »poškodba«?
Pri tem imajo pregledne komisije in invalidska sodišča čudno naziranje. Po rešenjih je videti, da mnoge invalide zavrnejo, ki so prav za prav ranjeni ali poškodovani, če imajo prav na videz le bolezen.
Vzemimo slučaje:
Invalid je bil od plazu zasut, pa je dobil težke notranje poškodbe, radi katerih boleha. Drugega pa je vrgel puh granate v stran, da je dobil pretres živcev, in je sedaj bolan na živcih ali na srcu. Nekdo pa je bil n. pr. zastrupljen od plina, tako da ima posledice na notranjem organizmu. Zopet drugi je v. vodi, plazu itd. dobil prehlad, revmatizem itd.
Take slučaje prav za prav invalidski zakon razume pod izrazom »poškodbe«. Pod izrazom »rana« je razumeti kdor je ranjen, pod »pohabo« zu-
nanjo telesno pohabo (defektni ali pa j manjkajoči udje), lahko tudi od sunkov ; ali udarcev, pod »poškodbo« pa se ! razume vse defekte na telesu ali pa na j zdravju.
Imamo pa tudi druge načine obole-j nja, ki se ne dajo dokazati, s čim so I povzročeni.
Nekateri imajo bolezni, ki so se na popolnoma neznan način pojavile, čeprav v vojni službi. Razni napori, mraz, lakota, slaba nehigijenična hrana ali voda itd. so vplivali na zdravje, ker so bili dotični pač že prej bolni ali bolezni podvrženi. Mnogi so tako zboleli, a še celo na fronti niso bili.
Ako je že invalidski zakon invalide-bolnike izločil od invalidov ranjencev in pohabljencev, bi pa vendar moral veljati princip, kateri so samo bolniki, kateri pa so brez vsakega dvoma dokazani vojni poškodovanci?
Ako dokažejo, da je njihova bolezen direktno povzročena in se je začela od neke vrste poškodbe v fronti ali od vojnih operacij, bi se jih moralo ravno-tako priznati kot ranjence in pohabljence.
Želimo, da bi komisije in sodišča, ki to presojajo, zavzela stališče po obrazloženem dokazovanju in vse slučaje, ki so neupravičeno kljub jasni določbi invalidskega zakona izgubili pravice, revidirala.
~A----
Gospod iire^wik! |
V zadnji številki »Vojnega invalida« j pozivate vojne invalide, da Vam poši- 1 Ijajo dopise za naš list. Če Vam je S prav, Vam bom za vsako številko poslal kratek članek pod naslovom: »Nekaj bom povedal.« V teh člankih bom povedal vedno le kaj iz življenja, oziroma iz doživljajev vojnih žrtev, njih bojev za eksistenco ter v vsakem članku nekoliko pokazal slabo stran invalidskega zakona. Če boste v prihodnji številki objavili doljni članek, bom to smatral kot Vaše pritrdilo k moji želji. Zelo pa bi želel, da bi Vi k vsakemu takemu Članku (ki jih bom pod tem naslovom pošiljal), dodali ob koncu istega kratek komentar. To žejim zato, ker boste imeli priliko, da boste v teh komentarjih lahko marsikaj prekorist-nega povedali za vso inv. javnost. Ako pa v prihodnji številki ne bo tega članka, bom to smatral za Vam nepovšeč-no. Sevnica, 9. julija 1936. Z odi. spoštovanjem F. Senica.
Nekaj bom povedal
Pred leti — kmalu po vojni — sem se kot 80% ni vojni invalid peljal iz Zagreba proti domu. V istem vozu kakor jaz, je bilo še nekaj drugih oseb, ki so tudi okušale dobrote svetovne vojne. Pogovarjali smo se o tem in onem in prišli naposled na pogovor o slabi zaščiti invalidov. Nasproti meni sta sedela dva precej rejena, nekako napol gosposki oblečena možakarja najboljših let. Poslušata naše pogovore, čez Čas pa reče eden: »Če bi bilo po moje, bi
dal vse take-le (namreč invalide) za-r preti v en star grad, pa bi jim dal ričeta žreti«. ..
Ali te, invalid, ne zaboli v dno srca takale žalitev?! — Torej: v grad zapreti in ričet »žreti« zato, ker si dal ude, kri in zdravje in eksistenco na oltar domovine?! S svojo izjavo je debeluharski vojni dobičkar pač jasno pokazal svojo srčno kulturo, a jih je zato moral mnogo in zelo mastnih pogoltniti, kar pa je vsekakor pošteno zaslužil — tak patrijot!
Leta 1929. pa smo dobili nov invalidski zakon, ki — čujte in strmite — še mnogim, mnogim vojnim žrtvam niti ričeta ne privošči. To je: Niti toliko-jim za njihove žrtve ne priznava, da bi mogli vsaj enkrat z ričetom nasititi sebe in svojo lačno družinico. — Pa še recite, če ni tak-le zakon tudi za patrijotizem! IF. S. Podcerovski.
Starejša vojna vdova, ki je samostojna in vestna ter je vešča domače goriške kuhinje, dobi mesto gospodinje in družabnice pri solidnemu, miroljubnemu in bolje situiranemu, že 17 let radi vojnih razmer ločenemu vojnemu invalidu, staremu 60 let. Ponudbe naj se pošljejo uredništvu »Vojnega invalida« pod »Gospodinjstvo«.
Razpisana je peta licitacija za kantino v Inženirski podoficirski šoli v Mariboru za 25. avgusta t. 1., ob 11. uri pri komandi te šole. Pogoji so razvidni ob uradnih urah. Kavcija je 4000 Din. Razpis se lahko vidi pri Oblastnem odboru v Ljubljani ali pri Krajevnem odboru v Mariboru.
Da čujemo obe plati
V številki 6. »Vojnega invalida«, z dne 1. junija t. 1. je naš list opisal kako se postopa s prošnjo vojnega invalida Leopolda Novaka iz Dobovca, Trbovlje, ki je zaprosil za službo mitničarja.
Opisali smo vse, kakor je delegat iz Trbovelj poročal na občnem zboru Oblastnega odbora in kakor nam je Krajevni odbor iz Trbovelj vse to opisal.
Dobili pa smo nato predsednika občine iz Št. Jurja pod Kumom, sledeče pojasnilo ali popravek.
Priobčujemo ga iz razloga, da se sliši tudi nasprotni glas in posebno, da vidijo Krajevni odbori, da predno oddajo kakšne korake, intervencije in obdolžitve, zadevo skrbno preiščejo in z dokazi predložijo na občnem zboru in Oblastnemu odboru.
Pojasnilo — popravek se glasi:
— Blagovolite v Vašem listu resnici na ljubo še tole poročati:
Kako se godi siromaku, ki mu je granata odtrgala desno nogo. Pod tem naslovom je izšel v štev. 6. tega lista, dne 1. junija 1.1. članek, ki ga objavlja reporter, ne da bi se o zadevi prepričal. — Da bodo oni, ki se za članek in stanje invalida zanimajo in z njim sočustvujejo, na jasnem, je potrebno, da slišijo dva zvona.
Vojni invalid, kateremu se po mnenju poročevalca godi krivica le po krivdi župana, je službo mostarja pri sreskem načelstvu sam odpovedal takoj, ko je bil na jasnem glede razmer, ki se tičejo te službe. Ni mu bilo namreč znano, da bi ta služba trajala le t večjemu še 5 let. Dalje ni vedel, da mostnar dobiva le 10% provizije, kar dona-ša mesečno le povprečno 200.— Din. Vrhu tega je bilo še več drugih zadržkov, ki so onemogočali prejem službe.
Velik in največji vzrok pa je ta, da bi moral zapustiti sedanjo službo Cerkvenika, katera je stalna in zelo ugodna. Kar dokazuje dejstvo, da je več reflektantov, ki se za njo zanimajo in le ti sami so ga hoteli prevarati, da bi službo zanemarjal. Služba Cerkvenika katero sedaj ■opravlja, ima sledeče . ugodnosti.
Cerkovnik ima svojo hišo z udobnim stanovanjem, k tej spada tudi živinski hlev v katerem redi eno do dve kravi, ima precej njiv in travnikov in prostran gozd za prosto uporabo. Vrhu tega jma tudi prosto biro v širšem okrožju.
Ker je temu invalidu vsled kazenskega prestopka za vselej ukinjena invalidnina, je resnično potreben primerne službe, da se zamore preživl jati. Za to pa mu savski most niti od daleč ni prikladen iz prej navedenih razlogov. Da občina in zlasti župan ni nasprotoval v tej zadevi, marveč da se je pri tem gledalo na njegovo bodočnost, je jasno dokazano. Kajti invalid je še mlad in ne bo živel samo 5 let in se teh pet let naj bo obupoval v pomanjkanju in bedi. Toliko resnici na Iju-|)0	Podpis župana.
Tako!... Kaj je zdaj prav za prav 2S?
Vojni invalid, tovariš Leopold No-a, kateremu smo to povedali, nam zo-et piše, da župan ni na jasnem pri nje-ovi cerkveniški službi. Bira je tako laba ako jo hočejo ljudje, ki so revni ploh kaj dati, da ne zadostuje za pre-ivljanje niti za četrt leta. Svoje hiše pa ima nobene, pač pa stanuje v stan na ol izdelani hiši, da je človeka v tako azdrapanem stanovanju kar groza. Na olju pa ne more delati, da bi st kaj priložil ali pridelal, ker je tako pokvar-

Službe mostninarja pa se ni nikdar odpovedal pri sreskem načelstvu, pač pa nasprotno prosil je za njo.
Tov. Novak nam je predložil tudi uveruje o imovinskem stanju, ki mu ga je izdala ista občina Št. Jurij pod Kumom, dne 25. junija t. 1. pod št. 1127.
V njem je navedeno, da nima: ne zemljišča, ne zgradbe, ne delavnice, ne prejema plače je brez zaslužka in nima nobenega, ki bi zanj skrbel.
Nočemo delati nobenemu krivice vendar pa moramo še vedno sklepati, da je bil invalid Novak od službe mostninarja neupravičeno odrinjen.
Štampilje. Več Krajevnih odborov še sedaj ni dvignilo nove štampilje, ki jih ji Oblastni odbor za nje naročil. Naj takoj pošljejo za nje denar ali pa vsaj spo-roče zadržek.
Otroška zavetišče Udruženja 'noiniii invalidov
Beograjski »Ratni Invalid« je v svoji številki od 12. julija 1936 prinesel izpod peresa Petra Madžaraca, ki je delegat Središnjega odbora pri zavetišču poročilo o delovanju in ga prinašamo tudi v našem »Vojnem Invalidu«.
Osemnajst let po vojni, ko so se invalidske vrste že malo zredčile in so mnogi otroci vojnih invalidov ostali brez staršev, se je ustanovilo z darom kneza Mihaila in s trudom in naporom Središnega odbora, zavetišče Udruženja vojnih invalidov, ki naj bi ščitilo, vzdrževalo in šolalo vojne sirote, otroke vojnih invalidov in padlih bojevnikov. Tako rekoč je v zadnjem trenutku ustanovljena in ustvarjena ena najpotrebnejša, najbolj humana, najbolj socialna zamisel Udruženja vojnih invalidov.
V	dobi, ko se materijelna in duhovna kriza dotika negativno na naše otroke, ko primesi socialnega propadanja in skrbi za bodočnost izpodjedajo družabni red, je Udruženje vojnih invalidov začelo zbirati otroke, jih dviga in vzgaja v duhu narodnih tradicij in jim vliva v duše pojme o dolžnostih ju-goslovenskega naraščaja, ki ga ima v svojem narodu in domovini. Udruženje vojnih invalidov, ki je od svoje ustanovitve stalo neomajano in dosledno za nacionalne in socialne zadače, je tiho in brez reklame vršilo svoje naloge.
Škoda je, da nas niso iz prejšnjih let razumeli, da nas niso dovolj spoznali in nam pomagali, da bi lahko to našo zamisel že prej uresničili. Če bi nam pomagali, ne bi številne vojne sirote ostale brez zaščite in bi ne trpela in ne gladovala, kakor morajo zdaj.
Otroško zavetišče je v Invalidskem domu, v tistem delu, ki ima izhod na Balkansko ulico. Delo v njem se je začelo s 1. novembrom 1935. Prvi gojenec je bil sprejet 22. oktobra 1935. Na Vidov dan 1936 je bilo končano prvo šolsko leto 1935/36.
Na vzdrževanju in šolanju je imelo zavetišče i§ gojencev in 8 gojenk. — Otroci so bili sprejeti iz vseh krajev Jugoslavije. V atmosferi rodnega doma so bili otroci negovani skrbno in so se počutili kakor doma v rodni hiši. Iz svoje nove domačije so odnesli otroci v vse kraje Jugoslavije bratsko in sestrsko ljubav in prepričanje, da Beograd neomajno ljubi vse kraje obširne Jugoslavije.
V	zavetišču So bili otroci:
Radmila Savič iz Beograda, učenka
III. razreda gimnazije, hči invalida.
Radmila Drobnjakovič iz Užic, učenka III. razreda gimnazije, hči invalida.
Antonija Kranjc iz Kamnika v Slo-niji, učenka VIII. razreda gimnazije, hči na bojnem polju padlega bojevnika.
Nadežda Majstorovič iz Čačka, učenka III. razreda VI. ženske gimnazije, hči invalida.
Danica Prpič iz Kragujevca, učenka V. razreda gimnazije, hči invalida.
Zdravka Stojmenovio iz Bosiljgra-da, učenka I. razreda strokovne obrtne šole. hči invalida.
Ružica Cvitič iz Turba, srez travniški, učenka kurza za šivanje Beogr. ženskega društva, hči invalida.
Đorđe Apostolović iz Niša, učenec I. razreda III. gimnazije, sin invalida.
Nikola Bovan iz Humiča, Vrbaska banovina, učenec I. razreda Srednje tehniške šole, sin invalida.
Miodrag Vidojević iz Sušice, Moravska banovina, učenec II. razreda III. gimnazije, sin invalida.
Jožef Vodišek z Jesenic v Sloveni-i*’ učenec III. razreda meščanske šole, sin invalida.
Dragutin Gašpar iz Slavonske Pože-
učenec I, razreda III. gimnazije, sin ltlvalida.
Božidar Danilovič iz Skoplja, uče-Ul. razreda III. gimnazije, sin invalida.
Milivoje Ivičevič iz Zagreba, uče-j.^ J- razreda III. gimnazije, sin inva-
Dušan Kojič iz Dubrovnika, učenec ■ razreda III. gimnazije, sin invalida.
Milovan Milovič iz Grahova, Zet-ska banovina, učenec IV. razreda IV. gimnazije, sin invalida.
Milutin Mičovič iz Čačka, učenec III. razreda III. gimnazije, sin invalida.
Đorđe Mustur iz Hercegnovi, srez bokokotarski, učenec III. razreda III. gimnazije, sin invalida.
Nikola Mustur iz Benoviča, srez bokokotarski, učenec II. razreda III. gimnazije, sin invalida.
Ljubomir Naumovič iz Dobrog Sela, Moravska banovina, učenec III. razreda sresko tehnične šole, sin pok. Aleksandra Naumoviča, ki je bil ustreljen v času okupacije.
Dimitrije Paramendič iz .Prištine, učenec IV. razreda umetniške šole, sin invalida.
Milorad Perišič iz Valjeva, učenec I. razreda IV. gimnazije, sirota brez očeta in matere.
Ilija Popovič iz Badovinaca, Drinska banovina, učenec I. razreda IV. gimnazije, sin pretežkega invalida.
Miodrag Popovič iz Gornjeg Lisičja, Vardarska banovina, učenec I. razreda sreske tehnične šole, sin invalida.
Slobodan Šopalovič iz Sarajeva, učenec I. razreda III. gimnazije, sin slepega invalida.
Pavlina Nikolovna Angelova, Bolgarka, student medicine.
Zavetišče je začelo, kakor že rečeno, L novembra 1935. Otroci niso mogli biti sprejeti že 1. septembra 1935, ko se je začelo šolsko leto, ker še zavetišče ni bilo popolnoma urejeno.
Do 1. novembra 1935 se je izvršilo vpisanje dijakov v vse šole. Mnogi starši-invalidi so že bili kolikor toliko uredili razmere za šolanje svojih otrok, in niso hoteli, da jih zopet izpišejo iz šole, kamor so bili že vpisani in jih oddajo v šole v Beograd. Radi tega Središni odbor ni mogel, da bi po možnosti izbral gojence in to najboljše po njihovem šolskem uspehu. Niti Oblastni odbori, ki so vsi te otroke predlagali v zavetišče, tudi niso mogli izbirati in smo tako vzeli v zavetišče tudi otroke s slabimi šolskimi uspehi. Vedenje vseh pa je bilo odlično. Slabi učni uspehi, s katerimi so prišli otroci v zavetišče, so zelo otežkočali normalni potek dela V zavetišču. Zato se bo v bodoče moralo točno upoštevati določbe, da se bodo sprejemali le otroci z odličnim in prav dobrim šolskim uspehom.
Materijalna stran zavetišča najbolje slika, koliko je žrtvovano za njegove gojence. Zavetišče je ljubljenec Središnega odbora. Zavetišče je njegova največja skrb in ponos. Za njegovo izdr-ževanje za dobo od 1. novembra 1935 do 30. junija 1936 je bilo izdano 194.863 dinarjev 58 par.
izraz duhovnih obzirov napram zaslu-, ženim. Vse, kar se stori za preteklost, j se nagradi v bodočnosti. Naši gojenci bodo vzgojeni v spominu na velika dela svojih očetov.
Središni odbor je z veseljem spre-■ jel v zavetišče svojo gojenko Pavlino , Nikolovno, Bolgarko, siroto brez oče-^ ta in matere. Oče je padel na Deve Ba-jiru v svetovni vojni, na fronti zoper našo vojsko. Nacionalna misija Udru-I ženja stopa preko mej Jugoslavije. Ona I stopa tudi v Bolgariji, da bratskemu ! narodu dokaže, da smo vse pozabili in I da treba čim preje obnoviti srčne brat-, ske odnošaje.
; Za bodoče šolsko leto bo zavetišče ] sprejelo do 50 gojencev.
Ne dvomimo, da nas bodo podprli : odločilni faktorji z izdatno subvencijo, I da nadaljujemo delo za otroke vojnih I invalidov v pravcu, ki smo ga začeli.
Pokazali smo, kako in kaj delamo in naše delo je kronano z uspehom.
In sicer:	Din
plača osebju in učiteljem	45.400.—
obleka gojencev	60.323.—
kurivo za kuhinjo	4.052.50
razno	7.560,—
za prehrano za ambulanto in bolniške	51.213.09
stroške	1.284.77
za razsvetljavo	11.600.65
za šolski material	8.164.60
na davku so osobje	1.898.40
za zavarovanje	3.336.57
Skupaj 194.863.58
Tako je razdeljeno na posameznega gojenca, izdano v 8 mesecih za vsakega 7.484.73 Din, kar da mesečno Din 936.84.
Morda bo kdo rekel, da je zavetišče preveč izdalo. Samo tisti, ki ve, v kakšnem stanju, so bili pripeljani otroci, kdor ve, da se je nekaterim gojencem morala kuhati posebna hrana, da se jim želodec navadi na močnejšo jed, kdor ve, kakšno mora biti ugledno zavetišče, ne bo rekel, da je mnogo izdano, pač pa, da je malo izdano. In če se vzame v poštev stroške ustanovitve in njegova otvoritev, bo sodil pravilno. Zavetišče mora pred vsem, kot vzgojitelj, otroke fizično in duševno vspo-sobiti za izobrazbo. Mora jim nuditi vsa vzgojna sredstva. In za vse to so potrebni veliki materijelni izdatki. Zavetišče, ki daje otrokom brezplačno vse od svinčnika do obleke, plača vse šolske takse in nabavlja vse šolske potrebščine, ne more nesmiselno štedifi. Ugled zavetišča je ponos Udruženja in ponos domovine. Vse, kar naredi, je
Me meyilalte vedno delovodij pri invalidskem sodišču
Resolucija občnega zbora Oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov, ki je bila letos aprila v Mariboru, je med drugimi zahtevami postavila zahtevo, da se naj invalidskemu sodišču v Ljubljani ne menjajo neprestano predsedniki, delovodje itd. Odkar so ustanovljena invalidska sodišča, so se pri nas že izmenjali predsednik trikrat, delovodja pa celo šestkrat. S tem sicer vojne žrtve niso direktno prizadete, vendar pri neprestanem menjavanju delo zaostaja.
To zahtevo je Oblastni odbor Udruženja v Ljubljani predložil Predsedstvu apelacijskega sodišča v Ljubljani.
Apelacijsko sodišče v Ljubljani pa je dne 12. junija 1936 odgovorilo sledeče:
Za delovodjo invalidskega sodišča zakon v § 64. ne predvideva sodnika, marveč diplomiranega pravnika, ki je uradnik pri sodišču. Na temelju tega se dodeljujejo v to svrho invalidskemu sodišču pripravniki ali pristavi; to je tudi v redu, ker zapisnikarjenje ni posel za sodnika, marveč ^a pripravnika ali pristava. Pa tudi. ko bi bilo umestno, dodeliti tja sodnika, bi se ga ne moglo dodeliti, ker vlada silno pomanjkanje na sodnikih in so vsi sodniki s svojimi rednimi posli daleko preobremenjeni tako, da se ne more nobenega pogrešati.
Ko pa je položaj sodniškega pripravnika odnosno pristava le prehodnega značaja, stopnje za dosego sodniškega položaja, je jasno, da ostane dodeljenec na službi pri invalidskem sodišču le-toliko časa, dokler ne pride na vrgto za. postavitev sodnika.
Iz teh razlogov Vaši želji za izpre-membo dosedanje prakse, žal ,ne morem ustreči.
Uvidevam pač težkoče, ki nastanejo pri invalidskem sodišču radi pogostega menjavanja delovodij. Toda temu bi se dalo odpomoči na drug način. Namreč, da bi se § 64 invalidskega zakona izpremenil v tej smeri, da se ne bi zahtevalo za delovodjo uradnika sodišča, marveč konceptnega uradnika kakšne druge stroke, ali pa sploh ne državnega uslužbenca. Saj bi za v poštev prihajajoče posle men-
da povsem zadostoval tudi diplomiran pravnik, ki je položil v vojski izpit za rezervnega sodnega oficirja. Takih pravnikov je dovolj na razpolago, ki so brez posla. Na ta način bi se temu ali onemu pri invalidskem sodišču nudil vsaj skromen zaslužek. Podčrtali mi.)
Misel predsedništva apelacijskega sodišča je dobra. Vendar je naša zahteva še konkretnejša: ukinejo naj se invalidska sodišča in naj vrše te posle redna sodišča.
spominska
svečanost za padlimi tovariši v Trebnjem na Dolenjskem
Leta 1933 je bil v Trebnjem na pobudo in ob sodelovanju Krajevnega odbora vojnih invalidov postavljen spomenik našim padlim tovarišem v svetovni vojni. Spomenik je izdelal sedaj že pokojni kipar Ante Lipovž, ki je bival v zadnjem času na Mirni. Trebanjci so danes ponosni na svoj vojni spomenik, kajti njihov spomenik je eden izmed največjih in najlepših spomenikov v Sloveniji. Oskrbovanje in okras spomenika imajo na skrbi naše agilne članice, ki skrbijo, da je vedno v cvetju in da ob večjih praznikih gorijo vedno lučke v spomin njihovim nepozabnim — na bojnem polju ostalim zakonskim možen. Vsako leto je ob spomeniku o vseh Svetih tudi cerkvena svečanost s petjem.
Na letošnjo Anino nedeljo pa smo obhajali spomin, ob 22 letnici od kar so odšli tovariši, katerih imena so danes vklesana z zlatimi črkami na dveh velikih granatah na spomeniku, in ki se niso več povrnili.
Po rani sv. maši je g. dekan Tomažič z duhovščino opravil molitve za pokojne, zvonovi so zapeli žalnico, misli pa sp nam poromale daleč nazaj na tisto Anino nedeljo v letu 1914 ko so najkrepkejši možje in fantje pričeli odhajati na bojno polje, a se mnogi niso več povrnili. Po končanih molitvah so zapeli cerkveni pevci in pevci Sokoli pod vodstvom pevovodje g. Ulaga, mešan zbor »V viharju« moški zbor pa »Oj Dober-dob«.
Mnogotero oko je postalo rosno ob spominu na izgubljenega moža, očeta, ali brata, in ob spominu na težke dni katere smo morali preživeti ob času strašne svetovne vojne.
Spomenik je bil obdan v zelenje in ovenčan je bil s krvavordečimi rožami, ki so spominjale na krvave bojne poljane, in polno je gorelo na spomeniku lučić v spomin onim, ki so dali za domovino svoje najdražje.
Tako smo opravili obletnico mobilizacije in počastili spomin svojih padlih tovarišev. Prav in potrebno je da častimo spomin za očetnjavo padlih sinov kajti le tisti narod, ki vredno časti svoje padle sinove, bo sposoben, da se povzdigne do naj višje razvojne točke, a narod ki na svoje vojne žrtve pozablja je zapisan propasti in poginu.
Perožila občnih oborov
Treba je bilo sklicati nekaj občnih zborov radi ustanovitve in poživljenja Krajevnih organizacij. Sklical jih je Oblastni odbor.
V Višnji gori je bil dne 12. julija t. 1. ob 3. uri popoldne ustanovni občni zbor nove organizacije' v gostilni pri Na-drahu. Kot delegat se je udeležil tovariš Tomc iz Ljubljane, ki je tudi občni zbor vodil. Na povabila je prišlo nekaj nad 30 invalidov in vdov. V uvodnih besedah je tov. Tomc pojasnil celotno delo in potrebo naše organizacije, ki je našla tudi v okolišu Višnje gore toliko vpoštevanja in zanimanja, da so se pojavili glasovi za ustanovitev. Vsi navzoči so se izjavili, da jim je lastna organizacija tamkaj potrebna radi oddaljenosti in da jim bo nudila vsestransko pomoč in oporo, zlasti sedaj pri prijavah. V okolici Višnje gore je precej vojnih žrtev, zato jim je nova organizacija dobrodošla. Prijavilo je svoj pristop nad 30 invalidov in vdov, veliko jih bo pa še prišlo. Takoj na občnem zboru so bile pregledane za-
deve posameznih navzočih in sedaj tajništvo že dela prijave in vloge.
Izvoljen je bil nov odbor: predsednik tov. Vidic Vinko, tajnik tov. Grum Franc, blagajnik Groznik Ivan. odbornika Zupančič Jakob in Zavodnik Elizabeta; namestniki: Menart Jože, Kastelic Lojze in Kastelic Jože. Nadzorni odbor: Zupančič Jože, Habjan Uršula in Berčan Frančiška, namestnica: Duša Jera.
Tajništvo posluje na tajnikovem stanovanju v poslopju Davčne uprave. Invalidi in vdove, zglasite se tam.
Gornja Radgona. Tamkaj je organizacija malo zaspala tako, da je bil Oblastni odbor sam prisiljen sklicati občni zbor, ki se je vršil dne 19. julija t. 1. v gostilni Talani. Dospel je tovariš Tomc iz Ljubljane, udeležba pa bi bila lahko od strani članstva boljša. Tov. Tomc je resno pograjal članstvo, da se ni zadosti zanimalo za plačilo članarine, potem pa se je celo pritoževalo, da se jim je list »Vojni invalid« ustavil. Izjavil je, ali naj se uredi čla-
narina, ali pa organizacija opusti. Apeliral je tudi na funkcionarje-odbornike, da naj bodo agilnejši in članstvo pozovejo k dolžnosti. Vsi so obljubili, da bodo v bodoče organizacijo spravili v normalni tir, kakor je bila nekdaj močna.
V odboru so: tov. Weiss Ivan, Mir Matej, Rauter Anton, Golob Jože, Las-bacher Marija, namestniki:	Zor jan
Franc, Tomanič Matija, Šajher Jakob, nadzorni odbor: Osojnik Franc, Lovre-co Matija in Kralj Jakob, namestnica: Adamič Marija.
Torej storite obljubo in dolžnost.
Šmarje pri Jelšah. Pozimi je bil redni občni zbor dobro obiskan, toda v odbor ni hotel nihče iti, ker ni bilo pravega tajnika. Oblastni odbor je zato sklical še enkrat občni zbor, ki se je vršil v nedeljo dne 26. julija 1936 ob 10. uri v salonu pri Detičku. Na povabila se je odzvalo precej invalidov in vdov. Kot delegati so prišli tov. Tomc iz Ljubljane ter tov. Kovač in Fröhlich iz Celja.
Tov. Tomc je povedal stvarni položaj v invalidskem vprašanju in udej-
stvovanje naše organizacije v borbi za pravice. Tudi tov. Kovač je navedel nekaj zelo perečih slučajev iz invalidske zaščite, zlasti pa, kako se je on kot delegat v Beogradu zavzel za vojne vdove, ki se jih neupravičeno smatra kot nemoralne.
Poročilo odbora je odpadlo, ker ga zadnji čas ni bilo. Pač pa je bilo pojasnjenih mnogo posameznih slučajev, ki se jih je informiralo in napotilo k nadaljnim vlogam. Naposled se je le našel nov tajnik, ki bo zopet delal in z zanimanjem poprijel za vodstvo. Tako je ostal že večletni predsednik tovariš Čanžek, ki bo obenem vodil tudi blagajno. Tajnik pa je tov. Platinov-šek iz Platinovc. poleg tega pa je v odboru še tov. Cakš in več bližnjih in oddaljenejših tovarišev in tovarišic.
Člani in članice, pridite zopet v organizacijo, ki bo naposled vendar zopet v redu. Tajnik tov. Platinovšek se bo pripeljal iz Št. Vida pri Grobelnem po-čenši od prihodnje nedelje vsako drugo nedeljo in bo na razpolago za delo pri Detičku. Prvič pride v nedeljo dne 2. avgusta t. 1. ob pol 9. uri.
Hale gšbanie
Krajevni odbor Jesenice tem potom opozarja vse svoje članstvo, da nemudoma poravna zaostalo članarino in sicer naj se zglasi pri blagajniku tovarišu Nikolavčiču v trafiki na jese niškem kolodvoru. Kdor bi do 15. avgusta ne zadostil svoji dolžnosti, ga mora Krajevni odbor, glasom pravil, črtati iz svojega seznama.
Po odsotnosti več kot deset let se je naš tovariš Jakob Rožič vrnil med svoje na Gorenjsko. Dolga leta je preživel v invalidskih domovih, najprvo v Celju, a zadnja leta v Našicah. Želimo mu, da bi mu gorenjski zrak prijal ter da bi ostal še mnogo let med nami.
Tekom letošnjega leta smo že v raznih dnevnih listih čitali o veliki krivici, ki se dogaja nad vojnimi žrtvami s tem, da morajo čakati na bore odmerjene dinarčke po cele tri tedne predno jih dobe v roko. Na odrezku je sicer označen datum prvega dotičnega meseca, nakazilo pa sledi navadno šele 18, Saj mora invalid, vdova, ali sirota tudi svoj dolg pri trgovcu, in svojo stanarino pri gospodarju ter svoj dolg pri šivilji plačati prvega, sicer bi bil postavljen pod kap, in bi ne dobil več na »bukvice« pa tudi šivilja bi na upanje ne napravila več tistega borega predpasnika, ako bi ne bilo plačano v času, ki je znan vsem, da prejmeš tiste dinarje prvega, nikakor ne morejo verjeti, da boš šele 18. deležen pokojni-nice. Ali se res ne da vsaj tista malenkost za invalide pravočasno izplačati?
Z veseljem smo se 9. julija zarili v članek dnevnega časopisja z mnogo obetajočim naslovom: Vozne olajšave, izpremembe v izdajanju železniških legitimacij. No, vendar, smo rekli in mrzlično sledili vrstam, da čimpreje zasledimo »olajšave« tudi za vojne žrtve. Zaman smo se veselili, o vojnih invalidih, nikjer besedice. Pač pa banovinski uslužbenci, honorarni uslužbenci, upokojenci po 24 krat (doslej 3 krat letno) gledališki uslužbenci, pri katerih ima vsak kulisenšibar stalno legitimacijo, uredništva, uslužbenci borze dela, rdeči križ itd. itd. Torej prav vsi sloji, vsak ima že stalno, ali vsaj večkratno polovično voznino, le invalid ostane pri svojih treh potovanjih, vdove pa niti teh ne dosežejo. Da se izognemo vsaki trši besedi vprašamo samo, ali je to pravično in kako bo mogoče to vnebo-vpijočo krivico zagovarjati.
Poročilo Iz Mokronoga. Pri naši krajevni organizaciji imamo 2 člana in 1 članico, ki so tako zavedni, da plačajo članarino samo za I. polletje, potem pa gledajo, da v tem času uredijo vse svoje zadeve, za plačilo za II. polletje pa se potem ne brigajo. Tudi na opomine nočejo plačati tako, da jih je bilo treba hoditi tirjat na dom. Ali ni to žalostno?
Smatramo, da dotični samo izkoriščajo organizacijo, ker jo samo takrat podpirajo, dokler jo rabijo. Pri tem pa povzročajo organizaciji še stroške. Dobro bi bilo, da bi take javno objavili,
ker celo svojo stanovsko organizacijo vlečejo za nos.
Invalidi in vdove iz Notranjske pozor! Ker sta tamkaj dve organizaciji v Cerknici in Ložu zaspali je treba, da Oblastni odbor sam pride v stik z bivšim članstvom ker zna drugače veliko oseb zamuditi eventuelne prijave ker ne vedo ali sploh prihajajo v poštev? V ta namen je Oblastni odbor sklical sestanek v Cerknici, ki se bo vršil v navzočnosti delegata iz Ljubljane v nedeljo dne 23. avgusta 1936., po 9 uri dopoldne. Lokal še ni določen pač pa bo vsak lahko zvedel po pride v Cerknico. Na ta način bodo imeli nekako središče oni iz Loža ter iz Logaške doline. S seboj prinesite rešenja in članske knjižice. Sklepalo se bo tudi o eventualni ustanovitvi enotne organizacije za dva ali več okrajev.
Divji lov ni tatvina. »Slovenec« z dne 4. junija t. 1., štev. 126, je prinesel neko pojasnilo, da je Stol sedmorice v Zagrebu razsodil, da divji lov ni tatvina.
Ker je gotovo več vojnih žrtev radi take kazni izgubilo invalidnino, naj dotični poskusijo pri invalidskem sodišču ponovno sojenje in naj se sklicujejo, da so dobili nove dokaze glasom razsodbe! Stola sedmorice, ki mora veljati tudi za naše slučaje.
Člani in članice Krajevnega odbora U. V. I. v Ljubljani se obveščajo, da se od 8. avgusta dalje sprejemajo naročila za premog, in sicer vsak dan od 9. do 12. ure v društveni pisarni. Prijave se zaključijo nepreklicno 31. avgusta t. 1. in se članstvo naproša, da se drži tega termina, da bomo mogli čim preje začeti z razdelitvijo, dokler traja lepo in suho vreme.
Ivan Vuk:
V deželi svetopisemske kraljice iz Sabe
Abeslnija — Etiopija
(Nadaljevanje.)
Vendar nad Tsana jezerom še vedno plava strahota prikazni Lalibelove. Danes se trgajo za Etiopijo. Naj bo ta država civilizirana tako ali tako, bo vodovje Modrega Nila imelo vedno ne-popisljiv pomen. Zakaj, recimo, naj bi ljudstva, ki prebivajo ob bregovih Modrega Nila, se odrekla njegovemu vodovju in ne hotela njegovega blagoslova, ki bi bil blagoslov njihove dežele? Ali bo res pustilo iztekati to vodovje drugam brez vsake koristi?
Razcvet abesinskega poljedelstva pomeni izsušitev Egipta. Zdaj prinaša, kakor trde, vojna v Afriko civilizacijo. Bodi ta civilizacija kakršna koli, eno je gotovo. Ljudstvo, ki je živelo doslej še v srednjeveških časih, hočejo zdaj kratkomalo modernizirati. Naenkrat se ga je prisililo, da je moralo spoznati avtomobile, tovorna vozila, letala. — Zidajo se tovarne za fabri-kacijo bojnega materijala. Začela se je industrijalizacija. In kaj sledi?
Vodne sile bodo morali začeti uporabljati in glejte, — duh Lalibelasov plava preteče in mogočno nad vodovjem ! Modrega Nila.
Besede jasnovidca preroka Hebbel-I na se slišijo nekje preteče:
»Ne budi me iz spanja, svet!«
•
Kako je z izobrazbo v Abesiniji?
, Le malo ljudi zna pisati in čitati. Pra-j vi Abesinci-Amhara so ponosni ljudje.
! Postave so lepe in visoke. Odlikujejo j jih močne ustnice in močan nos. Lasje i so kodrasti in črni, oči črne, a koža ! temna, ne črna. Nadarjeni so zelo, ter j se z lahkoto uče vsega, če je le dana ' prilika. Svobodo ljubijo nad vse. V boju so neverjetno pogumni. Poklic, i ki jim je pri srcu, je vojaški in kme-j čki poklic. Samo tujci se v Abesiniji i pečajo s kovaškim in drugim rokodelstvom.
Žito uspeva v višini okoli 2500 m ; in sicer ječmen in pšenica ter neke I vrste proso, tef in dagusa imenovani, j Tef meljejo in delajo iz moke trpežen j kruh. Iz ječmena in dagusa pa pivo. j Pod 2000 m žito radi vročine ne uspeva. Pač pa uspeva bombaž in rdeči poper, ki ga Abesinci kot začimbo k mesu prav obrajtajo. V nekaterih kra-i jih Abesinije uspeva tudi kava.
■	Kmetje so v splošnem zelo skrom-j ni. Dobra zemlja jih hrani tako, da ' nikdo ne strada. Oblačijo se pa skoro j vse leto enako: bombažna srajca in
hlače, spodaj pripete, da izgledajo kakor nekake jahalne hlače. Zadej so široke, da se ne pretrgajo, če se skloni pri delu. Mesto suknje nosi bom-
■	bažno togo. Hodijo bosi in brez po-! krivala. To je vse. Ženske nosijo oble-j ko iz grobe tkanine, ki je v pasu pre-I vezana. Le za praznične dni ovije j Abesinec šal okrog vratu ali ga vrže ! okrog hrbta. Uradniki in trgovci se
pokrivajo z volneno kapo, mak ime-i novano.
Obleka Abesincev je zelo enostavna. Moški nosi bele bombažne hlače, zelo prostorno sešite, posebno na zadnji strani, da se lahko pri delu povoljno giblje in da pri pripogibanju ne počijo. Navzdol se hlače zožavajo in se zapenjajo ali s kaveljčkom ali s knoflico. Podobne so nekako našim jezdnim hlačam. Okrog pasu si moški ovijajo nekoliko metrov dolg kos bombaževine. Mesto suknje nosijo togo iz bombaževine, a na nji »šamo« (nekak šal).
(Dalje sledi.)
Sprejem gojencev v Vojno obrtno šolo zavoda Obiličevo.
V »Službenih novinah« ze dne 28. julija t. 1. je objavljen konkurs za sprejem 40 gojencev v I. razred Vojno obrtne šole (Vojno zanatlijske škole) V. odd. Vojno tehničnega zavoda v Obiličevu — Kruševcu. Kandidati, ki želijo biti sprejeti, naj vložijo prošnje na omenjeni zavod najkasneje do 10. avgusta 1.1. Prošnje naj glasijo sledeče: »Na osnovi konkursa uprave V. oddelka Vojno tehničnega zavoda broj 15791 z dne 20 julija 1936 prosim, da se me sprejme za gojenca Vojno obretne šole V. oddelka Vojno tehničnega zavoda.
Prošnji prilagam kot je v konkursu določeno sledeče priloge:
1.	Dokaz o državljanstvu, (domovinski list);
2.	rojstni in krstni list;
3.	šolsko spričevalo;
4.	nravstveno spričevalo;
5.	privoljenje starišev (varuha);
6.	pismeno obvezo, da pristanem na vse pogoje in posledice, predpisane z uredbo o Vojno tehnični šoli, kakor tudi na izpolniteve in dopolnitve uredbe, katere bodo nastopile;
7.	zdiavniško spričevalo;
8.	uverenje o imovinskem stanju.
Sklicjem se pri tem na § 35. invalidskega zakona, po katerem imam kot sin vojnega invalida (vdove) prvenstveno pravico do sprejema.
Prosim, da se mi izda brezplačna vozovnica potom......1.......... vojnega
okruga od.................do Kruševca.
Konkuriram iz teritorija.................
vojnega okruga, a moj pristojni vojni okrug je .............
Nato sledi datum in kraj, kjer prosilec stanuje, ime, očetovo ime in priimek,
poklic, bivališče in ulica, hiš. številka, občina, srez, banovina, zadnja pošta.
Prošnja mora biti kolkovana s kolkom Din 5.— in naslovljena na Upravnika Vojno-obrtne šole V. oddelka Voj-no-tehničnega zavoda Obiličevo — Kru-ševac.
Dokumenti, ki se priložijo prošnji, morajo biti izdani v tekočem letu. Plačila takse ni nihče oproščen. Prositi morejo fantje letnikov 1921 do vštevši letnika 1924 in ki so najmanj s prav dobrim, uspehom končali osnovno šolo ali z dobrim uspehom kakšen razred sred-ije ali meščanske šole, kar je dokazati s spričevalom.
nm i .........•-■«■i ........ V
Kandidati, ki bodo izbrani, bodo pozvani da pridejo v šolo in bodo dobili od Vojnih okrugov brezplačno vozovnico. Oni kandidati, ki bodo sprejeti in spoznani na zdravniškem pregledu kot sposobne, bodo polagali sprejemni izpit iz računstva in srbohrvatskega jezika, po programu, ki velja za IV. razred osnovne šole. Kandidatje, ki so položili nižji tečajni izpit srednje šole in ki odgovarjajo zdravstvenim in ostalim pogojem, se bodo sprejeli prvenstveno in brez polaganja sprejemnega izpita.
¥o!r§a rsiyslckai šeSa v Vršku
je razpisala za prihodnjo šolsko leto 1936/37, da sprejme 50 učencev.
Vsak, ki hoče biti sprejet v vojno muzičko šolo, ne sme biti mlajši pod 14 in ne starejši nad 16 let.
Izvršiti mora najmanj 4 razrede osnovne šole.
Učna doba traja 6 let. Učenec se pa mora obvezati, da bo potem, ko bo izvršil to šolo, teh 6 let, še 12 let služil pri vojaški muziki.
Prošnja, ki jo mora učenec napisati lastnoročno, se glasi:
Gospodu
KOMANDANTU VOJNE MUZIČKE ŠKOLE
v V r š c u.
Podpisani prosim, da se me sprejme za gojenca vojne muzičke šole. Obvezujem se, da se bom držal vseh sedanjih predpisov in tistih predpisov, ki bi se v teku šolovanja eventuelno v to naredbo naknadno vnesli. V vojni muziki hočem odslužiti 2 kratno dobo, ki sem jo prevedel kot gojenec šole, pa najsibo, da se v muziko odrejam kot izkušeni gojenec za godbenika, ali kakor neizučeni gojenec.
........ dne ........ 1936.
Ta prošnja se kolkuje s 5 Din in 20 Din.
Oče učenca pa mora podati pismeno obvezo, ki se glasi:
OBAVEZA.
Podpisani (ime, priimek, dan in kraj bivališča) se s tem obvežem, da poravnam vso škodo, ki bi jo povzročil moj sin (ime sina) v zavodu muzičke šole v Vršacu, kakor to predpisuje § 1. razpisa.
........dne.......... 1936.
Kolekovati jo mora s kolekom 20 Din, podpis pa mora biti sodnijsko ali od občine overovljen. Overovitev, (legalizacija) se plača s kolkom 10 Din-
Potem mora oče dati pismeno do' voljenje, da dovoljuje, da sin vstopi ^ vojno muzičko šolo.
Ta listina se glasi:
DOVOLJENJE.
Podpisani (ime in priimek itd.) ^°' voljujem, da moj sin (ime sina) gre v vojno muzičko šolo v Vršacu.
........dne......... 1936.
Istotako kolekovati z 20 Din in podpis overoviti, taksa 10 Din.
Dobro je priložiti tudi overovljeni prepis rešenja invalidskega suda, da se vidi, da je sin res sin invalida.
Zraven prošnje je priložiti »Domov' movnico« (taksa 20 Din), »Krstni list* (taksa 10 Din), »Šolsko izpričevalo« ^ izvirniku ali z overovljenim prepisoi^' Vložiti je prošnjo najpozneje do ^ oktobra 1936, učenci pa se sprejmi s 1. novembrom 1936.
ita št. 13. Tiska tiskarna »SlovenU®* ijobljani, predstavnik Albert Kol®8®'