© Založba ZRC & Društvo za antičn e in humanistične študije Slovenije Uredniški odbor Kajetan Gantar (antična krtjiževnost), Rajko Bratož (antična zgodovina), Valentin Kalan (antična in srednjeveška filozofija) , Stanko Kokole (umetnostna zgodovi na), Vladimir Simič (pravn a zgodovina), Ma1jeta Šaše! Kos (arheologija), Katja Pavlič Ške1janc (didaktika klasičnih jezikov), Marko Marinčič, Barbara Šega Čeh, Ignacija]. Fridl, Neža Vilhelm. Glavni urednik Matjaž Babič Odgovorni urednik Matej Hriberšek Oblikovanje in grafična ureditev Milojka Žalik Huzjan Izdajatelj Društvo za an tične in human istične študij e Slovenije Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Vočfja založništva Vojislav Likar Naslov uredništva. Društvo za antične in humanistične študije Slovenij e Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana Tel (386-1-)241-1416 Fax: (386-1-)241-1 421 E-mail: 1natej. hribersek@jf. uni-fj.si Spletna stran: www.JJ.uni-fj.si/kla.sfilol/keria. htrnl Naročanje Založba ZRC, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana Tel. /fax: (386-1-)425-7794 E-mail: zalozba@zrc-sazn.si Tisk Tiskarna Littera picta, Ljublj ana Fotografija na ovitim Askos iz Polhovega Gradca, Narodn i muzej Slovenij e v Ljubljani , foto Tomaž Lauko Cena: 1.700 SIT Revija izhaja s podboro MINISTRSTVA ZA KULTURO REl' Ull l.IKE SI.OVENI.JE MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO IN Šl'ORT REl'Ull l.IKE SLOVENI.JE ODDELKA ZA Kl.AS IČ:NO l'll.01.0Gl.JO FILOZOl'SKE FAKULTETE UNIVERZE V l.,JUlll.JANI ISSN 1580-0261 KERIA STUDIA LATINA ET GRECA Letnik / Annus II • številka / Tomus 1 • 2000 / MM ZAL@ŽBA Z R C STUDIA LATINA ET GRAECA .ANNUS II. TOMUS 1 • MM COMMENTARII PERIODICI, QUOS BIS IN ANNO EDIT STUDIA LATINA ET GRAECA II/ 1 2000 KERIA • STUDIA LATINA ETGRAECA Letnik/ Annus II Številka/Tomus 1 • 2000/MM Uredila Matjaž Babič, Matej Hriberšek VSEBINA I - ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI Kajetan Gantar Matjaž Babič Marko Marinčič Barbara Šega Čeh Barbara Zlobec Jelena Isak Jerneja Kavčič Župančičev epigram o »reformatorju heksametra« . 11 Das Epigramm uber den »Reformator Hexameters« (Zusammenfassung) ......................................... 16 Pisarske zgode in nezgode. Lapsus calami na mikenskih tablicah ............................................ 17 Es ist nicht leicht, ein Schreiber zu sein (Zusammenfassung) ......................................... 29 Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi ................ 31 Apollonius Rhodius in Catullus 64 (Summary) .. 58 Moralni vidiki izobraževanja v starem Rimu ........ 59 Moral Views oj Education in Ancient Rome (Summary) ·······················"······························· 66 Lukan in Prešeren ............................................... 67 Lucan and Prešeren (Summary) ......................... 72 Skrivnost aleksandrijskega svetilnika ................... 73 Tke secret oj tke Pharos lighthouse in Aleksandria (Summary) ........................................................ 85 Naglasni problemi stare in moderne grščine .......... 87 Problems oj ancient and modem Greek accent (Summary) ........................................................ 98 II - PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRISPEVKI Katja Pavlič Škerjanc Klasično izobraževanje v Sloveniji ..................... 101 Ksenja Geister Prvi maturi iz grščine na rob. Anahronizem ali pogum? ......................................................... 109 HI-PREVODI Mark Fabij Kvintilijan O predšolski vzgoji in osnovni šoli (Institutio oratoria I, 1-3) (Prevod Matjaž Babič) ............. 113 Zbadljivke po antično. Izbor grških in rimskih epigramov. (Izbrala, popravila in pripravila za objavo Nada Grošelj). 127 Hermann Diels: Začetki filologije pri Starih Grkih. 2. del (Prevod Ignacija] Fridl) ................................................ 159 IV - MISCELLANEA Barbara Šega Čeh Poročilo predsednice društva za antične in humanistične študije za obdobje od aprila 1995 do maja 1999 ................................................ 175 Alenka Cedilnik Moses I. Finley: Antična in moderna demokracija (Recenzija) .................................................... 176 David Movrin Victor Davis Hanson, John Heath: VVho killed Homer? The Demise oj Classical Education and the Recovery oj Greek Wisdom (Recenzija) .......... 1 79 JETRNIK Drobni jetrnik je vzklil ob poti. Tu modri, ob speči korenini bukve; nje pa kakor sneg pozimi toplo sonce zdaj še nič ne moti. Še mi cvet šepeče iz davnine v skrivnost ovito staro sporočilo: »Tuje, kar se zdi, daje minilo, ne boj se, da nekoč povsem izgine!« Res šepet postal je s časom tišji, besed ne ločim več, le melodijo teh skrivnostnih strun še vedno slišim, kot šum potočka, ki ob njem brstijo temni grmi v prvo mlado listje in nič ne pravijo, samo živijo. Jelena Isak I ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI Kajetan GANTAR ŽUPANČIČEV EPIGRAM O »REFORMATORJU HEKSAMETRA« Synopsis De epigrammate Otonis Župančič poetae, in quo emendator quidam hexametri irridetur Anno MCMIX Oton Župančič, poeta Slo- venus, epigramma composuit, in quo alium quendam irrisit poetam, qui hexa- metrum reformare (sive modernizare) conatus est, ita ut versum vetustissimum homoeoteleutis ornaret. Hic hexametri re- forrnator Anton Aškerc, poeta Slovenus epicus tum vel celeberrimus, esse videtur, qui paucis ante mensibus librum poema- tum Acropolis et pyramides edidit. In quo libro inter alia carmen Corynthi, in urbe antiqua occurrit, quod brevibus versibus, homoeoteleutis ornatis, compositum est. At si in carmine bini versus una legun- tur, tamquam hexametri existimari pos- sunt, quod iam Iosephus Wester, philo- logus classicus et poetae Antoni Aškerc amicissimus, in recensione libri Acropolis et pyrarnides, quam in actis diurnis Sloven- ski narod divulgavit, magna cum laude ani- madvertit. Izvleček Župančičev epigram o »reformatorju heksa- metra« Leta 1909 je Oton Župančič objavil epi- gram, v katerem je naperil ost proti ne- kemu pesniku, kije skušal »pomoderni- ti« heksameter s tem, daje starodavni verz »zajezil v brani rim«. Ta reformator heksa- metra je očitno Anton Aškerc~ kije nekaj mesecev prej izdal pesniško zbirko Akro- polis in piramide. V tej zbirki najdemo med drugim tudi pesem V starem Korintu, na- pisano v kratkih rimanih verzih. Če v njej po dva in dva zaporedna verza strnemo, dobimo heksametre, kar je opazil in poh- valil že klasični filolog in Aškerčev prija- telj Josip Wester v oceni zbirke Akropolis in piramide; oceno je objavil v Slovenskem narodu. Oton Župančič velja ne samo za enega najbolj virtuoznih slovenskih liri- kov, ampak tudi za mojstra epigrama. Večino svojih epigramov je zložil v obliki elegičnega distiha, ki velja že od antike dalje za najbolj prikladno metrično obliko te duhovito poantirane poetične zvrsti. Sliši se skoraj pa- radoksalno: Župančič, kije v liriki drzno in neutrudno iskal vedno nova metrična in ritmična izrazna sredstva, se je v epigramih dosledno oklepal tradicionalne oblike elegičnega distiha, kakršno je pri nas udomačil že Prešeren v svojih zabavljivih napisih. Ozadje večine Župančičevih epigramov je zadovoljivo osvetlil in raz- vozlal dr. Joža Mahnič, nedvomno najboljši poznavalec pesnikovega opu- Keria II -1 • 2000, 11-16 12 Keria II - 1 • 2000 sa, ki je kritični izdaji pesnikovih Zbranih del pred kratkim dodal tudi monograftjo o pesniku. 1 Eno redkih bodic, katere osti se uredniku pesnikovih Zbranih del ni posrečilo povsem razvozlati, predstavlja epigram z naslovom Reformator he- ksametra, ki gaje Oton Župančič objavil leta 1909 v reviji Naši zapiski. Poskušajmo osvetliti ozadje tega epigrama, ki se glasi: 2 Čul sem, slovenski poet heksameter je pomodernil, prosti helenski tok v rim je zajezil brani. Proč helotsko rok6 od ritmov svobode, Herostrat! Stari meh dobro drži, novih le vlij mu idej. Urednik pesnikovih Zbranih del je v opombi zapisal, da ost epigrama meri na nekega »formalističnega verzifikatorja, ki je skušal Homerjev verz utesniti z rimami«, da pa se imena tega verzifikatorja »ni dalo ugotoviti«. 3 Morda pa bi se ime tega verzifikatorja vendarle dalo ugotoviti. V opombah k četrti knjigi Župančičevih Zbranih del beremo, da je v letih 1909/ 10 pesnik v neodvisni reviji Naši zapiski, ki jo je urejal Anton Dermota, objavil 45 epigramov. V njih sije (poleg svojega kritika, teologa dr. Leopolda Lenarda) največkrat privoščil pesnika Antona Aškerca, s ka- terim sta si v tistih letih večkrat prišla hudo navzkriž.4 Podobno razlago beremo tudi v prej omenjeni Mahničevi monograftji: »Največ epigramov „. je pesnik namenil Aškercu. Označuje ga za vztrajnega glasnika in gore- čega pridigarja svobodne misli, točneje kompromitiranega liberalizma, nor- čuje se iz njegovih popotovanj po daljnem svetu, predvsem po pisanem Orientu, iz njegovega ponašanja z ustvarjalno plodnostjo in količino objav pa iz njegove zaverovanosti vase in samovoljnosti, za oboje navaja konkret- ne primere iz njegove poezije.«'' V serijo bodic, naperjenih na Antona Aškerca, sodi verjetno tudi epi- gram o reformatorju heksametra. Aškerc je namreč samo nekaj mesecev pred objavo omenjenega epi- grama, proti koncu novembra 1908, izdal pesniško zbirko Akropolis in pira- mide.fi V zbirko je vpletel tudi pesem V starem Korintu, ki se začne takole: 1 Joža Mahnič, Oton Župančič- Ustvarjanje, razvoj, recepcija (Ljubljana 1998). 2 Naši zapiski 1909, str. 130. Epigram je ponatisnjen tudi v pesnikovi antologiji Naša beseda (ur. Fran Albreht, 1929), str. 180, Dela II (ur.Josip Vidmar, 1936), str. 205, in v miniatur ki Izbrane pesrni (ur. Janko Glazer, 1950), str. 200. ~ Oton Župančič, Zbrano delo IV (ur.]. Mahnič, Ljubljana 1967), str. 340. 4 Oton Župančič, Zbrano delo Iv, str. 321-323. " ]. Mahnič, Oton Župančič, str. 55. " Zbirka Akropolis in jJirarnideje sicer izšla z letnico 1909, toda v resnici je prišla na knjižni trg že konec novembra 1908. Prim. Vlado Novak, opombe k Antonu Aškercu, Zbrano delo IV (Ljubljana 1989), 429. Kajetan Gantar, Župančičev epigrarn o »reformatorju hehsarnetra« Vroč in soparen je dan. Sedim pod platano košato. Sanjam minulosti san pa pijem »krasi retsinato«. Grenko je vince, možje, Heleni, to smolnato vaše! Muzate se mi, hehe, ker rado ne gre mi iz čaše. To je Korint?! Res je to? Sloviti Korint? Je mogoče? Kamor ozre se oko - uboge, zakrpane koče! 13 O Aškerčevi zbirki Akropolis in piramide je še pred njenim uradnim izi- dom izšla obsežna in nadvse pohvalna ocena v Slovenskem narodu.7 Avtor ocene, skrit pod šifro -y- ,je bil pesnikov prijatelj, znani planinec in klasič­ ni filolog Josip Wester. V oceni beremo med drugim, daje pesem V starem Korintu zanimiva »ne samo radi fino slikane ubranosti, pač pa še bolj radi nenavadne ritmiške oblike: v moderno kitico prikrojen daktilski heksame- ter.«8 Če namreč po dva in dva zaporedna verza strnemo in zapišemo v eni vrstici, dobimo brezhibne rimane heksametre z moško cezuro sredi tretje stopice ( t.i. pentemimereza): Vroč in soparen je dan. Sedim pod platano košato. Sanjam minulosti san pa pijem »krasi retsinato«. Grenko je vince, možje Heleni, to smolnato vaše! Muzate se mi, hehe, ker rado ne gre mi iz čaše. To je Korint?! Res je to? Sloviti Korint? Je mogoče? Kamor ozre se oko - uboge, zakrpane koče! Verjetno je Župančič v Slovenskem narodu bral Westrovo oceno in poh- valno sodbo o Aškerčevi zbirki in rimanih heksametrih. Ker se letnica Žu- pančičevega epigrama presenetljivo ujema z izidom omenjene zbirke in Westrove ocene, ne more biti dvoma, daje tudi epigram o »reformatorju heksametra« - tako kot številni drugi epigrami te serije - naperjen ravno na Aškerca. Paradoksalnost in ost puščice tiči najbrž tudi v tem, da pesnik v Aškercu, ki se je rad razglašal za velikega svobodomisleca, za glasnika 7 Slovenski narod 31-12-08. 8 Prim. op. VI. Novak, v Anton Aškerc, Zbrano delo Iv, 433. 14 Ke:ria II - 1 • 2000 svobode in prostosti,!1 razkriva okornega verzifikatorja, nekakšnega Hero- strata, ki skuša z rimami (antična poezija rim ni poznala!) zajeziti »helen- ski prosti tok« in »ritme svobode«. * * * Ob koncu še pripomba, da rimani heksametri sploh niso nenavaden pojav. Njihove korenine segajo v srednji vek, ko so bili priljubljeni heksa- metri z notranjimi rimami (»leoninski heksametri«), pa tudi zaporedja rimanih heksametrov. Takšne pojave srečujemo tudi v latinski verzifikaciji na slovenskih tleh (npr. v »Hvalnici samostanske celice« / Laus cellae kar- tuzijanskega meniha Syferida iz Jurkloštra) .10 Zanimivo je, da se samo nekaj let pred nastankom Aškerčeve zbirke Akropolis in piramide in Župančičevega epigrama Reformator heksametra poja- vijo rimani heksametri tudi v sosednjih slovanskih slovstvih. Takšne heksa- metre piše med drugimi srbski pesnik Vojislav Iliču (1862-1894), npr. v pesmi julija, kje se rima ponavlja ob vsakem drugem verzu: »Rimljani ljudi čujte! Lepota božanski dar je, što smrtnog čoveka krepi, ko pehar ciparskog vina - pa zar smo dotle došli, da milost bogova silnih osudom kaznima svojom? Strašna je osveta njina. «11 Rimane heksametre zasledimo v začetku dvajsetega stoletja (torej pri- bližno v istem obodbju kot sta nastali Aškerčeva zbirka Akropolis in piramide in Župančičev epigram) tudi pri nekaterih hrvaških pesnikih, npr. pri Sil- viju Strahimiru Kranjčeviču (1865-1908). Tako se glasi npr. začetek Kranj- čeviceve pesmi Dva barjaka: On je visio gore o tvrdom drvetu krsta, visio vjekove duge nad svojim q·ubljenim gradom, nijem je gledao u svijet, kruna trnova čvrsta cvjetala jednim cvijetom, novam žaokom mladom. " V zbirki Akropolis in piramide so ta gesla večkrat še posebej poudarjena. Prim. pesem Velika noč na Ahropoli (»lepota helenska vstaja, o teta iz sužnih okov«, »vstal duh zma- goviti antični svobodni«). 10 Prim. K. Gantar, Der Kartauser Dichter Syferidus Suewus ausJurklošter (XIIl.Jahr- hundert): Prophanes und Religioses in seiner Dichtung (Analecta Cartusiana 116, Salzburg 1989, 34-75). 11 Zanimivo, da motivika te Iličeve pesmi spominja na motiviko Aškerčeve pesmi Fryne pred sodniki v zbirki Akropolis in piramide. Je Aškerc morda poznal poezijo Vojislava Iliea? Kajetan Gantar, Žnpančičev epigrarn o »reformatorjn heksarnetra« 15 V podobni metrični obliki rimanih heksametrov je zloženih tudi več pesmi v zbirki Anteja Tresica Pavičiea Valovi misli i čuvstava (1903) in v zbirki Nove pjesme (1913) Vladimira Nazora. 12 Vendar je Aškerc v primerjavi z omenjenimi srbskimi in hrvaškimi pes- niki veliko bolj spreten, saj dvojice heksametrov neopazno razvezuje v štiri- vrstične kitice, tako da odmev antičnega metričnega obrazca na njihovem ozadju zasluti samo vešče uho poklicnega klasičnega filologa. 12 O podrobnostih prim. A. Petravic, Klasična metrika u hrvatskoj i srpskoj književno- sti (Beograd 1939). 16 Keria II - 1 • 2000 Kajetan GANTAR: DAS EPIGRAMM UBERDEN »REFORMATOR HEXAMETERS« Zusammenfassung Im 1909 hat Oton Župančič, wohl der bedeutendste slowenische Dichter jener Zeit, ein Epigramm auf einen gewissen »Reformator Hexameters« veroffentlicht, auf einen Literaten, der es versucht hat, die althergebrach- te metrische Formel Hexameters zu »modernisieren«, so da13 er sie mit Reimen ausgestattet hat. In einer fliichtigen Ubersetzung lautet das Epi- gramm etwa folgenderweise: Unser Poet unlangst den Hexameter modernisiert hat: Rhythmen frei jlie}Jenden Strom hat er mit Reimen verstaut. Weg mit helotischer Hand, Herostrat der Rhythmen der Freiheit! Gut der alte ist Schlauch, neuen Geist hauch nur hinein! Bisher ist es nicht gelungen, den angegriffenen »Herostratos« zu iden- tifizieren; auch in der groBen kommentierten Ausgabe der Gesammelten Schriften von Oton Župančič (Band IV, 1967) bleibt das Problem ungelost. Man kannjedoch mit guten Griinden vermuten, daB das Epigramm den beriihmten slowenischen Dichter der Balladen und Romanzen, An- ton Aškerc, getroffen hat. Aškerc hat namlich ein halbes Jahr bevor die Gedichtsammlung Akropolis undPyramiden (1908) herausgegeben. In die- ser Sammlung gibt es auch ein Gedicht Im alten Korynth in gereimten vier- zeiligen Strophen. Des Dichters guter Freund, klassischer Philologe Jo- seph Wester, hat liber die Sammlung Akropolis undPyramiden in der Tages- zeitung Slovenski narodeine giinstige Besprechungveroffentlicht, in der er das erwahnte Gedicht besonders gewiirdigt hat, und zwar aus rein forma- ler Sicht: wenn man namlich im Gedicht zwei nacheinanderfolgende Ver- se aufmerksam liest, so merkt man, da13 daraus fehlerlose gereimte Hexa- meters entstehen. Interessanterweise hat es - ungefahr zu gleicher Zeit - auch in der benachbarten kroatischen und serbischer Literatur Dichter gegeben, die einzelne Gedichte in gereimten Hexametern verfa13t haben (Vojislav Ilic, Silvije Strahimir Kranjčevic, Ante Tresic Pavičic, Vladimir Nazor). Naslov: akad. prof dr. Kajetan Gantar Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana Matjaž BABIČ PISARSKE ZGODE IN NEZGODE Lapsus calami na mikenskih tablicah Abstract It is not easy to be a scribe Mycenaean scribes had much opportu- nity to experience the good and bad si- des of clay. It was easy to correct one's own errors, provided one noticed them before the clay dried. Yet if one has ot- her duties to perform - and the scribes had ali too many of them -, errors can occur. In this article, the most common types of scribal errors are examined and possible regularities in their occurence are suggested. Izvleček Pisarske zgode in nezgode. Lapsus calami na mikenskih tablicah Mikenski pisarji so pri delu spoznali tako dobre kot slabe strani gline. Ni bilo tež- ko popraviti napake, če jo je pisar pravo- časno opazil. A če je imel poleg pisanja na tablice še druge naloge, so se pripisa- nju rade pojavljale napake. Članek razi- skuje najpogostejše vrste napak in pred- laga pravila, na podlagi katerih bi lahko razložili njihovo pogostnost. Za začetek nekaj osnovnih podatkov o tablicah, odkritih v ruševinah mi- kenskih palač. Najpomembnejša najdišča so Knosos na Kreti ter Pilos, Mi- kene, Tebe in Tirins v celinski Grčiji. V mikenski dobi je bilo palač, kjer so pisali na tablice, gotovo več, zato lahko upamo, da se bo našlo še kaj. Najd- be v celinski Grčiji izvirajo iz časa na prelomu med 13. in 12. stoletjem, medtem ko naj bi bile kretske tablice kakšni dve stoletji starejše. 'Naj bi bile' pravimo zato, ker mikenologi že od začetka šestdesetih let razpravlja- jo, ali je imel Evans prav, ko je postavil najdbe v K.nosu v leto okrog 1400. Dokončnega odgovora še ni. Koliko tablic so izkopali? Navedene so samo približne številke, ker ne- kaj tablic ni objavljenih 1• Poleg tega je prišlo na dan tudi precej koščkov tablic, vendar zanje ne vemo natančno, koliko tablic bi iz njih lahko nare- dili. Čeprav so mikenologi doslej veliko odlomkov že združili v tablice, jih je veliko še ostalo. - V K.nosu je bilo odkritih okrog 8000 tablic, kosov in koščkov. Domneva- jo, daje bilo v palači med 3000 in 4000 tablic. 1 Podatki so povzeti po S. Hiller - O. Panagl, Die fruhgriechischen Texte aus myke- nischer Zeit, Darmstadt 19862 • Keria II - I • 2000, 17-30 18 Keria II - 1 • 2000 - Pilos namje ohranil v celoti ali v ostankih 1200 do 1300 tablic. - Sledijo Mikene z okrog 70 odkritimi tablicami. - Iz Teb jih je bilo doslej objavljenih natanko 46 tablic in odlomkov, ven- dar so arheologi menili, dajihje moralo biti več. In res so nas izkopava- nja obogatila z okrog 200 novimi tablicami2• - Zelo malo namje ohranil Tirins, saj so doslej našli samo 25 odlomkov. Dandanes lahko velja za splošno sprejeto ugotovitev, da so mikenske tablice popisane v zlogovni pisavi, imenovani linear B, in da je zapisani jezik grščina. Tu in tam se sicer še najde kdo, ki trdi, da je mikenologija zarota Ventrisovih privržencev, a takšnih glasov je čedalje manj3. Po dolgotrajnem, napornem delu je vodilnima strokovnjakoma za mi- kensko pisavo, Američanu Emmettu Bennettu in Belgijcujeanu-Pierru Oli- vierju, uspelo približno določiti število ljudi, ki so pisali tablice. Na podlagi majhnih, le vajenemu očesu vidnih razlik v pisavi sta ugotovila, da je v Knosu tablice pisalo najmanj 65 in v Pilu najmanj 45 različnih oseb. Če vemo, da vsebujejo vse mikenske tablice skupaj besedila za nekaj deset strani, se nam zdi čudno, da bi bilo v palači v Pilu zaposlenih skoraj 50 poklicnih pisarjev. Domnevamo torej, da so v linearju B pisali na tablice posebej izšolani uradniki; kadar niso pisali, so opravljali druge naloge; ko- liko je bilo takšnih nalog, ne vemo, zato je težko ugotoviti, ali je bilo pisa- nje tablic za uradnike glavno ali dodatno opravilo. Kljub temu se še danes uporablja ustaljeni izraz 'pisar', le da si ob njem ne predstavljamo egiptov- skega poklicnega in šolanega pisarja. Sobe mikenskih palač so uporabljali tudi za začasno shranjevanje tab- lic: linear B so znali brati bržkone samo uradniki, ki so si z njim pomagali, zato se tablic ni splačalo hraniti drugod: nihče razen uradnikov jih ne bi znal brati in tudi ko bi jih znal, jih ne bi razumel. Saj je še danes tako: če hočemo razumeti slovenski knjigovodski zapisek, nam znanje slovenščine bolj malo pomaga. Poleg tega bi morali, če bi bile tablice shranjene pose- bej, narediti veliko korakov brez potrebe, da bi preverili eno ali dve številki. Linear B je, kot rečeno, zlogovna pisava. Ima 93 znakov, glasovno vred- nost poznamo za 75 izmed njih. Ostalih 16 se uporablja tako redko, daje razlaga za njihovo glasovno vrednost pogosto odvisna od razlage ene same besede. Poleg znakov z glasovno vrednostjo ima linear B tudi okrog 150 posebnih znamenj, med njimi ideograme, znamenja za števila in mere, 2 Najdbe so bile prvič predstavljene na mikenološkem zborovanju 1995 v Salzburgu. " Trditve nasprotnikov najobširneje predstavlja W. Ehschmitt, Die Kontroverse um Linear B. Mi.inchen 1969. Celo v zadnjem desetletju se tu in tam pojavi avtor, ki nasprotuje splošno sprejeti razlagi, npr. R. Vieni, La lingua dei Micenei, Roma (?) 1990. Matjaž Babič, Pisarske zgode in nezgode. Lapus calami na mikenskih tablicah 19 ligature, sestavljene bodisi iz znamenj z glasovno _vrednostjo ali iz glasov- nih znamenj in ideogramov. Zapiski za kratkotrajno uporabo so se pisali na glinaste tablice, zapiski trajne vrednosti verjetno na kože, les ali papirus. Požari, ki so uničili veči­ no mikenskih palač, so za vedno uničili tudi vse, kar je bilo zapisanega na gorljivi snovi. Prestale so jih samo glinaste tablice, torej samo začasne be- ležke. Kako potem vemo, da so obstajali poleg glinastih tablic tudi drugačni zapiski? V knjigovodskih opombah, kot jih vsebujejo tablice, se večkrat po- javi beseda o-pe-ro. Izenačimo jo lahko s klasičnogrškim izrazom ocjlc:A.oc;, le da v mikenski grščini ne pomeni 'korist' kot klasični ocjlc:A.oc;, ampak 'dolg'. Nekajkratje izraz še natančneje določen, piše namreč pe-ru-si-nu-wo o-pe-ro. n:E.pucrt tudi pozneje pomeni 'lani', zvezo perusinljon ophelos lahko torej prevedemo kot 'lanski dolg'. Na neki tablici najdemo celo opombo »toliko prispevajo kovači vsako drugo leto«. Poleg sprotnih zabeležk so morali obstajati tudi daljši popisi obveznosti iz preteklega leta, morda celo nekakšen letni načrt. Nobena izmed ohranjenih tablic ne vsebuje ničesar takega, zato lahko domnevamo, da so bile. tovrstne listine napisane na dru- gačni snovi. Besedila v linearju B so se nam torej ohranila na glinastih tablicah dveh različnih velikosti. - Prvi »format« so t.i. 'tablice v obliki palmovega lista', dolge okrog 15 cm in široke 5 do 6 cm. Ea 305 se je ohranila v dveh kosih, medtem ko na Ea 304 manjka desna stran. - Druge so t.i. 'tablice v obliki strani', oblikovane kot pokončen pravokot- nik. Takšna je zgornja, večja tablica na naslovni strani izročka. Ker se da spraviti na eno veliko tablico precej več besedila kot na malo, sta se vrsti uporabljali različno: male tablice vsebujejo posamezne zabelež- ke, velike vsebujejo zbirne sezname, napisane po podatkih, zbranih z več malih tablic. Tablic niso žgali, obstajale so samo tako dolgo, dokler so bili potrebni podatki, ki so jih vsebovale. Ko tablice niso potrebovali več, so jo zmočili, pregnetli in naredili novo: 'recycling' so torej poznali že pred 3000 leti. Vendar ima glina tudi slabo stran: razmeroma hitro se suši, tako da pri pisanju ni veliko časa za razmišljanje, preverjanje podatkov in popravlja- nje pravopisnih ter slovničnih napak. Iz tablic, ki so bile shranjene do kon- ca obračunskega leta, je najbrž nastal nekakšen daljši zapis vseh nujno po- trebnih podatkov, zlasti neporavnanih terjatev iz preteklega leta, dobropi- sov za prihodnje leto in natančen popis skladiščnega stanja z morebitnimi prihranki. Takšnih seznamov gotovo niso pisali na glinaste tablice; porabi- 20 Keria II - 1 • 2000 li bi namreč ogromno prostora in tudi nerodno bijih bilo uporabljati in hraniti. Zapiski v linearju B vsebujejo podatke, potrebne za upravljanje mi- kenske palače: - sezname oseb; - potrdila ali zahtevke za določene usluge; - podatke o razdeljevanju živil ali surovin določenim; - podatke o živilih in drugih predmetih, namenjenih za žrtvovanje; - sezname živine in drobnice; - podatke o velikosti čred; - poročila o razdelitvi zemljišča; - popise predmetov, uskladiščenih v palači ali drugod. Ob pisanju tablic je bilo treba upoštevati več stvari: - Velike tablice so morale biti karseda pregledne tako za pisca kot za bral- ca. Meja med uvodom in seznamomje morala biti zelo jasna. - Male tablice je bilo treba sestaviti hitro, dokler je imel uradnik podatke še v glavi, zlasti takrat, ko se je popisovala dejavnost, ki ni bila vnaprej določena z letnim načrtom. - Preden je začel pisati veliko tablico, se je pisar zavedal, da mora imeti vse potrebne podatke na malih tablicah pripravljene vnaprej: glina se hi- tro suši, časa ni bilo več kot kakšne pol ure; potem ko bo enkrat začel, ne bo mogel več odložiti pisala in brskati po omarah. Pisar je moral torej paziti na sto stvari, važnejših od tega, ali bodo vse besede zapisane čisto pravilno brez napak. Marsikdaj je napako ali pomo- to kar pustil in si mislil: »Da le hujšega ni.« Preden se lotimo pomot, kot smo obljubili v naslovu, moramo pove- dati nekaj besed o jeziku mikenskih tablic. Grščina na tablicah je starinska: drugačna tudi ne more biti, saj je 400 let starejša od Homerjevih epov. In vendar ni pragrščina, vsebuje že nekaj izrazito narečnih potez4 • Zelo poe- nostavljeno bi lahko rekli, da so mikenske tablice napisane v starinski arka- do-kiprščini. Bolj presentljivo je nekaj drugega: jezikovno gledano so tab- lice iz Pila, Teb, Miken in K.nosa skoraj popolnoma enotne, čeprav so knoške tablice morda tudi 200 let starejše od celinskih. Nekaj razlik sicer je, zlasti v besedišču, a so zanemarljive, če se spomnimo, kolikšna je na primer raz- lika med Gortinskim zakonikom in atenskimi napisi 5. stoletja. 4 Če si pomagamo z našo slovstveno zgodovino: mikenske tablice niso Brižinski spo- meniki, ampak kvečjemu Stiški rokopis. Matjaž Babič, Pisarske zgode in nezgode. Lapus calami na mikenskih tablicah Primeri za krajevne razlike: - Besedišče: (posoda) 'brez držajev' 'speta z bronom' 'opremljena' (?) 21 Toda poleg takšnih zanemarljivih razlik v besedišču se najdejo tudi drugačni odkloni od ustaljene rabe, zlasti v Pilu. Če se ponavljajo, niso navadne pomote in morajo odražati razlike v govoru različnih pisarjev. Z rtjimi se je zelo podrobno ukvarjal švicarski jezikoslovec Ernst Risch in izi- de predstavil v referatu z naslovom Narečne razlike v mikenščin{'. Opazil je, da uporabljajo nekateri pisarji ponekod - ne vedno - dru- gačne oblike od ustaljenih. Nekatere lahko imamo za posebnosti ene same osebe, - nekaj jih imamo na strani št. 27 v preglednici - medtem ko se druge pojavijo večkrat. Ustaljene, navadne oblike je Risch imenoval 'mycenien normal' in posebne, izjemne oblike 'mycenien special'. Najbo- lje izpričane razlike imamo na preglednici na strani št. 22 zgoraj: - Iz zlogotvornih r, Z, m, n se v mikenščini praviloma razvije glas ajevske barve: 'seme' je spermo, 'miza' je torpeza, 'mazilo' ali 'dišava' je aleiphor, takšne oblike spadajo v 'mycenien normal'; toda najdemo tudi oblike sperma in aleiphar, takšne štejemo za 'mycenien special'. - V nekaterih besedah, zlasti tujkah, kjer ima 'mycenien normal' vedno-i-, drugi pisarji nihajo med -e-- in -i-: ime boginje Artemide ima v 'mycenien normal' dajalniško obliko A-ti-mi-te, torej Artimitei, medtem ko se lahko v 'mycenien special' piše tudi (tokrat v rodilniku) A-te-mi-to, beremo Arte- mitos; podobno je iz pogostega krajevnega imena Ti-mi-to a-ke (verjetno dajalniška oblika imena 8Eµtnaton ke-ke-menas ktoinas g 1og1otao) Pisarju se je namesto popolnega e-ke o-na-to zapisalo krajše e-ke-na-to. Roka je, kot kaže, pozabila, da mora napisati dve besedi, vmes je izpadel začetni o-. V naslednjem primeru (str. 3 zgoraj) je pomota v besedi o-na-to, manj- ka srednji znak. Napake se pojavljajo torej pri najpogostejših besedah, pri izrazih, ki se ponavljajo na vsaki tablici, tako da bi jih manj skrben pisar celo izpustil. Primeri pod točko 3 na strani 3 kažejo podobne napake, le da tokrat na zbirni tablici. Za daljše besedilo na tablici En 74 (v celoti obsega 24 vrstic) obstaja tudi druga različica, narejeno je bilo namreč na podlagi 24 Keria II - 1 • 2000 pripravljalnih seznamov na tablicah skupine Eo. Na str. 27 imamo prvih 7 vrstic ter vrstice .20-22. Prva vrstica je za zbirno tablico značilen uvod: En 7 4.1 ru-83-o ko-to-na ki-ti-me to-so-de pe-mo GRA 1 T 5 Vrstica vsebuje nominalni stavek: prva beseda je rodilniška oblika oseb- nega imena, vendar je ne moremo prebrati, ker vsebuje še nepojasnjeni znak št. 83. Sledi zveza ko-to-na ki-ti-me. Popolna oblika bi morala biti ko-to- na ki-ti-me-na, a pisar je v udomačenem izrazu spet pozabil zadnji znak. Torej: »zemljišče vrste ki-ti-me-na, v lasti osebe po imenu Ru-83 (?), toliko semena«!i. V drugi vrstici sledi pojasnilo: o-da-a 2 o-na-te-re ru-83-o ko-to-na e-ko-si Skupina znakov o-da-a 2 zaznamuje členico, ki ji glede na sobesedilo lahko pripišemo pomen, podoben latinskemu item 'in tako'. o-na-te je onater, tisti, ki ima onaton. Prevod: 'In tako imajo najemniki omenjeno zemljišče.' Sledi seznam najemnikov, imenu sledi podatek o poklicu in vedno zveza ekhei tosonde spermo. Prvi najemnik na seznamu z nejasnim imenom Pe-ki-ta je ka-na-pe-u, torej KVCXraloiphos ekhei oto paro KullOi lfi,_uagesiOi) Primeri s tablic En in Eo: En 7 4 .1 ru-83-o ko-to-na ki-ti-me to-so-de pe-mo GRA 1 T 5 .2 o-da-a 2 o-na-te-re ru-83-o ko-to-na e-ko-si . 3 pe-ki-ta ka-na.pe-u wa-na-ka-te-ro [o-] na-to e-ke to-so-de pe-mo GRA T 1 . 4 mi-ra te-01·0 do-e-ra e-ke to-so-de pe-mo GRA T 1 .5 te-se-u te-o-jo do-e-ro o-na-to e-ke to-so-de pe-mo GRA T 4 .6 ma-re-ku-na te-o-jo do-e-ro o-na[-to e-ke to-so-de pe-] mo GRA T 1 . 7 e-ko-to te-o-jo do-e-ro o-na-to e-ke to-so-de pe-mo GRA V 3 / ... / .20 pi-ke-re-wo ko-to-na ki-ti-me-na to-so-de pe-mo GRA 2 T 6 .21 o-da-a 2 o-na-te-re e-ke-si pi-ke-re-wo ko-to-na .22 a 3 -wa1·a te-o-jo do-e-ra o-na-to e-ke to-so-de pe-mo GRA T 1 / ... / Eo 276 . 3 mi-ra te-o jo do-e-ra e-ke-qe o-na-to [ [pa-ro J] pa-ro ru-83-e GRA T 1 .5 ma-re-ku-na te-o-jo do-e-ra e-ke-qe o-na-to pa-ro ru-83-e GRA T 1 Seznam kovačev na tablicahJn 725 in 658: 725 te-pe pa-qo-ta e-ka-no au-ta-mo we-we-si-jo pe-re-qo-no ti-ri[ ]ko-no 658 ma-ka-uo pi-ro-ne-ta pa-qo-ta au-ta-mo po-ro-u-jo o-na-se-u po-ro-[-ko re-u-ka-ta 28 KeriaII-1 • 2000 ma-ka-ta ua-ka-ta o-na-se-u o-tu-1:;to-{te wz10-ro10 wowi-ja-ta ua-tu-ta pe-re-ta o-tu-wo-we po-ru-e-ro po-ro-ko o-pe-ra-no po-ro-u-jo a-tu-ko pe-re-ta [[ko-ma-do-ro]] o-wo-ta o-pe-ra-no o-ru-ue-ro a-tu-ko re-u-ka-ta Seznam dajatev (Pil os): Es 648 .1 a-ne-o do-so-mo po-se-da-o-ne GRA T 5 Es 649 .1 a-re-ku-tu-ru-no-ne po-se-da-o-no do-so-mo GRA 2 T 3 Kaj nam tovrstne napake povedo: l.) Malo napak pri številkah. 2.) Pomote zlasti v besedah, ki se pogosto pojavljajo. 3.) Pomote pri pisanju imen kažejo, da so obstajali posebni imenski sez- nami. 4.) Pisarji so imeli v spominu tudi vidno podobo besede. 5.) Napake se velikokrat pojavljajo v skupinah, včasih je besedilo zaradi nepričakovanega začetka spremenjeno. Matjaž Babič, Pisarske zgode in nezgode. Lapus calami na mikenskih tablicah 29 Matjaž BABIČ: ES IST NICHT LEICHT, EIN SCHREIBER ZU SEIN Zusammenfassung Die Linear-B-Texte sind uns auf Tontafelchen von zwei verschiedenen GroBen erhalten geblieben. Das erste »Format« stellen die sogenannten 'Palmblatt-Tafeln' dar, etwa 15 cm lang und ca. 5-6 cm breit. Die 'Seitenta- feln' haben das zweite »Format«: ein hohes Rechteck. Die kleineren Tafeln wurden normalerweise fiir Einzelnotizen ver- wendet, die Seitentafeln waren eher fiir Sammelverzeichnisse geeignet, die anhand mehrerer Einzelnotizen entstanden. Ton als Material war fiir solche Notizen besonders geeignet, weil er leicht zu besorgen und zu formen war. Ein zusatzlicher Vorteil des Tons als Schreibmaterial war, dass der Ton, nachdem die Tafelchen entbehr- lich geworden waren, zur Herstellung neuer Tafelchen verwendet werden konnte. Andererseits hat Ton einen wesentlichen Nachteil: er trocknet rela- tiv schnell und laBt dem Schreibenden wenig Zeit zum Uberlegen oder das Geschriebene zu korrigieren. Aufgrund wichtiger Angaben entstand spate- stens am Ende des Verwaltungsjahres eine »Bilanz«, deren oberste Aufgabe es gewesen sein diirfte, die Angaben liber die Schulden und gegebenenfalls iibriggebliebenen oder ersparten Reserven ins nachsteJahr zu iibertragen. Da ein mykenischer Schreiber auch andere Pflichten hatte - er war also im Unterschied zu seinen agyptischen Standesgenossen nicht nur ausschlieBlich Schreiber von Beruf-, geschah es hin und wieder, das ihm Fehler unterliefen. Dies war zweifellos haufiger der Fall, als man heutzuta- ge nach dem Zustand der mykenischen Texte urteilen wiirde, denn ein heutiger Leser entdeckt nur diejenigen Schreibfehler, die der Schreiber entweder selber nicht (oder zu spat) entdeckte oder diejenigen, die er nicht fiir Wert hielt zu korrigieren. Die Fehler, die heute auf den Linear-B-Tafeln zu finden sind, konnte man in drei Gruppen ordnen: lapsus calami, grammatische Fehler und tex- tuelle Fehler. Es zeigen sich dabei folgende RegelmaBigkeiten: l.) Die wenigsten Schreibfehler sind bei den Zahlangaben zu finden. 2.) Je ofter ein Wort in einem Text vorkommt, desto wahrscheinlicher ist es, dass es wenigstens einmal falsch geschrieben wird. 3.) Ein Ungliick kommt selten allein: wo im Text ein Fehler vorkommt, wird es wahrscheinlich noch mehrere geben. Naslov: dr. Matjaž Babič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana v v v Marko MARINCIC APOLONIJ RODOSKI V KATULOVI 64. PESMI* Abstract Izvleček Catullus' Peleus and Thetis (c. 64) is inter- preted in its relation to Apollonius Rho- dius and to the tradition of Hellenistic epyllia. In representing his Ariadne as a second Medea, Catullus extended Apol- lo ni us' exemplum of Ariadne (Arg. 3,997ff.; 1074ff.; 1096ff.; 4,423ff.) so as to form a digressive parallel story accor- ding to the pattern of the epyllia (Mosc- hus' Europa); he replaced Apollonius' iro- nic ambiguity by a polar opposition bet- ween two contrasting images correspon- ding to a typical pattern ofhis lyric poems ( quondarn- nune). However, the tragic cir- cumstances of Thetis' wedding and the happy outcome of Ariadne's story are sup- presed in a way that produces an impres- sion of a complementary whole. Interpretacija Katulove pesnitve o Peleju in Tetidi (c. 64) v odnosu do Apolonija Rodoškega in tradicije helenističnega epi- lija. Osnova za upodobitev Ariadne po zgledu Medeje je Apolonijev exernplurn (Arg. 3,997ss.; 1074ss.; 1096ss.; 4,423ss.), ki ga je Katul sledeč kompozicijskemu vzorcu kratke epike (Moshova Evropa) razširil v digresijo s paralelnim mitom; iro- nična dvoumnost Apolonijevega mitološ- kega primera se v skladu z značilno mi- selno strukturo Katulovih liričnih pesmi (quondarn - nune) umakne polarnemu nasprorju med srečnim Pelejem in zapuš- čeno Ariadno, vendar srečna verzija Ariadnine zgodbe in namigi na tragične okoliščine Tetidine svatbe ostajajo prisot- ni v ozadju in ustvarjajo vtis komplemen- tarne celote. Izhodišče Katulovega epilija o svatbi Peleja in Tetide je mit o Argonavtih. Pesnitev se začne v staroepskem, enijanskem tonu, kot bi ne šlo za neote- rični epilij, temveč za uvod v obsežen ep o argonavtski odpravi: Peliaco quon- dam prognatae vertice pinus ... Boginja Atena je ljudem zgradila prvo ladjo, na njej izbrani grški junaki odrinejo v Kolhido po zlato runo. Toda v nas- protju s pričakovanji ne slišimo niti besede o Jazonu in o dogodkih v Kol- hidi. Katul postavi v ospredje pripovedi Peleja, ki le v delu tradicije nasto- pa kot Argonavt, in dogodek, ki nikjer v nam znani tradiciji ni povezan z odpravo: Pelejevo srečanje s Tetido. Nereide sredi morja pred očmi smrt- nikov gole vzplavajo na površje, Pelej se zaljubi v najlepšo izmed njih, in Tetidino božansko sorodstvo privoli v njeno možitev s smrtnikom. Vse to * Pričujoča razprava je nekoliko predelano poglavje moje doktorske disertacije Hele- nistični epilij v Rirnu ( 1999) . Keria II - 1 • 2000, 31-58 32 Keria II - 1 • 2000 se - sodeč po opisu - zgodi z bliskovito naglico. Prav tako bliskovito se z morskega prizorišča preselimo na tesalski dvor, kjer se že odvija svatba, zadnje bližnje srečanje ljudi z bogovi. A tudi tokrat izvemo zelo malo o poteku svatbe; namesto tega smo skupaj s tesalskimi podeželani pripušče­ ni k zakonskemu ležišču, kjer lahko sredi nakopičenega razkošja občudu­ jemo podobo na škrlatnem poročnem pregrinjalu. - To je za pesnika nova priložnost, da se oddalji od začete pripovedi. Na vezenini je upodobljena zgodba o Ariadni, kije Tezeju pomagala v boju zoper Minotavra in skupaj z njim pobegnila s Krete, Tezej pa jo je spotoma »pozabil« na otoku Nakso- su. V središču opisa je patetični Ariadnin monolog. Ariadna nezvestega Tezeja prekolne in prikliče nadenj maščevanje: podobno nesrečo, kot jo je prizadejal njej, naj prizadene tudi sebi in svojim najdražjim. Nato se vrnemo v čas pred Tezejevim odhodom na Kreto. Atenski kralj Ajgej naro- ča sinu Tezeju, naj ob vrnitvi pred atiško obalo kot znamenje srečne vrni- tve razvije belo jadro. Tezej na znamenje pozabi, in oče se ob pogledu na črno jadro v veri, daje sin mrtev, vrže z Akropole. Še enkrat se vrnemo k Ariadni. Opis se sklene s hrupnim bakhantskim sprevodom, s katerim se Dioniz približuje zapuščenemu dekletu. - Ko se Tesalci nagledajo umetni- ne, se morajo umakniti božanskim gostom. Bogovi, Hiron, Penej, Prome- tej,Jupiter injunona z družino pridejo na dvor z razkošnimi darovi. Nato vsi prisluhnejo pesmi Park, prerokbi zakonske sreče, Ahilovega rojstva, nje- gove slave in trojanske vojne. Pesnitev se sklene z moralizirajočim epilo- gom o mračni dobi, kije sledila tem zadnjim srečanjem ljudi z bogovi in ki traja še danes. V prejšnjem in v prvih desetletjih tega stoletja je bilo v zvezi s Katulovo 64. pesmijo v ospredju zanimanja vprašanje izvirnosti. Danes je tako rekoč opuščena domneva, da je pesnitev v celoti adaptacija grške predloge. 1 Po- vsem mogoče je, da je bil Ariadnin motiv že pred Katulom deležen obsež- nejše obravnave; morda sta imela Nonos in Katul pred seboj isto pesnitev.2 A. Barigazzi je domneval, da je bil glavna Katulova predloga Evforionov Dioniz; povezavo z Ajgejevo temo je utemeljeval s tem, da naj bi bil Dioniz del pesnitve MO\(IO'Ttta, ki je obravnavala atiške legende.~ Vendar danes prevladuje mnenje, daje bil Dioniz samostojna pesnitev, kije obravnavala 1 Riese 1866 je brez vsake stvarne opore postavil hipotezo, da gre za prevod Kalima- hove pesnitve. O anonimni helenistični predlogi Reitzenstein, 1900, str. lOls. 2 MaaB 1889; Reitzenstein str. 101, op. 5; Castiglioni 1907; zdaj Syndikus 1990, str. 136 in 152ss. ~ Pri Della Corte, 1965, str. 163s.; podobno Barigazzi, 1963, 448 in 450ss., v Evforio- nu odkriva Katulov in Nonosov skupni vir. Domnevo, daje fr. 17 (omenja se Ajgej) pripadal Dionizu, je Scheidweiler 1908, ad fr. 8, utemeljil prav na povezavi z Ariad- no. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi 33 Dionizov triumfalni pohod na zahod4; ob tem za kak Ariadnin monolog ni bilo prostora (to seveda velja tem bolj v primeru, če je bil Dioniz samo del druge pesnitve). Podobno je Scheidweiler anonimni veri Qxi::av6c;, '"CcQ ncroa nEpippvwc; EVDEDE'"Cat x-a-cbv (fr. 81Scheidweiler=122 Powell = 189 van Groningen) pripisal Evforionu prav na podlagi dejstva, da ga je Katul v verzu 30 dobesedno prevedel. Ciceronov posmeh na račun 'canto- res Euphorionis', avtorje všečnih spondiakov (Tusc. 3,45s.), naj bi bil na- mreč uperjen zoper neoterike in torej vsaj posredno tudi zoper Katula, ki ima veliko spondejskih verzov po novi modi, enega že na začetku svojega epilija: illa rudem cursu prima imbuit Amphitriten (11). Vendar je omenjeni grški verz le na enem od treh mest, kjer je citiran, pripisan Evforionu; van Groningen ad loc. največje možnosti daje Neoptolemu, saj je edino pri njem citirano delo, iz katerega naj bi bil verz vzet. Drugi ohranjeni grški verz, ki gaje Katul očitno prevedel iz neke grške pesntive,je versus spondiacus neznanega avtorja: noA,A,cX, µchriv KEpciECJ- CJlV l::c; titpa -a-uµfivana, kije citiran pri Cie. Ad Att. 8,5,1; pri Katulu: nequiquam vanis iactantem cornua ventis (v. 111). Verjetneje kot izgubljene- mu grškemu izvirniku5 je ta verz pripadal Kalimahovi Hekali (Tezejev boj z maratonskim bikom)li; Katul se je v Ajgejevem govoru skoraj gotovo zgle- doval ob prizoru Hekale, ko Tezej prosi očeta, naj ga pusti nad maraton- skega bika.7 Interpretacija dvodelne pesnitve je v veliki meri odvisna od razumeva- nja njene kompozicije. V prepričanju, daje opis pregrinjala zgolj digresi- ja8, so številni starejši interpreti obšli razlago, kijo je podal že P. Friedlander: pesnik je ustvaril disonanco med dvema podobama, ki jo zgladi šele analo- gija med dvema bogovsko-človeškima paroma - ta pa spominja na opis 4 Cl(1a, 1991, str. 116; van Groningen, 1977, str. 102. " Tako tudi še Lesky, 1937, 301 in K.roli, 1968, ad loc. ,; Tako že Haupt 1886, vol. 2, str. 81, in Wilamowitz-Moellendorff, 1924, II, str. 300, op. 2; za Hekalo se ogreva tudi Pfeiffer, 1949, ad fr. 732; Hollis, 1990, je verz vklju- čil v svojo izdajo (fr. 165, incerti auctoris). 7 Hollis, 1990, str. 32; ad fr. 17; Barigazzi, 1954, str. 316s. Prim. zlasti fr. 8 Hollis in Cat. v.\'9fl 7: reddite in extrema nuper mihi fine senectae. Pri Kalimahu Ajgej sina noče pustiti v nevarnost, zato mora Tezej oditi na lastno pest; toda za razliko od Katulo- vega Kalimahov junak takoj po zmagi nad bikom pošlje sla, ki naj očeta odreši skrbi. 8 Wilamowitz-Moellendorff, 1924, II, str. 300s.: pesnika in njegovih bralcev skladnost mitoloških zgodb sploh ni skrbela. Podobno Ellis, 1889, str. 227s. (čeprav v op. 2 navaja razlago S. Hodgsona, po kateri je bistven kontrast); Friedrich, 1908, str. 314ss. vprašanje povsem zanemari; Lenchantin de Gubernatis, 1928, str. 139s. zve- zo med podobama zanika; prim. zdaj tudi Boucher, 1956, str. 194. 34 Keria II - 1 • 2000 košarice v Moshovi Evropi.!1 Šele G. Ramainje tako postavil domnevo, da moramo bistvo pesnitve iskati v nasprotju med dvema podobama, vendar se je omejil na moralno nasprotje med srečnim zakonom in nesrečo, ki jo prinaša prešuštvo; pesnitev je razlagal kot slavospev zakonski in obsodbo nezakonske ljubezni. 111 G. Perrotta je postavil pomemben mejnik v inter- pretaciji, ko je prvi skušal z analizo Katulovih grških vzorov dokazati izvir- nost pesnitve in ob tem opozoril na kontrast kot povezujoči element. 11 Šele F. Klingner pa je s svojo razpravo odprl pogled v strukturo pesnitve, nakazal njeno enotno zamisel in pokazal na njene izvirne odlike. Klingner je v svoji razpravi, posvečeni prav Friedlandru, zopet opozo- ril na paralelo z Moshovo Evropo. V prvem delu okvirne pripovedi je vodil- na tema ljubezen Peleja in Tetide, ki se čisto na koncu opisa zrcalita v še enem bogovsko-človeškem paru, Dionizu in Ariadni (zrcalno obrnjeno je razmerje človek - bog, spol protagonistov ter razmerje med aktivno in pa- sivno vlogo), toda spričo Ariadnine tragedije se analogija umika na obrob- je opisa. 12 Klingnerjeva interpretacija ima temeljno pomanjkljivost, da 'izhodišč­ no' Pelejevo temo obravnava kot 'svetlo temo'. Ker vsebina pesmi Park take razlage ne dopušča, seje v odgovor na neproblematične 'optimistič­ ne' interpretacije v 60. in 70. letih zvrstilo nekaj izrazito pesimističnih. 10 Nekateri so skušali konec skleniti z začetkom: zločini, kijih omenja epilog, so tudi teme grške tragedije (Tezej in Hipolit,Jokasta, Ifigenija itd.) in se torej nanašajo na herojsko dobo, iz tega pa sledi, da je že uvodna invokaci- ja mišljena ironično: herojska doba je bila enaka kot sedanjost, lepša he- rojska doba je samo iluzija. 14 Morda je pretirano govoriti o bridki ironiji na " Friedlander, 1912, str. 16s. in op. 2. Analogija med dvema bogovsko-človeškima paroma je nakazana tudi s stilističnim sredstvom: uvodnemu prizoru in apostrofi na Peleja (Turn Thetidis Peleus incenms fertur arnore ...... Tene Thetis ten uit pulcherrirna Nereine„.) ustreza podobna apostrofa na Ariadno (te quaerens, Ariadne, tuoque incen- sus arnore, 253). 10 Ramain, 1922, str. 145 in 150s. 11 Perrotta, 1978, str. 225s.; isti, 1931, str. 40ls. 12 Klingner, 1964, str. 207 in passirn. l:i Glavni predstavniki ironične oz. pesimistične interpretacije so Putnam 1961, Kin- sey 1965, Curran 1969, Bramble 1970 in Konstan 1977. 14 Curran, 1969, str. 173 ugotavlja, da ima Katul kompleksen odnos so herojske prete- klosti; mnoga nasprotja se, če jih pogledamo po bliže, izkažejo (z moralnega stališ- ča) »bolj izraz enakosti kot kontrasta«. Ker po njegovem površinsko nasprotje za- kriva globoko podobnost, mitološke podobe razlaga kot metaforo za neprijetno sedanjost. Kinsey, 1965, str. 930 gre še dlje: pesnik z ironijo pripoveduje romantič­ no zgodbo, kije nihče ne šteje za kaj več kot za lahkotno zabavo. Premalo določen je Syndikus, 1990, str. 107, op. 28, z ugotovitvijo, daje zgodba podoba življertja v toliko, ker je bilo v herojski dobi malo dogodkov, ki bi bili povsem brez moralno vprašljivih potez. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi 35 račun iluzije srečne preteklosti; prvo srečanje Peleja in Tetide spremljajo ugodna omina1''; prizor ni mišljen nič manj resno kot njegov osebno-lirični analogon, epifanija 'boginje' (candida diva) v c. 68,70ss. Toda že uvodni prizor dovoljuje pomisel na zametke človeške hybris1G, in v poteku pesnitve Katul pri bralcu zbuja vedno nove dvome, ko tradicionalne motive Peleje- ve svatbe pred njegovimi očmi 'retušira' ali preveč vneto prekriva s svojo lastno idealizirano verzijo. 17 Če bi bila Pelejeva tema Katulovo izhodišče kot pozitivna tema, bi se lahko pridružil verziji, ki poroko razlaga s Herino hvaležnostjo18, ali verzi- ji, ki jo razlaga kot nagrado Peleju, ker ni podlegel zapeljevaaju Akastove žene Hi polite (Pind. Nem. 5,33ss. in Hes. fr. 211) - to je najbrž samostojna verzija, saj pri Pindaru Hera ne igra nobene vloge, prav tako ne Temidina prerokba, čeprav Pindar motiv pozna (Isth. 8). rn V resnici se zdi, da je na Katula ta verzija vplivala; Heziodov fragment v zelo podobnih besedah po- veličuje Peleja, poleg tega na podoben način govori o naklonjenosti bo- gov, zlasti Zevsa; prim. tudi Pindarove verze b 8' EU cppacn~T] KCX.'t:EVEUCJ- EV 't:E o'L bpCYlVEcpT]c; E~ oupa.vou/ Zcuc; čx,t}a,vc'.xxcov j3CX.CJlAEUc; (34s.). Pa tudi če se Katul ne bi odločil za nobeno od teh verzij, bi lahko temne plati tradicije v svojem moderniziranem prikazu20 preprosto obšel, podobno kot sta jih zaradi kontrasta obšla Alkaj (PLF 42) in Evri pid (lph. Aul. 1036ss.) -Alkaj zaradi nasprotja s Heleno, Evri pid pa zaradi nasprotja z Ifigenijino lažno svatbo. Tudi pri Evri pidu sicer zazveni polemika: Zcuc; iiYYUTJCYE KCX.t 8i8cocr' b KUpwc; (702s.), na Katula spominja tudi buko- lična scenerija, toda na srečo zakoncev ne pade nobena senca. Čeprav pesnitev tematizira mit o dobah človeštva in v zvezi s tem pred- stavlja svatbo kot prelomen trenutek, Katul zamolči glavni namen poroke: Tetida je morala za moža vzeti smrtnika, kjer bi bila sicer ogrožena Jupitrova vladavina. 21 Toda pri tem si Katul prav nič ne prizadeva, da bi bilo njegovo 1 " Cairns 1984. rn Curran, 1969, str. 175; Bramble, 1970, str. 35ss.; Konstan, 1977, str. 23ss. 17 Curran, 1969, str. 181. 18 Tetida je zavoljo svoje rednice Here zavrnila Zevsa, in on je obljubil, da se ne bo nikdar omožila z nesmrtnim; Hera jo je hotela omožiti vsaj z najboljšim od vseh smrtnikov: Hom. A 1,503-4; Q 59-61; Cypr. fr. 2 Allen (Homeri Opera V); podob- no Hes. fr. 210. 1 '' Reitzenstein, 1900, str. 82 to šteje za tretjo verzijo; Lesky, 1937, str. 295s., poudarja, da je združljiva z drugima dvema; drugače isti, 1966, str. 406ss. Stoneman 1981 skuša Zevsovo naklonjenost pripisati Pindarovi težnji, da poudari moralni značaj junakov. Ta hipoteza je zgolj poskus, odstraniti argument za samostojno verzijo; Stoneman postavlja neprepričljivo domnevo, da so bile vse tri verzije združene v pesnitvi Kypria, kije bila glavni Apolodorov vir. 20 Zlasti modernizacijo poudarja Wheeler, 1964, str. 126. 21 Pind. Isth. 8,27ss.; Ap. Rh. 4, 790ss.; schol. Hom. N 350; Tzetz. schol. Lycophr. 178; 36 Keria II - 1 • 2000 odstopanje od mračne tradicije nevpadljivo: Jupitrova naivna dobrohot- nost ( Thessaliae columen, Peleu, cui Iuppiter ipse,/ ipse suos divum genitor con- cessit amores, 26s.) nas spomni njegove stiske, in revizija Prometejeve vloge pri svatbi ( extenuata / ! / gerens veteris vestigia poenae, 295) učinkuje v najbolj- šem primeru moteče22 : Prometejeve brazgotine opozarjajo na skrivnost o »sinu, močnejšem od očeta«, ki je po Ajshilovi verziji kaznovanemu do- brotniku človeštva dajala moč nad Zevsom; ko je Zevs izvedel za ajeno vsebino, je Tetido prepustil Peleju. Katalog dreves, s katerimi Penej obda palačo, nas vsaj enkrat eksplicitno spomni na metamorfozno zgodbo, ki se je končala s tragično smrtjo (Faeton) - kot uvod v krvavo pesem Park to najbrž ni golo razkazovanje učenosti, in cipresa je bila znana predvsem kot simbol smrti.w Apolon je najbrž izločen izmed svatov prav zaradi svojih lažnih prerokb o Ahilovi usodi; ob dvoličnost Homerjevega Apolona se je obregnil že Platon Resp. 2,383a-b24, in Evri pid je v Iph. Aul. 1062ss. - mor- da pod vplivom filozofske polemike - Apolona in zbor Muz nadomestil s Hironom in zborom Kentavrov. 2'' Katul pesem Park v smislu mitografske polemike imenuje carmen, perfidiae quod post nulla arguet aetas ( 322) - s tem je bralec že opozorjen na Apolonovo tradicionalno vlogo, in tudi utemelji- tev za odsotnost Latonidov ni posebno nevpadljiva: Pelea nam tecum /se. cum Apolline/ pariter soror aspernata est (301). Optimistično stališče Park in brezskrbnost bogov pri gostiji ne moreta zakriti dejstva, daje vsebina pesmi Park s svatbo, kot je prikazana tu, nez- družljiva. 2n Zato se poskusi pozitivne oz. optimistične interpretacije krva- vih Ahilovih junaštev27 zdijo izsiljeni; v negativni karakterizaciji Ahila se Ov. Met. ll,217ss.; Hyg. Astr. 2,15; Val. Flacc. Arg. 1,133. Verzija, po katerije imel Prometej skrivnost edini v posesti, najbrž izvira od Ajshila; prim. Prom. 767 in Hyg. Fab. 54,2; Astr. 2,15,4 (Mojre slišijo skrivnost!); Apollod. Bibl. 3,13,5. 22 Putnam, 1961, str. 19lss.; Kinsey, 1965, str. 923; Curran, 1969, str. 187; Bramble, 1970, str. 3ls.; Konstan, 1977, str. 26ss. 2 " Bramble, 1970, str. 30s. 24 Platon citira tudi Ajshilov fragment (TrGF 350), v katerem Tetida toži, daje Apo- lon na svatbi prerokoval 'ti:t.c; l:.µi:t.c; i:.urcm8lcxt;/ v6crcov 't' tmi:.ipout; Kat µcx- Kpcxicovcxt; f3iou; pri Homerju .Q 62s. Hera Apolonu očita, ker je pri svatbi igral na formingo, zdaj pa se postavlja na Hektorjevo stran. 2 '' Reitzenstein, 1900, str. 88s. 2'; Tako že Wilamowitz, 1924, II, str. 302, op. 2; o negativni karakterizaciji Ahila ter o Katulovi 'ironiji' oz. 'sarkazmu' Putnam, 1961, str. 193; Kinsey, 1965, str. 930; Cur- ran, 1969, str. 187ss.; Bramble, 1970, str. 25s.; Quinn, 1973, ad 362-70; Jenkyns, 1982, str. l 42s. 27 Na homersko videnje herojstva se sklicuje Giangrande 1972; prim. Syndikus, 1990, str. 185s. Glavni ugovor zoper to je, da izvirni kontekst 'herojskih' podob, kijihje Katul vzel iz Iliade, sploh ni moralno indiferenten (prim. zlasti 348-51 "'I: 122-4; 353-5 "'A 67-9; 357-360 "' 218-220). Za 'optimistično' interpretacijo se v polemiki s Curranom zavzema tudi Dee 1982. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 37 Katulu pridružuje tudi Horacij c. 4,6. Katulov Ahil kot ponos svoje matere trojanskim materam povzroča neizmerno trpljenje28 (vv. 348-51: illius egre- gi,as virtutes claraque facta/ saepe fatebuntur gnatorum in funere matres,/ cum incultum cano solvent a vertice crinem/ putridaque infirmis variabunt pectora pal- mis; prim. nasprotno podobo l 7s.: nudato corpore Nymphas/ nutricum tenus extantes e gurgite cano), in še po smrti zahteva okrutno žrtvovanje Poliksene. Po drugi strani je vsebina pesmi Park v popolnem sozvočju z obče znanim dejstvom, daje bila svatba po tradicionalni verziji predvsem predigra voj- ne. Zoper optimistično interpretacijo govori tudi funkcija, ki jo imajo pri helenističnih pesnikih podobni opisi, kot je Katulov opis pregrinjala. Opi- si umetnin (zlasti aplikativnih) so bili v helenistični književnosti nasploh priljubljeni~\1 , in tudi pojav, da vsebina opisa kaže neposredno zvezo z do- gajanjem, je najbrž izvirna iznajdba helenističnih pesnikov.30 Zlasti pogo- sto pa vsebina opisa s paralelnim mitom ominozno napoveduje prihodnje dogodke; poleg Moshove Evrope bi omenili umetnine v romanu Klejtofont in Levkipa Ahileja Tatija31 in prizor Terencijevega Evnuha (583ss.), v kate- rem si Hajrea in Pamfila ogledujeta sliko, na katerije upodobljena Danaa z zlatim de~em; Hajrea, kije prav tako skrivaj prišel v hišo, podobo razu- me kot spodbudo k dejanju32; podobnih primerov je nekaj tudi pri Plav- tu. 33 Soroden pojav opazimo v opisu Jazonovega plašča pri Apoloniju Ro- doškem (Argon. 1,730-767), čeprav paralele nimajo takega poudarka kot pri Moshu: v skupini Pelops - Oinomaos - Hipodameja se morda zrcalijo Jazon, Ajet in Medeja. 34 Poudarjeno vlogo pa ima ta tehnika v helenističnih in rimskih epilijih; govoriti je mogoče celo o zvrstni stalnici, ki pa je bila doslej deležna komaj kakšne pozornosti."'' Najznačilnejši primer digresije s paralelno zgodbo je opis košarice v Moshovi Evropi: zgodba o Io kot amen napoveduje tisto, kar se kmalu zatem zgodi Evropi - omemba Evropinih otrok ima paralelo v namigu na Epafa: Zevs se dotakne Io (En:acpcbµEVO<; 50 - Epafovo ime je "" Curran, 1969, str. 188. "" Mnogi opisi helenističnih pesnikov imajo predvsem dekorativno vlogo, tako pri Teokritu opis upodobitve na vrču, ki ga pastir ponuja pevcu Tirsisu (Id. 1,32-54). Številni so dekorativni opisi v grškem romanu. Po zvrsteh jih pregledno obravnava Friedlander 1912. " 0 Perutelli, 1979, str. 36; Fusillo, 1985, str. 305; Manakidou, 1993, str. 125 in f1assirn; Hunter, 1993, str. 58s. " 1 Friedlander, 1912, str. 49s. "" Btihler, 1960, ad 37-62. "" Guardi 1991. "'' Fusillo, 1985, str. 303; Hunter, 1993, str. 57s. '''' Crump, 1931, str. 70 in 125 v zvezi z Evropo in Katulovim epilijem opozarja na paralelo po nasprotju in po podobnosti. 38 .Keria II - 1 • 2000 izpeljano iz tega glagola). Podobno kot se v Katulovem epiliju Pelej in Tetida zrcalita v podobi Ariadne in Dioniza (razmerje človek - božansko bitje je glede na spol obrnjeno) ,je pri Moshu zrcalna obrnjenost podob v tem, daje enkrat dekle zaradi Zevsa spremenjeno v kravo (j3ooc; EUKEpci ow, 52), drugič dekle ugrabi Zevs v podobi bika (TJUKEpooc; j3ouc;, 153); v prvem primeru se Zevs približa Io in se je nežno dotakne (!:::rracpcbµE- voc; T]ptµa XEPCH, 50s.), v drugem se Evropa približa biku in ga poboža ( aµcpacpciCYKE Kat T]ptµa XctPECTtV ... , 95); v prvem se Io spet spremeni v dekle (51s.), v drugem Zevs znova privzame svojo pravo podobo (163). Pod FriedLindrovim vplivom so bili interpreti pozorni predvsem na opise umetnin; če se ne omejimo na ekfraze v ožjem smislu, lahko najde- mo mnogo več primerljivih mest. Paralelni mitje lahko uveden tudi v di- rektnem govoru katerega od protagonistov (kot exemplum). Kot 'paralelni' oz. kontrastni mit oz. folija fungira mit o Atridih v Homerjevi Odiseji; v epiliju Ciris (245.294-309) zgodba o Britomartis kot eksemplarična para- lelna zgodba napoveduje junakinjino usodo. Zlasti v epilijih pa se pripoved, ki vsebuje paralelni mit, pogosto razširi v pravo digresijo. Na taki strukturi je najbrž temeljila že Kalimahova Hekala, predvsem pa Culex in epilij o Arista- ju; kot sem pokazal v starejšem prispevku na to temo, osrednji Orfejev mit v obeh primerih služi kot kompozicijsko izhodišče in kot paralelni mit3i;. Mnogi so Katulovemu opisu pripisovali ominozno funkcijo, ne da bi v dokaz navajali Katulove helenistične predhodnike.37 Skoraj povsem neo- paženo pa je ostalo, da se je Katul v funkciji Ariadnine zgodbe lahko nepo- sredno zgledoval po Apoloniju Rodoškem, pri katerem se Ariadna nekaj- krat omenja kot exemplum. O Apolonijevi priljubljenosti v Rimu poleg vpli- va na Vergilijevo Eneido pričata prevod Varona iz Ataksa in ep Valerija Flaka. Vpliv Apolonijevih Argonavtik na Katulov epilij je sicer priznano dejstvo; največkrat se omenja v zvezi z Ariadninim monologom (Arg. 4,355- 390), ki pa spominja tudi na Medejin monolog v Evripidovi tragediji in na številne druge govore zapuščenihjunakinj. 38 Komentatorji so tudi zabele- žili, da Katul v uvodnem prizoru posnema Apolonijev slikoviti opis odho- da ladje Argo ( 1,540ss.); pri Apoloniju Ahil skupaj s Hironom pride na 3 " Marinčič 1996; 1998. 37 Na ominozno funkcijo opisa bi utegnila opozarjati izrazfucus (49) in indicat (51); slednjega Kinsey, 1965, str. 916 razume ironično; prim. Konstan, 1977, str. 40; isti, 1993, str. 68s. 38 Za paralele z Apolonijem prim. Perrotta, 1931, str. 383ss.; Braga, 1950, str. l 70ss.; Klingner, 1964, str. 192ss.; Wheeler, 1964, str. 143ss.; Syndikus, 1990, str. 156ss.; o monologih zapuščenih junakinj Hross 1958. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 39 breg in maha očetu v slovo (l,553ss.). Ker v tradiciji ni niti sledu o kaki povezavi med srečanjem Peleja in Tetide in odpravo, se zdi smiseln sklep, daje bila tu na delu Katulova pesniška domišljija. Navdih je morda dobil v prizoru 4. speva Argonavtik, kjer mora Pelej kot Tetidin bivši soprog za Argonavte izposlovati pomoč Nereid. Apolonij ne opisuje njunega prvega srečanja, toda Katula je očitno privlačil nadrealistično-fantastični prizor, ko nimfe pomagajo ladji Argo na njeni poti med Planktama (930-67). 3!1 V svoji premalo upoštevani razpravi je D. Braga postavil domnevo, da se Katulov v opisu svatbe med drugim zgleduje ob Apolonijevi svatbi Jazona in Medeje v votlini na otoku Fajakov. 40 Petje himenaja, zbiranje ljudstva z daro- vi in nimfe, ki prinašajo cvetje, ne bi dokazovali vpliva, če ne bi bilo prizora, ko nimfe v svetem spoštovanju strmijo nad runom, ki se v nadnaravni svetlo- bi blešči na ležišču bodočih zakoncev (114lss.). Neopažena je ostala analo- gija med tem prizorom in za Katula prav tako pomembnim prizorom, ko nimfe s Peliona strmijo nad odhajajočo Argo (l,549ss.). Omenimo prese- netljivo domnevo, da se že Apolonij Rodoški v opisu svatbe v Makridini vot- lini naslanja na kak opis svatbe Peleja in Tetide v Hironovi votlini.41 V Apolonijevem epu pa kot exemplum kar nekajkrat zazveni tudi Ariad- nin mit; spričo njegovega neprestanega pojavljanja lahko govorimo o pa- ralelnem mitu. V 3. spevu Jazon skuša Medeji pregnati dvome s tem, dajo primerja z Ariadno; v 4. spevu škrlatni(!) plašč, na katerem seje Ariadna združila z Dionizom, nastopa kot glavno sredstvo v zaroti zoper Apsirta. Na omembo Ariadne so bili komentatorji pozorni predvsem zaradi kronološke nedo- slednosti pri Katulu: v uvodu je Argo predstavljena kot prva ladja, toda na pregrinjalu so upodobljene Tezejeve plovbe, ki očitno segajo v čas pred tem42 ; Apolonij, ki Tezeja in Ariadno prav tako postavlja v preteklost (gle- de na odpravo), nam lahko pojasni Katulovo nedoslednost.43 "' O obeh prizorih Wilamowitz, 1924, II, str. 299; Perrotta, 1931, str. 185s.; Klingner, 1964, str. 160s.; Syndikus, 1990, str. 120s.; Thomas, 1982, str. 163. Cairns, 1984, str. 100, opozarja na obrat: medtem ko pri Katulu Nereide gole vzplavajo na površje, so pri Apoloniju naslikane avacrx6µcvm AcUKotc; !on:\, youvacrt n:tšac; (v. 940); to označuje kot »irnitatio curn variatione«. Dodajmo, da je pri Katulu v kontrastu s Tetido kot Apolonijeve nimfe upodobljena Ariadna: rnollia nudatae tollentern tegrnina mrae (129) . 40 Braga, 1950, str. 160. Isti 156ss. omenja še druge prevzete motive: Ateno kot gradi- teljico ladje Argo (1,18-9.111-2), Prometeja (2,1248-1255), Hirona, celo Faetona in Heliade (4,597-611). 41 Vian, 1981, str. 49s. in op. 5. Pri obeh svatbah (tudi pri Medejini) ima pomembno vlogo Hera. 4 " Če je bila Argo res prva ladja, potem je Tezejeva plovba na Kreto temu šele sledila - postaviti bi jo morali v čas med Pelejevo 'zaroko' s Tetido in svatbo (jinito ternpore /31/, je tehnični termin, tu potemtakem čas, ki mora miniti med zaroko in svat- bo): tako Giangrande, 1972, str. 124ss.; prim. Lenchantin, 1928, str. 139. Drugače 40 Ke:ria II - 1 • 2000 Jazonova verzija Ariadninega mitaje nenavadna: Ariadnaje bila de- ležna apoteoze, ker je pomagala Tezeju (997ss.). Medejo ta povezava upra- vičeno navdaja z negotovostjo; o Ariadni, hčeri Pazifae, kije tako kot ona Helijeva vnukinja, hoče izvedeti kaj več (1074ss.); Jazon se odgovoru iz- makne, izrazi pa željo, da bi bil tudi njima Medejin oče tako naklonjen, kot je bil Minos Tezeju (1096ss.). Medeja naposled primerjavo z Ariadno zavrne: rajši, kot da ji dela poklone, naj Tezej nikoli ne pozabi naajo ( l 105ss.) .Jazon ji skuša pregnati dvome z obljubo, da se bo z njo oženil in ji ostal zvest do smrti (1120ss.). Kakšen pomen ima obljuba apoteoze v trenutku, ko se dekle boji, da jo bo Jazon izdal? Zlasti če je mišljen Evri pidov deus ex machina, voz boga Helija, skupnega prednika Medeje in Ariadne, se ne moremo ubraniti mi- sli na tragične dogodke iz Evripidove tragedije. Jazon se sklicuje na ob- skurno verzijo Ariadninega mita44 ; a še po tej verziji je tisto, kar skuša pri- kazati kot podobnost, v resnici bolj nasprotje. Medejine zle slutnje nas utr- jujejo v prepričanju, daje dvoumnost mišljena kot namig na splošno zna- no (Evripidovo) verzijo. 4" V četrtem spevu Jazonove ladje pristanejo na nekem otoku ( 4,33lss.); Kolhidci se hočejo izogniti odločilnemu spopadu in predlagajo poravna- vo: Jazon sme obdržati runo, o Medeji pa naj nepristranski sodnik razsodi, ali se mora vrniti k očetu. Medeja nastopi z govorom, kije vplival tudi na monolog Katulove Ariadne:Jazonje pozabil na obljube, na Medejino po- moč, in v enem najbolj dramatičnih prizorov Medeja nadenj že kliče pre- kletstvo (355ss.) .Jazon jo skuša prepričati, da s pogodbo ni mislil resno, in Medeja se mu takoj pridruži v morilskem načrtu: Jazon bo Apsirta z darovi zvabil v zasedo in ga ubil. Najlepši od darov je škrlatni peplos, ki ga je Jazon ob slovesu dobil od Hipsipile (423ss.); in prav v okrilju te tkanineje bila Ariadna deležna blažene sreče z Dionizom. To je zadnje in najpo- membnejše mesto, na katerem se omenja Ariadna; edino tu je naravnost povedano, daje Tezej Ariadno zapustil. 4G Granarolo, 967, str. 155: na pregrinjalu so upodobljeni prihodnji dogodki; vendar prim. v. 50: priscis horninurn ... figuris. 4 " Nekateri ob tem dopuščajo možnost, da so bila Apolonijeva mesta za Katula po- membna tudi v drugih pogledih: Wilamowitz, 1924, II, str. 299; Perrotta, 1931, 382ss. in 392s.; Herter, 1942, str. 244ss.; Kinsey, 1965, str. 914, op. 2. Weber, 1983, str. 268, op. 16, domneva, daje Katul nedoslednost zavestno prevzel od Apolonija Rodoš- kega. 44 Sholiast k Tezejevim obljubam (3,997ss.) pripomni: »Nič od tega ni res, saj jo je Tezej pustil na Naksosu."· Omenjena obskurna verzija je izpričana samo pri Plut. Thes. 19,4 (Filohor); prim. Hyg. Astr. 2,5. 4 " Zelo ustrezno Vian, 1961, ad 997-1004. 40 Prim. Vian, 1981, str. 165. Predvsem aluzijo na prihodnje dogodke poudarjata Fu- sillo, 1985, str. 310 in Manakidou, 1993, str. 137s. (»preroška« funkcija opisa). Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 41 Vlogo plašča H. Franke! razlaga kot Analogiezauber, pri katerem Mede- ja postane druga Ariadna: plašč s svojimi magičnimi dišavami privabi in zaslepi Apsirta: Apsirt prihiti na pomoč 'zapuščeni' Medeji, podobno kot je Dioniz prihitel k Ariadni, in tako pade v Jazonovo zasedo. Zanimiv je primer, ki ga Frankel navaja v dokaz: v Vergilijevi Eneidi (1,648-52.711) Enej Didoni pošlje darila, med katerimi sta tudi palla in velamen, ki ju je Helena dobila od matere Lede in ju je vzela s seboj, Pergama cum peteret inconcessosque hymenaeos. 47 Venera prestreže Askanija in pošlje k Didoni Amorja v Askanijevi podobi; Amor ima nalogo, da v kraljici vname ljube- zen do Eneja. Vergilij se v celotni epizodi očitno zgleduje po Apoloniju Rodoškem (Afrodita in Eros na začetku 3. speva). Helenina oblačila v Eneidi imajo magično funkcijo, in to nedvomno velja tudi za Dionizov plašč, toda izhodiščna funkcija je ominozna napoved prihodnjih dogodkov, v Eneidi v zvezi z Enejem in Didono48 , pri Apoloniju v zvezi z Jazonom in Medejo. Medeja se je še pravkar bala, da jo bo Jazon, podobno kot Tezej Ariadno, pustil na Artemidinem o to k u in jo prepustil maščevalnosti sorodnikov; to zdaj postane del zvijačnega načrta, v katerem ima pomembno vlogo Dionizov peplos. Magična analogija vsebuje tragično nasprotje: Dionizov peplos je materialno pričevanje o Ariadnini sreči, Medeja pa ga v trenutku dvomov v Jazonovo zvestobo uporabi za zločin nad bratom. Dišeča Dio- nizova tkanina tu nastopa v zelo podobni vlogi kot v Evripidovi Medeji zastrupljeni peplos40 , toda medtem ko se tam za varljivim videzom skriva smrtonosni strup, je tu simbolna usodnost predmeta pomembnejša kot magični element (dišava). Analogija z Dionizomje zaApsirta varljiva; tra- gična ironija je v tem, da za Medejo analogija z Ariadno utegne postati re- snična, in to analogija s tistim manj prijetnim delom zgodbe: morda jo bo Jazon, ki ima po nenavadnem naključju v posesti rešilno tkanino, zapustil. Zgodovina plašča je amen, zato ne preseneča, daje pesnik tertium com- jmrationis zameglil. Pri plašču to niti ni moteče: tako kot paralelni motiv je zunanji tudi predmet, s pomočjo kateregaje motiv uveden. Nekoliko bolj vpadljivo je, kadar pesnik Ariadnin motiv 'podtakne' protagonistu v dia- loških partijah.Jazon Medeji omenja neko obskurno verzijo Ariadninega mita; bistveni element mita je s stališča helenističnega bralstva 'Tezejev odhod in zapuščena Ariadna', in prav v tem je edina prava analogija, ki jo potrjujejo tudi Medejine slutnje - bralec, kije poznal Evripidovo tragedi- jo, se je Medeji v svojem pričakovanju gotovo pridružil. Toda Jazon ta del zgodbe vztrajno zamolčuje; vtis imamo, da z verzijami mita manipulira"0 , 47 Franke!, 1968, str. 490s. 48 Tako že Duckworth, 1933, str. 59s. 4 " Prim. vv. 784-9.1065-6.1156ss. ''° Franke! str. 411 in 426 in op. 172; Paduano, 1972, str. 183; Schwinge, 1986, str. 130; Hunter, 1989, ad 3,997. 42 Keria II - I • 2000 saj Apolonij motiv zapuščene Ariadne pozna, le da ta del zgodbe šele ob opisu Dionizovega plašča 'mimogrede' omeni. Soroden primer najdemo v Iliadi (l 524-635): Fojniks skuša odvrniti Ahila od jeze z zgodbo o Meleagru, ki ni hotel pomagati Etolcem pri obram- bi Kalidona. Ker je tudi v tej zgodbi sledila junakova zgodnja smrt, lahko v Fojniksovem primeru vidimo enega od mnogih namigov na Ahilovo smrt. Ahil Fojniksa zavrne, torej bralec ve, da se bo analogija nazadnje uresniči­ la in da se bo Ahil odrekel jezi, pred tem pa bodo Grki trpeli še velike nesreče. 51 Za razliko od Homerjevega primera pri Apolonijevem ni jasno, ali gre za primerjavo po podobnosti ali po nasprotju. Vendar tudi v tem pogledu najdemo paralelo pri Homerju. V Odiseji ima mit o Atridih obenem fukci- jo paralelne in kontrastne folije. 52 Dramaturška vloga mita, kije vsakič pri- kazan iz druge perspektive5~ je v tem, da smo do konca v negotovosti. Take funkcije Apolonijev exemplum nima; pri njem ne gre za dramaturško dvoj- nost, temveč za dvoumnost: Apolonij notranjo dialektiko dvoumnega mi- tološkega primera neposredno vnaša v dialog med protagonistoma, ki ju amen zadeva: Jazona kot potencialnega krivca in Medejo kot potencialno žrtev. Medeja o Ariadni začuda ne ve ničesar, čeprav sta obe Helijevi vnu- kinji (3,999.1075). Če morda še lahko sprejmemo naključje, da ima Jazon v posesti Dionizov plašč, pa se zdi nenavadno, daje zopetJazon tisti, ki pozna zgodbo o Ariadni. Zato dvoumnost zbuja resen dvom v Jazonovo nevednost; vendar ni povsem jasno, do kod segajo Jazonova pretkanost in Medejine zle slutnje (psihološka raven) in kje se začenja pesnikov dialog z bralcem.''4 To velja tudi za Medejo, ki ne reagira sumničavo zato, ker bi karkoli vedela: Medeja ne pozna niti Jazonove, kaj šele tradicionalno verzi- jo zgodbe o Ariadni. Pač pa sta dva vidika Ariadnine usode objektivni us- treznici dveh polov Medejinega duševnega stanja, njenih želja in njenih zlih slutenj. Nekonvencionalnost Apolonijevega mitološkega primera si lahko po- "' Duckworth, 1933, str. 24s. Homerjevo mesto omenja obenem z Apolonijevim in ugotavlja, da Apolonij predpostavlja poznavanje prejšnjega materiala (Evri pid); ibid. 33s. še poudarja, da analogija leži zunaj epa, ker gre v obeh primerih za poznejšo usodo junakov. " 2 Duckworth, 1933, str. 46ss. tu enostransko pouda1ja analogijo s Telemahovo vlogo pri maščevanju, zanemarja pa nasprotje. ''~ O tem nazadnje I-Ii:ilscher, 1989, str. 300ss. " 4 Fusillo, 1985, str. 72s. navaja zgoraj omenjeno mesto Iliade kot primer manipulaci- je z mitom, vendar v Apolonijevem primeru upošteva tudi vlogo bralca (ibid. 70s.). Goldhill, 1991, str. 305, poudarja, daje bralčeva vloga pri razumevanju mitološke- ga primera odločilna, vendar še vedno govori o manipulaciji z mitom. Hun ter, 1993, str. 13ss. tudi na tem primeru ugotavlja, da Jazon ni »prava oseba«, katere besede in vederue bi lahko vedno interpretirali psihološko. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 43 nazorimo ob primerjavi z Moshovim vzorcem. Moshos je v epski tehniki izrazito konservativen in med drugim čuti potrebo po genealoški utemelji- tvi ominoznega predmeta (usoda, ki se ponavlja iz roda v rod); dejstvo, da sta obe dekleti Zevsovi žrtvi, mu ne zadostuje, zato si celo izmisli krvno sorodstvo po ženski liniji.'''' Pri Apoloniju Medeja kljub sorodstvu z Ariad- no plašča ni podedovala, temveč je prišel do nje prek Jazona; 'rodovnik' plašča se ne ujema z Medejinim rodovnikom; deloma je plašč res potoval po genealoški liniji, vendar ne po Medejini. 5G Medejino sorodstvo z Ariad- no je bilo omenjeno drugje; s tem je že bilo nakazano, da se usoda ponav- lja iz roda v rod. Z zgodovino plašča pa je pesnik nakazal še nekaj drugega: Medeja po nenavadnem naključju dobi plašč prek Jazona - ta pa ga je dobil od Hi psi pile, tedaj, ko se je njegova prejšnja ljubezenska avantura končala z njegovim nenadnim odhodom. Hipsipilaje vnukinja Dioniza in Ariadne, in mnogi ugotavljajo, da Hipsipilina epizoda prefigurira Medeji- no.57 Razlog, da je eksemplarična funkcija Ariadninega mita pri Apoloniju ostala zanemarjena, je zopet v dejstvu, da so bili interpreti pozorni pred- vsem na opise umetnin. Ariadna na Apolonijevem peplosu sicer res ni upo- dobljena, vendar ima plašč zelo podobno funkcijo kot košarica v Moshovi Evropi. V obeh primerih gre za predmet, ki s svojo vsebino oz. zgodovino (v povezavi s paralelnim mitom) ominozno napoveduje prihodnje dogodke. Ker Katul očitno posnema tri pomembna mesta Apolonijevega epa, opis svatbe Medeje in Jazona z zlatim runom, ki ga množice občudujejo na ležišču, Ariadnin exemplum in Dionizov plašč58 , se mu je najbrž prav ob branju Apolonija porodila zamisel, da je eno zgodbo odprl v drugo; Apo- lonijevo eksemplarično folijo je razširil v digresijo, ki po obsegu celo pre- sega glavno pripoved. Tudi Katulov drugi mit, zgodba o Peleju in Tetidi nastopa pri Apoloniju. Pelej ima določeno vlogo že v prizoru, ko Argo odrine, zlasti pa v zvezi s prehodom med Planktama. Dvoumno-ironična mitografska aluzija, ki spremlja Apolonijevo Ariad- no, ima očitno nekaj skupnega z ironijo, ki so jo nekateri razlagalci neod- visno od Apolonija odkrivali v funkciji Katulovega pregrinjala in v mito- ss Biihler, 1960, ad 41. sn Dionizu so ga izdelale Harite, Dioniz ga je dal sinu Toantu, ta ga je zapustil Hi psi pi- li, ki gaje poklonila Jazonu ( 4,423ss.); vendar se ob Jazonovem slovesu od Hipsipile plašč ne omenja. Pač pa ga Jazon obleče, ko pred svojim podvigom po Medejinih navodilih opravlja obrede v Hekatinem svetišču (3,1204ss.). " 7 Poleg mest, kijih navaja Goldhill, 1991, str. 302, op. 47, prim. Franke!, 1968, str. 119s.; Fusillo, 1985, str. 308; Manakidou, 1993, str. 137s. 08 Prim. Zetzel 1983 in Clausen, 1983, str. l 7s. 44 Keria II - 1 • 2000 grafski polemiki v zvezi s Pelejevim mitom.5~1 Ker je paralela z Apolonijem ostala nezabeležena, ne preseneča, da so nekateri v odgovor na skrajno pesimistične interpretacije Katulovemu odstopanju od tradicije skušali odre- či globlji vsebinski pomen. Syndikus tako ugotavlja, da sta predznaka zgodb v odnosu do tradicije spremenjena in to šteje za argument, ko pesnitev raz- laga s kontrastom med dvema skrajnima življenjskima usodama; toda na dru- gem mestu zanika, da bi imel preobrat kakršenkoli pomen: Katul naj bi bil zgodbi prosto presnova!, podobno kot grški tragiki; v interpretacijo ne sme- mo mešati tradicionalnih verzij samo zato, ker jih je z osebami vsakdo pove- zovalY1 Katulovi verziji sta potemtakem v nasprotju s tradicijo in tudi s Kali- mahovim programskim načelom: aµcip't'upov ou8E:v (fr. 612).lil V ozadju tega je zmotno prepričanje, da Kalimahovo načelo pomeni iskanje najbolje izpričanih verzij. Kalimah mitov ne pripoveduje v tradicio- nalni obliki; kalimahejski učeni pesnik ima lahko tudi zelo šibko oporo (prim. 'ozke poti' Aet. 1,28) in se pogosto sklicuje na vire, kijih (če sploh obstajajo) pozna le on sam; bolj kot 'pravilnost' določene verzije s tem izzivalno utemeljuje svojo ekskluzivno pesniško 'znanje' ( 0ocptT], Aet. 1,18), ki pri nasprotnikih zbuja 'zavist' (poosebljeni 1%voc; v 2. himni). Tudi Katulov epilij je poln abstraktnega sklicevanja na vire ( dicuntur, 2; fertur, 19; perhibent, 76.124;ferunt, 212), za katere ne ve nihče drug; tudi tu gre predvsem za 'znanstveno' utemeljitev pesniške samovolje. Syndikus se na grške tragike morda sklicuje zato, ker bi priznanje, da gre za (kalimahov- sko) zavestno manipulacijo z mitom, vodilo v smer ironičnih in pesimistič­ nih interpretacij. Kljub temu so nekateri argument zoper 'ironično' interpretacijo iska- li prav v značilnosti Kalimahovega pripovednega sloga, ki jo lahko še naju- strezneje označimo s pojmom »asimetrije« 1;~. Courtney je domneval, da združitev z Dionizom preglasi Ariadnino tragiko; pri tem naj bi ne motil niti bistveno manjši obseg Dionizovega prizora ( 14 verzov), saj »pri heleni- stičnem pesniku dolžina ni sorazmerna s pomembnostjo«.w Vendar Apo- lonij kot Katulova predloga dokazuje, da pri Katulu nesorazmerje med '"' Zanker, 1979, str. 67, op. 44, že samo izfunkcijeAriadninega mita pri Apoloniju sklepa, da tudi Katul Peleju in Tetidi prerokuje nesrečen zakon. i;o Syndikus, 1990, str. llls. in 107, op. 28. ni Granarolo, 1974, str. 214s. ,;~ Izraz se je uveljavil že v grški retorični terminologiji (zlasti pri Izokratu) in je (po- dobno kot Katp6<;) pomenil ustrezen obseg v odnosu do neke norme, in sicer tako v kvantitativnem kot v kvalitativnem smislu; gre torej za primeren obseg glede na kontekst. Prim. Wersdorfer, 1940, str. 62. Heinze 1972 je pojem uporabljal za strukturo elegične pripovedi, ki je v nasprotju z 'linearno' epsko pripovedjo neena- komerna in preskakujoča. '" Courtney, 1990, str. 188; podobno Most, 1981, str. 120. Podobna dilema, vendar zgolj na formalni ravni, seje pojavljala že prej: nasproti poskusom, da bi v pesnitvi Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 45 'pomembnimi' in 'nepomembnimi' vidiki mita ni samo sebi namen; tisto, kar je kot 'nepomembno' odrinjeno na obrobje,je ponavadi prevladujoča in splošno znana verzija mita, ki s poudarjeno odsotnostjo dobi skoraj omi- nozno navzočnost.M Tudi Klingner govori o premiku razmerja oz. proporca (»verschobe- ne Proportion«) med glavnim in stranskim<;\ a temu premiku priznava vsebinsko funkcijo vsaj v zvezi z Ariadno: Katul je Ariadnino združitev z Dionizom (analogni motiv k Peleju in Tetidi) potisnil na obrobje, ker je hotel dati poudarekAriadnini osamljenosti in njeni tožbi kot nasprotni temi. Vendar je za Klingnerja Pelejeva tema izhodišče in 'svetla tema', zato v tem primeru temnejšim poudarkom ne pripisuje vsebinskega pomena; šlo naj bi samo za aspekte mita, ki so bili v tradiciji 'manj pomembni'Y; Ker ti aspekti v pesmi Park povsem očitno prebijajo optimistično kuliso, se mora Klingner zateči k megleni formulaciji »paradoksen premik razmerij«G7, ki zopet spominja na 'asimetrijo' (Klingner uporablja izraz 7WtKtA'ta, ven- dar gre za isti princip). Če pomislimo na Moshovo Evropo in na sorodne primere, bi si res lahko lahko hipotetično zamislili, da je že pred Katulom kak pesnik (ali slikar?) primerjal dva analogna človeško-bogovska para, Katul pa je bolj poudaril nasprotje. Za razliko od Katulovega epilija ima pri Moshu analo- gija med podobama prednost pred kontrastom; Evropina usoda se sicer ne more primerjati z usodo Io, ki jo obad žene po vsem svetu, vendar nas- protja pesnik z ničimer ne poudariG8: na upodobitvi je Argos, stooki varuh dekleta, spremenjen v ptico, Zevs se ji spet lahko približa - podobno kot pri Evropi je poudarjena erotična nota. Kot se zdi, Moshos ne želi, da bi nasprotja s podobo na košarici izstopala, temveč ostrino kontrastov zavest- no otopi z bukolično sfumaturo. Če bi karkoli določnejšega sklepali iz nas- protja med Io kot pasivno žrtvijo in Evropo, ki bika izziva, bi besedilu pre- več dodajali.w Gre za omen, vendar ne v negativnem smislu; s pojasnili v našli matematično simetrijo, je Bradač 1933-1934 opozoril na povsem drugačne principe helenistične estetike (Bradačeva razprava je obenem odziv na podobne polemike na področju slovenske literarne zgodovine). ii 4 Fuhrer 1988 podaja zanimive primerjave med Pindarom, ki začne pripovedovati mit v konvencionalni obliki in se nato iz religioznih ozirov prekine; Kalimah pa se od znane zgodbe zgolj odvrne k 'neznani' (v himni Demetri: namesto mita o De- metri in Prozerpini zgodba o Erisihtonu). Katul je potemtakem Kali mahovi tehniki spet vrnil globljo vsebinsko funkcijo. i;ri Klingner, 1964, str. 183s.; 186s.; 206. iiii Syndikus, 1990, str. 113s. m Klingner, 1964, str. 172. 1 ; 8 Upodobitev nima neprijetnega učnika; prim. Campbell, 1991, str. 55ss. w Nasprotje preveč poudarja R. Schmiel, »Moschus' Europa«, CPh 76 (1981) 261- 272, 269s. 46 Keria II - 1 • 2000 epilogu se dogodek izteče v Evropino srečo. Kontrast je predvsem estetske narave, nasprotje je v tem, da sta analogni podobi zrcalno obrnjeni. Po- dobno je pri Katulu nakazan kontrast med boginjo, ki se 'dvigne' k smrtni- ku na ladji, in bogom, ki se 'spusti' k osamljenemu dekletu; vendar je to nasprotje gola dekoracija v primerjavi s tragičnim nasprotjem med Pele- jem in Ariadno. Retor Menander (265,8) priporoča kot uvod v slavilni gov6r svatbi Peleja in Tetide ter Dioniza in Ariadne, ase pri tem ne sklicuje na nobene- ga avtorja; ker našteva tudi številne druge primere, je verjetno, da se nasla- nja prav na Heziodove katalogne pesnitve. 70 V apostrofi na Peleja ob sreča­ nju s Tetido (v. 19: tum Thetidis Peleus incensus Jertur amore ... temu sledi apostrofa na heroje, in nato 25ss. teque adeo, eximie taedis Jelicibus aucte,/ Thessaliae columen, Peleu ... ) se Katul morda naslanja neposredno na Hezio- dove himnične verze: 'tptc; µciKap Ai..cxxl8ri Kal 'tE'tpciKtc; 6A.j3tE IlT)AE'U ... (fr. 211,7ss.) 71 ; fragment zdaj pripisujemo Ehojam.Je torej iz He- zioda izhajal Katul, ali pa je imela njegova pesnitev vendarle grško predlo- go, kije podobno kot številni epiliji snovno izhajala iz Heziodovih pesni- tev? Je imel Katul pred seboj pesnitev, podobno Moshovi Evropi, paje z Ariadnino tragiko porušil idilično analogijo? Zoper tako domnevo govori dejstvo, da Katulov pogled na Peleja in Tetido ni nedvoumno optimističen - mitografska polemika prepušča na površje preveč 'mračnih' tradicionalnih motivov. Po drugi strani tudi pri- zor z Ariadno in Dionizom ni idilična odslikava Pelejevega morskega sre- čanja z boginjo, temveč prej njeno nasprotje. Kot Pelej v Tetido se Dioniz 'zaljubi' v Ariadno, toda Ariadnina vloga je pri tem pasivna; Ariadni, ki je pesnik ni po naključju imenoval saxea ut effigies bacchantis ( 61), Dioniz v njeni nesreči ne more prinesti prave tolažbe. Pravzaprav o tolažbi sploh ni govora, komentatorji so ta element našli v drugih virih, ki govorijo o Ariad- nini sreči z Dionizom in o njeni apoteozi. Pri Katulu je namesto tega opi- san bakhantski 1'.hacroc;, ki vdre v Ariadnino samoto; kot bi hotel pesnik s hrupnim sprevodom le še poglobiti negativni vtis, se sklepni verz glasi: barbaraque horribili stridebat tibia cantu. Zdi se, kot bi hotel pesnik prizor pustiti odprt za obe interpretaciji, in pod vplivom Ariadnine nepomirljive maščevalnosti smo bolj dovzetni za drugo. Namesto himničnega tum ... tum .. . tum (19ss.) je pred nami minuciozni opis Bakhantk: pars ... pars ... pars .. . pars (256ss.); apoteoza, motiv, ki ga najdemo celo pri Apoloniju in ki pri Nonosu dejansko prinese pomiritev72 , ni niti omenjena. Kakšne vrste lju- 70 Prim. Reitzenstein, 1900, str. 100. Pri Heziodu (Theog. 947.1006) se para omenjata v katalogu številnih podobnih parov. 71 Reitzenstein, 1900, str. 78ss. 72 Dion. 47,428-69.700-4. Katulje ta motiv poznal, saj je apoteoza Ariadninega venca omenjena celo v njegovem prevodu Kalimahovega Berenikinega kodra ( c. 66,59-61). Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 47 bezen se je pravzaprav vnela v mladem Bakhu? Morda Ariadni prinaša re- šitev, toda prav tako smo upravičeni Bakhov hrupni nastop razlagati kot sovražen vdor v Ariadnino samoto; dionizična blaznost Bakhantk spomi- nja naAtisa (c. 63). 7~ Analogna podoba torej ni samo potisnjena na obrob- je, temveč je tudi sama analogija nepopolna. Morda je bil Apolonij tudi v tem pogledu Katulovo neposredno izho- dišče. Že pri Apoloniju ima Ariadnin primer nekakšno notranjo tragič­ nost. Njegovo bistvo je v tem, da vsebuje ironično-tragi,čni namig na iztek Medeji- ne zgodbe, kot ga poznamo iz Evripidove tragedi:Je. Pri Katulu Ariadna postane tragična junakinja prav pod vplivom Evripidove in Apolonijeve Medeje. Morda je Katul z naslonitvijo na Evripida kot glavno referenco Apolonije- vega namiga ironijo Apolonijevega primera razvil v eksplicitno tragiko. Pomenljivo je, da je Katul Ajgejevo smrt najbrž prvi prikazal kot posledico Ariadninega prekletstva - Ariadnino 'maščevanje' je najbrž uvedel prav pod vplivom Medejine zgodbe. 74 Zagovorniki 'ironične' razlage bi lahko naše ugotovitve izkoristili kot dodaten argument. Že pri Apoloniju ima Ariadnin exemplum ironično funk- cijo; podobno kot Jazon in Medeja na runu se pri Katulu Pelej in Tetida združita na pregrinjalu, na katerem je upodobljena tragična Ariadnina zgodba; apostrofa naAmorja in Venero, s katero Katul komentiraAriadni- no usodo (94ss.), pri Apoloniju (Arg. 4,445ss.) nastopa v zvezi z zaroto zoper Apsirta, v kateri ima Dionizov in Ariadnin peplos odločilno vlogo. Namesto zgodbe o Jazonu in Medeji, ki smo jo pričakovali spričo argonavt- skega uvoda, in namesto njune v sili sklenjene poroke je pred nami him- nični prikaz popolne zakonske sreče nekega drugega tesalskega junaka in boginje; naše pričakovanje pa se na nenavaden način izpolni7", ko skupaj s Tesalci opazujemo tragično zgodbo na škrlatnem poročnem pregrinjalu - skoraj vse postaje te zgodbe spominjajo na Medejo, kot jo poznamo iz Apo- lonijevega epa, predvsem pa iz Evripidove tragedije: junak odpluje, da bi izpolnil pomembno poslanstvo; v sovražni deželi se vanj zaljubi kraljeva hči in mu pomaga v boju zoper pošast (Minotaver; Ajetova bika in vojaki iz zmajevih zob) ;junak z dekletovo pomočjo uspe,jo odpelje s seboj, a poza- bi na hvaležnost in jo izda; dekle spozna svojo napako in se maščuje nad njegovimi najbližjimi. Obenem pa oblika Katulove odvisnosti od Apolonija potrjuje razliko. Katul se sicer naslanja na Apolonijev ep, vendar njegova pesnitev v upora- bi argonavtskega motiva kot izhodišča za erotični motiv nenavadno sporni- 73 Morda bo Dioniz Ariadno zapeljal v blaznost, kot Atisa Kibelin lev; prim. Wiseman, 1977, str. 187s. 74 Lafaye, 1894, str. 180: »a completer l'analogie«. 7 '' Curran, 1969, str. 185; Schmidt, 1985, str. 84. Konstan, 1993, str. 66s. označuje Medejino zgodbo kot »sub-text«. 48 Keria II - 1 • 2000 nja na Teokritovega Hilasa (Id. 13), katerega kompozicijo so povezovali s kalimahejsko polemiko zoper Apolonija in tradicionalno epiko. Začetek in zaključek dajeta vtis, da gre za epizodo argonavtske odprave, vendar osrednji del v odnosu do tega okvira učinkuje disruptivno; poleg tega je Hilasova zgodba disruptivna tudi v odnosu do Heraklovega cikla, saj je to ciklus junaških del in ne homoerotičnih ljubezenskih avantur z nesrečnim koncem; tu pa Herakles kot zaljubljenec zaradi dečka pozabi na Jazonov podvig ("CC:x.8" Iacmvoc; UCJ"CEpa 7taV"C' fic;, 67) zapusti Argonavte (At1t0- va\nac;) in peš pride v Kolhido, kjer ga tovariši zasmehujejo. Eden glav- nih razlogov, da je večina dolgo verjela v prioriteto Hilasa, je prav prepri- čanje, da je Teo krit s svojo humanizirano podobo Herakla in z iztrganost- jo iz cikla programski odgovor Apoloniju kot avtorju 'tradicionalnega' epa, torej kot homeridu. 7<; Potegnitije mogoče tudi paralelo z idilo Dioskura (Id. 22), ki na isto izhodišče (Argonavti) navezuje celo dve pripovedi. Tudi Katul je Argonavte ohranil samo kot izhodišče; dva motiva, ki sta že pri Apoloniju nastopala kot stranska erotična motiva, je povzdignil v glavno temo svoje pesnitve. Argonavtski okvir mu je poleg ekstenzivnosti opisa najbolj pomagal, da je v odnosu do Moshovega vzorca dosegel pre- mik v smer enakovrednosti dveh pripovedi. Glavne pripovedi Katul nima; svatba je prikazana kot stranska epizoda argonavtske odprave, tako kot je opazovanje pregrinjala 'epizoda' svatbe; opis se okvira osvobodi tako, da tudi 'okvir' postane samo ena v nizu ohlapno povezanih digresij. To je glavni argument, da opis ni komentar Pelejeve zgodbe. Pelej ni Jazon; ti- sto, kar je na argonavtski odpravi sledilo, ga zadeva še manj, kot Jazonovi posli' zadevajo Teokritovega Herakla. Neposredna odvisnost od Apolonija ne izključuje drugih virov; poleg kake pesnitve o Peleju in Tetidije imel morda Katul pred seboj tudi kako pesniško obdelavo Ariadninega mita, kij o je potemtakem poznal tudi No- nos (vsekakor ta verzija ni bila izrazito tragična!). Te pesnitve pa niso bile nujno epiliji. Katulje tehniko zrcalno-paralelnih podob, kijo poznamo iz Mosha, najbrž samostojno prenesel na mita, ki ju je našel pri Apoloniju; s tem se je zavestno uvrstil v tradicijo helenističnega erotičnega epilija, kot je z naslonitvijo na Ehojemorda hotel nakazati svojo zavest o povezanosti te pesnitve s tradicijo helenističnega erotičnega epilija. Zamisel, daje digre- sija opis aplikativne umetnine, je lahko dobil na mnogih mestih v heleni- stični poeziji, najprej pri samem Apoloniju Qazonov plašč), zlasti pa zrca- ljenje paralelnih motivov spomiaja na Moshovo Evropo. Tudi v tem ele- mentu tradicija morda sega vse do Heziodove Aspis; Perzej na opisu ščita morda predstavlja nasprotje Heraklovi usodi. 77 70 Nazadnje Effe 1992; tam tudi starejša literatura. 77 Toohey, 1988, str. 20ss.;Janko, 1986, str. 40. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi 49 Vprašanje, ali je pred Katulom obstajala vmesna stopnja, ko je paralel- na zgodba v opisu igrala večjo vlogo kot pri Moshu78,je torej brezpredmet- no; večji obseg digresije (214 verzov od 410) je le zunanja manifestacija v temelju drugačnega razumevanja paralelnega mita: opis pregrinjala za raz- liko od Moshovega opisa košarice ni v podrejenem eksemplaričnem odno- su do 'glavne' pripovedi. Eksemplarično funkcijo Ariadninega mita onemogoča tudi nejasno časovno razmerje: kateri mit je starejši, kateri je potemtakem 'paralelni mit'? Apolonijeva kronologija je sicer neobičajna, toda ne nedosledna, saj pri njem Argo ni prva ladja: exemplumje očitno starejši mit, kije z glavnim tudi genealoško povezan?' Poleg tega je edina vsebinska analogija, ki spominja na Moshovo Evro- po, optimistična analogija med dvema srečnima bogovsko-človeškima pa- roma; ta glede na 'okvirno' pripoved nima nobene pripovedne namem- bnosti, saj ne napoveduje Pelejeve združitve z boginjo, temveč čisto na koncu opisa zazveni kot oddaljen odmev in potemtakem nima ominozne funkcije. Pač pa najdemo v drugih delih opisa številne motivne analogije, ki so jim mnogi zmotno pripisovali ominozen pomen.80 Večina teh analo- gij ni vsebinske narave, temveč gre za zunanje, umetne, 'likovne' analogi- je, ki potrjujejo vsebinsko nasprotje moralne narave. Opisu argonavtske odprave ustreza opis Tezejeve plovbe na Kreto s težkim spondejskim začet­ kom illa tempestate ... (73); prim. še lecti iuvenes ( 4) ... electos iuvenes ... et decus innuptarum (78); temu sledi rafiniran paralelizem med Pelejevim morskim srečanjem s Tetido ter opisom zapuščene Ariadne, ki zre za odhajajočo Tezejevo ladjo. Anafori v himničnih verzih na Peleja (tum ... tum ... tum, 19ss.) po nasprotju ustreza anafora v opisu obupane Ariadne na samot- nem otoku: z obleko, ki ji je zdrsnila s telesa, se ob dekletovih nogah igrajo morski valovi: non flavo retinens subtilem vertice mitram,/ non contecta levi vela- tum pectus amictu,/ non tereti strophio lactentis vincta papillas,/ omnia quae toto delapsa e corpore passim/ ipsius ante pedesfluctus salis adludebant (63ss.). Ne- reide so do prsi gole iz morja vzniknile k smrtnikom ( viderunt ... marinas/ ... nudato corpore Nymphas/ nutricum tenus extantes e gurgite cano, 16ss.), Ariadna - ravno obratno - privzdviguje oblačilo, ko zabrede v morje za Tezejem 78 Friedlander, 1912, str. 15 domneva, daje v grški poeziji obstajala vmesna stopnja; Klingner, 1964, 206 daje prednost Katulu, vendar še vedno govori o skrajni obliki iste tehnike. 7~' Dopustiti moramo možnost, da je Katulova nedoslednost hotena (Weber 1983). Katul je motivu plovbe dal poseben poudarek: tragični splet dogodkov na pregri- njalu temelji na Tezejevih plovbah (odhod z Naksosa se mu maščuje, ko ob svoji vrnitvi v Atene povzroči očetovo smrt). 80 Tako zopet predvsem tisti avtorji, ki iz paralel sklepajo na pesimistično sporočilo celote. Curran, 1969, str. l 73ss. gre predaleč v smer alegoreze (motiv morja, motiv neplodnosti). Še izraziteje Kinsey, 1965, passirn. 50 Keria JI - 1 • 2000 ( mollia nudatae tollentem tegmina surae, 129). Tu ni nobene vsebinske analo- gije, temveč samo dekorativna analogija, ki opozarja na vsebinsko nasprot- je. Podobno velja za analogijo med opisom š k r 1 a t nega por o č nega p reg r in j a 1 a na zakonskem ležišču, ki se nahaja sedibus in mediis ( 48), in središčnim delom Ariadninega monologa: Ariadna se odsotnemu Teze- ju ponuja, da bi mu kot sužnja s škrlatnim pregrinjalom postiljala novo zakonsko posteljo (p urp ureave tuum con s t ern ens ves te cu bi le, 163) - tokrat je motiv škrlatnega posteljnega pregrinjala res v negativni vlogi! 81 Pri Katulu je vzporejanje dveh enakovrednih zgodb že v izhodišču glavna tema pesnitve. Pomembnejše od kvantitativne enakovrednosti dveh pripovedi je, da so analogije izpeljane na obeh straneh: vzporeja- nje je mogoče z obeh strani; dva' epilija', ki sta vsebinsko eden od drugega neodvisna, se vzajemno komentirata (verzi namque Jerunt olim ... /212ss./ so očitno 'nov začetek', saj se v njih ponavlja izhodiščni motiv plovbe in so vpadljivo opremljeni s kalimahejsko referenco ferunt" 2). Govorimo lahko o obojestranskem razmerju vzorčnosti. V arhaični grški poeziji in dramatikije imel mitološki exemplum predvsem moralno osnovo; v primeri s tem ima Moshova košarica izrazito zunanjo, dekorativno funk- cijo. Če pri Katulu odnos med dvema mitoma zopet prinaša etično sporo- čilo, je moral Katul najprej razbiti eksemplarični odnos (v smislu podreje- nosti); vzorčnost dveh podob ni v tem, da bi ena v neki vsebinski točki komentirala drugo, temveč je vzporejanje v izhodišču nevtralno, amoral- no, likovno; analogije in kontrasti so morali najprej postati glavna tema, šele potem je lahko iz umetne celote izšlo simbolno sporočilo moralne narave. Doslej so vsi interpreti skušali digresijo o Ariadni pojasniti kot komen- tar na izhodiščno Pelejevo temo; kot 'glavna' pripoved mora imeti pripo- ved o Peleju in Tetidi enoten predznak, zato tragična Ariadnina tema bo- disi ustvarja kontrast bodisi razkriva tragično bistvo svatbe. Če se temu odre- čemo, laže sprejmemo tudi dejstvo, da nobena od dveh zgodb nima enot- nega predznaka. Morda lahko negativne poudarke v okvirni pripovedi 81 Nedvomno pa se mračni iztek njegove odprave ujema s podobami pesmi Park; Te- zej je v marsičem podoben Ahilu: analogija obstaja med Tezejem, ki povzroči smrt očeta, in trojanskimi materami, ki se bodo bile po prsih, ker bo Ahil pokončal njihove sinove: inculturn cano solvent a vertice crinern/ putridaque infirrnis variabunt pectora palrnis (350s.); Ajgej napoveduje, da bo žaloval za sinom canitiern terra atque infuso pulverefoedans (224); vendar se njegova bojazen ne uresniči; vloge se zaradi usodne zmote zamenjajo, nazadnje je žrtev sam Ajgej. Zopet zrcalna analogija: v enem primeru gre za smrt sinov, v drugem za očetovo smrt; razmerje je obrnjeno tudi glede na spol protagonistov: enkrat gre za matere, drugič za očeta. 82 Podobno velja za začetek pripovedi o Hilasu (Theocr. 13), kije vgrajena v epistulo: prim. Rossi, 1972, str. 293. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi 51 obravnavamo enako kot pozitivne poudarke v opisu. Temnejše plati tradi- cije, ki so v okvirni pripovedi latentno in tudi neposredno navzoče, v nič večji meri ne 'pokvarijo' svetlega vtisa morske zaroke, kot Dionizov prihod 'popravi' vtis Ariadninega monologa. Toda disproporc ni brez funkcije, temveč je celo nosilec pomena. Ker na odnosu med dvema zgodbama te- melji celota, lahko postavimo hipotezo, da imajo temne plati tradicije o Peleju in Tetidi podobno k o m po z i c ij s k o vlogo kot Ariadnina sreča na obrobju digresije: njihov pravi pomen lahko razberemo šele iz kontek- sta - in pripoved o Ariadnije v enaki meri kontekst pripovedi o Peleju kot obratno. Kot kaže že iluzionistična omemba škrlatnega pregrinjala v Ariad- ninem monologu,je zrcalno razmerje med dvema podobama83 obojestran- sko - komparand in kom parat se lahko izmenjujeta ad aeternum. Oba mita imata dvojno tradicijo, in Katul se v obeh primerih odloča za manj znano verzijo. Tetidino ljubezensko zvezo s človekom idealizira v odkriti opoziciji s tradicionalno verzijo, po kateri se je Tetida poroke bra- nila, tudi fizično (živalske metamorfoze) .84 Toda vse tisto, kar z odsotnost- jo opozarja nase, se zrcali v novem, izrazito tragičnem pogledu na Ariadni- no zgodbo. Ariadna ljubi Tezeja, si želi poroke z njim ( conubia laeta ... optatos hymenaeos, 140) in dobi boga Dioniza le za 'nadomestilo', čeprav vemo, da je bila v največjem delu tradicije z njim srečna. Toda spet se tisto, kar pogrešimo pri Ariadni, zrcali v novi, presenetljivo svetli perspektivi, v kateri gledamo na svatbo Peleja in Tetide. Katulje v interpretaciji dveh zgodb šel v dve skrajnosti; v igri perspek- tiv pridejo na eni strani na površje predvsem svetli, na drugi predvsem temni poudarki, vendar tradicionalnih verzij ni povsem 'prekril' s svojimi, temveč je poskrbel, da nasprotne verzije na nekaterih mestih še vedno prosevajo: bralec jih bo prepoznal najprej zato, ker gre za dobro znane tradicionalne motive, zato, ker je nanje posebej opozorjen, in nazadnje zato, ker je očitno nesorazmerje na eni strani 'uravnoteženo' z nesoraz- merjem na drugi. Raje kot o kontrastu zato govorimo o komplementar- nem odnosu dveh enakovrednih zgodb. Ob tem velja opozoriti, da že pri Apoloniju razmerje vzorčnosti ni 'čisto'. Namig na tragični iztek Medejine zgodbe se nanaša na del pripove- s:i Klingner, 1964, str. 207 je enotnost Katulove pesnitve videl v tem, da vloženi del predstavlja obratno zrcalno podobo tistega, kar ga obdaja, vendar je pri tem mislil bolj na nasprotje med skrajnima podobama srečne in nesrečne ljubezni; izraz 'zr- calno' je uporabljen bolj v metaforičnem pomenu 'nasprotno'; kolikor ne gre za zamenjavo vlog med človekom in božanskim bitjem, je mišljena Ariadna kot nas- protna tema, kije izpodrinila analogijo. 84 Pind. Nem. 3,35-6; 4,62-64; Soph. TrGF 150.618; Apollod. Bibl. 3,13,5; znana upo- dobitev pri Ov. Met. 11,238-65. Več mest Roscher, 1916-1924, str. 786s. 52 Keria II - 1 • 2000 di, ki je zunaj besedila; ta vidik Medejine zgodbe je očitno navzoč v junaki- njih zlih slutnjah, toda Apolonij pripoved zaključi s koncem odprave. Exem- plum se torej že pri Apoloniju v precejšnji meri osvobaja svoje podrejene pripovedne funkcije; zaradi namiga na neobravnavani del glavne pripove- di je tudi glavna pripoved v nekem smislu referenca mitološkega primera (in ne samo obratno). Toda Apolonijeva Ariadna ostaja exemplum h glavni pripovedi in nekonvencionalnost tega primera je slejkoprej retorična (vse- bina namiga se ujema z Medejinimi slutnjami).8" V dvoumnem mitološ- kem primeru je Katul dobil predvsem zamisel, daje sporočilo celote ute- meljil na komplementarnem razmerju med dvema paralelnima mitoma z dvojno tradicijo. Paralelni mit se pri njem povsem osvobodi konteksta (tudi 'retoričnega') in podrejene vloge. Na mesto retoričnega dvoumja in iro- ničnega psihologiziranja stopi dvojnost, ki nam posreduje neko bolj arti- kulirano, bolj objektivno sporočilo, in ni eden od stranskih učinkov, tem- več zadeva celoto: dve razvidni subjektivni stališči, ki se ujemata s stališčem protagonistov (srečna zakonca, zapuščeno dekle) 8G; zdaj za oba mita velja, da vsakokratno subjektivno sta 1 išče protagonistov oz. pripovedo- valca odloča o tem, ali je drugi, paralelni mit bolj primerljiv po podobno- sti ali po nasprotju. V Ariadnini trenutni perspektivi, zaradi tistega, kar se je zgodi 1 o, združitev z bogom ne more biti enakovredna Pelejevi zdru- žitvi s Tetido. Perspektiva Peleja in Tetide je glede na Ariadnino inverzna: z njunega stališča noben zlovešči namig na tisto, kar bo še 1 e pri š 1 o, tudi ne krvave podobe trojanske vojne -vsaj ta zadnji trenutek- ne more- jo pokvariti vznesenega razpoloženja. Vsebinsko razliko med Apolonijevim ironičnim mitološkim primerom in funkcijo Ariadnine zgodbe pri Katulu nam lahko ponazori primerjava s prizori, kijihje Katul uporabil kot izhodišče. Apolonijeva Medeja je nedolžno dekle, v katerem se prebuja ljube- zen, in že ob prvi izkušnji doživi razočaranje; motiv ljubezenske sreče pri Apoloniju zazveni samo kot varljivo upanje: varljive so Medejine sanje o Jazonu kot o romantičnem vitezu, kije samo zaradi nje prišel v Kolhido in bi zanjo tvegal življenje (3,618ss.), varljiva je Jazonova verzija Ariadnine zgodbe. Psihološko bistvo celotne Medejine epizode je v antagonizmu med njenimi slutnjami in njenimi upi, kijih Apolonij interpretira kot prazne. 85 Perutelli, 1979, str. 23ss. v smislu Genettove 'retorike' govori o retorični funkciji Moshovega in Katulovega opisa (opis kot retorična figura); v bistvu retorična (se. eksemplarična) narava opisa temelji na preprostem dejstvu, da opis vsebuje paralel- ni mit, ki je nekakšen razširjeni exemplurn. Če govorimo o Apoloniju, pa lahko v resni- ci ugotovimo, daje bil Katulovo izhodišče neki 'retorični' postopek. sn Gaisser 1995 pripisuje prisotnost različnih verzij mita dejstvu, da ima pripoved 'več avtorjev'. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 53 Za Medejo je ljubezenska sreča varljivi up, in tudi v ljubezenskem razoča­ ranju nima niti tiste demonične veličine, ki jo premore Evripidovajunaki- nja; Apolonijeva Medeja ni niti tragična figura; v svojem breizhodnem po- ložaju je ponižana na neprestano sumničenje. Opisu Ariadninega plašča in Medejini odločitvi, da bo pustila ubiti brata, sledi apostrofa na Erosa (LXE'tAt"'EpQ(; .. „ 445); tudi Katul dogodke na Kreti komentira z apo- strofo na Amorja ( Sancte puer ... , 94). Toda bralec ve, da je nad Ariadno Amor že odigral svojo usodno igro; Ariadnina tragika je mišljena resno. Katul je liku po zgledu Evripidove junakinje dal nekaj tragične veličine, Ariadnin patos presega celo patos Evripidove Medeje: vtis je drugačen zato, ker je Ariadnin govor pravi monolog, nenazadnje pa tudi zato, ker si Ariad- na ne umaže rok z maščevanjem, temveč pokliče na pomoč zaščitnika pra- vice Jupitra. Apostrofo na Amorja, ki sama po sebi ohranja svojo heleni- stično ironično barvo, lahko v novem kontekstu res razumemo kot pesni- kov lirični komentar. Še očitnejša razlika pa se pokaže v interpretaciji Pelejevega motiva. Čeprav motiva srečanja in svatbe mnogo dolgujeta Apoloniju (Peliade v 1. spevu; Nereide v 4. spevu; Medejina svatba) ,je predznak okvirne pripo- vedi povsem drugačen. Pri Apoloniju je velika ironija v tem, da Medeja doseže svoj cilj po nakijučju: svatba ima tragično in ironično konotacijo, saj je zgolj sredstvo Medejine rešitve (Alkinoova sodba) in ne izpolnitev Jazo- novih priseg. Ker je šlo Jazonu samo za uspeh v Kolhidi, je ironija tudi v tem, da na zakonsko ležišče pogrnejo zlato runo. Apolonij je na opis svat- be navezal osebni komentar o nebogljenosti človeške eksistence ( 4,l 16lss.): po pesnikovih besedah si niti Jazon niti Medeja nista želela poroke v takih okoliščinah, združila ju je Xpc.c.6 (v. 1164).87 Tisto, kar si Medeja zaman želi, pa je Katul objektiviral v svetli perspektivi na svatbo Peleja in Tetide. Njun ljubezenski Joedus ni varljivo upanje ali izhod v sili, temveč pravi, ob- jektivni ekvivalent tistega, po čemer hrepeni Ariadna ( non haec blanda pro- missa dedisti „. sed conubia laeta, sed optatos hymenaeos, 139ss.; prim. o Peleju: optatae„. luces). Pri Apoloniju Rodoškem se Medeja in Jazon združita na zlatem runu, simbolu argonavtskega uspeha in vzroku Medejine usodne zmote; usodna je za Medejo tudi magična moč Dionizovega (Ariadnega) plašča - ta n;bc:A,oc; „. 'tc.p6c; .„ n;opcpupc.oc; nosi s seboj dvojno preklets- tvo bratomora in ljubimčeve nezvestobe. Nasprotno ležišče Peleja in Teti- de ni običajno poročno ležišče; ta lectus genialis, na katerem se bosta zdru- žila heroj in boginja, obdaja prav posebna svetost; Katul zanj uporablja slovesni izraz pulvinar geniale. Izraz pulvinarje v zvezi z rimskim bogočast­ jem, zlasti z obredom lektisternija.88 Katulovo izhodišče torej ni bila analo- 8 ; O Apolonijevem pesimizmu ob tem prizoru govori tudi Lawall, 1966, str. 168. 88 Prim. Kroll 1968 in Fordyce, 1973, ad 47. Pasquali 1920 je pokazal, da ima ravno 54 Keria.II - 1 • 2000 gija med srečnima bogovsko-človeškima paroma, ki bi se v Ariadninem primeru umaknila 'nasprotni temi'; izhodišče je bila Apolonijeva Medeja, ki ji zgodba o Ariadni in Dionizu ne prežene dvomov; k temu je Katul poiskal pravi proti pol, svetlo verzijo zgodbe o Peleju in Tetidi. Tu lahko v resnici govorimo o idealizaciji, kar kaže tudi primerjava z ustreznimi Apo- lonijevimi mesti: medtem ko pri Apoloniju bogovi in nimfe občudujoče strmijo nad človeškim podvigom ( 1,54 7-12), pri Katulu še bolj zavzeto smrt- niki strmijo nad epifanijo morskih boginj; pri Apoloniju nimfe občuduje­ jo runo, cilj argonavtskega (človeškega) podviga, pri Katulu se ljudje v sve- tem spoštovanju udeležujejo svatbe smrtnika in nimfe; potem ko se nagle- dajo božanske umetnine, se pred bogovi spoštljivo umaknejo v človeško vsakdanjost. Katulov pogled na Peleja in Tetido ni nujno ironičen; Tetidina epifa- nija je objektivna mitološka ustreznica Lesbijine epifanije v c. 68 - gre za iluzijo idealne sreče, toda tej iluziji se Katul vedno znova predaja. Pelejeva doba ni zlata doba; njene atribute ji pesnik daje zato, ker bistvo mita o descendenci prikazuje na majhnem izseku iz mitične zgodovine, na pre- hodu med herojsko dobo in sedanjostjo. Meja med dvema stanjema, med dilexi tum tein med nune te cognovi, med Lesbijo kot predmetom posvečene ljubezni (Lesbia nostra, Lesbia illa, illa Lesbia) in med tisto, ki in quadriviis et angiportis glubit magnanimos Remi nepotes,je v subjektivnih pesmih krhka; to sta dva aspekta enega samega čustva, ki pa živi iz antagonizma in se ne stali v resignacijo. Zato je Katulu Apolonijev fatalizem tuj; s tem, da predmet iluzije dopusti kot resničnost herojske dobe in v nadaljevanju nakaže nje- govo nenadno izgubo, Katul dve dimenziji ljubezni prikaže v izčiščeni, po- larno izostreni obliki, kot dva diametralno nasprotna aspekta iste mitične dobe. BIBLIOGRAFIJA Barigazzi, A.: Il Dionysos di Euforione. Miscellanea di studi alessandrini in memoria di Augusto Rostagni, Torino, 1963, 416-454. Barigazzi, A.: Sull'Ecale di Callimaco. Hermes 82 ( 1954), 308-330. Boucher,J. P.: A propos du carmen 64 de Catulle. REL 34 (1956), 190-202. Bradač, F.: Kompozicija 64. Katulovepjesme. Nastavni Vjesnik 42 (1933-1934), 188-194„ Braga, D.: Catullo e i poeti greci, Messina-Firenze, 1950. pasus, kjer sta pripovedi združeni, izrazito rimske poteze, in na podlagi kronološ- kih nedoslednosti sklepal, daje Katul zlepil dve aleksandrinski predlogi. O rimskih elementih še Perrotta, 1931, str. 202s.: vestibulum (v. 293.276); sedes- rimski atrij (v. 47.292); Granarolo, 1967, str. 132s. Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesrni 55 Bramble, J. C.: Structure and Ambiguity in Catullus LXIV. PCPS 16 (1970), 22-41. Biihler, W. (Hg.): DieEuropa des Mosckos, Wiesbaden, 1960 (Hermes Ein- zelschr. 13). Cairns, F.: The Nereids ojCatullus 64,12-23b. GB 11 (1984), 95-101. Campbell, M. (ed.): Moschus, Europa, Hildesheim, Zurich, New York, 1991. Castiglioni, L.: StudiAlessandrini, I.: Arianna e Teseo, Pisa, 1907. Clausen, V. W.: Tke New Direction in Poetry, v: P. E. Easterling, E. J. Kenney ( edd.), Cambridge History oj Classical Literature, II, 2: Tke Late Republic, Cambridge, 1983. Chia,J. A.: Eupkorion 's Dionysos: Structure and Hermeneutics. Prometheus 17 (1991), 111-124. Courtney, E.: Moraljudgements in Catullus 64. GB 17 (1990), 113-122. Crump, M. M.: TkeEpyllionjrom Tkeocritus to Ovid, Oxford, 1931. Curran, L.: Catullus 64 and the Heroic Age. v: Studies in Latin Poetry, YSCPh 21 (1969), 169-192. Dee,J. H.: Catullus 64 and tke Heroic Age. A Reply. ICS 7 (1982), 98-109. Della Corte, F.: Eujorione e i poeti latini. Maia 17 (1965), 158-176. Duckworth, G. E.: Foreshadowing and Suspense in tke Epics oj Homer, Apollo- nius and Vergil, Diss. Princeton, 1933. Effe, B.: Die Hylas-Gesckickte bei Tkeokrit undApollonios Rlwdios. Bemerkungen zur Prioritatsjrage. Hermes 20 (1992), 299-309. Ellis, R.: A Commentary on Catullus, Oxford, 18892• Fordyce, C.J. (ed.): Catullus, Oxford, 1973 (=1961 1 s popravki in situ). Frankel, H.: Noten zu den Argonautika des Apollonios, MU.neben, 1968. Friedlander, P.: Uber die Beschreibung von Kunstwerken in der antiken Litera- tur. Johannes von Gaza und Paulus Silentiarius. Kunstbeschreibun- genjustinianischer Zeit, Leipzig, Berlin, 1912, 1-103. Friedrich, G. (ed.): Catulli Veronensis liber, Leipzig, Berlin, 1908. Fuhrer, Th.: A Pindaric Feature in the Poems oj Callimachus. AJPh 109 (1988), 53-68. Fusillo, M.: Il tempo delte Argonauticke. Un' analisi del racconto in Apollonio Radio, Roma, 1985. Gaisser,J. H.: Threads in tke Labyrintk: Competing Views and Voices in Catullus 64. AJPh 116 (1995), 579-616. Giangrande, G.: Das Epyllion Catulls im Lickte der kellenistiscken Epik. AC 41 (1972), 123-147. Goldhill, S.: The Poet's Voice. Essays on Poetics and Greek Literature, Cambrid- ge, 1991. Granarolo, J.: L'oeuvre de Catulle. Aspects religieux, estketiques et stylistiques, Paris, 1967. Granarolo,J.: Catulle et le mytke, AFLNice 21 (1974), 193-230. 56 Keria II - 1 • 2000 Guardi, T.: L'ekpkrasis di opere d'arte nella commedia romana. Studi di filolo- gia classica in onore di Giusto Monaco, II: Letteratura latina dall'eta arcaica all'eta augustea, Palermo, 1991, 543-551. Haupt, M.: Opuscula, Leipzig, 1886. Heinze, R.: Ovids elegiscke Erziiklung. Vom Geist des Romertums, 19724, 308- 403 .. Herter, H.: Beitriige zu Apollonios von Rkodos. RhM 91 (1942), 226-249. Hollis, A. S. (ed.): Callimackus, Hecale, Oxford, 1990. Holscher, U.: Die Odyssee. EposzwisckenMiircken undRoman, Miinchen, 19892• Hross, H.: Die Klagen der verlassenen Heroinen in der lateiniscken Dicktung. Untersuckungen zur Motivik und zur dickteriscken Form, Diss. Miinchen, 1958. Hunter, R. (ed.): Apollonius oj Rhodes, Argonautica, Book III, Cambridge, 1989. Hunter, R.: TkeArgonautica oj Apollonius. Literary Studies, Cambridge, 1993. Janko, R.: Tke Skield oj Heracles and tke Legend oj Cycnus. CQ 36 ( 1986), 38- 59. Jenkyns, R.: Tkreeclassicalpoets: Sappko, Catullus andjuvenal, London, 1982. Kinsey, T. E.: Irony and Structure in Catullus 64. Latomus 24 (1965), 911-31. Klingner, F.: Catulls Peleus-Epos. Studien zur griechischen und romischen Literatur, Ziirich, 1964, 156-224 (=Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften, Philosopisch-historische Klasse, Jg. 1956, H. 6, Miinchen, 1956). Konstan, D.: Catullus' Indictment oj Rome. Tke Meaning oj Catullus 64, Am- sterdam, 1977. Konstan, D.: NeotericEpic: Catullus 64. v: A.J. Boyle (ed.), RomanEpic, Lon- don, New York, 1993, 59-78. Kroll, W. (Hg.): C. Valerius Catullus, Stuttgart, 19685. Lafaye, G.: Catulle et ses modčles, Paris, 1894. Lawall, G.: Apollonius' Argonautica:Jason as Anti-Hero, YCS 19 (1966), 119- 169. Lenchantin de Gubernatis, M. (ed.): Il libro di Catullo, Torino, 1928. Lesky, A.: Peleus und Tketis imjrukenEpos. Gesammelte Schriften. Aufsatze und Reden zu antiker und deutscher Dichtung und Kultur, Miinchen, 1966, 401-409 ( = SIFC 27 /28 (1956), 216-226). Lesky, A.: Peleus. REXIX (1937), 271-308. Maa13, E.: AlexandrinisckeFragmente. Hermes 24 (1889), 528-529. Manakidou, F.: Besckreibung von Kunstwerken in der kellenistiscken Dicktung, Stuttgart, 1993 (Beitrage zur Altertumskunde 36). Marinčič, M.: DieFunktion des Orpkeus-Mytkos im Culex und in Vergils Georgi- ca. ZAnt 46 (1996), 45-82. Marinčič, M.: Der 'orpkiscke' Bologna-Papyrus (Pap. Bon. 4), die Unterweltsbesc- Marko Marinčič, Apolonij Rodoški v Katulovi 64. pesmi 57 hreibung im Culex und die Lukrezische Allegorie des H ades. ZPE 122 ( 1998), 55-59. Most, G. W.: On theArrangement oJCatullus'CarminaMaiora. Phil 125 (1981), 109-125. Pasquali, G.: Il carme 64 di Catullo. SIFC 1 (1920), 1-23. Perrotta, G.: Arte e tecnica nell'epillio alessandrino. Poesia ellenistica. Scritti minori II, a cura di B. Gentili, Roma, 1978 (=A&R4 /1923/ 213-29). Perrotta, G.: Il carme 64 di Catullo e i suoi pretesi originali ellenistici. Athena- eum 9 (1931), 177-222. 370-409. Perutelli, A.: La narrazione commentata. Studi sull'epillio latino, Pisa, 1979. Pfeiffer, R. (ed.): Callimachus, l.: Fragmenta, Oxford, 1949. Putnam, M.J. C.: TheArt oJCatullus 64. HSCP 65 (1961), 165-205. Ramain, G.: Sur la signification et la composition du počme 64. RPh 46 ( 1922), 135-53. Reitzenstein, E.: Die Hochzeit des Peleus und der Thetis. Hermes 35 ( 1900), 73-105 Riese, A.: Catulls 64stes Gedicht aus Callimachus ubersetzt. RhM 21 (1866), 498-509. Roscher, W. H.: Thetis. v: W. H. Roscher (Hrsg.), Ausfuhrliches Lexikon der griechischen und romischen Mythologie, B. 5 (1916-1924), 785-799. Rossi, L. E.: L 1la di Teocrito: Epistola poetica ed epillio. Studi classici in onore di Qunitino Cataudella, vol. 2, Catania, 1972, 279-293. Scheidweiler, F.: Euphorionisfragmenta, Diss. Bonn, 1908. Schmidt, E. A.: Catull, Heidelberg, 1985. Schmiel, R.: Moschus' Europa. CPh 76 (1981), 261-272. Schwinge, E.-R.: Kunstlichkeit von Kunst. Zur Geschichtlichkeit der alexandri- nische Poesie, Munchen, 1986. Stoneman, R.: Pindar and the Mythological Tradition. Phil 125 (1981), 44-63 Syndikus, H.-P.: Catull: Eine Interpretation. Zweiter Teil: Die Gro}Jen Gedichte (61-68), Darmstadt, 1990. Thomas, R. F.: Catullus and the Polemics of Poetic Reference. A]Ph 103 (1982), 144-64. Toohey, P.: An [Hesiodic] Danse Macabre: The Shield of Heracles. ICS 13 ( 1988), 19-35. van Groningen, B. A. (ed.): Euphorion, Amsterdam, 1977. Vian, F. (ed.): Apollonios de Rhodes, Argonautiques, Chant III, Paris, 1961. Vian, F. (ed.): Apollonios de Rhodes, Tome III (Chant IV), Paris, 1981. Weber, C.: Two Chronological Contradictions in Catullus 64. TAPhA 113 (1983), 263-71. Wersdorfer, H.: Die rpz}.,oaorpia des Isokrates im Lichte ihrer Terminologie. Un- tersuchungen zur Jruhattischen Rhetorik und Stillehre, Leipzig, 1940. Wheeler, A. L.: Catullus and the Traditions oj Ancient Poetry, Berkeley, L. A., 19642• 58 Keria II - 1 • 2000 von Wilamowitz-Moellendorff, U.: Hellenistische Dichtung in der Zeit des Kal- limachos, Berlin, 1924 (repr. 1962). Wiseman, T. P.: Catullus'IacchusandAriadne. LCM2(1977),177-180. Zanker, G.: The Love Theme in Apollonius Rhodius' Argonautica. WS n. F. 13 (1979), 52-75. Zetzel, J. E. G.: Catullus, Ennius, and the Poetics oj Allusion. ICS 8 ( 1983), 251-266. Marko MARINČIČ: APOLLONIUS RHODIUS IN CATULLUS 64 Summary The pattern of Catullus 64 is basically that of (1) Theocritus' Hylas and of (2) Moschus' Europa: (1) the heavy Ennian exordium announces an epic »Argonautica«, but our expectations are deceived as Catullus concentra- tes on the erotic theme instead; (2) Dionysus and Ariadne form a parallel to Peleus and Thetis. However, the tragic aspects of Ariadne as a second Medea prevail, and the depiction of the coverlet indirectly satisfies the tragic expectations suggested by the opening (Ariadne is actually based on Medea of Apollonius Rhodius and Euripides). The association of Me- dea with Ariadne goes back to Apollonius who introduced Ariadne as an exemplum ironically foreshadowing Medea's future fate (Arg. 3,997ff.; 1074ff.; 1096ff.; 4,423ff.): Jason supports an optimistic version of Ariad- ne's story, but the actual parallel is a tragic one: although the Corinthian tragedy lies beyond the ending of Apollonius' poem, it is hinted at by allu- sions to the 'standard' version (Euripides). Catullus extended the Apollo- nian exemplum so as to form a digressive parallel story according to the pattern of Hellenistic epyllia (Moschus); he replaced Apollonius' ironic ambiguity by a polar opposition between Peleus and Ariadne; the ironic wedding of Medea andJason cedes its place to a romantic love story, and Ariadne becomes an Euripidean tragic heroine. However, the traditional happy outcome, though suppressed, still has an important compositional role insofar as it provides a link with »Peleus and Thetis«; conversely, the tragic circumstances of Thetis' wedding show through, and tl1e whole is one of complementary (rather than contrasting) images. Naslov: dr. Marko Marinčič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana v Barbara MORALNI VIDIKI IZOBRAZEV ANJA v v SEGA CEH V STAREM RIMU Abstract The article with a series of quotations of different authors from moral and ethical view elucidates relations to the education in ancient Rome which was, on the first side, spread within the old rnores rnaiorurn and, on the other side, influenced by vi- vacious and fertile Greek creativeness, not always in concord with valid Roman mo- ral norms and ethical principles. On the basis of selected quotations, the article is concluded by hypothesis about one of the reasons for manumission of enslaved Greek pedagogues. Izvleček Članek z vrsto citatov različnih piscev z moralnega in etičnega vidika osvetljuje odnos do izobraževanja v starem Rimu, kije bilo na eni strani vpeto v stare rnores rnaiorurn, na drugi strani pa je nanj vpli- vala živahna in plodovita grška ustvarjal- nost, ki ni bila vedno v sozvočju z veljav- nimi rimskimi moralnimi normami in etičnimi načeli. Na podlagi izbr;anih cita- tov članek zaključuje hipoteza o enem od razlogov za osvobajanje zasužnjenih pe- dagogov. Če se izobraževanje v starem Rimu v nekaterih potezah opazno razlikuje od klasičnega grškega izobraževanja, gre iskati razlog za razhajanja pred- vsem v tem, da so Rimljani v svojem izobraževalnem sistemu kljub močne­ mu in modnemu grškemu vplivu ves čas zavestno ohranjali določene pote- ze stare, pristno rimske mentalitete, ki jo izpričujejo njihovi najuglednejši pisci. Ko so se Grki že zdavnaj osvobodili svojega militarističnega, totalitar- nega ideala in so na področju izobraževanja preusmerili svojo pozornost predvsem k personalistični etiki tako imenovane 1tCX.tDEtCX., v kateri so se tesno prepletali elementi civilizacije, tradicije, kulture, literature in vzgo- je1, je bila rimska virtus pravzaprav ves čas samo skupek starih moralnih norm in etičnih načel tiste antične države, ki so ji bili zvesti Rimljani iz obdobja republike. Rimske izvirnosti na izobraževalnem področju torej ni narekovalo iskanje novih, sodobnih poti in ciljev, ampak predvsem iskre- no koprnenje po arhaičnih idealih. Ta neizmerna navezanost na lastne korenine se zdi včasih kar presenetljiva, če pomislimo, da je bila večina učiteljev grškega porekla, spomnimo pa se tudi, da so se Rimljani, če izvza- memo satiro, v različnih literarnih zvrsteh sicer zvesto oklepali svojih grš- kih vzornikov, a so njihovi ustvarjalci, eni bolj, drugi manj, tujemu vzorcu 1 Cf. W.Jaeger, Paideia. Keria II - 1 • 2000, 5 9-66 60 Keria II - 1 • 2000 vendarle vtisnili tudi lastni, avtentični pečat. Tako se Vergilijevi junaki v Eneidi sicer spogledujejo z omikanim, uglednim vojaškim plemstvom ho- merske epopeje, pa so vendarle drugačni, bolj robati, čeprav jih v svoji pristno rimski prepričljivosti še prekaša legendarni Kinkinat, ki se prav nič ne sramuje svojega kmečkega porekla. Sleče tuniko, zapusti svoj plug, ob- leče togo, odide v politiko, reši državo in se vrne za plug. Plutarh poroča, da je tudi Kato silno rad zahajal na majhno posestvo takratnega uglednega dr- žavnika Manija Kurija in se »S spoštovanjem spominjal moža, ki je kljub svo- jim trem triumfom sam prekopaval svoje dve, tri njivice in prebival v siroma- šni koči.«2 Nekateri filologi to poudarjeno in samoniklo navezanost na zem- ljo pripisujejo etruščanskemu vplivu. Vsekakor je z njo prežeto tudi latinsko besedišče. Adjektivi, kot so sincerus, ki sprva označuje prečiščen med brez voska,frugi,, kije prvotno tisti, ki prinaša dobiček, laetus in felix, ki se v najsta- rejših časih povezujeta z zemljo in opisujeta njeno rodovitnost\ so pozneje sicer dobili svoje drugačne, prenesene pomene, pa vendar so bili vsidrani v jeziku prav tako kot arhaične vrednote v rimskem vrednostnem sistemu. Rim za razliko od Grčije nikoli ni pokazal želje, da bi zavrgel stari kolektivni ideal, ki posveča in celo žrtvuje posameznika državi, kajti dulce et decorum est pro patria mori. Ravno nasprotno, Rimljani se mu nikoli niso odrekli in se k njemu ves čas nostalgično vračajo tako na področju poezije, proze, filozoftje kot tudi retorike. Res je bil to svojčas tudi grški ideal, še iz časov, ko sta pesnila Kalinos in Tirtajos, a grški klici k orožju in obrambi domovine so bili bolj osebno obarvani, izhajali so iz posameznega kon- kretnega konteksta in se nikoli niso razlegali tako enodušno in prepričlji­ vo kot rimski; rimski moralni ideal pa doseže svoj vrhunec prav v žrtvova- nju posameznika za državo. Če največjo rimsko epopejo, ki opeva nasta- nek rimske države inje bila obenem tudi temeljno učno gradivo v šolah, primerjamo s Homerjevima epoma, opazimo, da so se učenci tako v An- dronikovem prevodu Odiseje in pozneje, ko so se začeli učiti grščine, tudi v Homerjevi Iliadi srečevali z bistveno drugačnim idealom od rimskega, s homerskim idealom, ki je bil posvečen individualnim podvigom in slavi posameznika. Po slavi in osebni uveljavitvi so sicer nedvomno hlepeli tudi Rimljani, toda vedno zgolj v službi države. Vendar je videti, da sta bila oba ideala celo za šolsko rabo združljiva, čeprav homerski nikoli ni prevladal nad rimskim, kije zahteval od človeka strogo podrejenost državi in njeni blaginji - celo ogrožal ga očitno ni. Blaginja države je morala biti torej najvišji zakon, salus rei publicae suprema lex esto, in Cicero gre še dlje, ko zapiše » ... nihil esse turpius quam est quemquam legari nisi rei publicae causa«4• 2 Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Kato 2 (prev. A. Sovre). ~ Cf. H.-I. Marrou, Histoire de l'education dans l'Antiquite. 4 De legi,bus 3,8. Barbara Šega Čeh, Moralni vidiki izobraževanja v starern Rirnu 61 Državni interes je bil torej za Rimljana najvišja vrednostna in krepostna norma. In če je kdo ni upošteval, bi kršitelja lahko osramotili in ožigosali z naslednjimi Ciceronovimi besedami: »Nihil enim contra me fecit odio mei, sed odio severitatis, odio dignitatis, odio rei publicae: non me magis violavit quam senatum, quam equites Romanos, quam omnes bonos, quam Italiam cunctam. J• Običaji prednikov, mos maiorum, so bili nedotakljiv ideal in o tem, ali jihje smiselno tako brezprizivno spoštovati ali ne, preprosto ni bilo mogo- če razpravljati. Mos maiorum so bili norma vsake misli in vsakega dejanja. Seneka pripoveduje v nekem svojem pismu Lukilijuli, ki sicer govori o tem, kakšnega učitelja naj si izberemo: »Tu vero etiam ad priores revertere, qui va- cant; adiuvare nos possunt non tantum qui sunt, sed qui fuerunt. « In malo poz- neje nadaljuje, da si mora vsak izbrati takega učitelja, ki ga bo lahko bolj občudoval pri njegovih dejanjih kot pa pri besedah. Katere vrline, ki so bile obenem tudi ključne komponente izobraževalnega sistema, so Rimlja- ni najbolj cenili, lahko razberemo iz Plinija, ko zgoščeno in suhoparno povzema govor, ki naj bi ga izrekel Q. Caecilius Metellus ob pogrebu svoje- ga starega očeta Lucija, ki je bil dvakrat konzul, poveljnik konjenice, dikta- tor, triumfator in pontifex maximus. Uspelo mu je, daje osvojil deset najod- ličnejših vrlin, za katere so si prizadevali pametni ljudje: bil je velik vojak, izvrsten govornik, zmagovit poveljnik, zaslužen za velike podvige, visok dr- žavni funkcionar, zelo razsoden, bil je med vidnejšimi senatorji, dosegel velikansko bogastvo na pošten način, zapustil veliko otrok in imel sloves kot državnik. Vse to pa so vrednote, iz katerih izhaja znani Enijev citat »moribus antiquis res stat Romana virisque,?, kije nedvomno predstavljal te- meljno načelo rimskega vrednostnega sistema. Prav nanj se je seveda skli- cevala tudi rimska šola. Vendar rimskemu moralnemu idealu ni mogoče poenostavljeno očitati, da je zazrt v preteklost. Rimljani so ga v šoli in izven nje pojmovali predvsem kot lastno protiutež grški kulturi in civilizaciji, ki se je v svojem veličastnem pohodu nad Rim sproti zažirala v vse pore javne- ga življenja. Kato Rimljane izrecno opozarja:» ... kakor dajejo barvarji svo- jim blagovom barvo, ki je ravno v modi, tako se rimska mladina najbolj vneto uči stvari, kijim pojete hvalo.«8 Naslednji ideal, ki so ga Rimljani poveličevali veliko bolj ognjevito kot Grki, je bila čvrsto konstituirana družina z jasno hierarhično lestvico. Med- tem ko so pri Grkih majhne otroke vzgajali predvsem sužnji, v Rimu vzgaja otroke mati ali vsaj kakšna ugledna, stroga in moralno neoporečna sorod- " De haruspicurn responsis 5,l; citat se nanaša na Klodija. " Epistulae rnorales, 52,8. 7 Annales 5,1. 8 Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Kato S (prev. A. Sovre). 62 Keria II - I • 2000 nica. Kako občutljivi so bili Rimljani v razpravljanju o tej temi, priča Tacit, ki neizmerno jadikuje nad brezbrižnostjo do elokvence in drugih umetno- sti, nad desidia iuventutis, neglegentia parentum, se spotika ob inscientia praeci- pientium in se zgraža nad oblivio moris antiquP: » Quae mala primum in urbe nata, mox per Italiam Jusa, iam in provincias manant? « Očitno je bila tudi v antiki prestolnica leglo vsega zla in hudo sprijena v primerjavi s podeže- ljem, saj Tacit presoja, da se prav tam napake pri vzgoji spočnejo tako re- koč že v materinem trebuhu. »lam vero propria et peculiaria kuius urbis vitia paene in utero matris concipi miki videntur, kistrionalis Javor et gladiatorum equo- rumque studia: quinus occupatus et obsessus animus quantulum loci bonis artibus relinquit?" In nadaljuje: » ... ego de urbe et kis propriis ac vernaculis vitiis loquar, quae natos statim excipiunt et per singulos aetatis gradus cumulantur, si prius de severitate ac disciplina maiorum circa educandos Jormandosque liberos pauca prae- dixero. Nam pridem suus cuique filius, ex casta parente natus, non in cellula emp- tae nutricis, sed gremio ac sinu matris educabatur, cuius praecipua laus erat tueri domum et inservire liberis. Eligebatur autem maior aliqua natu propinqua, cuius probatis spectatisque moribus omnis eiusdem J amiliae suboles committeretur; coram qua neque dicere Jas erat quod turpe dictu, neque J acere quod inkonestum J actu videretur. « 10 Tacit pa seveda ni zgolj nasploh ogorčen nad »svobodno vzgo- jo« in novodobnimi najetimi otroškimi negovalkami, ki nimajo pojma o častitljivih in preizkušenih, pa vendar razkrajajočih se mores maiorum; v na- daljevanju izraža izrecno bojazen pred zgrešeno in pokvarjeno vzgojo, ki so je dojemljive otroške duše deležne od grških suženj, ki jih zaničljivo imenuje Graeculae ancillae, in sužnjev nasploh. Tudi starši po njegovem mnenju svojih otrok prav nič ne vzpodbujajo k poštenosti in skromnosti, ampak kvečjemu k razpuščenosti in jezikavosti, ki se seveda neizogibno razraščata v nesramnost in prezir. Te neprimerne lastnosti, kijih razpihu- jejo še za lase privlečene zgodbe vzgojiteljev suženjskega stanu, pa po nje- govem bremenijo otroškega duha in ne puščajo skoraj nikakršnega pro- stora za dojemanje »dobrih umetnosti«. 11 Tacit torej razmišlja podobno kot Aristip v neki znani anekdoti: neki oče je vprašal Aristipa, koliko bi računal za poučevanje njegovega sina. Aristip je postavil za tiste čase kar visoko ceno tisoč drahem. Oče je zgroženo ugovarjal, da si za ta denar lahko kupi že sužnja, ki bo poučeval njegovega sina. Aristip pa mu je odgo- voril: » Lahko, samo potem boš imel dva sužnja; tistega, ki si ga boš kupil, in še svojega sina.« Juvenalov citat »maxima puero debetur reverentia« je že davno, preden je bil sploh zapisan, uresničil tudi Kato Starejši. Nadzor družinskega očeta v starem Rimu je bil občutno ostrejši kot v Grčiji, kjer se je lahko x:oupoc; brez zgražanja in brez očetovega nadzora pojavljal na '' Dialogus de oratoribus 28,2. IOJd. 28,4. 11 Id. 29,3. Tacit namenona uporabi izraz »bonae artes«. Barbara Šega Čeh, Moralni vidiki izobraževanja v starem Rirnu 63 gostijah kar v spremstvu svojega ljubimca; pater familias v Rimu pa je svojo vzgojiteljsko vlogo uresničeval z veliko večjo odgovornostjo. Plutarh v Ka- tonovem življenjepisu poroča, da je Kato sam prevzel sinovo vzgojo in ga učil branja, čeprav je imel sužnja, kije bil izkušen učitelj. »Kajti zdelo se mu je za malo„ .. da bi bil njegov sin moral poslušati grajo sužnja ali da bi mu bil ta navijal ušesa, ako bi se slabo učil. Tudi ni hotel, da bi bil deček za tako važni prvi pouk hvaležen sužnju; zato mu je bil sam osnovni učitelj, sam učenik postave, sam vaditelj v telesnih ročnostih„.« Poleg tegaje z velikimi črkami lastnoročno napisal zgodovino rimskega naroda, ker je želel, »da bi bil sin že od mladih nog imel priložnost seznaniti se sebi v prid z deli svojih prednikov. Grdim besedam se je spričo otroka ogibal tako previdno kakor pred svetimi devicami, kijim pravijo vestalke.« 12 Seveda se je v starem Rimu vzgoja delila na žensko in moško. Moški potomci so se s sedmim letom izmuznili ženski nadvladi, deklice pa so ostajale doma pod okriljem svoje matere. Svetonij hvali Avgusta, ker je poskrbel za vzgojo hčerke in vnukinj, saj jih je dal izučiti v ročnih delih, prepovedaljimje govoriti in početi karkoli naskrivaj; vse so morale vsak dan zapisati v dnevnik ( commentarii diurni) in le o tem jim je bilo dovoljeno spregovoriti med seboj n. Cesar Avgust se je torej posvečal predvsem vnu- kom: večinoma jih je sam naučil brati in pisati pa tudi plavati. Dečki iz senatorskih družin so imeli še prav posebne privilegije: včasih so smeli spremljati svojega očeta celo v skupščino in prisostvovati skrivnim sejam senata. 14 Neka mati je je nekoč želela zvedeti, kaj očetje počnejo v senatu, inje začela svojega sina, mladega Papirija, spraševati o tem. Mladenič se je nekaj časa izmotaval, kar je samo še spodbudilo materino radovednost. Zato se ji je zlagal, da je senat razpravljal o vprašanju, ali naj bo »v dobro države« en moški poročen z dvema ženama ali pa ena ženska z dvema možema. Čez tri dni se je, kot poroča Gelij, zbrala pred skupščino razburjena množica matron, ki so rotile senatorje, naj se rajši odločijo za drugo možnost. Papirij je osuplim senatorjem pojasnil, zakaj sije bil celo stvar izmislil, ti pa so ga izrecno pohvalili, ker je bil držal dano besedo (fidem), mu dodelili posebno čast, da se sme še naprej udeleževati skupščinskih zasedanj, čeprav so sino- vom senatorjev poslej to pravico odvzeli, in mu nadeli častni naziv 'praetexta- tus' - »ob tacendi loquendique in aetate praetextae prudentiam«. Kot poroča Plutarh 1!\je Avgust sinovom senatorjev omogočal najraz- 12 Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Kato 20 (prev. A. Sovre). 13 Suetonius, A ugustus 64,4. 14 Gellius, Noctes Atticae 1,23,4: Mos antea senatoribus Rornae /uit in curiarn curn praetextatis jiliis introire. 10 Augustus, 38,2. 64 Keria II - 1 • 2000 ličnejše oblike izobraževanja za vodstvene funkcije, od prisostvovanja zase- danjem senata pa do vojaških izkušenj. Na vprašanje, česa so se mladeniči v senatu pravzaprav naučili, odgovarja Plinij takole: » Quae potestas referenti- bus, quod censentibus ius, quae vis magistratibus, quae ceteris libertas, ubi ceden- dum, ubi resistendum, quod silentii tempus, quis dicendi modus, quae distinctio pugnantium sententiarum, quae exsecutio prioribus aliquid addentium, omnem denique senatorium morem quod fidissimum percipiendi genus exemplis doceban- tur. «16 Iz Plinijevega natančnega naštevanja je mogoče razbrati, da so v antičnem Rimu pri izobraževanju mladih ljudi veljala zelo izostrena pravi- la, ki so zahtevala ne le vednost o tem, kako je treba oblikovati izrečeno in na kakšen način razločevati nasprotujoča si mnenja, temveč popolno poz- navanje zakonitosti debatnega pogovora in kulturnega dialoga v tedanjem javnem življenju. Zakonitosti, kakršne bi morale biti veljavne še danes. Ker so si seveda še zlasti v uglednih družinah očetje želeli, da bi sinovi, ko so dopolnili šestnajst let, čim uspešneje opravili svoj prvi javni nastop, tirocinium fori, so skrb zanje običajno prepustili kakšnemu uglednemu, iz- kušenemu družinskemu prijatelju in uveljavljenemu politiku. Tako Cice- ro pripoveduje, da gaje oče zaupal Q. M. Scaevoli Avgurju in da mu je kot deček neprestano tičal za petami: » Quoad possem et liceret, a senis latere num- quam discederem. «1 7 Nato opisuje svoje prizadevanje:» .. . fierique studebam eius prudentia doctior«18 . Spoštovanje do starejših, eno tistih etičnih načel, kijim rimska literatura posveča velikansko pozornost, je torej izhajalo iz dejstva, da se je bilo mogoče kakovostno izobraziti samo pri izkušenih ljudeh, ki so veliko vedeli, temeljilo pa je na prirojeni vedoželjnosti mladih ljudi, ki so pred dvema tisočletjema raziskovali še precej bolj enigmatičen svet, kot ga mladi ljudje raziskujejo danes. Seveda pa so stroga merila veljala tudi za učitelje, ki so ta svet odkrivali mladim.» Quorum1!1 in primis inspici mores oporte- bit. !pse nec habeat vitia nec ferat. « Razen tega je Kvintilijan moralni vzgoji govornika še posebej posvetil pogla\ji Non posse oratorem esse nisi virum bonum in Cognoscenda oratori quibus mores formantur. 20 Seneka je še rigoroznejši in ne verjame, da tiči kaj dobrega v temah, kijih obravnavajo nečastni in nevredni učitelji, zato Lukiliju zastavlja retorično vprašanje: » Ceterum unum studium vere liberale est quod liberum f acit, koc est sapientiae, sublime, forte, magnanimum: cetera pusilla et puerilia sunt. An tu quicquam in istis esse credis boni quorum profes- sores turpissimos omnium ac jlagitiosissimos cernis? Non discere debemus ista, sed didicisse. ) 11 Da pa morajo tako starši kot učitelji vzgajati predvsem z lastnim rn Epistulae, 8, 14. 17 De arnicitia 1,6. 18 De arnicitia l, 9. 1 " Se. rnagistrorurn; Quintilianus, Institutiones oratoriae 2,2,5. 20 Id., l. in 2. poglavje 12. knjige. 21 Epistulae, 88,2,2 sq. Barbara Šega Čeh, Moralni vidiki izobraževanja v starern Rirnu 65 zgledom, je seveda misel, ki preveva vso antiko.22 Gre torej za tako samou- mevne stvari, kot pravi Seneka, da bijih morali že zdavnaj vedeti in znati! Moralna vzgoja mladega Rimljana se je tako kot vzgoja mladega Grka napajala iz svetlih zgledov, kakršne so mladi ljudje že od nekdaj radi obču­ dovali. Vendar je med obema antičnima izobraževalnima konceptoma ob- stajala še ena razlika. Grki so si jemali za zgled junake iz svoje herojske poezije, torej mitološke osebe, ki so evidentno domovale zgolj v svetu do- mišljije, rimski heroji pa so bili s svojimi karakterističnimi vrlinami vred sestavni del rimske zgodovine. In čeprav je bila ta sestavljena iz legend, ki so bile večinoma izmišljene ali vsaj deloma izmišljene, so jih Rimljani ne glede na to pojmovali kot svojo pravo nacionalno zgodovino, ne da bi se sploh spraševali o njihovi verodostojnosti. Tudi ko so Rim preplavili učite­ lji grške literature, grški gramatiki, sofisti, retorji, učitelji slikarstva, kipar- stva, celo jahanja in lova in so se zanje pulili vsi premožni Rimljani, ki so želeli svojim otrokom v »diplomatski« grščini, v nekakšnih mednarodnih zasebnih šolah, nuditi veličastno vladarsko vzgojo z vsemi modnimi razsež- nostmi grškega humanizma, so zagovorniki rimske nacionalne identitete v bojazni, da bi postala ranljiva, na drugo stran tehtnice postavljali rimsko gravitas in grmeli proti lahkoživim razvedrilnim umetnostim, ki so prodi- rale v rimski šolski sistem. Horacijeva ugotovitev o premaganem zmagoval- cu je torej obveljala tudi na izobraževalnem področju, kjer naletimo še na posebno vnebovpijoč paradoks: barbari si podjarmijo civilizirano Grčijo, nato pa svojim ujetnikom v zahvalo za izobraževanje v duhu njihovih vred- not na račun lastne nacionalne identitete velikodušno podarjajo svobodo. Čemu bi lahko pripisali to dobrohotno gesto? Meja med sužnji in osvobo- jenci je bila v rimski državi zelo jasno začrtana23, zato so se na ta način izognili moralnemu konfliktu, na katerega opozarjajo tisti navedeni avtor- ji, ki svobodo postavljajo daleč nad strokovnost. Rimljani so se jasno zave- dali pomembnosti šolanja24 in znanja2'\ hkrati pa so dovolj cenili svobodo, tako fizično kot umsko, dajimje bilo pod častjo izobraževanje svojih otrok prepuščati sužnjem. »Gloriari solent ... nam et barbari et servi, et, si koc sat est, nulla est ratio dicendi«, meni Kvintilijan2 Horacija kot Prešernov literarni vzor omenja B. Calvi, loc. cit. rn Možnost Avguštinovega vpliva na Prešerna omenja A. Slodnjak, Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 125. 11 Prim.]. Kastelic (1943), cit., str. 218. 12 Na Prešerna naj bi pri pisanju Krsta pri Savici vplivali Homer, Vergilij, Tasso, Voltai- re, Chateaubriand, Manzoni, Njegoš, Kollar, Mickiewicz, Byron, Werner, Chamisso, Foquet, Bernardin de Saint Pierre, da omenim samo imena, ki se večkrat ponavljajo v spisih literarnih kritikov, ki so se posvetili tej problematiki; prim. B. Calvi, cit.., passirn; H. R. Cooper, Tasso and Prešeren 's Krst pri Savici, Papers in Slovene Studies 1976, str. 13-23;]. Debevec, Virginija -Atala -Bogomila, DiS 1903, str. 545-552;]. Kos (1987), cit., str. 60 isl.; ID. (1991), cit., passirn; M. Murko, Misli k Prešernovernu življe- njepisu, LZ 1901, str. 122-187, B. Paternu, cit., str. 145 isl.; F. Petrč, Literarno ozadje Prešernovega »Krsta pri Savici«, Sodobnost 1940, str. 298-308; R. Štefan, Prešeren in Mickiewicz, Slavistična revija 1963, str. 181-198;]. Tominšek, Temeljna vprašanja o Prešernovern »Krstu pri Savici«, LZ 1905, str. 551-566. 13 Kako težko je določiti izvor motiva, ki izhaja iz antike in je prešel v repertoar moder- ne evropske književnosti, je razvidno iz naslednjega primera: vzor za obširno meta- foro o hudourniku v 22. in 23. tercini Uvoda je Pinter iskal v Ovidijevih Fastih, omenjal pa je še Homerja, Vergilija in Lukrecija (L. Pinter, Književne drobtinice, Zbor- nik znanstvenih in poučnih spisov Matice Slovenske, 1902, str. 150), Calvi v Tassu (cit., str. 172-173), Kastelic v petem spevu Iliade Q. Kastelic (1943), cit., str. 119, op. 70 Keria II - 1 • 2000 Že glede izraznih reminiscenc velja osvetliti nekaj zanimivih podrob- nosti med Lukanovo in Prešernovo pesnitvijo. Deveto tercino Uvoda za- ključuje vznesen vzklik kako strašna slepota je človeka, kar je skoraj dobese- den prevod vzklika iz osmega verza14 Lukanovega proemija: quis furor, o cives. Furorpomeni zaslepljenost ali norost; upoštevati gre tudi dejstvo, da je proemij gotovo tisti del pesnitve, ki bralcu dalj časa ostane v spominu. Motiv lakote, ki premaga še tako utrjene trdnjave, iz desete tercine (ko niso meč, sekira in lopata /jih mogle, lakota nepremagljiva /preti odpreti grada trdne vrata) 15, srečamo pri Lukanu v četrti knjigi, pri opisu obleganja in heroj- ske smrti cezarjanca Vulteja na Krku (IV 409-410: si sola recedat / expugnat quae tuta James); tudi znani Vultejev nagovor tovarišem iz iste epizode (IV 4 76-520) bi bil lahko vplival na Črto mirov govor pred bitko v Uvodu (terci- ne 11-17) 11i. Prešernov opis boja se osredotoča na množičen poboj, ne pa na pri- mer na dvoboje med posamezniki oziroma protagonisti: če se je tu pesnik zgledoval po antični predlogi,je bil še najverjetneje njegov vzor Lukan, ki je prvi epik, pri katerem stopi pri opisovanju bitk v ospredje masa voja- kov17. Tipologija Prešernovega opisovanja vojaškega spopada torej zmanj- šuje možnost, da bi slovenski pesnik našel neposredne spodbude zanj na primer pri Vergiliju 18 , vendar pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da že sama sintetičnost podajanja v Uvodu onemogoča podrobnejše zaustavljanje pri dvobojih posameznikov. Grozljiva scena nakopičenih mrličev tako v začetnem kot v zadnjem delu Uvoda je slična Lukanovemu opisu bojnega polja po bitki pri Farzalu, najznamenitejše epizode pesnitve, prim. VII 788-791: cernit propulsa cruore / jlumina et excelsos cumulis aequantia colles / corpora, sidentis in tabem spectat 39), Gantar pa je dokazal, da je po vsej verjetnosti Prešernov vir enajsti spev Iliade (K Gantar, Še ena hornerska prispodoba pri Prešernu, JiS 1956-57, str. 223-224); prim. tudi]. Kos (1980), cit„ str. 147-148. Temaje v antični književnosti topična, srečamo jo na primer tudi pri Vergiliju (georg. I 482 isl. in Aen. II 496 isl.) in pri Lukanu (VI 272 isl.). 14 Glede problema interpunkcije osmega verza Farzalije prim. A. Ernout, Lucan B. C., I, 8-12, RPh 1963, str. 186-188. 15 B. Calvi, cit„ str. 172-173, se za isti motiv sklicuje na Tassov Osvobojeni Jeruzalem (V 91-92 in VI 3). rnvpliv antične kajiževnosti na nagovore v Prešernu na splošno poudarjata B. Calvi, cit„ str. 176-177 in]. Kastelic (1988), cit„ str. 26. 17 Prim. P. Esposito, Il racconto della strage. Le battaglie della Pharsalia, Napoli 1987, str. 9-39 (poglavje z naslovom Le battaglie in Virgilio e Lucano). 18 Kritiki poudarjajo zlasti podobnosti med Krstom in tretjim spevom Eneide, kjer je Vergilij opesnil grško obleganje in vdorvTrojo,junakove govore in čudežno rešitev Eneja iz boja, ki so mu jo bogovi poklonili, ker ga je čakalo (kot tudi Črtomira) posebno poslanstvo. Prim. B. Calvi, cit., str. 169 in 219 ter]. Kos (1987), cit„ str. 62- 63 in ID. (1991), str. 151-152. Barbara Zlobec, .Lulwn in Prešeren 71 acervos. Krutost Cezarja, ki si po bitki z neprikritim veseljem paše oči na kupih mrličev (VII 786 isl.), se zrcali tudi v krvoločnosti Valjhuna, ki prav tako po boju preiskuje bojno polje. Prešeren je verjetno odklanjal stilno nabreklost in patetičnost, ki sta za pesnika-retorja Lukana tipična in ki se kažeta tudi v teh verzih. Lukanov stilni vpliv pa je vendar možno zaslediti v hiperbolah, ki so v Uvodu pogo- ste: kri „. /prelita napolnila bi jezero, krvava reka ipdrn. V Krstu je presenetljiva podobnost med verzoma petnajste stance bila je lepa, Bogomila!, tvoja /podoba, ki speljala ga je z boja in Lukanovima verzo- ma iz sedme knjige (VII 675-6) sed tu quoque coniux / causa fugae vultusque tui. V obeh primerih gre na pesnikov nagovor ženski (Korneliji oz. Bogo- mili), ki je s svojo lepoto povzročila beg protagonista z bojnega polja in smrti v (nečastno) življenje. Zanimivo je, da je oba blaga, na svojo družico navezana heroja, ki se premagana vdata v poraz, doletela ista usoda: kriti- ka ju je sprejela zelo hladno20 , osvetljevala njuno paradoksalnost in ju po- gosto označevala celo za slabiča. Glede dolžine pesnitve (pa seveda tudi verznih in kitičnih oblik) se je Prešeren zgledoval po pravilih romantičnega epa21 , zunanja zgradba Krsta in torej oblikovanje pripovedne tehnike pa kljub temu kažeta veliko po- dobnosti s Farzalijo. Lukan nam v svojem delu najprej prikaže zgodovin- sko situacijo in grozljivosti državljanske vojne (knjige 1 - VI), sledi opis odločilne bitke (VII). Pompej, ki se je bil z veliko težavo poslovil od žene, doživi poraz, ase reši, njegov povratek k družini pa je v znamenju zle uso- de (knjige VIII-X) 22• Prešeren je dogajanje skrčil na minimum, vendar stič­ nih točk ne manjka, zlasti kar se tiče prvega dela: pesnik najprej uokviri zgodovinsko situacijo; pesnitev doseže višek v opisu bitke, po kateri se po- raženi protagonist zateče k ljubljeni ženski, a zopet doživi poraz, kije obe- nem osebni in politični. Glavni in neizpodbitni dokaz, da je bil Lukan Prešernu za vzor, pa ostaja vsebina, pojmovana kot motivno-tematska celota. Drugi antični, pa tudi več ali manj istodobni epi, ki bi lahko vplivali na Prešerna, obravnava- jo brez izjeme boje med dvema narodoma: Homerjeva Iliada in Vergilijeva Eneida opesnjujeta vojno med Trojanci in Grki, Byronov Tke Siege oj Co- rn Za Lukanov stil, za katerega so taka »krvava« pretiravanja značilna, prim. npr. E. Fraenkel, Lucan als Mittler des antiken Pathos, v Kleine Beitrage zur klassischen Philologie, Roma 1964, str. 233 isl. 20 Za Pompeja prim. M. Annaei Lucani »Pharsalia«, edited with English Notes by C. E. Haskins with anlntroduction by W. E. Heitland, London 1887, str. LVI-LIX in E. Malco- vati, M. Anneo Lucano, Milano 1940, str. 65; pozitivnejšo oceno o tem liku je dala moderna kritika, prim. W. R. Johnson, Mornentary Monsters. Lucan and His Heroes, Itaca and London 1987, 67 isl. Za Črtomira prim. B. Paternu, cit., str. 83 isl. 21 Prim. B. Paternu, cit., str. 105 isl. 22 Upoštevati moramo tudi dejstvo, da Lukan svojega dela ni dokončal. 72 Keria II - 1 • 2000 rinth opisuje boj med muslimanskimi napadalci in krščanskimi obleganci, Mickiewiczov Konrad Wallenrod obravnava vojno med poganskimi Litovci in krščanskimi križarji, Wernov Das Kreuz an der Ostseeje postavljen v čas poganskih Prusov, krščanskih Poljakov in nemških križarjev. Glavna tema Krsta pri Savici je bratomorna vojna: res čudno bi bilo, da bi Prešeren ne upošteval najbolj znanega antičnega epa na to tematiko, Lukanove Farza- lije23. Poleg tega pa mu je bila v sklopu latinske epike v obdobju duševne krize, ki jo je doživljal ob pisanju Krsta pri Savici, Farzalija verjetno bližja od Eneide, epa z mogočno teleološko miselnostjo. Barbara ZLOBEC: LUCAN IN PREŠEREN Summary The problem of the sources for the Krst pri Savici is one of the most discus- sed subjects by Prešeren's scholars. The present article develops the hypo- thesis that Prešeren has been influenced by the Roman epic poet Lucan. In his work Prešeren quotes Lucan twice (in the epigram Narobe Katon and in the Krst); there are also proved Lucan's influences on the Krst, both formal and ideological, concerning the contents. It must be borne in mind that the poems which are usually regarded as Prešeren's sources (Byron's Siege oj Corinth, Mickiewitz's Konrad Wallenrod, Werne's Das Kreuz an der Ostsee) deal with wars between two nations, on the contrary Lucan's cen- tral subject (and Prešeren's too) is civil war. Itwould seem quite strange, if Prešeren, who was found of ancient literature, hadn't considered the most renowned Roman epic poem describing and blaming the horrors of civil wars. Naslov: mag. Barbara Zlobec Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana 23 Lukanje vplival tudi na druge avtorje, ki so v tisti dobi v svojih delih opisovali brato- morne vojne, prim. npr. Manzonijev zbor iz drugega akta tragedije Il Conte di Car- magnola. Jelena ISAK SKRIVNOST ALEKSANDRIJSKEGA SVETILNIKA Kalimahova pesem o pozvezdenju Berenikinih las (fr. 110) in Katulov prevod ( c. 66) Synopsis Quomodo Callimachus et Catullus in poe- matibus suis eadem arte technica narran- di, qua Sostratus, architectus Phari Ale- xandrini, in dedicatione aedificii inscri- benda, utantur. Izvleček Članek predstavlja, kako sta Kalimah in Katul v svojih pesnitvah uporabila isto pri- povedno tehniko kot Sostrat, arhitekt sve- tilnika na otoku Farosu, pri posvetitve- nem napisu na svetilniku. Ptolemaj III. Evergetje na prestolu nasledil svojega očeta leta 246 pr.Kr. Istega leta se je oženil s princeso Bereniko iz Kirene. Mlada žena pa je pred tem morala napeti vse svoje moči, da se je naposled lahko omožila z njim. Njena matije namreč tej zvezi nasprotovala, saj je kljub temu, daje Bereniko njen nedavno umrli oče že bil obljubil v zakon Ptolemaju, kasne- je obljubila hčer makedonskemu princu Demetriju. Takrat je Berenika dosegla, da so Demetrija umorili. (Po nekaterih noticah naj bi mati z De- metrijem imela celo razmerje in omenjeni umor naj bi se izvršil prav v materini spalnici.) Ne glede na to, daje to dejanje moč utemeljevati tudi kot reakcijo protimakedonske stranke na kirenajskem dvoru, lahko reče­ mo, daje princesa uveljavila svojo voljo, ko je stopila v zakon s Ptolemajem III. (kije bil kot sin očetovega brata pravzaprav njen bratranec). Kmalu po poroki pa je njen mož moral odpotovati na vojaški pohod1• V ta čas spada tudi Berenikina slovita zaobljuba. Mnenja o tem, ali je mlada kraljica za srečno moževo vrnitev v pobožnem strahu (morda celo po izvirnem preb- lisku) obljubila vse svoje lase, spetene v kito, ali le simbolično daritev ko- dra las (utemeljeno s tradicijo, čeprav z določenimi spremembami te tra- dicije2), so različna, in odločitev za eno ali drugo ostaja stvar interpretaci- je~. (Resje, da seje izraz Berenikin koder kar nekako udomačil in namje najbrž prav zato tudi bližji kot Berenikina kita, vendar zaradi tega še ne 1 Pohod je znan pod imenom Tre rja sirska ali Laodicejska vojna. Ptolemaj III je šel na pomoč svoji sestri, tudi Bereniki, ki je bila druga žena selevkidskega vladarja Antio- ha II, po čigar smrti se je vnel spopad za nasledstvo med njenim sinom in sinom Antiohove prve žene Laodike. 2 Tako K. Gutzwiller, »Callimachus' Lock of Berenice. Fantasy, Romance, and Propa- ganda«, AJPh 113 (1992) 359-385. Keria II - 1 • 2000, 7 3-85 74 Keria II - I • 2000 gre samodejno izbrati bolj uveljavljene predstave.) Dejstvo v tej zgodbi je, da je Berenika držala besedo in ob moževi vrnitvi res izvedla (kakršnokoli že) daritev v templju in daje ajen dar kmalu po tem iz svetišča skrivnostno izginil. Gotovega odgovora ni tudi na vprašanje, ali je bilo vse dotedanje in od tedanje dogajanje, ki je v zvezi z obljubo, darovanjem in izginotjem, pa tudi objavo astonoma Konona o odkritju izginulega daru na zvezdnatem nebu4, vključno s Kalimahovo upesnitvijo teh dogodkov, spontano ali za- snovano načrtno. Verjetno je namreč oboje, tako situacija, inscenirana v prid uveljavitvi mladega kraljevskega para, pa tudi naravnejši razvoj do- godkov, pri katerem je bil astronom Konon s svojo idejo rešitelj težke in neprijetne situacije na dvoru. Verjetna je celo možnost, daje ideja modre- ga astronoma rešila življenje odgovornemu svečeniku templja, saj si prav lahko predstavljamo, kako so si vsi oddahnili, ko je dvor objavil, da so se »našli« kraljičini lasje, sprejeti v zbor nesmrtnih nebeških prebivalcev. Tako velik del poskusov da bi osvetlili okoliščine, ki so pomembne za predstavo bralca ali interpreta znanega tandema Kalimahovega fragmen- tarnega izvirnika in Katulovega posrečenega prevoda, ostaja v področju ugibaaj in domnev, ki so prepuščene boljkone subjektivnim imaginaci- jam. Sicer pa je Kalimahova pesem že sama po sebi (seveda v veliki meri posredovana preko Katulovega prevoda) živa priča tedanjih (tudi zgodo- vinskih5) razmer, čeprav je za nas vse skupaj skrivnostno, ker ne moremo poznati niti natančnih okoliščin njenega nastanka niti njenega pravega namena- če že mora imeti poezija v službi dvoraG še kak drug namen poleg poetičnega. Ne vemo zagotovo, ali je šlo za recitacijo na javni prireditvi. Razmišljanja ob razpravah o tej temi bi presegala okvir tega članka, zato je najbolje opreti se na dejstva, ki se zdijo gotova. Kalimahova poetična re- prezentacija (kjer moramo spet zaupati predvsem Katulu) nam sicer s svo- jim načinom pripovedovaaja ne ponuja povsem zgodovinsko jasne in foto- grafsko natančne slike, vendar nam na račun te zamegljenosti po svoji poe- tični podobi v enakovredno zameno ponuja nove možnosti za predstave o tedanjem stanju na dvoru in zunaj njega, o odnosu med kraljem in kralji- co, pa tudi med kraljico in pesnikom. Zaradi univerzalnih pesniških prije- " R. Drew Griffith, »Catullus' corna Berenices and Aeneas farewell to Dido«, TAPhA 125 (1995) 47-59, meni, daje šlo za koder. 4 Konon je našel skupinico zvezd, ki dotlej še ni imela svojega imena in so jo nekateri prištevali k ozvezdju Leva, in sicer k njegovemu repu, oziroma je po drugih inter- pretacijah ležala še neopažena med ozvezdjema Leva in Device. Antični viri o tem: Arat. Phaen. 146; Hyg. Astr. 2.24 idr. " O historičnem v helenističnem pesništvu gl. T. Fuhrer, »Hellenistische Dichtung und Geschichtsschreibung zur peripatetischen und kallimacheischen Literaturheo- rie«, MH 53 (1996) 116-122. 0 O poeziji na ptolemajskem dvoru: A. Kerkhecker, »Dichter und Dichtung am Pto- lemaerhof«, A&A 43(1997) 124-144. jelena !sak, Skrivnost aleksandrijskega svetilnika 75 mov imamo v tem primeru predvsem možnost, da skozi poetično prizmo spoznavamo aristotelovsko »Kat'}6A,ou« resnico in njeno povezanost z zgo- dovinskim. Danes je izvirno besedilo Kalimahovega fragmenta 110 kljub Katulo- vemu prevodu za filologe prav taka skrivnost kot skrivnost, kam so izginili darovani lasje. Od devetdesetih verzov jih je ostala samo slaba tretjina. In- terpretacija uničenega besedila nam zato nalaga težko nalogo, za katero bi skorajda lahko rekli, da je rešljiva samo s kononovskim uvidom. Znana zgodba, neznano besedilo. Vidno ogrodje, nevidna vsebina. Sodobni časi so veselje nad srečnim naključjem, da se je ohranil vsaj prevod hudo poš- kodovanega izvirnika, doživeli v nenavadnem zaporedju, saj so skrivnostna pota usode do rok raziskovalcev pripeljala najprej prav prevod, znan kot Katulova 66. pesem, carmen 66. Razveseljivo dejstvo, da imamo ta prevod ohranjen v celoti, in da je (kot kaže primerjava na tistih mestih, kjer je mogoča) še precej natančen, pa vendar ne more nadomestiti izgubljenega izvirnika. Zato je filološka želja, da bi v fragmentu 110 prebrali izgubljene izvirne vrstice, nekako podobna (čeprav še precej bolj brezupna) želji, da bi na še tako jasnem nočnem nebu v slabo vidni skupinici zvezd, ki se na zvezdni karti dandanes navadno imenuje »Berenikini lasje«, prepoznali skico ali obris, ki bi spominjal na kito ali vsaj koder. .. Zaradi fragmentarnosti Kalimahovega teksta se razmišljanja v zvezi z obravnavano pesmijo opirajo in sklicujejo v glavnem na Katulovo verzijo. Poleg tekstnih težav in historičnih nejasnosti v zvezi s fr. 110, znanim pod naslovom »BEpEVtK'llt; n:A.6Kaµoc;«, se pojavljajo tudi vprašanja o dejan- skem vzroku nastanka pesmi in njeni kasnejši vključitvi v zadnjo knjigo »Vzrokov« (Ahta), poleg teh pa tudi vprašanja o pesnikovi drži, ki bij o zaupajoč zvestosti Katulovega prevajanja utegnili prepoznati med vrstica- mi. Kaj je napeljalo učenega pesnika, da se je lotil te teme? Službeno naro- čilo? Prilizovanje in denar? Pesniške ambicije, ki so pod okriljem dvorske- ga mecenstva stremele po tem, da bi prišle njegove besede do ušes ljudi? Oboževanje vladarjev kot avtoritet? Ali pa morda ravno obratno: kot dvor- ni pesnik je imel Kalimah namreč edinstveno možnost, da pod krinko čaš­ čenja izrazi svoje mnenje- morda nekoliko manj laskajoče, kot se zdi na prvi pogled. Povsem verjetno je, da je bil Kalimah s kraljico v prijateljskih odnosih, prav tako tudi z drugimi člani dvora. Ko je zložil (upravičeno imenovano priložnostno) pesem ( ok. l. 245), je bil namreč že dolga leta domač na dvoru, saj je bil že za Filadelfove vladavine (283-247) kraljev uradni pe- snik. Zato je bilo tamkajšnje dogajanje ravno toliko del njegovega življenja kot ostale stvari, ki so ga zanimale in se je z njimi ukvarjal, ne glede na to, daje bilo njegovo pesnenje dvorske poezije tudi konvencionalno -formal- ni del bivanja v tem okolju. Morda bi se ob primerjavi s Teokritovo XVII. 76 Keria II - 1 • 2000 idilo še izraziteje pokazala tako značilna Kalimahova lastnost: izvirnost. Za- nimiv je predvsem njegov način pripovedovanja, ob katerem se nam lahko za pesem o kraljičinih laseh zazdi ne le, da ni pisana v dovolj spoštljivi drži do kraljice, ampak da bi njeno vsebino lahko razumeli celo kot parodijo na dogodek, ki za dvor ni bil najbolj ugoden. Zaradi posebnega poetovega pristopaje razlag in interpretacij skoraj toliko, kolikor je bralcev. Pesem o pozvezdenih Berenikinih laseh je Kalimah po vsej verjetnosti vendarle napisal za dvorno prireditev. Poveličevanje vladarjev in bogov v pesništvu seveda ni nobena novost. Aleksandrinski pesniki so prebirali sta- re pesnike (Simonides, Bakhilides, Pindarove himne, enkomiji in epiniki- ji) in se ob njih navdihovali. Tudi Kalimah seje gotovo od njih učil elegije. Tako je sicer na nek način nadaljeval tradicijo starega pesništva, vendar bolj z ozirom na zunanjo formo (v našem primeru elegije, sicer seveda tudi ostalih oblik); tako je glede na nekatere teme, področja in zvrsti (od himn in epinikijev tja do epigramov in ostalih pesmi) njegovo pesništvo naravno nadaljevanje stare tradicije, medtem ko je notranje vezivo stkano iz zamisli idej, ki so pesniku privrele iz lastnih vzgibov. Kalimahje bil sa- mostojnega in avtoritativnega značaja, tako da zanj skoraj ne bi mogli ver- jeti, da bi pihal na dušo vladarjem (četudi bi mu to utegnilo koristiti). Svobode, ki si jo je jemal oz. jo je imel pri nagovoru kraljice (pesnik se namreč skozi usta njenih v nebo vzetih las z njo pogovarja kot z intimno prijateljico) pa vendarle ne smemo imeti zgolj za njegovo »pridržano pra- vico« ali celo za slepoto dvora. Morda ravno ta iskreni odnos priča o odpr- tosti dvorjanov za druga mnenja, tudi kritike, ali celo o neke vrste proto- avgustejskem razpoloženju. Zaupna iskrenost v odnosu do kraljice (npr. omembe v zvezi z njenimi solzami, ko je mož odhajal na vojni pohod ipd.) je bila očitno del dvorskega življenjskega stila. »Ta družbeni stil predstavlja absolutno nasprotje bizantinizma, kije socialne razlike prignal do nena- ravnosti; zato ni nič tako nebizantinskega kot prav ta zaupnost do kraljev- skih osebnosti.« 7 Prav zato, ker vemo, da poet ničesar ne prikriva in ne olepšuje v želji po laskanju, se vsak spoštljiv poklon kraljici zdi toliko bolj upravičen in nezlagano iskren. Tako pesniku bodisi »službeno« naročilo bodisi »zgolj« priložnost za pesem predstavlja izziv za ustvarjanje. Lahko bi rekli, da mu pesem kot izrazna oblika (skupaj z njeno metrično shemo in vsebno) služi kot nekakšen ovoj za ogrodje, pretveza za ustvarjanje. Kon- vencionalni prijemi so mu torej samo za zunanji omet, kakršen je bil tisti iz malte, ki naj bi ga znameniti arhitekt enega sedmih čudes sveta, slovitega svetilnika na Farosu pred Aleksandrijo, Sostrat s Knida, prevlekel čez beli marmor svetilnikove stene. Ko je dokončal ogromno delo, je beli marmor, 7 E.Howald, »Der Dichter Kallimachos von Kyrene«, Erlenbach, 1943; »Leben und Umwelt«. Jelena !sak, Skrivnost aleksandrijskega svetilnika 77 v katerega je vklesal svoje ime, prevlekel s tenko plastjo malte, na katero je zapisal ime tedanjega vladarja Ptolemaja II. Kot je pričakoval, je čez nekaj časa omet odpadel, in prikazalo se je sporočilo: Sostrat s Knida, Deksifanov sin, božanskima rešiteljema za pomorščake (verjetno gre pri t}Eots CJCD'l:llPCJt za dvojino, in sicer za Dioskura, kajti bila sta znana kot čuvarja morja in reši- telja mornarjev, vendar sta lahko tu mišljena tudi Ptolemaj 1 Soter in Bere- nika, prvi ptolemajski vladarski par; zanju je Ptolemaj II po njuni smrti uvedel božje čaščenje8) 9 • Sostratovo »svetilniško tehniko«je moč uporabljati tudi v poeziji, in posulževal se je ni samo Kalimah, pač pa tudi Katul. Oko pozornega bralca lahko v pesmi skozi steklo besed razbere ali pa njegovo uho v njihovem zvenu zasluti nov pomen in namen avtorjevih besed. V tem smislu nam govorijo tudi verzi 72-74, ko za besedami, kijih (po Katu- lu) govori poosebljeno ozvezdje kraljičinih las, lahko razločimo pesnikov glas: »namque ego non ullo vera timore tegam,/ nec si me infestis discerpent sidera dictis,/ condita quin vere pectoris evoluam«. Govornika torej nič ne bo odvrni- lo od tega, da bi povedal to, kar »skriva njegovo srce«. V začetku pesmi skozi prvih sedem verzov poslušamo pripovedovanje, za katerega ves čas menimo, da prihaja od pesnika samega, dokler se v sedmem verzu ne izkaže, da je govorec pravzaprav pozvezdeni f36cr1:pu- XOs, na nekaterih mestih imenovan tudi n:/c6Kaµos (pri Katulu coma), torej pozvezdeni koder ali mogoče celo kita. Ta Kalimahov prijem pa je več kot samo spretna izognitev poročanju v prvi osebi, ki pesniku dovoljuje izražati misli, ki so ali pa tudi niso njegove. S takšnim prijemom ni le zava- rovano njegovo nedotakljivo mnenje, ampak se tako vzpostavi tudi zani- miv dvakratni razkorak: • najprej razkorak med pesnikovim lastnim zornim kotom in zornim ko- tom lirskega subjekta, torej božanskega ozvezdja darovanih las (pozor, ves čas torej poslušamo božanski glas!), • nato pa še razkorak med mnenjem in hotenjem tega »govorečega oz- vezdja«, kije bilo nekoč del kraljice same in jo zato zelo dobro pozna in kraljičino voljo. Ta domislica na način, kot jo je uporabil Kalimah, nakazuje princip, po katerem deluje svetilniška tehnika. Že takoj na začetku, takoj po tem, ko se nam po prvih sedmih verzih razkrije, kdo je pravzaprav pripovedovalec, nas omenjena tehnika »razsvetli« na zanimiv način, saj nas dejstvo, da smo poslušali glas, za katerega smo v začetku utegnili zmotno pomisliti, da pri- pada pesniku, naenkrat postavi na trdna tla in nam pokaže, kako smo se pustili zapeljati nepreverjenemu in zapeljivemu zunanjemu videzu, loka- " Potem ko je Ptolemaj I uvedel čačenje Aleksandra kot državni kult, je Ptolemaj II povzdignil svoja starša, Ptolemaja I in Bereniko, nato pa še svojo sestro in ženo Arsinojo. Nazadnje naj bi tudi zase še za življenja zahteval božje čaščenje. " Gl. predvsem, Strabo 17, I, 6 (791); Plin. N. H. 36, 83; Lucian Hist.concscr. 62 itd. 78 Keria II - 1 • 2000 vo včrtanemu v kratkotrajni omet. Vendar pa se po drugi strani ravno zara- di tega v nadaljevanju še bolj zavedamo, kako je ves čas prikrito prisotna misel pesnika, ki se kot govornik v prvi osebi do konca pesmi sploh ne pojavi. S tem, ko postanemo pozornejši, tudi besede postajajo prozornej- še. Omet se lušči. Izza besed zasvetijo podobe. V posebnih barvah pa jih osvetljujejo še • avtorjev način pripovedovanja, (kako si mirno vzame čas za pojasnjeva- nje), kombinacija mitoloških in učenih (geografsko-zgodovinskih) vrin- kov (tuje torej tudi duh časa!) • besedne igre in z njimi misli med vrsticami • načrtne nejasnosti ali dvoumnosti in • vsebinske digresije. Skrito sporočilo na svetilnikovi steni je odkrival čas, v pesmi, kije čas ne more spremeniti, pa moramo to storiti sami. Prav zato so si mnenja o tem, kaj je pesnik želel izraziti, tako različna ter segajo že v estetsko po- dročje.» Učena in sofisticirana neodkritosrčnost v značaju Kalimahove pe- smi odseva premestitve ( displacements), ki karakterizirajo izkoreninjeno in neorgansko kulturo grške Aleksandrije« 10 • »Pesnik pripoveduje nekam odmaknjeno, ponekod je mogoče razbrati tudi rahel nasmešek (izraz pe- snikove zavesti in obrambe lastne razumnosti): ni to ironičen, še manj pre- zirljiv nasmeh, saj bi namen pesnitve tega ne dopustil, pač pa se zdi, da pesnik bistro in prebrisano pomežikuje bralcu sredi največje zavzetosti.« (R.Cantarella) Ključ Kalimahove izirnosti ni zgolj v zgoraj omenjenem pristno sproš- čenem odnosu do kraljice, ampak tudi v samovoljnih odmikih od vodilne niti, pri katerih si z nekakšno ihto le vzame čas za svoje razmišljanje. To lahko spet opazimo že takoj na začetku, ko si vzame kar sedem verzov za 10 W.Fitzgerald, Catullan Provocations, London 1995, 196-201; v svojem poglavju »The Question of Sincerity« (kije del VIII. poglavja »Death of a brother« 185-211), ugo- tavlja, da predstavlja »naštudirana neodkritosrčnost Kalimahove pesmi, ki jo izraža ujedljiv koder las, ton imperialne kulture ptolemajskih Grkov. Ločen od gospodari- čine glave po izginotju iz templja, v katerem je bil posvečen, je Berenikin koder zapustil svojo egipčansko lokacijo in jo zamenjal za višji svet grške mitologije in astronomije, od koder siplje luč na svojo gospodarico. Trdi, da gaje Zefir odpihnil v Arsinoin tempelj, tempelj kraljice Ptolemaja II, kije zdaj pobožanstvena in identi- ficirana z Afrodito, ter pristal v čistem naročju Venere (op.p.: avtorju za izhodišče služi latinska verzija), boginje znane po svoji zakonski nezvestobi. Zgodba ločitve, izginotja, in apoteoza,je odsev povdarjanja dinastije Ptolemajev, daje njena dediš- čina grška egiptovskemu domu navkljub. Aleksandrija ... ,je 'grška prebivalka na kanopski obali'. Seveda je perverzno opisati Venerino naročje kot čisto, in pridevek je še posebno dvomljiv v pogledu dejstva, da je Ptolemaj II, prilaščajoč si pravico svojih egipčanskih predhodnikov, faraonov, oženil svojo sestro, in s tem spravil v ogorčenje mnoge Grke. Prostor, od koder se koder slednjič povzpe na nebo je nere- sničen, mešanica egipčanskega in grškega.« jelena Jsa/;, Skrivnost aleksandrijskega svetilnika 79 opis dejavnosti astronoma, kije odkril ozvezdje. Tudi sicer nikoli ne zamu- di priložnosti, da bi dodal, česarkoli se ravno spomni. S tem ustvarja vtis spontanega govora. Ko govori o znamenjih ljubezenskega »nočnega boja«, kijihje kralj odnesel s seboj na vojni pohod, se mimogrede spusti v raz- pravljanje o tem, če neveste točijo lažne ali prave solze. Ko pove, da se je n:A.6Kaµoc; le nerad ločil od kraljičine glave, zapovrh še priseže, nato pa se nekako opraviči za ločitev, češ kdo pa kaj more proti železu (iz kakršnega so tudi škarje), ki še gore prevrta. In ob tem ne pozabi omeniti strašnega dogodka, ko so Peržani prevrtali goro Atos, da je moglo »pogubno ladjev- je« pluti skozi. Kako naj se potem navadni lasje upirajo železu? Na tem mestu celo prekolne iznajditelje te kovine. Tako se zdi, da mu misli ves čas bežijo od rdeče niti razvejano navzven. IIA.6Kaµoc; ne zamolči ničesar. Podobno gostobeseden je tudi takrat, ko se navidez boji, da bo s svojo iskreno odkritostjo užalil boginjo maščevanja, in se ji zato opravičuje. Kljub mnogim dozdevno odvečnim besedam pa moramo naposled priz- nati, da bi brez njih pesem ne izgubila le svoje obleke, ampak tudi del svojega bistva. Kraji, mitološke podobe, vzkliki, na videz nepomembne omembe ... vse ima svoj namen, nič ni prepuščeno naključju 11 • Gora Atos, katere omemba je na prvi pogled le sredstvo, s katerim se deklarira pesni- kova 'učena poezija', ima v pesmi posebno mesto. Besede permediumAthon namreč stojijo v skoraj matematični sredini. Gorovje' Attcoc;je bilo za Grke posebnega pomena. Leta 492 (pred maratonsko bitko) je tam vihar uničil perzijsko brodovje. In čeprav so deset let kasneje Perzijci tam izkopali ka- nal, da so lahko pluli skozi morsko ožino, se vojna zanje ni končala srečno. Gormje se danes imenuje 'sveto'. Na simbolni ravni je mogel izkopani kanal predstavljati novo vez med Evropo in Azijo, s pomočjo katere sta si veliki sili padli v sovražni objem, zrcalno nasproten tistemu strastnemu 'lju- bezenskemu boju', ki sta ga (po pesnikovih besedah) bojevala mladoporo- čenca v poročni noči. Pozvezdeni j36cn:;puxoc; govori (v.14) o vojni, ki jo je šel pravkar bojevat novoporočeni kralj, takoj v naslednjem verzu (v.15) pa omeni bitko, ki jo je izbojeval na poročno noč. Sovraštvo in ljubezen je torej načrtno postavil eno zraven drugega, in sicer tako, da ju je povezal z eno samo vezjo, ki jo uteleša boj. (Zanimivo je tudi, kako je Katul, ki mu je bilo takšno razmišljanje blizu, -saj ob tem ne moremo mimo njegovega (c. 85) odi et amo-, to nasprotje formuliral z uporabo besed exuviae virgineae 11 Tudi Afrodita, ki je glavni spiritus agens pri pozvezditvi, z njo identificirana Asinoa, katere kult je igral pomembno vlogo na območju Aleksandrije, Tejin potomec (Bo- reas ali Helij), Memnonov brat, razmišljanje o nevestah, o razmerju mož-brat, omem- ba Ariadninega venca na nebu, ipd. niso imena in teme, ki se ne bi organsko vrašča­ le v celoto. Skoraj baročno kopičenje mitoloških in geografskih imen tako zagotovo ni zgolj posledica ambiciozne želje po izžarevanju učenosti, temveč premišljeno iz- brana paleta mitoloških in zgodovinskih motivov, ki jih je v skladno urejeno kompo- zicijo povezal bodisi razum bodisi instinktivni čut za simetrijo. 80 Keria II - 1 • 2000 (v.14), ki pa je ne rabi samo na tem mestu, ampak tudi vv. 62, ko kraljičin zaobljubljeni dar označi samega sebe kot devotae jlavi verticis exuviae, s či­ mer je opredeljeno nasilje iste vrste, nasilje, ki nosi v sebi značaj dvojnosti.) Kakor lahko tako ljubezen kot sovraštvo protagoniste vkleneta v isti objem, tako je tudi isto železo (škarje), ki je kraljici »vrnilo« ljubljenega soproga, »vzelo« od nje ljubljene lase. Ravno iz te dvojnosti tudi izhajajo nesoglasja, ki jih je čutiti ob branju, in zaradi katerih sprva utegnemo pomisliti, da nam pesnik na nekoliko zakrinkan način pravzaprav predstavlja nekoliko drugačno ozadje od tistega, ki smo si ga najprej predstavljali. Kraljičini žrtvovani in v ozvezdje spremenjeni lasje, ki se ves čas predstavljajo kot samostojna oseba (ko razmišljajo o nevestah, ko sprašujejo Bereniko in se z njo pomenkujejo itd.), pa tudi hkrati nakazujejo, da so bili z njo nekoč eno. Vse skupaj pa postane zagonetno, ko se predstavijo kot uplenjeni (exu- viae), se pravi nasilno odrezani lasje. Zato je čisto naravno, da se bralec vpraša, kako se lahko n:A.6Kaµoc;; oz. coma, kije bila s kraljičino osebo in voljo nekoč eno, zdaj pritožuje nad njenim ravnanjem in ga celo obžaluje. Če coma trdi, daje nerada zapustila Berenikino glavo, ali lahko menimo, daje takšno tudi čustvo lastnice? (Kako naj si razlagamo tragikomično dej- stvo, da lasje nočejo »biti žrtvovani«. Kaj ima s tem kraljica? Je morda neza- dovoljna s svojim darovanjem, torej (posledično) z vrnitvijo svojega moža? Ali zato n:A.6Kaµoc;; kliče pogubo nad iznajditelje železa? Morda pa je od- govor preprost in tiči prav v omenjeni dvojnosti, to je dvojnost žrtve, tista razdvojenost, kije (ali vsaj naj bi bila) prisotna v nekom, ki nekaj (zares in ne le simbolično) žrtvuje. Zdi se verjetno, da je železo, ki je s svojo dvoreznost- jo simbolno sredstvo Berenikine žrtve, prav zato prikazano v povezavi s perzijsko vojno (kot orodje) in vojno nasploh (kot orožje - saj ob omembi iznajdbe le-tega podzavestno pomislimo na železno dobo vojska). Tudi vojna je ljudem neljuba, nezaželena, pa vendar je lahko (tako kot npr. grško- perzijska vojna) priznana kot sredstvo osvoboditve, zmage. Iz pesnikovih besed namreč s tem zaveje duh nujnosti in usodnosti (spomnimo se na par- ko Atropos, ki prereže nit življenja!). Tako vidimo, da zadrževanje govorca tako ob tej (železo, vojne) kot tudi ob poročni temi ni neumestno in neu- temeljeno. Ob vseh takšnih in podobnih vprašanjih ter ob dilemah glede kraljiči­ nih pravih čustev in volje pri teh dogodkih pa je na svojevrsten način zelo zanimiva tekstnokritična uganka na koncu Katulovega prevoda, ki se zara- di svoje podobnosti z dilemo, do katere nas pripeljejo trditve v pesmi, zdi že več kot naključje. Obe varianti v medsebojnem razmerju puščata neraz- rešeno isto dilemo, saj ustvarjata isti razkorak. Po prvi 12 se coma hoče vrniti 12 Lachmannova korektura rokopisnega izročila (R. Pfeiffer, Callimachus, Oxford 1949); po njejje predzadnji, 93. verz, takšen: sidera corruerint utinarn! corna regia jiarn! 13 V (lectio Veronensis perditi, communis fontis codicum, restituta ex lectionibus co- jelena !sak, Skrivnost aleksandrijskega svetilnika 81 nazaj h kraljici, noče hiti od nje ločena, pa čeprav se porušijo zvezde, po drugi 13 pa hoče (s pomočjo na novo predlaganega obreda, po katerem naj bi mladoporočenke pred poroko darovale ozvezdju dišave, kijih uporab- ljajo poročene žene in ki jih coma še ni bila deležna,) zasijati svetlo prav tam, kjer je, torej ostati na nebu, do zavisti sosednih ozvezdij. Ne glede na to, ali smemo kraljičino voljo enačiti z voljo njenega govorečega daru, os- tajamo pri tej dilemi brez odgovora. Tu se nam (tudi v dejanskosti in ne le v poetičnem posnetku) zrcali tisto brezčasno stanje, ko še nismo našli konč­ ne rešitve in se z iskanjem besed v izvirnku odločamo za eno ali drugo možnost, kije že bila zapisana na začetku. V prid prvi varianti govorita v. 40: in vita, o regi,na, tuo de vertice cessi in zadnji verz vključno z Lachmannovo korekturo predzadnjega verza (gl. op. 12!), drugo pa na prepričljiv način utemelji K. Gutzwiller 14, ki pravi, da comaskozi pesem doseže razvoj, saj na začetku govori kot ljubosumna prijateljica, kije izgubila tovarišico (zaradi poroke), kasneje pa vendarle sprejme svojo vlogo simbola erotične vdano- sti (ki je tudi navedla kraljico k žrtvovanju kodra). Zadnji, 92. verz proximus Hydrochoi Julgeret Oarion, ki bi zdaj še edini lahko zmotil takšno interpreta- cijo in ki je tudi najmočnejši argument za Lachmannovo korekturo, K. Gutzwiller (ne da bi se ji bilo potrebno odreči rokopisnemu izročilu verza 90 (gl.op. 13!)) razloži preprosto: coma si želi ostati na nebu v zavist sosed- njim zvezdam, četudi bi skupaj svetili ozvezdji Vodnarja in Oriona. Te, zadnje izjave po K. Gutzwiller namreč ne gre jemati nujno v smislu poruše- nja nebeškega oboka in z njim vesoljnega reda, temveč bolj v smislu: »tudi če bi tako svetli in pomembni ozvezdji, kot sta Vodnar in Orion, svetili skupaj, bodo druge zvezde zavidale meni15 , ko bom dobila darovane dišave poročenih žena« (gl.v. 79!). Vsem domnevam navkljub ostaja vprašanje: je pesem sličica komične burke s srečnim koncem, ki jo na spravljiv način prikazuje dobri poznava- lec tedanjih dvornih protagonistov, oris realnosti, preoblečene v bleščeča kraljevska oblačila, ki bijim danes rekli kar »cesarjeva«, ali obratno, zapis dostojanstveno tragične dvorjanske stvarnosti, ki nam pusti vtis sicer lepih in v drag škrlat ovitih, a neveselih prigod v usodi kraljevskih osebnosti, zaradi svojega visokega položaja vpetih v kruto stroga pravila, kijih usod- no zavezujejo in jih na zunaj ponosne, srečne in lepe znotraj globoko rani- jo? Nazadnje pa si oglejmo še, kako svetilniška tehnika razsvetljuje Katu- dicum vel omnium vel optimorum); tu se 93. verz glasi takole: sidera cur iterent, »uti- narn corna regia fiarn." Druge zvezde naj bi iz zavisti imele razlog, da bi ponavljale željo, da bi tudi same postale corna regia. 14 , »Callimachus' Lock oj Berenice: Fantasy, Romance, and Propaganda«, AJPh 113 ( 1992) 359-385. 1 " Corna Berenices namreč ni zelo svetlo in lahko opazno ozvezdje. 82 Keria II - 1 • 2000 lov tekst; saj je Katulov prevod sam po sebi iz zunanje formalnega vidika posnetek, mimesis Kalimahove pesmi, expressum carmen Battiadae. Prevaja- lec je namreč prav tako kot pisec uporabil tehniko »Sostratove skrivnosti«, saj se tudi pod njegovim »zunanjim ometom« skriva še eno sporočilo, spo- ročilo, ki služi ubeseditvi njegovih lastnih misli, medtem ko »zunanji omet« izraža opravljeno dolžnost. Poglejmo si, kako mu je to uspelo! S pesmijo, ki v Katulovi zbirki kot okvirno spremno pismo stoji pred prevodom Kalimahove pesmi in ki je namenjeno prijatelju Hortalu ( c. 65), je Katul nakazal svojo bolečino ob bratovi smrti in nezmožnost za sestavlja- nje lastnih pesmi. Tu je najprej obljubil bratu, da ga bo vedno opeval v žalostnih pesmih (c. 65,12: semper maesta tua carmina morte canamlli), nato pa tudi dokazal prijatelju, da je kljub žalosti zmožen držati dano besedo, da mu bo poslal svojo pesem, ki mu jo je obljubil (c. 65,15-18: sed tamen in tantis maeroribus, Ortale, mitto/ haec expressa tibi carmina Battiadae,/ ne tua dieta vagis nequiquam credita ventis/ effluxisse meo Jorte putes animo). Tako je s prevodom Kalimahove pesmi ( c. 66), ki je sledil oziroma bil priložen sprem- nemu pismu, izpolnil obljubo prijatelju Hortalu. Pa bratu? Kakor so si v izvirniku besede, ki nam jih posreduje n:A6Kaµoi;, za svoj zven včasih izposodile Kalimahov glas (saj med branjem večkrat skoraj pozabimo, da pravzaprav vse skupaj pripovedujejo kraljičini lasje, in v ozadju bolj slutimo pesnikove misli), tako tudi v skritem marmorju prevoda bere- mo vklesane jasno sijoče prevajalčeve besede v preobleki glavnega govor- nika. Coma sprašuje kraljico, ali je bila sestrska ljubezen, se pravi žalost ob odhodu brata (Ptolemajje bil dejansko njen bratranec inje zato lahko bil označen kotfrater) tista, kijije povzročila tolikšno bolečino: et tu non orbum luxti cubile,/ sedfrat:ris cariflebile discidium? (c. 66, 21-22). V Kalimahovem kontekstu in kontekstu zgodbe kraljice Berenike je seveda vprašanje imelo povsem drug namen; bilo je pač to hudomušno poizvedovanje, če so mar solze za njenim možem razodevale »bratovsko17« ljubezen. Zdaj paje ta pomenski odtenek zazvenel še z novimi, čisto »katulovskimi« toni. (Prav to ugotavlja W. Fitzgerald18 , ko pravi, da »tako, kot slavna Katulova otium- kiti- ca v c. 51, kije dodana prevodu Sapfine pesmi o simptomih ljubezni (fr. 31), tudi okvirno pismo (c. 65) postavlja Kalimahovo pesem v novo luč.« Tudi Sapfin prevod je Katul namreč opremil z neke vrste uvodom, saj v predhodni pesmi, c. 50,12 pravi prijatelju Liciniju: hoc, iucunde, tibi poema 1<; Nekateri raziskovalci Katula pa temu nasprotno menijo, da je obljuba sernper rnaesta tua carrnina rnorte canam ostala tako v c. 66 kot tudi v c. 67 neizpolnjena, tako da moramo rnaesta namesto s carrnina, povezati z rnorte. Tako npr. T. P. Wiseman, Catul- lan Questions, New York, 1969, 18. 17 Vprašanjejejasno predvsem aluzija na egipčanski stil vladarske poroke med bratom in sestro. 18 Catullan Provocations, London, 1995, 196 Jelena !sak, Skrivnost aleksandrijskega svetilnika 83 feci, kar se nanaša na c. 51. Kaj ti šele takrat, ko beremo prevod grške pesmi v okviru spremnega pisma, smo lahko priče medpesemskemu dialogu.) Iqe najprej zaslišimo takšna sozvočja? Katul v spremnem pismu govori o bolečini, ki ga odteguje ustvarjalne- mu delu (c. 65,lin nasl.: etsi me assiduo defectum cura dolore/ sevocat a doctis, Ortale, virginibus). Toda zaradi obveznosti do prijatelja sklene skrbi in ža- lost navidezno postaviti na stranski tir (c. 65,15 in nasl.: sed tamen „.mitto/ „. tibi haec carmina). Pri izpoljnjevanju obljube pa se mu posreči, da združi oboje. Kajti pesem vsebuje ravno tiste misli, katerim naj bi se pri ustvarja- nju umaknil in tako pozabil na žalost ob bratovi smrti, čeravno je še pred kratkim dejal, da se to ne bo zgodilo. In res se ni, saj v pesmi odzva:aja žalost ob ločitvi od ljubljenega bitja, zaslutimo pa tudi dvome, ali je ta ljubezen iskrena (upoštevajmo ton, v kateremje izrečeno an tu non orbum luxti cubile, sed fratris carijlebile discidium?), še zlasti bi to lahko veljalo v tem trenutku za Katula, ki bi ga tudi utegnili navdati te vrste dvomi, ker spet poje, nedolgo po tem, ko mu je umrl brat (temu bi lahko rekli kar admetov- ska krivdarn!). Poje res, a pesem vendarle samo prevaja in le-ta ima (gotovo ne po naključju) tudi precej skupnih momentov s Katulovo usodo. Ti so: l.) z omenjenimi drobci povezana ločitev od drage osebe (coma bo - tako kot Katul - ostala za zmerom ločena od svoje ljubljene kraljice, s kateroje bila nekoč eno: 75,76 : ... me afore semper,/ afore me a dominae vertice discrucior, 2.) bolečina, ki zato nastopi: v. 23: quam penitus maestas exedit cura medullas; 3.) strah pred prelomom prisege: 41,42: digna Jerat quod siquis inaniter adiu- rarit, sed qui se ferro postulet esse parem?, 4.) izpolnjevanje nekdanje obljube: v. 38: pristina vata novo munere dissoluo ipd. Zaradi žalovanja ne more pesni- kova ti, saj ga bratova smrt odtegne aktivnemu ustvarjanju, obljubo prijate- lju pa vendarle uresniči s pomočjo obrtniškega prevajanja in naposled ob izpoljnjevanju obljube izpolni tudi svojo potrebo in željo po petju. Fenomen samostojnega zvena avtorjevih besed, ki jih (s posebnim učin­ kom) ponovno izgovori (exprimit) ali prebere avaytyVcOO"KEt nekdo drug, pa ni Katulova iznajdba, temveč zanj ve tudi Kalimah. Pomislimo samo na znamenito novelo o Akontiju in Kidipi iz III. knjige Ajtij (fr. 75), ki je najdaljša in najbolje ohranjena Kalimahova elegija. Po pripovedki je na- mreč deklica Kidipa, ki ji je prebrisani Akontij vrgel jabolko z napisom »Pri Artemidinem svetišču prisegam, da se bom poročila z Akontijem«, napis na glas prebrala in se s tem nehote obvezala prisegi. Tu smo priče dogodku, ko neka druga oseba izgovarja avtorjevo izvirno misel. Primer zelo slikovi- to posnema prav princip svetilniške tehnike. Le daje zgodba o Akontiju in Kidipi nekako zrcalna našemu primeru, kjer Katul v svojem prevodu »po- I!J Tudi kralj Admet je žaloval, pa vendar je iz čiste pobožnosti, ki je narekovala spošto- vanje do gostov, razkošno pogostil neznano obiskovalko„. 84 Keria II - 1 • 2000 novno izgovarja« Kalimahove besede, saj je avtor (Akontij) to že v začetku načrtoval, medtem ko se »bralka« (Kidipa) med branjem učinka besed še ni zavedala. In morda je Vergilij s slovitim verzom, ki ga izreče Enej, ko naleti v podzemlju na Didono Aen. 6, 460 invitus, o regina, tuo de litore ces- sz20, za katerega so že pred časom ugotovili, daje neverjetno podoben Ka- tulovemu 66. 39 invita, o regina, tuo de vertice cessi, bolj tehnično posnemal princip, ki gaje uporabil Katul, kot pa aludiral na nekatere vsebinske mo- mente. Saj sicer razmerje med elegantno in lahkomiselno zgovornostjo, s katero se predstavlja coma, ter Enejevim boleče donečim izrazom zadržane žalosti na drugi strani, ne vsebuje toliko stičnih vozlišč. Vergilijeve aluzije so morda na ta način izrazile samo Katulovo oblikovno spretnost, s pomoč­ jo katere besede literarnega junaka zazvenijo v sozvočju z besedami, ki bi jih lahko izrekel tudi nekdo drug. 21 Tu se spet spomnimo začetka, ko smo zmotno mislili, da uvodne verze naše pesmi izgovarja avtor sam v svojem imenu, vresnicipajihje govoril n:A.6Kaµoc;. Kasneje, ko pri branju Katulo- vih verzov sicer vemo, da pripoveduje coma, pa včasih v besedah vseeno zaslutimo tudi avtentični avtorjev glas, glas prevajalca, se zdi, kot da opazu- jemo odpadajoči omet svetilnikove stene. Vse to pa je Katul dosegel brez nasilja nad izvirnikom, prej s premišljeno izbiro in srečno roko kot pa po navadnem naključju. Kot pošten prevajalec svojih prevodov zagotovo ni na novo režiral, vendar ga v tej zgodbi nikakor ne moremo primerjati z obrtniškim lepilcem podnapisov, temveč prej z domiselnim in talentira- nim igralcem. wNaj navedem v zvezi s tem dve razpravi. W. Clausen, »Catullus and Callimachus,« HSCP 74 (1970) in R. Drew Griffith, »Catullus' comaBerenicesandAeneas farewell to Dido« TAPhA 125 (1995) 47-59. 21 Ne zdi pa se tudi nemogoče, da bi Vergilij s temi besedami poudaril resnejšo, bolj tragično stran vsebine pesmi 66; nekako tako, kot da bi se s to oznako hotel pokloni- ti svojemu vedremu predhodniku in nam namigniti, da njegov (Katulov) stil izraža držo »je ris en pleurs«, kajti stična vozlišča namreč vendarle so: Enej ne odhaja po svoji volji, temveč po volji bogov, od Didone se loči za vedno in na koncu tudi dose- že apoteozo (kot coma). jelena !sak, Skrivnost aleksandrijskega svetilnika Jelena ISAK: THE SECRET OF THE PHAROS LIGHTHOUSE IN ALEXANDRJA Summary 85 Our research on Callimachus' poem about the katasterism of Berenice's hair, now known as the Fragment 110 (Pf.), is confined mainly to Catullus' translation (c.66). Nevertheless, the observations can be applied to the original as well because of Catullus' adherence to the Greek poem, which can be demonstrated in a number of surviving verses of the fragment. With his idea to put speech in the mouth of the personified, and through the katasterism deified queen's hair, Callimachus establishes an interesting relation between the poet and the deity and also beetwen the deity and the queen. The deity (se. deified queen's hair) speaks as an intimate friend of the queen, who has been separated from her after the offering vote, and by using it as the persona, the poet is able to either pronounce his own thoughts with greater freedom or, on the contrary, diverge from the spea- ker's opinion. In this article 1 am trying to present, how both, Callimachus and Catullus, in this poem use a special technique of using words which conjure up a separate meaning with or without direct regard to tke context. An author can achieve this by several means, for instance by introducing the above men tioned persona asa means of effecting distance or by using words with a special echo, which can remind us of something else. Callimachus introduces us to the princi ples of the technique in the very beginning of the poem, as after verse 7 we finally find out that we were led astray in the opinion that it was the author who was talking, because in fact the speaker was the »deified queen's hair«. In Catullus' translation something similar happens, only in a reverse way: it happens later in the poem, when we already know that it is the hair that is talking, but despite it we hear Catul- lus' voice in words like 66, 22 fratris cari flebile discidium. The issues addres- sed ( e.g. the loss of a beloved person and the pain which the loss had caused, the fear of breaking an old promise and the fulfillment of the promise etc.) were identical with some ofhis own concerns (his brother's death, promise to his friend Hortalus in c. 65), which probably induced him to translate the poem. (In the context ofhis collection, we can explo- re also its interaction with the other poems.) When an author ( or transla- tor) consciously chooses words with a transparent »private« meaning, we could say that he is using »lighthouse technique«. This term is suitable not only because the technique »enligh tens« us to notice seve ral layers of mea- ning, but especially because of the parallel with an ancient Greek note involving a lighthouse. According to this note (see Strabo 17, I, 6 (791); 86 Keria II - 1 • 2000 Plin. N. H. 36, 83) the famous architect Sostratus, who built the great light- house of Alexandreia, inscribed in to the plaster of the lighthouse wall the name of the reigning king Ptolemy II. But this was only the outer appea- rance of the inscription, because the words engraved in the marble hid- den below the surface of the plaster contained the architect's own name. As, years later, the plaster on the surface -according to architect's expecta- tions- fell off, it revealed the words before covered with gypsum, written on the masonry inside, saying: »Sostratus of Cnidus, son of Dexiphanes, on behalf of mariners, to the Divine Saviours«. (It was the Dioscuri who were known as »the saviours of sailors«, but it might also refer to Ptolemy Soter and his wife Berenice.) In a similar way, words in Callimachus' and Catullus' texts sometimes carry more than only one message and are trans- parent enough for the secret meaning to shine through. The »lighthouse technique« is thus in literary context used by both, Callimachus and Ca- tullus, and may be argued to have been imitated even by Virgil. Aen. 6, 460 invitus, o regina, tuo de litore cessi. Naslov: Jelenaisak Celovška 99a SI-1000 Ljubljana Jerneja KAVČIČ NAGLASNI PROBLEMI STARE IN MODERNE GRŠČINE Abstract The subject of the article are the accen- tual features of ancient and modern Greek. The first part discusses the prob- lems of the position of the Greek accent at the earliest stages of development and the accentual rules of lonic-Attic, Lesbic and Doric dialect. The second and the third part present the questions of the phonetics of the ancient Greek accent and the process in which the modern Greek accent appeared. Izvleček Članek obravnava značilnosti starogrške- ga in novogrškega naglasa. Prvi del obrav- nava probleme naglasnega mesta grške- ga naglasa v najstarejših obdobjih razvo- ja in naglasna pravila v jonsko-atiškem, les- boškem in dorskem narečju. V drugem in tretjem delu so predstavljena vpraša- nja fonetike starogrškega naglasa in pro- ces, v katerem se je oblikoval moderno- grški naglas. Kot kaže več znamenj 1 ,je bil naglas v stari grščini tonemski. Mesto in vrsta naglasa sta bila odvisna od več pravil. Temeljno pravilo, ki je za mesto naglasa veljalo v vseh grških narečjih, za katere je na razpolago kaj več podatkov o naglasu, to je v jonsko-atiškem, les boškem in dorskem, je bilo naslednje: mesto in vrsta naglasa sta odvisna od dolžine samoglasnika v zadnjem zlogu besede; če je kratek, akut ne sme seči preko predpredzad- njega zloga in cirkumfleks preko predzadnjega, in če je zadnji samogla- snik dolg, akut ne sme seči preko predzadnjega zloga, s cirkumfleksom pa je lahko naglašen samo zadnji zlog besede. Po tem pravilu je bil torej v grščini lahko naglašen samo eden izmed zadnjih treh zlogov besede. Ob- stajalo je tudi pravilo, da mora biti predzadnji zlog, če vsebuje dolg samo- glasnik in je naglašen, nujno naglašen s cirkumfleksom, če je samoglasnik v zadnjem zlogu kratek. Toda poznalo je precej izjem. V literarnih delih, ki so napisana v književnem dorskem narečju, so namreč izpričani primeri kot yuvatKEt;2• Kar se tiče naglasnega mesta, je bilo torej splošno grško lahko samo prvo pravilo. V zvezi z razlikovanjem med osnovnima naglasnima različica- 1 Viri za naglas so poročila grških slovničarjev in drugih piscev (najstarejše je Platono- vo), grške jezikovne značilnosti in nekateri glasbeni zapisi. 2 Prim. Schwyzer, str. 384 Keria II - 1 • 2000, 87-98 88 Keria II - 1 • 2000 ma, akutom in cirkumfleksom, pa je v vseh narečjih veljalo tudi, da je s cirkumfleksom lahko naglašen samo dolg samoglasnik, medtem ko so bili z akutom lahko naglašeni tudi kratki samoglasniki. Ta pravila so torej najstarejša in so veljala že za skupno grščino. O njihovi starosti ne priča le dejstvo, da so kasneje obstajala tako v jonsko- atiškem in lesboškem kot v dorskem narečju, ampak tudi nekatere »izje- me« iz klasične dobe. Pravilo, da je predpredzadnji zlog naglašen samo, kadar je zadnji samoglasnik kratek, je gotovo starejše od prestavitve dolži- ne in samoglasniškega krčenja. Oblike kot TC6AECDc; so s stališča kasnejših dob izjemne, ker so splošno grška naglasna pravila začela delovati prej kot je v fonsko-atiškem narečju iz oblike TC6AT]Oc; nastalo TC6AECDc;3. Grški in indoevropski naglas Ko je v grščini začelo veljati pravilo, da mora biti naglašen eden izmed zadnjih treh zlogov v besedi, se je mesto naglasa pogosto spremenilo. Če se je stari naglas ujemal z novimi pravili, je načeloma ostal, na primer v besedah TCouc;, TCo06c;, TCo81 ali m:x:t'f]p, TCCX'CEpac;, kjer se grški naglas ujema z naglasom v Vedah: prit, padiis, padi oz. pita, pitiiras4 • V nasprotnem primeru se je naglas prestavil na zadnje mesto, ki ga naglasna pravila še dopuščajo (prim. ved. bhiirama?Jas: gr. n:otKtAoi;: stind. pesala, medtem ko so pridevniki ,; Chantraine, str. 317; toda ni jasno, zakaj v sestavljenkah z dvema predponama naglas ne more biti na začetku besede. Schwyzer (str. 391) navaja drugačno razlago, po kateri so oblike kot tn:\;1~cc;, c'm68oc; in cruµn:p6cc; nastale pri enklizi (ker je en- klitika, v tem primeru osebna glagolska oblika, prestavila naglas na predhodni zlog). 7 Kako je bilo s cirkumfleksom v indoevropščini, ni povsem jasno. Morda je nastal šele znotraj grščine, prim. Sihler str. 237. 90 Keria II - 1 • 2000 na isto pripono, toda z drugačno ritmično zgradbo, naglas obdržali na koncu (U\Jf1lA6c;, rcaxuA.6c;). Drugi zakon velja samo za atiščino: v bese- dah z ritmično zgradbo kretika, ki so bile naglašene na predzadnjem zlo- gu, se je naglas prestavil na predpredzadnji zlog. Ta zakon je začel delovati precej pozno, saj so v klasični dobi še izpričane stare oblike poleg mlajših ("'Cporca'iov poleg "'Cp6rcawv). Po tem zakonu seje prestavil naglas v bese- dah kot E wtµoc;, E. p11µoc; (proti jonskemu E"'COtµoc;, i::pilµoc;). Po- sebnost obeh zakonov je, da se naglas ne ravna po dolžini samoglasnika, temveč po kvantiteti zloga. Oba izražata težnjo, da bi se naglas pomaknil čim bolj proti začetku besede. Ta težnja je sicer najbolj značilna za lesboško narečje. Kot poročajo grški slovničarji, je bil v lesboščini naglas recesiven v vseh besednih vrstah in se je v podobnih primerih prestavil proti začetku besede toliko, kolikor so dopuščala splošna naglasna pravila (at. t}uµ6c;: lesb. t}uµoc;, at. rco"'Ca- µ6c;: lesb. rc6"'Caµoc;). Slovničarji pojavu pravijo baritoneza ( !)apm6v11crtc;). Naglas se je spremenil tudi v dorščini, kjer se je v večini primerov v primerjavi z jonsko-atiškim narečjem prestavil za eno ali dve mori proti koncu besede8 . Dorski naglas torej kaže nasprotno težnjo od jonsko-atiške- ga in lesboškega narečja. Fonetična plat naglasa v stari grščini Medtem ko je stanje pri naglasnem mestu jasno, predstavlja več težav fonetična plat grškega naglasa. Že razlika med osnovnima različicama, aku- tom (gr. b~uc;) in cirkumfleksom (m:ptcrrc f:cncb<;), cirkumfleks pa, kadar je naglas na prvem delu (1WtEet > 1WtEt). Na ta način je morda cirkumfleks nastal, prim. Sih- ler, str. 237. 11 prim. Sihler, str. 235: » The actual PHONETIC difference was one oj falling pitch (»cir- curnflex«) and rising pitch (»acute«). « 12 prim. Schwyzer, str. 374, Allen, Vox Graeca, str. 115 92 Keria II - I • 2000 že tedaj pogosto nadomešča gravis 1 ~. Toda ni gotovo, kako naj bi se akut spremenil, ker tudi pomen izraza gravis (j)apuc;) ni povsem jasen. V zvezi z naglasom se pojavlja že pri Platonu in Aristotelu 14, kjer bi se ga dalo razumeti kot nenaglašen zlog ali, še zlasti pri Aristotelu, kot padajoč na- glas. Na ta način je najlaže razumeti tudi poševno znamenje\ ki se je pod tem imenom uporabljalo v pravopisu za označevanje posameznih zlogov in prvotno za drugi (verjetno padajoči) del cirkumfleksa. Toda moženje bil tudi pravopis kot n:EptKA U'tOt; poleg m:pt KA U'tOt;, kjer bi bilo gravis lažje razumeti kot nenaglašen zlog. V tem primeru se zastavi vpraša- nje, zakaj so znamenje za gravis sploh uvedli. Toda grški pravopis je od samega začetka poznal tudi znamenje za šibki pridih, ki pomeni odsotno- sti ostrega pridiha, podobno bi torej gravis pomenil odsotnost naglasa. Če je gravis nenaglašen zlog, bi bilo upravičeno tudi znamenje za cirkum- fleks: za drugi del cirkumleksaje po razlagi grških slovničarjev, ki so uvedli tudi pravopisna znamenja, značilen prehod od najvišjega tona k najnižje- mu (kar bi pomenil gravis), toda ta prehod je nujno postopen, zato ni bilo treba uvajati dodatnega znamenja za padajoči del cirkumfleksa. Dionizij Halikarnaški 1'• označuje z izrazom j)apuc; vse nenaglašene zloge in tudi drugi del cirkumfleksa. Na takšno pojmovanje kažejo tudi starejše pravopisne variante, kjer se gravis lahko uporablja tako za nena- glašene zloge kot za padajoči del cirkumfleksa. Videti je torej, daje izraz j3apuc; vsaj v aleksandrinski dobi in kasneje lahko pomenil tako nenagla- šen zlog kot padajoč naglas. Bapuc;je vsak zlog, ki ne nosi najvišjega tona v besedi, ali odsotnost rastočega naglasa. Toda takšna razlaga ne pove nič natančnejšega o tem, kako se je izgovarjal gravis, kadar je nadomestil akut. Tonska višine se je morala znižati, toda lahko se je izenačila z nenaglaše- nim zlogom ali pa je akut prešel v padajoč naglas. Kot padajoč naglas je gravis smiselno razlagati zlasti, če predpostavljamo, da sta akut in cirkumf- leks rastoč in rastoče-padajoč naglas. Razvoj v moderni grščini Tak način naglaševanja je v grščini obstajal do helenizma, ko so v KOtvf] najprej izginile narečne razlike in so prevladala naglasna pravila jonsko- atiške narečne skupine 10• Temeljna sprememba, ki jo je doživel grški na- glas, pa je izguba tonemskega naglasa. Moderna grščina ima dinamičen 1 " Sturtevant, str. 101 14 Platon, Cratyl. 399A, Aristotel, Poet. l 456b in Rhet. l 403b 15 De compositione verborum 11 1';Kjer seje atiški naglas razlikoval od jonskega, je pravladal naglas prvega, prim. EpT]µO in E't01µ0 v moderni grščini. Jerneja Kavčič, Naglasni problerni stare in rnoderne grščine 93 naglas. »Pri izgovorjavi besede se poudarek izraža s pomočjo povečane glasnosti na poudarjenem zlogu, jasnejše kvalitete samoglasnika in rahle podaljšave. «1 7 Naglasno mesto se torej načeloma ni spreminjalo. Videti je, kot da bi se ohranilo tudi načelo, da na mesto naglasa vpliva dolžina končnega sa- moglasnika v besedi. Toda s stališča moderne grščine to pravilo ne obstaja, ker ne obstaja ločevanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki v nenagla- šenih zlogih, zato je mesto naglasa s stališča moderne grščine znotraj zad- njih treh zlogov povsem prosto. Praviloma torej velja: »Samostalniki, ki so naglašeni na predpredzadnjem zlogu, prestavijo naglas na predzadnji zlog pred gen. sg. na -ou, gen. pl.-WV ali acc. pl. -ouc; in nom./acc. -ctc;. «18 Toda pravi- lo pozna iz že omenjenega razloga precej izjem: »Obstajajo besede, kjer se je sčasoma uvdjavilo naglaševanje brez premika naglasnega mesta, na primer ''CO'U 8acrK:aA.ou »učite9·a«, 'COU 'tparcE~oµav'CT]AOU »prta« itd. Po drugi strani se pri tovrstnih samostalnikih naglas včasih prestavi tudi v nominativu plurala ( 01. av'l}pcmrot). 18« Sprememba tonemskega naglasa v dinamičnega je bila povezana z iz- ginjanjem razlik med dolgimi in kratkimi samoglasniki, z nekaterimi sa- moglasniškimi spremembami in s spremembo verznega sistema. 1. Izginjanje razlik med dolgimi in kratkimi samoglasniki Razlike med dolgimi in kratkimi samoglasniki so začele izginjati v zgod- nji cesarski dobi. Izpričujejo jih papirusne najdbe, zlasti tiste zasebne nara- ve; najbolj neposreden dokaz so pravopisne napake, pri katerih se omega in eta zamenjujeta z omikronom in epsilonom in obratno. Nekaj prime- rovrn: -o namesto CD: µtcro µE'COTCO (=µEcrcp µE'C6rccp), µtK:pO (=µtK:pq}) -CD namesto Q: Ka'wapwc; ( =Katcrapoc;), amb ( =arc6) -E namesto 11: µE'CEpa (=µT]'CEpa), TCCDAE Gignac, str. 242 ss 94 Keria II - I • 2000 in cirkumfleks na kratkem samoglasniku ni bil mogoč. Izguba razlik med dolgimi in kratkimi samoglasniki gotovo vsaj napoveduje spremembo na- glasa. Zgoraj navedene pravopisne napake se pojavljajo že v 2. st. pr. Kr., toda v tem času jih izpričujejo samo papirusne najdbe, in so dokazljive zlasti za Egipt. Taje bil verjetno eno izmed prvih območij, ~er seje gršči­ na izgovarjala z dinamičnim naglasom. Že v 2. st. pr. Kr.je tudi v latinščini izpričana beseda incora ( crn:'t "Cl Čeprav je bil grški naglas dinamičen najmanj od konca antike dalje, samoglasniško slabljenje nikoli ni bilo zelo izrazito. Izjema je večji del na- rečij v severni Grčiji, kjer je samoglasniško slabljenje zelo močno24: 6w8poon:oc; > av8poun:ouc; TI:EptµEVE > n:cp'tµtvl Sicer se veliko besed, na primer 8aA.a.crcra., ayyi::A.oc;, a.ouva.wc;, 8t- OC"Cp0 ali "Cpan:i::ša., s tega stališča ni spremenilo. 3. Sprememba verznega sistema Za dinamični poudarek je značilna večja ritmična tendenca kot za to- nemskega, ker se tvori tako, da se se mišična dejavnost izrazito poveča; človekov občutek za ritem pa je bistveno povezan z gibanjem. Kot pravi Platon (Zakoni 665 A) ,je ritem urejenost gibanja (Ktvf]cri::ooc; "Ca~tc;). Ker bi več zaporednih zlogov, ki bi bili izgovorjeni zelo močno, predstavljalo prevelik napor, dinamični poudarek sam po sebi teži k izmenjavanju bolj in manj poudarjenih elementov. Druga pomembna lastnost ritma in s tem verznega sistema pa je prav izmenjavanje bolj in manj poudarjenih ali po- membnih elementov. Grški verz do cesarske dobe ne kaže znamenj, da bi naglas vplival na 22 Diftong ai je prešel v široki e in se po novem zapisoval z T], dolgi široki e je prešel v ozki e in se zapisoval z cl, diftong eije prešel v i in se zapisoval z l, diftong oi je prešel v u in se zapisoval z u. 23 Browning, str. 63. Pogosto se je samoglasnik iz različnih razlogov vzpostavil nazaj; tako seje po analogiji s EAAT]Vci; obdržala oblika EA.A.ooa. 24 Browning, str. 121 96 Keria II - I • 2000 ritem, kar je je eden izmed dokazov, da je bil naglas do tedaj tonemski. Ritemje bil kvantitativen, temeljil je torej na izmenjavanju dolgih in krat- kih zlogov. Kvantiteta in naglas sta bila v verzu v podobnem razmerju kot ritem in melodija. Znamenja, da je v grščini naglas vplival na ritem, se pojavijo šele v cesarski dobi. Tak primer so Babrijeve pesmi, napisane v holijambu. Zanje je značilno, da se končajo na zaporedje naglašen-nenaglašen zlog; kvanti- teto je torej nadomestil (dinamični) naglas. V nekaterih primerih v pou- darjenem delu stopice nastopajo celo (nekoč) kratki naglašeni samogla- sniki. (Če je bil naglas tedaj takšen kot v grščini danes, se je samoglasnik fonetično podaljšal.) Kdaj je Babrij živel, ni jasno. Ponavadi se uvršča na konec drugega ali v tretje stoletje po Kr. Podobne naglasne posebnosti kažejo nekateri heksametri in parojmi- jaki iz približno istega časa (2. st.), za katereje značilno, daje predzadnji zlog naglašen in »kratek« 2". Nonnus Panopolitanus je v kvantitativnem heksametru naglas upošteval tako, da se je izogibal naglasu na zadnjem ali predpredzadnjem zlogu v verzu; takšno naglaševanje je možno samo pri citatih iz Homerja. Največkrat je konec verza enak kot pri Babriju2G. Ti verzi niso akcentuacijski; toda prejšnji kvantitativni verz podobnih posebnosti ne kaže. Pravi akcentuacijsi verz se je razvil v približno istem času. Na prehodu iz drugega v tretje stoletje je akcentuacijski ritem znači­ len za pesmi Klementa iz Aleksandrije, v 4. st. pa za krščansko himno ne- znanega avtorja in za nekatere pesmi Gregorija Nacijanca27• Akcentuacij- ski verz so torej razvili krščanski pisci, ki so pisali tudi za neizobražene, za katere je bila grščina pogosto tudi tuj jezik. Ko je nastal akcentuacijski verz, je bil naglas gotovo že dinamičen in razlike med dolgimi in kratkimi zlogi niso več obstajale, vsaj v nenaglaše- nih delih besede; akcentuacijski verz je bil najbolj naraven, čeprav so skozi vso bizantinsko dobo nekateri pesniki še naprej pisali tudi v kvantitativ- nem verznem sistemu. Ob koncu antike je bil torej grški naglas gotovo že povsod dinamičen, čeprav je vsaj na nekaterih področjih proces stekel že v zgodnji cesarski dobi. 2 " Maas, str. 15 2 i; Za vse naštete metrične posebnosti je značilno, da ima vlogo pri ustvarjanju ritma vedno zlog, ki je naglašen z (nekdanjim) akutom in nikoli, če nosi znamenje za cirkumfleks. Vzroki za to posebnosti niso znani. 27 Allen, Accent and Rhytm, str. 268 Jerneja Kavčič, Naglasni problemi stare in moderne grščine 97 LITERATURA Allen, W.S.: Accent and Rhytm, Prosodic features ofLatin and Greek, Cam- bridge 1973. - : Vox Graeca, The pronunciation ofClassical Greek, Cambrige 19742 Browning, R.: Medieval and Modem Greek, London 1969. Chantraine, P.: Morphologie historique du grec, Paris 19732• Gignac, F. Th.: A Grammar of the Greek papyri of the Roman and Byzan- tine periods, Milano 1976. Holton, D., Mackridge, P., Philippaki-Warburton, I.: Greek, A Compre- hensive Grammar ofthe Modem Language, London 1997. Maas, P.: Greek Metre, translated by H. Lloyd:Jones, Oxford 1962. Schwyzer, E.: Griechische Grammatik auf der Grundlage von Karl Brug- manns Griechischer Grammatik, 1 Allgemeiner Teil, Lautlehre, Wort- bildung, Flexion, Munchen 1939. Sihler, A. L.: New com parati ve grammar of Greek and Latin, Oxford 1995 Sturtevant, E.H.: The Pronunciation of Greek and Latin, Linguistic So- ciety of America, 19402 • 98 Keria II - 1 • 2000 Jerneja KAVČIČ: PROBLEMS OF ANCIENT AND MODERN GREEK ACCENT Summary The basic rule, according to which the indoeuropean free accent changed in Greek, confined the acute accent within the last three syllables of the word and the circumflex within the last two ones. This is the only rule governing the position of the accent that can be considered as common Greek. In regards of the position, the modern Greek accent follows the rules of ancient Attic without basic changes. The ancient Greek accent was tonal, but the difference between the acute and the circumflex is not clear. According to the Greek gramma- rians and some phonetic phenomena, the difference between the two was one of rising (acute) and rising-falling (circumflex) pitch, although the latter could also be considered as falling pitch. Another problem is pre- sented by the third accent mark, the grave, which could indicate falling pitch or absence of accent. The modem Greek accent is dynamic. The tonal accent disappeared gradually in a process, which was finished at least in the 4'h century AD, and accompanied by loss of vowel-lenght distinctions, by vowel weakening and vowel loss and by transformation of the Greek verse system. Naslov: Jerneja Kavčič Mestni trg 27 SI-4220 Škofja Loka II PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRlSPEVKI v v v Katja PAVLIC KLASICNO IZOBRAZEV ANJE ŠKERJANC V SLOVENIJI V zadnjih desetih letih je prišlo v našem šolskem sistemu do nekaj bistve- nih premikov, ki so klasičnemu izobraževanju po tridesetletnem obdobju izrinjenosti ponovno malo širše odprli vrata, najprej v srednji, kasneje pa tudi v osnovni šoli. Oživljanje učenja latinskega in grškega jezika ter obuja- nje zanimanja za antiko in njeno usmerjenost v človeka kot odločujočo moralno vrednoto pa ne pomeni nostalgičnega obnavljanja neuporabnih vzorcev preteklosti. Nasprotno, k nam se vračajo v prenovljeni obliki, tak- šni, kakršne terja današnji čas in omogočajo ostale danosti našega šolskega prostora. Non nova, sed nove. Ne nekaj novega, ampak narejeno na nov način. Srednja šola Prvi prelom je bilo leto 1987, ko je bila v še usmerjeni družboslovni in kulturni srednješolski program uvedena klasično-humanistična smer z ob- veznim štiriletnim učenjem latinskega jezika in vidnejšim mestom huma- nističnih predmetov. Vrnitev gimnazije je novi razvoj klasičnega izobraže- vanja vsebinsko spet malo potisnila nazaj, saj je ta s svojim enovitim pro- gramskim jedrom latinščino premaknila v izbirni dela programa ter pre- pustila odločitev o trajanju in obsegu njenega učenja šolam samim; hkrati je onemogočila tudi vsebinsko integracijo programa, ki bi klasično-huma­ nistične vsebine razširila preko meja latinščine tudi na druge predmete. Vendar pa se je mreža šol, na katerih se dijaki lahko učijo latinščino, bis- tveno razširila, tako da jo kot izbiro danes ponujajo že kar na petnajstih gimnazijah. Vsebinski korak naprej je prvo naredilo zasebno šolstvo: s šolskim le- tom 1993/94je začela v Šentvidu pri Ljubljani v okviru Zavoda Sv. Stanisla- va delovati Škoftjska klasična gimnazija, ki je poleg obvezne latinščine in izbirne grščine pomenila tudi klasično-humanistično vsebinsko zaokroži- tev programa, vendar na načelih krščanske vzgoje. Državna, nekonfesio- nalna klasična gimnazija kot posebna inačica splošne gimnazije z razširje- no ponudbo splošnoizobraževalnih predmetov (obvezna latinščina) se je KeriaII-1•2000,101-108 102 Keria II - 1 • 2000 oblikovala s šolskim letom 1996/97. Po dveletnem poskusnem obdobju je klasična gimnazija z letom 1998/99 postala tudi javni gimnazijski program. 1 V klasični gimnaziji je latinščina ne samo obvezni štiriletni predmet, ampak tudi vsebinska rdeča nit programa. Grščina se poučuje v dveh inači­ cah: kot štiriletni drugi (ob latinščini v resnici tretji) tuji jezik ali kot dve- letni tretji (oz. četrti) jezik. Najbolj pa se novosti odražajo v novih učnih načrtih, ki utemeljujejo drugačno ravnovesje med jezikovnimi in kultur- no-civilizacijskimi vsebinami, kot ga pozna tradicionalni gramatikalni pri- stop. Pri pouku latinščine se je povsem uveljavila kontekstualna metoda, ki v učno osrednje postavlja besedilo, zanimivo tako po svoji vsebini kot jezi- kovnih značilnostih. Četudi latinščina se vedno ostaja tudi šola jezikovne- ga sistema, ga sodobni pristop utemelji na komparaciji in kontrastiranju s sodobnimi jeziki, ne več zgolj na deskripciji jezikovnih pojavov, in tako omogoča sistematično spoznavanje jezikovnih univerzalij. Seveda pa tudi prenovljeni temeljni gimnazijski program še vedno omogoča učenje latin- skega jezika v svojem izbirnem delu, v katerem je latinščina lahko dvoletni ali triletni predmet. 2 Osnovna šola V osnovni šoli je bilo prelomno šolsko leto 1991/92, ko seje začel pod okriljem Strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje izvajati projekt Učenje latinskega jezika v osnovni šoli. Na petih slovenskih osnovnih šolah (OŠ Prežihov Varane, OŠ Tone Čufar in OŠ Ledina v Ljubljani ter OŠ bratov Polančičev in OŠ Slava Klavora v Mariboru) se latinski jezik pou- čuje kot obvezni izbirni predmet, čeprav je njegov formalni status se ved- no fakultativen. Od letošnjega leta dalje, ko se začenja tudi na področju osnovne šole udejanjati nova zakonodaja, pa bo lahko latinščino kot ob- vezni izbirni predmet ponudila vsaka slovenska osnovna šola, če bo le za- njo dovolj zanimanja med učenci in če bo našla ustrezno usposobljenega učitelja. Prav pomanjkanje učiteljev latinščine je trenutno najbolj žgoč pro- blem klasičnega izobraževanja. Kritično je še vedno tudi področje učbeni- 1 Trenutno javni program klasične gimnazije izvajajo Gimnazija Poljane v Ljubljani, Prva gimnazija v Mariboru, Prva gimnazija v Celju in Gimnazija Škofja Loka. Mreža klasičnih gimnazij naj bi se v prihodnjih letih razširila tako, da bo program na voljo tudi v drugih regijskih središčih (Novo mesto, Koper, Murska Sobota itd.). 2 Trenutno latinščino kot izbirni predmet dijakom ponujajo na naslednjih državnih in zasebnih šolah: Srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik, v Ljubljani Gimnazija Jože- ta Plečnika, Gimnazija Ljutomer, Druga gimnazija v Mariboru, Gimnazija Murska Sobota, Gimnazija Piran; Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška v Mariboru, Škofijska gimnazija v Vipavi in Gimnazija Želimlje. Katja Pavlič Škerjanc, Klasično izobraževanje v Sloveniji 103 kov in učnih gradiv, vendar se hitro in dovolj kakovostno rešuje, saj smo pred tremi leti dobili nov in sodoben gimnazijski učbenik (priredbo av- strijskega učbenika Fritza Stockmanna Veni, vidi, didici), ostala potrebna učna gradiva pa so tudi že v pripravi. Latinšči,na v osnovni šoli Učenje latinščine se z novo, devetletno osnovno šolo sistemsko umeš- ča v slovenski šolski prostor. Z uvedbo devetletne osnovne šole postaja la- tinščina, ki se je doslej poučevala le kot fakultativni predmet- četudi orga- nizacijsko na nekaterih šolah v okviru rednega pouka - obvezni izbirni pred- met. Njeno mesto bo tako med predmeti družboslovno-humanističnega področja v zadnjem osnovnošolskem triletju. Tako se omogoča pridobitev temeljev klasično-humanistične izobrazbe v okviru sicer izbirnega, a ob- veznega dela programa. Osnovnošolski program latinščine je hkrati zao- krožena celota, ki daje celovito, čeprav zgolj osnovno znanje jezika in an- tične kulture, hkrati pa je temelj, na kateregaje nadgrajen program nada- ljevalne latinščine v klasični gimnaziji. Časovno vrzel do popolne uveljavitve devetletne osnovne šole bomo premostili tako, da bo pouk latinščine na šolah, ki so bile že doslej vključe­ ne v projekt Učenje latinščine v osnovni šoli, potekal organizacijsko enako kot doslej, le po novem učnem načrtu. Zanjo pa se seveda lahko odločijo tudi šole, na katerih bo v naslednjih letih potekalo poskusno uvajanje de- vetletne osnovne šole. v tem primeru bo treba učenje latinščine ne samo vsebinsko, ampak tudi organizacijsko izvajati skladno z novimi dokumenti. Seveda pa bo v osnovni šoli latinščina še vedno tudi pravi fakultativni predmet, ki poteka zunaj rednega pouka in ni sestavni del učenčeve učne obveznosti. Tudi ta pouk naj se vsebinsko čim tesneje nasloni na novi učni načrt. Novi učni načrt za latinščino v osnovni šoli namreč natančno opre- deljuje standarde znanja ob posameznih vsebinskih sklopih, svetuje pa tudi optimalno razmerje med jezikovnimi (70%) in kulturno-civilizacijskimi vse- binami (30%). Morda najpomembnejša sestavina novega učnega načrta so specialno-didaktična priporočila, ki pojasnjujejo osnovne zahteve so- dobnega pouka latinščine. Ta naj bo usmerjen k učencem in na proces učenja. Upošteva naj torej učenčevo starost, sposobnost in potrebe, hkrati pa ponuja čim več možnosti za učenčevo tvorno sodelovanje. Pri pouku naj učitelji uporabljajo metodo pozitivne motivacije, ki spodbuja učenče­ ve lastne napore in je usmerjena bolj v njegov osebni napredek kot v abso- lutni standard znanja. Učenje latinske slovnice naj temelji na nenehnem sočasnem vzporejanju z oblikami in strukturami v slovenščini, v omejenem 104 Keria II - 1 • 2000 obsegu in na poenostavljeni ravni pa tudi s sodobnimi tujimi jeziki. Uče­ nec naj za utrjevanje jezikovnega znanja uporablja čimbolj raznolike jezi- kovne vaje, od nalog izbirnega tipa in dopolnjevanja do nalog pretvarja- nja, popravljanja napak in prevajanja (iz slovenščine v latinščino in iz la- tinščine v slovenščino). Pouk kulturno-civilizacijskih vsebin naj poteka so- časno z učenjem jezika že od samega začetka. Posebna pozornost je posve- čena tudi domačim nalogam, ki naj ne bodo niti predolge niti prezahtev- ne, vsekakor pa zelo raznovrstne. Učbenik, ki trenutno še najbolj ustreza zahtevam novega učnega načr­ ta, je Latinščina za vsakogar Aleksandre Vesne Pirkmajer. Ta bo v naslednjih treh letih poskusno preverjan na vseh šolah, kjer bo latinščina potekala v okviru rednega pouka, in po potrebi tudi sproti dopolnjevan. Latinščina v klasični gimnaziji in gimnaziji V gimnazijskih programih se v obveznem in izbirnem delu poučujejo tuji jeziki, ki se zaradi bistvenih razlik v učnih ciljih delijo v dve samostojni podkategoriji: v moderne in klasične jezike. Klasična jezika sta latinščina in stara grščina, od katerih se slednja poučuje le v javni in zasebni klasični gimnaziji, latinščina pa v obeh splošnih, tako javnih kot zasebnih, gimnazi- jah: v klasični gimnaziji in gimnaziji. Klasična gimnazija je splošna gimnazija z naslednjimi posebnimi cilji: •Klasična gimnazija v izobraževalno osredje postavlja živo zanimanje za antiko in njeno usmerjenost v človeka kot odločujočo vrednoto, ki je udejanjena v vsakem posamezniku, ter zavzetost za svobodo misli. • Z diahronim pristopom, torej z obravnavanjem vseh pojavov v njihovem časovnem razvoju, v nasprotju s sedanjim prevladujočim sinhronim vzpod- buja razvoj kritičnega mišljenja in presojanja, ki temelji na razumevanju vzročno-posledične povezanosti naravnih in družbenih pojavov skozi pro- stor in čas. •S tem poudarjeno razvija razumevanje soodvisnosti znanj z različnih po- dročij in obdobij ter zavest o interdisciplinarni kompleksnosti sveta in nedeljivi povezanosti sedanjosti s preteklostjo. Tako vzpodbuja tudi tole- rantnost do drugačnosti in zavest pripadnosti skupnemu kulturnemu pro- storu. Latinščina kot obvezni predmet je temelj razširjene ponudbe splošno- izobraževalnih predmetov, ki jo prinaša novi program klasične gimnazi- je. 5 V gimnaziji pa je latinščina izbirni predmet, ki se poučuje v okviru nerazporejenih ur v raznih modulih, za katere se šole odločajo glede na interes dijakov, razpoložljive ure in kadrovske zmožnosti. Katja Pavlič Škerjanc, Klasično izobraževanje v Sloveniji 105 Moduli latinščine v gimnaziji in klasični gimnaziji GIMNAZIJA KLASIČNA GIMNAZIJA 140 ur (2 x 2 uri; 1x4 ure) 455 ur (1x4 ure+ 3 x 3 ure)+ 35- 70 ur 210 ur (3 x 2 uri; 2 x 3 ure) (dodatna priprava na maturo) 280 ur ( 4 x 2 uri; 2 x 2 uri+ 1 x 4 ure; 2 x 3 ure + 1 x 2 uri) 315 ur (3 x 3 ure) 420 ur ( 4 x 3 ure; 2 x 3 ure + 1 x 6 ur) + 70 ur (dodatna priprava na maturo) V klasični gimnaziji je latinščina osrednji predmet, vsebinska rdeča nit, ki povezuje program v zaokroženo celoto. S svojimi učnimi cilji in vse- binami vzpodbuja in usmerja medpredmetne povezave, tako da v središče zanimanja postavlja antiko in humanizem ter njuno usmerjenost v človeka kot največjo vrednoto. Pa tudi v gimnaziji, kjer je latinščina le izbirni pred- met in nima posebne integrativne vloge, je njen izobraževalni in vzgojni pomen neprecenljiv. Latinščina se v klasični gimnaziji poučuje na dveh ravneh zahtevnosti, na začetni in na nadaljevalni. V nadaljevalno učenje latinščine se lahko vključijo tisti dijaki, ki so se jo učili že v osnovni šoli, po pravilu akceleracije pa tudi tisti, ki si želijo intenzivnejšega učenja jezika ter večjega poudarka na grško-rimski kulturi in civilizaciji. Učni načrt za začetno in nadaljeval- no učenje latinščine je isti, saj so cilji identični. Vendar je med obema ravnema bistvena razlika v razmerju med posameznimi sklopi učnih vse- bin in v stopnji doseganja učnih ciljev.Jezikovno in kulturno-civilizacijsko predznanje, ki so ga dijaki pridobili že v osnovni šoli, omogoča časovno hitrejše napredovanje, vsebinsko širjenje in poglabljanje standarda znanj in doseganje višjih kognitivnih ciljev. Jezikovne vsebine na eni ter književ- ne in kulturno-civilizacijske vsebine na drugi strani se pri nadaljevalnem učenju uravnotežijo (50% : 50%), medtem ko začetno učenje zahteva in predvideva prevladovanje jezikovnih vsebin (70% : 30%). V gimnaziji se latinščina praviloma poučuje le na začetni ravni. Če se izjemoma oblikuje tudi skupina dijakov za nadaljevalno učenje,je to možno le v modulu s 420 urami. S šolskim letom 1998/99 se je uveljavil tudi novi učni načrt za latinšči­ no v klasični gimnaziji in gimnaziji. Bistvene novosti tega učnega načrta, ki so jih učitelji na študijskih skupinah zelo dobro sprejeli, so predvsem v jasno formuliranih standardih znanja ter v didaktičnih priporočilih za pouk in domače delo ter preverjanje in ocenjevanje znanja. Izdelan in sprejetje že učni načrt za modul 420-455 ur, učni načrti za ostale module pa so še v 106 Keria II - 1 • 2000 pripravi. Postopek njihovega oblikovanja in sprejemanja bo zaključen v naslednjem šolskem letu. Prav tako je v pripravi učbenik, ki bo ustrezal zahtevam krajših modulov; tudi ta bo v poskusni obliki na razpolago do pričetka šolskega leta 1999/2000. Iz učnega načrta za latinščino .... Uvod v specialno didaktika latinščine: Multum, non multa. Latinščina je ena najstarejših šolskih disciplin, saj ima več kot dvatisočletno tradicijo. Kot se je spreminjala njena politična in kulturno-civilizacijska vloga, tako so se spreminjali tudi njen vzgojno-izobraževalni pomen, učni cilji in di- daktika pouka. Zelo dolgo, vse do sredine 19. stoletja, so latinščino pouče­ vali kot živ jezik, namenjen neposrednemu sporazumevanju. Ko pa se je latinščina v politiki, šolstvu in katoliški Cerkvi umaknila nacionalnim jezi- kom in so jo tudi kot internacionalni jezik spodrinili sodobni jeziki (fran- coščina, nemščina, angleščina), je prišlo do bistvenega preobrata v nje- nem poučevanju. V učenju latinščine se je ravnovesje med osnovnimi štiri- mi jezikovnimi zmožnostmi (slušno razumevanje, ustno sporočanje, bral- no razumevanje in pisno sporočanje) korenito spremenilo, tako da je v središče stopilo branje izvirnih besedil, druge tri (govor, poslušanje in pi- sanje) pa so se umaknile na učno obrobje. • Pa tudi pot do tega cilja ni bila ena sama. Dolgo je didaktika pouka latinščine temeljila na prepričanju, daje treba najprej obvladati grama- tične zakonitosti in se šele nato srečati z besedilom (prevlada paradig- me nad sintagmo, gramatikalni pristop). To izhodišče je postajalo vse manj privlačno, bolj ko se je razvijala zavest o nujnosti jezikovne akultu- racije.Jezikovnih spretnosti namreč ni mogoče usvojiti brez sočasne pri- dobitve nekaterih zunajjezikovnih znanj, saj je jezik socialno-kulturni fenomen: za razumevanje leksičnih in njim nadrejenih jezikovnih enot in njihovo pravilno rabo je treba poznati tudi socialne in kulturne kon- vencije določenega okolja in dobe. To pa je možno samo, če učenje izhaja iz konteksta oz. vsebinsko integralnega besedila, ne pa slovnične oblike (prevlada sintagme nad paradigmo, kontekstualni pristop). To spoznanje, ki ga je še dodatno podkrepila uveljavitev strukturalizma v proučevanju sodobnih jezikov, je bistveno vplivalo tudi na razmerje med jezikovnimi in kulturno-civilizacijskimi sestavinami v učnih načrtih za latinski jezik. Prej prevladujoče gramatikalne vsebine so se začele umi- kati kulturno-civilizacijskim in od podrobnejše opredelitve učnih ciljev je odvisno, kakšno je razmerje med obema sklopoma. V današnjem času seje že v vseh državah Evrope povsem uveljavila kontekstualna metoda, ki za učno izhodišče postavlja vsebinsko celovito latinsko besedilo in Katja Pavlič Škerjanc, Klasično izobraževanje v Sloveniji 107 temelji na sočasni obravnavi slovničnih in kulturno-civilizacijskih vse- bin. Seveda pa ohranja tudi prvine aktivne rabe jezika, zlasti v obvlado- vanju besedišča in osnovnih oblikoslovnih obrazcev. • Med učnimi cilji latinščine v sodobni šoli pa je še en element, kiji daje enkratno in edinstveno izobraževalno vlogo. Ker je latinščino njen zgo- dovinski razvoj vgradil v vse evropske jezike, se metoda učenja s primer- janjem jezikovnih pojavov ponuja kar sama po sebi. In ker ima latinšči­ na več kot dvatisočletno zgodovino, je diahroni pristop didaktični sine qua non. Obe značilnosti latinščino utemeljujeta kot nekakšen metaje- zik, ki znanje jezika nadgrajuje z znanjem o jeziku. Pri učenju gramatike z metodo kompariranja in kontrastiranjajezikovnih oblik in struktur v latinščini in sodobnih jezikih (materinščini in tujih) razkriva splošnejše jezikovne zakonitosti, pri učenju leksike pa uvaja dijaka v študij leksiko- logije, semaziologije, semantike in etimologije. • Morda najpomembnejšo spremembo pa sta v didaktiki pouka latinščine povzročila spremenjeni položaj in vloga učenca v sodobni šoli. Težišče pouka se je namreč z učitelja preneslo na učenca in proces učenja. Ključ­ no vprašanje ni več, kako naj učitelj učenca uči, ampak kaj učenec po- trebuje od učitelja. Spremenjena vloga in položaj učenca sta spremeni- la tudi vlogo in položaj učitelja. • Ni več učitelj tisti, ki učencu postavlja vprašanja, določa odgovore in ugotavlja njihovo ustreznost. Učitelj učencu pomaga poiskati odgovore na vprašanja, ki sijih je sam zastavil: • Kaj moram znati? Čemu moram to znati?~ učne vsebine in cilji ( motivaci- ja za učenje: poznati vsebine učenja in razumevati cilje) • Kako moram to znati? ~ standardi znanja, pogoji preverjanja in ocenjeva- nja znanja (motivacija za učenje: vedeti, kakšno in kolikšno znanje je potrebno, v kakšni obliki je vrednoteno in koliko je vredno) • Kako se moram učiti? ~ didaktična priporočila (motivacija za učenje: za- vest, da učenje ni težko, če se znaš učiti; učiti pa se znaš, ko veš, kako boš pridobil čimbolj kakovostno znanje za čim dalj časa po čim krajši in enostavnejši poti). Osnovna šola Srednja šola splošno izobraževartje - gimnazija strokovno izobraževanje obvezni predmet izbirni predmet obvezni predmet izbirni predmet obvezni predmet Latinski jezik - zadrtja triada5 klasična gimnazija6 gimnazijai zdravstvene in njim sorodne šole8 Osnovna šola Srednja šola splošno izobraževanje - gimnazija strokovno izobraževanje obvezni predmet izbirni predmet obvezni predmet izbirni predmet obvezni predmet Grški jezik - - klasična gimnazija9 klasična gimnazija10 - 5 Tega trenutno izvajata Gimnazija Poljane v Ljubljani in na Prva gimnazija v Mariboru. Zanimanje za program pa je vedno večje, zato o njem razmišljajo tudi že šole v drugih regijskih središčih (Celje, Murska Sobota, Škofja Loka itd.). 5 LATINŠČINA je v osnovni šoli kot predmet družboslovno-humanističnega izbirnega sklopa učencem pomtjena v izbiro kot prvi in kot drugi izbirni jezik (torej kot edini ali eden od dveh jezikov), in sicer v minimalnem fondu ur 3 x 2 uri na teden, optimalno pa 3 x 3 ure na teden (s po 1 uro dodatnega pouka za posebej nada1jene učence - iz razši1jenega programa). 6 Latinščina v klasični gimnaziji ima kot obvezni štiriletni predmet najmanjši fond ur 420, karje osnovni maturitetni standard, oz. 455 ur ter dodatna modula 35 in 70 (neobveznih) ur za pripravo na maturo na osnovni oz. višji ravni. 7 Latinščina v (temeljni splošni) gimnaziji je dvoletni ali triletni izbirni predmet (od 2. letnika dalje) v nasledrtjih modulih: 210 ur (2 x 3 ure oz. 3 x 2 uri); 280 - 315 ur (2 x 2 uri + 1 x 4 ure; 3 x 3 ure), 420 ur (2 x 3 ure in 1 x 6 ur). Oblikovati bo treba tudi enoletno inačico, ki bo v bistvu kulturno- civilizacisjki uvod v antiko z elementi jezika (70 do 140 ur). 8 Latinščina se ohranja v zdravstvenih in njim sorodnih strokovnih srednješolskih programih kot enoletni strokovni predmet pod imenom latinski jezik ali medicinska terminologija v fondu 70 - 105 ur. 9 GRŠČINA je v klasični gimnaziji obvezen predmet kot drugi tttji jezik v alternaciji z modernima jezikoma nemščino ali francoščino v minimalnem fondu 420 ur (pri čemer je temeljni maturitetni standard 315 ur) ter z dodatnima moduloma 35 oz. 70 (neobveznih) ur za pripravo na maturo. 10 Grščinaje v klasični gimnaziji tudi izbirni predmet v minimalnem obsegu 280 ur. Oblikovati bo treba tudi krajšo inačico v obsegu 140 ur (2 v 2 uri, 1 x 4 ure). ~ ~ ~ iS ~'z 00< 00 o ga ~ C':l e:l> 00 ~ ~z ~ C':l t.rj ~( s= ga ~ t;; ~ ~ v v Ksenja GEISTER PRVI MATURI IZ GRSCINE NA ROB Anahronizem ali pogum? V Sloveniji je bilo šolsko leto 1998/99 tudi leto, ko so se štirje dijaki udele- žili mature iz stare grščine. Statistično zanemarljiva številka, a vendar ne- skončno velika. Razlika med nič in enaje namreč bistvena. Neopaženo, skromno in pravzaprav sramežljivo je bilo ponovno rojstvo grške mature. Po štirih desetletjih se je rešila iz groba sistema, ki jo je ne samo pokopal, ampak tudi ustvaril prepričanje, da je zgolj okostenel privid in nadležen prah, ki si ga je potrebno na poti v razvitost otresti z ramen. Plodnejših tal, kakor so s pesticidi pognojena tla današnje pridobitniške družbe, si za tak- šne ideje skorajda ne moremo predstavljati. Ponovna zavest, da je poligon duhovnega bogastva in abstraktnega mišljenja, ki ga ponuja antika, dobra odskočna deska za humanistično izo- braženo inteligenco, ki naj bi dobila čim širšo splošno izobrazbo za svoje nadaljnje izobraževanje in delovanje bodisi na področju humanističnih strok bodisi in še zlasti na področju naravoslovnih znanosti, naj bi imela za svoj rezultat plodno zvezo duha in razuma, ki se bo morda znala uspešno spopasti z zahtevami sodobnega človeka. Uveljavljanje takšne vizije pa še vedno predstavlja svojevrsten problem. Če ne pristanemo zgolj na logiko ponudbe in povpraševanja, zahteva za- gotavljanje mesta nekemu predmetu v šolskem sistemu stalno angažiranje v smislu dokazovanja njegove upravičenosti. Kako pri tem uspeti v času, kot je naš, v času, ki tekmuje sam s sabo? Rezultati uvajanja predmeta grščina v Škofijsko klasično gimnazijo ka- žejo, da to ni zgolj utopija, kraj, ki ga ni. Predmet se poučuje kot obvezni predmet v enem izmed petih oddelkov (zamenjava s kemijo) v posamez- nem letniku. Prvotna organizacija pouka grščine od 2. letnika naprej je omogočala dovolj kvalitetno in objektivno seznanjanje dijakov prvih letni- kov z vsebinami, koristjo in težavnostjo predmeta ter z razlogi za ajegovo učenje. Rezultat so bili grški oddelki nadpovprečno nadarjenih dijakov, ki so na maturi praviloma dosegali najboljše rezultate in se v veliki meri odlo- čali za študij naravoslovnih predmetov in medicine, kar je bilo tudi zažele- no. Novo organiziranje grščine z razpisanim razredom že v prvem letniku sicer prinaša v končni fazi večje število ur, vendar zahteva povsem druga- čen, vnaprejšnji pristop informiranja, pri katerem predstavlja največji pro- Keria II - 1 • 2000, 109-11 O 110 Keria II - 1 • 2000 blem, ne kako pritegniti dijake, ki imajo za učenje grščine poseben inte- res, ampak kako pridobiti tiste dovolj nadarjene dijake, ki jim bo učenje grščine širilo obzorja, ne da bijih tudi prehudo obremenjevalo. Zato se že soočamo z izzivom oblikovanja informacije, ki jo bo dobil bodoči dijak na informativnem dnevu, saj prav njena vloga postaja odločujoča. In kaj konkretno je tisto, kar dijaki dobijo zavito v ime grščina? Prva lekcija O bistvu sveta, prva beseda b a6o<;, prvo domače branje Dnevnik cesarja Marka Avrelija. Zrelostni izpitje zato samo krona in družbeno priznanje grščini kot jeziku, kije doživel svojo restitucijo in ponovno rojstvo na ozemlju možne predvojne tradicije, kije bila del evropske. In zaradi štiridesetletne preki- nitve je previdnost in skromnost njenega uveljavljanja razumljiva in po- trebna, čeprav ne preveč logična. Z evropskim prostorom je namreč ne- ločljivo povezana, kajti v njem je navzoča takorekoč od začetka kot njegova zibelka, rojenica in muza. Jezik, v katerem so filozofi lahko izlili na svet začudenje nad božjim in človeškim, otroški jezik takrat še kobacajočega se naravoslovja, govorica lepote, ki se ozira po popolnosti,jezik, kije upesnil velike dileme človeškega hotenja, dejanja in nehanja, kije raziskoval člo­ veka in našel njegovo človeškost, beseda, katere usta niso bila samo v službi človeške, ampak tudi božje resnice. Grščina ni dala Evropi samo imena, ampak tudi razum, ki si ga je ta privzela za svoj zaščitni znak in je postal njeno najbolj prefinjeno orodje. V dobrem in slabem. Morda biji danes morali prisluhniti tudi mi, kajti malo je verjetno, da nam ne bi imela ničesar več povedati. Njen zaklad ima de- setkrat več besed kakor latinščina. Howard Barker v svoji drami Evropejci pravi: »Mraz je, to je Evropa."· Alijo lahko ogrejejo brezčasni helenski og- nji? III PREVODI MarkFABIJ KVINTILIJAN Predgovor O PREDŠO~SKI VZGOJI IN OSNOVNI SOLI (Institutio oratoria 1, 1-3) Prevod Matjaž BABIČ l. Komaj sem se po dvajsetih letih, ki sem jih posvetil vzgoji mladine, upo- kojil, že so me ljudje začeli prijateljsko spodbujati, naj napišem kaj o go- vorništvu. Dolgo sem se branil, ker sem se zavedal, daje o teh vprašanjih poglobljeno pisalo že veliko piscev tako v grščini kot v latinščini. 2. Menil sem, da bodo spričo tega razumeli, zakaj oklevam; a prav zato so bili še bolj vneti: zatrjevali so, da je težko izbirati med različnimi, deloma celo nas- protnimi mnenji prejšnjih strokovnjakov, tako da se jim je zdelo upraviče­ no nalagati mi naporno delo, v katerem bi vsaj presodil staro, če že ne odkril kaj novega. 3. Vdal sem se, ne toliko, ker bi bil prepričan, da mi bo uspelo, kolikor zato, ker me je bilo sram odkloniti. A ko se je nato snov močno razširila, sem si naložil večje breme, kakor sem nameraval, po eni strani, da bi bili moji privrženci bolj prizanesljivi do mene, po drugi strani, da se ne bi znašel na shojeni poti in stopal le po tujih stopinjah. 4. Kajti skoraj vsi, ki so se namenili pisati o govorniški umetnosti, so začeli tako, kakor da bi pisali za ljudi, ki so popolnoma izobraženi v vseh drugih strokah in bi z govorništvom samo zaokrožili izobraževanje. Morda so takšni pisci prezirali tisto, kar se učimo najprej; lahko da zato, ker so menili, da to ni njihova dolžnost, ko so vendar stroke razdeljene med sabo, a najverjetneje zato, ker se niso mogli nadejati, da bi imela njihova nadarjenost kaj veliko od ukvarjanja s stvarmi, ki so sicer potrebne, ase v njih ne da razkazovati: streha se vidi, temelji pa ne. 5. A menim, da ni govorniški umetnosti tuje nič izmed tistega, brez česar se, če smo odkriti, ne da postati govornik, in da se v nobeni stvari ne pride do vrha, če nismo začeli na začetku. Zato se mi ne bo zdelo odveč spustiti se do tistih majhnih stvari, brez katerih ne more biti velikih, če jih zanemariš, in bom začel, kot da bi meni izročili govornika v vzgojo, oblikovati njegov pouk od otroštva naprej. 6. To delo, Marcel Viktorij, posvečamo tebi, ker smo te kot prijatelja in za književnost navdušenega imeli za vrednega tega dokaza najine med- sebojne naklonjenosti, a ne samo zato (čeprav je to tehten razlog), ampak tudi, ker bodo te knjige morda koristne pri vzgoji tvojega Gete, čigar zgod- nja mladost že kaže luč nadarjenosti; naj ga knjige vodijo takorekoč od Keria II - 1 • 2000, 111-126 114 Keria II - 1 • 2000 zibelke govorništva skozi vse veščine, ki lahko kaj pripomorejo bodočemu govorniku, do vrha njegovega dela. 7. Za to sem se odločil še toliko bolj, ker pod mojim imenom že krožita dve knjigi o govorništvu, čeprav ju ni- sem ne izdal ne predvidel za izdajo. Ena je dvodnevno predavanje, ki so ga z mojim dovoljenjem zapisali sužnji, drugaje celo večdnevno predavanje, ki so ga sicer vrli, a nad mojim delom preveč navdušeni mladeniči zapisali, kolikor so mu lahko sledili, in ga razširili med ljudmi, čeprav si še ni zaslu- žilo objave. 8. Torej bo tudi v teh knjigah najti marsikaj iz onih dveh, pre- cej bo spremenjenega, še več dodanega, a vse skupaj bo lepše urejeno in dodelano, kolikor bo v naši moči. 9. Vzgajamo tistega znanega popolnega govornika, ki je lahko samo dober človek, zato od njega ne zahtevamo samo izjemne govorniške spo- sobnosti, ampak tudi vse duševne vrline. 10. Ne bi se strinjal s trditvijo, da je treba nauk o pravičnem in častnem življenju prepustiti filozofom: saj takšen mož, pravi državnik, usposobljen za vodenje javnih in zasebnih za- dev, mož, ki lahko z nasveti vodi državo,jo z zakoni utrjuje in s sodbami na sodišču izboljšuje, ne more biti nihče drugi kakor govornik. 11. Zato sicer priznam, da bom uporabljal nekatera spoznanja, ki se najdejo v filozofskih knjigah, vendar bom zastopal stališče, da so ta spoznanja pravno gledano naša in da v bistvu spadajo v govorništvo. 12. O pravičnosti, pogumu, zmer- nosti in drugih podobnih vrlinah je treba razpravljati tako pogosto, da skoraj ni moč najti zadeve, v kateri ne bi naleteli na katero izmed naštetih vprašanj; vse to je treba razložiti v okviru iskanja dokazov in njihove uredi- tve. Ali torej lahko dvomimo, daje prostor za govornika prav tam, kjer se zahteva duhovna moč in zmožnost javnega nastopanja? 13. In vse to je bilo, kot Cicero jasno dokazuje 1, združeno že po naravi, a povezano tudi v javnem delovanju, tako da so isti ljudje veljali za modre- ce in sposobne govornike. Pozneje se je (sprva enotna) usmeritev razcepi- la in zaradi lagodnosti se dandanes zdi, da imamo opraviti z več dejavnost- mi. Kajti brž ko je jezik postal vir zaslužka in ko je postalo navada izrabljati govorništvo, kije bilo sprva vpeljano v dobre namene, za slabo, so tisti, ki so veljali za govornike, zanemarili skrb za nravi. 14. Tako zapuščeno je postalo govorništvo plen manj nadarjenih. Tako so se nekateri, ker so se hoteli izogniti naporom, kijih zahteva uspešno nastopanje v javnosti, umak- nili v vzgojo duha in določanje pravil za življenje; obdržali so sicer važnejši del, če bi se dalo deliti, vendar so si prilastili nadvse nenavaden naziv, da se samo oni imenujejo 'ljudje, ki stremijo za vrlino'. Takšnega naziva si niso upali zahtevati ne najvišji poveljniki ne državniki, ki so dosegli veliko uspe- hov pri odločanju v najpomembnejših vprašanjih in pri vodenju države: raje so namreč delali, kar je najbolj treba, kot da bi obljubljali. 1 De oratore, 3, 15, 50s. Mark Fabij Knintilijan, O predšolski vzgoji in osnovni šoli 115 15. Za učitelje modrosti v starih časih rad priznam, da so učili veliko koristnega in da so tudi živeli v skladu z nauki; toda v naših časih so se za tem imenom pri marsikom skrile hude napake. Takšni si niso z vrlino in duhom prizadevali, da bi veljali za filozofe, temveč so z žalobnim obrazom in izstopajočim obnašanjem prikrivali do obisti pokvarjen značaj. 16. In s tistim, kar si lasti filozoftja, se tu in tam ukvarja vsak. Kdo vendar - tudi če je najhujša baraba - ne govori o pravičnem, primernem ali dobrem? Kate- ri kmet ne razmišlja kdaj o vzrokih naravnih pojavov? Pravi pomen besed in razlika med njimi morata biti pač skupna vsem, kijimje kaj do pogovo- ra. 17. A to bo najbolje vedel in izrazil govornik. Če bi že kdaj obstajal kakšen popoln govornik, naukov o vrlini ne bi iskali pri filozofskih šolah. A dandanes se je treba tu in tam sklicevati na tiste, ki so, kot sem povedal, zasedli opuščeni, celo boljši del govorniške umetnosti, in takorekoč zahte- vati svoje nazaj, ne zato, da bi si pomagali z njihovimi odkritji, temveč da jim dokažemo, da so se okoristili s tujo lastnino. 18. Govornik naj bo torej takšen, da ga bomo lahko upravičeno ime- novali modrega; naj ne bo popoln samo po značaju (to po mojem - čeprav nekateri ne bodo soglašali - ni dovolj), ampak tudi po znanju in po spo- sobnosti za vsakovrstno javno nastopanje. 19. Doslej morda res še ni bilo nobenega takšnega, a vseeno si moramo prizadevati za najboljše. Tako je ravnala tudi večina starih: čeprav so menili, da še ni bilo nikogar zares modrega, so nam vendarle zapustili nauk o modrosti. 20. Višek govorniške umetnosti seveda ni kar koli in človeku prirojena narava ne brani priti do njega. A tudi če se ne posreči, bo tisti, ki bo hotel priti do vrha, prišel više kakor tisti, ki bo že vnaprej obupal nad ciljem in obstal blizu vznožja. Prav zato bodo bralci še toliko bolj odpustili, če ne bom obšel tudi manj pomembnih, a za naše delo nujnih vprašanj. Prva knjiga bo namreč obsegala tisto, kar pride pred poukom govorništva. V drugi knjigi bomo obravnavali osnove pouka pri učitelju govorništva in temeljna vprašanja retorike. 22. Pet naslednjih knjigje namenjenih iskanju dokazov (sem spa- da namreč tudi njihova ureditev), štiri besednemu oblikovanju vključno z memoriranjem in podajanjem. V še eni knjigi bomo, kolikor bomo v svoji šibkosti lahko, predstavili lik govornika; kakšen naj bo njegov značaj, kako naj ravna pri prevzemanju pravd, pripravi nanje in njihovem vodenju ter s čim naj se ukvarja, ko ne nastopa več v pravdah. 23 Vsemu temu bomo, kjer bo treba, dodali napotke za poučevanje. To učencev ne bo izobrazilo samo v znanju tistega, za kar so nekateri prihranili ime 'govorniška vešči­ na', in bo, če smem tako reči, razlagalo zakone govorništva, temveč bo lahko tudi spodbujalo nadarjenost za govorjenje in krepilo govorniške moči. 24. Kajti gole osnove govorništva v želji po prefinjenosti pogosto zlomijo in zatrejo vse, kar je v govoru plemenitega, izsesajo ves sok duha in oglodajo 116 Keria II - 1 • 2000 kosti, ki bi vendar morale biti v skladu s svojim delovanjem povezane z mišicami in skrite v telesu. 25. Zato v teh dvanajstih knjigah nismo zajeli samo delnega pregleda, kot ravna večina piscev, ampak smo na kratko razložili vse, kar je po našem koristno pri vzgoji govornika. Ko bi namreč izčrpno obdelali vse, kar se da reči o vsakem delu snovi, delo ne bi bilo nikoli končano. 26. Vendarle moramo kar takoj poudariti naslednje: ne nauki ne veščina ne zaležejo, če ne pomaga narava. Za tistega, ki mu manjka nadarjenosti, bo tale knjiga pomenila prav toliko kot pomeni knjiga o poljedelstvu za nerodovitno zem- ljo. 27. Vsakomur lahko pomagajo tudi druge prirojene lastnosti: glas, vzdrž- ljiva pljuča, zdravje, vztrajnost in naravna lahkotnost. Tudi če jih je bil kdo deležen bolj malo, se jih da sistematično razviti, a nikoli jih ni tako malo, da bi pokvarili, kar dobrega dasta nadarjenost in marljivost. Saj brez izku- šenega učitelja, vztrajnega učenja in nenehne, temeljite vaje v pisanju in govorjenju tudi takšne prirojene lastnosti same po sebi ne prinesejo nič. I. l. Oče naj torej, ko se mu rodi sin, od njega pričakuje kar največ. Tako bo že od začetka skrbnejši z njim. Kajti ni res, kar mnogi tožijo, da namreč zmore zelo malo ljudi res razumeti, kar jih učijo, medtem ko je večina tako počasne pameti, da je pri njih ves dolgotrajni trud zaman. Prav nasprotno: najdemo veliko več ljudi, ki z lahkoto dojemajo in se hitro učijo. Saj je to vendar človekova naravna sposobnost: kakor je ptici prirojeno letenje, ko- nju tek in zveri neusmiljenost, tako nas ljudi odlikuje spretnost in živahen um - zato tudi verjamemo, da naš duh izvira iz nebes. 2. Topoumneži, ki se težko učijo, v skladu s človeško naravo ne prihajajo nič pogosteje na svet kakor spački. Prav zato, ker je takšnih tako malo, smemo trditi, da se skriva v vsakem otroku neizmerna nadarjenost: če ta sčasoma zamre, gotovo ni zatajila narava, ampak vzgoja. 3. »A vendar so eni bolj nadarjeni od drugih.« Že res, ampak zato bodo dosegli kaj več ali kaj manj: ni ga človeka, ki bi si prizadeval, a čisto nič dosegel. Kdor se bo teh načel zavedal, se bo takoj, ko bo postal oče, ukvarjal z bodočim govornikom, kolikor se bo le mogel. 4. Predvsem naj dojilje ne govorijo narobe: zanje sije Hrizip2 želel po možnosti filozofske izobrazbe, a vsekakor je priporočal izbrati najboljše dojilje, kar jih je v danih razmerah mogoče. Nedvomno je treba pri njih upoštevati zlasti značaj, a tudi govoriti morajo pravilno. Nje bo otrok po- slušal prve, njihove besede bo skušal posnemati. Tudi po naravi se najbolj 2 St. Vet. fr. 734 Arnim. Mark Fabij Knintilijan, O predšolski vzgoji in osnovni šoli 117 držimo tistega, kar smo se naučili, ko duh še ni bil izoblikovan: kakor poso- da ves čas diši po tistem, kar smo najprej dali vanjo, in se iz volnene tkani- ne ne da več izprati barve, s katero smo spremenili prvotno belino. In slabše ko je kaj, trdovratneje se drži. Kajti dobrega ni težko poslabšati. A če je kaj narobe, kdaj boš iz tega dobil kaj dobrega? Otrok naj se torej niti v najzgodnejšem otroštvu ne nauči ničesar, česar bi se bilo treba pozneje odvaditi. 6. Za starše bi si želel, da bi bili kar najbolj izobraženi - in ne mislim samo očeta. Vemo, koliko je h govorniški sposobnosti bratov Grakhov pris- pevala mati Kornelija; njen nadvse učeni jezik se nam je ohranil tudi v pismih. V jeziku Lajlije, Gajeve hčere, se je videlo, kako dober govornik je bil oče, in govor Hortenzije, Kvintove hčere, pred triumviri se še zdaleč ne bere samo zato, ker gaje napisala ženska. 7. A tudi tisti, ki sami niso mogli priti do izobrazbe, naj nič manj ne skrbijo za pouk svojih otrok; prav zato naj še bolj poskrbijo za vse ostalo. Za sužnje, med katerimi se bo vzgajal naš bodoči govornik, velja enako kot za dojilje. 8. Še zlasti za pedagoge: ali naj bodo dobro izobraženi - za to bi bilo treba najprej poskrbeti - ali naj se zavedajo, da niso izobraženi. Najslabši so tisti, ki se niso učili dosti več kot abecedo, asi domišljajo, da znajo ne vem koliko. Kajti jezijo se, če morajo del pouka odstopiti drugim, in - kot da bi imeli zaradi svoje oblasti pravico, s kakršno se taki ljudje radi bahajo -vsi oblastni in velikokrat podivjani še naprej učijo svoje neumno- sti. 9. Nič manj njihove zablode ne škodijo gojenčevemu značaju: pedagog Leonides je, kot pravi Diogenes Babilonski, Aleksandru vcepil nekaj na- pak, ki so se ga od otroškega pouka držale še pozneje, ko je bil že odrasel in mogočen kralj. 10. Komur se zdi, da zahtevam preveč, naj pomisli, da je govorniška vzgoja naporna, tudi če pri govornikovem oblikovanju ni nič manjkalo, in da je poleg tega še veliko drugih, precej težjih nalog: treba je nepretrgane- ga prizadevanja, izvrstnih učiteljev in številnih področij znanja. 11. Zato moramo zahtevati kar najboljše. Če se bo to komu zdelo težko, bodo po- manjkljivosti pač v človeku, ne v načinu poučevanja. A če se vendarle ne bi dalo dobiti takšnih dojilj, sužnjev in pedagogov, kakršnih bi si želel, naj bo ves čas vsaj eden vešč govorjenja, da bo takoj popravil, če bodo oni vpričo gojenca rekli kaj narobe, in ne bo pustil, da bi se ga prijelo. Toda zavedati se je treba, da je ustrezno tisto, kar sem povedal prej, in da je druga mož- nost samo zasilni izhod. 12. Bolje se mi zdi, če otrok začne z grščino: prvič, ker latinsko govori večina, zato jo bo hitro vsrkal - še celo proti naši volji-, drugič zato, ker se bo moral najprej seznaniti z grškimi strokami (iz njih izvirajo tudi naše, rimske). 13. Vendar pri tem ne smemo pretiravati in, kot ima navado veči­ na staršev, od otroka zahtevati, da dolgo govori ali se uči samo grško. Za 118 Keria II - 1 • 2000 takšnim učenjem ostane veliko napak, ker je izgovarjava odtujena mate- rinščini in ker se v jeziku vztrajno drži drugačen način govorjenja, ki ga povzroči nenehno izražanje v grščini. 14. Tudi latinščina mora slediti kma- lu in postati enakovredna grščini. Če bomo že od začetka enako dobro skrbeli za oba jezika, na koncu ne bosta v napoto drug drugemu. 15. Nekateri menijo, da s poukom ne bi smeli začeti pred sedmim letom, češ da lahko otrok šele v tej starosti dojame vsebino učnih predme- tov in vzdrži napor. Večina piscev, ki so živeli pred slovničarjem Aristofa- nom, se sklicuje na Hezioda. Šele Aristofanes je namreč izjavil, da delo Poduki (Hypothekaž'), kjer najdemo to trditev, ni Heziodovo. 16. A enako so menili tudi drugi, med njimi Eratostenes. Vendar je boljši nasvet tistih, ki menijo, da ne sme biti nobena doba brez skrbne vzgoje, npr. Hrizip. Taje sicer dal dojiljam na voljo tri leta, a meni, da morajo že one oblikovati otroško pamet s kar najboljšimi nauki. 17. Zakaj konec koncev še ne bi bila primerna za poukjezika in književnosti, če je že primerna za oblikovanje značaja? Vem, da se v vsem tistem času, o katerem govorim, komaj doseže toliko, kolikor bi se pozneje dalo v enem letu, vendar se mi o tistih, ki ne soglašajo, zdi, da po tej plati ne prizanašajo učencu, ampak učitelju. 18. Kaj naj bi otrok počel boljšega, odkar zna govoriti (saj nekaj mora početi). Zakaj naj bi zanemarili dobiček, ki nam ga prinese prvih sedem let, najsi je še tako majhen? Čeprav je tistega, kar prinesejo zgodnja leta, seveda zelo malo, se bo fant v prvem letu, ko bi se moral sicer učiti lažjo snov, že lahko učil težje. 19. Kar se iz prejšnjih let prenese v poznejša, je koristno; čas, ki se ga prihrani v zgodnjem otroštvu, pride prav v mladosti. Enako velja za naslednja leta: z učenjem ustrezne snovi naj se ne odlaša. Zato ne zaprav- ljajmo časa že kar na začetku, še zlasti ker je učenje branja in pisanja v začetku docela odvisno od spomina; in ta pri majhnih otrocih ni samo že razvit, ampak je prav takrat najzmogljivejši. 20. Vendar človeškega razvoja ne poznam tako slabo, da bi menil, da je treba otroka že v nežni mladosti trdo prijeti in od njega zahtevati resno delo. Otrok umskega dela še ne more ljubiti, zato se moramo kar najbolj varovati pred tem, da bi ga zasovražil, ohranil na otroštvo grenke spomine in se jih bal še v zrelih letih. Naj bo veliko igre, treba ga je spraševati in pohvaliti, toda nikoli naj se ne veseli, da ni znal; če kdaj sam ne bo hotel, naj se vpričo njega poučuje katerega izmed otrok, ki jim zavida; vedno znova naj se pomeri z drugimi in naj se mu velikokrat zdi, da je zmagal. Spodbujajmo ga tudi z nagradami, privlačnimi za njegovo starost. 21. Razlagamo manj zahtevne reči, čeprav smo obljubili, da bomo vzga- jali govornika. A tudi duševni razvoj ima svoje otroštvo: kot se vzgoja telesa, ki bo nekoč nadvse krepko, začne z materinim mlekom v zibelki, tako bo tudi bodoči govornik najprej zavekal, se z negotovim glasom trudil izgovo- riti prve besede in se mučil z obliko črk. Če snov sama po sebi ne zadostu- Mark Fabij Knintilijan, O predšolski vzgoji in osnovni šoli 119 je, zato še ni nepotrebna. 22. In če nihče ne graja očeta, ki meni, da tega pri sinu ne sme zanemariti, zakaj bi se zgražali nad človekom, ki skuša tisto, kar dela doma prav, uveljaviti v javnosti? Še zlasti zato, ker mali laže dojamejo manj zahtevne stvari: kot zmore telo določene gibe samo v mla- dih letih, tako razvita moč tudi duha naredi vzdržljivejšega. 23. Ali bi ma- kedonski kralj Filip zahteval, naj da njegovemu sinu osnovno izobrazbo Aristotel, največji filozof tistega časa, in ali bi Aristotel sprejel njegovo po- nudbo, ko ne bi menil, da mora prav začetno vzgojo voditi najboljši učitelj in daje začetna vzgoja bistvena za končne dosežke? 24. Predstavljajmo si torej, da so nam v naročje položili Aleksandra, otroka, kije vreden tolik- šne skrbi (no, saj vsakdo meni, da je njegov otrok vreden skrbi): naj me bo sram pokazati mu že pri začetnem učenju, kako se do znanja pride po bližnjici? Toda ni mi všeč- kot počne marsikdo - , da se otroci zelo zgodaj učijo imena in zaporedje črk prej kot njihovo obliko. 25. To ovira njihovo spo- sobnost prepoznavanja črk: ne pazijo na njihovo obliko, ker se zanašajo na naučeni vrstni red. Zato mora učitelj, potem ko so otroci obvladali črke po abecednem redu, znova začeti od zadaj in jih premešati na različne nači­ ne, tako da učenci črke prepoznavajo po podobi, ne po vrstnem redu. Zato je najbolje, da se, podobno kot pri ljudeh, naučijo hkrati podobo in ime. 26. Kar koristi pri črkah, tudi pri zlogih ne bo škodovalo. Tudi tisto se mi ne zdi napačno, kar so si izmislili za spodbudo k učenju, da damo otro- ku za igranje ebenovinaste črke, in podobni domisleki, da ga še bolj razve- selimo v dobi, ko rad prijemlje, si ogleduje in poimenuje. 27. Ko bo že obvladal poteze pri pisanju, bo koristno, če mu jih vreže- mo karseda globoko na tablico, da jim bo pisalo sledilo kakor kolesnicam. Tako pisalo ne bo tavalo kot na voščeni tablici - od vseh strani ga bo na- mreč zadrževal rob in ne bo moglo uiti iz predpisanega prostora-, krepilo bo členke, ker bo šlo hitreje in pogosteje po določeni poti, in ne bo potre- bovalo pomočnika, da bi pri pisanju držal roko. 28. Umestno je tudi (kar premožnejši radi zanemarjajo) skrbeti za hitrost in čitljivost pisanja. Pri govorništvu namreč še posebej velja, da ne obrodi sadov, če si ne zapisuješ sam: če je pisalo prepočasno, zadržuje miselni tok; če je zmedeno in težko čitljivo, se zapisanega ne da razumeti; nato moraš trudoma narekovati, kar je treba prepisati. 29. Zato se bo učenec vedno, še zlasti pri pisanju zaup- nih pisem in pisem prijateljem, veselil, da ni zanemaril lepopisa. 30. Pri zlogih ni nobene pomoči: vse se je treba naučiti po vrsti3 in ne, kot se dela ponavadi, odlašati z najtežjimi, da bijih obdelali šele pripisa- nju besed. 31. Tudi se ne smemo kar tako zanesti na tisto, kar si učenec zapomni takoj: koristno bo ponavljati, dolgo utrjevati in ne hiteti s preho- ' 1 Torej ba, be, bi, bo, bu itd. 120 Keria II - 1 • 2000 dom na branje ali ga celo pospeševati, dokler ne gre zveza črk gladko brez kakršnega koli premora za premislek. Šele takrat naj začne otrok zloge povezovati v besede in besede v stavke. 32. Skoraj neverjetno je, kolikšen zaostanek pri branju povzroči hitenje s prehodom. Prav to je namreč vzrok, da se otrok obotavlja, izpušča zloge in začenja znova, če se preceni ali če se ne zanese na svoje znanje. 33. Branje naj bo torej najprej zanesljivo, šele nato povezano; naj bere počasi tako dolgo, dokler se z vajo ne bo povečala hitrost. 34. Kajti pogledovati na desno, kot vsi učijo, da vidiš, kaj piše naprej, se ne da samo s pametjo, ampak predvsem z vajo: gledati je treba namreč tisto, kar sledi, in izgovarjati, kar je bilo prej; pri tem je treba - in to je najteže - biti pozoren na dvoje hkrati: z glasom se dela eno, z očmi drugo. Ne bo nam žal, če poskrbimo, da otrok, ko bo začel v pravšnji dobi pisati, ne bo izgubljal časa z vsakdanjimi besedami in besedami, ki se po- javljajo kar tako. 35. Takoj ob tem se bo namreč lahko naučil pomena redkejših izrazov, kijim Grki pravijo gl6ssai, tako da bo že ob učenju pisa- nja usvojil snov, ki bi sicer pozneje zahtevala poseben pouk. In ker se že zadržujemo ob preprostih stvareh: verzi, ki se dajo učencu za prepisova- nje, po moje ne bi smeli vsebovati nekoristnih misli, ampak dobre nauke. 36. Spomin nanje se ohrani še na stara leta in koristi pri oblikovanju zna- čaja. Med igro se lahko otrok nauči na pamet izreke slavnih mož ali mesta, izbrana iz pesniških del (te mali namreč raje spoznavajo). Kajti spomin je govorniku nadvse potreben - kot bom razložil ob svojem času - in se naj- bolje krepi ter uri z vajo; življenjska doba, o kateri govorimo, sama zase ne more roditi ničesar, zato je spomin pravzaprav edino, kar lahko učitelj pri učencu spodbuja. 37. V dobi, ko so usta spretnejša in ko je govor že razloč­ nejši, ne bo slabo na moč hitro drdrati težko izgovorljive verze, v katerih so zlogi nanizani neskladno, da se ob njih lomi jezik: po grško se imenujejo khalinoi. Vaja sicer ni zahtevna, a če jo izpustimo, se bo veliko jezikovnih napak obdržalo, ne da bi se jih pozneje dalo popraviti. II. l. A otrok nam bo po malem zrasel, zapustil naročje in se začel učiti zares. Tukaj moramo obravnavati vprašanje, ali je koristneje držati učenca doma v lastni hiši ali ga izročiti gneči v šolah in takorekoč učiteljem za vsakogar. 2. Za to so se, kot vidimo, odločili tako tisti, ki so dali državno ureditev najslavnejšim državam, kot tudi najuglednejši strokovnjaki. Ven- dar ne smemo tajiti, da se nekateri ne iz osebnega prepričanja ne striajajo s tem takorekoč javnim običajem. Zanje se zdi, da upoštevajo zlasti dvoje: prvič, da se da, če se izognemo množici, bolje skrbeti za značaj otroka v dobi, ko je najbolj dovzeten za škodljive vplive - dejstvo je, da se v njih Mark Fabij Knintilijan, O predšolshi vzgoji in osnovni šoli 121 pogosto skrivajo vzroki za najgrša dejanja-, in drugič, da bo učitelj, kakršen koli bo, več časa posvetil enemu, kakor če bi enako veliko časa posvetil več učencem. 3. Prvi razlogje nedvomno tehten: če bi bilo dokazano, da javne šole koristijo pri učenju, a škodujejo značaju, bi se mi zdelo več vredno pošteno življenje kakor govorniška sposobnost. Toda po mojem je oboje neločljivo povezano: menim, da je lahko govornik samo dober človek in nihče drugi, tudi če bi lahko postal. Najprej smo torej razčistili s tem. 4. Ljudje pravijo, da se v šoli kvari značaj: dostikrat res, a kvari se tudi doma; lahko bi našteli veliko primerov, pač lahko tudi za nasprotno trdi- tev. Razlika je v posameznikovi naravi in v tem, kako se zanjo skrbi. Če se glava nagiba k pokvarjenosti, če se v začetni dobi zanemari oblikovanje in varovanje občutka za sram, ne bo v odmaknjenih hišnih prostorih nič manj priložnosti za lumparije. Kajti tudi hišni gospodar lahko daje slab zgled in pogovor s pokvarjenimi sužnji ne more biti nič varnejši kakor pogovor s svobodnjaki, ki ne vedo, kdaj je treba nehati. 5. A če je otrok dober po naravi, če starši niso slepi v topi brezbrižnosti do njega, se da izbrati kar najbolj neoporečnega učitelja- za to morajo pametni starši najbolj skrbeti - in kar najstrožji način pouka; poleg tega lahko otroku za družbo izberejo kakšnega resnega človeka izmed svojih prijateljev ali zvestega osvobojen- ca, v čigar neprestanem spremstvu se lahko poboljšajo tudi tisti, za katere nas je prej skrbelo. 6. Za ta strah se hitro najde zdravilo. Toda ko le ne bi mi sami kvarili značaja svojih otrok! Že v zgodnjem otroštvu jih razvajamo s posladki; tisti mehki način vzgoje, ki mu pravimo popustljivost, naredi duševne in tele- sne moči mlahave. Kaj si bo želel šele v odraslih letih, če se že kot dojenček plazi po škrlatu? Še govoriti ne zna prav, a že ve, kajje žafran, že hoče imeti uvoženo obleko. 7. Prej jim vzgojimo okus za hrano kakor usta. Rastejo v nosilnici: komaj stopijo na tla, že od vseh strani prihitijo ljudje, da se jim primejo za roke. Zabavno se nam zdi, če rečejo kaj predrznega: s smehom in poljubčkom nagrajujemo besede, kijih ne bi odpustili celo opolzkemu aleksandrinskemu pesniku. 8. Saj ni čudno: mi sami jih učimo, od nas jih slišijo, naše ljubice, naše priležnice vidijo; vsaka večerna zabava odmeva od prostaških popevk, gledajo se stvari, o katerih se niti govoriti ne bi smelo. Tega se počasi navadijo, nato jim preide v naravo. Ubogi otroci se učijo takšnih stvari, še preden izvedo, da to ni prav; razuzdani in brezvoljni zara- di napačne vzgoje se takšnih slabosti ne navzamejo v šoli, ampak jih prine- sejo v šolo s sabo. 9. »Toda pri učenju bo imel en učitelj več časa za enega učenca.« Pr- vič: nobene ovire ni, da se ne bi mogel tisti učitelj, kdor koli že bo, ukvar- jati tudi z otrokom, ki hodi v šolo. A tudi če se tega dvojega ne bi dalo povezati, bi se mi zdelo javno zbirališče boljše od samote v temačnem pro- storu. Kajti vsak dober učitelj se veseli, če ima veliko učencev, in zase meni, 122 Keria II - 1 • 2000 daje vreden številnejšega občinstva. 10. Po drugi strani se maaj sposobni učitelj zaveda, daje slab, zato se oklepa enega samega učenca in se mu ne zdi za malo, da takorekoč opravlja pedagogovo delo. 11. A tudi če si kdo zaradi ugleda, bogastva ali dobrih zvez lahko privošči najbolje izobražene- ga in sploh najboljšega učitelja, tisti učitelj vendarle ne bo celega dneva porabil za enega učenca. Ali je lahko kakšen učenec tako zbran, da se ne bi naveličal prav tako, kot se naveliča oko, če kaj neprestano gledamo, še zlasti ker je pri učenju treba veliko časa za nemoteno delo? 12. Ko se piše, uči na pamet ali razmišlja, učitelja vendar ni zraven; in če počne učenec kaj izmed tega, ga vsaka prekinitev samo moti. Tudi branje ne potrebuje vedno uvoda in razlage: kdaj bo potem lahko spoznal toliko piscev, kot jih mora? Kaj malo časa je dovolj, da se za vsak dan naredi nekakšen delovni načrt, zato lahko pride več učencev na vrsto celo za tisto, kar je treba razla- gati vsakemu posebej. Veliko stvarije tudi takih, da se jih da obenem po- sredovati več ljudem hkrati. S tem ne mislim na govorniške vaje v členje­ nju in deklamiranju, ki jih v celoti dojame vsak, najsi je poslušalcev še tako veliko. 14. Učiteljev glas ni kosilo, da bi ga zmanjkalo, če bi prišlo preveč ljudi, temveč je kot sonce, ki enako sveti in greje za vse. Tudi če učitelj književnosti razlaga slovnico, če posebej razlaga težja poglavja, če pojas- njuje kaj iz zgodovine, če razlaga pesmi, se bodo tega učili vsi poslušalci obenem. 15. »Toda preveliko število učencev ovira učitelja pri popravljanju na- pak in pri uvodnem branju.« Res ga ovira - ali ima kakšna stvar samo do- bre strani? -, toda kmalu bomo te slabe strani primerjali z dobrimi. »Nočem poslati otroka nekam, kjer se ne bodo ukvarjali z njim.« Do- ber učitelj se ne bo obremenil z več učenci, kot jih lahko prenese; pred- vsem se moramo spoprijateljiti z učiteljem, da v poučevanju ne bo videl službe, temveč znamenje naklonjenosti. 16. In konec koncev bo vsak, ki je količkaj izobražen, učenca, v katerem zasluti nadarjenost in vnemo, pose- bej spodbujal že sebi v slavo. Kakor se je sicer treba izogibati velikih šol (teh ne odobravam niti, če ima kdo velik vpis po lastni zaslugi), to ne po- meni, da seje treba izogibati vseh šol. Šoli se izogibati je eno, šolo izbrati je drugo. 17. Če smo ovrgli očitke nasprotnikov, bomo odslej razložili, kako bomo ravnali sami. 18. Bodoči govornik bo moral živeti v javnosti, osvetljen z lučjo državniških zadev, zato naj se že od zgodnje mladosti navaja ne bati se ljudi in ne životariti v temi. Duh, ki zraste v takšni samoti, je treba ves čas spodbujati in podpirati, saj je opešal in takorekoč ovenel v senci ali se na- sprotno napihnil zaradi ošabnega precenjevanja samega sebe. Kdor se z nikomer ne primerja, si bo gotovo prisodil preveč. 19. A ko mora pokazati, kar se je naučil, se mu pri belem dnevu stemni pred očmi, vse se mu zdi novo, ker se je na samem učil tistega, kar bo delal vpričo množice. 20. Mark Fabij Knintilijan, O predšolski vzgoji in osnovni šoli 123 Sploh ne bom govoril o šolskem prijateljstvu, ki ostane trdno do starosti, saj ima v sebi nekakšno sveto zvezo. Kajti skupaj se učiti ni nič manj sveto kot skupaj žrtvovati. In kako naj se nauči čuta, ki mu pravimo čut za skup- nost, če se bo ločil od skupnosti, kot je naravna pri ljudeh in celo pri živa- lih, ki ne znajo govoriti? 21. Dodajmo še, da se bo doma učil samo tistega, kar bodo razlagali njemu, v šoli pa tudi tistega, kar bodo razlagali drugim. Vsak dan bo slišal veliko stvari hvaliti in veliko popravljati, koristilo mu bo, če bo učitelj koga drugega grajal zaradi lenobe ali pohvalil zaradi marljivo- sti. 22. Pohvala bo spodbudila tekmovalnost, sramotno se mu bo zdelo biti slabši od vrstnika, lepo se mu bo zdelo premagati starejše od sebe; čeprav je častihlepnost sama po sebi pregreha, iz nje pogosto nastane kaj dobre- ga. 23. Vem, da je bila zelo koristna navada, ki so se je držali še moji učite­ lji: v razredih, kamor so bili razporejeni otroci, so določali vrstni red pred- stavitev po dosežkih. Tako so najprej deklamirali tisti, ki so kazali najhitrej- ši napredek. 24. V ta namen so prirejali celo izločevalna tekmovaaja. To je bila za nas sijajna nagrada in najimenitneje je bilo, če si bil prvi v razredu. Seveda vrstni red ni bil določen enkrat za vselej: vsakih trideset dnije imel poraženec priložnost znova tekmovati. Tako zmagovalec ni popustil zara- di uspeha in poraženca je bolečina poraza spodbujala oprati sramoto. Ko- likor se sam spomnim, bi si upal trditi, da nas je to bolj spodbujalo k uče­ nju kakor vse učiteljeve pohvale, pedagogova skrb, obljube staršev. 26. Ka- kor je tekmovaaje spodbudno na višji stopnji učenja, tako je tudi na začet­ ku in v zgodajih letih prijetneje tekmovati z vrstniki kakor z učiteljem že zato, ker se laže primerjajo med sabo. Težko da si bodo upali ob učenju osnov pomisliti, da bodo kdaj dosegli govorniško sposobnost, ki se jim zdi najboljša. Raje se bodo oklenili najbližjega, kakor se trtni poganjek, ki ga privežemo k drevesu, najprej oprime nižjih vej in šele potem doseže vrši- ček. 27. Zato mora celo učitelj, če se mu zdi koristnost pomembnejša od lastne veljave, paziti na to, da v času, ko se bo ukvarjal s še premalo obliko- vanimi talenti, šibkim učencem ne bo takoj nalagal hudih bremen, ampak bo svoje lastne sposobnosti omejil in se spustil na raven dojemanja poslu- šalcev. 28. Kakor majhna posoda z ozkim ustjem ne zajame preobilnega curka tekočine, a sejo da napolniti, če vlivamo polagoma, tako seje treba tudi za otrokov duh zavedati, koliko lahko sprejme. Kar je težko razumeti, ne pride do duha, kije takorekoč premalo odprt za dojemanje. 29. Koristno je torej, da ima vrstnike, kijih bo hotel najprej posnema- ti, nato premagovati: tako bo po malem začel upati tudi na kaj višjega. Dodal bi še, da se tudi učitelj sam ne more tako zbrati in navdušiti, če je navzoč samo en učenec, kakor bi se, če bi ga navdušila množica poslušal- cev. 30. Kajti za govorništvo je bistven duh. Ta mora zapopasti podobe stvari in jih nekako prilagoditi naravi tistega, o čemer govori. Bolj ko je vzvišen in si prizadeva za visoke cilje, bolj ga ženejo takšna - kot bi lahko 124 Keria II - 1 • 2000 rekli - orodja: ob pohvali raste, zanos ga krepi in veseli se, da počne nekaj velikega. 31. Obstaja tudi nekakšna skrita užaljenost, če moramo govorniš- ko sposobnost, pridobljeno s tolikšnimi napori, nameniti enemu samemu poslušalcu. Sram nas je govoriti glasneje kot v pogovoru. Kar predstavljaj- mo si držo telesa pri deklamiranju, govornikov nastop, glas in izgovarjavo, konec koncev tudi telesno in duhovno vznemirjenje, potenje, da o dru- gem ne govorim, in trud - za enega samega poslušalca! Se nam ne bo zdelo, da se mu meša? Med ljudmi ne bi bilo govorništva, če bi se vedno pogovarjali samo z enim. III. l. Ko mu izročijo otroka, naj izkušen učitelj najprej presodi njegovo nadarjenost in naravo. Znameaje nadarjenosti je pri malih otrocih zlasti spomin; njegova sposobnost je dvojna: z lahkoto dojeti in si zvesto zapom- niti. Drugo je nagnjenje k posnemanju, tudi to je znamenje naravne do- jemljivosti, a tako, da hoče ponazarjati tisto, česar se je naučil in ne more- biti drže, hoje ali telesnih hib. 2. Ničesar ne pričakujem od tistega, ki bo hotel s posnemanjem zgolj vzbuditi smeh. Kajti resnično nadarjen otrok bo po naravi pošten-sicer se mi zdi še zmerom bolje, daje počasne pame- ti, kakor da bi bil hudoben. Pošten otrok bo vsekakor drugačen kakor kak- šen len zaspanec. 3. Moj pravi učenec bo brez težav dojemal snov in vmes tudi kaj vprašal, vendar bo vselej sledil in nikoli ne prehiteval. Iz nadarjenega otroka, ki vedno prehiteva, bo težko kdaj kaj dobrega. 4. Takšni hitro opra- vijo manj zahtevne naloge in, ker si vse upajo, vedno takoj pokažejo vse, kar zmorejo. Vendar zmorejo samo najlažje: besedo povežejo z drugo be- sedo in vse skupaj povedo, ne da bi trenili z očesom ali ne da bijih bilo kaj sram. 5. Ne pokažejo veliko, temveč hitro; zadaj ni prave moči, korenine ne segajo globoko, podobno kot pri semenih, ki padejo na vrh prsti: hitro zrasejo, videti so kot prave bilke, a še pred žetvijo porumenijo s praznimi klasi. Kar pokaže takšen otrok, se nam zdi za tisto starost dobro; pozneje ni nobenega napredka, občudovaaje uplahne. 6. Potem ko je preveril to, naj učitelj presodi, kako naj ravna z učen­ cem. Nekateri so mlahavi, če jih ne priganjaš, drugi ne prenašajo ukazov, ene strah zadržuje, druge dela negotove, ene neprestano delo izčrpava, drugim daje še več vneme. Meni dajte tistega učenca, ki ga hvala spodbuja, ki muje slava všeč, kijoče, kadarje premagan. 7. Takšnega bo treba vzga- jati v želji po uveljavljanju, takšnega bo graja grizla, takšnega bo čast spod- bujala, pri takšnem se ne bom nikoli bal, da ne bi hotel delati. 7. Seveda je treba včasih tudi malo popustiti, ne samo, ker nobena stvar ne zdrži neprestanega napora - celo predmetom, ki nimajo čutov in Mark Fabij Knintilijan, O predšolski vzgoji in osnovni šoli 125 duše, včasih damo možnost za počitek, da ostanejo uporabni -, ampak zato, ker je vnema za učenje odvisna od volje - in te se ne da siliti. 9. Tako potem prinesejo k učenju več moči, saj so spočiti in sveži, prinesejo tudi več lastne pobude, ki se sicer vedno upira prisili. 1 O. Nič me ne bo motilo, če se bodo učenci igrali, tudi to je znamenje bistrega duha. Od otroka, ki je ves čas potrt in zamorjen, pač ne morem pričakovati, da bo dvignil glavo pri učenju, če se ne more razživeti niti pri tistem, kar je za njegovo starost čisto naravno. 11. Toda odmorov mora biti ravno prav, da ne bi vzbudili odpora do učenja, če bijih bilo premalo, ali navajali na brezdelje, če bijih bilo preveč. Obstaja tudi precej iger, ki so zelo uporabne za ostrenje učen­ čevega duha, npr. da med sabo tekmujejo v postavljanju vsakovrstnih krat- kih vprašanj. 12. Med igro se preprosteje razkrije tudi značaj, samo da se nam ne sme otrok v nobeni starosti zdeti prešibak, da bi se lahko naučil, kaj je prav in kaj ne. Še celo najlaže ga je oblikovati takrat, ko se ne zna pretvarjati in se najlaže ukloni naukom vzgojiteljev. Tisto, kar se je razvilo narobe, boš prej zlomil kakor popravil. 13. Otroka naj se torej kar takoj opozarja, naj ne naredi ničesar iz pohlepa, ničesar pokvarjenega, ničesar vihravega. Vedno imejmo v mislih tisti Vergilijev verz: adeo in teneris con- suescere multum est4• 14. Ampak učence tepsti, čeprav je v navadi in to odobrava celo Hri- zip", se mi nikakor ne zdi ustrezno. Prvič, ker je to grdo, primerno samo za sužnje in - kot se razume samo po sebi, če zadene starejšega človeka - kaznivo; drugič, ker se bo otrok, kije tako zakrknjen, da se ga z grajo ne da popraviti, navadil tudi udarcev, prav kot sužnji najslabše vrste; tretjič, ker takšne kazni sploh ne bo treba, če bo nad učenjem ves čas bedel nadzor- nik. 15. Dandanes se, kot je videti, malomarnost pedagogov popravlja tako, da se otrok ne pripravi do tega, da bi delali, kar je prav, temveč se jih kaznuje, ker tega niso storili. Konec koncev, če ga boš v otroštvu silil z udarci, kaj boš naredil, ko zraste v mladeniča, ki se ga s tem ne bo dalo zastrašiti, ase bo moral učiti dosti težje stvari? 16. Dodati je treba tudi, da se otrokom med pretepanjem zaradi bolečine ali strahu zgodi marsikaj takšnega, da se o tem raje ne govori, in tega se bodo pozneje sramovali; takšen sram zlomi voljo, jo pogubi in celo povzroči, da se otrok iz jeze noče prikazati na dan. 17. In če pri izbiri varuhov in vzgojiteljev nismo dovolj pazili na značaj, me je sram povedati, za kakšne grdobije takšni pokvarjenci zlorabljajo tisto svojo »pravico do pretepanja« in kako se s strahom ubogih otrok večkrat okoristijo tudi drugi. Nič več ne bom govoril o tem: že tisto, kar se da razumeti, je preveč. Zato bodi dovolj naslednje: nad šibko mla- dostjo, ki se ne more braniti sama, ne sme biti nikomur dovoljeno preveč. 4 Georgica 2, 272. 5 St. Vet fr. 736. 126 Keria II - 1 • 2000 18. Zdaj bom govoril o tem, na katerih podrogihje treba oblikovati učenca, da bo lahko postal govornik, in na kateri starostni stopnji je treba začeti z njimi. (nadaljevanje v naslednji številki) v ZBADLJIVKE PO ANTICNO Izbor grških in rimskih epigramov Izbrala, popravila in pripravila za objavo: Nada GROŠELJ Prevajanje 34 grških in 35 latinskih epigramov, ki so predstavljeni na na- slednjih straneh, je bil projekt, s katerim smo se sedanji in nekdanji štu- dentje klasične filologije pomalem ukvarjali kar dve leti. Zametki segajo še v leto 1997-98, ko je bila ustanovljena Študentska sekcija DAHŠ-a in so naši študentje na Gimnaziji Poljane organizirali literarni večer (z obvezno rim- sko zakusko), kjer sta Jera Ivanc in Gregor Pobežin brala prevode grške in rimske vinske poezije. Ta dogodek, ki je s svojo kulturno in umetniško ravnijo najbrž presenetil marsikaterega obiskovalca, nas je spodbudil, da smo začeli razmišljati o še kakšnem takem podvigu - korak naprej pa bi lahko napravili s tem, da bi tudi prevode izdelali kar sami. Ta zamisel se je zdela posrečena iz več vzrokov, med drugim tudi zato, ker bi bil tak pro- jekt dobra šola metričnega prevajanja, saj množina še neprevedenih antič­ nih del kar vpije po prevajalcih, kak tovrsten prevajalski seminar pa na Oddelku za klasično filologijo še ni organiziran. Potreben je bil le še kon- kreten predlog in ko je na sestanku jeseni 1998 David Movrin predlagal epigrame, smo se lahko lotili dela. Kot članica sekcije, kijije bil projekt zaupan, sem imela predvsem tri naloge: narediti izbor grških in rimskih epigramov,jih razdeliti med pre- vajalce in voditi prevajalsko delavnico. Izhajala sem iz dejstva, da je bila količina epigramov predvidena za branje na literarnem večeru (največ za 45 minut), tako da sem se omejila na dobrih 30 epigramov v vsakem jezi- ku. Vsebinsko smo se odločili zgolj za satirične epigrame, ki so najbližji modernemu pojmovanju te zvrsti. Tako je npr. prišlo v zbirki grških epi- gramov Anthologia Palatina, iz katere sem črpala grška delca, v poštev le enajsto poglavje (Epigrammata convivalia et irrisoria), medtem ko je osta- lih 15 (ki vključujejo krščanske epigrame, opise kipov v bizantinskem gim- naziju, uvode k Antologiji, ljubezenske pesmi, posvetila, epitafe, homoero- tične pesmi, pesmi v nenavadnih metrumih in nenavadnih oblikah ipd.) odpadlo. Kljub omejitvi pa je bilo materiala še vedno ogromno in zaradi razlike v virih sem morala pri grških in latinskih epigramih postopati raz- lično. Moj prvotni načrt je bil, da bi s pomočjo literarnih zgodovin ugoto- vila, kateri avtorji so najbolj znameniti, potem pa bi se osredotočila na te, po možnosti v kronološkem zaporedju, v kolikor bi bili pač dostopni. Tega Keria II - 1 • 2000, 127-158 128 Keria II - 1 • 2000 se mi je tudi uspelo držati pri rimskih avtorjih, kjer si sledijo neoteriki iz 1. st. pr. n. š. (neki Papinij ali morda Pompilij, Bibakul, neznan avtor iz istega obdobja in seveda Katul), Marcial, cesar Hadrijan in njegov prijatelj Flor v besednem dvoboju ter Avzonij in Klavdijan, s katerima stopimo že v 4. st. n. š. Drugače pa je bilo pri grški Antologiji. Prvič je v 11. poglavju le nekaj tistih avtorjev, kijih posebej izpostavljajo pregledi literarnih zgodovin (kot Antipater iz Tesalonike, Filodem ali Lukilij), pa armada drugih imen, ki jih včasih ni moč zaslediti v dostopnih razpravah. Drugič pa epigrami v tem poglavju (vseh skupaj 442) niso razvrščeni kronološko ali po avtorjih, ampak (zlasti od začetka) po tematskih sklopih-pretežno pivskim epigra- mom tako sledi niz puščic na stare ženske, potem na boksarje in športnike nasploh, pa na suhe in majhne osebe, zdravnike, slabe pesnike, neumne gramatike in retorje, astrologe, skopuhe, tatove, zanič pevce „. Žal se tudi ta ureditev kmalu zamaje, tako da so (zlasti v drugi polovici) epigrami na- kopičeni brez posebne rdeče niti, a kot teme lahko omenimo še brivce, zavistneže, ljudi z velikimi nosovi, vojake, slikarje, tako in drugačno spol- nost, norčevanje iz prebivalcev posameznih grških pokrajin - Hijcev, Kili- kijcev, Kapadokijcev (v smislu: vsi XY so lopovi - razen enega, ki pa je tudi od tam in zato seveda tudi lopov!), smrdljivce „. Zato se mi je zdelo še najbolje, da tako pri izboru kot pri razporeditvi ne izhajam iz avtorjev, temveč iz vsebine. Skušala sem izbrati epigrame s čimbolj različnimi vsebi- nami, pri tem pa sem se zanašala v glavnem na lastni okus glede tega, kaj danes še lahko učinkuje smešno. (Mimogrede, zanimivo je opazovati, ka- tere telesne lastnosti so se zdele starim vredne posmeha v primeri z današ- njim časom, ki seveda ni kaj dosti boljši, samo navzven bolj »politically correct«. Najbolj prezira vredna se je očitno zdela majhna ali suha postava, medtem ko dandanes šal o prvi skoraj ni - razen tistih, ki letijo na predsed- nika države -, druga je pa itak ideal. Pač pa ni zbadanja debeluhov, ki so danes tako na udaru. Tempora mutantur „.) Grške epigrame sem tudi citirala v skladu s tem pristopom, namreč ne po avtorjih (kot latinske), ampak po vzoru izvirnika tako, da zaporedni številki, ki jo ima epigram v Antologiji, sledi še ime avtorja oz. pripombe kot »avtor neznan«, »avtor ne- gotov« ali celo »drugo«, ki so povzete iz Antologije. Izbrani epigrami, grški kot latinski, torej vsebinsko posegajo na različ­ na področja. Nekateri so povsem osebni in se nanašajo na konkretne ose- be ali dogodke, drugi pa so spet bolj podobni šalam ali anekdotam. Reci- mo tisti grški, kjer nastopa generični »Marko«, ali pa tisti o bolhah, pri katerem se moramo spomniti na znani vic, kako družino na taborjenju cel dan pikajo komarji, zvečer pa sinček ob pogledu na kresničke prestrašeno vzklikne: »Oči, oči, zdaj nas pa že z baterijami iščejo!« Ali pa štorija o Mira- nu in Lajdi „. Pri bežnem pregledu se sploh zazdi, da je med grškimi več Zbadljivke po antično. Izbor grških in rimskih epigramov 129 takih »vicev« kot med latinskimi. Pri Rimljanih se pojavijo predvsem v poz- nejši dobi, npr. pri Avzoniju, kije večkrat tudi presajal epigrame iz Antolo- gi,je v latinščino (o zdravniku, o športnikih ... ) . Posebno poglavje so seveda »kosmati« epigrami, ki zavzemajo nemaj- hen del te produkcije (in so npr. v Loebovih izdajah na strani z angleškimi prevodi diskretno prepisani po latinsko!). Če hočemo dobiti vsaj približno predstavo o antičnem epigramu, so obvezni tudi taki, toda po spletu ne- srečnih okoliščin so od mojega izbora prav ti skoraj vsi ostali neprevedeni (nekateri grški, pa tudi Katulovi, kjer obtožuje Gelija incesta, Marcialovi). Vendar upam, da tudi tisto malo, karje prevedeno, kaže, v kakšne stranišč­ ne globine so se stari radi spuščali. Od prvotnega izbora je torej nekaj pesmi izpadlo, nekatere pa so bile dodane naknadno (npr. Movrinovi pre- vodi Katula in Marciala ali prevod, ki ga je prispeval še prof. Matjaž Babič), vendar je bila glavnina prvotne zamisli realizirana. Potem ko sta bila opravljena izbor in porazdelitev epigramov, ki se je pozneje še precej spreminjala glede na delavnost sodelujočih, so se pojavi- li prevajalski problemi - samo razumevanje besedil (temu naj bi odpomo- glo prevajanje po dvojezičnih izdajah), metrika, besedni red in imena. Ve- čina epigramov je napisana v elegičnem distihu, ki slovenščini dobro leži in ki ga mora bodoči prevajalec antičnih besedil čimprej usvojiti, tako da smo se načelno držali prevajanja v izvirno obliko (v veliko pomoč namje bil članekjosipa Stritarja o slovenskem heksametru, ki gaje priskrbel D. Movrin). Izjema so bile le dvovrstičnice, kjer sem se osebno raje odločila za Sovretov način, torej prevajanje v štirivrstičnice, saj je rimana štirivrstič­ nica veliko bliže slovenskemu pojmovanju kratke pesmice in pogosto tudi bolj poantirana kot pa kombinacija dveh med seboj različnih verzov. Tega so se oprijeli še nekateri drugi prevajalci, najdemo pa tudi prepesnitve v izvirnem distihu. Izvirne oblike smo se načeloma držali tudi pri drugih metrumih - jambih, trohejih in Falajkovem enajstercu -, vendar je tu več­ krat prišlo do odstopanj, ki naj bi približala prevod slovenskemu bralcu. Problematični so npr. jambi, ki zaradi zadnjega poudarjenega zloga v slo- venščini radi zvenijo prisiljeno in okorno, zato sem sama v enem primeru (Avzonij XIX, 38) spremenila dolžino in število vrstic ter spremenila jam- be v katalektične. Tuje nam zveni tudi holjamb, ki je v enem prevodu (Ka- tul 52) nadomeščen s hiperkatalektičnimjambskim senarjem in obogaten z rimami, v drugem (Marcial X, 62) pa z navadnim jambom. Tudi namesto Falajkovega enajsterca se enkrat pojavijo bolj tekoči katalektični daktilski tetrametri (Bibakul), enkrat (Katul 54) pa povsem posodobljena, rimana prepesnitev v katalektičnem jambskem senarju. Precej prevodov pa ven- darle ostaja zvestih izvirniku. Od drugih problemov bi izpostavila še nenaravni besedni red, ki se 130 Keria II - 1 • 2000 tako rad prikrade v metrične prevode in ki prav pri tem žanru deluje po- vsem zgrešeno, saj ne gre za umetelno beletristiko, ampak za krepke, ne- posredne, pogosto substandardne in karseda naravne zbadljivke. Poleg tega pa so bili prevodi od vsega začetka namenjeni branju pred publiko, tako da so morali biti kar najbolj pregledni in razumljivi. Iz tega vzroka smo se prevajalci včasih tudi odločili kakšno ime izpustiti ali celo ponašiti, zlasti, kadar s sodobnega vidika pravzaprav ni pomembna konkretna oseba, mar- več tip, ki ga predstavlja. Tak primer so pesmice o generičnem »Markos«-u, ki je postal Marko, ali pa o raznih zdravnikih, kjer nam niso več pomembne tedanje osebe in njihove »žrtve«, ampak samo še smešenje napak pri dolo- čenem poklicu. Skratka, potrebnih je bilo precej sestankov, tako splošnih kot individualnih s posameznimi prevajalci, da smo prediskutirali proble- me in spravili prevode na neko enotno raven, pa še potem so bili včasih potrebni popravki. Toda mislim, da se namje trud splačal in da lahko naš prvi poskus opogumi tudi naslednje generacije klasičnih filologov. Nada Grošelj, februar 2000 Zbadljivke po antično. Izbor grških in rimskih epigramov GRŠKI EPIGRAMI (vsi so vzeti iz zbirke Anthologia Palatina, XI. poglavje) 30. FILODEM ' o n:p'tv i::yeo Ka't n:E:v'l:E Ka't !::vvE:a, vuv,' Acppoohri, EV µ6A.tc; EK n:pcl:nric; vuK'l:oc; te; 'hE.A.wv, olµol KCX.l 1:0U1:' aino KCX.1:CX.!3pax:6· TCOAAcXKl o' fiori fiµu'}avEc; 1'tvi]0KEl 1:0U1:0 1:0 1:EpµE.plOV. r n yftpac;, yftpac;, 'l:l not}' U01:EpOV' fiv a cp't KTJal, n:oti]crEtc;, b'l:E vuv w8E µapmv6µE1'ta; Jaz, Afrodita, ki prej sem zmogel po petkrat, devetkrat, zdaj še enkrat težko, preden zasvita se dan. Joj, pa še tistikrat enkrat na hitro. Zgodi se, da večkrat gine mi mrtev na pol tale mednožni sodrug. Starost, ah starost, le kaj bo šele potem, ko ti prideš? Kaj povzročiš? Midva čisto sva uvela že zdaj! 131 Prevedla Jera Ivanc 71. NIKARII "HKµacrE NtKov6ri· Ki:x.yeoA.E.yw· T]KµacrE 8' alni] ilVtKCX. LiEUKCX.AlWV cXTCAEWV EtOEV UOWp. Tcx.U'l:CX. µEv ouv fiµEtc; OUK oloaµEv, cXAA' on 'l:CX.U'l:TJV OUK avopa ~TJ'l:ElV vuv EOEl, cXAAa 1:cXcpov. Zrasla je v cvet Nikon6ja in jaz še pristavim, da zrasla takrat, ko Devkali6n videlje rasti vode. Mi o teh dneh nič ne vemo, le to, da bi ona morala prej kot moža grob si začeti iskat. 75. LUKILIJ Prevedla Ignacija]. Fridl Ouwc; b vuv wwuwc; 'OA.uµmKbc; E'ixE, :LE13a01:E, p"iva, yE:vEwv, bcppuv, Co'l:Cx.pm, 13A.E:cpapa· E'i 1:' an:oypmvaµEvoc; TCUK'l:TJc; an:OAcOAEKE n:cina, &01:' EK 'l:cOV n:a1:plKcOv µTJOE A.al3Etv 1:0 µE:poc;· 132 EtKOVtOV yexp a8E.AEtDCDV µ', out}-' TJ\jJCX.'tO" aA.A.a rcupE.~cx.i; tµv1J0t)-11v CX.U'tOU wuvoµcx., Karcf.1'}-cx.vov. Ni se me zdravnikova roka dotaknila, a že sama misel nanj me je v smrt pahnila. 121. KALIKTER Prevedla Nada Grošelj XEtpoupywv ta ArcOAA6cpavEc;. "Av µc'tE.xnc; au'twv au, act yi vc'tat· cX. v 8E cpuA-ci't'tTic; KAT]pov6µotc;, cmo vuv 'YlVE'tcxt ClAAO'tpta. Pravijo vsi, da bogat si. Jaz edini zanikam. Saj si bogat le takrat, kadar zapravljaš denar. Tvoje je namreč zares le tisto, kar sam uporabljaš, kar pa v mošnjičku stari, vnukov postalo je last. 172. LUKILIJ Prevedla Jelena Isak rcVVT]'i}Ev 'tEKVOV KCX'tETCOV'tlO"EV A UAOc; O KVtrcoc;, \lflllActc;, Epyq:i µE tAEl, KCX.l µi] µ' a0tKT]cr11c;, ap:x,i]v 'tOU !)A.arc'tctV 'ti]V cptUcx.v l'}f.µi::voc;. Ila An:EAAijc;, o't6µEvoc; f36'tcrt y1voµ8votcr1 KpoKo- 81.A.otcrt 'tOtcrt tv 'tTIO"t cx'tµcxcrtilcrt. O etimologiji in ortograftji besede KpoK68t- A.oc; glej moj prispevek v Abhandlung in Indogerm. Forsch. XV /1903, p. lss. Na mestu IV 192 primerja Herodot libijske velike kuščarje (KpOK68tA.ot ocrov 'te 'tptm'JXctc; = skink?) z domačimi crcxupcxt. 11 II 30, medtem ko zaznamka o K - l::oucrav, ki ga sicer tako previ- dni Hude postavlja v oklepaj. Da je izpadel, se da v prvi vrsti razložiti na osnovi ponovitve besed ixK:tVT\'t6v m::p l::oucrav po l::oucrav ixKtVT\'tOV. Oba stavka sta dodana kasneje, ki jih lahko kljub Gomperzu, Herod. Stud. II ( W Sitz. 103, p. 596ss„ prim. p. 601) odkrijemo v vseh knjigah in služijo kot dokaz za nedokončanost dela. 32 I 139. 'O bµota 'to ten crwµacr1 KC:Xt 'tTI µi:::yaA.on:pi:::n:El. TI- Prim. Th. Gomperz, Herod. Stud. I, p. 176. 3:i1131: KaA.foucr1 8i::: 'Acrcrup101 'tTJV 'Acjlpo8't'tT\V MuA.t't'ta, 'Apcij3101 M 'AA.1- A.ci't, Iltpcrm M M't'tpav. 164 Keria II - 1 • 2000 filologi vsak dan in vendar zato ne prenehamo vsak dan znova uporabljati tiste jezikovne metode, ki jo je iznašel Herodot. Ta sestoji iz opazovanja in povezovanja enakega, to pomeni iz spoznavanja zakonitosti, na čemer te- melji vsa filologija in znanost. In da je Herodot pri tem dejansko ravnal zavestno in vneto, nas pouči neko drugo mesto, ki se pojavlja nekaj poglavij zatem in kije bilo zaradi nerodnosti novih izdajateljev kljub tesni sorodno- sti s predhodim mestom izločeno kot nepristno. Ko omenja Panjonija, ome- ni tudi praznik IIavu:Dvtcx. in k temu dodaja: »Čudno, da se končujejo imena ne samo jonskih, temveč tudi grških praznikov sploh na isto črko, prav kakor imena Perzijcev.«:H Tudi na tem mestu gre za isto vrsto posplošitve, ki jo danes eno- stavneje izrazimo takole: 'Vsa imena praznikov so neutra pluralis', pri čemer začetnik filologije znova spregleda izjeme, kot so atiški X6c.c; in X'frtpot. Izrecni namig na predhodno analizo perzijskih imen potrjuje našo domne- vo, da je bil avtor na to filološko odkritje resnično ponosen. Čeprav je to obnašanje tako drobnjakarsko, se utegne pojaviti tudi v sodobni znanosti, še zlasti, ker s tem, ko Herodot podvaja imena črk, jonska in dorska, vzbuja pri poslušalcih vtis, da občutek za malenkosti za vselej sodi k resnično dejav- ni filologiji. Na srečo se očetu zgodovine, kije na kar najimenitnejši način dojel in izpeljal pojem zgodovinskega opisovanja, zaradi te ljubeznive pe- danterije ni treba opravičevati. Njegove filološke zasluge pa z omenjenimi jezikoslovnimi poskusi in pravili še zdaleč niso izčrpane. Razumljivo je, da je, ko je sledil Hekataju in Heraklitu, tako zaradi filo- loškega kot zgodovinskega zanimanja močno utrdil etimologijo. Iz kopice primerov35 naj omenim le njegovo etimološko razlago besede t}c.6c;, ne samo zato, ker je tudi pri nas bila do nedavnega v središču pozornosti, temveč zato, ker Herodot ob tem nakazuje slutnjo o povezanosti jezikov, ki spomi- nja na odkritje prejšnjega stoletja. t}c.6c; namreč izpeljuje iz 'tti}Evat.=~i; Eti- MI 148: rcen6v'l}cxcn M ou'tt µouvm cit 'Iwvwv bp'tcxt 'tOU'tO, c'x.A.A.Cx. KCXt 'EA.A.i]vwv TCCW'tCDV bµotCDt; mxcmt Et; 'tČO\YtO ypaµµcx 'tEAE'U'tCO Njegovi nagrobni napisi na Leonida, tristo Špartancev in vidca Megistia pa tvorijo učinkovit zaklju- ček enkomija, ki ga Herodot posveča pogumnim Špartancem.G0 Izmed atiških pesnikov pride dvakrat v poštev Solon, kot državnik in kot pesnik. Tako ga ob Krojzu vpeljuje kot modreca, ki nasproti orientalske- mu vladarju dostojanstveno in vzvišeno zastopa grško evdajmonijoY1 Njego- vo zakonodajo omenja v II 177. Za filologe je še posebej zanimivo mesto V 113, kjer ob bitki pri kiprijski Salamis, ki se je za Kiprijce iztekla nesrečno, navaja Aristokipra, kralja Solijcev, Filokiprovega sina. S 'prekipevajočo uče­ nostjo', ki jo pri njem že dodobra poznamo, ob Filokipru dodaja, da gre za »tistega Filokipra, ki ga je Atenec Solon, ko je bil prišel na Kiper, med vsemi vladarji najbolj slavil v svojih elegijah.« Plutarh namje ohranil lepe verze te poslovilne ''"XIV 661. ''GI 135: tv µtA.f:'.i Lcx:n:~eon:oA.A.aKCX/tEKEp1:6µT]o°E µtv. Spet je treba biti pozoren na pristavek tv µtA.f:'.i. Oda o njegovi vrnitvi se je (žal v žalostnem stanju) našla v Ox- yrhynch. Papyri (111). V njej so opazni namigi na njegove prejšnje prestopke. 57 Gl. Keria, 1/1999, 1-2, op. 50. 58 Christ, Sitz. d. Munchner Ak. d. W. 1895 (phil. hist. Kl.), p. 28. "!)v 102. '"'VII 228. Natančno je izpričano le Simonidovo avtorstvo zadnjega, ker je bil Megistias njegov podpornik. Toda na njegovi osnovi se Herodotu zdi tako kot nam samou- mevno tudi avtorstvo ostalih. GI I 29-34. Hermann Diels, Začetki filologije pri starih Grkih. 2. del 169 pesmi. Atiški poslušalci so jih seveda znali na pamet. Iz tega je jasno, da je predavatelj skušal doseči stik z občinstvom in njihovimi interesi.G2 Herodotli3 pa se je poslužil tudi neke druge Solonove pesmi ob njegovem odhodu iz Aten in iz nje potegnil nekoliko nespretne sklepe.li4 Pozornost vzbuja dejstvo, da sočasna atiška drama, katere popolni raz- cvet je Herodot doživel, nanj ni imela nobenega opaznega vpliva. Ajshila omenja edino takrat, ko ga obtoži plagiatorstva. Iz mita v mestu Buti in iz »nobenega drugega«, kot posebej poudarja,li" »je Euforionov sin Aishilos zajel misel, da je, v nasprotju s prejšnjimi pesniki, edini naredil Artemido za hčer Deme- tre. «Kaj pomeni ta absurdni očitek, se da presoditi iz podobne denunciacije v isti knjigiY; Herodot trdi, da nauk o potovanju duš izvira iz Egipta. »Temu naziranju so se pridružili tudi nekateri Grki, eni prej, drugi pozneje, kakor da bi bilo njihovo: poznam tudi njih imena, a jih ne zapišem.« Verjetno ima pred očmi Pitagoro in Empedokla, s katerimje bil najbrž skupaj v mestu Turiji. Zaradi osebnih stikov z južnoitalijanskimi pitagorejci tukaj zamolči imena, za kar v odnosu do umrlega Ajshila nima nobenega razloga. Čeprav je to brskanje za viri slabo utemeljeno (saj ima potovanje duš pri pitagorejcih prav tako malo opraviti z Egiptom kot Artemidina genealogija), pa je za avtorjevo filološko žilico vendarle zelo značilno. In ta, na tem mestu napačno usmer- jen gon nas privede do Herodotove največje sposobnosti, ki mu je prinesla častni naziv enega »prvih wolftjancev«.m Herodota Homer povsem prevza- me, njegova domišljija živi v heroični podobi, ki jo je Grkom ustvaril ep. Celo njegov slog je temu ustrezno mestoma epsko obarvan. Reminiscence na Homerja in na starejšo ter mlajšo epiko so številne.li8 StrauB pravi: »Hero- dotove knjige so ep, in sicer na tistem kulturnem vrelišču, ko se je ta pravkar prelil v prozo. «G!> Poleg Homerja je poznal Hezioda, ne samo njegovo Teogonijo, temveč tudi Dela in dneve.70 Pozna tudi sicer nedokazljivo njegove verze o Hiperbo- rejcih. 71 Nasprotno ne ve nič o tem, da njemu pripada Melampodija, ki so mu G2 v l 13:'Aptcr't6Kurcpoc; b tA.oK1'.mpou, tA.oK1'.mpou 8f: 'touwu 'tbv l:6A.cov b 'A~11vcx'ioc; ixmK6µiovoc; te; Kurcpov tv erciocrt cxlviocrio 'tupavvcov µCx.A.tcr'tcx. Ne- jasno je ixmK6µiovoc;. Glasiti bi se moralo ixmO:v EK Kun;pou. Pozoren je treba biti še na tv en;iocrt. Plut., Sol. 26 pravi natančneje tv 'tate; tA.ioydmc;. wI 29. G 4 Wilamowitz, Arist. u. Athen !, p. 15. i;s II 156: EK wuwu 8f: 'tOU A.6you Kat oMiovbc; dA.A.ou A'.wxuA.oc; b Eu,._ .. ·.· .· ._,.~·· .. ·.·· .-;··••. \ ~... ' r::::. ... s f·.· o. ·.· .. · -\! r.. .. ·~···· r::; ..• ·'.._J.·1-...i. ___. ~ .. · ,~'!, l\. l:yi.('a.& {fut. dyaaoµ.ai, ep. draaaoµ.ai; aor. iJraaihw, ep.'>]-, dyaa(a)aµ'f}v; so- oblike: d,·a~oµm, draioµat, drdoµat] (dydi..i..ro, ara-). t. a) občudujem, ču­ dim se, strmim (nvos n, .,;wa nvo;) -rwos, oT:t ali z gen. pl.; 'b) cenim, spo- štujem; .,;wi zadovoljen sem s kom, veselim se česa. z. jezim se, sirdim se, zavidam, ne privoščim t:wi; ne- voljen sem (i-t). z vnovi~riim1:oživljanjem klasičnih oddelkov na slovenskih gim- nazijah·i~~.RrepltViJ()klasičneJilologije nasploh se je na slovenskem . trgl;IR~j~vila.per~fa potreba po grško-slovenskem slovarju. Čeprav ·v··~['lda)·r1tGfškq:$/ovenski slov9r Antona Doklerja izšel pred 2 : i;8~·1~!i1 njeQova kakovost in uporabnost ostajata še vedno ·rte· .. 0rrtL D()kl~rjey slovar, ki je primeren tako za pouk kot za učenje grščihe~'ostajatem;elj klasične izobrazbe. Informacije in naročila: + brezplačni klic 080 11 08 A \i..nAf\A/ r::an~::a'rit:>\/::1-7.·Cj Moses I. Finley: Antična in moderna demokracija Pregledal in spremno besedo napisal: Igor Pribac Prevedel: Borut Cajnko Ljubljana 1999, 126 strani cena: 2.160,00sit Platon: Fileb Največja odlika Finleyeve knjige je v vzporednem branju dveh demokracij, antične neposredne in sodobne predstavniške. Vendar avtor ne vleče nepo- srednih analogij in iz dogodkov v antiki ne sklepa neposredno na današnje dogodke. Ravno v tem lahko iščemo neverjetno lucidnost njegove analize: v preteklosti ne išče relevantnosti, temveč si prav skozi razkrivanje tistega, kar se je v Atenah res zgodilo, začrta vprašanja, ki se izkažejo za vprašanja, na katere iščejo odgovore tudi sodobne demokracije. Prevedel in spremno besedo napisal: Boris Tkzjak Ljubljana 2000, 136 strani cena: 2.592,00 sit Fileb spada med Platonove najbolj nenavadne in obskurne, toda tudi najpomembnejše dialoge iz poznega obdobja njegovega ustvarjanja. Po Trasilovi klasifikaciji je dialog opisan kot etičen in takšna je tudi njegova tema: ugodje. Bralec v njem ne bo našel le razprave o hedonizmu, temveč celo kopico metafizičnih, epistemoloških in drugih vsebin, ki se porajajo ob vprašanju iskanja tipov ugodja in njihove umestitve v človekovo življenje. Če je namreč ugodje nekaj, kar ustvarja človekovo "dobro življenje" ali srečo, je treba izpeljati razlikovanje in klasifikacijo ugodij, da bi ugotovili, katere tipe ugodja lahko prepoznamo kot konstitutivne za takšno "dobro življenje". NAVODILA AVTORJEM A. ODDAJA PRISPEVKA l. Prispevke je treba oddati na 3,5-palčni (l ,44 MB) disketi . Na disketi morajo biti napisani nasledriji podatki: a) ime avto1ja, b) naslov prispevka (če j e daijši, naj bo okrajšan) c) ime datoteke, v kateri je prispevek 2. Poleg diskete je potrebno oddati en iztis prispevka. 3. Ob oddaji je potrebno oddati tudi izpolnjen formular s podatki o avto1ju in prispevku. 4. Članki morajo biti nujno oddani do roka, ki ga določi uredništvo. B. OBLIKOVANJE PRISPEVKA l. Naslovi in podnaslovi. Naslovi in podnaslovi naj bodo pregledni in jasno ločeni od ostalega besedila; črke naslovov in podnaslovov naj bodo okrepijene. 2. Izvleček. Na začetku članka naj bo izvleček, ki naj ne presega 15 vrstic, napisan pa naj bo: a) v slovenščini in b) v angleščini ali latinščini (izbiraje prepuščena avto1ju) . 3. Dolžina prispevka. Prispevek naj ne presega 40 stran i formata A4. 4. A) Pisava. Pri pisanju uporabijamo: a) za besedilo: velikost črk 12 b) za opombe: velikost črk 10 c) za literaturo: velikost črk 12 B) Fonti (TT (Trne Type)) a) Tirnes New Roman b) grška pisava: Hellenica ali Sgreek; če kateri od avtorjev nima te pisave, mu jo priskrbi uredništvo. 5. Grafikoni, slike,.„ Morebitni grafikoni, slike ipd. naj bodo v posebnih dokumentih in tudi posebej oddani na listih . Natančno naj bodo označeni in tudi v besedilu naj bo ustrezno opozorjeno nanje . 6. Povzetek. Povzetek naj bo napisan na koncu prispevka; napisan naj bo v enem od svetovnih jezikov. 7. Opombe. Opombe naj bodo sprotne na dnu besedila, ne na koncu besedila. 8. Literatura. Seznam literature naj bo napisan na koncu prispevka. Avto1ji naj bodo razvrščeni po abecednem vrstnem redu. 9 . Seznam literature. a) knjige: priimek avto1ja, začetnica imena avt01ja, naslov lmjige, hraj izdaje, leto izdaje, številha izdaje (če je delo doživelo več izdaj), npr. Pulgram, E.: The Tongues oj Italy. Prehistory and history. Cambridge, Harvard, 1958. b) članki v revijah: priimek avto1ja, začetnica imena avtorja, naslov članlw, ime revije, letnih, sh·ani, npr. Michel, A.: Grarninaire et rhetorique chez Ciceron. Ktema 14(1989), 189-195. - če se .avtor odloči za krajšanje imena revije, je potrebno uporabljati standardne kratice, ki jih uporabija L 'annee philologique, npr. Kravar, M.: L' asjJect verbalen latin a la lumiere d' oppositions distinctives. ŽAnt 25(1975), 52-61. c) prispevki v zbornikih ali zbirkah besedil: priimeh avto1ja, začehiica imena avtorja, naslov prispevha, podatki o zborniku ali zbirhi besedil, shwii. npr. Trubetzkoy, N. S.: Gedanken uber den lat. ii-Konjunktiv. Festschrift ffir Paul Kretschmer, Beitrage zur griechischen und lateinischen Sprachforschung. Wien, „ . 1926, 267-274. C. CITIRANJE Citiramo s sprotnim navajanjem v oklepaju in sicer: a) če gre za natančno navedbo, referenco ali citat, v oklepaju napišemo priimeh avtcnja, leto izdaje in sh-an, npr.: (Simoniti, 1994, str. 24) b) če gre za navedbo dela kot celote ali za splošno navedbo, napišemo samo priimeh avto1ja in letnico, npr. (Gantar 1994) ;.:_ ISSN 1580-0261 11 1111 9 771580 026001