„Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materin jezik .bodi vam ključ do zveličanske narodne omike.“ A. M. Slomšek.
_____________________
^haja vsak drugi četrtek. Naročniki „Slov. Gospodarja" ga dobivajo zastonj. Posebej naročen velja s poštnino vred eno krono za celo leto. Posamezne številke Veljajo 4 h. — Naročnina se pošilja na upravništvo „Našega Doma" v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice (petit),
če se enkrat natisne, po 15 h, dvakrat 25 h, trikrat 35 h.
Ljudstvu pravice!
Slabe nasledke ima, ako delajo stariši l'ftžloCek med svojimi otroci, ako nekaterim ‘^azujejo večjo ljubezen, drugim manjšo pa jih včasi celo prezirajo. Otroci, kadrim se je dajala prednost, postanejo preletni in se radi povzdignejo tudi nad 8yoje stariše; otroci pa, katerih stariši f'so imeli radi, tudi svojih starišev ne Mijo, ampak so napolnjeni mržnje do Mih in kljubovalnosti. Pametni stariši iz-Mujejo vsem svojim otrokom enako Iju-Men.
Neenakost v državi in deželi.
Kakor živijo in delajo otroci za svoje ?iariše, za svojo rojstno hišo, tako delamo M živimo državljani za državo, deželani M deželo. In kakor otroci pričakujejo od 8Mih starišev nekake ljubezni, nekakih Hrot, tako tudi državljani in deželani vičakujemo, da nam dajeta država in pžela nekatere pravice. Res je, da država p dežela dajeta svojim podložnikom nevere pravice, a žal, da ne dajeta jSem enakih pravic. Na j več ja in naj-‘Menitnejša pravica vsakega državljana je ako sme voliti poslance, po katerih e delajo postave. Te pravice pa ne do-!?Mujeta država in dežela vsem podlož-i!«om na enaki način. Posebno ljudstvo, 1 si mora z žulji služiti svoj kruh, ki
mora s težkim delom skrbeti za svoj obstanek, nima toliko pravic, kakor bogataši in študirani ljudje.
Neenakost v štajerski deželi.
Največ naših naročnikov in ljubih či-tateljev živi na zelenem Štajerskem, za to si hočemo ogledati, kako so kaj tukaj pravice in nepravice med ljudstvo razdeljene. Štajerski deželni zbor, v katerem se sklepajo deželne postave, šteje 63 poslancev in sicer sta knezoškof mariborski in graški ter ravnatelj vseučilišča v Gradcu; nadalje volijo grajščaki 12, mestjani 19, kupčijske zbornice 6 poslancev. Med graj-ščaki smejo voliti samo isti veleposestniki, kojih posestva so vknjižena v takozvani deželni deski, zato je grajščinskih volilcev le prav malo, le par stotin. A vendar smejo voliti 12 pcslancev. To je preveč, s tem dobijo grajščaki preveč moči v deželi. Veleposestniki, ki včasi plačujejo ogromne davke, a niso v zastarani deželni deski, pa ne smejo voliti z grajščaki, ampak z meščani ali pa s kmetskimi volilci. Enim se torej dajejo neke pravice, drugim se jemljejo. Za to je edina pametna zahteva, da se naj g r a j š č a k o m njih predpravice vzamejo in naj imajo enake pravice z drugimi veleposestniki ! To vendar ni nobena zasluga, ako je kaka grajščina bila v starih časih vknji-
žena v deželno desko. Kjer pa ni zaslug, tam tudi ni treba posebnega plačila.
K u p č i j s k a zbornica v Gradcu in Ljubnem volita vsaka po 3 poslance, torej skupaj 6 poslancev. To je posebna predpravica trgovskega stanu 1 Zakaj se dajo ravno trgovcem predpravice ? Trgovec sme voliti v mestni ali kmetski skupini, zraven pa še dobiva svoje zastopnike tudi iz svojih zbornic. Nam je sicer vzor ustave, da stanovi pošiljajo svoje zastopnike v postavodajalne zbornice, vendar dokler nimajo drugi stanovi takih pravic, zakaj bi jih morali imeti ravno trgovci. Ali je trgovski stan boljši stan nego kmetski in delavski stan? Ali niso vsi enako koristni za deželo? Zato pa je zopet le to edino pametna zahteva, da s predpravicami proč, a vsem enake pravice, vsem tudi enako volilno p r a v i c ol
Mestjani volijo v štajerski deželni zbor 19, kmetje pa 23 poslancev. Zdi se, kakor da bi bilo to pravično razdeljeno, toda to se samo zdi. Poslušajmo! Mesta in trgi na Štajerskem imajo 367.809 prebivalcev, kmetske občine pa 988.249. In teh 988249 prebivalcev dobi v deželni zbor samo 23 zastopnikov, onih 367.809 pa že 19 poslancev. In zraven še je treba pomisliti, da so poslanci iz kupčijskih zbornic tudi
!
Trije vinski bratje.
V gostilni »pri divjem golobu« so sedeli Mč trije vinski bratje. Predno pa so go se vadljali, da bode moral pri-^hnji večer tisti plačati 10 litrov vina, „Mri danes, ko pride domov, ne bode °r‘l tega, kar mu bo žena velela.
Drugi večer se zopet snidejo. Tedaj jPraSa drug drugega, je-li storil to, kar u ie žena zapovedala.
iPrei pripoveduje pek: »Ko sem si-2a?1 prišel domov, sem iskal posteljo, a sem v ničke, polne testa. Tu pa je Huba žena tako zakriči, da se mi otgMla kar koža ježiti: »O ti stari ne-t0Sanec, vleži se Se nazadnje v testo»! v8ie12aP°ved ženino sem moral spolniti P°80<ihe. Kakor sem dolg in širok, se L8e vlegel v testo in še le potem sem
Mavil v posteljo.«
0 P.r'Poveduie brivec: »Ko sem včeraj stoie r PJiSe* domov, sem prevrgel v sobi 8t°lep u ena mi ie zaukazala, naj vržem 8Polnii • 02 °hno- To njeno zapoved sem m šel sem k počitku.«
Nazadnje še govori krojač: »Sinoči domov prišedši sem se spodtaknil na pragu in zaloputnil v vrata. Naenkrat sem začul glas žene: »Da bi si še vendar vrat zlomil!« No, tega pa vendar nisem mogel spolniti in zato sem zgubil stavo. »Divji golob«, prinesi 10 litrov za moj vrat!«
Pomagal si je.
Leta 1890 stopil je v kadetnico na Dunaju sin bogatih starišev, z namenom, da bi postal častnik ali oficir, kajti učenje na gimnaziju mu ni šlo nič kaj od rok. Takoj v začetku šolskega leta odpravi se mladi kadet nekega dne na tihem v bližnjo gostilno ter si tukaj za denar, ki si ga je prinesel od doma, privošči po svoji dobri volji jedila in pijače. Toda smola, koj prvokrat ni imel sreče na tej prepovedani poti.v Komaj je namreč stopil iz gostilne na ulico, kar zagleda prihajati naravnost proti sebi ravnatelja kadetske šole; našega mladega kadeta preleti strah in groza, kajti vedel je, da bo ga stala ta majhna južina, katero si je bil privoščil, najmanj 24 ur zapora. Vojaški zakoni so namreč
sila strogi, a dijakom-kadetom pa je strogo prepovedano v gostilne zahajati, razven če bi šli s svojim očetom ali s kakim bližnjim sorodnikom.
Kako si je torej pomagal iz te velike zadrege naš kadet? Pomišljati dolgo ni vtegnil, in zato se kar na mah odloči, stopi k gospodu, ki je ravno mimo njega šel, prime ga za roko ter se ga trdno oklene, proseč ga, naj mu dovoli tako dolgo z njim iti, da prideta mimo kadetskega ravnatelja. Tuji gospod se nasmeje ter mu dovoli. Ko pa sta prišla mimo ravnatelja, zahvali se kadet nepoznanemu gospodu, prosi ga za odpuščanje ter se mu potoži, češ, da je šel po tej prepovedani poti v gostilno le radi tega, ker od doma ni vajen tako slabe hrane, kakor jo dobiva v kadetnici, ter se je hotel vsaj enkrat spet pošteno do sitega najesti. Toda stopivši iz gostilne zagleda svojega ravna-natelja, in ker je dobro vedel, da bi mu to srečanje neslo najmanj 24 ur zapora, predrznil se je okleniti tega gospoda, hoteč s tem natvezati ravnatelju mnenje, da je bil v gostilni s svojim stricem ali kakim sorodnikom. Le tako bi bilo mogoče, da
.sami meSčani, grajSčaki pa navadno potegnejo 7, meščani. Vsled tega smemo reči, da imajo meščani in tržani mnogo več pravic, nego pa kmetski stan in delavsko ljudstvo po deželi. Tudi tukaj smo torej opravičeni zaklicati, proč s predpravicami meščanov in tržanov, vsem enako volilno pravico!
Vsi možje naj volijo!
Enako volilno pravico torej zahtevamo ter ugovarjamo proti predpravicam, ki jih uživajo v naši deželi grajščaki, meščani, tržani in kupčijski stan. A kakor smo že v uvodu rekli, da niso modri stariši, kateri samo nekatere otroke ljubijo, druge pa prezirajo, tako tudi ni dobro, ako dežela samo nekaterim daje volilno pravico, druge pa popolnoma izključuje. Vsem moškim s o d e ž e l a n o m, ki so dosegli gotovo starost in so na svojem imenu neomadeževani, naj se da pravica, voliti v deželni zbor! Zdaj se daje pravica samo tistim, ki plačujejo 10 K direktnega davka. Ta določba naj pade, kajti vsak priden deželan plačuje davke, bodi si že direktno ali indirektno, vsled toga naj ima tudi vsak pravico voliti v deželni zbor. Mi zahtevamo potemtakem, naj se da za deželne volitve splošna volilna pravica!
Naravnostna, direktna volitev.
Še jedno krivico moramo omeniti in zahtevati, da se odstrani. Kdor ima med grajščaki, meščani ali tržani volilno pravico, imenuje kar naravnost moža, katerega hoče imeti za poslanca. Kmetje pa seveda, te imajo nekateri za ljudi druge vrste! In tem se ne dovoli kar naravnost, kar direktno voliti poslanca, ampak ti še volijo najprej volilne može, in -ti možje še le smejo potem iti v kak oddaljen kraj na volišče, da tam volijo kmetskega poslanca. Proč s to krivico! Kakor meščan in tržan smeta doma in naravnost imenovati svojega poslanca, tako naj sme tudi kmet! V domači občini naj naravnost voli svojega poslanca! * v
uteče kazni. Zahvali se torej še enkrat gospodu, prikloni se spodobno ter odide svojim potom.
Drugi dan bil je kadet pred ravnatelja pozvan in ta ga vpraša: »Kdo pa je bil tisti gospod, s katerim ste šli včeraj roko
v roki, ko smo se tam pred gostilno srečali?«
»To je bil moj stric«, odgovori kadet, ki ni poznal tujega gospoda.
»Tako, tako!« — meni ravnatelj — »od kedaj pa je njegova cesarska visokost Karol Ludvik, brat cesarjev, vaš stric?«
Kadet je postal ves trd, kakor, bi ga kap zadela, a ravnatelj ni dobil nikakega odgovora. Zato pa reče sam čez nekoliko časa: »Njegova cesarska visokost je zapovedala, da vam je kazen za ta prestopek naše postave odpuščena, in sicer radi vaše odločnosti in srčnosti, katero ste včeraj pri tej priliki pokazali. Naloženo mi je tudi, vam naznaniti, da vam je njegova cesarska visokost zdatno zboljšala hrano ter hoče za vas skrbeti tako dolgo, dokler bodete kadet; kajti pričakuje se od vas, da si bodete vselej tudi proti sovražnikom znali tako odločno in hitro pomagati, kakor ste to storili včeraj.«
Iz medj. prevel Fr. 0.
Nemci spreminjajo volilni red!
Nemški poslanci imajo v našem deželnem zboru večino. Ti pač čutijo, da kakor se sedaj voli v deželni zbor, to ni prav! Za to so prinesli v deželni zbor predlog o spremembi volilne postave. Toda čujte in strmite! Ta predlog je tako ukrojen, da basni samo grajščakom, meščanom in tržanom ter trgovcem. Vse predpravice, ki jih imajo ti stanovi in ki smo jih zgoraj našteli, vse so se oh rani 1 e v predlogu nove volilne postave. Da pa bi se vsaj nekoliko lahko pobahali, da so za razširjenje volilne pravice, predlagajo novo skupino volilcev, ki bi si naj izvolili 7 poslancev. V tej skupini, tako zvani četrti kuriji, naj bi smel voliti vsaki moški, ki je neomadeževan in ki je že dopolnil 24 let. To bi nekaj bilo! A kaj so Nemci nadalje naredili ? Rekli so, od teh s e d e m poslancev naj si mesta in trgi izvolijo 3, kmetje pa 4, zraven pa še damo meščanom v meščanski skupini 2 poslanca več, en glas damo tudi ravnatelju tehnike v Gradcu in vse predpravice grajščakov, meščanov, tržanov in trgovcev pa pustimo pri miru! Evo jo, pravičnost nemške večine! Na eni strani nekaj da, a na drugi strani si dvakrat več vzame!
Kaj Slovenci rečemo?
Mi spodnještajerski Slovenci nočemo o takih spremembah, kakor jo želi nemška večina, nič vedeti! Mi želimo, da se za štajerski zbor upelje enaka, splošna in naravnostna volilna pravica! Proč s predpravicami, živelapra-vica, živel kmetski in delavski stan, živel slovenski narod!
Politični razgled.
Kmetje, plačujte, plačujte! Naš štajerski deželni zbor, v katerem imajo Nemci večino, ta Vam zna skrbeti za kmeta! Oh, kmet, ljubi kmet, tako kliče, kakor nekdaj »Štajerc.« Kmetje, Vi sedaj gotovo mislite, da je deželni zbor spremenil lovsko postavo, da boste smeli tudi zajca ubiti, ako ga zgrabite, da Vam gloda drevesa, ali fazana, kadar Vam uničuje silje? Vi mislite, da deželni zbor težko premišljuje, kako bi se pomagalo Vašim opešanim vinogradom? Vi mislite morda celo, da Vam hoče deželni odbor uravnati Pesnico, Sotlo, Dravinjo, Mislinjo in druge reke ter potoke, ki Vam delajo tako velikansko škodo? Ah, Vi se motite, dragi kmetje. Vi se motite! Za take reči naš deželni zbor nima časa. Pač pa je sklenil, ali se že posvetoval, da ptujski meščani dobijo novo dekliško meščansko šolo, katero bo plačevala dežela, da celjski meščani dobijo novo dekliško meščansko šolo, katero bo plačevala dežela, da mariborski meščani dobijo žensko učiteljišče, katero bo tudi plačevala dežela. Meščanske šole, ki bi jih plačevala dežela, zahtevajo nadalje tudi Voitsberg in Judenburg 1 Tako se za Vas dela! Vi boste tudi plačevali! Zato mi pravimo: proč od Gradca, s 1 o-venskiSpodnjiŠtajernaj dobi lastno upravo, s svojim denarjem naj upravlja svoje zadeve. »Štajerc« seveda o vsem tem molči, on mora molčati, kajti njegov krušni oče, pek Ornik, je tudi poslanec mesta Ptuj in vleče z nemško večino. Zdaj »Štajerc« molči, ob času volitev pa bo prihitel zopet h kmetu ter vzdihoval: Ljubi kmet, ah, ljubi kmeti
Kardinal Kopp in Poljaki. Raz11' poljski listi poročajo, da je kardinal KopP minole dni delil v Tešinu sv. birmo. * pondeljek po birmi je imel izpred oltarja nemški govor do vernikov. Na povelje kardinalovo je moral potem eden duhovnikov ta govor prevesti tudi na poljski-Tu so začeli navzoči Nemci ugovarjati, n® kar se je kardinal dvignil s prestola, stopi* pred oltar in je odločno zavrnil razgrajač6) pozvavši jih, naj oni poljsko propoved p°' slušajo z isto mirnostjo, s katero je druga poslušala nemško propoved. Kardinal i® povdarjal, da v cerkvi imajo vs' enake pravice, kakor bi m°' rali biti enakopravni tudi z«' naj cerkve — k a k o r k r i s tj a d j' ljudje in kakor državljani. Kajpada bodo kat. cerkvi sovražni ljudje se nadalje lagali, da je katoliška cerkev sovražna Slovanom.
Mestne volitve v Rima. Zmaga18 je katoliška stranka z vsemi 17 kandidat'-Poleg teh so prodrli zmerni liberalci. Pr°' padli so ravno najbolj zagrizeni naspro*' niki katoličanstva.
Trozveza, t. j. zveza med Avstrii0' Nemčijo in Italijo, se je obnovila. Zato P8 morajo davkoplačevalci skladati milijone za nove topove.
Dveletna vojaška služba. Na Fra£>' coskem bo v prihodnje trajala vojaŠ*£ služba le dve leti. Ker pa se število jaštva ne bo zmanjšalo, bo moralo vsa*' leto pač več mladeničev pod vojaško kaP° in stroški se ne bodo mnogo zmanj^8'' Katoliški politiki zahtevajo, naj se vojastv sploh odpravi in naj se prepiri med drž8 | vami rešijo od svetovnih sodišč, kater,IP bi predsedovali sv. Oče.
Gospodarske stvari.
Cepljenje na speče oko ali okuliraflJ®’
Spet se je za marljivega sadjer6* približal čas požlahtnjevanja sadnega dreV*-
In požlahtnjevanje na speče oko je -1, priprostejše in najboljše cepljenje. Fr nost tega cepljenja pred vsakim dr11** ^
nosi lega cepljenja preu vsanim cepljenjem obstoji v tem, da je tukaj r®te, in
mala in tako tudi prej in lažje zar® ^ Tudi se to cepljenje na jednem in i*
divjaku lahko zvrši večkrat, kakor i0) v slučaju, ako se prvo oko ni lahko potem zopet cepimo. To cep^l®
je tudi najbolj po ceni, ker tukaj
trebujemo druzega, kakor oster c^gpiU
nožič in pa potem ličje za vezanje. moramo tedaj, ko je stopilo drevo ^ jjgta sok, to je koncem julija, potem v in septembru.	.. Dje,
Ko smo si vse pripravili za gremo na delo, in napravimo na f,
kolikor mogoče pri tleh, rez v P0^. pre| Nato vzamemo cepič, ki pa s*®0. J,elj, odstranili listie. tako da ie os'al . p ..flo
odstranili listje, tako da je o3'	• H „no
za katerega primemo in vsaj
lepo razvite, na koncu so pa P™® i in bi se nam posušile- Oko se izrež ^ da ostane še zraven nekoliko lesa-smo potem v napravljeni rez ?asadJ teKi> povežemo previdno rano z ličjem, v )() 14 dni se že vidi, ali je eeplienje prij^
ali ne. Ako se je prijelo, ie°dpadel P6®,
ali pa se še celo slabo drži. Oko j r
n8

stalo debeljSe in ohranilo zeleno barvo. Pri teh pa, kjer se cepljenje ni prijelo, je °ko suho in pecelj se ga prav močno drži.
Izreja in krma molzne govedi.
Mlekarstvo ni le najlepSe, ampak tudi flajhitrejše sredstvo, s katerim zamoremo ^‘vinorejo bolj dobičkonosno storiti. Podraga dobremu mlekarstvu je umna živino-^ja. Naloga kmetovalca je toraj izrejevati dobro molzno goved; pri tem pa seveda
sme prezirati onih lastnosti živali, koje 80 mu znamenje lahkega in hitrega opijanja. Ko bo krava postala za molžo sla-"fcja, je treba tedaj misliti na njeno primerno opitanje in prodajo.
Kljub vsej naši slabi živinoreji, se Jjahaja v naših čedah precej dobrih molznic, 'mr priča, da je dana vsakemu govejemu r°du moč, izrediti izmed svoje sredine dobre plemenite molznice. Žalibog, da se m moč radi nepravilnega pleme n enja in reje poizgubi poprej, Predno se do dobrega utrdi.
Izvolitev plemenskih živali ? ozirom na dobre lastnosti le vsikdar najimenitnejši pogoj "mni živinoreji. Rečeno velja po-Sfibno pri živalih moškega spola, ker oni menašajo svoje lastnosti na največ po-mrncev. In ravno pri izbiri plemenskih “'kov grešijo naši gospodarji najbolj in m podedovane lastnosti še se pa niti ne ^menijo. Sicer je že to precejšen napredek ■, živinoreji, ako se plemenske krave in 'ki dobrih, skušenih plemen vpeljujejo, iSPeh bode pa le tedaj popolen, ako kme-°valci za vtrjenje nove krvi sami vse j^trebno storč, ter vzgledno izrejajo svojo
mino.
. Pri volitvi plemenskega bika moramo i'^ati, da je dobrega plemena, ter da /m kolikor mogoče vsa dobra zunanja zna-I 6fija, katere zahteva umna živinoreja. .I' te znamenja so: Širok zadnji, pa lahek j ednji del; tanka koža in primerno drobni
,?8ovi, bister pogled in krotka kri. Ako
metovalec bika izredi sam, naj si iz-zato najboljše tele in sicer od take
s cr-
N
i
ki mu je po dobrih lastnostih naj-v !i znana; isto velja tudi o izreji dobrih ^lznic.
Kar se tiče zunanjih razmer dobre , 'znice, velja sledeče: Iz velike posode H veliko in zato je vime najznamenit-znamenje. Koliko bolj na široko se C?0 P« trebuhu razprostira in kolikor Ij^i0 se vidijo takozvane mlečne žile, to-|k^ več mleka je pričakovati. Koža dobre tržnice je tanka,
Ijjmvi drobni,
dlaka svetla, kosti život pa okrogel. Kar
^velikosti krav, skušnja uči, rediti pleme 0nie velikosti in teže. i]K krmljenju molzne govedi dodamo še i!a®e6e: Mladi govedi naj se vsaj do kon-prvega leta k senu ali otavi daje v0j ^hijeno žito ali sočivje, ker to raz-/Mladega zelo pospešuje.
'‘•Pa molzne živine mora biti zadostna <lebo?j. Pa tolika, da bi se krave pričele j 'P- Kmetovalec krmi seveda le s tem ^'kdala’ ^ol)re8a sem* pa molznim kravan vSaj . ne sme manjkati, ampak naj znaše ^i'la utrtino ce^e krrae- Zelo kisla al Se. -p ma fPolznim kravam vedno ško-.S°I se zmiraj potrebuje, in te '&a pr ’ 6ira bežje je krma prebavljiva PriTmba krme nai se Pragoma vrši jnkrmlienju naj vlada vsik povsod največji red ii
snaga. Posebno naj ne primanjkuje zdrave pitne vode.
Kmetski stan, je srečen in vesel stan.
Naš Gospod in Zveličar sam je velik ljubitelj kmetskega stanu. Svoje zveličavne nauke je prav pogostokrat pojasnjeval s prilikami, ki jih je vzel iz kmetskega življenja.
Povedal je priliko o sejalcu, ki je šel sejat svoje seme, o vinogradniku, o dobrem pastirju, o obilnem ribjem lovu, o zakladu, ki je bil skrit na njivi, o pšenici, med katero je hudobnež ljuliko prisejal itd. Ko govori o previdnosti božji, pokaže na lilije, ki so krasno oblečene, pa ne sejejo in ne žanjejo in so lepše oblečene ko Salamon v vsej svoji slavi.
Kmetska opravila so vesela. Res, da moraš veliko in težko delati, večkrat moraš delati v dežju in slabem vremenu; pa tvoja delavnica 1 je najlepša in najbolj zdrava: tvoja delavnica je njiva. — Kako veselo je pogledati po njivi, ko nevidna božja moč žene iz zemlje, kar si usejal ali posadil; tvoja delavnica je cveteči travnik, vinograd, zelen gozd, kratko rečeno, tvoja delavnica je v lepi naravi. Tiči pojejo okoli tebe in lepi pisani metuljčki se zibljejo okoli. — To življenje je veliko srečnejše, kakor je življenje po pisarnah. To je čisto drugo življenje, kakor je življenje po fabrikah, kjer se kadi in praši in po olju diši in tako ubogemu delavcu zdravje spodkopava, posebno če je še v mladih letih, in kadar mora delo pustiti, pa je nesposoben za druga opravila. Kmetsko življenje je tudi čisto drugo življenje, kakor je življenje po jamah v premogokopih in rudokopih, kjer moraš globoko pod zemljo, ločen od dobrodejne solnčne svetlobe v enomer kopati, zraven tega pa si še v nevarnosti, da se ti kaj ne pripeti.
Kmetska opravila ohranjajo človeka pobožnega; ga vedno spominjajo, kako je človek odvisen od Boga. On vidi, da je zastonj sejati in orati, saditi in zalivati, če Bog ne da solnca in dežja. Oa vidi, da nič ni, kateri seje in sadi, ampak Bog, kateri daje rast. On vidi, da je na božjem blagoslovu vse ležeče. Zato pa tudi najdemo med kmeti vedno več pobožnih ljudi, kakor med drugimi stanovi. Uradnik potegne svojo plačo, ko je mesec pri koncu, in nekateri celo pozabijo na Boga in mislijo, da ga ne potrebujejo. Molitev imajo marsikateri za nepotrebno zgubljenje časa. Kmet pa daje Bogu, kar mu gre, ko vidi kako smo od njega odvisni.
Pri vseh teh naštetih ugodnostih je kmet res pogostokrat ubog, ima slabo hrano, slabo obleko, slabo stanovanje, tistih mestnih iger in veselic ne pozna. Zopet pa ima to dobroto, da ne čuti marsikaterih potreb, ki jih ima razvajen meščan. Sv. Avguštin pa pravi: Tisti človek je najbolj srečen, ki čuti najmanj potreb. Moder kmet se drži kmetske pri-prostosti: hrano ima tisto, katero sam pridela, ima priprosto obleko. Škoda da v zdajšnjem času doma premalo ali pa nič obleke ne pripravi. Kmet lepo počiva nedelje in praznike in jih posvečuje. V njegovi soseski ni trgovine z južnim sadjem, ni nobene sladiščarnice, kakoršne so po mestih, nihče mu v hišo ne prinaša
povabil na koncerte in plese, vsega tega ne pozna in tudi ne poželi.
Kmetski stan je res vesel stan, imejte veselje do kmetskega stanu in do kmetskih opravil. Skrbeti je treba za kmetsko izobrazbo, poprijeti se umetnega gospodarstva, da se bo mu v gmotnem oziru boljše godilo. Zato treba v roke vzeti dober list in dobre knjige; ker nimamo takih strokovnih šol, se moramo tem bolj posluževati listov in knjig.
Kakor je kmetski stan vesel, dokler se lepo svete vere drži, ravno tako pa je nesrečen, če se loči od Boga, nesrečen bolj, ko marsikateri drugi stan. Delo brez Boga je brezuspešno. Zato pa nikar ne poslušaj krivih prerokov, drži se resnice svete katoliške cerkve. Glej, kateri se ti ponudi za preroka, če ima vero, pa ne samo na jeziku, ampak v srcu in dejanju. Po njih sadu jih bodete spoznali!
Razne novice in druge reči.
„Štajerc" kot prijatelj šole. Iz
Haloz se nam piše: Ptujski list česna v svoji zadnji številki, da ničesar ne sovražijo klerikalci bolj, kakor dobro šolo, da kričijo zoper razširjanje šol itd. Da so pa taka očitanja povsem lažnjiva, damo »Štajercu« eno »cibebo« na poskus. Šolsko poslopje v Leskovcu je v tako slabem stanu, da je uradna komisija izrekla, da se mora sezidati popolnoma novo poslopje, a učiteljstvu se mora priskrbeti takoj drugo primerno stanovanje, ker v sedanjem niso življenja varni. Krajni šolski svet je sklenil, da se ima zidati novo poslopje, tudi občine so bile s tem sklepom rade ali nerade zadovoljne, ker niti ena od peterih všolanih občin ni vložila pritožbe. V mesecu februarju pa se je vršila občinska volitev. Se zastopi, da »Štajerči-janci« niso izostali. In slušajte, kaj so kot prijatelji (?) šole govorili: Kaaaj? ste vi tako neumni, da hočete novo šolo sezidati ? Kaj pa vam je nove šole treba? Stara šola je za vas dosti dobra! Možje, ne vdajte se! Peljite se v Gradec! Rekurirajte hitro! Dohtar (ime nemškega dohtarja) vam bo napravil imeniten rekurz, le k njemu pojdite! Ali ne veste, da je nadučitelj vsega kriv, da morate zidati novo šolo? (Slišite g. učitelji?) Tudi leskovški domačin, slavnoznani Drevenšek Janez je bil prisoten in je to hujskanje potem popisal v »Štajercu« s tem razločkom, da je namesto besede »Štajerčijanci« postavil besedo »klerikalci«, namesto nemškega dohtarja pa je postavil »katoliškega grabeža«. Hujskanje »Štajerčijancev« pa ni bilo brez posledic. Nekateri napihnjeni kratkovidneži so začeli g. Stoklasa sovražiti, češ, zaradi njega mora se zidati nova šola. Nedolgo od tega jim je prišel nadučitelj v pest; zgrabili so ga, kakor zgrabi krvoločni lev nedolžno jagnje. Uh, to vam je bil ples! Nasprotniki so pa tudi sijajno zmagali, kajti bojevalo se jih je okoli 20 proti — samemu nadučitelju. Vredno je, da se ta zmaga z zlatimi črkami zapiše. Ravnali so z nadučiteljem tako ljubeznjivo, da je dobil neki prenapetnež pri okrožnem sodišču v Mariboru kar eden mesec dni zapora in ko se ta list čita, dotičnik že kašo piha. Nadučitelj g. Stoklas prosil je državnega poslanca in dekana v. č. gosp. Ž i č k a r j a, naj bi on izprosil državno denarno pomoč za stavbo leskovske šole. Ta blagi gospod je brez pomisleka obljubil,
da hoče v tej zadevi vse storiti, kar je v njegovih močeh. Šel je k ministerskemu predsedniku in dosegel to, da se je prošnja toplo priporočena odstopila ministerstvu za uk in bogočastje. Enako prošnjo je vložil deželni poslanec g. dr. J u r t ć 1 a deželnemu zboru. Gospoda poslanca sta storila svojo dolžnost in njuna krivda ni, da zaradi »praznih kas« nista mogla nič doseči. Povej nara, lažnjiva »mula«, katere korake si pa ti napravila v dosego denarnih sredstev za uboge Leskovčane? — Nobene! — Da, da, tako je! ti hinavska prilizovalka! Ali ne veš, da lepe besede kmetu nič pomagajo? Tvoje delo je samo obrekovanje in laž; blagor kmeta ti je pa deveta briga. »Mula« pravi, da so klerikalci dostikrat krivi, da občina za stavbo šole nima solda pripravljenega, da mora ves denar na posodo vzeti in velike obresti plačevati. Mula, mula! svetujemo ti, da se s temi sladkimi besedami prikobacaš iz svoje kovačnice do tistih, kateri so ravnokar najeli 60.000 gld. za stavbo nove dekliške meščanske šole. Ne bode treba daleč kobacati, z »mavelnom« lahko zvohaš tisti kraj. So bili mar tudi tam klerikalci poleg, kaj? Kmetje! sedaj ste se lahko prepričali, kako nesramno obrekujejo »mulavci« in zategadelj niso vredni, da božje solnce po njih sije. Kako lepo vas učijo nepozabni Slomšek, rekoč: »Ne dajte se hudobnim šuntarjem, podpihovalcem in zapeljivcem nalagati, ne zapeljati, naj vam ravno piti kupujejo ali še tako sladko govorijo!
Oblaki. Pod naslovom »oblaki« piše ptujska »mula«, da je našla pri kmetih dosti temnih oblakov; seveda pri »mulav-cih«. Tudi mi bodemo skušali odriniti vsaj nekaj temnih oblakov, kateri zabranjujejo, da »mula« ne piše resnice, ampak laži — debele kakor orehi. Ne bodemo vso gnjusno, smrdečo zmes premetavali, ne bodemo vse njene neumno skrpucane dopise ožigosali, pač pa bodemo poiskali iz »Štajerca« nekaj najdebelejših oblakov budalosti. »Mula« pravi stoterim (?) občinskim predstojnikom in 500 (?) občinskim svetovalcem, da les-kovski nadučitelj Stoklas nosi po zimi solnčnik, poleti v največji vročini pa have-lok s torbo in se vozi z »luftbalonom«. »Mula«, bodi prepričana, da ti to ne verjame niti najzadnji vaški učenec. Kaj takega verujejo le ubogi na duhu, ali po domače povedano, to verjamejo le »todlni«. Da bi si upala »mula« za nos voditi toliko število občinskih predstojnikov, je neverjetno. Stvar je drugačna; »mula« nima med naročniki niti 20 občinskih predstojnikov in še ti so tisti »izbrani«, katere ji iz srca privoščimo. Tako gorostasno neumni pa vendar le niso občinski predstojniki, da bi laži polizali za med. Zabita »mula«, ali ni to tema? Ali niso to grozni duševni oblaki ? Svetujemo ti, ako si hočeš te duševne oblake pregnati, poišči si nekaj debelejšega, nego je preklja, kajti na staro irhasto kožo morajo padati debele batine, da kaj izdajo. »Mula« pravi, da ima nadučitelj Stoklas »šneidfeder«, cviker, zlato uro, da ima dobrega amerikanca, koline itd. Veš kaj, Hanzek! Nikakor ti ne zamerimo, da imaš neko slabo navado, katero nahajamo pri nekaterih ženicah, da se v gotovem času nekoliko sčenčajo in poklepetajo. — Vi zaslepljenci pa, kateri ste naročeni na »Štajerca«, sodite sami o tem nesramnem, lažnjivem listu.
Pobožen list. Kdo še ne verjame, da je »Štajerc« pobožen list? V vsaki številki
zavije parkrat svoje oči proti nebesom! Potem pa, ko je zopet utrujen pogledal na zemljo, takrat pa iz same pobožnosti začne zobati kar naravnost duhovnike. V zadnji številki si je privoščil najprej kapelane, ki kmetski mladini skrbijo za vzgojo in pošteno razveseljevanje, da jih nadzorujejo pri igrah, kakor so »Lurška pastarica«, »Sv. Neža« itd. Potem pozoblje gosp. kapelana Koželja v Središču, nadalje g. kapelana Hlasteca v Laškem trgu. Naenkrat so mu kapelani preslabi in potem se spravi na tehante in župnike. G. župnik svetinski, Bohanec, dela »Štajercu« grozne preglavice, ob njem že gloda in gloda, pa vendar še ga ne more uničiti. Enako se godi tudi gosp. dekanu pri Sv. Tomažu blizu Ormoža. Grozno ga boli, da ga ta gospod nič kaj ne marajo, in za to — hrust, pa jih ima že zopet v zobeh. Ljudje božji, kaj mislite, kje so največji klerikalci na Snod. Štajerskem? Odgovor: V uredništvu »Štajerca«, kajti tam imajo uredniki največje klerikalce celo — v želodcu.
Štajerčeva dveletnica. Znano je, da otroci in norci radi sami seboj govorijo. To ulogo igra v zadnji številki ptujski nemčurček »Štajerc«. On glasno v uvodnem članku premišljuje svojo dveletnico. Tolaži se, da je v teh dveh letih dosegel vsaj to, da se je začela daniti in jasniti klerikalna tema! V prvi številki, ko je pred dvema letoma izšel, pa se je dobrikal »ljubemu kmetu«, da njemu hoče pomagati. Na to ulogo je »Štajerc« pozabil, zdaj preganja klerikalno temo. Izgrešil je torej svoj prvotni cilj. sedaj je našel nov cilj, on razganja klerikalno temo. V svoje moči pa ne zaupa mnogo, kajti komaj čez dvajset let, si misli, da bi to temo mogel pregnati. To je pač prepočasi! Mi znamo boljše in hitreje razganjati »nepotrebno hinavstvo«, s katerim se obdaja »Štajerc« in njegovi glavni pristaši, ki bi radi vladali naše ljudstvo!
Naprej tedaj, za nami kmetje naši,
Pod jarem tujcev ne udajte ge!
In stali bodo trdno vnuki Vaši,
Verige tuje kmetom so pretežke že!
Ali ni to obrekovanje? Zadnji »Štajerc« priobčuje pod črto pesem »Kaplanov teater.« S to pesmijo grdo sumniči častite gospode kapelane, a grdo obrekuje tudi ona slovenska dekleta, ki sodelujejo pri igrah, kakor je »Lurška pastarica«. Ta ptujski kramarski list pa bi menda rad, da bi naše ljudstvo le hodilo za kramarji, ki se odkod z Nemškega k nam prilepejo, da bi naše ljudstvo iskalo svoje veselje le v gostilnah in šnopsarijah, kajti to nese kramarjem in šnopsarjem! Naši kaplani so sinovi naših spodnještajerskih kmetov in delavcev, in zato uživajo in in bodo uživali pri ljudstvu vedno večje spoštovanje, kakor kak krčmarski ali kramarski pritepenec. Vas, pridna slovenska dekleta, pa vprašamo, ali ne boste delovale z vso skrbjo, da izgine iz vaših hiš in vasi list, ki Vas v zadnji številki brez vsega povoda, celo izmišljeno tako-le sumniči:
Sosedova Franca na odra je stala
Kot „I.urška Marija" je gledala k nam ...
Pa vaške so babe povsod govorile,
Da Franca na tihem za botro skrbi,
Znabiti devico so krivo dolžile,
Znabiti jo — rada le glava boli I Čudno, da še se najde kje slovensko dekle, ki bere taki list, ali oče, ki dopušča taki list brati svojim otrokom!
Kako kmeta brani! Zadnji »Štajerc« se pusti parkrat od svojih plačanih dopisovalcev, ki so večinoma bogati kramarji in nemčurski krčmarji, pobožati ter se laskati z besedami: »Le zagovarjaj nas, ako nas kmete ti zapustiš, potem nimamo ne enega zagovornika«. No, no, ne bodite smešni, Št-erci! Kje pa zagovarja Štajerc kmete. Poglejte zadnjo številko. Tam napada kmetsko posojilnico, kmetski konzum. pozoblje štiri duhovnike, pozavžije dva konzumarja — in kmet je rešen! Ali se tako kmet zagovarja?
Leskovški konznm kajpada ptujskim kramarjem ni po volji, za to ga bombardirajo v vsaki številki svojega »Štajerca«-Pa konzum mora že trden biti, ker vse bombe odletijo. V zadnji številki meče »Štajerc« svoje svinčenke na g. Stoklasa in g. Vrunkarja, ki sta tudi pri konzumu-Seveda se je vsaka svinčenka odbila. Pa če bo »Štajerc« še nadalje streljal na le-skovške konzumarje, potem nam zatrjuje prijatelj našega lista, da bo ena svinčenka nekam odletela proti enemu ko miju, mu zbila klobuk z glave in ves svet bo videl, da ima isti kom i j mnogo »putra« na glavi! Kanitverstan?
Lovi ga. Zadnji »Štajerc« lovi občinskega predstojnika v Št. Tomažu pri Ormožu g. Škrleca na svoje limanice. Ubogi »Štajerc«, zaman je ves tvoj trud, tega gospoda ne dobiš, kajti na tvoje li* mamce gredo le kalini.
Št. Ilj v Slov. goricah. Ciril-Meto-dova slavnost v proslavo desetletnice obstanka našega bralnega društva se j® izvrstno obnesla. Vsi prostori obširnega vrta g. B. Muršec bili so natlačeno polu' navdušenega ljudstva, ki je z burnimi ži' vijo-klici pozdravljala goste, ki so se pri' peljali na okinčanih vozovih ali pa priko' rakali ponosno s slovenskimi trakovi n® prsih, liki vojaki korenjaki. Prihiteli s® navdušeni mladenči od Sv. Barbare po“ Mariborom s 6. g. Gomilšekom, od Ane na Krembergu s č. g. kaplanom, pri®*! so tudi vrli narodni Benedičanje. Na®1 sosedje Jareninčanji so nas počastili ® svojim izvrstnim pevskim zborom, ter pevali krasne pesmice. Daleč znani iskrefl1 in navdušeni jareninski mladenči so v v®' likem številu prikorakali v urejenih vrsta*1,' da jih je bilo veselje gledati. Št. Jurs®1 tamburaši na Ščavnici so nam posl®11 svojega zastopnika. Tudi mnogo Marih°r' Žanov je prišlo, ki so nam pokazali, se zelo zanimajo za nas, in iz ra^j drugih krajev. — Kaj pa to? NaenklT vse umolkne ... Iz daljave smo zagl®^, voz v naglem diru obdan z oblakom pr®^ Samo za trenutek je vladala ta ti*10'e »Mariborski tamburaši!«je zadonelo ip se je drlo na cesto. Z gromovitimi klici so sprejeli tamburaše, ki so Pr „ „„ s pesmijo: »Hej Slovani!« Nato 0,11	.
podali h gledališki predstavi. Igr®lav , izborno izvirna igra »Z vage na 1 ” Slavnostni govor je imel č. g:
dr. Anton
Medved iz Maribora. Z živo bese^? je slikal delovanje sv. Ciril« !nuMe,toda' razlagal nam pomene in koristi braln g društva. Njegove besede vplivale so n duševalno na poslušalce. Bog živi sia nostnega govornika! Nato je sledila prosi zabava, prijetna in vesela, kjer so sledi govori, tamburanje in petje, kot hi hote drug z drugim tekmovati. Sicer je hote nekaj rogoviležev delati nemir, po vzgled nemške omike, ali odslovili smo jih kmal •
*e
da
!*«
de,
*e

v Poskušen samomor na vinarski
i2, V pondeljek, dne 7. julija t. 1. si je 'letni učenec Friderik Keilenberger Porezal z britvo žile na roki. Našli so |ja brezzavestnega, mu za silo obvezali Jtte in zapeljali v tukajšnjo bolnišnico, ^rok samomora je baje to, ker se mu ni dovolilo dalje študirati.
Od Sv. Barbare pri Mariboru se jjam poroča, da so vrli domači mladenči skrbeli krasen Ciril-Metodov kres na hribu J- Barbare. Videlo se je od tam po . ’evenskih goricah, po Kozjaku, po Pohorju P Da dravskem polju in na daljnih gorah ee sto kresov, ki so jih žgali naši prirasti pa iskreni Slovenci v čast našima
Mladenči pri Sv. Barbari pri Ma-0>Oru kaj lepo napredujejo pri svoji mla-Ps&Ski zvezi. Na krasno okinčanem vozu ?e jih je 11 zadnjo nedeljo pripeljalo na *pasno narodno slavnost v Št. Ilj v Slov. smicah, kjer so jih domači in jareninski P^adenči navdušeno sprejeli. Le vrlo na-"«j po geslu: Z Bogom in Marijo zaslonsko domovino!
, V občini Žikarce, v župniji sv. Bar-pri Vurbergu, so bile 26. junija obeske volitve, pri kateri so bili voljeni j, odbor sami vrli krščanski možje. Dne • julija je bil v drugič izvoljen za župana j n priljubljeni krščanski in narodni kmet M Bezjak, za svetovalca pa Tomaž in jPuian. Živeli! Vse se je izvršilo v najdem miru in redu, ker so žikarski j^Žje pametni kmetje. Naših kmetov k °litvi ni vodila pijača, zavoljo katere jPrsikje drugod delajof zapeljani kmetje j* Uajhujše kričače in razgrajače, za na-^otnike cerkve in naroda slovenskega, ^Uak prepričanje, da treba občini mož s ^Ornikov, ki dobro vodijo občinsko gozdarstvo, ne pa da bi poslušali krivega .^iškega preroka ter se navduševali za |[6,nškutarijo. Tako je prav 1 Slava Žikar-jZ ! Občine slovenske, posnemajte 2i-Z°e, in skrbite, da pri volitvah spravite ^županski sedež može, ki so v dejanju j# ®Jeni krščanski možje, ki dajo Bogu, kar . božjega, pa tudi svojemu narodu, kar
5Uu dolžni kot njegovi sinovi! j6 vrl pionirski častnik. Dne 10. julija ^Pri vajah blizu Ptuja padel pionir M. . gorac v Dravo. Ker ni znal dobro pla-tJ1’ bi našel gotovo smrt v valovih, ako poročnik August Jakobi, ne glede na
l|Jo nevarnost, potegnil vojaka na breg. ![*** Krapja pri I^jutomeru. Dragi iZ*. Đom!« Tudi tukaj smo se začele if«, in akoravno prihajaš že v precej-iZZ številu med nas, truditi se hočemo, ^“odeš kmalu pri vsaki hiši čislan. Po-V° Pa 8mo me krapinjska dekleta skle-!j da odpravimo »giftno kroto«, ki je letu prikvakala v treh iztisih delit to jPa- Skrbeti hočemo, da bo morala, in Očet^u. odkvakati nazaj v Ptuj k svojim
*asta Ta list nas naPada in imenuie Hjeft rele device, ker nočemo poslušati
lw«a grdega kvakanja. Ko bi nas kateri \ L .,l slovenski časnik ozmerjal, bi nam d« težko, a za »Štajerca« se drugači
knlrnr Hn »nlfnrimn i niim
mo, kakor da zakurimo ž njim. "o 8r> ‘Naš Dom!« Me hčere Slovenije »e 1? P°zdravljamo ter ti obljubljamo, j'Uo, i1.06®.1110 boriti za našo milo domo-
®r. kličemo vsem slovenskim mla-e In dekletom po širni Sloveniji: 11 el) mi mladi! Bog in domovina!
Dve dekleti.
Ni pravega dobil. Posestnik Košober iz Dražene je bil po noči 6. julija na potu domov od nekega fanta napaden, ki mu je v roko zadal več ran. Ko pa je fant pogledal v obraz svoje žrtve, se je za dopri-nešeno ljubeznivost opravičil: »O sakra, o sakra, krucitiirken, sedaj pa nisem pravega dobil«.
Dobili so jo, namreč Ivano Dokl iz Bišečkega vrha, da je jemala pri gostilni Bračko v Ptuju z Kukovčevega voza vse, kar se ji je dopadlo. Kukovcu pa se je to za malo zdelo in oddal jo je ravno pri-šedšemu stražniku, kateri jo je spremljal k c. kr. sodniji.
Kapela pri Radgoni. Kakor znano, je prišel za nadučitelja h Kapeli Nemec, rojen v Knittelfeldu. Torej nemški učitelj v slovensko šolo! Akoravno je prosilo za to mesto mnogo izvrstnih slovenskih učiteljskih močij, so nam pristaši »Štajerca« postavili Nemca. »Štajerc« pa bo zanaprej zopet trobil, da noče nikogar ponemčiti. Ali ni to jasen dokaz ponemčevanja? »Štajerc«, molči raje!
Novi živinski sejmi na Frankolovem. C. kr. namestništvo v Gradcu je občini Frankolovo dovolilo, da sme v selu Loka dne 27. marca in 24. septembra vsakega leta ali, ako bi bila ta dva dneva nedelja, sledeči delavnik imeti živinske sejmove.
Vransko. Škoda, da Vas ni bilo, gospod urednik, v Savinsko dolino pretečeni petek. Videli bi bili, kako navdušeno so se odzvali naši ljudje Vašemu vabilu, da naj užigajo na čast blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu na večer pred 5. julijem kresove. Vranskemu kresu na Gorici pa ni bilo najti para. Napravili so ga naši vrli mladeniči. Že dalj časa so se nanj pripravljali, in akoravno so jim delali težkoče nekateri narodni odpadniki, — tudi teh ne manjka tukaj — se vendar niso dali v kozji rog ugnati. Bilo je res izborno. Streljanje, raketi, umetni ogenj, zvonenje, vse je naznanjalo veliki narodni praznik. Čast vam, katoliškonarodni mladeniči! Le tako naprej! Sveta vera bodi vam luč, naroden jezik pa ključ k zveličavni narodni omiki.
Slovenjgradec. Dne 3. julija je Martinu Valant pogorela hiša in vse gospodarsko poslopje. Škode je za 3600 K; zavarovano je bilo za 2100 K.
Nesreča. V četrtek, 10. t. m., je bil v Gradcu od lokomotive povožen neki 571etni mašinist, oče 7 otrok. Kolesa so mu zdrobila glavo in mu odtrgala spodnji del noge. Bil je grozno razmesarjen ter ležal v mlaki krvi. Uboga družina!
Toča na Gornjem Štajerskem je v več ko 60 občinah popolnoma uničila poljske pridelke; povodenj je razdrla mostove in ceste. Utonilo je tudi več ljudi.
Požar v Kočah na Koroškem. Dne 8. t. m. je iz dosedaj neznanega vzroka nastal ogenj pri nekem kmetu v Kočah v Zilski dolini, ki se je vsled vetra z nepopisno naglico razširil na razne strani. Skoro istočasno je jelo goreti več sosednih poslopij. Popolno pogorel je ves spodnji del vasi, ravno tako skupina hiš ob cesti proti Šmohoru. Le z največjim naporom so rešili cerkev, samostan in poslopje okr. sodišča. Prav malo je manjkalo, da se ni unel tudi gorenji del vasi. Šele tekom drugega dne so mogli ogenj popolnoma
pogasiti. Pogorelo je 30. posestnikom blizu sedemdeset poslopij. Skupna provzročena škoda se še ne da oceniti. Posl. Huber je v deželnem zboru predlagal, naj se pogo-relcem dovoli 3000 K deželne in store potrebni koraki za državno podporo. Tudi nekaj oseb se je ponesrečilo.
Župnik Jan. Globočnik f. Na Pe-ravi pri Beljaku je v soboto, dne 5. t. m., po daljšem bolehanju umrl č. g. Janez Ev. Globočnik. Porodil se je bil dne 2. oktobra 1833 v Mošnjah na Kranjskem, v mašnika je bil posvečen dne 31. jul. 1862. Dolga leta je pastiroval v Pontablju. Leta 1900 je bil stopil v pokoj. Pogreb je bil dne 7. julija. N. p. v m.!
Požar v Feldkirhnn na Koroškem smo imeli dne 30. junija. Pogorela je ena hiša in vse pohištvo in tudi 80 goldinarjev papirnatega denarja. Ta hiša je začela goreti v 10 mesecih trikrat, a dvakrat se je. posrečilo ogenj pogasiti, sedaj v tretje pa je pogorela do tal.
Iz Celovca se poroča: Dne 10. julija je razsajala pri Sv. Martinu na Srebrnem bregu huda nevihta. Vsi pridelki so uničeni; nekaj ljudi je ubila.
* * *
Šest poljskih vojakov je pobegnilo od nekega pruskega polka. Obleko so poslali nazaj, orožje si pa prihranili, češ, da se branijo.
Boj s tihotapci. Na ruski meji blizu Mihajlovic je patrulja zasledila tolpo tihotapcev , ki so hoteli vtihotapiti svileno blago v Rusijo. V boju se je oddalo 100 strelov. Trije tihotapci so ubiti, pet smrtno in več lahko ranjenih.
Preprečen napad na rnsko carsko dvojico. Ruski car in carica sta nameravala prisostvovati blagoslavljanju neke cerkve pri Petrovem gradu. Anarhisti so položili pod cerkev bombo z užigalico. Policija je o tem pravočasno izvedela in obvestila carja. Nekaj trenutkov potem je cerkev zletela v zrak.
Ne kadite v postelji! Mesarski pomočnik Jožef Gally iz Budapešte je imel to slabo navado, da si je privoščil v postelji pipico tobaka. Zastonj so mu to odgovarjali. Zadnjega junija je zopet kadil iz svoje pipice, a v tem je zaspal, s pipice se je streslo in posteljna uprava se je zažgala. Ko so sosedje opazili ogenj in prišli na pomoč, ležal je Gally nezavesten na postelji. Bil je težko in nevarno sežgan na nogah in rokah.
O te smodke I Iz Amerike se poroča: Teodor in Roza Leopold y Clevelandu sta se sprla zato, ker je Teodor kadil «pre-vrdnar* cigare; pokadil jih je do 25 na dan. Uboga Roza tega ni mogla več prenašati, zato jo je sodnik rešil zakonskega jarma in ji vrnil njeno deviško ime.
Pri delu našel smrt. 16 letni mladenič, Janez Rupar v Clevelandu je našel svojo smrt pri tem, da se je neprevidno pognal na vzdigačo ali elevator, vsled česar mu je strgalo nogi in mu zmečkalo telo, da je bil na mestu mrtev. Bil je še le eno leto v Ameriki pri svojem očetu Matiji Ruparju.
Skupaj sta se obesila. Iz Patersona se poroča: N. J. Juraj Križan in njegova žena sta si pomagala eden drugemu do smrti na vrvi. Bila sta jako ubožna, nista znala angleščine, in prepričana, da za nju ni več prostora na s"p(n sta se obesila drug drugega p tl .streho .-.vt-je hiše na
debelem tramu. Čez ta tram sta vrgla vrv in na vsak konec vrvi sta napravila vozel visoko v zraku. Pod vozla sta porinila kovčeg. Stoječ na kovčgu, zavežeta si roke skupaj z robcem, mehko dovolj, da sta si Se mogla zaviti vozel okrog vratu. Vozel sta dobro pritrdila eden drugemu, potem sta bacnila kovčeg na stran in obvisela z obrazi obrnjenimi skupaj.
Kolera na Filipinskih otokih se ni nikoli razsajala tako grozovito, kakor sedaj. Nad tisoč oseb, pravi poročilo, umrč vsak dan za kolero.
Nov izbruh na Martinikn. Po noči 10. julija se je pojavil nov izbruh, ki je povzročil med prebivalstvom veliko vznemirjenje. Povzročena Skoda Se ni znana. Brzojavna zveza je pretrgana.
Strugar Hanslian, ki za stavo 10.000 kron, katere dobi od «New Yorker Heralda*, potuje pes okolu sveta in vozi v ročnem vozičku seboj ženo in otroka, je prišel te dni na cilj svojega potovanja v Meidling pri Dunaju. Strugar Hanslian je bil pred mesecem tudi v Mariboru. Potoval je 2 leti.
Odločen nastop Poljakov. Mnogo poljskih plemenitaških rodbin, ki prezimujejo navadno v Berolinu, je sklenilo, zaradi sovražnega nastopanja cesarjevega proti Poljakom, se odslej ogibati Berolina in tudi ne več zahajati k dvornim prireditvam. — In mi Slovenci? Učimo se od Poljakov odločnega nastopanja za svoje pravice I
Na višji dekliški šoli v Ameriki je vpraSal profesor: «Gospice! zadnjič sem vam dokazal, da ima mož več možganov ko ženska. Gospodična Zora, kaj vi sklepate iz tega?» Gospića Zora je odgovorila nevoljno: «Da se pri možganih ne gleda, koliko jih je, ampak kakSni so.»
Mož in žena. Mož naj bode gospodar doma, toda on ne sme biti trinog. — Mož mora biti ljubeči soprog, kateri sluSa tudi nasvete svoje soproge, toda on ne sme biti le mož svoje žene. — Mož mora biti v hiši merodajen, vendar pa ne sme samo on ukazovati. — Mož naj ravna tako, kakor trgovec, toda z malenkostmi se ne sme pečati. — Mož naj ljubi družbo, toda ne sme biti vedno v družbi. — Mož naj si ohrani otroška čuvstva, toda otročje ne sme ravnati. — Mož naj dom nad vse ljubi, toda loucev in kuhinje naj se ogiba.
—	Mož naj bode veren kristjan, toda on ne sme biti samo kristjan po krstnem listu. — Mož naj nad vse resnico ljubi, toda on ne sme vsakemu resnice povedati.
—	Mož naj ljubi prijateljstvo, toda ne sme biti z vsakim prijatelj. — Moževo lice naj bode vedno prijazno, toda nikoli naj se ne hlini.
Toča ustavila vlak. Pred nekaj dnevi se je vlak, ki vozi iz Kurske v Sebastopol, sredi pota ustavil. Proga je bila namreč obdana z debelo ledeno odejo, ki je nastala vsled ravnokar padle goste in debele toče. Vlak je mogel šele tedaj nadaljevati svojo pot, ko so hitro poklicani delavci odstranili ledeno odejo. Vsi s severa prihajajoči vlaki so imeli 20 ur zamude!
Zadnja roža. Saški kralj je umrl. Dan predno je umrl, zahteval je, naj se mu prinese rožo. Takoj se je ustreglo njegovi želji. Ko je nekaj trenutkov pozneje prišla kraljica k njegovi postelji, podal ji je s tresočo roko, ne da bi mogel govoriti, rožo. Kraljica je rožo pritisnila k ustnicam in se bridko razjokala.
Redko drevo. Na travniku posestnika Franja Kogovšeka v Doleh nad Idrijo raste tisovo drevo (Taxus), katero meri v obsegu 3 44 m. Ta tisa je — kakor so se veščaki izrazili — že nad 2000 let stara.
Zena in krava. Nekemu Rumunu je umrla žena, s katero je dolgo let srečno živel. Bil je nekaj časa žalosten, a jo je kmalu pozabil. Ne dolgo potem mu zboli krava, dobra molzna krava zboli in nazadnje pogine. A sedaj je Rumunec žaloval, jokal, krave ni mogel pozabiti. Zato ga je pop nekega dne poklical k sebi in mu rekel: «Ali se ne sramuješ, ženo ki ti je bila celo življenje dobra in pridna, si kmalu pozabil, a za kravo tarnaš in jadikuješ brez konca in kraja!* — Kako ne bi jokal in žaloval! Od smrti moje žene je prišlo že najmanj sedem ljudi ponujat svoje hčere ali sorodnice za ženo, ali misliš, da mi je le jeden ponudil kravo ? — Za posnemanje pa ta ni!
Najdra^jo smodko ua svetu more pokazati sluga varšavske banke, ki je nesel 68.000 kron v carsko banko. Med potoma se mu pridruži nepoznat, fino oblečen gospod in ga prosi, da mu pokaže pot do carske banke, kjer da ima vzdigniti veliko svoto denarja. Sluga, ne sluteč zlega, odgovori mu, da gre tja i on, pa da gresta skupno pot. Neznanec se mu zahvali za prijaznost ter mu ponudi smodko. Sluga jo zapali, a kmalu se ga polasti trd spanec in pade v naročje spremljevalca. Ko se prebudi, ni bilo nikjer denarja. Ali ni ona smodka najdražja na svetu?
Lep izgled bratovske ljubezni. Iz Kanala pišejo »Edinosti*. Brata V. in G. Fabjan iz Bat naselila sta se pred kakimi 20 leti v Trstu kakor navadna pekovska učenca. S pridnostjo in varčnostjo pridobila sta si * toliko, da sta sedaj oba samostojna gospodarja. V vsem tem času pa ju ni okužila tržaška italijanska pa-pačenost, marveč ostala sta vedno ista, ker vedno še ljubita svojo domovno občino, svojo domačo družino in svoj slovenski rod. To lepo ljubezen sta pred kratkim prav lepo v dejanji skazala. Ko sta namreč izvedela, da se bratu na domu — Kapču
—	in zunaj hiše poročenima sestrama v denarnem oziru slabo godi, prišla sta domov ter sta vsem ves dolg poplačala v znesku več tisoč goldinarjev, in vrhu tega sta še neporočeni bratovi hčeri naložila v posojilnici lepo doto. — Vsa čast jima! Naj bi dobila mnogo posnemovalcev!
Kdor vas zaničuje, zaničuje mene. V Hannovru se je dogodil pred kratkim ta-le slučaj: Na stanovanje župnika v mali gorski vasici je nekdo potrkal v neki zimski noči in zahteval obhajila v neko oddaljeno vas. Gospod župnik, dasi že star in slaboten mož, se je takoj odpravil na pot v mrzlo, snežno jesensko noč. Pot je bila težavna in ubogi starec je komaj dospel s sv. popotnico do majhne hribovske koče. Ko stopi v sobo, najde starega moža sedečega pri peči. »Kje je bolnik?*
—	ga vpraša. Dedec pa se zasmeje in pravi: »Bolnika ni, jaz sem vas dal poklicati zato, da ste se mučili po težavni poti, ker ste me bili pred leti enkrat razžalili ! Takrat sem se bil zaklel maščevati in danes sem vas z vodil za nos.* Duhovnik pa je mirno odgovoril: »Obžalovanja vredni prijatelj 1 Krivico, katero ste mi storili, vam odpustim drage volje zaradi Boga, za silno razžaljen je, katero ste storili sv. zakramentu, priporočiti se Bogu! Molite za srečno
zadnjo uro.* Duhovnik pa se je odslovil in je odšel nazaj. Čez nekaj dni pa je bu zopet klican k istemu bolniku. Hitel je zopet na vso moč v gorovje, a ko je došel do vasi, so mu sporočili, da je stari mož že umrl. — Bog je pravičen sodnik.
Bika na vozu so morali pripeljati na semenj, ker se je gonjačem na potu uprl, se vlegel na tla in ni hotel dalje iti-Naložili so ga na lojterski voz in pripeljali v Ljubljano. Bik pa si je na vozu odpočil in ko so ga izložili, je bil tako živ, da m pustil nobenega človeka blizu. Postavili s° krog njega vozove, mu dali zanjko kroj! vratu ter ga pritisnili k vozu, da mu j® gonjač dal rinko v nosnice. Nato se ie bik vlegel na tla in ni hotel več vstati’ Neki mesarski pomočnik mu je vlil liter vode v uho, in takrat je bik planil kvišku ter se hotel zagnati med ljudi, ki so g8 gledali, a gonjači so ga čvrsto držali.
Pol miljona revežev pogoščenih-Za pogoščenje 500.000 londonskih reveže^ na kraljeve stroške se je porabilo med drugimi pripravami 250.000 funtov mesa in 560.000 funtov čokolade.
Rodbinska žaloigra. V neki vasi blizo Brna je bilo prodano posestvo zakonskih Slez&k. Dan pred dražbo je žena ustrelila dva svoja otroka, in le najstarejša hčerka ji je ušla.
Žalosten slučaj. V Kranju je umrla te dni po kratki, a zelo mučni bolezni g°' špica Josipina Puhar. Zaročena je bila 8 svojim bratrancem, sinom znanega vele-tržca Franja Omerse v Kranju in že vs® trikrat oklicana. Te dni bi se imela vršiti že poroka. Do tega pa ni moglo priti) ker je mlada nevesta, ki je bila vedn® cvetočega zdravja, ravno teden pred n8' meravano poroko nenadoma zbolela U9
smrt ter je, namesto kakor srečna nevesta k oltarju, morala prerano v hladni grob-Stanje angležkega kralja Edvardi Poročila o bolezni angležkega kralja se o8 splošno glasijo ugodno. Bolečine, ki jih \e provzročila operacija slepega črevesa, P°' nehavajo in rana se čedalje bolj celi. Krali po noči mirno spi, tekne mu jed in se zanima za vse javne dogodke, z jedn® besedo: zdravniki so popolnoma zadovolji z Edvardom VII. in ljudstvo, ki je skor° pozabilo žrtve Južne Afrike, se zdaj le živo zanima za kraljevo rano, za to skrb1 tudi časopisje. Ako bode zdravje kralje^ se stalno tako obračalo na bolje, je trd11 upanje, da se bode vršilo kronanje že pr^ dni v jeseni. Vendar govore listi, da l>of. kralj potem popolnoma opustiti misel ^ ves sijaj, marveč da hoče slaviti dan kL nanja le v ožjem krogu znancev in jateljev ter da bode imela slavnost ^ religijozen značaj.	^
Strašna nesreča na elektrik tramvaju. Angležki list »Daily Mad’ ^ roča o strašni nesreči, ki se je Pr’^ l\0 v angležkem mestu Hudersfield Pr<?;e, j soboto na električnem tramvaj11- Vs ie poročil, ki so jih prinesli časnik') da se * kralju obrnilo na bolje, se je bivalstva z dežele napravilo v mesto, gjf . velike dekoracije za priliko kronanja. F trični tramvaj, ki je bil še le ravno upeljan v tem mestu, je bil vsled vejmeg^
ljudskega navala prenapolnjen in nevajeno osobje z delom preobloženo. Tako je virač jednega prenapolnjenega vagona gubil duševno ravnotežje v .trenut ,:r,j je začel dirjati voz po precej strmem navzdol in je pozabil pritegniti zavornih
Vsled tega je skočil voz iz tira in se za-'etel z nepopisno močjo v neko prodajal-nico, zrušil sprednje zidove, duri in vse ter se zaril v notranje poslopja. Pri tej Priliki je vrglo skozi okno vagona neko mlinarico z dežele in njeno jednajstletno hčerko s toliko silo v prodajaln ico, da ste °be na mestu mrtvi obležali. Soprogo ne-hfiga tovarnarja je stisnilo med železje in lomljeno lesovje voza. Ko so odstranili tesovje in drugo, je jedna njena noga popolnoma odtrgana padla na tla in žena Pnarla je kmalu za tem. Mnogo oseb je ®ilo tako hudo poškodovanih, da so jim teorali odrezati noge ali roke in se dru-fftče nevarno ranjeni nahajajo v bolnici, ^rodajalničarja pa je stisnilo v kot pro-dajalnice, da je moral nepremično čakati dokler so po večurnem delu izvlekli razbiti etektrični voz.
Lakota grozi v Indiji. Iz Indije se Poroča o suši, zlasti v deželi Bombay. ^lada že zbira živež za slučaj slabe letine, kor se boji lakote. Sedaj je stanje Še u8odno. Zdravstveno stanje se je poboljšalo in tudi kuga je ponehala.
Plače advokatov in zdravnikov ha Francoskem. Po nekem zelo starem ?akonu smejo zaračunati advokatje na francoskem zagovorništvo s 25 franki, teda to določilo je mrtva roka. Odvetniške Gornice zaukazale so, da ne smejo od-tetniki pri ex offo zagovorih od države ^Prejeti nikako plačilo. Zagovarjajo ali za honorar, ki ga dogovorč s klienti ali pa brezplačno. Pariški advokatje zahtevajo Paprej honorar in nečuveno je, če bi Advokat pozabljivega klienta tožil za ho-Porar. Vkljub temu so pa v Parizu od-tetniki, ki zaslužijo po 300.000 frankov P* leto. Bivši predsednik francoske Ijudo-vtale je v Guano razpravi za jeden sam jjPvor dobil 500.000 frankov. Nek drug b°gat in znan trgovec plačal je svojemu Advokatu 100.000 frankov, pa to niso že Več honorari, marveč že darila in taki 8'<ičaji so razumno zelo redki. Sorazmerno ^služijo najboljši advokati za dolge zago-v°re 20.000 frankov in naštejejo se po j^stih lahko advokatje s 100.000 frankov ‘Ptnih dohodkov. Najslavnejši pariški ad-P°kati so:	Barboux, Martini, de Buit,
^Det, Teceras itd. Tudi zdravniki dolo-tejejo honorar po lastni razsodnosti: teden prvih pariških kirurgov dobil je filegrafiški poziv, naj pride takoj v Madrid jtešit težko operacijo. Vrgel je brzojav z bedami na stran, češ, »ravno čas imam P peljati v daljni Madrid.« Asistent nje-pa je brzojavko vzel v roke in dejal:
, jteinu odklanjati, gospod profesor, ne da l! Vam bilo znano ...?« »Kaj naj bi mi /I0 znano?« »No, kako Vas bodo plačali.« "a«iudo časa mi ne morejo povrniti.« ^hstite meni prosto roko.« »Nikdar.« (Zahteval bom 100.000 frankov.« »Ste Jteoreli! Da, za 100.000 frankov potujem, ^ Planj pa nikakor ne. Naravno bodo h 1° zahtevo odklonili, in to ravno .m-* Asistent odposlal je na to sledečo Pe °,lav^0: Veliko opravila, obžalujem, ako Ur a°,1:)im 150.000 frankov. — Čez nekaj N)f 8ovor: Sprejeto, če pridete takoj.
je seveda še dotični večer od-je — Slavni kirurg Pean operiral test/, ogromnemu honorarju ali pa — feVežnh * Veliko od bogatinov, nič od bilo ;ev* bilo je njegovo načelo. »Veliko« Pajsii6 p*™0 30.000 frankov. Sedaj so vnejši francoski zdravniki v Parizu:
Guyon, Legond, Doyen, Lucas-Champi-onničre, Berger, senator Pocci, Deboves, Bochard, Dien-,lafoy, Potin, Raymond itd.
Zdravilo zoper strup.
»Gospodje!« — je dejal z negotovim glasom gospod Polžek, — »dovolj je za danes; jaz grem domov!«
In vzel je ročno klubuk s kljuke v kotu in postavil po koncu ovratnik.
»Oho, oho! O je! Žene se bojiš, ha, ha, pred staro imaš strah«, — se je krohotalo celo omizje v gostilni »Pri plavem volu«.
Gospod Polžek je stal nekaj trenutkov nepremično in gledal zveste sopivce.
»Da, da, bojiš se, da bi te ne zapodila klečat!«
In zopet je sledil živahen smeh.
»Kaj, mene da bi nabila? Jaz da imam strah pred njo? Kdo to pravi? Primojdunaj! Stavim, da mi prinese še nocoj od tukaj vrček pive na posteljo!«
»Bahači Vodo delaš!« je donelo po sobi.
»Stavim, pravim, stavim za sodček piva«, — je kričal na glas gospod Polžek in gledal podjetno svoje zasmehovalce.
»Dobro, stava velja!« — se je zadrlo hkratu več glasov in par dolgih rok je seglo gospodu Polžku v roko.
In ta je odšel takoj domov, da si prisluži stavo. Težke misli so mu brodile po glavi. Ko pa je dospel domov, je začel prav močno stokati.
»Ti klada, ti, pijana, cele noči posedaš po gostilnah, nikdar nisi sit, ti požeruh ti, vse zapraviš in poženeš po grlu, mrha!«
To je bil običajni, — kakor je razvidno, — tudi prijaznosti poln vsprejem in uvod za zmerjanje, s katerim ga je počastila vsak večer njegova boljša zakonska polovica, ki se nikdar ni hotela ravnati po svetopisemskih besedah: Zena bodi možu pokorna!
Gospod Polžek pa je samo stokal in bridko zdihoval. Odložil je palico in klobuk in začel sezuvati čevlje.
»Kaj pa ti je?« — ga je vprašala malo prijaznejše žena, katero je kar osupnilo njegovo čudno obnašanje.
»O, nič, nič, z menoj je pri kraju. Umrl bom, umrl še nocoj!« — je dejal čez malo časa Polžek in zdihoval na vse pretege.
»Aha, preveč si se ga nalil, o, ti grda, nenapasena živina«, — se je hudovala znova ženica. Gospod Polžek je mahal z rokami po zraku in se delal, kakor da mu bo vsak čas izdihniti. In neprestano je stokal: »Sit sem življenja in zato sem se zastrupil!«
»Za božjo voljo, Francelj, nikar se ne pregreši v besedah, kaj govoriš tako predrzno !«
Zena ni vedela, pri čem da je.
»Ja, kar je, pa je!« — je stokal prav mojstersko gospod Polžek in prevračal belino svojih oči, da se je kar bliskalo po sobi, — »najhujši strup sem vzel, kar jih obstoji, pil sem — aqua destillata!«
»Križani Jezus! Francelj, Francelj, kaj pa ti je v glavo padlo? O, ti moj Bog, vedno sem ti stregla, ravnala lepo s teboj, da lepše sploh ni mogoče, vse, vse sem ti storila, in ti se greš zastrupit?! O, jaz grem naglo po zdravnika!«
»Ta mi ne more več pomagati«, — je odgovarjal gospod Polžek s kolikor mogoče mrtvaškim glasom svoji prestrašeni tiraninji, — »z menoj je pri kraju!«
Polžek je omahnil na tla.
»O, Bog, o, Bog!« — je kričala žena in vila suhe in hude roke, — »Francelj, Francelj, ali ni nobenega pripomočka, nobenega zdravila več, ki bi ti še pomoglo do življenja? Ali ni nič protistrupa za nesrečno aqua destillata?«
»O, seveda je, pivo je edino zdravilo, pa kaj, ko mi ga ti nočeš iti iskat«, — je stokal v zadnjih izdihljajih Polžek.
»Grem, grem«, — je vihrala žena sem in tja, — »takoj grem, dragi Francelj, samo tako dolgo še ne smeš umreti, da pridem nazaj 1«
Zena je bolj letela po zraku, kakor pa stopala po tleh, tako se ji je mudilo po zdravilo zoper strup k »plavemu volu«. Gredoč je potegnila za zvonec pri stanovanju zdravnika Bobka.
Ko je žena odšla, je gospod Polžek naglo vstal in hitel za njo ter se zmuzal v gostilni v stransko sobo. Ko je odšla vsa preplašena zopet domov z »zdravilom«, se je prisedel v prejšnjo družbo in takoj so začeli piti stavo. Vse je bilo krasne volje, ostali sopivci pa so si ubijali glave, kaj se je moralo zgoditi, da je res žena prišla po pivo. Gospod Polžek pa se je resno držal in ni hotel drugega povedati, kakor: »Pa pravite, da se žene bojim; ali vidite, ali vidite sedaj?!«
Polžkova gospa pa je tedaj hitela po ulici s protistrupom. Zdravnik Bobek je ravno odprl okno in izpraševal kdo je in kaj želi.
»Ah, gospod dohtar, pojdite prosim naglo, moj mož se je zastrupil!« — je vila nesrečna žena gori proti oknu, kakor bi hotela doli sneti zaspanega Bobka.
»S čim pa se je zastrupil?«
»Oh, oh, z najstrašnejšim strupom, kar jih je sploh na svetu. Aqua destillata se reče!«
Ta »najstrašnejši strup« je uplival na Bobka prav dobrodejno, zato je začel: »Ljuba gospa! To je popolnoma nemogoče! Jaz stavim glavo, da ne pije vaš mož aqua destillata za nobeno ceno.«
»Toda gospod zdravnik« . ..
»Nič, nič, takega strupa ne spravi gospod Polžek v svoja usta nikdar ... namreč aqua destillata se pravi površno prestavljeno: čista voda!«
Gospa.je stala, kakor okamenela, zdravnik pa je zaprl okno. Gospej se je v glavi zjasnilo in takoj je uvidela, da jo je mož neusmiljeno potepih Šla je naglo domov, ga iskala povsod in ker ga ni mogla nikjer najti, je sklenila maščevanje. Zamrmrala je polglasno: »Le čakaj, pil ga pa res ne boš sam!«
Nagnila je vrček in — konec je povesti.
»Moški to.«
Smešnica.
Raztrešen profesor. Profesor pride iz šole domov in se takoj vsede k pisalni mizi. Naenkrat zasliši hudo mijavkanje. Zatorej pozvoni in ukaže slugi, ki je bil takoj vstopil, naj mačko iztira iz sobe. Sluga pa se ponižno prikloni in odgovori: »Oprostite, gospod profesor, vi sami sedite na mački.«
Slovenci!
Spominjajte se oh vsaki priliki
družbe sv. Cirila in Metoda!
. t-t
Za izdelovanje
diplom
ToTaraa poljeflelslal sirojev v Hožai pri Marin
Josip Pfeifer-ja
za častne občane
po primerno nizki ceni
ge priporoča
Tiskarna sy. Cirila
v Mariboru.

Jožef Ullaga,
trgovina z manufakturnim blagom
v Mariboru,
Teg-ettlioff-ova. ulica. 21 priporoča svojo veliko in raznovrstno zalogo manufak turnega blaga, platna in sukna, posebno lepo izbirko sukna za možke in ženske obleke po najnižji ceni, ter odeje in perilo lastnega is 26-7	izdelka.
Zavarovanje
pogrebnih stroškov.
Nravna dolžnost sili vsakogar, da olajša v slučaju svojega umretja svojim zaostalim gmotne skrbi za dostojen pogreb. To je najložje po zavarovanju pogrebnih stroškov za 50, 100, 160, 200, 250, 800, 850, 400, 460 in 600 K z meseč, doneli po 20 h in više. Sprejemajo se le zdravi v starosti od 16. do 60. leta. — Zavarovanje pogrebnih stroškov na Dunaju je v teku desetletij do 1. 1900 izplačala čez 90.000 umretnih slučajev in ima okol 1,100.000 K premoženja. — P. n. visokocenjeno občinstvo je najuljudniše prošeno, da hiše obisknjočim poverjenikom celć zaupa. Mesečni doneski in novi udje nabirajo se pa vselej tudi pri podpisanem glavnem zastopu. Z odličnim spoštovanjem se priporoča glavni zastop J. E, Welxl v Mariboru, Zofijni trg štev. 8.	9 20—9
ME* Zanesljivi in zaupanja vredni poverjeniki, ki so slovenščine in nemščine tudi pismeno dovo\j
zmožni, se sprejemajo pod zel6 ugodnimi razmerami, šanjih se prosi za odgovor — znamko.
Pri vprašanji!
V Marijinem Celju.
Zgodovinske in potopisne črtice. Spisal in izdal s pridigami, katere je imel v Marijinem Celju, dr. Anton Medved c. kr. protesor v Mariboru.
Knjiga obsega 173 strani v 8°.
Cena Je 60 vin., po pošti 70 vin. Razpošilja se samo proti predplačilu denar se tudi lahko pošlje v znamkah. Dobi se
v tiskarni sv. Cirila v Mariboru.
!XXXXXXXXX1
KUVERTE
s firmo priporoča
tiskarna sv. Cirila
v Mariboru.
izdeluje s parno močjo ročne mlatilnice najnovejših prednosti, 8 mahalnim bobnom, pri katerem se osišče vrti v bronski topovini. 1—2 mož* zadostujeta, da gonita celi dan in izmlatita v 10 nrah od 500—800 snopof* Jena prej 130 K, zdaj znižana cena HO K. Enoletna garancija. Da1*
tndi pet dni na poskns.
Mlatilnice, ki se gonijo s kojnsko, volovsko, vodno ali parno močjo iztresajo, čimjo in vejajo. — Rezalnice za klajo, ročne in z nogo, ki režejo klajo v dolgosti od 6—100 milimetrov. — Čistilnice za žito, pšenico, oves itd. — Vejalo^' )ruzgalnice za sadje s kamnati, cementni ali železni valarji. Druzgalnice za grozdi; — Stiskalnice in stiskalne obode. Lušnice za kuruzo. Amerik, stroje za sekanje sl® nine. — Vzdigalnice. Sesalke za studence in cevi za napeljavanje vode. Sesalke * jnojšnico. Mline za roko, ali katere druge moči gonijo. Žage za deske itd. Stroje * lomljenje Skorje za usnjarje. Pluge in brane za travnike, za iztrganje brnela. — ^ pravila strojev se izvršujejo najboljše in po najnižji ceni.
Stranje, Reichenburg, 1. septembra Vam naznanim, da sem s poslano mlatilnico prav zadovoljen. Hvala za njo. S?0?
Sv. Anton v Sl. gor., 6. avgusta 1901. Dajem Vam naznanje, da sem z mlatilnico, ktero sem od Vas kupil 11. julija 1901 popolnoma zadovoljen. Mlatiti sem dal pšenico in oves, — in stroj dela izvrstno. Dva moža njo lahko ženeta celi dan. Jaz bom Vas in Vaše mlatilnice priporočal. Z odličnim spoštovanjem	Anton Vraz,
župnik.
vanjem
Franc RaM’
posestnik-
Sv. Anton v Sl. gor., 26. avgusta 1901. Naznanim Vam, da sem popolnoma zadovoljen z mlatilnico, ktero sem od Vas, kako naročeno, dobil. Jaz spodaj podpisani priporočam, ako si želi kedo mlatilnico naročiti, naj si naroči pri g. J. Pfeifeiju v Hočah, kteri izvrši hitro in gotovo svoje delo. Spoštovanjem	Janez Omulec,
posestnik.
Runeč pri Ormožu, 29. oktobra 1901.
Vam naznanim, da sem s strojem, kterega ste mi poslali, prav zadovoljen, izvršuje lahko in redno svoje delo. Vas bodem priporočal. Spoštovanjem	Franc Vabič,
nadučitelj in posestnik.
V Rakovcih pri sv. Tomažu, 18. avgusta 1901.
Blagorodnemu gospodu Jožef-u Pfeifer.
Za sprejeti mlatilni stroj se zahvaljujem, da bi nam služil mnogo let nepoškodovan ; ako se poškoduje se priporočamo Vašim popravkom. In tudi naši kmetje se priporočajo za drugo leto Vašim strojem. Srčni pozdrav	Lorene Cainkar,
posestnik.
V Gornih Lazah (Loče), 81. avgusta I90 ji, Z mlatilnico sem zadovoljen in se z»b? jem. Pozdrav	Franc Verbov«
J901-
V Konjicah, 1. oktobra
Mlatilnica.je dobra. Vas pozdravljam^^,
l#
Ljutomer, 6. oktobra J j Stroja sta dobra. Vas bodem ^pripo|o^j^.
I#
V Osluševcih, 23. novembra S strojem sem zadovoljen. _	^ ^
Janez Ko' pos
ut
Razbor pri Slovengradcu, 16. februarja
Prosim odpišite mi, ali ste sprejo „jPi
__4.__Ki:	__aAtfl1
Ker ste mi zadnokrat rekli, da pridete sa^ mno^ toraj prosim, spolnite nam to željo, ker ^latiiui^ kmetov, ki bi si radi pri Vas naroč‘1’pototnilc,
■^posestnik.
S srčnim pozdravom 10 9—5
Bolete
za stojino na živinskih sejmih
s tekočimi številkami nare^:nft zahtevanje točno in po 00
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
Izdajatelj in založnik kat. tisk. društvo.
Odgovorni urednik: Edv. Jonas.
Tisk tiskarne sv.
Ciril*