Stran 165
Prepozno!
i.                     a
Fric Vrbič je bil zaročen s Pretnarjevo Pavlino. Bil je pa tudi ponosen, vsaj Pavlina je bila najponižnejša Evina hčerka, mlada in lepa, no, smejala se pa tudi ni vsaki malenkosti, kakor marsikatera mladenka, ki ni imela od daleka tako lepih zob, kakor naša Pavlinka. Fric je bil uverjen, da ga bo osrečila Pavlina, vsaj se še nikdar ni izrazila nepovoljno o njem. No, res je bila dobrosrčna in ponižna, prav ljubka deklica.
Nekoč se sprehajata po vrtu; kar postane Fric in reče:
„Ti mi ne veruješ, Pavla"!
„O pač, vse Ti verujem. Kako pa moreš govoriti drugače, kakor misliš in čutiš"?
„Vender se mi zdiš tako hladna, tako mirno gledaš, Tvoje lice niti ne porudeči, niti ne pobledi. Všeč bi mi bilo, ako bi bila bolj razburjena, bolj — —----------*!
„Vsaj bi tudi bila razburjena, ako bi dvomila o Tvoji ljubezni, ker Ti pa zaupam, čemu naj se pa razburjam" ?
„Pa bodi"! reče Fric. Opazil je pa dobro, da se vede Pavlina res nekako hladnokrvno.
Fric Vrbič se je seznanil s Pavlino v L-skem gledališču, kamor je dohajala večkrat s svojo teto, gospo Pretnerjevo. V poletni sezoni je bivala Pavlina na deželi pri teti, blizu mesteca M. Predno ste torej odšli na deželo, določili so, da se ima vršiti poroka mladih zaročencev po jednem letu, kadar se vrne Pavlin brat, nad-poročnik pri topničarjih, tedaj bivajoč na Koroškem. Tudi brata je bilo treba vprašati pred poroko za svet. Pavlina ni imela roditeljev; umrli so ji, ko je štela jedva štirinajst let.
Vesel se je odpeljal nekega lepega dne Fric Vrbič proti M., da bi obiskal gospo Pretnerjevo, ali boljše rečeno : Pavlino. Še malo trenutkov-------in vlak je obstal
na postaji v M. No, sedaj je bilo treba naročiti voznika, da se popelje do gospe Pretnerjeve. Fric je hodil samozavestno po peronu sem ter tja in čakal voznika. Na peronu je srečal dva gospoda, bila sta častnika. „Hi, hi, hi"! smejal se je prvi, „v vsem življenju nisem videl takega telebana"!
„Pravcati štor", pristavi drugi.
Fric Vrbič je postal.
„Teleban"! tako je šepetal, „štor, koga-li mislita ta človečeta"?
„In vender, pomisli, ta neroda nerodna si domišlja, da dobi v zakon jedno najlepših deklic vse Kranjske"! dejal je mlajši, starejši se je pa smejal: „Oj, oj! ti tepec neumni"!
„Za Boga svetega, komu velja besedičenje, tega ne trpim"! sikne Fric Vrbič. „Pokazati vama hočem kukavici, da sem vaju čul".
Zakašljal je tako glasno, da je odmevalo po peronu
—  in nehote sta ga pogledala omenjena gospoda. Kar se jima približa redar in reče:
„Svetujem Vama, gospoda, da sta oprezna! Jeden najglasovitejših tržaških tatov se je pripeljal z jutranjim vlakom in se danes klati tu okoli".
Fric Vrbič je bil poleg omenjenih dveh gospodov in redarja jedini človek na peronu. Naravno je bilo torej, da sta se prijatelja takoj ozrla po njem; ker je bil pa Fric lepo gosposko oblečen, zdel se jima ni sumljiv
—  in nadaljevala sta zabavo. Fric je pa dobro opazil njiju poglede. In sedaj je udrihal po redarju.
„Kedo sem pa jaz, da me ne svarite pred tatovi" ? rekel je s sarkastičnim naglasom. „Zdi se mi", je na-nadaljeval glasno, „da hodijo tatovi navadno paroma" — strogo in zaničljivo pogledal mlada gospoda — „in vedno hočejo biti častniki".
„No, no! Kakor vidim, so vam tatinske zvijače dobro znane"! reče redar, kateremu je presedalo grobo Fricevo besedičenje. „Vas torej ni treba svariti, ker jih itak sami poznate dovolj dobro".
Stran 166.
Redar vzame sedaj polo papirja iz žepa in pazljivo bere, tu in tam pa jezno pogleda razburjenega Frica Vrbiča.
To je bilo našemu junaku preveč, jezno je za-klical:
„Infamni človek! — Kako se drznete žaliti me na takov način"?
„Kedo Vam daje pravico smatrati me potepuhom ali tatovom"?
„Kaj sem pa sedaj zopet neumnega zagrešil, ker se tako hudujete" ? vprašal je začujeno redar.
„Ali ne berete ravnokar osebni popis nekega potepuha" ? grmel je Fric v sveti jezi. „Zakaj me merite od vrha do tal, gledate kake oči imam, kako dolge lase itd. ? — To vse mora zvedeti še danes policijski komisar — in potem, gorje Vam, predrzni človek"!
„Kaj pa je zagrešil redar"? vpraša jeden omenjenih gospodov, čuteč se temu hrupu. Jezno ga pogleda Fric.
„Kaj?! — Vas posnema in zasmehuje me, kakor ste me zasmehovali Vi preje"? vpil je Fric Vrbič.
„Gospod, niste me razumeli", izpregovori tujec, „ali se pa hočete prepirati z ljudmi, koji Vas niso raz-žalili. Želim, da se izrazite natančneje"!
„Ali niste rekli pred malo trenutki, da sem teleban, štor, tepec" ?
„Takove kreature sploh nisem opazil na peronu", pripomni tuji gospod, „gotovo je pa, da Vi niste bili predmet najinega smeha".
„No, potem mi je prav žal, da sem Vas v naglici --------"
„Ni Vam biti treba žal", poseže gospod v besedo, „še manj pa radi naglice. Obračunala bi drugače, ako bi bili Vi zmožni dati mi satisfakcijo, sklepam pa iz be-sedij, katerj ste govorili redarju, da niste pri prav —, da je najpametnejše — molčati. Z Bogom"!
„No, to je pa oni list, katerega sem bral preje", reče redar, „komisarjeva navodila so za prihodnji vlak. No, ali se Vam je zjasnilo sedaj" ?
Fric Vrbič je bil strašno razjarjen. Zaničljivo se je ozrl za častnikoma, ki sta ravnokar vstopila v svoj voz. Da bi se sedaj pričkal še z redarjem, mu ni bilo v mislih.
„Kedo sta ta suro veža, ki sta se odpeljala ravnokar" ? kričal je Fric, želeč, da bi ga slišala častnika. „Ako po-izvem imena teh bedakov, pozovem ju gotovo na odgovor".
„Jeden je poročnik Pavčič, tega poznam, drugi je pa menda tudi častnik pri topničarjih. Sicer je pa najpametnejše, da mirujete, zakaj, ti dva gospoda bi Vam utegnila zagoditi kako prav pošteno¦%
Fric je molčal. Kruta usoda! Pavlin brat je tudi pri topničarjih — kaj, ako zve ?! Vroče mu je postalo. Sedel je v voz, redarju pa stisnil dve kronci v roko.
„Le brez skrbi"! reče redar, „ne povem častni* koma, kam ste se odpeljali, sicer bi Vam utegnila slediti, in ne vem, kako bi bilo potem" 2
O kako prezrljivo je pogledal Fric  moža  postave! Ta je pa zadovoljen stisnil kronci v žep
(Konec prih.)
Stran 174.
Poučni in zabavni del.
Prepozno!
(Konec.)
II.
Dve uri pozneje je postal Fricov voz pred hišo gospe Pelnerjeve.
„Ali me je gospoda pričakovala danes" ? vpraša Fric na pragu stoječega hlapca.
Fric Vrbič je bil hlapcu še popolnoma neznan.
„Ali ni došlo danes neko pismo iz L"?
„Da, da"! govoril je hlapec, „bilo je menda od črevljarja naše gospode; tadaj ste gotovo Vi mojster in ste prišli črevlje mer------------a
„Molči, tepec"! zagrmel je Fric, da je hlapec kar pobledel, „kaj klepečeš take prismodarije ? Jaz sem Fric Vrbič in sem svoj prihod naznanil".
„O Bog in svet: križ Božji"! vihnil je prestrašeni hlapec, „ženin naše milostljive gospice! Lepo Vas prosim, milostijivi gospod, ne povejte gospodi, kako zelo sem Vas jaz tepec užalil, oh lepo, lepo Vas prosim"!
Stran 175
Hlapec je jadikoval še vedno, Vrbič pa je šel v hišo. Na koridoru je srečal Pavlino.
„Bog te sprimi, draga Pavlina"!
„In Tebe tudi"! odvrne, poredno se smehljaje Pavlina. V tem trenutku stopi i gospa Pelnerjeva na koridov.
„O, dober dan, gospod Vrbič! Dolgo smo Vas že pričakovali*.
Fric je mrmral nekaj nerazumljivih besedij, kakor bi se hotel opravičevati.
„Pa bi kmalu pozabilaa! je nadaljevala teta, Bpismonoša je prinesel pismo od Tvojega brata, Pavlina. Dobil je odpust in minulo noč je dospel v M.B.
Neizrečeno se je veselila Pavlina videti brata. Fricu pa to veselje kar ni ugajalo, češ, ali jej nisem jaz dovolj, njen zaročenec, ali jej ne morem nadomestiti brata?
„Jutri nas obišče", je dejala teta, „in z Vami bi rada, gospod Vrbič, govorila par besedij".
Pavlina se je oddaljila.
„Slavkovo pismo", prične teta, „mi ne sporoča nič prijetnega. Slavko pravi, da je Pavlino roko obljubil nekemu častniku".
„Kaj? — Kako? — Zakaj"? hitel je Fric, „Pavlina je moja zaročenka in sedaj naj bo kar hipoma kak častnik njen soprog. Kje je oni častnik, kateri mi more kaj očitali"?
„Bog ne daj! Vsaj Vas niti ne pozna stotnik Pe-tranov! Slavko trdi samo, da mora biti Pavlin ženin Petranov in nihče drugi".
„No, kaj pravi Pavla"? vprašal je Fric, strogo motreč gospo Pelnerjevo.
„Jej še ni znana vsa vsebina pisma. Po mojih mislih ste Vi za njo najboljši ženin, vender more odločiti jedino Pavla".
„Tu ni treba odločevati, odločeno je že", dostavil je pikro Vrbič.
„Sicer pa nisem človek, iz katerega se vsakdo lahko ponorčuje. Tu in tam porečejo: Fric Vrbič je zopet splaval, vsakdo bi me zasmehoval, a tega  ne   dovolim"!
Pavla je vstopila in prečitala Slavkovo pismo. „Petranov? Ga ne poznam, ga nečem, hočem samo Frica"!
„O blaga deklica, kako sem srečen"! izvilo se je ubogemu Fricu iz prsi. Občudoval je Pavlino naivno odkritosrčnost.
Vesel se je odpeljal v L. Vender, kaj poreče stotnik Petranov? Naj reče, kar hoče; Pavlina je bila in bo Vrbičeva zaročenka in Petranov ima molčati. Domu prišedši, spisal je Fric prav zaničljivo pismo za gospoda stotnika. Urno je hotel odposlati list, kar vstopi sluga s posetnico v roki, rekoč:
„Ta gospod želi govoriti z Vami".
Fric pogleda posetnico in prečita: „Stotnik Mihael Petranov".
Fricev obraz je potemnil. Nekako v zadregi ukazal je slugi:
„Prosim gospoda, naj se potrudi k meni"!
Sluga odide. Kmalu nato vstopi mlad, krepak mož.
Gotovo se čudite, videti me tukaj", izpregovori smehljaje stotnik, „vender se mi zdi potrebno, dogovoriti se z Vami".
„Gospod stotnik; to je tudi moja želja"! odvrne Fric sarkastično.
„Moj prijatelj Slavko Jelinčič želi, kar Vam je gotovo znano, da bi se jaz poročil ž njegovo sestro Pavlino. Deklica mi ugaja, je lepa, nedolžna, no, bogata bo tudi nekdaj, kadar zatisne gospa Pelnerjeva oči. Uverjen sem, da bi lahko dobil Pavlo za ženo, ker mi je Slavko zelo naklonjen, upam tudi, da bi me mogla ljubiti, vender — bodi, odpovem se vsemu in nadejam se, da bodete osrečili blago deklico. Z Bogom"!
Fric je strmel, hotel je govoriti, a Mihael Petranov se je urno oddaljil.
„Sedaj imam pa vsega dovolj! Še toliko mi ne da časa, da bi ga pozval na odgovor radi njegovega vedenja na peronu, kajti, gotovo je, da je ta spremljal poročnika Pavčiča"! jezil se je Fric. „Sicer je pa kaj eleganten kavalir. — Pa zakaj neče Pavline?! Ej, ej, Fric! pomisli, on ima gotovo vzrok, ima ga, ima! Ha, ha, Pavlina! — Z Bogom"!
Odporoval je in vrnil se je šele po dveh letih. Po tolikem času ga opazim nekega dne na ljubljanskem kolodvoru. Strogo je motril nekega gospoda in zdelo se mi je, da premišljuje, kje je videl ta znani obraz. Lice se mu je zjasnilo in približal se je gospodu, rekoč: „Gospod stotnik Mihael Petranov"! zdi se mi, da se me ne spominjate več"!
„O pač", reče omenjeni gospod, „Vi ste gospod Fric Vrbič, a jaz nisem stotnik Mihael Petranov, marveč Pavlin brat Slavko Jelinčič. Obiskal sem Vas tedaj pač kot stotnik Petranov; skušal sem Vas samo, ker mi je rekla Pavla, da ste zelo nezaupljivi. Gospa Pelnerjeva, provzročiteljica te šale, gotovo ni imela namena žaliti Vas, ker je iskreno želela, da bi bili Vi Pavlin soprog. Vi ste pa v svoji nezaupljivosti mislili, da se je moralo zgoditi kaj posebnega, ker se je stotnik Petranov kar hipoma odpovedal vsaki zvezi s Pavlino. In zato ste ostavili ubogo Pavlino. Bevica je jokala in žalovala. Stotnik Petranov pa do tedaj niti poznal ni moje sestre, nikar, da bi ga silil jaz njej v zakon. A sedaj je res on njen soprog in Pavlina uživa ž njim vso slast srečnega zakonskega življenja. Zdravstvujte, gospod Vrbič"!
„Prepozno, prepozno"! — je vzdihnil  Fric Vrbič.