Džungla. Roman iz afriških pragozdov. Aufležki spisal E. R. Burroughs. — Prcvedel Paulus. 18 Ko pa se je drugo jutro Kulonga prebudil, ni bilo več ne loka ne puščic. Ujezilo ga je in preslrašilo. Pa huje se je ujezil ko prestrašil. Preiskal je tla pod drevesom in preiskal je drevo pod ležiščem in nad njim, — pa nikjer ni bilo sledu o loku ne o puščicah ne o nočnem tatu. Kulongo je stresla groza. Svojo sulico je zagnal v Kalo in je ni imel časa pobrati, sedaj pa mu je izginil še lok s pušicami —. Brez orožja je bil, Ie nož je še imel. Edina rešitev zanj je bila, da se brž pobere domov, kakor hitro ga noge nesejo. Z naglimi koraki je pohilel po stezi. Vedel je, da nima več daleč. Nekaj korakov v stran pa se je iz goslega vejevja pokazal Trzan in se tiho spustil za njim. Lok in puščico je varno skril visoko v vrhu orjaškega drevesa, blizu pri tleh mu je z nožem odluščil košček škorje, gori v vrhu pa je nalomil vejo. Tako si je Trzan po džungli zaznamoval pota in zapomnil skrivališča, kjer je imel svoje zaloge. Dohitel je Kulongo, skoraj nad njegovo glavo je bil. Vrv je držal zvito v desnici, pripravljen je jbii, da jo Trže svojemu plenu na vrat. Prej pa je še hotel zvedeti, kam potuje črni človek. Ni mu bilo treba več dolgo čakati. V temni džungli se je zasvetilo, gozd se je zrcdčil, Se par skokov in bila sta na robu džungle. Zavzet je gledal T an novi prizor, — naselbino črncev Mbongovega rod-i. V ospredju je ležala vas s številnimi, čedno oblikovanimi kočami, obdana s plotom. Onstran plota so bila polja in travniki. Pa ni imel mnogo časa za opazovanje. Naglo je moral delati, sicer mu uide plen. Kulonga je stopil iz temne sence pragozda. Še trenutek, pa bo prepozno. Toda misel in dejanje sta si pri Trzanu sledila naglo ko blisk. Dolga, tenka, pa močno spletena vrv je siknila iz vejevja mogočnega drevesa prav na robu džungle, za drobec sekunde je visela zanka nad glavo črnčevo — in legla mu je krog vratu. Tako naglo je polegnil irzan "vrv k sebi in zadrgnil zanko krog vratu svoji žrtvi, da se je Kulongi zadušil njegov preslrašeni klic v grlu. Trzan je ovil vrv krog debla, se uprl ob vejo ter napel mišice, da bi potegnil svoj iplen v drevo in ga varno obesil. ¦ V tistem hipu pa se je zgenilo v njegovem srcu novo, neznano, čudno čuvstvo —. Oči so obvisele Trzanu na črnem človeku, ki je krčil telo in lovil sapo. Še trenutek, pa bo mrtev —. Trzan je spustill vrv, planil z drevesa, skočil k svoji žrtvi, oddrgnil zanko, si spet omotal vrv krog ramena in izginil nazaj v gosto vejevje —. X. Trzan obišče naselbino črncev. Kaj mu je prišlo? Trzan nikakor ni bil človek, ki bi se vdajal mehkim čuvstvom. O usmiljenjn, o prizanesljivosti, o Ijubezni do bližnjega Ln o drugih takih rečeh tistikrat še ni ve- del ničesar. Džungla ne pozna čuvstev. Zo^rza zob, oko za oko, življenje za življenje, to je njeiuf načelo. Ub!j, da si dobiš hrane, ubij, da si rešiš življenje, to je njena železna postava. In te postave je življenje naučilo tudi Trzana. Kot potomec mesojedov je hlepel po mesu. Zato je ubijal živali. Prijateljev ni imel v džungli, razen Tantora, slona, in par tovarišev v Kršakovem rodu. Vsi drugi prebivalci džungle so bili njegovi kruti sovražniki. In ubil jih je, da si je rešil življenje. Le eno doblo lastnost je imel pri tem, pa tudi te se je naučil v džungli. Ni ubijal brez potrebe, ni ubijal za zabavo —. Ni še videl katerega svojih tovarišev, tudi ne Sabore ali katerekoli druge krvoločne roparice, da bi bila ubijala brez potrebe. Tudi Trzan tega nikdar ni storil. Po zakonih džungle je bil črnec njegov sovražnik. Če bi se srečala, bi ga črnec ubil. Poslal bi vanj svoje lenke, smrtonosne vejice. In da reši sebe, ga je moral ubiti. Dolgo je čakal na ugodno priliko. Ves dan ga je zasledoval, zanko mu je vrgel krog vratu. Potegniti ga je hotel na vejo in mu zasaditi nož v prsi —. Pa ni storil tega. V trenutku ko se je sovražniku zadrgnila vrv okoli vratu, je izpregovoril v njegovem srcu glas, nov, nepoznan glas, ki ga še nikdar ni čul. Ne ubijaj —! Bral je v svojih knjigah o ljudeh. Črnec je bil človek, Videl ga je na sliki. In on sam je bil tudi človek. Prvikrat v življenju je videl bitje, ki je bilo njegovega rodu, njemu podobno v vsem, izvzemši barvo. Ali ljudje ubijajo drug drugega —? Žal da tega ni vedel. Le to je zvedel iz knjig, da žive skupno y »hišah«. Pa zakaj mu je nekaj branilo, da ni ubil Kulonge? Trzan je vedel, da bi Kršak ubil črnca. Sabora tudi —. Toda Kršak in Sabora in drugi so bili živali, on pa je bil človek —. Zamišljen v te svoje nove doživljaje je sedel v gostem vejevju in opazoval naselbino. Na enem mestu je segala vas prav do roba pragozda. Tja je sklenil da pojde, pekoča radovednost ga je gnala, hotel je videti še več o teh bitjih, ki so bila njegovega rodu, videti je hotel, kaj počenjajo, kako živijo, zanimale so ga tudi čudne koče, v katerih so prebivali. Previdno je pohitel po drevju. Ni zaupal neznanim bitjem. In tenke, ostre palčice, Kulongove puščice,,so mu vzbujale precejšen strah. - Veliko, košato drevo je stalo ob robu džungle in širilo svoje gosto obraščene veje črez vaški plot. Bršljan in divja trta sla se ovijala po vejah. Za tem neprodirnim zastorom je počenil Trzan in se uglobil v novi čudni svet, ki je ležal pred njim doli na vaških ulicah. Otroci so letali okoli in se igrali med kočami. 2enske so phale zrno v kamenitih stopah, druge so gnetle iz moke testo in zunaj na polju so spet druge kopale, plele in zbirale sadeže. Možje so poleževali v senci dre-ves in šatorov in lu pa lam ob robu planote so stali vmajhnih gručah oboroženi bojevniki, slraže, ki bi naj branili naselbino pred nenadnimi napadi. V nemem zanimanju je gledal Trzan čudeže novegasveta, ki se je danes prvikrat odgrnil njegovim očem. Predvsem se mu je eno zdelo vredno vse pozornosti.Nobeden teh ljudi ni bil brez obleke. Vsi so nosilupredpasnike, nekateri celo halje. Na zapestjih in okoli gležnjev so se jim svetili obročki. Tudi čmec, ki ga je zasledoval, je imel take obročke. Okoli vratu in v ušesih so nosili čudne naveske in nakite. Trzan se je vse huje čudil. Ljudje torej res nosijo obleko, je zasodil. V tem se ločijo od živali —. Tudi on si jo bo omislil —. Tako se je zagledal v zanimivi prizor, da je šele črez dolgo časa opazil prav pod seboj žensko. Čepela je pri ognju, kotel je stal ob njem. Gosta, rjava, smolena snov je vrela v kotlu. Poleg ženske je ležal kup lesenih palčic, ženska je namakala ostre konice palčic v vrelo snov in polagala namočene palčice poleg sebe na kup vej, kjer so se sušile. Trzan je mahoma uganil, kaj ženska počenja. Našel je skrivnost smrtonosnih strelčevih puščic! Videl je, s koliko previdnostjo je ženska opravljala svoj posel, kako je pazila, da ne bi prišla v dotiko z nevarno snovjo. In če ji je kanila le kapljica na prste, koj si jih je umila v vodi in si odrgnila kožo z listjem. Trzan ni vedel, kaj je strup, pa njegov bistri, vse opazujoči razum mu je povedal, da kuha žena tisto, kar je ipovzročalo naglo smrt črnčevih žrtev. Kako si je želel še več takih smrtonosnih treščic! Če bi ženska le za trenutek zapustila svoj lonec, koj bi se spuslil na tla, si jih nabral in skočil v drevo še preden bi ga opazila. Še je premišljeval, kako bi obrnil njeno pozornost drugam, ko se oglasi na drugem koncu vasi divji krik in vik. Pogledal je skozi veje. Gruča črncev je stala pod drevesom, kjer je pustil ležati Kulongo. Kričali so, dvigali ščite proti vasi in mabali s sulicami. V hipu je bilo vse po koncu. Moški, ki so lenarili po senci, so planili na noge, drugi so prihiteli iz koč, starci, žene otroci, vse je letalo in dirjalo proti razburjeni gruči bojevnikov, tudi ženska pod Trzanovim drevesom je zapustila ogenj in lonec in puščice ter hitela za njimi. V par trenutkih je bila vas prazna in zapuščena. Trzan je koj uganil, da so našli črnca, ki ga je ujel v zanko in hotel ubiti. Ali je še živ ali mrtev, tega ni vedel. Tudi ni imel časa, da bi se za to zanimal. Važneje je bilo zanj, da ni bilo nikogar več blizu in da si je mogel nabrati puščic, kolikor jih je želel. Lahno in gibčno je stopil na tla. Nepremično je poslušal in opazoval okolico. Nikogar ni bilo videti ne slišati. Tedaj se mu je zbudila čudna želja. Kaj če bi nekoliko pogledal po kočah —? Tamle je ena stala, komaj par korakov oddaljena od plota. Previdno se je bližal. Pred vhodom je obstal in napeto poslušal. Nič se ni genilo, vstopil je. Orožje je viselo po stenab, dolge sulice, čudno oblikovani noži, ozki ščiti. Sredi koče je stal kotel in ob steni je bil nasut kup listja in trave, pokrit s kožami. ^Trzan je radovedno otipal vsako reč, vzel v roke sulice jih povobal — njegov voh je bil izredno oster in šolan, kakor pri vseh bitjih, ki žive v naravi — in koj sklenil, da si jih vzame nekaj seboj. Pa po kratkem premisleku je sklenil, da bo za topot namero opustil. Dolge palice bi ga na potu po džunglinem vejevju ovirale. Dobi jih ob ugodnejši priliki. Pa nekaj druga je sloril. Hudomušnež je bil. (Dalje prihodnjič).