ROKA
Herman  Vogel
Bela, nedozorela breza je tvoja roka
in njena dolinasta dlan je zibel.
ki čaka na novorojenčka.
Ne ve, ali bo snežna kožica
ab pa jagenjček, odet v nagubani plašč.
Vsa joče in trepeta.
Njen jok je počasno brnenje,
ki ni namenjeno vzdolž mojih strun.
Ne bo se ujelo v kotanje mojih izvoljenih sanj;
ne trepeta za moje odmeve.
Stopila boš na predpražnik sopečega jutra.
Ne boš prinesla v krušni slamnici
srebrnega zrnja za moje ptice.
Prinesla boš v prstih skoraj končano pletenje.
(Čakaš vrnitve,
in zato stresaš roko
kakor namočena krošnja.)
302