slovenski čebelar LETNIK LXXIX gJ^Qyj7j^gj£J GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ ČEBELAR Št. 12 1. december 1977 Leto 7!) VSEBINA Leopold Debevc: Ob jubileju Slovenskega čebelarja (Slov. čeb. 1948) 397 Mitja Vošnjak: XXVI. mednarodni čebelarski kongres v Adelaide . . 401 Dr. Jovan Kulinčevič: Čebelarstvo v boju proti eroziji zemljišča . . 403 Anton Rozman: Nekaj zanimivosti s poti..............................406 Inž. Jože Babnik: čebelarjeva opravila v decembru.........................412 Matija Božič: Resna beseda ob dvanajsti uri (nadaljevanje) . . . . 417 Martin Mencej: Pomembna jubileja tudi na mednarodnem poprišču . 419 Strokovno izpopolnjevanje čebelarjev v zimskih mesecih.................421 Julij Mayer: Vzreja mladih matic in njihovo shranjevanje preko zime . 423 Jamstvo za uspešno čebelarjenje . . 424 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Tilka Jamnik: Eukaliptus (pr.) . . 427 Orlica (pr.)........................429 Julij Mayer: Blagodejni učinki zade-lavine..............................428 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Pripravimo se na proslavo osemdesetletnice ZČDS.....................430 Lojze Obržan: Nekaj o zgodovini ČD Laško...............................431 OSMRTNICA BILTEN MEDEX — d. e. delo na domu in kooperacija Mitja Vošnjak: Formirati novo stalno komisijo za apiterapijo . . . 413 Medex na južni polobli.................414 Prispevek reviji Slovenski čebelar . 416 Srečanje s Štajerskimi čebelarji . . 416 List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 150,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/II. Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; člani: Ludvik Klun, Franc Magajna, Martin Mencej, Janez Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej, Jožko Slander in Janez Terlep. Uredniški odbor: inž. Jože Kahnik, inž. Ludvik Klun, inž. Anton Kranjc, Martin Mencej, Anton Rems, prof. Edi Senegačnik, dr. Nežka Snoj. Glavni urednik: Janez prof. Mihelič, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun. Odgovorni urednik Biltena — Medex — exp.-imp. Franc Štrumbelj. Letna naročnina za nečlane 160,00 za tujino 200,00 za člane čebelarskih organizacij drugih republik 100,00 dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje naročnino v obrokih se s prvim obrokom zaveže, da jo ho do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino, št. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636. Telefon: 20-208. Devizni račun št. 50100-620-107-010-30060-943. Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja. Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov. Tiskala Tiskarna Ljubljana v 6400 izvodih. Rokopisov ne vračamo. članek Leopolda Debevca, ki ga je napisal pred tridesetimi leti, objavljamo v počastitev osemdesetletnice Slovenskega čebelarja in v čast pisca, ki je znal tako zanimivo in lepo opisati zgodovino in prikazati pomen Slovenskega čebelarja za razvoj slovenskega čebelarstva. Uredniški odbor OB JUBILEJU SLOVENSKEGA ČEBELARJA LEOPOLD DEBEVC (Slov. Čebelar 1948) Korenine »Slovenskega čebelarja« so pognale iz starega in čvrstega čebelarskega rodu. Njegove predhodnike lahko zasledujemo dolga stoletja nazaj. Že od pradavnih časov je naš čebelar skrbno opazoval svojo žival, si iz drobnih opazovanj nabiral dragocenih izkušenj, jih povezoval v celoto in izročal dalje svojemu čebelarskemu naraščaju. Čebelarske resnice so po ustnem izročilu prehajale od rodu do rodu in se tako ohranile vse dotlej, ko jih je bilo mogoče v pisani besedi predati nadaljnjim pokolenjem. Mnogo pozneje, v 13. stoletju, ko je bilo naše čebelarstvo že na razmeroma zelo visoki stopnji, so se začele po naših čebelnjakih pojavljati poslikane panjske končnice. Na pročeljih čebelnjakov se je izživljala domišljija in ovekovečila marsikateri dogodek ne samo iz vsakdanjega, temveč tudi iz čebelarskega življenja. Zato lahko te ljudske slikanice docela upravičeno štejemo med predhodnike našega »Čebelarja«. Naslednji, tokrat pa že pravi, tiskani prednik se pojavlja dobrih sto let pozneje, leta 1873, prav v dobi, ko je poslikavanje panjskih končnic doseglo svoj višek. Bilo je to glasilo Kranjskega (po letu 1875. Slovenskega) društva za umno čebelarstvo, »Slovenska čebela, društveni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, štajerskem, Koroškem in Primorskem«, mesečnik, ki je prvi s pisano besedo zaoral v trdo slovensko čebelarsko ledino. In prav letos je minulo 75 let, odkar je »Slovenska Čebela« prvič pozdravila naš čebelarski svet. Za slovensko čebelarstvo je to izredno važen dogodek in dokaz, da Slovenci za nikomer ne zaostajamo, kajti tudi pri največjih narodih so v splošnem šele tista leta pričeli izhajati prvi čebelarski časopisi. 2al, da je »Slovenska čebela« že po desetih letih omagala, ker jo je moral voditi in pisati en sam človek, ki je bil vrh tega še drugod močno zaposlen. Pričeto delo je takoj naslednje leto nadaljeval nov list, katerega 65-letnica prav tako poteka letos. »Slovenski čebelar in sadjerejec« (1883—1889), glasilo »čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko na Jesenicah«, je sicer nekoliko močneje razgibal čebelarske vrste, doživel pa je podobno usodo kot njegova predhodnica »Slovenska Čebela«. Dasi oba lista nista uspela, sta vendarle veliko storila za propagando umnej šega čebelarjenja in čebelarskega sodelovanja. Rojstvo Pričetek izhajanja »Slovenskega čebelarja« pada v zadnja leta 19. stoletja, v ono dobo, ko so na vseh področjih javnega udejstvovanja vedno močneje in uspešneje nastopale mlade sile, dosledno in povsod rušile še zadnje ostanke zaostalega mračnjaštva in utrjevale pridobljene postojanke svobodnejšega razvoja. Med Nemci se je baš tedaj srdito bila obnovljena bitka za parthenogenezo in ob njej je polagoma dogorevala življenjska dučka znameniti »Nördlinger Bienenzeitung«, glasilu in trobilu stare Dzierzonove garde. Na čebelarskem obzorju je že vzhajala nova zvezda: Gerstung in njegova teorija sta se vse bolj uveljavljala. Na Slovenskem pa so si »Novice«, ko so jim mlajši tekmeci iztrgali iz rok časniško prvenstvo, prizadevale prikleniti nase čebelarje in sadjarje. Poleg »Novic« je skušal po svoji moči zastopati interese čebelarjev, ki so celo desetletje ostali brez svojega časopisa, tudi »Kmetovalec«, strokovni list Kmetijske družbe v Ljubljani. Zlasti tajnik družbe Gustav Pirc je bil velik prijatelj čebelarjev. Njegovemu zavzemanju se moramo predvsem zahvaliti, da se je dne 8. novembra 1897 zbralo nekaj čebelarjev na posvet in sklenilo ustanoviti svoje društvo, ki naj bi izdajalo tudi svoj časopis. Temelj za bodočo čebelarsko organizacijo je bil položen. Prva številka Dne 24. januarja 1898 je ustanovni občni zbor »Slovenskega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani« na sestanku čebelarjev storjeni sklep potrdil. Februarja meseca pa je že zagledala beli dan prva številka novega časopisa, ki je nosila ime »Slovenski Čebelar«. Bila je dokaj skromna, tiskana na polovici pole, niti sešita niti obrezana ter brez ovitka. Naslovna vinjeta je bila nekam tuja in ni kazala nobene domače poteze (nemški koš!). Ur. Pr. Rojina, učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro, je javil v uvodnem članku ustanovitev društva in spremil z nekaj besedami novorojenčka na njegovo življenjsko pot. Med drugim pravi tam: »Kot skrbe čebele za svojo matico, ki jo pitajo z najboljšo hrano, tako skrbimo tudi čebelarji za svoj list in mu pošiljamo članke o naprednem čebelarstvu. V listu se bomo pomenili in posvetovali, kako nam bo umno čebelariti, da bomo imeli od čebel ne samo veselje in zabavo, temveč tudi kolikor mogoče ve- lik dobiček.« V nadaljevanju poziva zlasti učitelje, naj čebelarjem razložijo pomen in namen društva in jih pridobijo za člane, češ da bo ravno od delavnosti teh stanov odvisen neoviran obstoj in napredek mladega društva. Sledijo nato društvena pravila in članek »O naprednem čebelarstvu«, kjer poroča urednik o mednarodnem čebelarskem kongresu v Bruslju, katerega se je udeležil kot delegat Kmetijske družbe. Poleg raznoterosti in društvenih vesti ima prva številka že tudi stalni rubriki »Vprašanja in odgovori« ter »Dopisi«. Razvoj Okrog »Čebelarja« se je kmalu zbrala mala, vendar navdušena skupina sotrud-nikov, ki je potem dolgo vrsto let odločilno posegala v naše čebelarske razmere. Že v drugi številki je nastopil J. Jurančič, v deseti pa A. Zdineršič. V svojem prvem članku »Naše čebelarjenje« priporoča enotno mero, zavrača amerikanski panj ter priporoča Gerstungove panje in nauke. 2e prvi letnik časopisa je dokazal, da ima »čebelar« dovolj možnosti za neoviran razvoj in napredek. V drugem letniku je II. Likar, poleg urednika, Žnideršiča in Jurančiča najodličnejši »Čebelarjev« sotrudnik, razen drugih člankov objavljal mesečna navodila za čebelarska opravila. Navodila so čebelarjem zelo ugajala in so jih vedno znova zahtevali. Nič manj kot 33-krat jih je »Čebelar« prinesel, pisal pa jih je zaradi spremembe vsakokrat drug sotrudnik. V istem letu je Jurančič že drugič popisal svojega ljubljenca, dunajski panj (prvič 10 let prej v »Slovenskem čebelarju in sadje-rejcu«) ter v članku »Mera in razmerje« nastopil proti Gerstungu, za katerega se je pa takoj potegnil Žnideršič in na vsej črti zmagal. Take debate in zanimive urednikove pripombe so vzbudile pozornost pri naročnikih in razgibale njihove vrste. De- lo za naš čebelarski preporod je oživelo in se kmalu izredno razmahnilo. 2e ob sklepu četrtega letnika urednik upravičeno poudarja: »List napreduje ... V primeri z avstrijskimi čebelarskimi listi lahko rečemo, da ne zaostaja za nobenim drugim in ima celo več strokovne vsebine kot večina drugih ... Dobro pa vemo, da čebelar še ni popoln. Pričeli smo prav pri temelju in na člankih se pozna, kako se razširja obzorje slovenskih čebelarjev...« Ob sklepu naslednjega letnika pa ugotavlja: »Od zrna do zrna — prav kakor pravi pregovor — tako se zbirajo in kopičijo v Čebelarju strokovni članki in nebroj zanimivosti iz raznih krajev, ki sicer polagoma, a vendar za gotovo dvigajo naše čebelarje na višjo stopnjo.« Javljajo se novi sotrudniki, ki sodelujejo krajšo ali daljšo dobo: Lapajne, Lampe, Pater, Lakmayer, Kurbus, Kosi, J. N. Babnik, Bukovec, Zirkelbach, Humek, Vodopivec, Strgar, Černej, Kašča, Lukman, Peternel, Ločniškar, Vidmar, Šega in še mnogi, mnogi... Ne manjka tudi priložnostnih sotrudnikov in dopisnikov. Njihovi članki in dopisi vso dobo izredno poživljajo mnogotere strani »Čebelarja«. »Slovenski čebelar« je zlasti prva leta pomagal utrjevati čebelarsko organizacijo ter kot veren glasnik društvenih prizadevanj tvoril odlično duhovno vez med društvenim odborom in člani. Priporočal je že od početka novodobne panje in veliko mero. V zvezi s tem so se pojavljala vedno nova vprašanja — problemi iz teorije in prakse. In »čebelar« je bil vedno na mestu. Nesebično je zastopal koristi čebelarjev, učil, bodril in svarili nebogljenega začetnika in izkušenega čebelarja. Zlasti njegov urednik Rojina je bil pravi čarovnik. Od svojih članikov, šegavih opomb in domislic pod črto pa do hudomušnih odgovorov v listnici uredništva je vsako priliko, ki se mu je ponudila, spretno porabil za pouk in razvedrilo. Največ zaslug pa si je »čebelar« nedvomno pridobil s širjenjem AŽ-panja, čigar prvi popis je objavil leta 1910. Obe naslednji desetletji ga je vztrajno in neumorno priporočal ter vselej in povsod vneto zagovarjal, kadar koli se je oglasil kak nasprotnik ali nezadovoljnež. V času med obema vojnama je posvečal posebno pozornost vprašanjem o vzreji matic, plemenskem odbiranju in prevažanju čebel na pašo. Po osvoboditvi je novoustanovljena Čebelarska zadruga za Slovenijo »čebelarja«, ki leta 1944 ni izhajal, oživila ter ga kot svoje glasilo vključila v delo za obnovo in dvig slovenskega čebelarstva v zvezi z nalogami, ki si jih je postavila in ki jo še čakajo v bodočnosti. Skupno 8810 strani ali letno poprečno po 180 strani zdrave čebelarske hrane je doslej prišlo med čebelarje. Če človek pregleduje skladanico »čebelarjevih« letnikov, to ogromno zakladnico zapisanih misli, izkušenj, modrovanj in šegave hudomušnosti, si komaj predstavlja, koliko naporov, težav in ovir je bilo treba prebroditi, da je bilo vse to delo opravljeno in da je »Čebelar« lahko tako uspešno opravljal svojo nalogo in vodil čebelarje naprej, vedno naprej ... Oprema Prvih deset let je »čebelar« izhajal v isti skromni opremi, v kakršni je nastopil s prvo številko. Drugo desetletje pa je po zaslugi tedanjega društvenega tajnika Bukovca dobil novo naslovno vinjeto; v notranjosti lista je imel še štiri druge, ki so bile namenjene za stalne rubrike: Dopisi, Drobiž, Vesti iz podružnic in Iz slovanskih in drugih pokrajin. Vinjete je za 80 K narisal slikar H. Smrekar. S ponosom je urednik Rojina predstavil osveženi list čebelarjem: »Kakor vidite, je današnji čebelar prav lepo opremljen s slikami in tak bo tudi v prihodnje. Motivi za slike so vzeti iz čebelarjevih opravil. Na prvi sliki pase čebelarski starina s čedro v ustih svoje muhe. Z obraza se mu bere, da mora biti paša dobra, kakor bi ravno vzkliknil, kako dobro leti žival. Kakor sam, originalen je tudi njegov čebelnjak. Pa ie sami si oglejte prelepe slike, vsaka je pomembna. Posebno opozarjam na one, ko čebelar dopisuje .Čebelarju’. Prosim, posnemajte ga v obilnem številu, da bo imel oni pri gorki peči kaj brati.« Dasi je »Čebelar« povzročal založniku, Slovenskemu čebelarskemu društvu, največ skrbi in stroškov, je vendar treba priznati, da niti društvo niti sedanja zadruga nista nikdar skoparila, kadar je šlo za polepšanje in boljšo opremo »Čebelarja«. V barvast ovitek so »Čebelarja« oblekli šele leta 1913, ko so ga obenem polepšali še s štirimi vinjetami za rubriko Naše opazovalnice (štirje letni časi). Na lepo zunanjo in notranjo opremo, katero je večkrat spreminjal, je posebno pazil urednik Bukovec. Pod njegovim spretnim vodstvom je postal list na splošno izredno živahen, razgiban in zanimiv. Ne bom trdil preveč, če rečem, da nekdanji in sedanji »čebelar« po zunanji in notranji opremi kakor tudi po vsebini lahko mirno vzdrži vsako primerjavo s katerim koli čebelarskim časopisom doma ali v tujini. Za svojo 25-letnico si je »Slovenski čebelar« privoščil bogato opremljeno jubilejno številko; prav tako je izredno prazničen leta 1934 proslavil 200-letnico Janševega rojstva. »Čebelar« je izhajal mesečno in navadno na eni tiskovni poli. Izjemo delajo leta prve in druge svetovne vojne, ko je zaradi pomanjkanja papirja in delavcev izhajal v skrčenem obsegu in združenih številkah. Uredniki Razvoj »Slovenskega čebelarja« bi lahko zasledovali in proučevali tudi po dobah »vladanja« njegovih urednikov, kajti konec koncev je časopis le to, kar iz njega napravi njegov urednik. Prednjači zlasti prvi urednik Pr. Rojana, ki je vodil uredniške posle 21 let. Za njim je list urejal 6 let zaslužni propagator A2-panja M. Humek; nadaljnjih 19 let se je z uredništvom ubijal A. Bukovec. Po osvoboditvi je letnik 1945 (3 številke) uredil S. Mihelič in od tedaj opravlja to delo V. Rojec. če izvzamemo najnovejšo dobo, se mi zdita zelo pomembna in še posebej zaslužna dva »vladarja« iz dinastije »Čebelarjevih« urednikov. Rojina in Bukovec. Oba sta vložila v list mnogo svoje osebne note, in sicer prvi svojske in šegave domačnosti, ki nas blagodejno spremlja skozi vseh prvih 21 letnikov, drugi pa dosledne stvarnosti, izredne kritičnosti in prijetne hudomušnosti; razen tega je še posebne hvale vredna Bukovčeva skrb za lepo opremo. Pol stoletja so naši najboljši tovariši polagali kamen do kamna ter neumorno gradili na stavbi čebelarstva in čebelarskega napredka. Dolžnost vseh sedanjih slovenskih čebelarjev je, da nedokončano delo nadaljujejo. Ob petdesetletnici »čebelarja« naj se vsi brez izjeme zberejo okrog svojega lista in skupno z njim krenejo k izpolnjevanju nalog, ki nas čakajo. Zavedajoč se namreč, da te naloge niso majhne, tudi malo jih ni in vedno nove se bodo še pojavljale. Zato bo treba nam vsem, prav vsem visoko zavihati rokave, trdo prijeti za delo in pomagati naši prenovljeni organizaciji — čebelarski zadrugi za Slovenijo, da bo mogla častno izvršiti zgodovinsko poslanstvo in uresničiti davne naše težnje, da se združijo vsi slovenski čebelarji v eno samo složno in močno družino ter postavi naše čebelarstvo na zdrave gospodarske temelje. Le na ta način bo čebelarstvo moglo zavzeti mesto, ki mu v gospodarskem planu naše ljudske države pripada. Ob svojem jubileju se je »Slovenski čebelar« s ponosom in zadovoljstvom ozrl na opravljeno delo in sedaj tem bolj samozavestno usmerja svoj korak v bodočnost ... (članek je objavljen v skrajšani obliki) XXVI. MEDNARODNI ČEBELARSKI KONGRES V ADELAIDE OD 13.—19. OKTOBRA 1977 MITJA VOSNJAK O strokovni vsebini tega kongresa bo treba najbrž še večkrat pisati, za zdaj pa — le prva, bežna informacija o njem, pa zlasti o udeležbi predstavnikov čebelarskih organizacij Jugoslavije. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da smo končno dosegli pomemben napredek glede organiziranega nastopa jugoslovanskih udeležencev, saj sta se Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije in Poslovna skupnost za čebelarstvo Jugoslavije dogovorili, da določita enotno jugoslovansko delegacijo, medtem ko so udeleženci kongresa, ki sicer niso bili člani uradne delegacije, bili v skupno delovanje povsem enakopravno vključeni in so sodelovali pri dogovorih in pri izvajanju akcij v skladu z že prej dogovorjeno platformo delegacije. Jugoslovansko delegacijo je vodil direktor Centra za biotiko pri Medexu Mitja Vošnjak, njegov namestnik pa je bdi prof. dr. Dragutin Popeskovič z veterinarske fakultete v Beogradu. O aktivnosti naših predstavnikov nekaj podatkov: s strokovnimi prispevki sta nastopila prof. dr. Konstantinovič (ekonomski rezultati uporabe metode Farrar v pogojih Srbije, vpliv pesticidov na ritem zamenjave matic) in prof. dr. Popeskovič (nove raziskave o aktivnosti frakcij propolisa na nekatere biološke sisteme). Obe jugoslovanski čebelarski organizaciji (SPOJ in Posl. združ.), sta skupno predložili predlog za ustanovitev posebne samostojne komisije za apipre-ventivo in apiterapijo. M. Vošnjak je sodeloval med razpravami na sejah generalne skupščine in komisije, ki je proučevala probleme svetovne trgovine s čebeljimi pridelki. Predlagali smo dopolnitev programa dela za prihodnje obdobje, tako da bi zajelo tudi ustanovitev Centra za vzrejo čebel — matic vrste apis mellifica carnica v Jugoslaviji. V razne organe Apimondije smo kandidirali jugoslovanske predstavnike. Ude-deležence kongresa smo s posebno tiskano informacijo obvestili o pripravah za simpozij o apiterapiji, ki bo prihodnje leto v Portorožu. In končno, dve jugoslovanski delovni organizaciji sta sodelovali tudi na razstavi, ki jo je Api-rnondia organizirala v času kongresa: Pčelarski kombinat iz Beograda je razstavil nekaj svojih proizvodov, Medex pa je poleg svojih proizvodov pokazal tudi nazorno informacijo o tradiciji čebelarjenja pri nas, o raziskovalni dejavnosti v okviru Centra za biotiko in proizvodnih dosežkih. Jugoslovanska delegacija je povabila predsednika Apimondije prof. dr. ing. Harnaja, naj obišče decembra Jugoslavijo, dogovorjeno je bilo, da bo do obiska prišlo, kar nam bo poleg drugega omogočilo tudi konkretne razgovore o ustanovitvi vzrejnega centra za matice in o pripravah za simpozij o apiterapiji. In še nekaj o odločitvi glede prihodnjega mednarodnega čebelarskega kon- gresa. 2e od Grenobla smo bili vsi prepričani, da bo prihodnji kongres v Helsinkih, torej na Finskem. V Adelaide so prinesli predstavniki finskih čebelarjev že ustrezen informativno-propagandni material. Nepričakovano pa je Izvršni odbor Apimondie ocenil, da po njihovem mnenju na Finskem niso zagotovljeni ugodni materialni pogoji za pripravo kongresa, ter najavil kandidaturo Grčije. Argumenti Fincev, ki so med drugim povedali, da je predsednik republike Kekkonen pripravljen prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom, so naleteli zlasti pri Izvršnem odboru na gluha ušesa; kljub izrazom splošne naklonjenosti večine udeležencev kongresa za zahtevo Finske je generalna skupščina s 16 glasovi proti 11 sklenila, da bo XXVII. kongres leta 1979 v Grčiji in ne na Finskem, kot smo vsi pričakovali. Na koncu še ugotovitev, da so se Avstralci izkazali kot zelo spretni organizatorji in izpričali svojo gostoljubnost, in to ne samo uradno kot organizacija, pač pa tudi kot posamezniki, ki so vabili čebelarje iz drugih dežel na oglede svojih čebelarstev in naprav za čebelarjenje. Srečali smo se tudi z nekaj čebelarji našega rodu, ki so si s še posebnim zanimanjem ogledali naše razstavne prostore, pa si seveda prizadevali, da ponesejo s seboj domov vsaj po eno številko Slovenskega čebelarja, pa čeprav bi bila tudi precej stara. SLIKA NA PRVI STRANI PLOŠČAD ZA 48 PANJEV Ploščad za 48 panjev na resini paši v Liki. Ogrodje je kovinsko, dno pa je iz močnih desk. Na noge so montirane dvigalke, s katerimi se dvigne ploščad do zaželene višine. Pred prevozom se ploščad dvigne, pod njo zapelje tovornjak, ki ima enake mere kot ploščad, nato pa se ploščad z dvigalkami spusti, tako da nosi vso težo vozilo. Ploščad ima noge montirane tako, da se lahko tudi širijo — odmaknejo od ploščadi, kar omogoča, da lahko ploščad naložimo na tovorna vozila, ki so širša od ploščadi. Takoj nato so panji že pripravljeni za prevoz. Prazna ploščad tehta 500 kg. Ploščad je izdelal Dane Batič iz Šempasa. Uredništvo UDK 638.147.2 ČEBELARSTVO V BOJU PROTI EROZIJI ZEMLJIŠČA DR. JOVAN KULINČEVIČ Znano je, da so bili v preteklosti v večjem delu Jugoslavije veliko ugodnejši pogoji za gojenje čebel, zlasti na območjih pokritih z livadami, čebelarji so gojili svoje čebelje družine v koših in kranjičih, rojev pa je bilo na pretek. Nič ni bilo nenavadno, da so družine rojile večkrat v isti sezoni. V gozdovih so bila na vsakem koraku stara votla debla, v katera so se naseljevali roji. Zaradi tega so imele vse vrste cvetnic dovolj opraševalcev in zato je bilo povsod tudi dovolj semena za samozasajevanje. Takrat je čebelarstvo predstavljalo zelo pomembno vejo narodnega gospodarstva. Med in vosek sta bila med najpomembnejšimi kmetijskimi pridelki v notranji in zunanji trgovini slovanskih srednjeveških držav na Balkanu. O tej trgovini z Dubrovnikom so se ohranili tudi številni pisani podatki. Nekje od sredine prejšnjega stoletja se je začelo ravnotežje v človekovem okolju zaradi vse večjega krčenja gozda in spreminjanja površin v orno zemljo rušiti. Posledica tega je bila pospešena in široko razširjena erozija, ki ima negativen vpliv tudi na čebelarstvo pri nas. Nekdaj dobro pogozdene in travnate površine, ki so nudile obilno čebeljo pašo, so danes gole ali skoraj gole, kjer raste le kakšno revo, grm ali nekaj trave. Zemljišča v dolinah so največkrat polna naplavin, tako da se tudi tu rastlinska odeja ne more obdržati. Na drugi strani kmetijska zemljišča vse intenzivnejše obdelujejo z raznimi kemičnimi sredstvi za uničevanje rastlinskih zaje-dalcev in bolezni. Zaradi opraševanja, če to posamezna kultura zahteva, so lahko čebele na takih območjih le v omejenem času. Nekatere teh rastlin namreč dajejo veliko nektarja. Z razparcelira-njem kmetijskih površin izginjajo meje, ki so bile obrasle z vegetacijo. Isto se dogaja tudi z drevjem in rastlinjem vzdolž vaških poti. Zlasti je to prizadelo akacijo, ki je kot prosto rastoče drevo vzdolž meja in poti, najizdatnejši vir kvalitetnega nektarja. Kot primer lahko služi občina Šabac, kjer bodo na ta način za kmetijstvo pridobili 7.200 ha, istočasno pa bo ta površina izgubljena za čebelarstvo. Zato se čebelarji vse bolj usmerjajo na pašo zunaj kmetijskih površin. To so še obstoječi gozdovi in nekaj naravnih livad. Največja potencialna možnost razvoja in izboljšanja čebelje paše je na območjih, ki jih je treba pogozditi in zasejati s travo, da bi preprečili erozijo. Ko čebele nabirajo izločeni nektar in cvetni prah s cvetov, opravljajo križno opraševanje rastlin in s tem prispevajo k samozasejevanju s kvalitetnim semenom, oziroma k samoobno- vi gozdnega drevja, sadežev in drevja na erodiranem območju. To soodvisnost so prvič opazili pred nekako 40 leti v ZDA, ko so se ukvarja- li z zaščito velikih površin pred erozijo ob izlivu reke Tennessee. Kot del zaščite so zasejali velike površine raznih trav, v glavnem stročnic, in zamisel je odlično uspela. Kasneje pa so opazili, da se tu rastlinje samo ni obnavljalo, kot so pričakovali. Brž pa, ko je služba za boj proti eroziji organizirala dovoz čebeljih družin na to območje, so rezultati presegli vsa pričakovanja. Od tedaj v ZDA pri biološki obnovi in zaščiti erozivnih območij težijo k prisotnosti čebel skozi celo sezono in v ta namen so sestavili seznam primernih rastlin, ki istočasno omogočajo intenzivno zaščito tal in so koristne za čebelarstvo. Tudi pri nas, predvsem na območjih Grdeličke klisure, uporabljamo medovi-to drevje, grmičevje, trave in posebno sadno drevje, da bi osiromašeno in golo zemljišče zaščitili pred nadaljnjo erozijo. V ta namen smo v začetku 60. let napravili raziskave in pokazalo se je, da je takšna rešitev zelo koristna, tako za čebelarje, kot za biološko obnovo zemljišča in njegovo kasnejše pogozdovanje. S takšnimi raziskavami bi morali nadaljevati na širši osnovi, da bi dobili podatke o medovitosti rastlin in njihovi vrednosti v boju proti eroziji pod različnimi klimatskimi in geološkimi pogoji. Poleg tega bi čebelarji v praksi mnogo hitreje spoznali pomembnost te akcije za čebelarstvo: napredek le-tega pa jih gotovo zanima! Tokrat bomo poskušali predlagati precejšnje števtilo dreves, grmičevja, divjega sadnega drevja in rastlin (trav) za uporabo na erozivnih območjih. Ta predlog je v veliki meri odvisen od izločanja nektarja posameznih rastlin in od nekaterih do sedaj pridobljenih izkušenj. Gotovo je, da istih rastlin ne moremo uporabljati na vsakem območju, ampak moramo pri izbiri upoštevati naravne čini tel je, kot so: geološko-pedološko stanje zemljišča, količina padavin, izpostavljenost in nagnjenost terena, nadmorska višina itd. Izkušeni čebelarji vedo, da nekatere rastline izločajo nektar na nekem kraju, ne pa tudi na drugem. Seveda pa moramo vse to dobro proučiti, preden se lotimo česa pomembnejšega za razvoj čebelje paše s pomočjo določenih rastlinskih vrst na erozivnih območjih. Paziti moramo tudi na to, kako določena rastlinska vrsta veže zemljišče in ustvarja listno maso, ki jeseni kot odpadlo listje pomaga pri nastajanju humusa. Prd biološki obnovi erozivnega ali eroziji izpostavljenega zemljišča maramo vedno upoštevati kombinacijo relativno visokega drevja, grmičevja in po možnosti trajne podrasti. Prav tako lahko kombiniramo drevje, grmičevje in divje sadno drevje. Ker so pri divjem sadnem drevju drevesa z visokimi in razvejanimi kronami, kot tudi veliko grmičastega divjega sadja, lahko s posebnimi pogoji saditve in priprave zemljišča dosežemo odlične rezultate. Na ta način dosežemo to, kar narava sama ustvarja v gozdu, to je plasti fitocenoze, s čimer se ustvarja rastlinska odeja kot zaščita pred erozijo. Za praktično uporabo je nujno potreben tudi model za pogozdovanje erozivnih območij s ciljem, da izboljšamo čebeljo pašo. Navedli bomo okvirni model, sestavljen iz medonosnega drevja in grmičevja za hribovito-planinsko območje celinskega predela Jugoslavije. S tem bi zadovoljili zahtevam vezave tal in preprečevanja odtekanja vode; čebele pa bi imele vir nektarja in cvetnega prahu tekom cele čebelarske sezone. Naslednji seznam je sestavljen na osnovi raziskav, ki so jih izvedli strokovnjaki Gozdarske fakultete na območju Grdeličke klisure. 1. Akacija (Robinia pseudoacacia) 2. Lipa (Tillia sp). 3. Breza (Betula verucosa) 4. Orni jesen (Fraksinus ornus) 5. Iva (Salix carpea) 6. Pravi kostanj (Castanea sativa) 7. Japonska sofora (Sophora japonica) 8. Črni bor (Pinus nigra) 9. Dren (Cornus mas) 10. Divja (Cydonia oblonga) 11. Liguster (Lygustrum sp.) 12. Octovec (Rhus typhina) 13. Kosteničevje (Lonicera sp.) 14. Oslad (Spiraea sp.) Vse te vrste dreves in grmičevja cvetijo spomladi, nekateri tudi poleti, in dajejo veliko cvetnega prahu in nektarja. Brez težav se razmnožujejo in na vlažnem zemljišču hitro rastejo. Zadnje čase se zlasti v Vojvodini uvaja nova vrsta drevesa z imenom Evodia. Ker še ne poznamo popolnoma medovitosti te rastline v naših razmerah, bi morali to rastlino vključiti šele, ko bi vedeli, koliko je pomembna za čebele in kako se obnaša na erozivnih območjih. S kombiniranjem dreves s tega seznama lahko formiramo tudi zaščitne pasove proti vetru na čisto kmetijskih območjih, tako nižinskih kot gričevnatih. To postaja posebno aktualno pri mejah, kajti pri razparceliranju le-te vse bolj izginjajo in dobivamo velike odprte površine. Splošno je znano, da ima to lahko veliko negativnih posledic na posejanih kmetijskih kuturah in na samem zemljišču v primeru suše in pozebe. Divje sadje na erozivnih območjih Nasaditev divjega ali poldivjega sadnega drevja na erozivnih območjih mora imeti posebno mesto. Z mešanim sajenjem divjega sadnega drevja in grmičevja dosežemo skoraj isti protierozivni učinek kot pri pogozdovanju. Vse divje sadno drevje je dober vir čebelje paše, sadove pa lahko koristijo tako ljudje kot živali. Tu je za vsakega nekaj. Oreh, leska, kostanj, robidnica, borovnica, dren, šipek, divje jabolko, hruška in češnja, gozdne jagode itd. Visoko in nizko sadje je lahko izreden vir zdrave vitaminske hrane tako v miru kot v vojnih razmerah. Vemo, da moramo pri gojenem sadju stalno uporabljati kemična sredstva in takšni sadeži so pogosto vir prebavnih težav pri človeku. Pri divjih sadežih tega ni. Tu je narava sama poskrbela, da je to sadje odpornejše proti negativnim zunanjim vplivom. Res je, da divji sadeži za večino nas niso okusni, vendar se z njimi hranijo gozdne živali in ptice, za njihov obstoj in razmnoževanje pa smo vendar zainteresirani! Konec koncev ima vse to tudi velik vpliv na izboljšanje človekovega okolja in ohranitev biološkega ravnotežja v naravi. Zasejevanje erozivnih območij s travo Ko govorimo o travah, morajo biti čebelarji in živinorejci zainteresirani za zasaditev čim večjega števila stročnic na umetnih livadah, pašnikih, erozivnih območjih ali na površinah, ki jih moramo zaščititi pred erozijo; te obogatijo zemljišče z dušikom, zagotovijo čebeljo pašo in če jih na erozivnih območjih ne izkoriščamo za seno, se odlično samoza- Močno povečano pelodno zrno regrada saj ujej o. Od stročnic moramo čimbolj uporabljati naslednje: 1. Navadna nokota (Lotus corniculatus) 2. Bela detelja (Trifolium repens) 3. Turška detelja (Onobrychis sativa) 4. švedska detelja (Trifolium) 5. Rumena lucerna (Medicago falcata) 6. Medena detelja — orehovec (Mellilo-tus sp.) Vse te detelje lahko uporabljamo za umetne livade in pašnike, edino medena detelja se nerada suši in ne dobimo dobrega sena. Z umetnim sušenjem in pridelavo rastlinske moke pa je medena detelja zelo dragocena. Medena detelja je zelo dobra, kjer je potrebno samozase-jevanje in preprečevanje erozije, ker ustvarja veliko zeleno maso in globok sistem korenin, tako da vse to ščiti zemljišče pred izgubo vode in ga bogati s humusom. Pri zasejevanju s stročnicami moramo paziti, da je v zemljišču dovolj apna. To velja predvsem za medeno deteljo in luzerno. Za čebelarje je medena detelja posebno zanimiva, ker je najbolj medonos-na in izločeni nektar v cvetovih najbolj pristopen za čebele. Zato jo moramo sejati, oziroma nametati seme na vse pro- ste površine ob poteh, progah, kanalih in zlasti na erozivnih površinah. Nikdar ne smemo pozabiti na zdravilne rastline, ki jih često najdemo v prostih združbah na gozdnih in drugih zemljiščih. Te rastline lahko zasejemo na erozivnih površinah kot plantažne nasade ali pa čisto poljudno. Da se jih spomnimo le nekaj; to so: materina dušica, žajbelj, slez, divja meta, dišeči volčin in številne druge. Razen tega lahko čebelarji zasajajo svoje rastline, kot je npr. facelija na vseh prostih površinah na erozivnih območjih. Spoznanje, da je boj proti eroziji eden najpomembnejših činiteljev pri ohranitvi človekovega okolja, vse bolj prodira v vsakdan naše samoupravne družbe. V prihodnosti bodo akcije v tem smislu vse širše, ker kmetijski proizvajalci vse bolj zapuščajo osiromašeno zemljišče. Tu je priložnost za čebelarje, da skupaj s protierozivno službo, gozdar-sko-kmetijskimi kombinati, društvi za zaščito narave, turističnimi organizacijami, narodno obrambo, lovskimi organizacijami in z vsemi drugimi zainteresiranimi ustanove neke vrste interesno skupnost za biološko obnovo osiromašenega zemljišča. V primeru vodnih zbiralnikov, ki služijo energetiki, poljedelstvu in večjim naseljem, bi morali uporabniki te vode odigrati odločilno vlogo pri finanoiranju takšnih akcij, ker je to v njihovem splošnem interesu. Če bi se tega postopka lotili resno, trajno in nekampanjsko, bi naše čebelarstvo koncem 80. let lahko dožive- lo pravi razcvet, prebivalstvo pa bi imelo veliko več čebeljih proizvodov, predvsem prvovrstnega medu. Težko je našteti vse koristi, ki bi jih imela skupnost od takšnega sistematičnega pristopa k zmanjševanju erozije in ohranitvi človekovega okolja. Pri tem bi nemajhno vlogo odigrale čebele, čebelarji in njihove organizacije. (Simpozij — ADA 1977) UDK 638.143 NEKAJ ZANIMIVOSTI S POTI ANTON ROZMAN Z željo, da se pobliže seznanimo s problemi čebelarjenja v sosedni Madžarski, smo se čebelarji Obč. čeb. zveze Žalec pridružili strokovni eksurziji mese-oa maja tega leta, ki jo je organizira- lo Čebelarsko društvo Laško. Čeprav smo bili čebelarji, nekateri z ožjimi svojci, iz dveh občinskih čebelarskih društev, je ves čas potovanja vladalo prijetno tovariško vzdušje. Po uvodnih pozdravnih besedah spremljevalca je kaj hitro stekla beseda med čebelarji in že smo prispeli do Lendave. Po krajšem postanku v Lendavi se nam je pridružil tov. Šimunka iz Lendave kot tolmač, nato smo nadaljevali vožnjo do državne meje. Mejne formalnosti z našimi organi so bile hitro urejene, prav tako z madžarskimi obmejni- mi organi, tako da nas je njihova prijaznost malo presenetila. Ko so bile mejne formalnosti z madžarskimi organi urejene, sta nas pozdravila predstavnika Madžarske zadružne zveze iz Budimpešte in nam zaželela prijetno dvodnevno bivanje na Madžarskem. V imenu vseh se je zahvalil za dobrodošlico tov. Šimunka. Pojasnil je, da naša ekskurzija čebelarjev ni v zvezi z ekskurzijo Mede-xa iz Ljubljane, katero pričakujeta ter da nehote sovpada z njo. Kljub neljubem spodrsljaju sta nas vseeno povabila na prigrizek v Lenti, kjer so nas zelo gostoljubno postregli. V mestu Za-laegerszeg smo obiskali še njihovo trgovsko hišo in si nabavili madžarske specialitete. Ogled mesta nam ni dopuščal čas. Hitro smo se poslovili in nada- Čebelarska šola v Zalaoplatl ljevali vožnjo k čebelarski šoli v Zalao-plati, kjer nas je že pričakoval ravnatelj te šole. Po pozdravnem govoru nas je seznanil s programom našega obiska pri njih. Najprej nas je popeljal na ogled stojišča čebeljih družin pa tudi panjev, na tovornem avtomobilu in prikolici, z nameščenimi osmukalci. Po končanem ogledu nas je povabil v šolske prostore, kjer je imel v eni izmed učilnic krajšo strokovno predavanje in je odgovarjal tudi na naša vprašanja. Ves čas je prevajal tov. šimunka, tako ni bilo ovir zaradi našega neznanja madžarščine. Med drugim nam je povedal tudi, da je čebelarstvo v LR Madžarski uključe-no v Zadružno zvezo Madžarske, ki pa je priključena Ministrstvu za kmetijstvo. To ministrstvo nadzoruje raziskave o učinkih kemičnih sredstev za zaščito rastlin na žuželke. Vsako novo kemično sredstvo pred uporabo v širšem obsegu najprej preizkusijo, da ugotovijo, ali je strupeno za čebele, šele po štiriletnem intenzivnem preizkušanju strupa, glede učinka na čebele, se lahko prične masovno uporabljati. Preizkušajo ga na posebno določeni plantaži. Na to plantažo pripeljejo iz šole določeno število čebeljih družin. Seveda je v času poizkusa dovoz drugih čebel na plantažo prepovedan. Izgubo čebeljih družin in izpad proizvodnje krije čebelarski šoli v celoti ministrstvo za kmetijstvo. Po 4-letnih preizkusih lahko uporabljajo samo tista kemična sredstva, ki nimajo močnejšega negativnega učinka na čebele. Nato je čebelarjem dovoljen dovoz čebel na plantaže, kjer uporabljajo preizkušena kemična sredstva za zaščito rastlin. škropijo samo zvečer, da strup razpada preko noči, tako naslednji dan za čebele ni več nevaren. Prizadevajo si obvarovati čimveč čebel pred masovnim uničenjem s kemičnimi sredstvi. Pred leti niso imeli zakonsko urejene zaščite čebel pred kemičnimi sredstvi, kar se jim je hudo maščevalo, saj so čebele z uporabo strupenih kemičnih pripravkov masovno uničevali. To se jim je takoj poznalo pri pridelkih žužko-cvetnih kmetijskih rastlin, kjer se je pridelek močno zmanjšal. S sprejemom zakona o zaščiti čebel pred kemičnimi sredstvi za zaščito rastlin pa se ni samo povečalo število čebeljih družin, ampak se je povečala tudi kmetijska proizvodnja na tistih rast- linah, ki jih čebele oprašujejo. Za kršilce tega zakona pa so določili zelo visoke kazni. Madžarski čebelarji pa imajo tudi druge ugodnosti, precej popusta imajo pri nabavi čebelarske opreme. Tako imajo na primer pri nakupu rabljenega tovornega vozila ali prikolice, ki je last države, 47% popusta in brezplačno registracijo vozila, še vedno je najbolj razširjen boczonadijev panj, ki pa ga je v zadnjem času pričel izpodrivati nakladni tip panja z imenom »Huntus«. Panj je podoben desetsatnemu LR panju in ima višino satnika normalne naklade, to je 18 X 42 cm. Predno se je pričel širiti, ga je šest let preizkušal čebelarski inštitut v mestu Gödolo. Ker se je pokazal kot zelo dober in primeren za njihove razmere, so hkrati s priporočilom posredovali čebelarjem tudi tehnologijo čebelarjenja z njim in njihove izkušnje, kar čebelarji sedaj že s pridom uporabljajo. Tehnologija je prirejena pogojem v Panonski nižini in ni tako močno vezana na vremenske pogoje, kar je velika prednost pred boczonadijevim panjem. Dve normalni nakladi s satniki 18 X 42 cm uporabljajo za plodišče. Obvezna pa je uporaba matične rešetke, s katero uravnavajo moč družine, tako da matici omejijo zaleganje ter s tem sprostijo pašne čebele za nabiranje nektarja. Za medišča uporabljajo tudi naklade normalne mere, vendar ne vedno. Pri pridobivanju sortnih medov uporabljajo pol-naklade višine satnika 13,5 X 42 cm. En sam čebelar z lahkoto opravlja sto panjev. Na vrhu panja je pitalnik iz pločevine, v katerega lahko nalijemo do 8 litrov sladkorne raztopine. To naredijo jeseni pri zimskem krmljenju in uporabijo raztopino sladkorja v razmerju 3:2. Pri nabavi sladkorja za zimsko krmljenje čebel jim država prizna 50 % popusta (lkg sladkorja stane 12,60 forinta, forint pa je 0,80 din). Čebelji družini dodajo za žimnico 20 kg hrane. Pri jesenskem krmljenju ne dodajajo zdravil, pač pa zelo zgodaj spomladi dajo družinam fumagilin proti nosemi in oksitetraciklin proti evropski gnilobi. Antibiotike za preprečevanje bolezni dodajajo zelo zgodaj spomladi, da so do prvega donosa nektarja v celoti porabljeni. čebelarji zelo veliko uporabljajo sladkorne pogače in to predvsem v zgodnji pomladi, ko je po njih največje povpraševanje. Letno proizvedejo 40 vagonov pogač. Pogača tehta 1 kg ter stane 20 forintov, pri kilogramu pa ima čebelar še 5 forintov popusta. Pogače so pa precej vlažne, med pogače dodajo še cvetni prah ali sojino moko in zdravila. Čebelar si mora pri svoji zadružni enoti naročiti potrebno količino pogač za prihodnje leto že v septembru. Dobi pa jih lahko od meseca oktobra naprej. Prav tako v precejšni meri čebelarji uporabljajo sladkorno testo, ki si ga sami pripravijo. Sladkorno testo pripravijo v jeseni in je podobno pripravljeno kot po navodilu tov. prof. Senegačnika. Pogača je pakirana v polivinilaste vrečke, v katere napravijo v sredini 1 cm okrogle luknje, predno jih položijo na satnike nad gnezdo čebelje družine. Poudaril pa je, da imajo pogače prednost pred sladkorno raztopino pri krmljenju čebel spomladi v hladnih dneh, ker ne dražijo čebel in s tem preprečijo izlet izven panja, ker se zaradi mrzlih sap čebele ne bi vrnile nazaj v panj. Uporaba sladkorne raztopine za krmljenje nam v hladnih zgodnjih spomladanskih dneh povzroči pogubo mnogih čebel, ki so prepotrebne za gretje gnezda. To so izkušnje čebelarskega inštituta v Gödolo, ki obstaja že od leta 1905. V pogačah je dovolj vlage, ki zadostuje potrebam čebelje družine v februarju in marcu, ko zunaj pihajo še hladni vetrovi. Eno od pomembnih del čebelarja je dražilno krmljenje, še zlasti je važno za spomladanski razvoj družine. Tak poizkus je opravil čebelarski inštitut v Gö-delo. V 10-letnem preizkušanju treh sku- pin čebeljih družin so le-te dale sledeče rezultate. Prva skupina čebeljih družin — na mestu brez dražilnega krmljenja — je dala povprečno 10 kg na panj. Druga skupina čebeljih družin na mestu — z dražilnim krmljenjem — je dala povprečno 20 kg medu na panj. Tretja skupina čebeljih družin z dražilnim krmljenjem ter prevažanjem na paše je dala povprečno 40 kg medu na panj. Ti 10-letni rezultati preizkusov pa so dokazali, kako pomembna sta za uspešno čebelarstvo dražilno krmljenje in prevozi čebel na paše. Glavna čebelja paša je akacija, poleg oljne repice, katera je posejana na 500— 600 ha. Na jugozahodu imajo pravi kostanj, na severu pa je gozdna paša ob obronkih Karpatov. Poleg navedenih je paša še na deteljah, sončnicah in na sadnem drevju. Pred leti je oljna repica dala 3—4 kg dnevnega donosa, v zadnjem času pa le 1—1,5 kg. Vzroke slabših donosov raziskuje čebelarski inštitut. Na eno stojišče postavijo največ 40 panjev. Prevažalci čebel imajo nekatere ugodnosti in vso podporo od oblastvenih organov. Tako dobi čebelar prevaževalec 95% popusta za prevoz čebel, če mu čebele vozijo državna vozila. To razliko krije zadružna enota, s katero ima pogodbo za oddajo svojih čebeljih pridelkov. V primeru, da tam paše ni, dobi za to kritje 5000 forintov, ta riziko pa se porazdeli med skupnost. Zato je tudi nižja odkupna cena medu. Čebelar mora pogodbeno oddati 14 kg medu na panj letno in to količino z lahkoto dosežejo. Povprečna odkupna cena medu je 26 forintov za kg. Za različne sortne medove imajo različne odkupne cene medu. Za dovoz čebel na sadne plantaže ob romunski meji plača posestvo po 100 forintov na panj za oprašitev sadnega drevja. Obvezati pa se mora, da v času prisotnosti čebel v sadnih plantažah ne bo uporabljala strupena škropiva ter po odcvetenju omogočila čebelarju prevoz čebel drugam na stroške posestva. Ne- katera posestva dajo celo svoje delavce za nakladanje panjev. Pri opraševanju semenske detelje je pred nekaj leti neko posestvo prepovedalo dovoz čebel za oprašitev semenske inkanartke, posejana je bila na 40 ha, pridelali so samo 400 kg semena na ha. Neko drugo posestvo je prav tako prepovedalo dovoz čebel za oprašitev semenske inkanartke posejane na 100 ha, pridelali so le 500 kg semena na ha. Ta poskus je dokazal, da skupne površine, manjše od 40 ha, z lahkoto obvladajo domače kot tudi divje čebele v bližini njiv. Večje površine od 40 ha pa več ne obvladajo samo domače čebele v posredni bližini, nujno je pripeljati čebele na te parcele, čebelarjem sedaj plačujejo po 200 forintov na panj za oprašitev velikih kompleksov semenskih detelj. Danes je na Madžarskem veliko povpraševanje po čebelah zaradi oprašitve kmetijskih kultur. V preteklosti je bilo tudi pri njih mišljenje strokovnjakov, da čebela ni nujna za oprašitev kmetijskih kultur. Pokazalo pa se je, da je takšno gledanje zmotno. Takšno gledanje na čebelo je prizadejalo škodo družbi pri naporih za večjo kmetijsko proizvodnjo. Sedaj si prizadevajo čimprej popraviti prizadejano škodo čebelarstvu s tem, da nudijo vse možnosti za pospešen razvoj čebeloreje. Intenzivno pridobivajo cvetni prah osmukanec. Za osmukalce uporabljajo trdno debelo plastiko z okroglimi luknjami premera 5 mm. Plastika je iste debeline, kot jo uporablja pri izdelovanju mrežic za smukanje cvetnega prahu tov. Primožič iz Prebolda. Pri intenzivnem pridobivanju cvetnega prahu osmukanca pa morajo te luknje prilagajati starosti satja. Pri mladem satju je premer 5,2 mm, ker so čebele večje. Pri starem satju uporabljajo premer 4,9 mm, ker so čebele manjše, saj so tudi celice manjše zaradi srajčk, ki ostajajo v celicah. Če ne upoštevajo teh dejstev so donosi cvetnega prahu osmukanca znatno manjši. Pogodbeno odda vsak čebelar 5 kg osmu- kanega ovetnega prahu na panj po ceni 75 forintov za kg. Dvojna žičnata mreža, kvadratasta, premera 5 mm, ne da dobrih rezultatov, zato jo ne uporabljajo. Sortni osmukan cvetni prah pridobivajo na oljni repici, sončnici in pravem kostanju. Mešan osmukan cvetni prah ima slabšo kvaliteto ter nižjo odkupno ceno. Čebela, ki se je naselila v Panonski nižini je v sorodu s Kranjsko čebelo, ki se je tu sčasoma aklimatizirala. Za primerjave z domačo čebelo uvažajo Kranjske matice iz Avstrije. V razne znanstvene namene pa uvažajo italijanske, kav-kaške in druge matice za potrebe čebelarskega inštituta Gödolo. Uvoz matic je za ostale čebelarje prepovedan. Tod živeči aklimatizirani kranjski čebeli se je sčasoma razvil, zaradi številnih cvetov detelj, daljši rilček — 6,70 mm. Voščena žleza pa meri 2,55 mm in v eni sezoni zgradi družina 6—7 satov. Povprečni donos medu na panj je 20 kg. Rojivost te čebele ni velika in tudi ni zaželena, ker bi to zmanjševalo donos. Matice vzrejajo iz zleženih jajčec in ne iz žrk kot pri nas. Seveda pa je vsa vzreja odvisna od čebelarjeve tehnike vzreje matic. Čebelar, ki se prične bavi-tii z vzrejo in prodajo matic mora predhodno poslati svoje matice na strokovno preiskavo v čebelarski inštitut Gödo- lo. Po temeljiti strokovni preiskavi dobi čebelar izkaznico, da lahko vzreja in pod njihovim nadzorstvom, ker mora prodajati tie zdrav, izbran rod matic. Izobraževanju madžarskih čebelarjev je posvečena vsa skrb družbe. Poleg čebelarske šole v Zalaoplati, jih poučuje tudi čebelarski inštitut in pomožna čebelarska šola ob romunski meji. V zimskih dneh se vršijo eno in dvodnevni tečaji, na katerih si pridobijo čebelarji teoretično in praktično znanje. Na tečaj v Zalaoplati prihajajo tudi Slovenci iz Prekmurja, ki jim nudijo enake ugodnosti ter so vedno dobrodošli. Vsak čebelar udeleženec tečaja mora plačati stroške tečaja, ki so minimalni in znašajo brez oskrbe 10 forintov, s celodnevno oskrbo pa 40 forintov na dan. Čebelar si lahko pridobi naziv čebelarski mojster, ko ima 4 leta čebelarske prakse in da je delal eno leto na čebelarstvu v čebelarski šoli. čebelarski učitelj pa postane šele z ustrezno srednjo šolo in 10 let prakse v čebelarstvu ter po opravljenih tečajih v čebelarski šoli. Ti so potem podaljšana roka za pouk čebelarstva zunaj na deželi. Na osnovnih šolah ni obvezen pouk čebelarstva, pač pa imajo po nekaj ur v okviru biologije. Imajo pa na osnovnih šolah čebelarske krožke. Podlaga za napredek čebelarstva je strokovno znanje čebelarjev in tega se v celoti zavedajo. Ob koncu pa nam je ravnatelj čebelarske šole še dejal: »Obiski slovenskih čebelarjev na čebelarski šoli so vedno dobrodošli. Veseli smo, da se z vami spoznavamo in si izmenjamo izkušnje, še prav radi svoje izkušnje posredujemo vam Slovencem, če lahko koristijo tudi napredku vašega čebelarstva. Želimo pa, da bi bi- li v bodočnosti naši stiki še bolj poglobljeni in bi tako prispevali k skupnemu sožitju.« Tudi mi smo se mu zahvalili za gostoljuben sprejem in za odkritosrčno razlago čebelarskega znanja ter zažele- li, da naj bodo čebelarske vezi dveh narodov tudi v bodoče odkritosrčna vez med nami. Za kosilo v vasi, ki sta ga medtem časom naročila predstavnika Madžarske zadružne zveze, smo plačali 18 forintov, razliko pa je krila njihova zadružna zveza. Nato smo nadaljevali vožnjo ob Blatnem jezeru proti Budimpešti. V nedeljo zjutraj smo se najprej odpeljali 30 km vzhodno od Budimpešte na čebelarski inštitut v Gödolo, kjer smo bili prav tako prijazno sprejeti pri ravnatelju čebelarskega inštituta. Najprej nam je razkazal čebele v raznih tipih panjev na stojiščih in njihov razvoj. Opazili pa smo tudi križanke, kar nam je tudi potrdil. Po ogledu nas je povabil v učilnico, kjer je imel krajše predavanje o presajanju jajčec in vzreji matic. S presajanjem jajčec nadaljujejo delo örösi Pala, kateri je odšel v pokoj in dela sedaj kot svetovalec. Vzrejajo matice iz največ 3 dni starih jajčec. To pa dosežejo tako, da matico omejijo na tri sate v sredini gnezda. Dva sata ob straneh sta s pokrito zalego, med njima pa je vstavljena satnica, katero čebele hitro zgradijo in tako dobijo jajčeca enake starosti za presajanje. Vsi trije sati so omejeni z matično rešetko, s tem prisilijo matico, da hitro zaleže zgrajen sat. Med tem pa se čebele nemoteno gibljejo po gnezdu v panju. Celico z jajčecem presadijo tako, da s posebnim ostrim nožem izrežejo celico, odstranijo pa stene celice. Pred presaditvijo teh celic vstavijo v matične lončke žerke za 24 ur brezmatični družini — starter ju, da ga napolni z mlečkom. Presajanje vršijo v toplem prostoru. Dno celioe z jajčecem presadijo z ostro iglo, na katero narah- lo nabodejo dno, vse skupaj pa rahlo potisnejo v matični mleček. Pri tem pa moramo biti pazljivi, da matični mleček na rahlo pokrije dno celice z jejčecem, le tako je žerki dosegliv. Nikakor pa ni pravilno, da bi bilo dno z jajčecem na vrhu mlečka, ker žerka ne bi prišla do mlečka. Med maticami iz žerk je 2/6 slabše kakovosti zaradi slabega hranjenja žerk. Matice, ki so vzrejene iz jajčec imajo dosti bolje razvite jajčne cevke, s tem pa dosežejo intenzivnejšo zalega-nje matic. Vzrejevalec z lahkoto osvoji to metodo presajanja. Madžarski vzre-jevalci matic uporabljajo izključno ta sistem presajanja. Pokrite matičnike dajo v matičnice in te postavijo do izleža-nja v inkubatorje. V 3-satne prašilčke dajo za eno zajemalko navlaženih mladic, katere so pred tem vzeli iz panja. Istočasno dodajo v prašilček izleženo matico, vse skupaj pa postavijo za 24 ur v hladen teman prostor. Pitalnik v prašil-čku napolnijo s sladkornim testom. Matice prašijo s troti izbranega plemenjaka. Zadnje čase se vse bolj uveljavlja umetno osemenjevanje matic. Ves potek presajanja, vzreje in oprašitve matic, nam je prikazal tudi z diapozitvi. Ponovno pa nam je na koncu predavanja prikazal z diapozitivi pomembno vlogo čebele pri oprašitvi kmetijskih kultur za povečanje kmetijske proizvodnje, kot tudi važnost shranevanja čebeljih pridelkov od oddaje do uporabe potrošniku. Sproti je odgovarjal na naša številna vprašanja, bila so raznolika. Vsak si je želel odnesti s sabo kar največ znanja iz čebelarstva, kar nam je rade volje ustregel ravnatelj čebelarskega inštituta Gödolo. Čas je hitro tekel in Madžarska spremljevalka je že nestrpno čakala, da se poslovimo. V programu smo imeli še kosilo in ogled Budimpešte ter znamenitosti mesta, povratek ob 16. uri in 500 km dolgo pot do doma. Ravnateljema čebelarske šole in čebelarskega inštituta smo se oddolžili, za njima nesebična izvajanja, s primernimi darili. Bili smo zadovoljni, da smo se toliko novega naučili in si pridobili nove prijatelje. VABIMO Upravni odbor Zveze čebelarskih družin občine Žalec vabi vse svoje člane in čebelarje okoliških krajev na prireditev ob svetovnem dnevu čebelarjev. Prireditev bo v zadružnem domu Šempeter v Sav. dol., v nedeljo, 11. decembra 1977, s pričetkom ob 9. uri. Po prireditvi bo predavanje! Predsednik Obč. čeb. zveze: Anton Rozman UDK 638.124.2 ČEBELARJEVA OPRAVILA V DECEMBRU IN2. J02E BABNIK čebele so sedaj v mesecu največjega mirovanja. Poraba hrane je zelo majhna, posebno če ne nastopijo večje ohradit-ve. V tem mesecu, se sicer še lahko oko- li poldneva ozračje toliko ogreje, da pride do zadnjega izleta. Tedaj si čebele iz zunanjega roba zimskega gnezda očistijo svoje črevesje. Datum zadnjega izletnega dne naj si čebelar zapomni, ali zabeleži, da bo lahko z manjšo nestrpnostjo pričakal prvi spomladanski čistilni izlet. Po opazovanjih starejših čebelarjev ni v osrednji Sloveniji nevarnosti za slabo prezimovanje družin, če čebele ne izletijo pozimi do sto dni, seveda če smo pravočasno zazimili zdrave družine. Drugače pozimi čebele opazujemo bolj od daleč in jim nudimo kar se da največji mir. Prav zaradi tega nam ostane dovolj časa za ostala opravila. Gotovo bomo napravili obračun minulega čebelarskega leta. Letina kot taka, nam ni bila preveč naklonjena in razen paše v visokogorskih gozdovih in nekaj kosta- njeve paše, smo morali veliko časa in denarja posvetiti raznim oblikam krmljenja. Letino lahko cenimo kot podpovprečno, posebno še, če jo primerjamo samo z letom 1976, katere se večina čebelarjev zelo rada spominja. Prav v tako slabi letini, pa so se nam razpasle bolezni, za katere so bili dani pogoji, da so se v nekaterih krajih razvile kar v velikem obsegu. Ob tem moramo opozoriti predvsem mlajše čebelarje, da morajo biti pri povečanju števila družin dokaj pazljivi, da ne nasedajo cenenim starim panjem iz čebelnjakov, kjer so morda pred leti čebele »odšle«. Tudi nakup starega izdelanega satja je nevaren, kolikor res ne poznamo izvora. Pri panjih, točilu in drugem orodju naj se čebelar čim prej osamosvoji in širi svoje čebelarstvo iz lastne prireje in naj za osvežitev krvi kupi matice od poznanih vzrejevalcev. (Nadaljevanje na 417. strani) V takšnem deblu čebele preživijo tudi najhujšo zimo. Deblo macesna, ki meri v premeru 57 cm, so posekali v Švici. Najdaljši sat je meril 120 cm IV. letnik 1977 številka 12 bilten medex exp.-imp. d. e. delo na domu in kooperacija FORMIRATI NOVO STALNO KOMISIJO ZA APITERAPIJO Jugoslovanski predlog kongresu Apimondiae v Adelaide Človekova spoznanja o koristnosti in zdravilnih učinkih medu ter drugih čebeljih pridelkov so stara, kolikor je star človeški rod. Šele najnovejša obdobja burnega razvoja znanosti in tehnologije so hkrati z drugimi dragocenimi izkušnjami odrinila v pozabo tudi vedenje o širokih možnostih, ki nam ijih na področju zdravilstva nudi narava. V času velikih odkritij in njih uveljavljanja v proizvodnji, ki nam je prinesel poleg drugih novosti tudi poplavo včasih več, drugič spet manj uspešnih zdravil, so le še posamezni čebelarji ohranjali in prenašali naprej skozi tisočletja pridobljene ugotovitve, pa jih seveda še dopolnjevali z rezultati svojih lastnih za-pažanj in praktičnih izkušenj. Sicer je marsikdaj tudi strokovnjak — zdravnik prisluhnil ljudski modnosti in se lotil poskusov z uporabo čebeljih pridelkov v zdravilstvu, vendar pa je v glavnem ostajalo pri osamljenih, nepovezanih akcijah, ki so le redko segale širše v zavest javnosti in ostajale precej na obrobju dogajanj v sferi medicinske znanosti. Brez dvoma moramo dati polno priznanje Apimondiji, ki se je hkrati z drugimi aktualnimi vprašanji lotila tudi področja apiterapije, saj je šele njeno delo omogočilo, da dobe različne raziskave na področju apiterapije širši pomen in priznanje, da se raziskovalcem omogoči tudi v mednarodnem okviru izmenjava izkušenj, javnosti pa, da se da popolnejšo informacijo o dosežkih in da se preko vsega tega odpro čebeljim pridelkom tudi na področju medicine neprimerno širše možnosti. Prav zaradi takšnega delovanja svetovne čebelarske organizacije, preko organiziranja vrste simpozijev in objavljanja rezultatov raziskav, je prišlo in je moralo priti do nekaterih pomembnih, kvalitetnih premikov na področju apiterapije: Predvsem je uporaba čebeljih pridelkov v zdravilstvu prenehala biti domena čebelarja, njegovih zapažanj in izkušenj v skromni terapevtski praksi, prenehala je biti tema laičnih razpravljanj, drznih upov ali tudi povsem nerealnih špekulacij, prenehala je končno biti stvar posameznih zdravnikov — entuziastov. Apiterapija se je uveljavila, postala je področje, ki je vzbudilo zanimanje znanosti, zdaj je torej predmet resnih, široko zasnovanih in sodobno organiziranih strokovnih raziskav na najrazličnejših področjih znanosti. Razvoju je uspelo tudi, da premaga nevarno alternativo, ki se je ponujala sama po sebi — namreč usmeritev v konfrontacijo med apiterapijo na eni ter medicinsko znanostjo na drugi strani. Apiterapija se seveda ne more in ne sme ponujati kot možnost, ki naj bi zamenjala medicino, kakršno imamo, apiterapija je lahko in mora biti samo ena od novih, uspešnih poti, ki so na Tazpolago sodobni, napredni medicinski znanosti, vse bolj postaja torej integralni del splošne medicine. Vključevanje naravnih čebeljih pridelkov v medicino pridobiva prav v sedanjem času še posebej na svojem pomenu, saj se vključuje v splošne trende znanosti dn človeštva na sploh, ki prav v ponovni naslonitvi na naravo in na njene neizmerne možnosti išče izhode iz krizne ekološke situacije, ki ne ogroža samo človekovega (Nadaljevanje na strani 416) MEDEX NA JUŽNI fcysf jet*y and propok -natura artMcrvt*» so6^.vic pöte aga»e>t c.mcfcJa afc*car*> fl r>x>'ietend o( ape> nnsMcrt cai«a tend erf a tcngstandng tmckbon erf heetoeptiy the bee - syrrboJ erf the «cacJnn» daeravxurn- W1 - the first picture erf an y-Wd C homeiaxl of enton janfc» fW-73 Dejansko se je dogodilo prvič, da se je Medex pojavil povsem uradno prav na drugem koncu sveta: južno od ekvatorja, nekako tam, kjer se vroči vetrovi iz tropskih področij srečujejo in zamenjujejo z ledenimi zračnimi gmotami, ki prihajajo iz prostranstev Antarktike, na področju, kjer je vse drugače, kot pri nas, kjer je na primer zdaj vroče poletje, medtem ko se pri nas približuje zima, torej v državi, ki je tudi celina zase, v Avstraliji. V času XXVI. Mednarodnega čebelarskega kongresa v mestu Adelaide — od 13.—19. oktobra letos — smo se udeležili mednarodne razstave. Poskušali smo biti gospodami, pa smo zato poslali na dolgo pot le malo razstavnega materiala, pa smo hkrati poskušali čim temeljiteje obvestiti o nas in o našem čebelar- _NIA VENIA MEDEX U"W, rpedicu beside an oW apiary Ijubliana pob 13 YUGOSLAVIA polobli MEDEX from tbn production prvgrammn Crf rrwdex highest «ward for w#*rty sad «»,1977 ljubljana pob 13 9 m tho me3312 Prebold 39. DO PINUS Tovarna kemičnih izdelkov, Rače ! J sadovnjakih, na polju in še kje. I I 0 I n 1 M II M I I proizvaja sredstva za varstvo rastlin pred boleznimi, sredstva za zatiranje rastlinskih škodljivcev, sredstva za uničevanje plevela ter mnoga druga. Insekticidi — so sredstva za zatiranje škodljivih žuželk na sadnem drevju, vinski trti, poljedelskih kulturah, vrtovih in drugod. Akaricidi — so sredstva za zatiranje rdečega pajka. Fungicidi — preprečujejo nastanek in razvoj rastlinskih bolezni. Herbicidi — so namenjeni za zatiranje plevela v vinogradih, sadovnjakih, na polju in še kje. Specialna sredstva — proizvajamo zoper polže, bramorje, podgane, ščurke in za druge namene.