Ob solnčnem mrku
(Basen.)
Volk lisica ste se pogovarjala blizu globokega prepada.
Nastopal je baš popolni solnčni mrk.
,,Kaj se že noči?1' vpraša začudeno volk.
nKamo! Komaj poldne je," de mirno lisica.
BKaj je to?" bara volk, kazaje na potemnclo nebo.
BSaj vidite," pravi resno lisica — ,,solnce umira!"
Jn kaj bo potem?" reče volk plašno.
,,Večna tema, stric. Konec sveta bo. No, pa jaz se tega že privadim, ker vidim tudi o polnoči. Ali, vi ste ponoči slepi in takole počasi boste glada vzeli konec... Najhujšemu sovražniku ne bi želela kaj takeg^a. Pomilujem vas! Ali veste kaj? Skočite rajše v ta pre-pad, dokler vidite, kam..."
,,Jej, jej...!"  zatuli volk in plane v globočino.
MBedak!" se zasmeje lisica, Okdor ne upa moško prenesti nesreče, ta ni vreden, da živi. — Ha hal Jaz vidim tudi v črni polnoči — kadar svetijo zvezde ali luna... Zdaj pa ležem tu, in ko se zopet zdani, pojdem dalje ..."                           Zvonimir Masle
 95