Ko prisluškujem samemu sebi
Ivanu Minattiju, Prešernovemu nagrajencu iz naše občine, v teh dneh prav gotovo ni bilo lahko. To je miren, tih človek, ki prisluškuje tišini v sebi in se tako umlka pred hrupom in robatostjo naše vse prej kot pesniške vsakdanjosti. Zdaj je v središču pozornosti, »bombardirajo« ga z vseh strani in vendar si je vzel čas tudi za tale pogovor za naše glasilo.
»Bije nas vse večja odtuje-nost, ljudje se zapirajo v svojo lupino in branijo tisto, kar je lepega, človeškega v iyih. Jaz sem se vedno umikal vase in sleherni moj spopad s svetom se je izkristaliziral v verze,« je nekako opravičil svojo boja-zen pred hrupom in nasiJjem današnjega časa in tistega, ki ga je bil preživel kot pesnik od ranega otroštva, skozi ogenj vojne vihre med parti-zani, povojne obnovitvene ihte do danes.
Ivan Minatti nikoli ni obešal svoje poezije na velik zvon; kajti pesnikovarye je zary povsem intimen svet, ne-kaj, kar ni povezano s statu-som v družbi; je veselje »in sreča, da se lahko izpovedu-ješ, za kar moraš biti hvaležen naravi, ki ti je to omogočila«.
Vsakemu pač ni dano pisa-ti. In vendar tudi naš pesnik ne piše z lahkoto, da bi kar
metal besede na papir, kot meče veter liste v zrak.
»Pišem z muko. Prvi verzi pridejo sami od sebe, kjerkoli, kadarkoli, bodisi na sprehodu bodisi na avtobusu, potem pa se moram poglobiti vase, da nada]jiyem tisto, kar mi je bi-lo dano,« je razlagal z mirnimi kretnjami in me gledal z ža-metno mehkimi očmi, ko sva v stari Slonovi kavarni sreba-la vsak svojo omUjeno pyačo.
Prisluškuje tišini v sebi, ka-kor se imenuje njegova zbir-ka, v kateri je njegov pesniški opus, glavnina vsega, kar je bil napisal. Ta zbirka mu je tudi prinesla Prešernovo na-grado.
Ivan Minatti trdi, da noben čas ni poklonjen poeziji in vendarle se pesniki vedno znova porajajo, da obeležijo tudi drugo plat življenja, skri-to v dušah občutjjivih Ijudi. Ampak vsi pesniki niso raz-prodani. Kako si to razlaga Ivan Minatti?
»Da, to je svojevrsten feno-men. Razprodan je Janez Me-nart s svojo satirično, rezko, humoristično poezijo in jaz, ki sem njegov antipod s svojo li-ričnostjo in zasanjanostjo. Ka-že, da sva tako jasna in nepo-sredna v svojem izrazu, da na-ju lahko vsakdo razume.«
Ivan Minatti nikoli ni podle-gel pesniški modi. Njegove pesmi lahko razume tako go-spodinja kot filozof. Ne za-stavlja ugank, ne filozofskih, ne estetskih, ne političnih... njegove pesmi so odraz tiste-ga, kar je pesnik ljubil in so-vražil, nad čemer se je nav-
duševal, se jezil, se žrl in jokal.
»Moderna poezija je igra z možgani, je možganska telo-vadba. Ne rečem, da je slaba, vsak pesnik ima pač svoje načine, ampak ta poezija ni vsakomur dostopna,« je raz-pletal misli.
Kar se telovadbe tiče, se Ivan Minatti rajši posveča pravi telovadbi. Vsako sredo se ta, nekdanji Sokolovec vrača v društvo Partizan in te-lovadi. Poleti rad kolesari, in tako skrbi tudi za zdrav duh v zdravem telesu. Četudi se umika vase, je sredi življenja.
Dobro leto je upokojen, am-pak, kakor se mi je bil zaupal, ni vse tako, kot je bil pričako-val: »Težko sem čakal trenut-ke, ko mi ne bo treba več v pisarno. Nenadoma mi je marsikaj postalo odveč, am-pak kasneje sem prav tako ne-nadoma nekaj pogrešal... ti-stih Ijudi, ki so me prej obre-meryevali. Tako mi včasih manjka tistega vrveža v služ-bi, ki je hkrati vir informacti, stik z Ijudmi.«
Seveda pa ima zdaj pesnik čas za druge reči, ki ga poprej ni imel. Nazadnje sem ga mo-rala povprašati še o naši Ljub-ljani, kjer živi od svojega de-setega leta, sicer pa je rojen v Slovenskih Konjicah.
»Kaj naj bi rekel o Ljublja-ni: vsak čas ji je dal svoj pečat. Rad imam to mesto, ampak meni je bila lepa pred-vsem Ljubljana moje mlado-sti. Te pa ni več: izginile so stare vegaste hiše na primer v Šiški, kjer smo dolgo živeli. Stara cerkev je bila tedaj naj-višja zgradba, medtem ko se zdaj kot piščanec skriva ob vznožju novih stolpnic. Moje-mu sinu pa bo čez 50 let prav tako žal sedarye Ljubljane, ki bo kdo ve kakšna.«
Albina Admič