г življeh7e in svet èTEV- 4. V LJUBLJANI, 28. JULIJA 1933. KNJIGA 14. SODOBNI NAUK O ŽIVLJENJU DR. VLADIMIR BARTOL NADALJEVANJE 5. Analitična teorija tvorbe oblike a) Oblikotvorna potenca akšni zaključki sledijo iz dobljenih rezultatov? Driesch podvrže svoje izsledke podrobni _ analizi. Eno jajčece, ki daje normalno in po vseh predpisih en sam individuum, d à, če si ga pravočasno razpolovil ali razrezal, dva, tri, štiri, in kot so poznejši poizkusi pokazali, p o-ljubno število popolnoma harmonično razvitih, le kvantitativno manjših individu-o v. (Drugemu raziskovalcu se je posrečilo nadomestiti prvotno tresenje jajčec s kemično snovjo, ki loči posamezne Staniče; položil je blastulo v to tekočino, stanice so razpadle, te je zopet spravil v njih normalni okoliš in v vodi je plavalo okrog 1000 trepalčastih, samostojnih bitij!). Driesch je sklepal : vnekem stadiju individualnega razvoja je preko vseh stanic enakomerno razporejen neki činitelj, čigarfunkcijajetvoritiobli-ko in ki ga je imenoval oblikotvorno silo (f o r m b i 1 d e n d e Kraft). Končni rezultat razvoja posameznega individua ni torej, kot je domneval Weissmann, kvantitativno in kvalitativno določen že v klicni plazmi, marveč ima prav kar se kvalitete (oblike) tiče v svojem bistvu neomejene možnosti. Ali si moremo zamisliti, se vprašuje Driesch, kakršenkoli mehanizem ali stroj, ki bi, če ga razdelimo na dvoje, troje itd., dal iz lastne moči dvoje, troje itd. kvalitativno enakih no-vihstrojev? Takega stroja ni (omenjeni pojav nasprotuje pojmu stroja) in morajo biti zato na delu drugi, izven- mehanični činitelji. « Prav isto je s pregrupacijo stanic v začetnih štadijih razvoja morskega ježka. Ali je možen stroj, ki bi iz lastnih sil, če zamenjamo posamezne njegove dele, zopet vzpostavil moteno ravnovesje in dobil zopet obliko, ki mu je bila namenjena ? b) Prospektivna potenca in prospektivni pomen V svoji analizi dobljenih rezultatov pride Driesch do dveh novih pojmov. Vzemimo jajčece morskega ježka, ki se normalno razvija, in imenujmo končni rezultat tega procesa njegov prospektivni pomen. Prospektivni pomen je torej taktični zaključek razvojnega procesa nekega določenega individua. Ali če bi bili v nekem razvojnem stadiju razdelili živalco na dvoje, troje itd., bi bili dobili dvoje, troje itd. indivi-duov. Oblikotvorna sila jajčeca je bila torej večja, kot je bilnjen prospektivni pomen (faktični rezultat). To fakultativno oblikotvorno silo organizma je imenoval Driesch njegovo prospektivno potenco. Prospektivna potenca nekega organizma je torej zmerom v e č ja kot je njen vsakokratni prospektivni pomen. Vzemimo zopet primer b 1 a s t u 1 e morskega ježka. Vsaka izmed 1000 stanic more dati v danem primeru harmonično razvit organizem (če jih ločimo). Prospektivna potenca vseh stanic je torej ista, konstantna. Ali pa je konstanten tudi njihov vsakokratni prospektivnipomen? Videli smo: če jih ločimo drugo od druge, se razvije tisoč popolnih organizmov. Če jih ne ločimo, doprinese vsaka k tvorbi samo enega organizma. Če razpolovimo blastulo, dobimo dva individua. Itd. Iz tega sledi, da vsakokratni prospektivni pomen posamezne stanice ni nekaj konstantne-g a, marveč da služi ista stanica zdaj lahko za tvorbo celega organizma, zdaj za tvorbo majhnega delca istega, potem zopet za tvorbo drugačnega dela, kakršen je pač njen vsakokratni položaj. — Ali bi bilo vse to možno, če bi bil organizem mehaničen stroj?! c) Teorija harmonično-e k vi p o t e n c i a 1 n i h sistemov V bi as tuli se tvorita dve plasti: notranja plast (endoderm) in zunanja plast (ektoderm). Pri normalnem poteku razvoja sta endo- in ektoderm dve plasti, ki ustvarjata vsaka svoje popolnoma določene organe. Če eksperimen- talno zamenjamo njuni legi, d à e n d o-derm one dele organizma, ki bijihbilmogeldatiektoderm, in obratno. Take stanične sisteme imenuje Driesch ekvipotencialne sisteme, ker so njihove potence enakovredne (nikakor pa ni enak njihotf vsakokratni pomen!). Če odrežeš ličinki Tubularije (morske rože) glavico s tentakli, jo preostali del čez nekaj časa sam restituira. Še bolj čudno je z ličinko Ascidije C 1 a v e 1-1 i n a. Ta se loči v dva dela : v zgornjega, škrgastega, in spodnjega z drobom. Če torej to ličinko razpoloviš čez sredo počez, se začne odrezani škrgasti del čudno izpreminjati. Zaokroža se, specifični organi okrnejo in končno nastane mala kroglica. Iz te se potem razvije nova, manjša, a popolna ličinka. To so primeri ekvipotencialnih sistemov, ki jih je Driesch imenoval zaradi njihove uravnovešujoče funkcije harmonične. Harmonično ekvi-potencialni sistemi so torej take stanične skupine, pojavljajoče se v embriolo-giji ali pri vzpostavitvah (restitucijah) motene organizacije, za katerih organi-zatorično delo je irelevantno, če jim odvzamemo poljubne dele ali pa te dele poljubno pregrupiramo. 6. Entelehija. Prvi dokaz avtonomnosti življenja Videli smo doslej : končna oblika odraslega individua ni predestini-r a n v jajčni stanici ; zakaj v tej je neki činitelj, ki omogoča razvoj p o-1 j u b n e m u števillu individuov. Tudi ne zavisi zaključni rezultat od slučajne lege posameznih stanic poznejšega razvojnega stadija jajčeca, marveč so ti stanični sistemi e k v i-potencielni. Tudi končna velikost m konstantna. Pač pa je konstanten tisti činitelj, ki ustvarja obliko, oblikotvorna, pro-spektivna potenca. Driesch postavi matematično formulo: usoda vsakokratnega prospektivnega pomena neke stanice je odvisna : 1. Od dveh i z-premenljivih činiteljev: od absolutne velikosti določenega sistema in od vsakokratne lege stanic, in 2. od konstantnega činitelja, od oblikotvorne, pro-spektivne potence. [P = prospekt. pomen; X = vsakokratna usoda nekega sistema stanic; V = veličina; 1 = lega; E = (entelehija) =prospek- tivna potenca. V formuli izraženo: P(x) = f (VIE)]. Prva dva činitelja sta mehanična (velikost in lega). Tretjega se mehanično razložiti ne da. Zakaj p r o s p e k-tivna potenca je faktor, ki vodi razvoj od enostavnega stadija k neki prostorni mnogoličnosti, ki v tem enostavnem štadiju ni bila prede-stinirana. Ta izvenmehanični, vitalni činitelj je Driesch imenoval Aristotelu v počast: Entelehija. Njeno bistvo je potenca, v kateri je zapopadena neka intenzivna mnogoličnost. (Intensive Manigfaltig-keit). 7. Drugi dokazi za avtonomnost življenja Pri svoji analizi si je skušal Driesch do kraja pomagati z mehanično razlago tvorbe oblike. Šele ko mu je ta popolnoma odrekla, je storil v svoji dedukciji korak naprej in prišel do izvenme-haničnega vitalnega činitelja: Entele-hije. S tem je bil v eksperimentalni biologiji sami prebit mehanično kavzalni red in odprta vrata novim spoznanjem in novim tolmačenjem. V okviru tega odlomka ne morena, natančneje označiti nadaljnjih Driesche-vih izsledkov, omejim naj se le na ugotovitev, da je našel Driesch analogno prvemu še več nadaljnjih dokazov ка avtonomnost, ne mehaničnost življenjskih pojavov, kot so : Dednost, (verjetno tudi) prilagodljivost, predvsem pa organske kretnje, katerih vrhunec je dejanje (Handlung). Slednje izpostavi Driesch posebno ostri, prodorni analizi, poslužuje se znamenitih eksperimentalnih izsledkov ameriških biologov Loeba in Jennigsa, uporablja duhovito Bergsonovo razčlenbo dejanja in pokaže vso n e-možnost, vprav absurdnost slehernega mehanično kavzalnega tolmačenja. Postopoma pride tako do popolnoma revolucionar- * nega znanstvenega pogleda na svet in življenje, predvideva poleg kavzalno mehaničnih (kemo-fizikalnih) zakonitosti in zgoraj obravnavanih izvenmeha-ničnih, vitalnih činiteljev še druge, na d o sebnostne in nadosebne faktorje, od katerih eden je tudi „duša" kot elementaren faktor v priro-di. Ogromno razširi dosedanjo znan- stveno koncepcijo sveta in si ustvari laStlno filozofijo. 8. Zaključni razgledi Razumljivo je, da so Drieschevi izsledki zrevolucionirali prirodno znanost, njegove dedukcije pa naletele na naj-ostrejši odpor. V knjigi „Philosophie des Organischen" pripoveduje, kako je bil spočetka sam osupel nad rezultati svojih eksperimentov. Ko jih je objavil, so jih začeli na vseh koncih in krajih prekontrolirati. Posledica: potrditev v polnem obsegu in pomembni novi izsledki. In pa: tudi osebni prelom s Haecke-lom. Šele leta 1899. si je upal objaviti pive dedukcije, ki so naletele na skoraj enodušen odpor. Vsa prirodna znanost je bila takrat v hipnotični odvisnosti od Darwina in njegovih učencev. Meha-nično-monistični material i-z e m je bil nazor, ki je preveval skoraj vse takratne znanstveniike-prirodoslov-ce. Rešitev vseh problemov nastanka in bistva sveta in življenja se jim je zdela v osnovi verjetno začrtana in enostavna. Prvi, ki so si upali kritizirati Darwina in nauk njegovih učencev, so bili proglašeni za neresne „filozofastre" in sanjače. (Driesch pripoveduje v omenjeni knjigi, da je spadalo za časa njegovega študija na univerzi k „bon tonu" serioz-nega naravoslovca, da ni poslušal filozofije. Tako je bil storil tudi sam.) Od takrat se je izvršil v prirodnih vedah velikanski preokret. Stari, zagrizeni privrženci mehanistienega nazora so pomrli; pokazalo se je, da so bile njih dedukcije po večini prisiljeno preproste in enostavne, ki jih je kopica novih faktov postavila na glavo. Mnogi so se preorientirali. Nekateri obmolknili. Izsledki, ki govorijo za avtonomnost, ne- mehainičnost življenjskih pojavov, se množe. In prav v zadnjih letih je mogočno prevladal vitalistični, antimeha* nični nazor. Znanstveni nazori in miselni tokovi strujijo kakor centrifugalni valovi od glav, ki jih ustvarjajo, vse tja do zadnjega člena brezimne mase. In ko je padlo v središče že novo spoznanje, valovijo na periferiji še zmerom valovi prvotnega sunka. Kakor so si bili Darwi-nov nauk in nauki njegovih učencev polagoma osvojili znanstvene glave in se iz njih začeli širiti najprej v inteligenčne kroge, pozneje pa prodirali postopoma v množice, kjer jih širi še danes marsikateri zakotni politični agitator, strašeč ljudstvo z besedicama „znanstveno" in „strogo znanstveno", tako si utira danes pot novi znanstveni nazor o življenji! in njegovem mestu v svetovnem sestavu med znanstvenike in širšo inteligenco. Neznatna živalca, mali morski ježek, je bila preizkusni kamen zanj in iz na njem dobljenih rezultatov moremo delati najdalekosežnejše sklepe na bistvo življenja, pa tudi na bistvo človeških zadev. Zakaj videli smo, d a snuje v malem mikroskopi č-nem jajčecu orjaška, skorajda vsemogočna sila, katere potenci niso postavljene m e-j e. Milijarde in milijarde takih činiteljev snuje v organskem svetu po svojih lastnih zakonih in nove oblike se porajajo iz lastne moči živih bitij. Spričo teh dejlstev je postal Darwinov mehanični princip „naravne izbire" (boja za obstanek) kot nove vrste ustvarjajoč einitelj — bleda hipoteza in prešel v zgodovino znanosti. Kreativna moč je v organizmih samih. Za to trditev govori močnejši dokaz kot je še tako vestno opazovanje, govori eksperimenti r —------------------—'—■-- ■ i I J'y^hi i A 4 s* л W^V «v & ! 1 L ,. ... ........;...,:.::■. ,, ............... ..........>' '.........................J Mac Donald — večni optimist »Problemi, ki jih moramo rešiti, so sicer Številni in zapleteni, toda z delom in potrpežljivostjo bomo vse rešili« (»The Star«, London) UMETNO URAVNAVANJE SPOLA PRI POTOMSTVU Med živinorejci vlada veliko zanimanje za vprašanje, na kakšen način bi se dalo z umetnimi pri-_pomočki regulirati pri živini število mladičev moškega odnosno ženskega spola. Navzlic mnogim konkretnim predlogom in »odkritjem« pa se ta vele-važen gospodarski problem doslej še ni zadovoljivo rešil. Dognano je, da vsebuje moški sperma sesalcev dvoje vrst spolnih stanic tako zvanih spermatozoov. Ena vrsta nosi tako zvani spolni ali X-kromosom in odloči pri oplojenju jajčeca, da se razvije iz njega bitje ženskega spola, pri drugi vrsti pa X-kromosom manjka in posledica je, da se iz oplojenega jajčeca razvije živalca moškega spola. Jajčne Staniče imajo vse spolne kromosome. Ako se pri oplojenju Spoji jajčece z moško spolno stanico, ki nosi X-kromosom, potem vsebuje živalca ženskega spola, ki se iz njega razvije, v vseh svojih telesnih stanicah po dva X-kromo-soma. živalce moškega spola, ki so nastale po spojitvi jajčeca, to je Staniče, ki vsebuje X-kromosom z moško spolno stanico, ki ji X-kromosom manjka, imajo v vseh stanicah svojega telesa samo po en X-kromosom. Imenujemo jih asimetrične stanice. Kasneje pa nastanejo v njihovem tkivu po delitvi dve vrsti stanic in sicer v približno enaki množini. Ene vrste stanice vsebujejo X-kromosom, drugi vrsti pa kromosom manjka, ker se ne deli. Po verjetnostnem računu, se mora torej iz moškega sperme razviti po oplojenju približno enako število živalic moškega kakor ženskega spola. Če hočemo vplivati na nastanek živali v tem smislu, da bo več mladičev tistega spola, ki si ga želimo, (kar bi bilo v živinoreji izredno velikega pomena) potlej se moramo najprvo naučiti, vplivati na spermo pred oplojenjem na ta način, da bomo vitalnost ene polovice spermatozoov ojačili oziroma oslabili nasproti drugi polovici. V tej smeri so delali doslej poskuse že nekateri biologi (Unter-berger, Agnes Blum) in sicer s pomočjo kemičnih reagentov, toda doslej brez zadovoljivega rezultata. Neuspehi, ki so jih bili deležni znanstveniki opirajoč se zgolj na kemične pripomočke, so napotiil pred letom dni profesorja na institutu za eksperimen- talno biologijo v Moskvi N. K. Koljcova, da je ubral povsem novo pot.*) Na pobudo instituta za živinorejo na akademiji za poljedelske vede je napravil vrsto zelo zanimivih poskusov, ki marsikaj obetajo. Koljcov si je zastavil nalogo i najti metodo, po kateri bi bilo mogoče, ne kakor se je doslej poskušalo, vplivati na vitalnost moških odnosno ženskih spermatozoov, ampak direktno, mehanično ločiti eno skupino od druge. Laboratorijsko delo teh poskusov je opravila v laboratoriju za eksperimentalno cytologijo sotrudnica Koljcova W. N. Schredarjeva. Skozi primerno razredčeni sperma konj in kuncev je spustila teči električni tok. Osnovna predpostavka tega poskusa je bila: da morajo imeti semenske niti s spolnim kromosomom in tiste, ki jim kromosom manjka, raznoimenske električne naboje, če se upošteva, da so oboji samo sestavni deli asimetrične stanice. Pri prehodu električnega toka skozi tekočino, v katerih plavajo spermatozooi, se morajo ti torej ločiti v dve skupini, katerih ena se mora zbrati na katodi, druga pa na anodi. To predpostavko je poskus popolnoma potrdil. Seveda pa poskus ni neposredno tudi pokazal, katera skupina spermatozoov, ki jih je razdelil električni tok, je mero-dajna za nastanek živalic moškega in katera za nastanek živalic ženskega spola, zakaj na zrelih semenskih nitih se prav nič ne pozna, katere vsebujejo X-kromosom, katere pa ne. Obe skupini je bilo torej treba identificirati s pomočjo umetnega oplojenja. Schrederje-va je vzela semenske niti z anode in ka-tode, kakor tudi tisti ostanek, ki je nerazdeljen ostal med obema poloma, in je z vsako skupino umetno oplodila po eno zajklo. Pri vseh treh samicah se je oplo-jenje posrečilo in letos, sredi aprila so se rodili mladiči. Iz previdnosti pa je Schrederjeva počakala še mesec dni, tako da se je lahko popolnoma nedvoumno določil spol mladičev. Določevanje je dalo naslednji rezultat: Samica, ki je bila oplojena s skupino spermatozoov z anode, je vrgla šest sa- * Pričujoči sestavek je povzet iz >Um-schau in Wissensehaft und Technik« (8. VII. t. 1.) po razpravi v moskovskih slz-vestjih« od 18. IV. t. 1. mičk. S katodnim deležem oplojena samica je rodila štiri samčke in eno samico. In slednjič je samica, oplojena z nevtralnim delom spermatozooidov, ki so ostali sredi med električnima poloma spravila na svet dva mladiča moškega, dva pa ženskega spola. Navedeni prvi poskus se seveda še nikakor ne more smatrati za končno rešitev problema. Potrebna bo še vrsta nadaljnjih poskusov v mnogo večjem ob- segu in z različnimi živalskimi vrstami, pri čemer se bo vzporedno izpopolnjevala tudi metoda električne delitve spermato-zoov v dve skupini. Zelo verjetno je, da je profesor Kolj-cov zadel pravo pot in našel pravo metodo. Njegovi poskusi so vzbudili velikansko pozornost širom sveta in verjetno je, da se bo zdaj z vzajemnim delom več znanstvenih institutov prej dosegel zaželjeni cilj. KAKO DIHAJO ŽIVALI Ako se hoče človek potopiti pod vodo, zajame kolikor mogoče dosti zraka, da vzdrži nekaj se-___J kund ali minut brez dihanja, potem pa mora spet na vrh, ker bi se sicer zadušil. Vzrok zadušenja je zmanjkanje kisika. Ta neprijetnost pa lahko doleti samo prebivalce kopnine, zakaj v vodi je v resnici dovolj kisika, kakor nam dokazujejo ribe in neštete druge morske živali. Človek in živali, ki žive na kopnem, v vodi raztopljenega kisika samo izkoristiti ne morejo. Za tem tiči vprašanje, kako se razlikujejo v dihanju živali s kopnega od vodnih prebivalcev? Dihanje pomeni sprejemanje in izrabljanje kisika ter oddajanje ogljikove kisline. Gre tedaj za izmenjavanje dveh različnih plinov. To izmenjavanje se vrši na neki površini, na neki mejni ploskvi in mora biti torej tem bolj živahno, čim večja je nje površina. Pri primitivnih mehkužcih, z vlažno kožo n. pr. pri črvih, narava ni poskrbela za posebne dihalne organe. Pri teh zadostuje za izmenjavanja plinov sama koža. Sposobnost dihanja s kožo, se je izgubila pri malokateri živalski vrsti. V majhni meri se je ohranila tudi še pri človeku. Ako bi n. pr. žabo prevlekli s pokostom, tako da bi zrakotesno oklepal kožo, potlej bi se žival zadušila vzlic temu, da ima pljuča popolnoma v redu. Pri večini živali pa seveda dihanje s kožo ne zadostuje za sprejemanje tiste množine kisika, ki ga potrebujejo. Površina se je morala postopoma povečati. Žuželke so v tem prizadevanju ubrale svoja pota. Pri teh je namreč koža iz tako zvanega hitina, trdne in goste snovi, skozi katero plini ne morejo. Zaradi tega je pri žuželkah koža na nekaterih mestih udrta v obliki cevk, ki so pri ustju le prav nalahno prevlečene s hiti-nom, tako da se ne ovira sprejemanje kisika in oddajanje ogljikove kisline. Te cevke se imenujejo trahee in posebnost celega sistema je, da so cevke prav nadrobno razvejene, tako da segajo skrajni izrastki prav do posameznih organov. Zrak prihaja po njih torej neposredno tjakaj, kjer se rabi, dočim pri živalih sprejema kisik običajno kaka telesna te- Močerad kocina n. pr. kri, ki ga potlej transportera po telesu. Pri žuželkah transport plinov s pomočjo krvi ni potreben. Vprašanje pa je, kako živalce narede, da spravljajo zrak v tiste cevke in kako ga potlej spet izločajo iz njih? Mišičevje se pri njih ritmično krči, tako da se prostornina telesa na splošno pomanjša, pri čemer se seveda zrak iztisne iz trahej. Ko potlej mišice spet ohlapnejo pa cevke spet avtomatično vsrkajo zrak. Opisani črpalni mehanizem lahko prav lepo opazujemo na čebeli ali osi, kadar miruje. Človek bi sodil, da se bodo drobne cevke, ki merijo le ulomke milimetra, pri tem sčasoma zamašile, ker je v zraku zmerom dovolj prahu, ki se počasi vseda na stenah. Narava je poskrbela, da se to ne more zgoditi. Odprtine cevk, ki jih je po več na obeh straneh žuželkinega trupa, so zaprte s finimi siti, ki zadržujejo vso nesnago. Dihalni sistem žuželk je torej s tega vidika samo miniaturen prezračevalni sistem, z vsemi bistvenimi deli: s cevjem, črpalko in filtri. Jasno je, da lahko deluje opisani dihalni sistem žuželk samo v zraku nikakor pa ne v vodi. Voda namreč po drobnih cevkah ne bi mogla dovolj na- glo krožiti, da bi sproti dovajala telesu toliko kisika, kolikor ga potrebuje. Prav to velja tudi za drugi gradbeni sistem dihalnih organov, za pljuča. Pljuča najdemo pri vseh na kopnem živečih vretenčarjih pa tudi pri nekaterih nižjih živalskih vrstah n. pr. pri naših polžih, čeprav so pri teh še skrajno primitivna. Tipična pljuča vretenčarjev so prav za prav udor prednjega črevesja. Vsakdo se sam lahko prepriča, da je dejanski neka zavisnost med pljuči in požiralnikom. Skozi usta lahko dihamo brez najmanjše ovire. Pač pa takoj začutimo odcep sapnika, kadar se nam zaleti, kadar zaide drobec hrane v napačno cev. Omenjeni udor je precej velik meh, razdeljen v neštete gubice in me- Levo: Sistem zračnih cevk v telesu žuželke. Desno: škržni lok ribe šičke. S tako razdelitvijo je narava dosegla velikansko povečanje površine, tako da je izmenjava plinov zelo nagla. Če bi lahko pljuča doraščenega človeka popolnoma razgrnili, bi pokrile ploskev 200 kvadratnih metrov, to je nekako 125 krat toliko, kolikor znaša telesna površina. Pri živalih s pljuči transportira kri kisik do posameznih organov, in na obratni poti odnaša ogljikovo kislino iz organizma. V to svrho so gubice in mešički po tisti strani, ki je obrnjena v notranjost telesa preraščeni z gosto mrežo najfinejših krvnih posodic, tako da pridé kisik naglo v stik s krvjo. Obratno jç ustrojen dihalni sistem pri vodnih živalih. Pri teh niso položeni dihalni organi v notranjost, marveč je koža, ki je prav tako udor prednjega čre- vesja prav drobno razcefrana, da se površina spet kar najbolj poveča. Prav tako kakor v pljučih prihaja tudi tukaj iz notranjščine gosto razpletena mreža krvnih posodic, ki prinašajo ogljikovo kislino in odnašajo v telo kisik. Take pe-resnate škrge se še prav lepo vidijo pri ličinkah naših močeradov. Vise jim desno in levo ob straneh glave, kasneje pa se nadomestijo s pljuči in odpadejo. Naj-dovršenejše je razvito dihanje s škrgami pri ribah. Dihalna voda priteka skozi usta in izteka skozi špranje, med katerimi leže loki s škrgami. Škržni loki so nekakšne koščene pentlje, na katerih so priraščene peresnate škrge, ki sprejemajo v vodi raztopljeni kisik. Da se škrge, ki so pravo filigransko delo ne poškodujejo, so zavarovane s tenko koščeno ploščico, s tako zvanim škržnim poklopcem. Ta je zgoraj in spredaj trdno priraščen, navzad pa zija in skozi to špranjo odteka izrabljena voda. Pri vodnih živalih so torej dihalni organi zunaj, dočim gre pri prejšnjih dveh skupinah, ki dihata s pljuči oziroma z cevkami, za notranje udore. Če si še enkrat zastavimo vprašanje: v čem se razlikuje dihanje kopninskih in vodnih živali, najdemo zdaj prav preprost odgovor, da v bistvu razlike sploh ni. Postopek dihanja, to je sprejemanje kisika in oddajanje ogljikove kisline je v obeh primerih enak. Razlika je le v različni izvedbi in nameščenju dihalnih organov. Ker je v vodi sorazmerno dosti manj kisika kakor v zraku, se mora voda ob škrgah neprestano in naglo izmenjavati. Živali, ki dihajo zrak, se v vodi za-duše zaradi tega, ker se kisik tiste vode, ki vdere v pljuča, naglo porabi, ni pa poskrbljeno, da bi se naglo zamenjala in nadomestila s svežo vodo. rp GAŠENJE OGNJA S SMODNIKOM ■Smodnik je zelo usipešno sredstvo za gašenje ognja in nekatere posetmo ■učinkovite mešanice so celo patentirane. Osnovna misel, ki je privedla lj'ulM, da so ziačeli poskušati proti ognju smodnik, je zelo preprosta. Pri zgorevanju smodnika se obilno tvoriijo plimi, ki zaibranju-jeijo dostop kisika k ognjišču, tako da se mora platnen zadušiti, še učinkovitejši postane smodnik, ako se mu primeša cink v prahu. V tem primeru se namreč tvori cin.kov oksid, ki se v gosti plasti -vselila na žareče tvorine ter jih s tem odreže od zraka. Bodžiganje smodniika se je posebno dobro obneslo pri požarih v dimnikih. JANTAR e ctf pradavnlh časov velja poleg zlata in srebra tudi jantar za dragoceno sirovino, iz katere je vredno izdelovati okrasje. Že V starem Rimu je igral jantar važno vlogo. Rimski trgovci so z njim lepo zaslužili in bi še lepše, če ne bi bilo tako težko priskrbeti si sproti tolikšne koUčine dragocene rude, kolikor so je R*imljani in Rimljanke potrebovale. Navzlic razmeroma dobrim trgovskim zvezam s severom je bilo jantarja y Rimu zmerom Asirci dajali svojim kraljicam v grob dragoceno jantarjevo okrasje, in tudi že davno poprej, v primitivni kameni dobi so se ljudje lepotičili z jantarjem. Tajinstveno svojstvo te rudnine, da pod določenimi pogoji privlači lahka telesca, je vzbudilo v ljudstvu praznoverje, da tiče v njej vsakovrstne skrivnostne moči. Najstarejši predmeti iz jantarja, ki so se našli, so bili mišljeni kot amuleti za odganjanje bolezni in zoper vse nevarnosti v vojnah. Iskalci jantarja pri delu premalo in zaradi tega je bil tudi nesorazmerno drag. Vsak lepši košček je veljal najmanj enega sužnja in bili so časi, ko je bila cena jantarja višja kakor cena zlata. Ko si je kasneje zaželela tudi cesarica Popeja dragocene opreme od jantarja, si njen mož, cesar Nero ni znal drugače pomagati, kakor da je poslal na sever, v edino deželo odkoder je prihajal jantar, veliko odpravo. Ko se je ta vrnila in prinesla s seboj velikanske količine tega blaga, se je izoblikovala v Rimu pravcata jantarska moda. Verižice, prstani, naročni obroči, stekleničke za dišave, kipci in podobice — vse je moralo biti iz jantarja. Jantar pa ni prišel do veljave morda šele v luksuznem življenju starega Rima. Izkopanine kažejo, da so že Feničani in Ker pravega izvora jantarja nihče nI poznal, so se napletle krog njega neštete pravljice in legende. Med najlepše pripovedke o jantarju spada nedvomno tista o Phaetonu. V njej se pripoveduje, da je Phaetonov oče, bog sonca He-lios pustil svojemu sinku, da je smel en dan voditi sončni voz. Ker pa je bil deček preslab, da bi mogel držati konje na povodcih, so mu ušli in tako se je zgodilo, da se je zemlja na nekaterih mestih ožgala, drugod pa zamrznila. Posledica so še dandanašnji puščave in polarni kraji. Zevs se je nad Phaetonom tako razsrdil, da ga je pregnal v Eridanos, njegove sestre, ki so ga objokovale, pa je zaradi sočuvstvovanja spremenil v topole, ki bodo morali na veke pretakati jantarjeve solze. Danes je izvor jantarja dodobra pojasnjen. Dognano je, da je nastajal v terciarni dobi, tako da bo njega starost okroglo 12 milijonov let. Cedil se je ka- sicer tudi še druga nahajališča jantarja, skoraj ob vsej južni obali Vzhodnega morja, dalje na Francoskem, na Siciliji,, v Romuniji in Rusiji, toda množina j an- kor tekoča smola iz debel mecesnovcev, ki so v subtropskem pjdnebju tiste geološke dobe rastli na severu v nepopisni bujnosti. Odložnine tistih davno pro- tarja Je tu povsod tako majhna in ma* terial tako slab, da se pridobivanje ne obnese. Od pradavnih časov pa do najnovejša Pridobivanje jantarja v dnevnem kopu na obali Vzhodnega morja Izpiranje jantarja padlih gozdov s smolo vred, ki je počasi okamenela, tvorijo dandanašnji tako zvano »modro zemljo«. Je to zemeljska plast, v izmeri pičlih 300 kvadratnih kilometrov, razprostirajoča se v pretežnem t delu ob obali vzhodne Pruske. Znana so dobe 'je bilo iskanje jantarja posel ribičev. Primitivno »lovljenje« jantarja je ponekod ob Vzhodnem morju tudi še dandanašnji v navadi zlasti jeseni, ko viharji razorjejo morsko dno in naplavijo iz zemlje iztrgane kosce jantarja na iz »modre zemlje« breg. Na ta način pridobljena rudnina pa še zdaleka ne bi zadoščala za potrebe svetovnega trga. Zaradi tega so uredili na obalah, kjer so najbogatejša nahajališča, pravcate rudnike, kjer se spravlja jantar na dan v dnevnih kopih kakor premog. Kopanje jantarja je precej zamuden in drag posel, ker je treba najprvo odstraniti z vrha do 40 m debelo jalovo plast, preden se pride do modre zemlje. Ta plast se potlej odkopava ter Obsekavanje jantarja pred obdelovanjem in brušenjem odvaža v pralnice, kjer se na velikih železnih rešetkah pod močnimi curki vode zemlja izpira, na rešetkah pa ostaja jantar. Večina jantarja, ki ostane, pa ni za rabo, ker je ali predrobnih kosov ali pa preveč onečiščen. Zaradi tega se spravlja z rešetk najprvo še v sortirne bobne, iz katerih pride najmanj 80 odstotkov izmečka, ki se potlej predela v jantarjevo olje, jantarjevo kislino in jantarjev lak, ki velja zaradi svoje trdnosti in lepega sijaja za izvrstno prevleko. Ostalih 20 odstotkov pride na trg kot siro-vina za izdelovanje okrasja in vsakovrstnih porabnih predmetov. Posebno veliki in čisti kosi jantarja so še zmerom velika dragocenost. Glavni odjemalec zanje je umetna obrt. Iz njih se izdelujejo vsakovrstne plastike, ki utegnejo doseči izredno visoko ceno. Rezbar se mora pri tem ravnati zmerom po kosu, ki ga ima pred seboj. Njega oblika in barva določujeta značaj bodo-čega izdelka. Manjši in manj čisti kosi jantarja se predelujejo v ustnike za ci- gare in cigarete, nastavke za pipe in slične predmete, največ se pa iz njih izdelujejo jantarjeve ogrlice. V to svrho se sirovi kosi najprvo z jeklenimi noži razsekajo, pri čemer se odstranijo vse umazane primesi. Razsekavanje jantarja zahteva velike spretnosti, ker je treba paziti, da pride čim manj dragocenega materiala v smeti, razen tega pa mora imeti delavec vešče oko, da zna presoditi, v katero obliko se bo ta ali oni košček najlepše predelal. Posamezni kosci se potem prevrtajo in ostružijo v jaj-často ali okroglo obliko ter slednjič iz-gladijo, da dobe sijaj.' Posebno čisti koščki se obrusijo, kakor diamanti v določene geometrične like, s čimer -se njih . sijaj zaradi pravilnega lomljenja svetlobe še posebno poveča. -".» Predelovanje jantarja se je v najnovejšem času spopolnilo z mnogimi tehničnimi pridobitvami, ali vzlic temu je v , pretežni meri ohranilo še značaja obrti. ■ Jantarjeve ogrlice n. pr. še zmerom na- » pravljajo vtisk individualnega dela, kar se dandanašnji nič manj ne ceni kakor nekoč. ZAVISNOST MED BARVO IN ZNAČAJEM Berlinski profesor dr. H. FriedenthaJ je zasledoval zveze med barvo telesa in značajem in je prišel do naslednjih zaključkov: Barva telesa je odvisna od treh kemično popolnoma različnih barvil. Za kožo in lase prihajajo v poštev dioksifenili, ki so sami po sebi strupeni, a izgube v telesu strupenost, ker postanejo netopljivi. Drugo skupino barvil tvorijo lipohromi, ki učinkujejo deloma tudi kot vitamini in hormoni za pospeševanje rasti. Po njih se do neke mere lahko sklena o splošnem stanju organizma in zlasti še intenzivnosti rasti. Tretja skupina barvil je sorodna krvnemu barvilu. Zanimivo je, da je človek po izkušnjah že zdavnaj zaslutil neko odvisnost med • barvo in značajem, ker daje n. pr. med domačimi živalmi zmerom prednost izrazito svetlim vrstam, in sicer zaradi krot-kosti in upogljivosti, ki se da razlagati edino s pomanjkanjem lipohromov. čim bolj ponižne in omejene so domače živali, tem bolje nam služijo. Posebno pri ovcah je razlika med divjimi in domačimi žival- . mi zelo izrazita in značilno je, da se ravno med ovcami največ goje vrste s slabim pigmentom. Tudi govedo svetle barve je bolj priljubljeno od temnih vrst, dočim so n. pr. španski borbeni biki navadno izrazito močno pigmentirane živali. Tudi pri kuncih, morskih prašičkih in podganah je popolnoma očitna zveza med šibkostjo možganov, albinizmom in uporabnostjo. NAJLEPŠE JE NA ZEMLJI... IZ DNEVNIKA VSEMIRSKEGA LETALCA Se smo živi! Start se je torej posrečil in so bili pomisleki, s katerimi nas je strašil profe- __sor Godard, res samo zavist tekmeca, ki sam še ni bil pripravljen. Blaznost je imenoval naše potovanje na Mars v taki raketni podrtiji. Moji številni prijatelji, znanci in seveda tudi sorodniki so imenovali ta podvig udeležbo pri samomoru. Škoda, da jim ne morem poslati razglednice. Tudi naša radio postaja ne deluje. Mogoče naši ljudje ne znajo ravnati z aparati, ali pa je Haevisideova plast v visoki atmosferi res nepropustna za električne valove. Majer pravi, da je bila zveza z zemljo dobra samo nekaj minut, potlej pa kakor da bi odrezal. Marsovcem pošiljamo neprestano brezžične klice, ali živa duša se ne odzove. Nemara je tudi njihov planet oklenjen v nepropusten plašč. Vsakdo izmed nas vsemirskih letalcev piše svoj dnevnik. Nekateri službeno, večina pa zato, ker se spodobi, saj smo zdaj vsi tolikanj »prominentni« ljudje. Zakaj bi ne pisal tudi jaz. Recimo »dnevnik izgubljenca v vsemirju«. Nedvomno so listi mnogo in ganljivo pisali o poslovilni svečanosti. Zanimivo bi bilo citati tiste sestavke. Glavni posel potnikov je itak čitanje listov. Sprva smo imeli obilo posla. Zdaj pa je prava brzina dosežena, raketa naravnana v pravo smer in nič na svetu nas ne more vreči s prave poti. Brzino bomo množili s časom, pa bo pot na Mars opravljena. Vprašanje je samo, kam s časom, ki ga je tolikšna brezkončnost še pred nami. Ko bosta naša znanstvenika končala svoje beležke, bomo nemara nekoliko kvartali. Matematik Koder je puščoba. Pravi, da primitivne kombinacije, ki jih dopušča ta igra, niso dovolj papricirana hrana za njegove matematično ustrojene možgane. Zdi se mi, da se za tem skriva samo bojazen za de-narce, ki bi jih utegnil zgubiti. Drug' ga dne... živimo brez koledarja. Za nas ni ne dni ne noči, ali bolje: vsi dnevi so si podobni kakor jajce jajcu. Sicer je pa v kabini kar prijetno, skoraj kakor v spalnem vagonu, samo da ni nikjer postaje, kjer bi stopil venkaj, da bi si malce razmajal odrevemsle noge. Na kemični zrak sem se navadil. Sprva je res dišalo kakor v kemičnem labora- toriju, kar dokazuje, da je nos vendarle občutljivejši od kemične analize. Zdaj vdihavam naše teoretično brezhibno ozračje kakor vsak znosen zrak, toda vzlic temu bi mi bil desetkrat ljubši vzduh po bencinu z naših cest. Razvedrila nam manjka. Prve dni smo se morali postavljati v vrsto pred daljnogledom, zdaj pa še ne pogleda nobeden več proti zemlji. Uh, ta zemlja! Kar smešna je videti iz te oddaljenosti. Zvezdnato nebo je res čudovito lepo, ali slednjič je vse prav tako kakor v pia-netari ju ; človek se ga naveliča. Spoznanje, da je zemlja opasana z obročem kakor planet Saturn, je bila za nas velikanska senzacija. Profesor Koder se spet hvali, da je to že predvideval. Luna od zadaj ni videti dosti drugačna kakor s sprednje plati, ki jo poznamo na zemlji. Kaj prida novega do Marsa najbrže ne bomo več videli. Potovanje bo trajalo še 28 mesecev. Kar zdi se mi, da se bo tudi profesor Koder še vdal kartam. Zgubitev teže je zares najbolj zabavna stvar pod soncem. Sreča, da je prišlo vse tako polagoma, sicer bi ne bilo moč vzdržati. Vsemirske bolezni nimamo. Organ za ravnovesje imamo v ravnotežju in ne čutimo ne omotic ne slabosti. Toda, da so postale vse reči in naša telesa tako lahka, je pa kar ostudno. Občutek mišične sile se namreč ni prilagodil splošnemu zmanjšanju teže. Ce iztegnem roko, prav gotovo kaj prevrnem in če skušam prav polagoma vstati, šinem zmerom do stropa. Nikjer ne najdeš opore. Premikamo se kakor pod časovnim mikroskopom v filmu. Sprva nas je zabavalo, če se je kateremu zmuznil krožnik iz rok, ko je padal lahko kakor svilen papir, toda počasi postane človeku tako metuljčkovo življenje nadležno. Posebno sitno je z obleko. Rokavi so ti povsod na poti in hlače mahajo na be-drih, kakor da bi bile iz cenenega pa-tima. Naše životarenje je vse prej kakor lepo. Vsi smo nataknjeni in neprijazni. Brez najmanjšega povoda začenjamo prepire. Matematik se je zaradi praznega niča spri z Majerjem in zdaj se več ne pogledata. Mnogo si itak ne vemo več povedati. Če še kdo katero zine, samo premleva že stokrat povedane stvari. Zato pa rajši molčimo. Svinčeni molk, ki nas pritiska, pa vendarle še ni tako neprijeten kakor zavest, da smo za večno navezani drug na drugega, Najzlobnejša tašča bi mi bila prijetnejša od mojih tovarišev. Oh, kako prijazni ljudje so bili na zemlji. Tovariši ravnajo z menoj kakor s paglavcem. Nihče se več ne spomni, koliko denarja sem žrtvoval za ta podvig, če Velikostno razmerje med zemljo in Marsom. Na Marsovi obli spodaj se vidijo na obeh tečajih velike bele lise polarnega ledu ne bi bilo mojega denarja, bi zdaj še vsi tičali v svojih laboratorijih in bi jim ne bilo treba grizti se med seboj. Saj mi ni žal denarja, ko mi itak ne bi dosti koristil. Drugi si grade zanj luksuzne jahte, meni je bila pač ljubša vsemirska ladja. Želel sem si nekaj povsem novega, ne sluteč kakšno neumnost si bom skuhal. In na celi ladji niti enih vrat, da bi jih človek jezno zaloputnil. Profesorja Modroviča sem še enkrat natanko izprašal, kaj se nam prav za prav obeta na Marsu. Poprej ga je bila sama gorečnost. Veroval je v Marsovce, ki so kulturno za tisoče let pred nami. Zdaj gleda na vse svoje hipoteze z docela iztreznjenimi očmi. Tam, kjer je na Marsu »najlepše«, mora biti nekako tako kakor v sibirskih tundrah o mraku. Poleti utegne biti na soncu 20 stopinj, ponoči pa zmrzuje. Torej bo treba še avgusta nositi kožuh. Zrak je redek in tla naglo izžarjajo toploto. Veseli me edino, da je na Marsu tudi voda. Ni ne rek ne jezer, ali vsaj rose se bo dobilo, prave sveže vodice, mesto neokusne luže, ki jo pijemo zdaj. Voda, ki jo vozimo s seboj, je sicer res destilirana, filtrirana in z ultravioličastimi žarki obsevana ter na vse načine po-žlahtnjena, toda zmerom ista, že desetkrat pretočena skozi naše želodce, da se nam kar gabi. Sicer pijemo tudi na zemlji zmerom isto vodo, ki se v večnem krogotoku povrača v cevi naših vodovodov, toda na vsemirski ladji je ta krogotok prekratek in preočiten. Naj bo še tako destilirana, vendar se mi želodec obrača pri misli, da se je tale voda, s katero se mislim zdajle umiti, že enkrat pretočila skozi telo profesorja Kodra. Pijemo za enkrat še svežo vodo, toda kmalu nam bo tudi za žejo ostala sama pretočina. Brrrr____ Preleteli smo že popolnoma iz območja zemeljske privlačnosti. Vse reči vise v prostoru. Od tega trenutka sem si obetal silno zanimivih prizorov. Prismoda! Ničesar neprijetnejšega si ne morem misliti, nego je breztežnost. Najsi bo naša vsemirska ladja relativno še tako majhna, je vendar nebesno telo kakor vsa druga, ki plavajo v vsemirju in mora torej imeti neko privlačnost, neko gravitacijsko središče. Res je gravitacijsko središče naše ladje je precej točno v sredini kabine in zdaj vse reči streme tjakaj. Če ne bi bili vse premičnine trdno pribili ali privezali na stene, bi se nabrala sredi kabine v zraku kepa vseh mogočih nepotrebnih stvari. Najneprijetnejše je s tekočinami. Voda je pod pritiskom, pa se glisti kakor zobna krema iz pipe ter se zlobno stiska v okroglo kepo. Prav tako je — če smem biti odkrit — tudi z vsemi telesnimi tekočinami. Rabljene tekočine se »zlivajo« v izparilnik, včasi pa se zlije seveda tudi kaj mimo. Posebno profesor Koder ima grdo navado, da poliva vodo, kadar si umiva roke. Potlej pa plavajo tdi v a velika zaboja neprodorno zavita v debelo žakljovino. Ni bilo težko uganiti, da se pod vsakim žakljem skriva iptičja kletka. Domačini namreč vedno pokrivajo (kletke, kadar nosijo ptiče na trg. Ker divje ptice, ki po navadi prihajajo naravnost iz džungle, začnejo toCiči z gla- ' ■vo ob ograjo in tla kletke, tako silno ■nervozne postanejo, kadar vidijo zmedo in kričanje okrog sebe. Poklical sem fanta, da bi pogledal, ali ima kaj takega, kar bi želel kupiti. Fant je razkril kletko, ki sem mu jo pokazal s prstom in mi povedal, da ie v njej sapula burong ali po naše gozdna jerebica. Bila je prav lep vzorec, le da je imela, žal, malo prezelen greben, toda kljub temu sem jo kupil. Nato sem poprašal. kaj ima v drugi kletki. »Duo durong« je bilo vse, kar mi je znal povedati. Sklepal sem iz tega odgovora, da fant ne ve, kako se imenuje vrsta ptičev, ki jih tam prenaša. Rekel sem mu, naj mi jih za hip pokaže. V trenutku, ko je razkril kletko, se je fant pognal v divji jok. Eden izmed ptičev, krasen jambo golob, je bil mrtev. Njego-va rabita glava je svedo-čiila, da mu je njegov sojetnik, zeleni kakadu z veliko plavo liso na čelu, raz-klal čepinijo. Skušal sem dečka prepričati, da je sam kriv, ker je vtaknil tako mirno živalco v kletko skupaj z divjim in borbenim kakadujem. Ko sem ga slednjič le malo utešil, sva začela barantati za kakaduja. V Katongu, kjer sem imel staje za svojo zbirko, sem vtaknil kakaduja v nnrežnato kletko ter jo obesil na vejo nizke črešnje, ki je divje rastla sredi trate pred mojim glavnim stanom. Zmerom, kadar me je kako opravilo vodilo mimo kletke, sem se ustavil in pogledal po lepem brbljavcu ter mu včasi tudi dal kako posebno izbrano silaščico. Nekega dne me je začudilo, da nisem videl nikjer ptiča. Čeprav je kletkino dno bilo malo nad višino oči, sem kakaduja vedno videl, ker je brez izjeme čepel na prečki, ki ie bila nameščena v itsti višini kot lončki z zrnjem. r -.................. Stoječ pod drevesoim sem poklical ptiča. Ni odgovoril. Niti najmanjši glas ni prišel na moja ušesa. Prijel sem z eno roko kletko ob strani, z drugo sem ipa dvignil dno, tako da se je spustila ikljukica, s katero je bila kletka prikva-ičena na vejo. Ko sem spustil kletko, me je popade! strah ob pogledu na kačo, ki je pomo-ilela glavo skozi žico. V trenutku sem izpustil kletko, ker spoznal sem v kači rumeno pasastega mangrova, izredno ledlko in strupeno kačo, ki je bila do .tedaj v ameriških živalskih vrtih skoraj neznana, ter sem zato imel zanjo mnogo naročil. Ko je kletka padla na tla, mi je zadostoval pogled, da sem uganil, kaj se je zgodilo. Kača se je z drevesa splazila v kletko iin požrla ptiča. Kakadu, morilec jamba, je sam podlegel še močnejšemu nasprotniku. Toda kača sama je bila prav tako v neprijetnem položaju. Otekllina, ki je nastala na njenem trupu zaradi požrte. ga ptiča, jo je talko napihnila, da se ni mogla več izmuzniti skoizi žioo, skozi katero se je priplazila. Miniti bi morali najmanj trije do štirje dnevi, da bi bilo kosilce prebavljeno in bi kača spet dobila nazaj svojo običajno obliko. Izgubil sem 15 dolarjev vrednega UMETNO POVZROČENO VNETJE MOŽGANSKE MRENE Do nedavna je bilo mogoče eksperimen-telno povzročiti menigitis samo pri opicah. Zdaj šele se je posrečilo vodji epidemiološkega laboratorija v Ljeningradu profesorju Zdradovskemu qepiti to bolezen tudi kuncem. Mikrobe bolezni so spravili poskusnim živalcam skozi zadnji del lobanje pod možgansko mrenico. Zdaj poskušajo tamkaj povzročiti možgansko vnetje pri kuncih tudi z bacili influence, s povzročitelji gnojenja (streptoki) in z bacili pljučnega vnetja (pneumokoki). Ti poskusi omogočajo študirati učinkovitost posameznih zdravilnih serumov neposredno na po-ekusnih živalih, kar doslej po nobeni metodi ni bilo mogoče. Tako so n. pr. že dognali, da se žival lahko ubrani bolezni, če se ji šest dni pred infekcijo vbrizgne zdravilni serum. Pri istočasnem vbrizganju seruma in cepljenju s kulturo povzročiteljev menigitisa so ostale poskusne živalce zdrave. Izkazalo se je tudi, da napravi preventivna vcepitev seruma živalce imune proti naknadni infekciji z bacilom influence. Slednje dognanje je zlasti važno glede na dejstvo, da se zlasti pri otrocih kot posledica hripe pojavi vnetje možganske mrene, ki zahteva mnogo žrtev, kakaduja, zato sem pa ujel tako redko kačo, da bi bil vsak ameriški živaHski vrt vesel, če bi jo imel. Spet eden novih čudnih primerov, ki se neredko dogajajo v našem neobičajnem poklicu. Toda čeprav je bila ta zamenjava zame prav ugodna, sem se komaj uprl želji pograbiti najbližje poleno in razbiti strupenjači glavo. S tem pa ne bi dosegel ničesar. Kakadu je bil sicer mrtev, toda ni se mi cesto pripetilo v življenju, da sem ujel rumeno pasasto mangrovo, ki je ena najlepših strupenih kač. Odkupil mi jo je profesor Raymond L. Ditimars za newyorški zoo, kjer se še danes zvija in puha za steklenim oknom v zabavo vsem, ki občudujejo njeno plazečo privlačnost. Priznati moram, da je uloviti kačo s pomočjo ptiča kot vabo, precej nenavadno. Povem pa lahko zgodbo, ki je še mnogo bolj nenavadna, namreč kako sem ujel žerjava z lasom. Toda o tem v priihodinem poglavju. Za danes naj še navedem, da sem se učil metati zanko že v Teksasu, ko sem bil še paglavec v kratkih hlačah. DALJE (COPYRIGHT BY KLNG FEATURES SYNDICATE) Freytag: RIBIŠKI ČOLN ženska in svet ŽENSKA V SODOBNI GRŠKI Tujec, ki pride na grška tla, se najprej Ustavi ob pisavi. Po hišah in plotovih vise še zmerom ogromni lepaki v črkah, s katerimi smo se borili kot gimnazijci. Grška piše in tiska še zmerom s črkami svojega starega veka, med tem ko so vsi veliki kulturni narodi že sprejeli zapadno pisavo. Celo Turki so se prijeli latinice in tudi Japonci iščejo možnosti, da bi spravili svoje znake v muzeje. Na Grškem dobro vedo, da bi bilo za inozemstvo boljše, če bi tudi tam uvedli mednarodno pisavo. Prav tako pa tudi vedo, kakšne duhovne vrednote je dobil svet prav v pismenkah Homerja, Sokrata, Platona in drugih; ž njimi hoče biti Grška naslednica velikih predhodnikov. Če globlje proučujemo življenje grškega naroda, pa vidimo, da se je »konzervativizem« razmahnil tudi drjgod v življenju. Na Grškem so ostale razmere skoraj na vseh poljih takšne kot v starem veku. Najbolj viden je ta konzervatizem v razmerju obeh spolov, torej prav tam, kjer so »e vsi kulturni narodi v teku stoletij zelo spremenili. Na Grškem je v tem oziru vsaj v splošnem vse pri starem. »Mi se ženimo, da bi vzgojili zakonsko nasledstvo in pridobili z ženo zvesto varuhinjo doma,« tako je bilo temaljno pravilo starega Demostena. Stari Grki so si ustvarili rodbino zato, da eo imeli polnovredno nasledstvo, pri čemer sta bili ljubezen in duhovno sorodstvo postranskega pomena. Ljubezen je bila ГК) njihovem minljiva zadeva osebnega ugodja, brezdelja in zabave. Zdrjžitev z ženo pa je bila življenjsko važna naloga trajne vrednosti. Med ženskimi kipi starega veka razlikujemo dve različni temeljni obliki: telesno razvito žensko-mater, odeto v ohlapna oblačila, in mladostne amaconke, nekakšne moderne pojave s tesnimi in visoko podpasa-nimi oblekami. Materinski tip, najbolj morda Nioba, je bil ideal zakonske žene. Ta tip je bil v javnem in duhovnem življenju tuj; te ženske so živele popolnoma zase in jih'niso sodili tako kot ostalih. Njihove dobrine eo bile utemeljene v naravi. Amaconke, atletinje, žive Artemide pa so bile tip heter, priiateljic in tovarišic. Prav te amaconke so često igrale v javnosti veliko vlogo, ki so po duhu in po vzgoji prekašale vrsto mater in gospodinj. To razmerje med spoli se v današnji Grški ni mnogo spremenilo. Med tem ee je seveda stara Grška, kjer je mogla oljka prehranjevati vso rodbino, spremenila v gospodarsko državo, v kateri tudi odloča smotrenost v gospodarstvu. Zato se je vrednost ženske močno dvignila v korist mater. V meščanskem življenju obetata samo ma- terinstvo in gospodinjska zvestoba tudi sorodstvo, meščansko in družabno etališče. Tudi zdaj je djhovno razmerje med zakonci brez pomena in se zakoni sklepajo večinoma po daljših pogajanjih med snubcem in dekletovimi starši. Za oba je pač najvažnejša, da si gospodarsko in družabno izboljšata položaj. Če se hoče moški oženiti, ima spričo nadštevilnosti žensk lažji posel; zato imajo starši s hčerami mnogo več skrbi kot oni e sinovi, posebno še, ker je vrednost ženskega naraščaja zmerom nižja. Zato se je na Grškem uvedlo, da se sinovi navadno ne ženijo prej, dokler niso »spravljene« hčere. Navada je celo, da je najstarejši sin nekako odgovoren za možitev svojih sester; on mora navezati prve stike, voditi vsa pogajanja in končno tudi paziti, da ostanejo sestre na dobrem glasu. Če bi se bil med tem poročil sam, bi s tem na tihem priznal, da ne polaga na neoporečnost svojih eester nobene važnosti. Vsi ti običaji so na Grškem res pretirano strogi. Dekle, ki bi imelo pred poroko kakršnekoli odnošaje z moškim, se najbrž ne bo moglo primerno poročiti. Zato je tamkaj na plesih sploh nemogoče, da bi mogel moški plesati z damo, ki bi ji ne poznal rodbine. Če se hoče seznaniti v rodbini, ga takoj smatrajo za poročnega kandidata. Kdor prosi na Grškem neznano damo za ples, dokaže, da ne pozna lepega vedenja. Ce to zagreši inozemec. ga vljudno, toda odločno opozorijo, kakšni so običaji; če to svarilo ni dovolj, pozovejo sorodniki policijo. Ôe bolj drzno in skoraj nemogoče pa je nagovoriti damo na cesti. Za tem edinim ciljem, torej za tem višjo poročno vrednostjo dekleta, stremi tudi vsa vzgoja. Sinovi uživajo v hiši vso svobodo in preživljajo mladost lahko tudi v tujini, dekleta pa so priklenjena na dom in materino varstvo. V šole navadno ne hodijo mnogo; temeljito pa se morajo naučiti hišnih del in družabnih dolžnosti, deloma tjdi jezikov. S 14. letom, ko zapuste šolo, so godne za ženitev; takrat začne rodbina skrbno razmišljati o njihovi nadaljnji usodi. Zato je izključeno, da bi imelo takšno dekle prijatelje med mladeniči, sojilo sport in hodilo na olese ali v kino. Vsi evropski in ameriški filmi in vse drugo, kar nudi današnji ženski mlad ni ostala Evropa, je grškem dekletom neznano. Mladenič išče in najde prijateljske vezi z dekletom prav tako kot v starem veku. Vlogo prijateljic so na Grškem prevzele tujke. Ženska, ki pride iz tujine na Grško, se čudi, kako nenavadno vsiljivi so tamkaj moški. Med tem ko sama dvomi o morali teh osvajalcev, jo vsi smatrajo za bodočo prijateljico, ki so pač dovoljene le v inozemstvu. Grška država tudi z zakoni podpira to izrazito poročno vrednost grških žensk. Zanimivo je, da se rojstni dnevi ženek ne beležijo v krstnih registrih, tako da 6e o njih sploh ne da ugotoviti, koliko so prav za prav stare. Za nekatere (ali za vse!) moške je to vprašanje glavno. Ce je treba 'jradno ugotoviti žensko starost n. pr. pri izstavitvi potnega lista ali uradni ugotovitvi oeebnih podatkov, ima ženska pravico, da sama določi svojo starost. Zato ni redko, da se v uradih za izstavljanje potnih listov izdajajo 40 do 50 let stare ženske za 20 do 30 letne in dobijo o tem tudi uradna potrdila. Grška ženska tudi v republiki nima niti aktivne niti pasivne volilne pravice; pri občinskih volitvah pa po 30. letu lahko oddaja glasovnice. Ta zakon je za ženske zelo neprijeten; če hočejo voliti, morajo- pač »uradno« pristati, da eo prekoračile tretji decenij svoje zemeljske poti. Zato eo — ženske ne udeležujejo niti občinskih volitev; tri ženske, ki so se med 320.000 prebi- valci Patrasa kot »30 letne« vsilile pred volilno skrinjico, je zasmehovala vsa Grška. V teh okoliščinah se kajpa na današnjem Grškem poklicna ženska ne more primerjati s tovarišico v inozemstvu; za poklice tamkaj med ženskami ni zanimanja. Ce ženska zapusti domačo hišo in se posveti poklicu, je skoraj izgubila vsako nado za omožitev. Zato so te »žrtve« razmeroma redke. Ugodna posledica teh patriarharnih razmer na Grškem pa je velika plodovitoet, ki je ne more zrušiti nobena kriza. Ce se spoznata dve dami, se med seboj najprej povprašata za število otrok. Veliki državnik Grške Venizelos se je zelo zameril javnosti, ker je nekoč izjavil v parlamentu naslednje: »Želel bi, da bi se naša plodovitost, ki sicer dokazuje našo življenjsko moč, obenem pa povzroča gospodarske težave, n