Zgodbe o nastanku imena kraja Makole:
1.
U Makolah so bile nekoč slabe ceste, čeprau tudi danes niso boljše. Dež je pustil svoje sledi in nastale so luknje. Ko sta skozi vas potovala tujca, je eden sedel na vozu, drugi pa je pešačil ob konju. Kmalu je možaka, ki je sedel, začelo premetavati sem ter tja. Ro je imel že usega zadosti, je zaupil onemu, ki je pešačil, naj pogleda ali ima voz še kolesa. Prijatelj mu je pa odgovoril:«Ma kole!« To je slišal nek vaščan in je to zgodbo bitel pripouedouati drugim. Po tpra dogodku naj bi se kraj imenoval Makole.
2.
0 imenu kraja govori tudi druga zgodba.
Ko sta neko nedeljo opoldne prišla v vas tujca, so bili vaščani ravno pri kosilu. Ker tujca nista vedela, koliko je ura, tudi nista vedela, da je čas kosila. Mislila sta si: »Le kako je lahko tako lepa vas pusta, da ne najdeš v njej žive duše.«
Potem pa sta zagledala fantiča, ki ga je mati klicala h kosilu. Ko sta ga tujca videla od blizu, sta opazila, da nekaj drži u roki. Eden izmed tujcev je zavpil: «filej, če ma kole in naju hoče natepsti.« Ko je fantič to slišal, je stekel v hišo in domačim povedal, kaj je slišal.
3.
Tretja zgodba priča o tem, kako naj bi nad Makolami letala prva letala. Ko so vaščani nekega dne zagledali letalo, so začeli vpiti:« Ma kole, wa kole!«
Tudi to je ena izmed zgodb o nastanku imena kraja Makole.
4. ~
U okolici Makole je bilo nekoč veliko žitnih polj. Med žitom pa je rastel mak. Kraj naj bi dobil ime po tej rdeči cvetlici.
Nekoč se je grajski gospod peljal s kočijo skozi vas do svojega dvorca. Zaradi slabe ceste so se kolesa na kočiji razmajala in gospod je vprašal mimoidočega kmeta ali ima kočija še kolesa. Kmet se je sklonil, pregledal vsa štiri kolesa in veslo zaklical:« Brez skrbi, MA-KOLE , MA-KOLE, vse štiri !«
Druga zgodba govori o letalu, ki je pred davnimi leti letelo preko neke vasi. Vaščani so pritekli na dvorišča, gledali v nebo , se čudili letalu in ugotovili, da » ma-kole«.
Tisti bolj učeni pa pravijo, da je bilo na žitnih poljih v okolici Makol veliko maka in da so Makole dobile ime po tem prelepem rdečem cvetu.
KAKO SO MAKOLE DOBILE IME
Nekoč se je grajski gospod peljal s kočijo do svojega dvorca. Med potjo mu je odpadlo kolo, ki so ga morali ponovno namestiti. Do tačas, da je prišel do Makol, se je kolo spet razmajalo in grajski gospod je mimoidočega kmeta vprašal, ali ima njegova kočija še vedno kolesa. Kmetje bil zelo prijazen. Sklonil seje, pogledal in zmagoslavno dejal: »Ma kole.«
Ji (Y? V S A L A
dediščina na območja jllakol
mentorica - Ain^i Plazniki
C)
PRVI AVTOBUS V MAKOLAH
Makole-čeprav majhna vasica na obrobju Haloz, so bile že pred mnogimi leti prometno povezane z večjimi kraji. O tem nam priča slika, saj je avtobus, ki ga prikazuje, res pravi veteran. Makolčani, ki so se ob njem slikali, so bili nanj nedvomno zelo ponosni._______________________________________
Slap
Nekaj kilometrov južno od Makol, kjer je pritok potoka Šega zarezal o seuerno pobočje Plešiuca okrog 1oo metrou dolgo in So metrou globoko sotesko, nastaja 1o metrou uisok občasni slap.
Slap Šošterca, kot ga imenujejo domačini, izuira u Šoder grabnu.
Jama Belojača
lied haloškimi naraunimi znamenitostmi izstopa jama Belojača z okolico.	Gotouo	takšna	jama	na Krasu	ne bi
uzbudila uečje pozornosti, medtem ko so u SU Sloueniji kraški pojaui zaradi geoloških razmer zelo redki.
Nekaj kilometrou južno od Makol naletimo na krpo permskega apnenca.	Ob njej	teče	potok	Šega:	uoda in
kamnina, ki jo uoda raztaplja, pa sta tudi pogoja za nastanek kraških pojauou.
Jama Belojača je najdaljša jama na Štajerskem. Jama se začenja z uhodom, uelikim 1o x 5 metrou. Uhod je nastal ob stiku dueh plasti, ob potočku, ki ga je izdolbel, pa udobno ustopimo u	Uhodni	rou.	Na tleh so	blatne
usedline, leuo se	duiguje	Slepi	rou,	kjer je	nekaj
kapniških oblik.
Sigastih tuorb je u Belojači le malo, kar je dokaz, da je jama po nastanku še dokaj mlada.
Z baterijsko suetilko si lahko ogledamo sigaste preuleke. Ziualstuo jame še ni raziskano.
Iz uhodnega roua se nadaljuje jama na desni strani u izredno lepo oblikouan, a ozek erozijski rou, primeren le za take, ki užiuajo u tesnih podzemeljskih prehodih. Bou se razširi u duorano, imenouano Križišče, saj od tod uodita naprej ozka in nizka uodna roua. Ustop u duorano otežuje petmetrski skok. Tudi uodna roua sta ozka , nizka, zato pa seueda težko prehodna.
Jama Belojača je po najnouejših merituah dolga okoli 55o metrou, kar je izjemna dolžina za ta del Slouenije. Poleg najdaljše jame je u istem koncu še najgloblje brezno / Brezno pod Domišaki/, globoko 63 metrou. Z baruanjem uode so ugotouili, da potoček, ki teče u Brezno pod Domišaki priteče u jami Belojači po 34 urah.
ŠKOPNIKI
V	času otroštva naših babic in dedkov so ponoči otroke, ki so spali v skednju, mučili škopniki. Ponoči je škopnik sedel na otroka, ga prijel za roke in začel daviti, da je bila žrtev popolnoma prepotena in izčrpana. Pri tem je mučitelj izgovarjal ponavljajoče besede', mut mut mut... Škopnika si lahko odgnal le, če si ga premagal. Zato so zvečer na otroka položili narobe obrnjene brane, da so zobje gledali navzgor. Tako se je Škopnik, ko je znova priletel, nabodel in odšel. Nekega dne
V
pa je Sošter Jože Škopnika videl. Bil je že mrak. G. Jože je, takrat star nekaj let, ne nebu opazil premikajoči se predmet. Bil je črne barve, velikosti človeka, spredaj nekoliko ŠirŠi, iz zadnjega, ožjega dela pa so letele drobne iskrice. Letel je brez kril in na višini leta ptic.
ŽAREČE UZDE
Na Ložnici je nekega dne podivjal konj. Ko ga je gospodar, ki je želel zaščititi sina, hotel umiriti, gaje konj ranil do smrti. Sin si tega nikoli ni mogel odpustiti in se je zaradi občutka krivde obesil v bližnjem gozdu. Nekaj dni po samomoru je šel skozi ta gozd neki vaščan. Nasproti mu je prišel neznani Človek s snežno belim konjem, ki je imel žareče uzde. Ne konja in ne človeka niso videli nikoli več.
LEGENDA O MARIJI TEREZIJI NA DVORCU ŠTATENBERG
Marija Terezija je imela veliko ljubimcev, s katerimi se je zabavala v Štatenbergu. Ko se je naveličala trenutnega ljubimca, ga je zaprla v sod in spustila po bregu navzdol, da je končal nekje v gozdu pod gradom. Zaradi teh groznih dejanj, če greš ponoči sam mimo tega gozda, še vedno slišiš zvok kotalečega soda.
STENA
Pokojni Jakob Mesarič Iz Dežnega je šel vsak večer domov po isti poti. Nekega dne, ko se je vračal okoli ponoči, je pot nenadoma izginila. Okoli in okoli njega se je dvignila neprodušna stena. Bil je že na robu obupa, saj ni vedel kaj se dogaja. Takrat pa se je spomnil, da je to delo čarovnic, ki imajo ob tej uri posebno moč. Spomnil se je nasveta staršev. Usedel se je na tla, prekrižal noge, vzel prgišče zemlje, na kateri je sedel in so jo posul po glavi.V tistem trenutko je stena izginila.
GOREČE SVEČE
V	Mostečnem je okoli leta 1920 stal sredi travnika mogočen hrast, ki je podnevi deloval Čisto vsakdanje. Ponoči pa seje tam dogajalo nekaj nenavadnega. Vsak, ki je šel mimo, je lahko videl sveče, ki so gorele v obliki črke x. Ko so je začelo daniti, so sveče izginile. Tako je bilo dan za dnem.
LEGENDA O MOČVIRJU V MOSTEČNEM
V	Mostečnem je bilo pred več kot sto leti močvirnato območje, ki so ga domačini poimenovali »MORSKO OKO«oziroma »ŽIVA JAMA«. Vse, kar je padlo vanjo, je bilo za vedno izgubljeno oziroma pogubljeno. Nekoč so vanjo padli voli, ki so prečkali to območje. Spet drugič je tukaj svojo življenjsko zgodbo žalostno končal nek konj. Ko so želeli domačini ugotoviti, kako globoka naj bi jama bila, so vanjo drugega za drugim potisnili 4 žrdi? a dna niso dosegli. Področje je bilo še do nedavnega zavarovano s koli, do danes pa je močvirje že izginilo, z njim pa se počasi pozablja tudi zgodba.
Uaščani so nekoč pripovedovali zgodbo o belih ženah, ki so žiuele u Belojači. Rade so pomagale kmetom, enemu so celo plele žito in za plačilo uzele samo mleko. Če so se s kakšno kmetico še posebej spoprijateljile, so njeniro otrokom ob rojstva napovedale srečo in jo hkrati opozorile na nesreče, ki bi se utegnile zgoditi. Ko so u dolino prišli pastirji in začeli gnati črede na Boč, so bile uile jezne in niso mogle prenašati njihovega kričanja in pokanja z biči. Pravijo, da so tedaj odšle in se niso nikoli več vrnile. V Belojači se še sedaj vidi, kje so imele svoje spalnice in svoje shrambe (police).
Poteko Pakrancij
U votlini je menda živel divji mož, ki je bil prav tako dobrega srca in je kmetom pomagal na polju. Zlasti je bil dober do nekega kmeta in mu svetoval, kako naj obdeluje njivo. »Danes sej bob, » je kričal iz votline. Sprva	mu ni	verjel, ko pa je	začel	slediti njegovim
nasvetom, je imel vselej najboljši in največji pridelek. Divji mož je vsako leto obiskal kmeta in ta mu je moral skuhati velik lonec boba. S po nekaj letih se je naveličal tega davka in sklenil, da se bo lačnega gosta znebil z zvijačo.
Dolgo je premisijeval, kako naj ga ukane, ko pa je v vas prišel veseljak z medvedom, se je domislil.Povabil ga je k sebi prav tisti dan, ko ga je obiskal divji mož.la je sedel	na peč	in jedel bob. Kmet	mu	je	rekel:«Si drzneš
spoprijeti s	to muco?« in pokazal	na	medveda. Pogumni
divji	mož je prikimal. Zlezel	je	s	peči in pokazal
pesti, medved pa ga je tako močno pahnil v peč, da je na drugi strani naredil odprtino. Divji mož je pobegnil in drugi dan iz votline zavpil kmetu:«Imate še tisto mrcino?« Kmet mu je pritrdil in odtlej divjega moža ni bilo več na spregled.
Izročilo pravi, da je bil nekoč ves Boč votel, v njem pa je bilo veliko jezero, v katerem je živel triglavi zmaj.
Bil je hudoben in je nagajal okoliškim kmetom, zlasti spomladi, ko so orali zemljo in sejali.Tedaj je mahal z repom, da se je tresla gora in so kmetje prestrašeni pobegnili s polj. Poleti pa je nad dolino priklical točo, da je uničila pridelek, zato so vaščani molili in prosili boga, naj jim pomaga.
Novica o hudobnem zmaju se je hitro širila po dolini in pod Bočem se je zbralo ueliko junakov, ki so skušali premagati zmaja. A so se usi prestrašili in pobegnili. Uendar kmetje niso obupali. Uerjeli so, da se bo le našel junak, ki bo pokončal zverino. Junaka ni bilo, a zgodil se je drugi čudež.
Nekega dne se je odprla gora in zmaj je poletel proti Polskavi.Nastal je vihariruvalo je drevje in poljčansko dolino je zasula kamenje. Toda ko je zmaj priletel nad Polskavo, je vanj treščila strela in ga ubila. Nanj spominja le še gola poljčanska stran Boča in z gramozom posuta poljčanska dolina.
Jama Belojača je v preteklosti burila duhove, zato so o njej nastale mnoge zgodbe.
Ena izmed teh pravi tako:
Nekoč je neki kmet šel na Boč po drva. Ko jih je natovoril na voz, ki sta ga vlekla dva vola, se je napotil proti domu. Uesel je priganjal vola, naj se podvizata. Naenkrat pa sta se žiuali ustavili.Kmet je skočil z voza pogledat, kaj je narobe. Ker ni opazil ničesar, je spet sedel na kup drv in potegnil vajeti. /) vola se nista hotela premakniti, zato je zavpil. Vola sta se premaknila, a po nekaj korakih se je pod njima vdrla zemlja in iz majhne kotanje je nastala velikanska luknja. Kmet, voz in uola so padli vanjo, luknja pa se je potem tako hitro, kot se je odprla, tudi zaprla.
Ko se je znočilo in kmeta ni bilo domou, je ženo začelo skrbeti. Iskala ga je, a nihče ni vedel, kje je. Začeli so ga iskati. Drugo jutro so šli se v gozd in našli le štore in žagovino posekanih dreves. Ko so se vračali v dolino, pa so zagledali kotanjo in menili, da je pogrešani kmet padel vanjo. Ko so že pozabili nanj, je v vas prišel službovat mlad pastirček in čredo gnal k potoku, ki izvira iz j awe pod Bočen. Sedel je na skalo, zapiskal na piščalko in nenadoma zagledal v vodi volovski jarem, rogove, bič in kmetov klobuk.«
Hermina Gorčenko
Jančič Janko:
1.
Bil je en Anza, ki so ga pregovorili , da je šel uraga čakat. Eden mu je rekel: «Ueš kaj, Anza, pojdi uraga čakat. Če boš zdržal čez polnoč, ti bo vrgel Žakelj denarja.«
Anza je vzel to čisto zares in je rekel: «Jaz bi že šel, anpak ne san.« Prepričal je enega Lujza, da je šel zraven. Odpravila sta se čakat na križišče, zraven pa sta vzela tisti stolec, ki so ga inele ženske za krave roolzt.
Ko	je bila ura tričetrt	na	dvanajst, je	Anza pokleknil
na	stolec in čakal. Lujz pa	je stal pri	strani. Takrat
pa	v gozdu zašuni. Lujz	se	prestraši in	zbeži. Anza pa
je	vztrajal: «Čakal bon,	pa bo kar bo.«
Polnoč je odbila na turnu. Nič! Nič se ni zgodilo.
»Ja, kako dolgo si ga pa čakal?« ga vprašam. »Ja, zjutraj do dveh, pa ga ni bilot«
Sen nu rekel: »Kak stolec pa si inel?«
Pa reče Anza:« Ja, takega, ki ga inajo ženske za krave nolzt.«
»Ja, sen rekel, ti si nor. Urag ne bo šel k tistenu, ki ina tak kravji stolec, ki po dreku snrdi.«
2.
Za Stari grad so govorili, da so ga zidali v isten času kot cerkev sv.Ane. Ineli so le eno zidarsko kladivo, ki so si ga podajali.
Za breg Turk pravijo, da so tam Jurki pokopali zlato tele. Mnogi so hodili na to nestu kopat, pa niso nič našli. Malo naprej pa je plesišče, kanor je nenda grajska gospoda hodila plesat.
3.
Je bil en Jaka, ki je vozil pri Staren gradu. Pa je rekel:«Tan je bilo dosti pečin in sen enkrat nasedel. Uoli niso pa niso šli. Kaj sen hotel!? Šel sen drva we tati z voza. Pa zmečem dol polovico. Poženem. Nikamor. Nadaljuje:«Spet nečen dol in voz izpraznin. Poženem. Spet ni šlo. Kaj pa zdaj? Spet sen vse naložil nazaj. Rekel sen: «Zdaj pa, če vsi hudiči držite, spustite! Ce ne, pa porinite!
»Sem pognal in je šlo? Zdaj pa nisem vedel, al so porinili , al so spustili.«
4.
Tam pod Starim gradom je strašilo. Je bila ena Franka, ki je bila pri Marufu, kjer so imeli kmetijo. Hodila je na dnino.
Ko so kožuhali koruzo, je rekla, da ponoči ne gre domov, ker straši. »Ja, »je rekla, »sem sla domov, pa se je naenkrat celi grad zasuetil. Bilo je blizu polnoči. Naenkrat je zaropotalo. Ko pa se je zasvetilo, je priletel nasproti en parkmandlc. Jaz sem se prekrižala, pa ga ni bilo več.«
5.
Ko so v rudniku Sega še kopali rudo, mi je je eden od rudarjev povedal zgodbo.
Pravi: »Sel sem po rovu in sem srečal zajčka, tistega parkmandlca, za katerega pravijo, da je hudiček.«
»Tako sem se prestrašil, da sem stopil par korakov nazaj.«Pa je rekel Parkmandlc: «Naj ti bo zaenkrat. Pa da mi ne hodiš več sem?«
"2•
n£TA
r
n
L-
■5 , ^/M ZA//^
STARI GRAD ŠTATENBERG
v
Prvotni grad Štatenberg je stal JV od Makol in se prvič omenja leta 1241.
V	lasti so ga imeli številni lastniki, med katerimi je bil najokrutnejši Tahi. Pred Tahijem so grad med drugimi posedovali Walseeji, Celjski, Prueschenki in Turjaški.
Kolikor je mogoče iz povsem razsutih ostankov razbrati, je imel grad
v
Štatenberg podobo več ali manj regularne obodne zasnove. Ostanki zidov so ponekod še dva do tri metre visoki, povsod pa je veliko grušča, pod katerim se delno Še skrivajo stare kleti. Vidni so ostanki zunanjega obrambnega jarka in nasipa, ki sta obdajala ves grad. Na ravnici pod gradom so sledovi nekdanjega grajskega vrta.
Zadnji lastniki starega gradu so bili Attemsi, ki so dali zgraditi nov grad, starega pa prepustili propadu.
FOTOGALERIJA MILANA STERNADA (6)
Ruševine prvega gradu Štatenberg
Tokratni fotografiji potrebujeta komentar:
Na griču v Starem gradu še danes stojijo razvaline prvega gradu Štatenberg. Postaviti so ga dali vitezi Rogaški. Prvič je bil omenjen leta 1250. Lastniki so se pogosto menjavali, najbolj znan lastnik je bil Franc Tahi. Kmetje so morali prenašati njegove hudobije in so se zato večkrat uprli. Uspešen kmečki upor je bil leta 1573. Kasnejši lastniki, Attemsi, so grad zaradi odročnosti zapustili in si dali v dolini sezidati nov dvorec, današnji grad Štatenberg. Od starega gradu so ostale samo razvaline.
(Vir: zloženka Občine Makole)
NOVI DVOREC ŠTATENBERG
v
Novi dvorec Štatenberg je med leti 1720 - 1740 dal zgraditi grof Dizma Attems. Leta 1910 je del gradu pogorel. Med obema vojnama ga je posedoval Neumann iz Zagreba.
Dvorec je zgradil italijanski arhitekt Camessini, freske1 so delo slikarja Joannecky-ja, o mojstru bogatih štukatur2 pa ne vemo ničesar.
Grad ali dvorec je zgrajen po vzoru dunajskih rezidenc in sodi med najlepše baročne stvaritve pri nas.
Z reprezentančnostjo gradu se ujema tudi slikarija, ki krasi glavno dvorano in pet stranskih soban, kjer so upodobljeni razni mitološki prizori, razvrščeni v osrednjih slikah in po Štirih kartušah3, tako da je skupno upodobljenih 25 prizorov.
V prvem nadstropju najdemo šest sob s čudovitimi freskami, štukaturami in starim pohištvom.
Vsebina fresk na štatenberškem gradu je alegorične in mitološke vsebine.
V vseh prostorih so omejene le na strop. Slikar je ustvaril razgibane prostore, kjer je navadno poudarek na dveh osrednjih figurah.
TRIJE VAŠKI SVETNIKI UPRIZORITEV V MAKOLAH LETA 1956
SLEHERNIK PRVA DRAMSKA UPRIZORITEV V LAPORJU IN MAKOLAH LETA 1936
METEŽ
UPRIZORITEV V MAKOLAH 1959 LETA
iwi
fe>V>
r-M.!
KEKEC NAD VOLČJIM BREZNOM 1964 LETA
—
KEKEC IN PEHTA 1964 LETA
I SNEGULJČICA 1960 LET A
KEKEC 1968 LETA
SNEGULJČICA UPRIZORITEV 1963 LETA
  -------------------------
SNEGULJČICA UPRIZORITEV 1963 LETA
SPOMINSKA PROSLAVA I STOPREŽ 1955 LETA______
||||| l.MAJ 1953 LETA |
  ——" ' “ " ..
TAMBURAŠI NA PROSLAVI DIRIGENT ANTON ŠVAGAN 1973 LETA
DAN REPUBLIKE 1975 LETA
GASILCI 1946 LETA
TABORNIKI
LOVCI
LOVCI 1950 LETA
•M .1
*
KMEČKA »OHCET« 1936 LETA
KMEČKA »OHCET« 1938 LETA
POGREB
»NA ŽEGNANJU« PRI SVETI ANI 1936 LETA
PUST LETA 1963
ŽETEV 1943 LETA I
OBIRANJE HMELJA
OB »ŠRANGANJU« NA POROKI LETA 1976 STA BILI VIDNI  S SLAMO KRITI HIŠA IN KOZOLEC V PEČKEH
ferJlSKi
GOSPODINJSKI KROŽEK LETA 1942
»KUHARSKI TEČAJ« LETA 1959 MENTOR Marija Lončarič
CERKVENI PEVSKI ZBOR
CERKVENI PEVSKI ZBOR
NARAVNA EDIŠČINA
PROPADA) ! NARAVNE UmU DEDIŠČINE
LIPI
V PEČKEH IN MAKOLAH
Izginja kulturna dediščina
Tudi tej hiSi v bližini Makoi so Šteti dnevi.
Območje Haloz, na katerem je tudi krajevna skupnost Makole, se je vsa leta otepalo z nerazvit6stjo. Ta je povzročala tudi velik odliv mlade delovne sile v tujino ali industrijske kraje Slovenije. Doma so ostajali starejši, ki pa niso bili več sposobni gospodariti na kmetijah. Dohodka za preživljanje ni bilo, zato je tudi domačije pričel najedati zob časa. Zasilno krpanje streh in podpiranje notranjosti prostorov sta bili samo kratkoročni rešitvi, začelo se je neizogibno propadanje značilnih haloških domačij.
Čeprav so se tudi v teh krajih gospodarske razmere v zadnjih letih nekoliko izboljšale, pa podoba krajine vztrajno izgublja svojo značilnost. Danes je v krajih makolske krajevne skupnosti le še nekaj značilnih ,,butanih in cimpranih” kmečkih hiš, pa tudi te kažejo znake propadanja in jih čaka samo še kratko življenje. Mladi, ki so se odločili ostati v domačem okolju, in tudi tisti, ki so se vrnili iz tujine, se pri zidavi novih hiš ne odločajo več za klasično domačo arhitekturo.	Viktor	Horvat
'Mmm?
mm:
m
' ' :
HALOZE
JANČIČEV JOŽA IN NJEGOVA DVA VOLA
Jančičev Joža iz Jelovic pri Makolah v osrčju Haloz je od vseh strani stisnjen, stiska ga življenje. Na posnetku je stisnjen med dvema.voloma, njegovim edinim zakladom, njegovo edino toplino. To je vse, kar ima.
Joža se je pred kratkim vrnil s Pohorja, iz bolnišnice za pljučne bolezni, kjer je ležal 11 mesecev. Doma je našel neobdelana polja, tista, ki so bila obdelana in zasejana, pa so ostala zaman čakajoča pridnih rok, ki bi pospravile pridelek. Bratje in sestre niso prišli blizu, je dejal Joža. Da bi bila nesreča še večja, mu je toča uničila ves oves in koruzo. »Kje naj se pritožim, kje naj prosim, da mi ne bo treba plačati davka?« je vprašal Joža obiskovalce. Morda bi moral začeti v krajevni skupnosti. Joža toži: »Nekdo tu v bližini je dobil povr--njen ves denar za uničen pridelek, iaz pa nič.«
Na drugem posnetku je videti zapuščeno domačijo, ki se seseda. Na desni je podirajoča se streha, pod katero domujeta vola, na levi pa je Jančičeva podirajoča se domačija. Spredaj desno stoji književnik France Filipič, ki ga je pretresel primer človekove stiske.
K domačiji sodi 13 hektarov zemlje. Toda zemlja je lahko poguba, če je človek bolan in je ne more obdelovali.
Posnetek in besedilo: MIROSLAV SLANA-MIROS