S T E K A N J E Pojav stekanja v podjunskem narečju omenjajo vsi naši dialektologi, ki so pisali o koroških narečjih. Gutsmannova slovnica iz 1.1777, ki hoče spraviti slovensko go- vorico na Koroškem v nekak okvir tedaj obstoječih slovnic knjižnega jezika, Stekanja ne omenja. Pač pa označuje Urban Jarnik1 v svoji študiji o koroških narečjih kot posebnost podjunskega narečja štekanje takole: »Zaiine ta], ta, to tako isto i svi od toga (taj, ta, to) sastavljeni priloži n. pr. ta, teka, tod itd. primaju pred t još š. Govori se dakle štu, šteka, štod itd.« Janez Seheinigg- pa začenja svojo dialektološko razpravo »Obraz rožanskega razrečja na Koroškem« s tole karakterizacijo : »Koroška slovenščina se cepi v tri razrečja: junsko, rožansko, ziljsko. Prvo razrečje, ki se je najčistejše ohranilo v planinah koroško-kranjsko-štajerske meje, govori se po dekanijah Pliberk, Doberlavas, Velikovec in v nekaterih župnijah drav- berške dekanije. Po izgovarjanju zaimka ta, to in prirečij tu, teka (tukaj), ki se glase šta, što, štu, šteka, zovejo se prebivalci imenovanih pokrajin pri ostalih koroških Slovencih »štekarji«, kterih je okol 54.000.« Dr. Jos. Tominšek* pripominja v svoji jezikovni razpravi »Narečje v Bočni in njega sklanjatev«, da je slišal štekanje v celem obsegu Solčavskih planin (v ožjem pomenu), n. pr. že onstran Ljubnega: št ate = ta-le, št ale gor = t j ale gor; okrog Bočne pa da poznajo to posebnost le teo- retiški kot znak »žocparskega« govora. Prof. Fr. Ramovš4 omenja štekanje na pod- ročju podjunskega in mežiškega dialekta, hkrati pa pristavlja, da severni govor Podjune (t. j. Grebinj, Krčanje, Kneža, Djekše) stekanja ne pozna. Končno speci- ficira in omejuje najnovejši raziskovalec koroških narečij A. Isačenko5 štekanje takole: »L'un des traits distinctifs des parlers carinthiens orientaux se trouvant être la forme spéciale du pronom démonstratif šati, šta, što, les habitants de ces contrées portent le nom de »štekarji«. L'isoglosse du štekanje passe bien plus au nord de la Drave et en conséquence, ne concorde guère avec les limites du Podjunje proprement dit.« Po zgoraj navedenih opredelitvah in po mojih osebnih ugotovitvah poteka meja štekanja nekako takole: južno od Drave vzhodno od Smarjete v spodnjem Rožu ob potoku Borovnici, nato ob severnem pobočju Obirja v smeri Žitarevesi pod Peco, kjer preko Koprivne in Olšave sega v Savinjsko dolino do Luč, nadalje od Črne ob Črnskem potoku preko Javorij in Razbora v dolino Mislinje ter ob zapadiiih obronkih Pohorja do Trbonj na Kimprški vrh, nato ob državni meji čez Libeliče, Žvabek do Lipice, kjer se sporadično javlja tudi severno od Drave; med Velikovcem in Glino, zlasti v bližini Drave, pa je ta pojav zopet trdneje sklenjen. Štekanje se torej razteza na vse ob- močje mežiškega in podjunskega narečja ter se javlja tudi še nekoliko v obmejnih pasovih obirskega in savinjskega dialekta. Štekanje je dobilo svoje ime od krajevnega prislova šteka, t. j. teka namesto knjižnega tukaj. Razen tega pa se podkrepljujejo s š tudi ostali kazalni zaimki in prislovi, izvedeni iz korena to, torej: ta, ta, to — šta, šta, štoa; tèti, tèta, Ша (tale) — štati, štala, štata ali z disimilacijo prvega t šati, šata, šato; tdk, tâka, tâko — štdk, štdka, štdka; tdkšen, tdkšna, tdkšno - štdkšan, štdkšna, štdkšna; toliko > 1 Vrazovo Kolo I. 1842. Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj od Urbana Jarnika. Kres I. 1881. 8 Jahresbericht kranjske gimnazije 1902/3. 4 Historična gramatika slovenskega jezika, VIL str.23, 24 in 26. s Revue des Études slaves XV. 1935, str. 53 in 54. téjka — Stéjka; takô — stak; tàm — ètàm; tu — štu; todi — štodi; tola (tja) — štola; nàtre (notri) — šndtre; tàntre (tam notri) — štdntre; tàntr (tam noter) — ëtàntr.o Od kod ta š pred imenovanimi zaimki in prislovi? Štrekelj7 ga razlaga iz besede vidiš, kar je potem v proklizi dalo viš > vi > š, in se opira na le-ta, le-to iz glej ta, glej to in slične tvorbe z na koncu pritaknjenim le, n. pr. tale, onile etc. Sklicuje se pri tem tudi na latinski eecum iz ecce hum. (hune). Ramovšs pa ob stekanju pripominja, da dobe pronomina in adverbia, izvedena iz korena to-, spredaj še adverb še- še-, š- reducirano, ako hočejo dati prvotnemu pomenu še kako posebno oznako ali določbo. Zaradi pomanjkanja vmesnih in prehodnih oblik v starejši dobi je danes težko določiti pravi izvor tega š. Leški rokopis, ki je najstarejša priča žive govorice iz Me- žiške doline, ima že obliko štu za to. Da je prav pri kazalnih zaimkih in prislovih, izvedenih iz istega korena, potrebna točna označba in vrhu tega še podkrepitev s kako drugo besedo, je razumljivo. Zato se mi zdi Štrekljeva razlaga dokaj posrečena in otipljiva. Poleg njegovega eecum iz ecce hum (liunc)) bi opozoril na celo kopico ana- lognih oblik v francoščini in drugih romanskih jezikih. Francoski ici se razlaga kot ecce + hic, torej viš tu < štu; celui je nastal iz ecce + illui, ce, starofr. ço, iz ecce + hoc, cet, cette, starofr. cest, ceste, iz ecce + iste, ecce + ista, ital. questu iz eccu 4- i slu, quelle iz eccu + illu itd. A tudi pomensko v stavčni zvezi je Štrekljeva razlaga smiselna. Ce v Mežiški dolini vprašajo koga ->Kje je to?<. pa vprašani odgovori brezbrižno i tam', tako da mora vprašujoči vprašanje ponoviti, bo pokazal z roko in s poudarkom odvrnil: >Maj, štam.U S tem hoče pač reči: >No, vidiš tam, viš tam!« Morda je bil ta izrecni poudarek kazalnega zaimka potreben tudi zaradi obmejnega tujerodnega prebival- stva, ki mu je bilo treba spočetka marsikaj dopovedati s kretnjami in s posebno podkrepitvijo z drugo, že znano besedo. Ali niso morebiti podobne zunanje okoliščine vplivale tudi na tvorbo in nastanek romanskih oblik kazalnih zaimkov in prislovov? Janko Kotnik 6 Navedeni primeri so vzeti iz mežiškega narečja. 7 Archiv für slawische Philologie XXVIII. str. 502. e Historična gramatika slovenskega jezika VII. str. 23, 24.