lim ptÄcSfuLT fiCofm »KRES«, GLASILO ZVEZE FANTOVSKIH ODSEKOV V LJUBLJANI. — Izhaja 1. vsakega meseca. — Izdaja Zveza fant. odsekov. — Tiska Misijonska tiskarna Groblje - Domžale (A. Trontelj C. M.). — Urejuje Fr. Jesenovec, Ljubljana. — Za uredništvo odgovarja A. Trontelj C. M., Groblje - Domžale. — Rokopisi se pošiljajo na naslov: Uredništvo »Kresa«, Ljubljana, Vodovodna 24. — Uprava: »Kres«, Rakovnik, Ljubljana VIII. Ček. rač. št. 17.871. — Naročnina : Letno din 20, pod skupnim ovitkom din 18. um iimiiiiint im HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE Ljubljana — Kočevje — Maribor — Celje Vloge obrestuje po najvišji obrestni meri Cenena posojila daje na redno odplačevanje Za njene vloge jamči dravska banovina LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI r. z. z neom. z. LJUBLJANA, Miklošičeva cesta 6 (v lastni palači) OBRESTUIE HRANILNE VLOGE NA|UGODNE(E Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4°/o, proti odpovedi do 5%. fantovskih odsekov Letnik X. Oktober 1939 Štev 10 FANTOV OKTOBER Fes oktober je posvečen Kraljici rožnega venca.. Dan za dnem ji spletajmo vence iz najlepših molitev in zasipala nas bo z milostmi, ki so prav nam prav najpotrebnejše. 2. A n g e 1 i varuhi, dušo in telo nam varujte! 3. Terezija Deteta Jezusa, pomagaj nam, da tudi mi Bogu nikoli ne odrečemo nobene želje! 4. Frančišek S e r a f s k i, veliki idealist, ki je v zemeljske dobrine usmerjal proti večnim dobrinam, ustanovil frančiškanski red, z njim obnovil Cerkev in umrl 1. 1226., odlikovan z ranami Kristusovimi. 6. Prvi petek: Srce Jezusovo, daj da te bom ljubil vedno bolj in bolj! — Bruno, doma iz Velmorajna, je 1. 1084. ustanovil red Kartuzijanov (pri nas so v Pleterjah) in postal odličen učitelj duhovnega življenja. Memento mori! nam kliče še njegova smrt 1. 1101. 7. K r a 1 j i c a rožnega venca, prosi za nas! 8.Žegnanska nedelja. Hiša božja je naša cerkev in od nas je odvisno, da nam postane vrata nebeška! 10. Frančišek Borgia je s 5 leti znal katekizem na pamet, postal kot vojvoda vsem zgled, umrl pa 1. 1573. kot 3. general Jezusove družbe. 11. Materinstvo D e v. M a r. Veselimo se z Marijo njene neskončne odlike! Otrok Marijin, blagor ti! 12. Maksimilijan, patron Bavarske, rojen v Celju, (rimski Celeji), je postal škof v Lorchu ob Donavi in na misijonskem potu umrl 1. 308. v Celju mu-čeniške smrti, zato je tudi naš patron. 14. K a 1 i s t, papež in mučenec I. 222. Po njem se imenujejo ene izmed katakomb pri Rimu. 15. Terezija A v i 1 s k a , Španka, velika reformatorica Karmelskega reda; vkljub temu, da je bila 40 let bolna, je ustanovila 32 samostanov in povsod uvedla najstrožji red. Geslo: trpeti ali umreti. Umrla je 1. 1582. (Beri knjigo: Med nebom in zemljo.) 16. Čistost D e v. M a r. Prečista Mati more imeti veselje samo nad čistimi sinovi. 17. Marjeta A 1 a k o k. Nji je Zveličar razodel, kako častimo njegovo Srce z godom Srca Jezusovega na petek po osmini Sv. Reš. Telesa, vsak prvi petek, na devet prvih petkov in s podobo njegovega Srca. Rekla je: »Tako močno hrepenim po sv. obhajilu, da bi rada šla bosa skozi ogenj, samo da bi ga prejela.« Umrla je 1. 1690. v najhujšem trpljenju, največji sreči. 18. Luka, evangelist, je spremljal sv. Pavla in po njegovih besedah napisal blagovest. Pokopan je v Padovi. 19. Peter Alkäntarski, frančiškan v Lutrovem času. Bil je duhovni voditelj sv. Terezije. Ob svoji smrti 1. 1562. se ji je prikazal in rekel: »O blažena pokora, ki mi je zaslužila tolikšno poveličanje!« 20. Janez K a n c i j a n , patron Poljske in Litve, dobrotnik ubožcev, vegetarijanec, umrl 1. 1473. 21. Dev. Mar., zavetnica umirajočih: Jezus, Marija, Jožef, stojte mi na strani v zadnjem boju! 22. Misijonska nedelj a. »Misijonsko delo presega vsa druga dela za toliko, za kolikor presega duša telo, nebo zemljo, čas večnost« (Pij XI.). 24. Rafael nadangel, zdravje božje, zaščitnik popotnikov. Ali poznamo cilje Rafaelove družbe? 29. Ned. Kristusa Kralja: Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, vsemu našemu življenju gospoduj! Rešitelj nemirnega sveta -- krščanstvo (Po Katoliku). Že v davnih časih je bilo zapisano, da je življenje na zemlji neprestan boj, boj s samim seboj in boj z drugimi. Iz zgodovine vemo, da se ljudje spočetka niso sprli zaradi revščine v boju za trdi kruh, ampak so se sprli na bogatih poljanah, ker so dajale dovolj hrane enemu kakor drugemu. Torej prvega boja med ljudmi ni izzvalo siromaštvo, ampak bogastvo. Ali je tudi danes tako? Poglejmo samo v težke napetosti naših dni, ko se je v resnici treba bati, da je mir na svetu v nevarnosti. Vse to vemo in moremo sklepati iz dnevnega časopisja in novic, ki jih dobivamo po ra-dioaparatih. Vsepovsod zbiranje, pripravljanje, dogovori in sestanki. Vsepovsod neznansko tekmovanje, kdo bo imel več morilnega orožja. Tehnika, ki je v človeškem življenju gotovo napravila največji korak, je skoro izključno postavljena samo v pripravljanje bojne opreme. Kadar beremo o zadnjih rezultatih ubijanja, se človeku skoro ustavijo misli. Prišel je čas, ko človek troši svoje kraljevske sposobnosti razuma samo v ta namen, kako bo usmrtil sočloveka. Strašno je na vse to misliti. Nam malim ljudem, ljudem z majhnimi zahtevami, je vse to zastrto s kopreno skrivnosti. Z leve in desne, od tega in onega bloka prihajajo do nas glasovi, kdo je močnejši in kdo slabši. Prav za prav pa borba obeh taborov ni več boj med slabšim in močnejšim, ampak boj močnih z ene in z druge strani, boj, ki gre samo še do te skrajnosti, kdo bo prvi med močnejšimi. Orožno je to in žaljivo za vse ljudi, ki bi hoteli svoje življenje živeti v miru s seboj in z drugimi. Velikanski milijoni ljudi na svetu hočejo mirno in udobno življenje, a današnji svet tega miru ne mare dati. Ni nam treba brati zgodovinskih knjig, da bi se iz njih poučili o prilikah in o času suženjstva, ki ga je odpravilo krščanstvo, saj imamo pred očmi odprto veliko knjigo, saj se pred nami dogaja to suženjstvo, ko more vsako pametno in pošteno oko brati o krvavih dogodkih in težkem trpljenju človeka, ki se je danes ta dan zasužnjil denarju in sili. Človek, posebno tisti z blagim čutom in naravo nedolžnega jagnjeta, čuti v svoji notranjosti nemir in glasen protest proti suženjstvu denarja in sile. Sedaj lahko pravilno razumemo tisto Kristusovo ravnanje, da ni hotel v roko prijeti denarja, da bi se ne omadeževal z njim. Obilnost, a ne pomanjkanje, je tudi danes vzrok vsakega prvega spora med brati. Obilnost, a ne pomanjkanje, je tudi danes vzrok vseh dru- žabnih trenj, pa četudi se na videz prikazujejo kaki drugi vzroki. Opravičeno valovanje ogorčenih skupin na zemlji kriči po socialni pravici, a prav malo jih je, ki se zavedajo, da je ta krik samo odmev malega števila tistih, ki imajo v svojih rokah nakopičenega mnogo kapitala in zemeljskih dobrin. Zato je treba v človeku, pa naj bo ta bogat ali reven, najprej uničiti pohlep in grabežljivost. Zraven tega pa je današnjemu človeku treba vbiti v glavo zavest in prepričanje, da je življenje na zemlji samo postaja na prehodu v večno življenje. Ali je morda kje močnejša misel in boljše zdravilo, da se ozdravi socialno zlo naših dni v korenini? Današnje človeštvo, trenja in nemire v njem, bo rešilo samo krščanstvo in nič drugega! Jože Dular: Zemlja in ljubezen X. Sveti Matija je to leto v resnici pošteno razbil led in pregnal mraz. Ljudje so že sredi svečana šarili po vinogradih in obrezovali trte. Niso mogli strpeti do svete Jederti, ko se po navadi začne pravo delo na polju, ampak so kar naložili pluge na vozove, jih potegnili do njiv in zaorali v spočito zemljo. Iz svežih razorov se je kadilo, zemlja je tako omamno dišala, da je človeka v vsi ti lepoti in spočitosti prijela želja, da bi pustil vse in bi samo vriskal in plesal od veselja. Pri Bojančevih v Razkrižju so bili vsi trije moški na njivi. Sin Jože in Grob Lamberta Einspielerja, prvega predsednika Mohorjeve družbe v Celovcu. Ob njem preč. g. Vekoslav Kastelic, salezijanec, ki misijonar! po slovenskih župnijah po Koroškem. hlapec sta orala, oče pa je za njima sejal oves. Tako sta ostali doma samo mati in Ivanka. Prekopavali sta grede v vrtičku zadaj za hišo, da posejeta ‘zeH/eJnjavo. Obe sta molčali, vsaka je že sama vedela, kaj mora delati. Mati bi rada načela pogovor, smilila se ji je hči, ki je bila po Janezovem odhodu zmerom bolj redkobesedna. Kar ji je velela, vse je naredila molče in brez ugovora. A ravno to jo je bolelo. Kje je ona veselost, s katero je prej Ivanka napolnjevala domačo hišo? Bila je edinka, zato je tudi njej veljala vsa skrb. Samo, da bi bila Ivanka srečna v življenju, to si želi in ničesar več. Če bi bilo po njenem, naj bi vzela Gorjančevega, če ga ima res tako hudo rada. V resnici ne bi bil morda slab mož, čeprav ne bo imel veliko. Kar poročila naj bi se, pa bi bil mir! Seve la, dokler je bil Janez doma, bi se že kako naredilo, toda zdaj, ko je najbrž že na poti v Ameriko, si ga mora v resnici iztresti iz glave. Mar naj 'celo večnost čaka, da se bo pritepel nazaj, če se sploh kdaj bo? Sam Bog ve, kakšnih misli in pameti bo takrat, ko se vrne? Tujina navadno vse pokvari. Kdo pa naj ve, kako je živel v Ameriki? Ne, to ne bo šlo! Ivanka mora opustiti vsako misel nanj. Če Hribarjevega ne mara, manjka se jih! Skrivoma je pogledala po hčeri. Pravkar je iz vrečice stresala solatino semenje na dlan in ga razsipavala po gredi. »Ivanka, da boš povsod enakomerno posejala,« ji je rekla, da bi pretrgala mučen molk. »Mati, ne bojte se zame. Saditi bom vendar znala.« I »Ivanka!« jo je znova poklicala, ker jo je to molčanje že morilo. »Kaj ti pa je? Si spet dobila kakšno pismo?« »Nič nisem dobila, pa tudi nič mi ni.« »Ivanka, poslušaj me, saj te poznam in razumem, da ti je težko. Še umrla mi boš zavoljo žalosti. Vsaka odpoved je grenka. Glej, če bi jaz odločala, bi vama nič ne branila,« je razpletala svoje prejšnje misli. »Kar vzemita se! Samo ...« »Mati!« se je Ivanki izvil radosten krik. Bojančevki pa je b!ilo težko in nerodno, ko je videla, kako je zasijal Ivanki obraz. Saj ni mislila povedati tega. Hotela je le reči, da to, kar ji je zdaj povedala, ne more iti več naprej in da je zanjo najbolje, če Janeza pozabi in se razgleda po drugih fantih. »Potlej vi niste hudi na Janeza?« je čez čas tipajoče vprašala Ivanka. »Kaj naj bom huda, saj nimam biti za kaj? Mogoče bi bil Janez čisto dober mož, toda Ivanka ...« »Kaj je, mati?« »Saj vidiš, da nimam jaz edine besede pri hiši. Oče in Jože sta proti. Janez pa je daleč. Pozabil te bo!« je hitro povedala. Ivanko je stisnilo okoli srca. Torej je le krivo razumela mater. Zdaj v resnici nima nikogar domačih, ki bi čutil z njo. »Ivanka, saj nisem mislila tako hudo. Mogoče se bo še vse lepo izpeljalo,« je hitela mati popravljati prejšnje trde besede, ko je videla žalost v hčerinih očeh. »Toda očeta poznaš. Trd je in, kar reče, to drži! Veš pa tudi, da ne bo izročil Jožetu grunta, dokler se ti ne omožiš. Zavoljo Janeza bo zdaj večen prepir med vama. Edini brat in edina sestra, pa sta si že zdaj kot tujca.« »Saj mu nič nočem. Mati, jaz ne strpim več! ... Po svetu grem ... Za Janezom! ...« je planila v nezadržen jok. »Ivanka, otrok ubogi!« Skočila je k hčeri in jo privila k sebi. »Ivanka, nikamor ne pojdeš! Pri očetu bom govorila zate, še danes, še ta večer, samo pomiri se!« jo je prosila. Solze hvaležnosti so kanile na materino roko. Zvečer je bilo pri Bojančevih v resnici mnogo hrupa. Še nikoli v svojem življenju se ni Bojančevka tako trdo postavila za svojo hčer. Bojanec je hudo nasprotoval, nazadnje je pa le toliko popustil, da je ženi dal obljubo, da bo vse dobro premislil, če ne bi res kazalo, da bi drugi mesec enkrat stopil tja do Gorjana in ga pregovoril, naj zemljo in hišo prepiše na Janeza. »Pravim ti, da mogoče pojdem, gotovega pa ni nič, da se ne boš kaj preveč zanašala na današnje besede. Da bi imel požigalca za zeta, me ni nikoli preveč mikalo!« je trdo dejal ženi, ko je odhajal iz kuhinje v sobo. * Ko je tisto noč na lepem izginil Gorjanov Janez, so naslednji dan in še mnogo časa po tistem govorili vse mogoče stvari o njem. Ni bilo malo niti takih, ki so verjeli, da so postala Janezu tla prevroča zavoljo ponovnega procesa, ki ga baje pripravlja Hribarjev Šimen. Ko so zjutraj pogrešili Janeza, Neža kar ni hotela verjeti, da ga ni. Res da je prejšnji večer nekaj momljal, da ga bo noč vzela, toda na te besede ni dala dosti, saj ji je to pravil zmerom, kadar je prišel navzkriž z očetom ali če mu je šlo kaj narobe. Šele, ko je prevrnila vso izbo in ni našla nikjer njegove pražnje obleke ne perila, se je preverila, da je to pot mislil zares. Dva dni ni skoraj nič jedla in resno je premišljala, če ne bi bilo najbolje, da bi tudi sama pospravila svoje stvari v košaro in odšla po svetu iskat službo. To je premišljala in se Skoraj odločila, da zapusti Gorjanovino, ko je tretje jutro navsezgodaj privihrala Janezova sestra Francka, ki je bila poročena v Starem dolu. Dve leti že ni videla rojstne hiše in tudi sicer je pustila vse domače vnemar, saj ji je oče zmerom, kadar je prejšnje čase prišla domov, zabrusil, da hodi samo gledat, kdaj se bo stegnil, da bosta z možem lahko od Gorjanovine odtrgala oni del hoste, ki jo ima v Starodolskem borštu. Ko pa je prejela iz Kočevja Janezovo pismo, v katerem ji sporoča, da se je namenil iti za Topetom v Ameriko in se obenem oprošča, da se ni mogel sam posloviti od nje in njenih, je pustila vse in prihitela v Brezovje, ne zavoljo tiste hoste, o kateri sploh ne mara nič slišati, ampak zavoljo Gorjanovine same, ki je zdaj izgubila svojega drugega gospodarja. Deset let je že, odkar je odšel Tone, in zdaj gre za njim še Janez. Za materinega življenja je bila Gorjanova hiša ena najtrdnejših, danes pa je z njo že pri kraju. Da bi popolnoma propadla, vendar ne smejo pusititi. Janez bo moral nazaj! In če se precej ne vrne, mora biti vendar nekdo tu, ki bo pazil na vse, dokler ne pride nazaj in spet zagospodari na domu. O, vrnil se bo; njega ne bo vzdržalo v svetu, kot je zdržalo Toneta, ki jim je že pred leti pisal, da je čez vso domačijo naredil križ in da se bo mogoče vrnil na stara leta, prej pa gotovo ne. V tem sta si bila oba brata različna ko dan in noč. Ce bi bil Janez še tako revem in zgaran, po kolenih bi pridrsal nazaj, samo da bi spet videl domačo zemljo. Prav zavoljo tega mu morajo ohraniti hišo. Zato je takrat odločno stopila pred Nežo, ki je že hitela vlačiti skupaj svoje stvari. »Nikamor ne greste! Tukaj boste, dokler Janez ne pride domov!« Neža je kar ostrmela, ko jo je po dolgem času zagledala pred sabo, in še tako odločno povrh. »Francka, to se ne bo nikoli zgodilo. Ne morem več,« se je branila. »Morate! Ce ste vsa najboljša leta zapravili pri ti hiši, bo tudi hiša imela toliko, da vas bo redila in vam dala na starost svoj kot. Stari Gorjan se je hčeri vdal, saj mu je bilo vseeno malo hudo, ko je videl, da sta ravno zavoljo njega odšla oba sinova v tujino in da bo Gorjanov rod z njim najbrž za zmerom izginil iz Brezovja. Res je hčeri obljubil, da bo svoje življenje malo uredil in se poprijel dela, da mu ne bodo upniki vsega razgrabili. Kaj več, da bi prepisal posestvo na Janeza, pa tudi ona ni dosegla. Gorjan je bil trmoglav kot zmerom. Nekaj dni je še strpel doma, raztrosil razpeljani gnoj po njivah, tudi trte v vinogradu je obrezal, potlej ga je pa kar na lepem zmanjkalo. In ravno tedaj, ko so povsod pričeli z oranjem in so Gorjanove njive kar kričale po plugu. Neža ga je čakala prvi dan, minil je drugi, prišel je tretji, Gorjana pa od nikoder. Nežo je v resnici zaskrbelo. Če bi bilo to na jesen, ko je že vse pod streho, se ne bi nič čudila. Toda na spomlad je ta stvar vendar nekoliko čudna. Francko in Nežo pa je skrbelo, posebno, ko sta zvedeli, da je pred tremi dnevi še pil s starim Škaferjem v njegovi zidanici, od takrat pa je za njim izginila vsaka sled. Drugo jutro je hotela Francka oditi. Ravno je naročala Neži, naj ji po hlap-čku sporoči, če se oče vrne, ko se je na pragu pojavil Rakarjev Blaž. Skoraj prestrašil se je, ko je zagledal Francko. Beseda mu kar ni hotela iz ust.. »Neža ... Gorjan je ...« »Jezus, Marija, oče!« je kriknila Francka. »... mrtev,« je izdavil Blaž besede. »Zadaj za Škafarjevim vinogradom so ga našli.« Zenski sta planili v jok. Pri svetem Andreju se je oglasil mali zvon ... (Dalje.) Polda Tone: Kmet moli Posvečeno bodi moje opravilo! Kakšno, glej, od Tebe sem prejel darilo: polje rodno in živino si mi dal, da gospodarim. Soncef dež — ljubezen Tvoja. Letni časi, zvezde, vihra in nalivi in gora mogočna meja, gozdi, travniki in svod nebeški, glas škrjančka s srede svoda, slavec v grmu — poln petja , vonj prijeten pisanega cvetja, ki z lepoto mi stoji ob poti, trta vitka, ki na okno pomolila mi je sočno grozdje; roj čebel, ki znaša mi pogačo . . . vse to sled je Tvoje roke. Toda težko je na tvojem plašču delo ! V boju z zemljo komaj se prehranim: žulji trdih rok in pot obraza je namešan skorji kruha, ki sem ga pridelal za družino. Težka, težka je na Tvojem plašču borba! Delo moje mi zato Ti blagoslovi in na Sina svojega se spomni! Sin Tvoj zemljo je s krvjo napojil, da je vsa od njega posvečena. . Sin Tvoj prosil je za nas pri Tebi in še nas učil je prošnje: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh . . .« Lojze Jože Žabkar: Slovenska mladina - slovenski mladini (Zborna deklamacija) Na odru svetla luč: Dečki v narodnih nošah od desne in leve. Za njimi delavski, z leve kmečki, mestni otroci v svojih primernih oblekah. Po dva in trije v skupini. Ko prihajajo živahni na oder, igra eden na harmoniko na odru melodijo: »Slovenka sem...« ali pa godba v ospredju. Začno se žogati; ko so vsi na odru, takoj vržejo stran in zarajajo in pojo pesem »Po jezeru«. Ko odpojo, se razdele v skupine po trije. Šest na desno, šest na levo, trije na vzvišen oder v ozadju, ki so oblečeni eden v belo, drugi rdeče, tretji v modro barvo tako, da tvorijo slovensko zastavo! Lahko imajo samo širok pas preko ramen v omenjenih barvah. Spredaj v nekoliko znižanem prostoru voditelj obeh korov. V narodni noši. Svetloba počasi pojema, se prelije v vijolično modro, v ozadju žalostna melodija na violino. Voditelj obeh korov: Dolgo je taval v temi poganstva naš narod slovenski. Mrtve bogove častil je, narave je sile molil po božje. Luč je iz Rima v temo prisvetila, vere v Boga ga je Cerkev učila. Ciril in Metod sta Slovence moliti učila, zemljo sta našo svobodno peš prehodila. O, takrat svoboden naš narod je bil! Bile svobodne so naše poljane. Kot njive v jeseni v bogastvu razdane svobode so krajine naše bile pijane. Naši so knezi vladali našo zemljo, zemlji slovenski bilo naklonjeno je božje nebo! Kot biseri dela so dedov slavnih napisana, čas jih in sila nista, ne bosta izbrisala! Oba zbora: Kot biseri dela so dedov naših napisana. Čas jih in sila nista, ne bosta izbrisala! Voditelj obeh korov: Jadranskega morja naše so bile obale, vesla v slovenske so roke zadirala žulje. Ob Drave izviru slovenska je bila kmetija, pesem slovenska v Celovcu, v Beljaku, Podjuni bila utripanje naše krvi je in duše! Trst in Gorica in Reka naša bila so mesta, zemljo ob Soči Slovenci so v potu obraza plodili. Molitev slovensko so kmetje v beneški ravnini molili. (Molk. V ozadju vijolina »Jenkova molitev«.) Desni zbor: Potem je življenje čudno mimo prišlo: Tujec udaril ob zemljo je našo s peto. (Molk. Vsi sklonijo glave k tlom.) Levi zbor: Če kamen je kraški slovensko zvenel, so ga tujci izr ul i objestni. Voditelj obeh korov: Če pesem slovensko otroka je mati učila, tujčeva pest jio iz ust je hudobno izbila. Oba zbora: Sest smo stoletij tujci v zemlji domači ostali. Kakor da Kajnovi vsi smo potomci postali. Voditelj obeh korov: Oba zbora: Desni zbor: Levi zbor: Voditelj obeh korov: Desni zbor: Levi zbor: Zbor treh (stoje v ozadju): Vsi trije zbori: Voditelj obeh korov: V čelo visoko suženjsko znamenje vžgano šest je stoletij nas trlo prokleto, ljudstvo trpelo pod tujčevo peto je rabljem in valptom v nemilost prodano. (Molk, melodija v ozadju ponehuje.) Cerkev pa takrat nas ni pozabila: po svojih vodnikih je narod vodila. Naroda rast in božjega Kralja poslanstvo bratov in sester vseh časov močne družine temeljni kamen je bil krščanstvo. Če narodi, časi, nasprotniki naši, o dejstvu tem jasnem molčijo: Čujte, strmite: Kameni nemi naglas govorijo. Od davnih že vekov naš narod častil je Kristusa Kralja in mater njegovo Marijo. Vdani vodnikom, dobrim pastirjem vseskozi Slovenci so bili. Mejo na severu, jugu, zapadu in vzhodu slovensko so z narodom svojim branili. Za Luč, ki je iz Rima k nam prisvetila. Za Luč, ki je svet hudobij in gorja odrešila. Za Luč, ki na pot je v temi svetila, duhovnikom hvala iz src se bo naših glasila. (Vsi stoje ponosno, močna luč od zgoraj, vesela glasba, ki počasi izzveni v ozadju.) Zvestobo Bog poplačal je z zvestobo. Po letih toliko nam vrnil je svobodo. Da, da! Svododna tla slovenska so postala. A domovina ve, da mater sto in sto za sinom v vojski padlim je že plakalo. Poljana bojna desetletja toži, pesem dobrdobsko poje na gomili. Z življenjem svojim so svobodo ji junaki pridobili. Zlepili meje so s krvjo slovenski zemlji. Moči so mlade, hrepenenje, upe vse na severu, zapadu v meje zakopali. Da je rojena domovina bila, življenje svoje so ji žrtvovali. Vsa mlada je še v cvetu, dvajsetletna. Bodočnost svetla še smeji se ji naproti. Mladina tvoja bo porok zato ti. Nenehno bije nam srce za domovino. Vse težko je pozabljeno v letih dolgih bilo. Delavne roke in hrabra srca naša in vera neomajna v večnega Boga bodočnost našega bo blagostanja. Delavne roke in hrabra srca naša, vera neomajna v večnega Boga bodočnost našega bo blagostanja. (Močna luč v ozadju, močna glasba.) V mladini je volja do dela vsak čas: Domu gradimo z lastnimi žulji slavo in čast. Mi upamo v čudež skrivnostnih moči, mi upamo v zarjo plodnostnih dni, v žilah nam polje mladostna kri. Mi smo klicarji nove bodočnosti. Bojev za dobro se mi ne bojimo! čemu bi se skrhanih mečev mi bali? V nas je življenje in sveža duha in srca je ostrina: Ne boj se za svoje sinove, za tabo mi krepki in močni stojimo! Svetinje mi čuvamo narodne z uma globino. Slovenstva za cel svet nikomur ne damo. Sil se nasprotnih mi ne bojimo! (V ozadju melodija iz pesmi »Hej Slovenci«.) Sovraga, črva na našem telesu, iz srca globine črtimo. Kdor je izdal domovino, veja je suha na našem drevesu! (Močan poudarek glasbe »Crna zemlja naj pogrezne ...«) Voditelj obeh korov: Skozi morje trpljenja smo jadrali dolga stoletja žejni svobode. Našli pristan smo z delom in trudom, s snopi prvencev: V novo državo Hrvatov in Srbov, Slovencev. (Skoči k skupini treh v ozadju in razvije državno zastavo, zaplapola z njo, da ovije vse tri, ki tvorijo v oblekah slovensko zastavo.) O, sestre, bratje, hčere in sinovi! Vi mladi, silni, močni kot piloni! Ve matere, zibelke vaše blagodejne, narod naš nadalje še množite! Vi, kakor hrast v viharju neomajni, očetje kmečki, mestni, delavski, kot v borbi bili so prednamci, močni, vztrajni, neustrašeni bodite! Mi mladi soncu že gremo naproti! Narodu smo davek svoj že dali! Mi gremo neovirano po svoji poti! Življenja mi se nismo nikdar bali! Zbor treh v ozadju: Slovencev zemlja, Srbov in Hrvatov mila! Ljubezni zate daj nam, stokrat radodarna! Kot barve tri na naši trikolori vsi trije narodi naj bodo složni! Še zvesti vsi, da bi ostali onkraj mej, ob Soči, Dravi, da bi vali pesem našo vsem za nami šepetali! Slovencev zemlja, v svobodi utesnjena! Gorjancev gozdi, da šumeči pesem bi peli! Kolpe vali srebrni o slavi naj kramljajo! Triglava, Snežnika, Alp in Karavank vrhovi, pesem žrtev, hrabrosti, svobode naj pojo ti, ^ Drave, Mure, Save še bregovi, polja, travniki, lesovi: Vsem onstran meje v poroštvo, domovina, Zbor treh: Desni zbor: Levi zbor: beseda naša, zaobljuba bodi! Za narod naš in našo kri Slovenec sleherni naj dela in trpi! Voditelj obeh korov: Za narod naš in našo kri Slovenec sleherni naj dela in trpi! (močna glasba; svetla luč narašča.) Vsi skupaj: Sile vse svoje mladina mi smo strnili! Bogu in zemlji slovenski smo vsi obljubili: Za narod slovenski se bomo borili! Za vero v Bega mi pred svetom ne bomo klonili! O, bratje in sestre, mlade Slovence le nas podprite! Mi sejemo v brazde, od dolgega truda spočite . . .! J. M.: Romali smo po sveti koroški zemlji... (Ob spominu na plebiscit.) Z nasmehom na licih in s pesmijo na ustnih smo se med zibajočim taktom harmonik odpeljali tisto jutro v štirih avtobusih proti cilju naših dvomesečnih želja — proti dragi Koroški. Na izlet smo se peljali. Pa ne z namenom, da se dva dni razveseljujemo, ali da vržemo raz sebe okove, v katere nas je oklepalo šolsko leto. Ne, šli smo z namenom, da potolažimo brate onstran naših, tako kruto stisnjenih meja. Šli smo, da jim s smehom in pesmijo ponesemo upanje na jasno bodočnost. Morda boš tudi ti, gnan od neodoljive želje po naši zemlji, stopal kdaj preko svetih znamenj prvotne slovenske kulture. Vem, da boš vesel, če ti vsaj v grobih obrisih začrtam pot preko naših krajev, kjer prebivajo ljudje, ki jim ni mogla kruta pest niti po desetletjih iztgaiti iz ust slovenske besede . . . * Motorji so zapeli svojo pesem in nas potegnili preko Ljubljane, zavite v belo meglo, med zelena žitna polja proti duši mile Slovenije — Marijinim Bre-zjam. Napela in najokala so se naša srca, ko so izlivala prošnjo za prošnjo milostni Materi v naročje. »O Vrba, srečna, draga vas domača . . .« smo glasno brez urejenosti recitirali, ko smo se peljali po prašni cesti mimo Prešernove rojstne vasi. Mahnili smo jo proti Jesenicam in zavili v krasno sotesko, kjer smo se v dotikajoči bližini snežnih gora nasrkali božje lepote. Blagoslov s prstanom sv. Eme. Na jugoslovansko-nemški meji na Podkorenskem sedlu. Pred gosposvetskim vojvodskim prestolom. Pred stolnico v Krki. Poldne je zvonilo, ko smo se ustavili pred Lavtižarjevo gostilno v Kranjski gori, kjer smo poplaknili cestni prah in položili nove temelje v lačne želodce. Težko so sopihali do slednjega kotička naloženi avtobusi čez Podkorensko sedlo. Pa je šlo! Naše veselo razpoloženje se je skoraj sprevrglo v nejevoljo, ko smo morali debelo uro čakati, da so na nemški strani zračunali, koliko kilometrov se bomo prav za prav vozili. Marsikdo se je na tihem ponujal, da gre pomagat računati . . . Kar sama od sebe se je raztegnila harmonika v rokah g. doktorja in čez sto mladih grl je z radostno pesmijo pozdravilo mirno Osojsko in daleč tam pod gorami ležeče Baško jezero, ob katerem je stari koroški rodoljub Aljaž zapel tisto vedno lepo: »N’mav če izaro, n’mav čez gmajnico . . .« Še nekaj ovinkov, pa smo se ustavili na širokem »Hitlerplatzu« v Beljaku. Ko smo si ogledali katedralo in druge znamenitosti, smo se odpeljali proti Osojskemu jezeru. Utihnila je pesem in vsak se je zamislil v oni davni dogodek, katerega priče so bile Osoje pred tisoč leti. V motornem čolnu smo se peljali »čez zeleno jezersko plan« in šli po stopinjah davnega popotnika »v tihi samostan«. Srčno smo molili na grobu sv. meniha — Boleslava, poljskega kralja. Globoko v dušah je našla odmev Aškerčeva recitacija o Mutcu Osojskem, ki »bil je Boleslav, kralj poljski, zavreči ga nikar!« Pa niso bile Osoje naš glavni cilj, zato smo morali hiteti, kajti sonce je že zahajalo za Osojščico, nas pa je čakala še štiriurna vožnja do Krke. Spet so zabrneli motorji in sopihali preko tihe ravni med vriščem in poskočnim igranjem harmonik, ki so se raztezale in zvijale pod veščimi prsti naših »muzikantov«. Pot nas je vodila s široke ceste v senčno sotesko in se izgubljala vedno dalje v notranjost nemškega rajha. Trda tema je že bila, ko smo se ustavili na cilju našega romanja — pri sveti Emi v Krki. Gorko nam je zaplala kri in zatripalo srce na svetih tleh, kjer je delovala in umrla naša prva svetnica. Ko smo se okrepčali, smo v mogočni krški katedrali zapeli Mariji v zahvalo lavretanske litanije. Mir in počitek smo dobili v mogočnih dvoranah starega benediktinskega samostana, ki ga sedaj upravljajo salvatorianci. Ko smo se drugi dan zbudili, je stalo sonce že visoko in obsevalo mogočno pročelje krške katedrale. Veselo si je vsak pomel oči, ko se je spomnil, da smo na izletu. Čez pol ure smo napolnili v cerkvi stare, že stoletja od črvov razjedene klopi. Na prižnico je stopil g. doktor in nas s svojo zvonko besedo povedel nazaj v dobo, v kateri je živela sv. Ema, ter nam razkazal njeno duhovno lepoto in bogastvo. Nato nam je prav za nas utrgal duhovno cvetko, ki naj v spomin na ta dan, ko smo poromali k svoji svetnici, hranimo za težke dni. Povedli so nas v kripto, kjer počivajo pod preprostim oltarjem zemeljski ostanki krške svetnice. G. ravnatelj je pristopil k oltarju in bral za nas in naš slovenski narod sv. mašo. Obdali smo oltar, molili, peli. Pesem za pesmijo se je izvijala iz mladih grl, se prepletala med stotino belih stebrov in hitela tja pred oltar, kjer kraljuje milostna podoba Emine Marije. Po zajtrku nam je razkazal g. ravnatelj vse znamenitosti te slavne božje-potne cerkve. Gospod župnik pa nam je blagoslovil oči z Eminim prstanom. Težko smo se ločili od kraja, ki hrani v sebi najdražje slovenske svetinje. Z motornim čolnom po Vrbskem jezeru. Na Osojskem jezeru. — V ozadju Osoje. Einspielerjev grob. Ko smo odhajali, nam je stotero rok zaplapolalo v slovo z željo, da se kmalu vrnemo. Kot za stavo so dirjali avtobusi po široki cesti med polji, obraslimi z mladim žitom. Hiteli smo mimo belih cerkvic in gradov, ki so jasne priče, da biva tod verni slovenski narod. Goposvetsko polje! Kdo te ni pozdravil iz dna srca! Kdo se ni spomnil, da je tod tekla zibelka slovenske kuture! Kdo bi šel nem mimo tisočletnih spomenikov! Ustavili smo se pred vojvodskim prestolom, ki sniva v senci stoletnih hrastov. Živo pred oči nam je stopil davni dogodek ustoličenja koroških vojvod. Spoštljivo smo se odkrili, ko se je zamajal stari gosposvetski zvon in naznanil opoldanski »ave«. Tudi ta zvon je redki pomnik davnih časov. Še malo so potegnili avtobusi, pa smo se ustavili pri stari cerkvi Gospe svete. Čuvar te dragocene slovenske svetinje je neki gopod kanonik, koroški Slovenec. Vodil nas je od svetinje do svetinje. Ponosno nam je pravil, da je tod pokopan sv. Modest, prvi oznanjevalec svete kat. vere v teh krajih. Z njemu prirojeno šaljivostjo nam je razlagal spomenike in davne ostanke rimske kulture. Ko smo se okrepčali, smo jo mahnili proti Celovcu. Ob Vrbskem jezeru smo se ustavili, zapeli nekaj »kranjskih«, nato sedli v motorni čoln in se odpeljali k Mariji na Otoku. V dno duše nas je zazeblo, ko smo gledali v kostnici zraven cerkve grmado kosti. »To bo ropotalo na sodnji dan«, se je v svetem strahu pošalil ta ali oni. Sonce je že zahajalo, ko smo se poslavljali od naših prijateljev v Celovcu, kjer smo malicali. Pod široko lipo smo zapeli v slovo naši lepi koroški zemlji. Vsakdo, kdor nas je slišal, je zahrepenel, da bi se zopet razširile meje in nas vse združile v eno domovino. Polda Tone: Delavec moli Poslušaj, Gospodar! Zasedli zemljo Tvojo so mogočni in jim postala je premajhna. Zato odkrili nov smo svet: ob strojih hitrih si izstiskamo življenje, v globinah zemlje lomimo si kruh in po barakah črnih ga zavživamo. Poslušaj, Gospodar! Zažvižga stroj — ko da tiran mogočen zrasel je ob meni, ki sili k tlom me: »Bodi mi pokoren!« Pod zemljo kopljemo — in čudeže dobimo