416                                          Fr. Albrecht: Pesnik.
distance, ki večkrat odbija učence od učitelja in njegove stroke. In »^ če se je oglasil kak inozemski slavist v Gradcu, je šel vsak tudi poslušat jasna in pregledna Štrekljeva predavanja. V oni ozki dvo-rani drugega nadstropja, ki Strekljevim učencem ne bo prišla kmalu iz spomina, sta sedela z nami patrijarhalni Rus Ljapunov in živahni Finec Mikkola, vsi pa smo z enakim zanimanjem »viseli na njegovih ustnicah". In letošnjo zimo ga je mislil poslušati docent peterburške univerze, Vasmer, pa je lahko sedel samo ob njegovi bolniški postelji in poslušal spomine in besede o svojem tastu, Baudouinu.
Takole vsako drugo ali tretje leto je predaval Štrekelj tudi v r slovenskem jeziku, zgodovino slovenskega slovstva. Najrajši konec 18. in začetek 19. stoletja, torej ono dobo, v kateri je slovenstvo oživelo. Njegovo predavanje je bilo plastično in skrbno izdelano, da bi se dalo natisniti. Njegov jezik je bil izviren, skoro primitiven, poznalo se mu je, da govori premišljeno. V njem se je oglašal zvok glasu korenjaka, ki se jezika počasi zaveda in ki govori premišljeno, takorekoč od pedi do pedi naprej, kakor otrok, ki poskuša stopinjo za stopinjo in vendar že krepko gre. To je dajalo njegovemu jeziku nekako prvotnost in originalnost, ki je opajala vsakega, kdor se je v njo nekoliko poglobil.
Danes je tih njegov glas, danes sameva njegovo pero. Ali sta našla kaj odmeva, ali se jima je oglasil odziv, ki bi ga z veseljem pozdravila? Znamenj je malo, a vendar mi, ko pišem teh par skromnih vrstic svojemu učitelju, zvene v spominu Nadsonovi verzi: „Ne govorite mi, da je mrtev — on živi!"
--------------------------< » ¦«---------------------------
Fr. Albrecht:
Pesnik.
V blaznost uživanja, v sen samoljubja se je pogubljala duša asketa, vse si jemala in vse si je dala, molila prokleta, grešila je sveta.
V mrak krvaveča skoz noč je ječala,
groze pijana pred sabo bežala,
sama se mučila ... v nje kljubovanje
pa so vzcvetele pesmi in rože, molitve in sanje ...