Bajeslovnost se sov drži že od nekdaj in še danes se je niso povsem znebile. Nič čudnega, skrivnost noči, tiho spreletavanje v soju mesečine, glasni kriki iz temačnega gozda pa še velike naprej obrnjene oči, ki v obliki človeškega obraza bolščijo v strahopetneža, ki si je drznil pokukati na zaprašeno podstrešje starega gradu ali cerkve, ustvarijo v nas prav svojevrstne domišljijske predstave. Celo v znanosti, ki dandanes daje tovrstna razmišljanja v nemar, se je prikradel kanček te bajeslovnosti, ki se kaže v imenitnosti sovjih latinskih imen. Denimo Strix kot nočni zli duh ali vampir po starorimskem pojmovanju ali pa Athene po starogrški boginji modrosti in vojne. Sove same so seveda daleč od tega, da bi poosebljale zlobne duhove ali modrost. Njihova posebnost je pravzaprav v tem, da so specializirani nočni plenilci. Nekakšne nočne ujede, bi rekli, čeprav s samimi ujedami sorodstveno nimajo veliko skupnega.
6 Svet ptic
1: Risba močvirske uharice (AsioJlammeus) iz Ponebškove knjige Naše ujede, I. del: Sove, ki je izšla lela 1917, ko so te plice še gnezdile na Ljubljanskem barju
Sove na Slovenskem
// Al Vrezec
V Evropi gnezdi 13 vrst sov, kar pravzaprav ni tako veliko, če bi upoštevali nekatere tropske predele na Zemlji. Kljub temu pa najdemo v Evropi tako vrste s pretežno borealnim značajem, denimo koconogega čuka (Aegolius funereus), kot tiste s pretežno tropskim sorodstvom, denimo velikega skovika (Olus scops). Slovenija je v evropskem pogledu in tudi sicer glede na svojo majhnost s sovami razmeroma bogata dežela. Kar 10 vrst sov pri nas gnezdi, ena zgolj občasno, sicer pa smo pri nas zabeležili pojavljanje vseh 13 evropskih sovjih gnezdilk. Zanimanje za sove ima na Slovenskem dokaj dolgo tradicijo. Že v 15. stoletju je )anez iz Kastva na hrastoveljskih freskah upodobil sovo, natančneje veliko uharico (Bubo bubo). Prvi je na slovenskem ozemlju sove popisal Giovanni Antonio Scopoli leta 1769. Scopolijevo priobčenje pegaste sove {Tylo alba) in čuka (Aihene noclua) velja celo za prvo v znanosti. Nadalje je v začetku 20. stoletja Janko Ponebšek spisal delo Naše ujede, v katerem je podrobno predstavil vse sove Slovenije in nam tako zapustil pomemben dokument o poznavanju sov v 19. stoletju. Sove pa so velik izziv slovenskim ornitologom še danes, ko se zanimanje za te očarljive nočne ptice še kar povečuje. O tem priča neverjetno veliko število strokovnih in znanstvenih del in tudi število ljudi, ki jih zanima ta skriti in čarobni nočni svet. Zaradi velike pestrosti sovjih vrst je Slovenija morda ravno pravšnje mesto za sovje navdušence.
Pegasta sova (7]>lo alba)
Prve sove so se pojavile v obdobju paleocena pred okoli 60 milijoni let in naj bi bile podobne pegastim sovam. Nekatere so bile celo orjaških dimenzij, saj so bile velike čez meter. Današnje pegaste sove sicer niso takih velikosti, ker pa so nekaj posebnega, jih združujemo v svojo družino pegastih sov (Tytonidae), preostale sove pa v družino sov (Strigidae). Pegasta sova (34 cm) je najbolj razširjena vrsta, saj živi na vseh celinah sveta, z izjemo Antarktike, kjer tudi sicer ne živi nobena druga sova. Je ena tistih sov, ki se je približala človeku in njegovim bivališčem. Prvotno je bila to gnezdilka skalnih votlin in drevesnih dupel, vendar danes večina pegastih sov po Evropi gnezdi v skednjih, cerkvah, gradovih in drugih starih poslopjih, zelo rada pa zasede gnezdilnice, nameščene največkrat v notranjosti skednjev in cerkvenih podstrešij. Tod pegasta sova tudi najraje lovi, saj so miši, podgane in drugi mali sesalci njen glavni plen. Neredko zato kmetovalci namenoma z gnezdilnicami privabijo pegasto sovo na svoja posestva, denimo v nasadih datlje vih palm v Maleziji, na orjaških poljih v Izraelu ali pa v žitnih kaščah v Angliji, saj ga ni učinkovitejšega zatiral ca nadležnih glodavcev. Njeno spomladansko vreščanje in sikanje, svatbeno petje samca, je namreč majhna cena za njeno delo.
Pojavljanje v Sloveniji V Sloveniji imamo to srečo, da ležimo na meji med dvema podvrstama. Zahodna ali svetla podvrsta T. a. alba živi v JZ Sloveniji, vzhodna ali temna podvrsta T. a. guttata pa v SV Sloveniji. Vmes je široko območje, kjer lahko srečamo primerke ene in dru ge podvrste, denimo na Ljubljanskem barju. Navzlic vse-
mu pa je pegasta sova pri nas redka vrsta, najverjetneje zaradi pomanjkanja gnezdišč, saj sodobne obnove starih objektov sov ne jemljejo v poštev. Vsekakor je pegasta sova ena tistih vrst, ki bi ji človekova pomoč v obliki gnezdilnic pri nas prišla zelo prav.
Veliki skovik (Olus scops)
Slovenske sove so večinoma stalnice ali največ klateži z eno izjemo, velikim skovikom (16 - 21 cm). Med našimi sovami je to edina prava selivka, ki se jeseni med avgustom in novembrom preseli v savane V in Z Afrike. Skoviki se k nam spet vrnejo v marcu in aprilu. Razlog za to preseljevanje tiči predvsem v skovikovi prehrani, saj so na njegovem jedilniku pretežno nočne žuželke. Obces Lne svetilke so zato zanje idealno lovišče, kjer opre-zajo za nočnimi metulji, hrošči in kobilicami, za gnezdenje pa si izberejo duplo v stari jablani ali divjem kostanju ali pa celo v kaki zidni luknji. Tudi gnezdilnico rad naseli, če ga le ne prehitijo drugi interesenti za tovrstna gnezdišča, denimo škorci (Sturnus vulgaris). Ko samci prispejo na gnezdišča, začno glasno prepevati in klicati samice s selitve. Z velikim skovikom se najpogosteje srečamo na julijskem dopustovanju nekje ob morju, kjer nas ponoči uspava njegov otožni kiu ali čuk. Nerodno, bi rekli, sova, ki čuka, pa ji pravimo skovik! Nerodnost je zagrešil Fran Erjavec, pa čeprav so glede na pisne vire na Kranjskem že kakih sto let pred njim pravili skoviku čuk, čuku pa skovik.
Pojavljanje v Sloveniji Veliki skovik je sredozemska p Lica, zato ni čudno, da jih je pri nas največ na Primorskem. Kljub temu pa se Slovenija lahko postavlja z dvema velikima celinskima populacijama, eno na Goričkem in drugo na Ljubljanskem barju. Neredko se celo pripeti, da kateri skovik z Barja zaide v Ljubljano in tam s svojim čukanjem razveseljuje ljubljanske meščane.
Velika uharica (Bubo bubo)
Največja med našimi sovami je velika uharica (58 - 71 cm), ki je sploh največja sova na svetu. Samica, ki je pri sovah navadno večja in težja od samca, lahko celo preseže 4 kilograme. Pri izbiri plena ni prav nič izbirčna, saj pleni od drobnih miši do zajcev. Med pticami se loti tudi večjih ujed, denimo kanje (Buteo buteo), čapelj pa tudi sov vse do velikosti kozače. Prava posebnost tega velikega lovca so ježi. Upleni jih nemeneč se za bodice. Ježa dobesedno izdolbe iz njegovega bodečega plašča, tako da na koncu od njega ostane le še ježica. Naše velike uharice so plahe gnezdilke, zato gnezdijo v odmaknjenih skalnih stenah, opuščenih kamnolomih ali kar sredi gozda pod kako korenino. Ponekod po Evropi pa so se velike uharice navadile tudi človeka in gnezdijo celo v mestih, čeprav ni jasno, ali gre v teh primerih za umetno vzre-jene in izpuščene sove oziroma njihove potomce. Kot se za tako veliko sovo spodobi, je glas svatujočega samca globok in polno zveneč dvojni u hu, ki ga samec ponavlja na 8 do 10 sekund. Velika uharica naravnih sovražnikov skoraj nima, razen večjih orlov in zveri, veliko pa jih žal konča pod električnimi drogovi.
//letnik 14, številka 03, september 2008
7
2: Svatbeni napev samca pegaste sove (Tylo alba) spominja na zlovešče kričanje nočne prikazni
3: Otožni čut je znan napev veli kega skovika (Otus 5cops) iz obmorskih krajev.
4: Svetla podvrsta pegaste sove (Tyto alba alba) se pri nas pojavlja pogosteje v JZ Sloveniji, foto: Nigel Blake (www.nigelblake. co.uk)
Pojavljanje v Sloveniji Nekdaj je veljalo, da jc velika uharica pretežno gnezdilka fZ Slovenije in Krasa. V zadnjem času pa je bilo najdenih več gnezdišč, razsejanih po vsej Sloveniji. Skrivnost noči jo je uspešno skrivala, ali pa se je drugam razširila šele pred kratkim, kdo ve. Vsekakor nam bo pozorno večerno prisluškovanje gromkemu hu kanju v opuščenih kamnolomih po Sloveniji razkrilo še kakšno novo prebivališče te kraljice noči pri nas.
Snežna sova (Bubo scandiacus)
Daleč na visokem severu, kjer dreves ni več in kjer se razprostira travnata in gola arktična tundra, gnezdi snežna sova (52 - 66 cm). Pozimi, v obdobju mrzle polarne noči in snežnih viharjev, se snežne sove odpravijo južneje, a redko prestopijo meje Skandinavije, Sibirije in južne Kanade. Navadno krožijo okoli polarnega kroga in išče jo ugodna mesta za preživetje v neprijaznem delu leta. V večjem številu gnezdijo v letih obilja malih sesalcev, predvsem lemingov. In če je to obilje zares veliko, so možne invazije proti jugu. Kljub temu pa jih južneje od Irske, Škotske in severne srednje Evrope zelo redko zanese.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas je snežna sova izjemno redka gostja, saj je bila v zadnjih 300 letih opažena le dvakrat. Prvo je v 18. stoletju zabeležil Scopoli, drugo pa so nekje v okolici Stražišča pri Kranju konec 19. stoletja pobili pastirji.
Bradata sova (Strix nebulosa)
Gnezdilka severa je tudi bradata sova (61 - 69 cm), ki okoli polarnega kroga naseljuje tajgo, obsežne iglaste gozdove. Med gozdnimi sovami rodu Strix je največja, v nasprotju s kozačo in lesno sovo pa ima svetle oči in
široko obrazno masko. Ne zaman! Bradata sova je zelo specializiran lovec na male sesalce, ki jih lovi tudi v glo bokem snegu. Sova glodavcev pod snežno odejo ne vidi, ampak sliši! Velik obraz deluje kol zbiralnik zvoka in v povezavi s pretanjenim sluhom sliši sova najmanjše še lestenje pod snegom. Sluh je tako oster, da sova z neverjetno natančnostjo določi položaj voluharice, se 7. veliko hitrostjo zažene v sneg, predre snežno odejo in zgrabi plen pod njo. V nekaterih zimah pa je snega preveč in lačne bradate sove se odpravijo s trebuhom za kruhom po svetu. Na teh nomadskih pohodih jih pot zanese tudi dlje proti jugu. Včasih tam ostanejo nekaj časa in celo gnezdijo, kot denimo na Poljskem, a to je bolj izjema kot pravilo.
Pojavljanje v Sloveniji Južneje od Ukrajine, Poljske in SV Nemčije so podatki o pojavljanju bradatih sov izjemno skromni. No, Slovenci smo se odrezali z enim opazo vanjem, ko je v letu 1995 na veliko presenečenje opazovalca Jurija Mikuletiča v Trnovskem gozdu na cviljenje z vabnikom priletela bradata sova. Le ugibamo lahko, ali je šlo za nomadsko sovo z daljnega severa ali pa za pobeglo ptico iz ujetništva.
Kozača (Strix uraknsis)
Tudi kozača (58 61 cm) je severnjaška ptica, ki je v lede nih dobah poseljevala skoraj vso Evropo. Z otoplitvijo so se s krčenjem tajge borealne ptice umaknile proti seve ru, med njimi tudi kozača. Del populacije pa se je kljub temu obdržal v gorskih gozdovih srednje in JV Evrope kot ledenodobni relikt brez stika z matično populacijo v gozdovih Skandinavije in Sibirije. Čas je naredil svoje in južne kozače so se v osami razvijale po svoje, postale so večje in temnejše od severnih sorodnic, tako različne, da
8 Svet ptic
jih danes uvrščamo v samosvojo podvrsto S. u. macroura. Kozačja samica je pogumna mati in ob gnezdu se ne ustraši nikogar, ne lisice ne mačke in tudi človeka ne, ki ga srborilo napade, če bi se hotel povzpeti k njenemu gnezdu. Gnezdo si izbere v votlem drevesu, na odlomu ali pa v starem gnezdu kake večje ujede ali črne štorklje (Ciconia nigra). Spomladi samci označujejo svoje teritori je z zamolklim uhu uhu hu huhu, čeprav bomo za to, da ga bomo slišali, potrebovali nekaj več potrpljenja. Pojavljanje v Sloveniji Pri nas se kozače na zimo umaknejo v nižine, tudi v okolico naselij. Takrat so ak tivne tudi podnevi, zalo jih je lahko opazovaLi. Zaradi tega ni čudno, da so o slovenskih kozačah na veliko pi sali že stari pisci. Šele v zadnjem času pa smo začeli odkrivati kozače tudi na njihovih gnezdiščih v odmaknje nih starih gorskih gozdovih pretežno južne Slovenije, pa tudi v nižinskem Krakovskem gozdu.
Lesna sova (Strix aluco)
Za najpogostejšo evropsko sovo velja lesna sova (36 - 46 cm), ki je izjemno prilagodljiva gozdna vrsta. Predirljivo spomladansko petje samca hu hu uuuuuu je gotovo najbolj znan sovji napev. Sicer lesne sove prepevajo tudi je seni, ko stari samci branijo svoje ozemlje pred mladimi sovami, na pomoč pa jim s skovikanjem fcrafcpriskočijo tudi njihove partnerice. Podobno kol druge sove tudi lesna lovi pretežno male sesalce. Vendar pa se v sezonah s pomanjkanjem tovrstnega plena preusmerijo na drug živež, ptice ali žabe. Čeprav je lesna sova gozdna vrsta, se je približala tudi človeku, saj si za gnezdišče pogosto izbere stavbe, pozimi pa se ob dnevnem dremežu rada zavleče v dimnik. Sicer gnezdijo lesne sove v drevesnih duplih, skalnih stenah in celo v kraških jamah. Nastav
ljeno gnezdilnico sprejmejo zelo hitro. Pri gnezdu pa znajo biti nekatere samice, podobno kot kozače, zelo napadalne, saj se neusmiljeno zaletavajo v vsiljivca, ki bi želel stikali po njihovem zarodu. Previdnost naj zato ne bo odveč!
Pojavljanje v Sloveniji Lesno sovo najdemo v vseh tipih gozdov, le v višjih legah je ni. Živi tudi v parkih in ob robu naselij. Večina mladičev zapusli gnezdo konec aprila ali v začetku maja in se nato piskajoče oglaša prek cele noči. V jamah in starih stavbah nas bodo na priču-jočnost lesne sove opozorili beli izbrizgi, odpadla peresa in izbljuvki, polni kosti malih sesalcev.
Mala uharica (Asio otus)
Če je lesna sova najpogostejša sova gozdov, je mala uha rica (35 - 40 cm) najpogostejša sova odprte krajine, travnikov in polj. Kljub temu tudi mala uharica potrebuje drevje za gnezdenje. Pri lem si poišče stara gnezda ujed in vranov, zlasti srak (Pica pica). Če zapuščenih gnezd ni, sijih pač prisvoji in izžene dotedanje stanovalce. Za volu harice, njen glavni plen, mala uharica tekmuje s postov ko (Falco tirinunculus), s katero si delita tako plen kol prebivališče. Da bi se izognili medsebojnim prepirom, lovi postovka podnevi, mala uharica pa ponoči. Spomladi samci prepevajo z otožnim hu, pogosti pa so tudi svatbe ni leti, ko samec kroži nad gnezdiščem in v zraku ploska s perutmi. Pozimi postanejo male uharice zelo družabne in se čez dan zbirajo na skupinskih počivališčih zlasti na iglastih drevesih. Pri tem jih ne moti niti bližina člove ka. Pomembno je le, da imajo med dnevnim dremežem mir. Na skupinskih počivališčih ostanejo prek zime, zato se pod njimi lahko nabere cela gomila izbljuvkov in belih izbrizgov.
5: Temna podvrsta pegaste sove (Tyto alba guttata) je pogostejša v SV Sloveniji, foto: Katarina Paunovic (www. wild-serbia.com)
6: Samec velike uharice (Bubo bubo) med prepevanjem svoj gromki u hu ponavlja na 8 do 10 sekund.
7: Nekoliko več potrpljenjabomo potrebovali, da bomo slišali zamol kli uhu uhu hu huhu samca kozače (Strix uralensis).
//letnik 14, številka 03, september 2008
9
8: Veliki skovik (Olus scops) je edina prava selivka med slovenskimi sovami, foto: Anže Kacin
9: Velika uharica (Bubo bubo), največja med sovami, se neredko loti tudi drugih sov vse do velikosti kozače.
foto: Tomaž Mihelič
10: Snežna sova (Bubo scandiacus) je severnjaška ptica, ki je bila pri nas v zadnjih 300 letih opazovana le dvakrat.
foto: Bob Atkins
11: Bradata sova (Strix nebulosa) je nomadska ptica, ki pa k nam zaide zelo poredkoma. foto: Maciej Szymanski
12: Kozača(Strix uralensis) velja za eno najbolj napadalnih sov v času gnezdenja, foto: Tomaž Mihelič
13: Lesna sova (Stra aluco) je naša najpogostejša gozdna sova, ki neredko zaide tudi v naselja.
foto: Milan Cerar
14: Mala uharica (Asiootus) si za gnezdo pogosto izbere vranja in sračja gnezda, iz katerih neredko tudi izžene dotedanje stanovalce, foto: Katarina Paunovič (www.wild-serbia.com)
15: Močvirska uharica (Asiojlammeus) velja za eno najbolj ogroženih evropskih sov, za katero iz Slovenije v zadnjem času nimamo več zanesljivih gnezditvenih podatkov.
foto: Pie t Munsterman / Saxifraga
16: Koconogi čuk {Aegoliusjunereus) je duplarica, ki najraje gnezdi v opuščenih duplih črne žolne (Dryocopus martius). foto: Tomaž Mihelič
17: Čuk (Athene noctua) je pri nas močno ogrožena vrsta kulturne krajine, ki mu zaradi intenzivnega kmetijstva in urbanizacije grozi celo izumrtje.
foto: Piet Munsterman / Saxifraga
18: Malisko-vik (Glaucidium passerinum) je neustrašen lovec in čeprav gre za najmanjšo sovo pri nas, je med gozdnimi pticami pravi strah in trepet
foto: Tomaž Mihelič
19: Skobčjasova (Sumia ulula) je pretežno dnevna ptica z daljnega severa, ki pa k nam zelo redko zaide.
foto: Jose Santana
3.803 -3 6033*00 • 3 ?OG -

SD00 4 103
20: Melodično glasno petje samca lesne sove (Strix aluco) je najbolj znan sovji napev pri nas.
21: Pomladi samci male uharice (Asio otus) prepevajo z otožnim hu.
22: V odmaknjenih gorskih gozdovih v zgodnji pomladi samci koconogega čuka (Aegolius funereus) kličejo samice z nežnim pu pu pu pu pu.
23: Cukovo (Alhene noctua) petje se redko sliši in je bolj podobno skovika nju kot pa čukanju.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas so male uharice pogoste v vseh nižavjih. Posebno veliko jih je na Ljubljanskem barju, a tudi na Dravskem polju niso redke. Ob večernem sprehodu bomo v soju zahajajočega sonca že opazovali prve uharice, ki se tiho v ravnem letu nizko nad tlemi odpravljajo na lov. V maju bomo lahko poslušali mladi če, ki s predirljivimi piski oznanjajo svojo lakoto.
Močvirska uharica (AsioJlammeus) Močvirska uharica (33 - 41 cm) sodi med bolj ogrože ne ptice v Evropi, predvsem zaradi izginjanja njenih gnezdišč, velikih odprtih travišč, močvirij in resav. Gnezdi na tleh v zavetju travne ruše, zato jo neustrezno upravljanje travišč v času gnezditve lahko zelo priza dene. Zlasti v času gnezditve je lahko zelo opazna, saj je aktivna tudi podnevi, ko v letu, podobno kot lunji, opre za za malimi sesalci. V dobrih sezonah, ko je veliko glo-davcev, lahko pride do gnezditvenih invazij, močvirske uharice gnezdijo tudi tam, kjer jih sicer ni. Sove s severa se selijo in so navadno med selitvijo zelo družabne, ko se jih na počivališčih zbere po več skupaj. Posamične močvirske uharice se lahko občasno pridružijo tudi zim skim počivališčem malih uharic. Zal so ti prizori spričo vedno večje redkosti te sove v Evropi vse manj pogosti. Pojavljanje v Sloveniji Na Slovenskem se močvirske uharice drži status neredne ali občasne gnezdilke. Sicer se pri nas v času spomladanske in jesenske selitve tu in tam te sove še pojavljajo, a večinoma zgolj posamič. Pred približno sto leti so močvirske uharice še gnezdile na Ljubljanskem barju, kjer so se obdržale do 50-ih let 20. stoletja, od drugod pa so bile navedbe o gnezditvi nezanesljive. Kljub temu pa lahko priložnostno gnezditev te sove pri nas še pričakujemo na obsežnejših odprtih trav-
natih ali močvirnih območjih, na Barju, Cerkniškem je zeru in ponekod na Štajerskem. V prid temu govorijo nedavne najdbe gnezdečih močvirskih uharic na bližnjem Hrvaškem.
Koconogi čuk (Aegolius funereus) Odmaknjeni gorski gozdovi so prebivališče koconogega čuka (20 - 28 cm). Gnezdi v manjših drevesnih duplih, najraje v tistih, ki jih je v bukev ali druge listavce iztesa la črna žolna (Drpocopus martius), občasno pa zasede tudi gnezdilnico. Valeča samica ima to zanimivo navado, da v primeru nevarnosti pokuka iz dupla, če denimo popraskamo po deblu. To je odziv na plenilce, kakršna je kuna belica (Martesfoina). S svojo veliko glavo samica zapolni odprtino dupla, ki je potem na deblu manj opazno, ali pa pobegne, če je nevarnost prevelika. Koconogi čuk lovi skoraj izključno male sesalce, miši, voluharice in pod leske, zato mu v gorskih gozdovih pozimi zaradi obilice snega trda prede. Samice in mladi se jeseni umaknejo v nižine in v manj zasnežena okolja tudi do 200 ali 500 km daleč. Samci ostanejo in stražijo osvojeno duplo. Med ja nuarjem in marcem začno s prepevanjem vabiti samice, kar lahko traja tudi vso noč. Ko samica prispe, samec poje precej redkeje, zato je kasneje v sezoni koconoge čuke težje izslediti.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas koconogi čuki gnezdijo le v više ležečih mešanih in iglastih gorskih gozdovih. V Alpah so večinoma razširjeni nad 1.200 metri, naPoklju-ki so denimo zelo pogosti. V južni Sloveniji pa jih najdemo tudi niže, tja do 600 metrov. Če nas v zgodnji spornla di pot zanese v gorski gozd, lahko ponoči prisluhnemo mrzli tišini. Bodimo pozorni na nežni pu pu pu pu pu, ki se navadno razlega tudi do 2 km daleč. Samec namreč
12 Svet ptic
pogosto prepeva kar iz gnezdilnega dupla ali pa vsaj zelo blizu njega.
Čuk (Alhene noclua)
Čeprav je čuk (19 25 cm) ena tistih sov, ki se je navadila človeka, velja danes za eno najbolj ogroženih slovenskih ptic. Je vrsta pretežno nižinskih visokodebelnih sadov njakov in ekstenzivne kulturne krajine ter obrečnih lok s starimi glavatimi vrbami. Gnezdi večinoma v duplih starih dreves, neredko pa tudi na stavbah in v gnezdilni-cah, ki so prav posebno cevasto oblikovane. Pravzaprav si čuk pogosto deli življenjski prostor z velikim skovi-kom in pegasto sovo. Poleti je pretežno žužkojed, akti ven tudi podnevi, ko neredko poseda na kakem drogu. Pozimi ostane na svojih gnezdiščih, vendar se preusmeri na lov malih sesalcev. Domnevajo, da je ravno to glavni problem za izumiranje te male sove. Od rodenticidov zastrupljene in omotične miši so namreč lahek plen, ki pa je za čuka poguben. Svoje doda še cestni krvni davek in intenzivno kmetijstvo, zaradi katerega čuk na poljih ne najde več dovolj žuželk. Tudi čuk je zgodnjepomladan ski pevec, ko samec poje z nosljatim ahaaaaa. Pogosteje pa je na čukovem območju slišati glasno skovikanje in žvižgajoče kričanje.
Pojavljanje v Sloveniji Danes je čuk najpogostejši na Pri morskem, v okolici Ljubljane, na Štajerskem in Dolenjskem pa je redek, lahko bi rekli celo na robu izumrtja. Redke so še kmetije, ki gostijo čuka na svojem vrtu. Veliko raje gnezdi v opuščenih stavbah ali na odmaknjenih samotnih drevesih.
tek čas umaknejo niže. Tudi jeseni je mali skovik pevsko navdahnjen, ko požvižgava posebno pesem, ki spominja na rastočo lestvico.
Pojavljanje v Sloveniji V Sloveniji največ malih sko vikov živi v alpskih gozdovih, denimo na Pokljuki, v Kamniško-Savinjskih Alpah in na Pohorju. V južnih dinarskih gozdovih je redek. Na izzivanje s posnetkom ali na oponašanje njegovega oglašanja z žvižganjem se zelo burno odzove. Vendar pozor! Takšna nespametna izziva nja, zlasti podnevi, so lahko za drobno sovo usodna. Samec se namreč tako razburi, da pozabi na svojo varnost, zato lahko kaj hitro postane plen kakšne ujede.
Skobčja sova (Surnia ulula)
Zaradi svoje črno bele progaste oprave skobčja sova (36 - 41 cm) spominja na skobca, od tod tudi ime. Lovi pretežno podnevi, ko na plen preži z visokih razgledišč, na vadno kar z vrha drevesne krošnje. Je severnjaška ptica borealnih gozdov od Skandinavije prek Sibirije do Ka nade. Pozimi navadno ostane na svojih gnezdiščih, le v hudih zimah se premakne južneje, včasih tudi bolj mno žično. V Severni Ameriki so na primer izmerili najdaljši premik 3.168 km. Le redko pa v Evropi dospe južneje od Nizozemske, severne Nemčije in Poljske. Pojavljanje v Sloveniji Na Slovenskem so ji nekoč pra vili kragulja ali grahasta sova, kasneje kar skobčevka, danes pa skobčja sova. Pri nas je bila verjetno opazovana le enkrat nekje na Pohorju pred več kot 100 leti.»
24: Sove večinoma niso zelo družabna bitja, med našimi vrstami pa so izjema sove iz rodu Asio, na primer male uharice (Asio otus) na sliki, ki se pozimi na počivališčih zberejo v večje skupine, foto: Katarina Paunovic(www. wild-serbia.com)
25: Mali skovik (Glaucidium passerinum) svoj rezki pii na koncu tu in tam pospremi z zvončki jajočim trilčkom.
Mali skovik (Glaucidium passerinum) Mali skovik (15 19 cm) je najmanjša evropska sova, ki pa je kljub temu neustrašen lovec na ptice in male sesalce. Loti se namreč tudi ptic, večjih od sebe, denimo ci kovta (Turdus philomelos) ali velikega detla (Dendrocopos major). Je napol dnevna sova in lovi zlasti v poznem po poldnevu, mraku in zgodnjem jutru. Oglaša se s piska-jočim pii, ki mu včasih sledi še manjši trilček. Če gozdni ptiči slišijo njegovo petje, nastane v gozdu vsesplošen preplah. Vse od drobnih kraljičkov (itajufassp.) do veli kega krekovta (Nucifraga carpocalactes) leti na kup, da bi pregnalo malega lovca. Mali skovik gnezdi v manjših, pogosto detlovih duplih, zasede pa tudi gnezdilnico. Pred gnezdenjem samica duplo očisti. Navadno je v oko lici še več dupel ali kako drugače skritih mest, ki jih skovik uporablja kot shrambo. Samec nam reč plena ne nosi v duplo, pač pa ga pusti v shrambi, kjer si samica s hrano postreže sama. Mali skoviki se na svojem gnezditvenem območju v mešanih ali iglastih gorskih gozdovih zadržujejo vse leto, le v zares hudih zimah se samice za kra
PRIPOROČENI VIRI:
Burton, I.A. (1992): Owls of the World, their evolution, structure and ecology. - Peter Lowe, Eurobook Limited.
Duncan, (.R. (200 3): Owls of the World. Key Porter Books, Toronto.
König, C., Weick, F. & Becking, J.H. (1999): Owls, a Guide to the Owls of the World. Pica Press, Sussex.
Mead, C. (1995): Owls. - Whittet Books, London.
Mebs.T. & Scherzinger, W. (2000): Die Eulen Europas.
Franckh Kosmos Verlags-Gmbl-1 & Co., Stuttgart.
Mikkola.H. (1983): Owls of Europe. - T& AD Poyser, London.
Pelz, P., Mikusek, R. 8i Gwozdz, R. (2003): Owls of Europe. Audio CD. - Influence, Dabrowa Goniicza.
Ponebšek, J. (1917): Naše ujede,I. del: Sove.-Muzejsko društvo za Kranjsko, Ljubljana.
Roche, J. C. & Mebs, T. (1989): Die Stimmen der Greifvögel und Eulen Europas. Audio. - Kosmos, Franckh'sehe Verlagshandhing, W. Keller & Co., Stuttgart.
Trilar, T. (2002): Gozdne ptice Slovenije. Audio CD. -Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.
The Owl Pages: http://www.owlpages.com
World Owl Trust: http://www.owls.org
//letnik 14, številka 03, september 2008
13