ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 21. septembra 1995 Leto V, št. 19 “BAUKŠE JE DOMA KAK V ŠAULI...” str. 4 TO JE AMERIKA str. 6 ŠOLA, POZDRAVLJENA! Romaj smo s polnimi pljuči zadihali prijeten počitniški zrak, pozabili na šolske učilnice in učitelje, ki vedno nekaj sprašujejo, ukazujejo, zapovedujejo ali prepovedujejo, komaj smo dodobra začutili radosti brezšolskega poletja, že je tu jesen. In šolska vrata, preteče odprta, čakajo. Konec je brezskrbnosti, september je vendar prvi šolski mesec! Tudi v porabskih narodnostnih šolah se je začelo čisto zares. Gornjeseniška in števanovska šola imata v novem šolskem letu pri slovenskem jeziku približno toliko prvošolcev kot lani, tudi na podružnični sakalovski šoli se prvošolci učijo slovenščino, v Monoštru pa letos na žalost spet ni bilo kandidatov za pouk materinščine v prvem razredu. Sole torej začenjajo po starem, tudi prva monoštrska osnovna šola razmišlja o krožku slovenskega jezika. Vsekakor pohvalno. In Ministrstvo za šolstvo Republike Slovenije nas je ob začetku šolskega leta razveselilo z zajetnim kupom dobrih strokovnih knjig, ki jih bodo naši učitelji (upam, da res) s pridom uporabljali. Učbeniki so namreč še vedno eden od glavnih problemov pri jezikovnem pouku; v tem šolskem letu bomo namenili vso pozornost iskanju rešitev teh problemov, seveda s pomočjo matične Slovenije, kajti sami ne bomo zmogli tega zahtevnega bremena. Tudi v monoštrskih srednjih šolah je še vedno premalo slovenskih dijakov, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika. Na gimnaziji je le peščica učencev, ki se skupaj s prizadevno predavateljico trudijo, da bi se naučili čim več slovenščine in le-to v življenju tudi koristno uporabili. Razveseljiva pa je novička, da dve dijakinji nameravata študij nadaljevati v Sloveniji, že zdaj jima želimo mnogo uspeha, predvsem pa poguma in pridnosti. Srečno! Tudi monoštrska strokovna šola se je letos odločila uvesti pouk slovenskega jezika, le da je bilo kandidatov za pouk prav skromno število. A začetek vseeno je. Slovenski jezik vsekakor pogrešam v trgovski usmeritvi, kjer bi bodoči trgovci lahko opazili vse številnejše slovenske kupce, ki so tudi v porabskih trgovinah dobri potrošniki, saj je slepa zaverovanost v avstrijske nakupovalce in koristnike gostinskih storitev že prav smešna in moteča. Primer: Pred kratkim sem v neki monoštrski trgovinici naletela na skupino kupcev iz Slovenije. Ogledovali so si prodajne artikle, spraševali po cenah, velikostih... Presenečeno so ugotovili, da jih nobeden prodajalec ne razume. Poskušali so se sporazumeti na vse mogoče načine, pa nič. Potem je ena izmed prodajalk rekla, da pri njih govorijo samo nemško. Eden izmed kupcev (seveda sem ga razumela le jaz) se je začel na glas razburjati: “Pa so mi rekli, da živi v Monoštru kakih 800 Slovencev; pa da je to slovensko Porabje. Le kje so ti Slovenci? Kako da jih ni sram, da so zatajili svoj jezik?... (in še nekaj bolj začinjenih je povedal)...” Morda je imel prav... Tudi meni se večkrat zgodi podobno in pomislim na sedemdeset kilometrov oddaljeni Lenti, kjer ni nobenega slovenskega etničnega ozemlja, nobenega slovenskega Porabja, pa so se iz čiste potrebe, zaradi biznisa, skoraj vsi trgovci in gostilničarji pa vse do ponudnikov dvomljive robe na tržnici naučili slovensko. Krasen dokaz, kako enostavno in učinkovito se je naučiti s pomočjo dobre motivacije nek jezik. Tudi v Porabju bi se našlo dovolj dobre motivacije. Z ozaveščanjem pa je potrebno začeti pri najmlajših, torej v otroških vrt- cih; pa seveda pri starših, ki so pravzaprav najbolj odgovorni za to, če bo njihov otrok govoril materinščino ali ne. Res ne vem, dragi starši, zakaj je v Porabju to takšen problem, že neštetokrat sem pisala o tem (pa ne le jaz), da se otroci v prvih letih jezikovnega zavedanja mimogrede lahko naučijo več jezikov. In zakaj jih prikrajšujete za to bogastvo?? Najbolj sem pa presenečena, ko ugotavljam, da materinščine ne učijo svojih otrok tisti, ki to zahtevajo od drugih staršev -na primer učitelji... Za tako nerazumljivo in obenem žalostno početje imamo Slovenci ustrezen izraz: licemerje... Da pa ne bi tega svojega razmišljanja končala preveč pesimistično, bom zapisala nekaj spodbudnih stvari: ko so porabske mamice in njihovi otroci konec avgusta bivali en teden v Radencih, so gostitelji z občudovanjem poslušali blagozvočno porabsko govorico; malčki so se prav tako brez zadržkov sporazumevali s slovenskimi vrstniki in vse je bilo lepo, spontano, sproščeno. Na najmlajših je potrebno obnoviti stebre slovenstva, seveda s pomočjo njihovih staršev, ki naj končno spoznajo, da je znanje jezikov bogastvo, v sodobnem svetu vedno bolj potrebno. Zakorakajmo torej v novo šolsko leto s polnimi torbami veselja in optimizma! Valerija Perger 2 Le Albanija za Madžarsko KDO BO PLAČAL ŠOLNINO? Kar prislovično je, da je Madžarska - glede deleža visokoizobraženih in študirajočih - na predzadnjem mestu v Evropi? Pred Albanijo. Soglasje je v tem pogledu - vsaj navzven na ravni uradne politike -, da je izhod iz tega našega gospodarskega razsula - ob kapitalu - mogoč le s pomočjo znanja. Ob tem se kaj radi sklicujemo na azijske male tigre, napr. na Južno Korejo, kjer se tudi danes vlaga v znanje skorajda ena tretjina narodnega dohodka. Pri nas pa se jemlje še od predzadnjega evropskega deleža. Ob zapiranju različnih šol vseh tipov (od osnovnih do visokih šol) in odpošiljanju pedagogov je trenutno najbolj pereče vprašanje šolnine na visokih šolah in univerzah. Po zakonu naj bi plačeval vsak študent mesečno 2 tisoč forintov. Ob tem pa je odvisno od posameznih ustanov, koliko “dodatne šolnine” bodo določile “zase”. Slednja je lahko največ štirikratna od osnovne šolnine. Po domače, to dvoje skupaj bo lahko znašalo 10 tisoč forintov, kar je približno enako minimalni plači. Vlada pravi, da je pač odvisno od posameznih visokošolskih ustanov, koliko dodatne šolnine bodo zahtevale od svojih študentov. Pri tem da oni nimajo nič zraven. Odlična pogruntavščina. Skoda le, da temu večina ljudi ne nasede. Navidez bodo seveda zares univerze določale te vsote, vendar z minimalizacijo državne podpore jih bo vlada - posredno - prisilila v to. Študentje protestirajo. Kaj šele njihovi starši. V glavnem imajo prav. Prvič, madžarska država obdavčuje svoje državljane visoko nad evropskim povprečjem. Zato jim nudi vse manj. Drugič, kaj naj počnejo tisti nadarjeni mladi, kateri starši si ne morejo dovoliti 10 tisoč šolnine? (Morda je v družini zaposlen samo eden od staršev in dobiva minimalno plačo.) Šolstvo se - žal - ponovno elitizira. Po naše povedano, tisti, ki ima denar, bo nadaljeval študij (tudi če ni dovolj talentiran), tisti, ki ima plitve žepe, pa lahko gre za brezposelnega (četudi ima v glavi mozeg). Tretjič, zakaj neki bi moral nek odličnjak z malo denarja plačevati ravno toliko šolnine kot kakšen bogatejši zabušant? Kakor nismo za elitizacijo (v slabem, korupcijskem pomenu besede, češ da bomo malo podkupili uboge profesorje s sramotno nizkimi plačami, pa bo sinček imel diplomo, saj gre vendarle samo za denar), smo tudi proti egalizaciji (v ravno tako slabem pomenu besede, ko je pač bilo treba podpirati sinove in hčere fizičnih delavcev, kot edinih resničnih predstavnikov proletariata, pa četudi so bili revčki rahlo zabiti). Proti prvi inačici vrši zdaj med študentarijo. Zakaj neki ne bi lahko našli neke vmesne, kompromisne variante med dvema skrajnima poloma? Zanimivo, oblast se boji. Namreč študentskih stavk. Ta čas spektakularno nagovarja visoke šole in univerze, češ naj letos vseeno ne bi uvedli te dodatne šolnine. (Haha, kot če bi to res šole hotele?!) Študentje pa pravijo, da bodo oni vseeno štrajkali. Pa tudi denarja ne bodo odšteli. Ja, potem pa jih bodo mogoče vrgli s šol, grozijo oni. Ja, to bo vsekakor hudič. Morda niti ne bi bilo potrebno omeniti, da je opozicija še kako na strani študentovske mularije. Ravno tista opozicija, ki je svojčas dala idejo in začela pripravljati uvedbo šolnine. Zanimive relacije, tudi vredne študija. Del študentov je mnenja, da je tudi njihova študentska organizacija (Hökosz) precej elistična, vase zaprta, njenim študentskim voditeljem pa bolj kot za študij, gre za važištvo, za postavljanje. Saj kar mimogrede se hodijo menit k ministrskemu predsedniku in podobnim tipom. Del odraslih pa misli, da bi se tudi študentje lahko malo potrudili, tu pa tam ob študiju poprijeli za kakšno delo, s tem pa deloma razbremenili svoje starše. Nekaj resnice je kajpada tudi v teh pogledih. Marsikaj bi se dalo narediti. Marsikaj bo treba narediti. Tudi pritiskati. Z obeh strani. Le ene stvari ne smemo početi: premagati Albanijo. Kajti kdo bo takrat plačal šolnino? Čez deset, dvajset ali trideset let? Francek Mukič Televizija Slovenija varčuje na vseh koncih UKINILA JE (ZAČASNO?) TUDI ODDAJO “SLOVENCI V ZAMEJSTVU” Neuradno smo izvedeli, da je Televizija Slovenija zaradi varčevanja (začasno?) ukinila eno svojih najstarejših stalnih oddaj, polurno oddajo Slovenci v zamejstvu. V oddaji, podobni radijskemu Sotočju (prvi program Radia Slovenija, vsak ponedeljek ob dvajsetih) so bili najpogosteje trije, včasih pa štirje prispevki iz življenja Slovencev v Avstriji (letos, prvič o Slovencih v avstrijski zvezni deželi Štajerski), Italiji in na Madžarskem. Naši kolegi (najpogosteje stalni dopisniki RTV Slovenija iz zamejstva), so pripravljali zlasti reportaže, v katerih so obravnavali pomembne teme iz življenja manjšin v treh državah. Če se prav spomnimo, so začeli oddajo Slovenci v zamejstvu pripravljati pred približno petnajstimi leti, nekoliko prej ali skoraj hkrati pa še oddajo za prekmurske Madžare Mostovi-Hidak. V tem času je doživela predvsem oblikovne spremebe, “selila” se je iz prvega na drugi program in zopet nazaj; bila je ob delavnikih in nekaj časa ob nedeljah, vseskozi z namenom, da gledalcem v Sloveniji predstavi razmere v slovenskem zamejstvu. Najpogosteje so bili v oddaji trije prispevki, nekaj časa pa je bil uvodni del v znamenju pregleda aktualnih dogodkov (v kratkih novicah), sledil pa je daljši, reportažni del. Glede na to, da je bila oddaja enkrat mesečno, so bili dogodki običajno objavljeni s prevelikim zamikom, zato so se odločili zgolj za daljše in na dogodek ali dogodke manj vezane prispevke. Televizija Slovenija je naredila zelo dobro potezo, ko je začela predvajati oddaje o Slovencih v Avstriji in na Madžarskem, ki jih pripravljajo novinarji avstrijske in madžarske televizije. S tem imajo slovenski gledalci priložnost spoznavati manjšinske probleme kakor jih zaznavajo novinarji iz narodnostnih okolij , v oddaji Slovenci v zamejstvu pa so lahko videli hkrati in primerljivo razmere med tremi oziroma štirimi manjšinami. Prav v tem pa je bil njen največji pomen: priložnost, možnost primerjave med porabskimi Slovenci, Slovenci v Avstriji in Italiji. Opazili smo namreč, da so se odločali tudi za skupne teme, na primer, kako je urejeno narodnostno šolstvo v slovenskem zamejstvu, kako je z informiranjem podobno. Ravno tu so se pokazale vse razlike in tudi skupne točke, če so med manjšinami v slovenskem zamejstvu. Pomen oddaje je seveda različen za različno narodnost, nemara največji za porabske Slovence. Zato se nam zdi škoda, ker so oddajo ukinili, čeprav smo (ravno tako neuradno) slišali, da bodo odslej namenili manjšinam več pozornosti v regionalnih oddajah Televizije Slovenija, ki so na drugem programu. Namenoma se nismo ukvarjali s tem, koliko gledalcev je spremljalo oddajo, ker je bila oddaja za takoimenovano ciljno publiko, ni imela številnih gledalcev, imela pa jih je kar v štirih ali petih državah, v čemer vidimo (smo videli) njen največji pomen, in tudi zato se nam zdi škoda, ker so jo ukinili. Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije Naslednja oddaja bo 23. septembra 1995 Porabje, 21. septembra 1995 3 SREBRNI BREG/SREBRNI BREJG Zveza Slovencev na Madžarskem je pred letošnjimi dopusti izdala, 15. septembra pa v Monoštru tudi uradno predstavila lično knjigo Srebrni breg. V njej se z enajstimi zgodbami v prekmurščini in knjižni slovenščini predstavljajo "stari znanci” Porabja: Feri Lainšček, Milan Vincetič in Milivoj Roš. Z ilustracijami je knjigo obogatil akademski slikar Franc Mesarič. Skupni imenovalec vseh vknjigi predstavljenih zgodb je spomin na otroštvo, ki je v uvodni zgodbi (Lainšček: Okna/Oukna) metaforično “označen” kot fizično sicer neobstoječe, vendar zmeraj prisotno okno, skozi katero gledamo: nazaj in smo na ta način s tistim nekdaj tudi povezani. Splošno znano je, da so vsi trije avtorji otroštvo preživljali v Prekmurju. Ker je njihove srebrnobreške zgodbe oblikovalo pristno doživetje, je tudi svet, ki ga le-te predstavljajo, “avtobiografski”: Prekmurje oz. njegov severovzhodni predel Goričko. To je seveda gorički svet izpred dobrih treh desetletij in skupnost, ki je bila oblikovana veliko bolj arhaično, kakor je danes, in ki se je je t.i. civilizacija v obliki tehničnih dosežkov 20. stoletja šele začela dotikati. Takšno neurbano, ruralno, arhaično strukturirano okolje je že kar lep čas, nazadnje pa po zaslugi južnoameriških piscev t.i. magičnega realizma enakovreden prostor za izpoved umetniške resnice o svetu in človeku. Avtorji Srebrnega brega/Srebrnega brejga seveda ne izrisujejo magičnorealističnega sveta za otroke, ampak prej drobce iz svojega otroškega sveta, ki naj bi s svojo pristnostjo pritegnili in morebiti očarali mladega porabskega bralca (in tudi katerega v matični domovini). Sestavni del tega sveta so t.i. posebneži, ki jim je zaradi drugačnosti sistemu medsebojnih odnosov med odraslimi člani skupnosti odmerjeno posebno mesto. Otroci pa gledajo nanje po svoje; opazijo tisto, kar odrasli spregledajo; nemalokrat se tudí požvižgajo na njihove vred- nostne sodbe. In to otrokom ostane v spominu, kakor npr. Lainščku Vendel (Vendel) in Hercpub (Srčev fant/Srčov pojeb) ali Rošu mlinar Meleš (Stari Meleš). V tem mnogoplastnem skupku, ki mu pravimo spomin, pa je še marsikaj, kar kliče po “izkopavanju” in ubeseditvi: npr. zunanji dogodki, ki vzvalovijo skupnost in domišljijo pripovedovalca (Vincetič: Ajzenmaršal, Lajčijeva pipa/Lajčijova pipa); ali pa t.i. čutni spomin na teti zmaknjeno suho sadje (Lainšček: Pokora/Pokoura); ali pa je to intenzivna otroška domišljija, ki stanjevski predor izriše v bližnjico do Amerike (Vincetič: Amerika/Merika) ali pa statševske grožnje s cigani poneizmeri (Vincetič: Lajčijeva pipa/Lajčijova pipa). Kakorkoli v teh “obujanjih” prevladujejo sproščeni, mestoma celo hudomušni toni, pa ne gre tudi brez rezkih. Ti so najočitnejši ob soočenju prvobitnega, arhaiziranega neurbanega sveta s “civilizacijo” oz. urbanim svetom: Francekov ponesrečeni poskus, izstreliti se na Luno (Roš: Skočided), je razvit v drugo pomembno metaforo v knjigi (prva so Lainščkova “oukna”), ko pok in od eksplozije posrebreni hrib prispodabljajo razbitje iluzij in neuspešnost človekovih poskusov, dvigniti se nad. Prav tako se bežna srečanja med bolehno deklico iz mesta in pripovedovalcem (Vincetič: Srebrni breg/Srebrni brejg), v katerih se razvije svojevrstna naklonjenost in tiha ljubezen, zaključijo z dekletovim nujnim in usodnim odhodom. Ostane le srebrna ladjica v “blejdo sivon glaži”, ki se skupaj s “Srebrnin brejgon” razrašča v zaključno, tretjo, temeljno metaforo knjige. Srebrnobreške zgodbe, ki se napajajo v pisateljskem spominu na gorički nekoč, bodo tudi zaradi tega, ker so pisane v prekmurščini, v prvi vrsti z veseljem prebirali Porabski učenci. Ne zaradi kakšnih zunajliteramih razlogov v stilu Spoznavajmo domovino, torej tudi od vseh pozablejno Goričko!, ampak iz čisto znotrajliterarnih pa bi ne bilo odveč, če bi knjigo vzeli v roke tudi mladi bralci v t.i. matični domovini. V teh zgodbah nas namreč ne pričakuje dvignjen vzgojiteljski kazalec, ampak pripovedni svet, ki se mlademu bralcu približuje nevsiljivo, komunikativno, in mu dopušča, da ga ovrednoti sam. Opisani pomenski odtenki v knjigi, vgrajeni v njeno metaforiko, pa obetajo, da tudi odrasli bralci, ki so se pripravljeni prepustiti zapeljevanju otroškega spomina, ne bodo ostali praznih rok. Knjiga Srebrni breg /Srebrni brejg ni običajna slovenska leposlovna knjiga. Dejstva, da jo je izdala Zveza Slovencev na Madžarskem v Monoštru, da je enajst zgodb na njenih desnih straneh zapisanih v prekmurščini, na levih pa v slovenskem knjižnem jeziku, da so jih napisali avtorji, ki so že lep čas pred izidom te knjige kulturno delovali med porabskimi Slovenci, ta dejstva silijo. da jo opazujemo tudi z zunajliterarnega zornega kota, natančneje s stališča njenega pomena za porabsko slovensko skupnost. Za ocenitev tega pomena se zdi nujno upoštevati jezikovni položaj v Porabju, ki se razlikuje od tistega na avstrijskem Koroškem ali med Slovenci v Italiji. Iz znanih razlogov ima prek- murščina v Porabju status, ki naj bi po sociolingvističnih teoretičnih modelih pripadal knjižni slovenščini. Eno od izhodišč jezikovnega načrtovanja v Sloveniji je slovenski knjižni jezik uradni jezik tudi med t.i. slovenskimi manjšinami. Vendar jezikovna politika, izhajajoča iz takšnega načrtovanja in delujoča preko različnih inštitucij, v Porabju še do nedavnega ni upoštevala nekaterih specifičnih okoliščin, in je zato “na terenu” doživela fiasko. Za knjigo Srebrni breg/Srebrni brejg se zdi, da nadaljuje in izgrajuje model, kakor je bil “iz življenja” vzpostavljen pred nekaj leti, ko so kulturni zanesenjaki vzpodbudili pomembnejšo kulturno dejavnost tudi v prekmurščini, poleg knjižne slovenščine. Knjiga, koncipirana narečno-knjižno, je verjetno nastala iz zavesti, da Porabski Slovenci, če naj bi bili občutneje vključeni v vsenarodno življenje, potrebujejo v tem trenutku vmesni komunikacijski člen, in iz spoznanja, da je kulturna dejavnost v prekmurščini, nujna stopnica do dviga kulturne samozavesti in zavesti o svoji drugačnosti. Čeprav se zdi prispodoba o knjigi kot oknu do novih svetov morda izrabljena, pa se v primeru knjige Srebrni breg/Srebrni-brejg zdi umestna. Je namreč tisto “ouknoˮ, ki na svojstven način olajšuje stik porabskega in matičnega slovenskega sveta. Morda bo zaključna misel izzvenela patetično, nikakor pa v primeru, o katerem je govora, ni demagoška: če namreč ne bomo zmogli’ novih modelov za stike, bo vse naše početje podobno Francekovemu poskusu, izstreliti se na Luno, in nam bo na koncu ostala v roki le srebrna ladjica v “blejdo sivon glaži”. Knjiga Srebrni breg/ Srebrni brejg nam Slovencem na obeh straneh meje odpira “oukna” in le želeti si je, da bi nas jo čimveč prebralo. Franci Just INDA SVEJTA PER - PIVO je alkoholna pijača iz slada, hmelja, vode in kvasa - katere ljudje največ popijejo poleti. Vsaj danes. Nekoč - inda svejta -v vaških gostilnah niso prodajali piva, ker so ljudje pili le vino. Ob vročih poletnih dneh ob žetvi in mlačvi - pa so pili doma kuhano pivo tudi pri nas v Porabju. Sestava in izdelovanje domačega piva - péra, je podobna kot v pivovarni. Slad (mólo-maláta) so kupovali v trgovini ali pa so doma pražili ječmen (gečmen). Divji hmelj (méu-komló) so obirali ob potokih. V 12 litrov vode so najprej eno uro kuhali slad ali spraženi in zmleti ječmen. Potem so dodali 2 dag ali “za eno pargiško” hmelja (méla), 30 dag sladkorja (ali 49 kosov sladkorja v kocki) in so spet kuhali eno uro. Na koncu so pivo precedili, in ko se je do mlačnega shladilo, mu dodali še 2 dag kvasa (drožé). Hmelj je med tistimi kulturnimi rastlinami, za katere imajo Slovani skupen izraz, kar kaže, da so ga poznali že v svoji pradomovini . V Evropi je bil hmelj najprej razširjen kot divja rastlina, ponekod so pa ga gojili vsaj že v 9. stoletju. Gojenje hmelja je bilo vedno v zvezi s pivom. Kmetje so varili pivo za domače potrebe in za potrebe zemljiškega gospoda. Pivovarstvo se je razširilo, iz nemških in Čeških krajev. Friderik V. je v avstrijskih vinorodnih deželah v 15. stoletju prepovedal varjenje in točenje piva, dovoljeni sta bili le izdelava za domače potrebe ter poraba po gradovih in kmečkih dvorih. V Sloveniji so nastajale pivovarne od 18. stoletja naprej. Marija Kozar Porabje, 21. septembra 1995 4 William Perry obiskal Slovenijo Slovenijo je obiskal ameriški minister za obrambo William Perry. Srečal se je z visokimi vladnimi, in vojaškimi predstavniki ter se z njmi pogovarjal o programih sodelovanja na področju varnosti in obrambe, o bilateralnem vojaškem sodelovanju in o Natovem programu Parternstvo za mir. SLO-EXPORT Gospodarska zbornica Slovenije je izdala prvi slovensko izvozni direktorij na CD-Romu SLO-Export, s poslovnimi informacijami o 2.000 podjetjih v slovenskem in angleškem jeziku. Projekt je narejen po standardih Mednarodnega trgovinskega centra. Sporazum o veterinarskem sodelovanju Ministra za kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije in Hrvaške, Jože Osterc in Ivica Gaži, sta podpisala sporazum o veterinarskem sodelovanju med državama. Sporazum je osnova za boljšo ureditev vseh problemov, ki se pojavljajo na področju veterine, je povedal slovenski minister Slavko Osterc in dodal, da se je obseg menjave med Slovenijo in Hrvaško na področju veterine in gozdarstva po letu 1991 zmanjšal. 36. sezona bralne značke 17. septembra se je v Sloveniji začela nova sezona bralne značke. Šolarji bodo lahko izbirali predvsem med knjigami s priporočilnega seznama, ki ga je pripravila ljubljanska Pionirska knjižnica in med sedmimi knjigami sezone, ki jih lahko mladi bralci kupijo s posebnim popustom. V bralno značko je vključenih okoli 100.000 šolarjev. V Ljubljani gradijo hotei najvišje kakovosti World Trade Center je poleg svoje stolpnice v Ljubljani začel graditi nov hotel najvišjega razreda. Vrednost projekta, ki naj bi bil končan v dveh letih, ocenjujejo na 55 milijonov nemških mark. Glavni investitor novega hotela je podjetje SMELT, pripravljenost za sodelovanje pa je izrazila tudi Evropska banka za obnovo in razvoj. Jajjaaa!? Vej pa don nej?! MATADOR PRAUTI AIDS-I? Frejtoški Fradi. Trener (edző) prve lige FTC, Dezső Novák se je pred mečom s Švicari v teveni taužo pa djauko, kak tiste ženske z barco. Eden njin futbalist je prej šantavi, drugi plantavi, tretji ne smej na pajo, štrti si je rokau vtrgno, pa tak tadale do sedmoga. Telko najbaukši lüdi ma prej fali z ekipe. Tak je nej trnok mogauče gviniti. Ostanejo samo tisti, šteri so ovak šantavi pa plantavi, ji je Baug zapüsto. Zdaj se je pa te čüda zgaudila. Te drobiž, ka je austo, brezi velki starov, je Švajc tak zbüu (3:0), ka so Švicarge graubo švicali pa krepko alpsko sapo lovili. - Leko ka bi trenerge malo mogli treniratí, kak je trbej trenirati? Matador prauti AlDS-i. Na Kinejzarskom - zdaj ka je taprišlo eni 30-40 gezaro žensk s cejloga sveta - majo telko detektivov, kak Kinejzarov. Eške so mlade pavarske pojbe tö gorvzeli, naj skrb majo, što ka guči, ka dela, s kom se pajdašiva ptt. Tem dobram pojbam pa so dali vsefele špréje prauti bogaram tö. Tau pa prej zato, ka če blüzi njim pridejo takše ženske, štere drüge ženske rade majo, naj je s tem dojpošprickajo. Ka tak te ne dobijo AIDS-a od nji, če do paulek nji. - Nej bi trbölo te Kinejzare malo pauvati, ka bi eške več čedni lüdi bilau na svejti? Zaka negajo kinejzarski astronauti? Ne vejm, depa tau ja, ka če bi uni tö šli v univerzum, gda bi nazaj Prišli, bi eške menjši gratali, kak so zdaj. Astronauti, šteri so dukši cajt gor na nébi, za enpar centinov menši gratajo, gda dojpridejo, 5-6 kil menje vagajo, srce se jim tö vküper potegne, mozgé se jim vküper prtepéjo. Ne vidijo, ne čütijo več tak dobro, kak prva, s prdijanjom tö májo težave. - Tau jé skor tak, kak gda néba pa zemla vküper leti. Ferko si je günce küpo. Douglas Kellett v Aucklandi je nej dugo nutri spuno 60 lejt, zato je üšo v penzijo. Na delovnom mesti so ma pripravili en mali mau. Gda so ma že gratulejrali pa vse, te je Douglas naprej vzöu dvej gezaro dolarov, malo si gut zbrüso, pa je penaze dau svojim nekdešnjim predjnjim. Prej zato, ka Včasik je malo manjarivo, nej vsigder tak delo, kak bi trbölo. Telko je dužen büu. - Leko, ka smo mi, socialistični günci gnauk svejta bole čedni bili, kak gnesden naš kapitalistični par? Zlati bikauvge. Zdaj naj eške stoj povej, ka vogrskim študentom (šaularom) néde dobro. 150 šaularov na debrecenski univerzi (egye- tem) - zato, ka v kolegiumaj ne dobijo mesto-do aucigamau doma v najbaukšom hoteli (Zlati bik) v tom drugom najvekšom Vogrskom Varaši. Drüga čüda pa je tau, ka tak de je njin kvatejr eške itak bole menje košto, kak če bi privatne sobe v zarando vzeli. - Pomalek do rejsan zavci nosili pükše, nej djágarge. Betežna mafija. V Italiji gestejo trgé mladi moški, šteri se en za drügim nutri trgajo v banke, pa penaze raupajo. Pa tau tak, ka se ranč ne Skrivajo. Videokamere je tö zaman gordjeméjo. Gda je policija vlovi, pa banditi nutri prividijo, ka so rejsan uni raupali, te je policaji pistijo. Uni pa pá znauva začnejo s svojo hüdobijo. Vse tau je zato, ka so te moški na smrt betežni od AIDS-a, talanski törvénj pa ne dopisti nutri zaprejti takše lüdi, šteri nakraci odidejo na drügi svejt. -O, njin posvejt!? “BAUGŠE JE DOMA KAK V ŠAULI...” Če se pelamo z Máriaújfaluna v križišču na pravo se vozimo med lejpimi borovimi goščami, gde je vsigdar friški, čisti luft. Pridemo v dugo dolino z vijugasto (kanyargós) pautjo. Pri pauti pa z dvakraja na bregauvoj so nauvi pa starejši rami, značilni (jellemzők) za porabske Vasnice. Ta mala ves sé zove Otkauvci, stera se drži k Števanovski samoupravi (önkormányzat). Ma dobro spoznanoga domačoga avtomehanika, bauto, avtobusno postajo. Zdaj v djeseni so pune njive s flajsnim lüstvom. V tau lejpoj vesi sam iskala takšno držino, stera ma več mlajšov, tak sam prišla do držine Mešič. Gospodinjo Eržiko sam prosila, naj na kratko notapokaže svojo držino. “Dja sam Petrin Erži z Otkauvec, mauž mi je Attila, on je z Andovcec od Klošini. Mava tri mlajše, dvej dekličine pa enoga pojbiča. Beatrix de v sed- mi, Attila de v peti, Silvija pa v štrti klas išla.” Gde delata, gde sta v slüžbi? “Dja sam doma, kak profesionalna mati (hivatásos anya). Mauž dela v fabritji General Motor. ” Kak leko vöpridata s pejnazi zdaj, gda se začnila šaula pa mata tri šaulara? “Trno težko, ka je vse drago. Mlajši rastejo, dosta vse nauvoga njim trbej. Cipale, gvant, knjige, irtje pa vse ka trbej za šaulo, tau je vse preveč drago, pejnaz je pa malo. Tak ka vse vtjüper pride več kak 10.000 forintov. Tau je samo začetek.” Ali dobite kakšno pomauč, steri mate več mlajšov? “Ja, dobimo denarno podporo za šaulo (beiskoiázási segély) od samoupra- ve za enoga šaulara 1500 forintov, tau je nej dosta, dapa itak nika. Lepau, ka nam tau dajo.” Ka pa steri mali dobi štipendijo (ösztöndíj) od Košičovoga sklada v šaulskoj leti? “Ja - vala baugi - vsi trdje dobijo. Zatau se morajo dobro včiti pa delati eštje kaj drügo pri slovenščini, ali recitirati ali sodelovati v pevskom zboru ali v slovenskem krožku (szakkör). Tau je zatok sploj dobro.” Od več starišov sam že čüjla, ka bi se že leko začnila šaula, ka ne ladajo z deco. Ka pa ti praviš? “Dja nejmam navole z njimi. Baugajo me, ka njim zapovem, vse mi napravijo. No, dekličinam falej šaula, ka se one rade včijo, dapa pojbiči nej.” Attila, ali ti rejsan ne falej šaula? “Nej, baukša je doma.” Klara Fodor Porabje, 21. Septembra 1995 5 POKAŽI MI KLEJT PA POVEJM, KAKŠI ČLOVEK SI Tak pravi eden Vogrski pregovor. Če si pa premišlavamo, te moremo prevideti, ka je gnesden klejt napuniti ranč nej léko delo. Večkrat se zgodi, ka tisti, ki cejlo leto pauvajo, si tü ne morejo klejt napuniti. Če se tau zgodi z ednim gazdanom ali z edno držinov, se tak rešüvlejo, ka si küpijo, ka njim se je nej pršikalo prpauvati. Etak je pa velka odgovornost edno takšo klejt (skladišče) voditi, napunjeno držati, iz štere klejti dosti lidi küpüje. V Varaša pod zidino cirkve pa županovim uradom strašno velke klejti gestejo. Té klejti so gnauksvejta popovge meli prejk. Meli so velko gazdijo, pauvali so in so tam meli vse dobroga. Eden deu té klejti že dugo lejt v arandi nüca varaški AFÉSZ. Tüj majo skladišče za zelenjavo pa za sad. Nej trbej povedati, ka je inda svejta tau tak bilau zozidano, ka je v leti hladno v zima pa nika ne zmrzne. Tau velko klejt od 1975. leta vodi eden Porabski slovenski človek Jožef Sukič. On je rodjeni z Dolenjoga Senika (s pristave) njegva žena Ana je pa z Gorenjoga Senika. Lejpo [nauvo hišo sta zozidala pred dvajsetimi leti v Slovenskoj vesi, zdaj tam živeta. Jožeta na njegvom delovnom mesti spitavam od te velke “klejti”, štero že 20 lejt vodi. Jožef, tak Vidim, ka velko delo mate. Lüdje pridejo, odidejo, ednoma tau trbej, drugi pa tisto prpela. Furt tak dé, ali pa samo zdaj, ka je jesen, pa si vi tü napunjavate svojo velko “klejt”? “Tak sploj nameri smo nigdar nej, zatok ka lüdje majo tau lagvo šagau, ka so lačni, etak je pa klejt furt kreda za nji. Brez hejca morem povedati, ka cejlo leto mamo delo. Zdaj nam velko delo, ka so djaboke, štere doj letijo pa so za konzerve valaun. Té dja- boke küpüjemo pa pošilamo tadala.” Počan pa küpüjete te djaboke pa kama je vozite? “Té sad küpüjemo za 11,60 Ft/kg. S cugom je vozimo v Avstrijo. Prva lejta so té sad doma naše konzervne tovarne küpüvale žau, na gnes se edna tovarna ne glasi. Znano je, da so nistarne zaprle vrata kak po cejlom rosagi eške dosta pa dosta drugi fabrik.’’ Vi se spravlate z zelenjavo pa s sadom. Gde küpüjete tau blago? AFÉSZ že dugo lejt ma pogodbo (szerződés) z edno zadrugov iz Szekszárda. Tau je od nas približno 300 kilomejtarov. Pogodba je takša, da oni s špecialnimi kamioni pripelajo blago, stero mi damo štölati. Nikšo brigo s transoportom etak nejmamo. Oni se navelko spravlajo z zelenjavo, kvaliteta blaga je dobra.” Od nase pokrajine, od naši lüdi - steri majo na odajo kaj - tü küpite blago? ‘‘Od vsakšoga küpimo, če kaj ma na odajo. Tau je pa drugo, ka naši lüdje iz naše pokrajine dosta ne odavajo. Vsakši pauva najbola sam sebi. Kak sam že povedo, eden mali deu je samo tau, ka od naši lüdi küpimo. No, pa nej smo samo mi, steri se spravlamo z zelenjavo, gestejo gnes privatniki tü, steri küpüjejo tü.” Tau sva že razčistila odkec vozite blago. Sto so pa tisti, steri od vas küpüjejo, od vas vozijo blago? “Kak smo že povedli, naša firma se pod AFÉSZ drži. Etak pa ÁFÉSZA baute, štere so od G. Senika do Gasztoiya, od nas dobijo zelenjavo pa sad, ka njim je potrejbno. Zvün toga k nam odijo künje, gostilne, šaule, vrteci, sodačija. K tomi še tau tü morem povedati, ka če pri nas küpüje stoj zelenjavo ali sad, 20 % bola fal dobi, liki bi v bauta küpo.ˮ Če eden privatnik -povejmo ge - škem od vas küpiti nika malo, meni tü date? Gdakoli leko pridem? “Vsakšomi damo, tau je nej odvisno od toga, kelko ške meti pa što je. Slobaudno leko prnese na odajo tak, kak leko küpi tü. Dosta lüdi odi es küpüvat. Gnesden je pri blagi 20 % nej malo penez. Zvün toga vsakšo leto mamo akcije. Zdaj v jeseni mo na akciji meli krunča, kapüsto, lük pa djaboke. Vnaugo blaga odamo takšoga reda. Steri majo doma mesto za tau, ka si leko več notspravijo, povejmo, na cejlo zimau, je vrejdno.” že se prpravlate na akcijo? Nede dugo ka de klejt puna? “Tak je. Eden za drugim mo vozili blago. Küpimo 500 q krumplinov, zadosta lüka, kapüste pa djaboke. Kapüsto lüdje etakšoga reda dosta kü- püvlejo zatok, ka go v bečko kladejo kvasit. Kisalo kapüsto v bečkaj mi tü držimo cejlo zimau. Šteri si ne more naprajti, si go leko küpi.” Blago, ka Vasnice prosijo ali po vasni- caj šaule, vrteci ali stoj drugi küpi, pa si sam ne more odpelati, vi odpelate? “Privatni lüdje si po vasnicaj v bautaj najdejo blago štero mi vövozimo. Šaule pa tak tadale si nistarne same vozijo, liki če odimo tam v vesi, njim tü odpelamo. Mamo na tau stran eden mali auto, šteri blago vozi.” Ka pa za kakšo seman se vi tü brigate? “Letos računamo krumpiče za seman odavati. Vsakši leko v vesi v bauta naroči, kelko de ma potrejbno. Gda de potrejbno prpelamo dobro, friško. seman.” Gda sva si začnila zgučavati, sam te samo not pokazala, liki nej sam te tadala spitavala od tebe. Kak je pa tau bilau, da si prišo es v tau slüžbo? “Mladi človek sam bio, po sodačiji sam pri ÁFÉSZ-a daubo delo kak šoför. 11 lejt sam sejdo za volanom. Eden lejpi den so Prišli prednji pa so mi prajli, naj pistim volan, nauvo delo me čaka. Mogo mo voditi tau ”klejt". No, meni je tü nej vseedno bilau, ranč te sam prpelo eden nauvi mali kamion. Depa kak Vogrin pravi “meše” je nej bilau. Kak so zgrüntali, tak je moglo biti." Kak ti ceniš tvojo delo? Nej ti je žau, da si tam njau volan? Splača se ti, pa se splača ÁFÉSZ-a tau klejt gordržati? “Taužiti se neščem, ranč nemam zroka. Tak mislim, da sam v 20. lejtaj eške gnauk nej takšo napravo, da bi AFESZ kvar emo ali bi ma kaj naprej leko vzeli. Kak sam že pravo, gesti de človek furt mogo, etak de sé pa moja "maštrija" nadaljevala. Mislim, ÁFÉSZ-a se tü splača, če je rejsan tau nej najbaukši šejft." Ka bi na konci želejla? Dobro bi bilau, če bi se Vsakša klejt leko napunila z Jožefovo klejtjo vred. I. Barber Seje 15. septembra je zasedalo predsedstvo Zveze Slovencev na Madžarskem. Na prvi jesenski seji so poročali o poletnem delovanju organizacije. Poudarili so pomembno vlogo raznih kolonij (bralni tabor, likovna kolonija), posebej enotedensko bivanje malčkov, vzgojiteljic in mamic v vrtcu v Radencih. Tudi število nastopov in gostovanj raznih kulturnih skupin je zelo naraslo, s tem pa tudi stroški potovanj, ki jih krije Zveza. Med načrti Zveze za jesen so našteli ustanovitev dramske skupine v Monoštru, organiziranje tečaja za slovenščino. V prihodnje naj bi zveza namenila več pozornosti pridobitvi kandidatov za študij v Sloveniji, predvsem kandidatk za bodoče vzgojiteljice. Zasedala je tudi. Slovenska državna manjšinska samouprava. Na dnevnem redu so imeli pripravo statuta organizacije ter nekatere tehnične stvari v zvezi z delovanjem. Dogovorili so se tudi o tem, da bo organizacijo vodilo predsedstvo, v katero bo delegirala vsaka samouprava enega člana. Prireditve - 15. septembra so v prostorih Zveze Slovencev v Monoštru predstavili knjigo treh prekmurskih avtorjev. Srebrni breg/ Srebrni brejg je dvojezična zbirka v knjižni slovenščini in prekmurščini. -16. septemra so v Brezovcih priredili turistično promocijo Goričkega in Porabja z naslovom Med Rabo in Ledavo. -17. septembra so se v Mali Nedelji srečali ljudski pevci in godci. Prireditve so se udeležile pevke iz Števanovcev in ansambel L. Korpiča. - 1. oktobra bo odprta meja med Andovci in Budinci. Ob tej priliki bodo predali namenu lokalno cesto, ki vodi do meje. - 1. oktobra bodo priredili srečanje na tromeji. Porabje, 21. Septembra 1995 6 To je Amerika ENA OD SEDMIH SVETOVNIH NARAVNIH ČUDES Vožnja po državi Tennessee je vsekakor zanimiva, tudi če pot ne vodi ob reki Mississippi. Vasi ih mesta na poti proti vzhodu imajo čisto indijanska imena in v Chattanoogi so prenovili nekaj indijanskih domova- lišč, tako da si zlasti turisti lahko ogledajo nekdanje indijansko naselje. Sredi čudovitega gričevja pa se ne skrivajo samo starodavna indijanska naselja, temveč tudi mnoge naravne znamenitosti, ki jih je vse polno mogoče najti tudi v okoliških državah. Pa se sprehodimo tokrat med njimi. Američani znajo zelo lično urediti svoje nacionalne naravne parke, ki jih tudi sami radi obiskujejo. Po vsej novi celini je sicer okoli 260 indijanskih rezervatov, v že omenjenem rekonstruiranem naselju v Chattanoogi pa ljudje, v katerih žilah se pretaka indijanska kri, samo še “hodijo v službo”. To pomeni, da ne živijo v indijanskem naselju, temveč v njem, ko je odprto za obiskovalce, oblečeni v tipična indijanska oblačila, radovednežem rade volje pokažejo, kako se izdelujejo indijanski nakit, piščali in podobni izdelki, ki jih tudi prodajajo. Čeprav jih je zelo zanimivo opazovati, pa te vendarle prevzame rahla žalost, ko gledaš, kako srečni so staroselci, katerih prednike so beli prišleki pregnali, da so lahko pri njih v službi, v kateri samo prikazujejo, kako so živeli in delali nekoč. V Severni Carolini pa potomci indijanskega plemena Cherokee v obnovljeni vasi prikazujejo, kako so v njej živeli in delali pred 225. leti. Tkanje blaga, pletenje košar, dolbljenje debel za čolne, izdelovanje sulic in podobne ročne spretnosti obvladajo rdečekožci danes enako dobro, kot so to znali delati njihovi dedje in babice. O tem se lahko obiskovalci prepričajo tudi v sosednjem muzeju, tisti, ki imajo rajši gledališče, pa si lahko ogledajo katero od predstav, ki so polne indijanskega temperamenta, ki ga izkazujejo zlasti s plesom oziroma z gibanjem. In ko se dan preveša v večer, se v zahodnem soncu še vedno kadi, in to z Great Smoky Mountaina ali Velikih kadečih se gora, kakor se imenuje gorovje, po katerem se vije cesta, s katere se splača kdaj pa kdaj zaviti in malce ustaviti. V Virginiji pa se lahko popotnik zapelje kar čez naravni kamniti most, ki ga štejejo za eno od sedmih naravnih čudes sveta. Leta 1774 ga je Thomas Jefferson za 20 šilingov kupil od angleškega kralja Georga tretjega, poleg mostu za katerega je dejal, da je naj- lepši prostor 'na Zemlji, pa je Jefferson dobil še 157 aker zemlje. Pod mostom teče potok Cedar, tako o njem kot o naravnem mostu pa že leta in desetletja pripovedujejo mnoge legende. V bližini omenjene naravne znamenitosti je več hotelov in drugih turističnih objektov, saj si obiskovalci radi ogledajo še druge naravne lepote, od čudovite pokrajine do podzemnih jam in podobno. Lidija Kosi Obnovljena prebivališča Indijancev v Chattanoogi, ki predstavljajo svojevrsten muzej na prostem, v katerem lahko obiskovalci tudi kupijo katerega od izdelkov, ki jih delajo “zaposleni Indijanci”. Cene niso visoke. Piščalka iz stebla neke rastline stane na primer samo en dolar. Pred muzejem v indijanskem rezervatu Cherokee stoji ogromna iz lesa sklesana indijanska glava. In pozornim očem ne uidejo solze, ki polzijo po licih ‘lesenega Indijanca”. ROZINKA /: Rozinka, Rozinka, al’ ge si snočkar bila: / Na zelenoj travčici. /: A1’ kaj si, al’ kaj si, al’ kaj si tam delala: / Na zelenoj travčici. /: Té drauvne, té drauvne, té drauvne raužce sem si brala: / Na zelenoj travčici. /: Al’ komi, al’ komi, al’ komi boš je dala: / Svoj’mi lub’ma fanteki. (Gorenji Sinik) - mkm- PORABSKA KRONIKA Podatki za mesec avgust 1995 ROJSTVO Slovenska ves: Monika Nemeth (mati Márta Bogár, oče Ferenc Nemeth pd. Babini) POROKE Gornji Senik: Štefan Bajzek in Berta Emberšič, Zoltán Herczeg in Katalin Bajzek (pd. Lonkina) Sakalovci: Zsolt Sturm in Beata Cernjakovič, Tibor Horváth in Renata Düh UMRLI Dolnji Senik: Rudolf Kovač Ritkarovci: Karoly Štajer Zaman je bil tvoj boj, zaman vsi dnevi tvojega trpljenja, bolezen je bila močnejša od življenja. ZAHVALA Zapustila nas je draga žena, mama in stara mama ZSOHÁR ISTVÁNNÉ (roj. MARIJA ŠULIČ) Ob boleči izgubi se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in prijateljem, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti, nam izrekli sožalje, darovali vence, cvetje, sveče. Hvala g. župniku za pogrebni obred, pevcem za odpete žalostinke. Vsem še enkrat - iskrena hvala! žalujoči: vsi njeni Porabje, 21. septembra 1995 7 OTROŠKI SVET PORABSKI MALČKI, MAMICE IN VZGOJITELJICE V RADENCIH (2) V sredini avgusta je skupina porabskih malčkov, mamic in vzgojiteljic preživela teden dni v vrtcu v Radencih. Prvi del našega zapisa ste lahko prebrali v zadnji številki Porabja. Razen organizatorjev smo o vtisih vprašali tudi vzgojiteljice in mamice. Ester, ti si Madžarka. Kako si se odločila, da se boš pridružila skupini? “Rada bi zbrala čimveč izkušenj za vsakodnevno delo. Ni mi žal, da sem se pridružila, dobila sem mnogo idej, izkušenj, kar sem si zapisala oz. zapomnila. Dejavnost v vrtcih poteka na višjem nivoju, kot pri nas. Gibalne dejavnosti so zelo zelo razvite, seveda tudi druge. ˮ Kako sta se lahko prilagodili s hčerko slovenskemu okolju? “Hčerka se je kar hitro znašla, igra se, vključuje v programe kot vsi drugi. Zelo dobro se počutiva obe. Presenečena sem sama nad sabo, da mnogo vsega razumem. Mislim, če bi ostali dalj časa, bi se malo naučila tudi govoriti.” Iluška, kot slovenska vzgojiteljica, kakšne razlike vidiš med domačimi in temi vrtci? “Otroci so dosti bolj sproščeni. Vsak otrok sodeluje pri tisti dejavnosti, katera mu je naj- bolj všeč. Veliko lutk uporabljajo pri rajanju, pravljicah, različnih igrah. Obiskali smo več vrtcev, sodelovali smo pri pripravi lutk in enostavnih igračk. Zelo veliko idej sem dobila, kar. mi bo koristilo pri mojem delu.” Marija, varuhinja na Dolnjem Seniku, kakšno mnenje imaš o bivanju? Ge mislim, ka je tau sploj dobra prilika bila za mamice, otroke, vzgojiteljice. Tü majo dosta več možnosti, velki prostor, lejpo okolje (környezet), dosti igrač. Dosta vse takšno vidimo, ka pravimo, doma mo tö tak delali. Moji hčerkici pa vsi drügi pravijo, ka je tü sploj dobro, vse se jim preveč vidi.” Ali je po tvojem od vzgojiteljice (óvónők) tudi odvisno, kak poteka delo v vrtcu? ‘‘Ja, nej vse, dapa dosta.” Ka bi pa vejdla prajti tistim, steri bi tü leko Prišli, pa so nej? “Ge jim samo tau leko povejm, ka jim je leko žau. Če mi tau vse ta povejmo doma, mislim, ka de vsakša tau pravla, zakaj sam pa nej šla.” Če bi drgauč eške pá leko Prišli, bi prišla? “Gvüšno, en minut bi si nej brodila.” Ildiko, kak se maš z mlajši tüj v Radencih? “Preveč dobro se mamo. Ka si eške ranč ne mislimo, že nam napravijo vzgojiteljice. Dobro tjüjajo, mamo dobre programe. Pet minut pauze nemamo, tak ka fejs-fejs skrbijo za nas. Od Zazrankoma do večera iščejo naše misli, žel- je.ˮ Margita, Eva ka bi pa še vive pravle? “Ge samo potrditi vejm, ka so ove pravle. Sploj dobro je, dobro, ka smo prišli.” Ana Nemet: “Meni je tü preveč dobro, mlaj- šom pa še bole. Radi lejčajo pa se špilajo.” Ka pa, ženske, ali vam možauvge ne falijo? “Nej, do tegamau so nam eške nej na pamet prišli.” Kaj pa povejte vi, možauvge, k toma? Klara Fodor POLETNA DOŽIVETJA Učenci 7. razreda OŠ Gornji Senik so nam svoje prve prispevke napisali o tem, kaj so delali v poletnih počitnicah. Upamo, da bodo tudi v tem šolskem letu pridno sodelovali, želimo jim veliko uspeha, njihovim učiteljicam in učiteljem pa pridne učence. Počitnice so se začele sredi junija. Zelo sem bila vesela. V šoli so objavili, da lahko gremo v slovenski bralni tabor. Tudi jaz sem želela iti. Tabor se je začel 18. junija. Zjutraj je prišel avtobus po nas. Zelo dolgo smo potovali in med tem smo lahko občudovali lepe pokrajine. Ko smo prispeli na Debeli Rtič, smo dobili kosilo. Vsak dan smo imeli pouk. Takrat smo pisali kratke zgodbice, risali in peli. Veliko smo se tudi kopali v morju. Pluli smo z ladjo v Piran. Videli smo zelo lepo pokrajino. Vsak dan smo imeli tudi prosti čas. Takrat smo si pripovedali zgodbice in se igrali. Večkrat smo se pogovarjali z Brigito, ki nas je učila slovensko. 24. junija smo se pripeljali domov. V slovenskem taboru sem imela mnogo doživetij. Doma sem se mnogo igrala, brala in pomagala pri delu. Zal so se počitnice hitro končale. Zdaj spet sedimo v šoli in poslušamo učiteljico. Anastazija Bajzek Jaz sem velikokrat šla k babici in v Monošter. Pri babici sem pomagala na polju in okoli hiše. Bila sem tudi v Sakalovcih pri sestri. Doma sem pomagala pri delu. Nisem bila v bralnem taboru. Večkrat sem nosila kosilo na Janezov breg. Na koncu počitnic sem šla v Monošter nakupovat šolske potrebščine. Šla sem po knjige. Se isti dan sem jih ovila s papirjem. 1. septembra sem šla na praznični začetek šolskega leta. Zelo hitro so minile te počitnice. Andreja Nemet Bil sem v bralnem taboru. Zelo lepo je bilo, ker je bilo ob Jadranskem morju. Večkrat sem se kopal in igral in tudi učil. Bil sem tudi pri babici v Máriakálnoku. Ta vas je blizu Mosonmagyaróvará. Tu sem tudi večkrat plaval in se igral. Bil sem trikrat na Donavi. Obiskal sem vse sorodnike. Ko sem bil ponovno doma, sem večkrat kolesaril, igral nogomet in gledal televizijo. Kupili smo preprogo v tretjo sobo in starši so se veselili. Žal mi je, da so se počitnice končale. Viktor Časar Bila sem v bralnem taboru. Tabor je bil konec junija na Debelem Rtiču. To je poleg Ankarana. Tabor sta vodila Brigita in Herman. Bili sta dve skupini. Prva skupina je risala, druga pa imela slovenski jezik. Potem smo zamenjavali. Z ladjo smo bili v Kopru in Piranu, z avtobusom pa v Portorožu. V Portorožu smo sedli na ladjo in smo videli v morju rastline, dosti školjk in morske ježe. Potem smo si ogledali mesto. Zelo lepa je bila pokrajina. V petek smo bili na italijanski meji. Na žalost smo v soboto zjutraj že potovali domov. Zelo dobro je bilo. Upam, da bom naslednje leto tudi šla. Hajnalka Škaper Porabje, 21. septembra 1995 SENIČKI PLESALCI V KAMNIKU 10. Septembra so gorenjeseničko folklorno skupino pozvali v Kamnik na Dneve narodnih noš. Kamnik leži 20 km pred Ljubljano. Lejpi, stari Varaš je. Kaulek Varaša se pa zdigajo velki bregauvi. Te svetek so meli 3 dni. V nedelo, gda je bila povorka (felvonulás), so meli lejpo vrejmen. Trg pa cejle poti nasrejda Varaša so bile pune s šatori, bifeji. Skurok 18 gezero lüdi je bilau. Nas je vodila Andreja Eržen (ona je vleta dva tjedna bila na G. Seniki). Do podneva smo si poglednili Varaš pa senje, za obedom pa se je začnila povorka. Vidli smo lejpe gvante, kakšne so prvin nücali. Več parov je bilau s Koroške, Štajerske, Dolenjske, Bele krajine, Notranjske, Primorske, Rezije, Gorenjske, Prlekije, Prekmurja pa iz Porabja. Vsevtjüper so nam pokazali 23 noš (viselet). Nej smo se mogli odlaučiti, stera je bila najlepša, tak so bile vse lejpe. Za povorko se je začno program. Naši plesala so bili prvi na audri. Zaplesali so porabske plesi (Rozinko, Rejzko, ples z vilami pa z grabljami). Lujzek Hanžek, vodja skupine je pozdravo gledalce pa se zavalo organizatorjem, da so je pozvali v Kamnik. Za njimi smo štje leko vidli drüge lejpe plese pa poslüšali muziko od več ansamblov. Z veltjim ploskanjom smo pozdravili Miroja Kregarja. On se je 24 vör vozo z biciklinom, večer v šestoj vöri je staupo na auder. Naredo je 645 kilometrov, postavo je nauvi slovenski rekord. K.F. OD RABE DO LEDAVE Pravijo, ka so naši kraji med Mürov pa Rabov lejpi, ka so naše Vasnice čiste, ka je luft v lejpi gauščaj zdravi... Pa tau tö pravijo, ka v toj pokrajini živejo dobri lüdje. Dapa, ka nam tau pomaga, če tau lepauto pa dobrauto ne vejmo ponüditi drugim, če go ne zna- mo “odati”. Če gnesden ščemo kaj odati, moramo meti reklamo. Takša reklama za Porabje in Goričko je bila prireditev v Brezovcaj, ge sta se našomi fotografi najbola povidla Šandor pa Dragica pa ženske iz Varaša. NIKA ZA SMEJ V šauli školnik etak spitava deco: “No, mlajši! Sto zna, ka je bola daleč. Mejsec ali Kina (Kitajska)?” Naš mali Pištak, te velki štrik se včasin glasi pa etak pravi: “Po mojom, gospaud školnik, je Kina bola daleč kak Mejsec.” Školnik ga pita, Zakoj on tak brodi tau. Pištak pa: “Zakoj, Zakoj. Vej pa Mejsec odtec videti, Kino pa nej.” I. Barber ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS. št. 4/92).