PROBLEMI 6-7, 1984 POLITIKIN ZABAVNIK Zoja Skušek-Močnik: Popotovanje v središče zemlje ...(... in nazaj) Matevž Krivic: Kako je bil rešen »primer Teleks« VESELJA DOM Bogdan Novak: Bil sem pavliha Bogo Sajovic: Napajanje iz domačih virov informacij Vinko Vasle: Kdo so naši cenzorji ZGODBEV PODUK Marko Jenšterle: Pozdravljen, Rastko ... Vesna Marinčič: Kako me je nehalo skrbeti in sem vzljubila zapisnike Manca Košir: Naši cilji: zvestoba, pridnost, delavnost... .. .IN RAZVEDRILO Uroš Mahkovec: Jurare in verba magistri Darko Strajn: K meteorologiji javnega obveščanja Zoja Skušek-Močnik: Besede in ljudje POŠTNI PREDAL29/a Zakaj in kako sem bil razrešen. Odgovor uredništva Dela. Vrhovnemu sodišču SRS. Če šteješ samo pljunke, je vse umazano. Kaj sme vsebovati popravek. Osnutek zakona o temeljih sistema javnega obveščanja. Konkretna kritika trojnega funkcionarja. Vrhovnemu sodišču SRS. Pravilnik o delu sveta za varstvo pravic občanov. DOM IN SVET Osmerica proti... A. Vloga osmerice, B. Postopek proti Vladu Šlambergerju, C. Postopek proti B. Delničarju in J. Volfandu. SLOVENSKE VEČERNICE Saksida, Suhadolnik: Stališče uredništva RŠ OK ZKS Vič-Rudnik: Delovanje RŠ Svet RŠ/L. Kreft: Stališča in sklepi PS RŠ za PUK ZSMS/T. Vetrih: Zapisnik s seje PUK ZSMS Tomaž Mastnak: Neosporna je činjenica ... Rastko Močnik: Über einige Fragen der... Pavle Gantar: Nekaj fragmentov k vprašanju »N« himne na RŠ PROBLEMI 6-7,1984 (246, letnik XXII) Uredništvo: Andrej Blatnik, Miran Božovič, Aleš Debeljak, Mladen Dolar (glavni in odgovorni urednik), Branko Gra- dišnik, Milan Kleč, Peter Kolšek, Miha Kovač, Dušan Mandič, Tomaž Mastnak, PeterMlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Iztok Saksida, Marcel Štefančič jr.. Jasa Zlobec, Igor Žagar. Svet revije: Miha Avanzo, Andrej Blatnik, Mladen Dolar, Miha Kovač, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Braco Rotar, Marko Ur- šič, Jože Vogrinc, Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Marko Kerševap, Valentin Kalan, Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tomaž Mastnak, Jože Osterman (predsenik). Marko Švabič, Ja- dranka Vesel (delegati širše družbene skupnosti). Sekretar uredništva: Iztok Saksida Uradne ure: torek od 17. - 19. ure četrtek od 13. - 15. ure Naslov uredništva: Gosposka 10/l, Ljubljana Revijo denarno podpira Kulturna sKupnost Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in presve- to št. 421-1/74 z dne 14.3.1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun: 50101-678-47163, z oznako: za Probleme. Letna naročnina (za letnik 1984) je 500 din, za tujino dvojno. Izdajatelj: RK ZSMS Tisk: DDU, Parmova 39, Ljubljana Cena te številke je 140 din Naklada: 1350 izvodov Naročenih rokopisov ne vračamo. POLITIKIN ZABAVNIK POPOTOVANJE V SREDIŠČE ZEMLJE ... (... in nazaj) Prepričana sem že bila, da bo moja navzočnost na občnem zboru Društva novinarjev Slovenije bolj stvar zasebne zabave, saj nisem bila delegat, delovni predsednik Boris Bergant pa nas je že kar na začetku opozoril, da imajo pravico do razpravljanja samo delegati in povabljeni gostje (izmed teh ni pravice nobeden izkoristil). Ko pa sem naslednjega dne prebrala poročilo v Delu, se mi je zazdelo, da bi to nemo navzočnost vseeno lahko porabila za splošnejšo korist. Da bi bila javnost čim popolneje obveščena o dogajanjih na novi- narskem zboru, sem skušala zbrati vse tamkajšnje razprave; zapo- znelo žurnalistično početje se mi ni v celoti posrečilo, ker so se de- legati medtem že raztepli po vsej Sloveniji, marsikateri pa tudi na počitnice. Vseeno si je na podlagi zbranega materiala mogoče ustvariti precej zanesljivo podobo o stvarnem dogajanju. Za tiste, kijih poleg conflicting facts zanimajo tudi conflicting dogmas, bomo ponatisnili tudi poročilo iz Dela. Temu izdelku ne gre le ugled članka iz vodilnega dnevnika, pač pa tudi vrednost nekakšne ničelne stopnje, ki mu pripada med poro- čili drugih časnikov z občnega zbora: za ta poročila je bilo na- mreč značilno, da so bila po izčrpnosti in objektivnosti v obra- tnem sorazmerju s hierarhičnim prestižem občila, v katerem so bila objavljena. • S ponatisom informacije iz Dela si bomo prihranili tudi trud, da bi povzemali uvodne besede dosedanjega predsednika DNS Jaka Koprivca. Obračun novinarskega đela Na občnem zboru Društva novinarjev Slovenije so pretresu svoje aelo v preteklem dveletnem obdobju - Izvoljeno novo vodstvo DNS IJijBUANA, 29. junija - V Domu slovenskega političnega in informativnega tiska je bil danes občni zbor Društva novinarjev Slovenije, na katerem so ocenili delo društva v obdobju od marca 1983 do letošnjega junija, izvolili pa so tudi novo vodstvo društva. Dosedanji predsednik Društva novinarjev Slovenije Jak Koprive je v poročilu postavil v ospredje uresničevanje dolgoročnega pro- grama gospodarske stabilizacije ter vlogo novinarjev in javne be- sede nasploh v prizadevanjih za čim doslednejše i/.vajanje spreje- tih ciljev. »Nekateri še naprej zastavlja- jo vprašanje,« je med drugim de- jal, »ali novinar ima ali nima pra- vice samostojno soditi. Seveda jo ima in jo mora imeti, vedeti pa mora, kakšne dolžnosti mu ta pravica nalaga. Ključno vpraša- nje je. ali je usposobljen in pri- pravljen ne le objektivno izražati realen družbeni položaj, razpolo- ženje ljudi, samoupravnih celic, političnih organov, itd., marveč s SVOJO dejavnostjo, poročili in ko- mentarji tudi konstruktivno vpli- vati na oblikovanje socialistične samoupravne zavesti, jim poma- gati, da bodo uspešneje in od- govorneje opravljali svoje go- spodarske in politične funkcije.«. Ko je ocenjeval delo društva v preteklem mandatu, je dejal tudi naslednje: »Če bi sodili samo po številu sestankov, po raznolikosti tem, ki smo jih obravnavali, in po resničnih in namišljenih proble- mih in konfliktih, ki smo jih mo- rali razčiščevati, bi lahko celo ugotovili, da je aktivnost Društva novinarjev Slovenije v letih 1982/84 dobila novo kvaliteto. Vendar pa bolj ustreza ocena, da se je društvo novinarjev z veliko deklarirane volje in izrazite kri- tičnosti, pa z nemalo težav, iskanj in dilem začelo le malo bolj izrazito ukvarjati z novinar- skimi in širšimi družbenimi vpra- šanji. Zal kar precej dobrih pro- gramov in radikalnih zahtev po drugačnem ravnanju ni bilo pod- prtih z ustrezno akcijo, z zavest- jo, da so cilji dosegljivi samo s skupnimi prizadevanji, ne pa z nekakšno delitvijo na »opazoval- ce« in »izvajalce«, na »kritike« in »kritizirane«. Svoje poročilo je Jak Koprive zaključil z mislijo, da tudi novi- narstvo dokončno in nepreklicno vstopa v obdobje, ko se bo mora- lo potrjevati z jasnim političnim položajem, znanjem in kar naj- večjo odgovornostjo za javno be- sedo. Razprava o jxirocilih, ki so jih delegati sprejeli, je bila kritična in samokritična, kar pomeni, da se nasprotja in dileme v družoi odslikavajo tudi v novinarskih vrstah. Niti družbenih razmer niti razmer znotaj društva novinarjev ni mogoče retuširati. Zato na da- našnjem občnem zboru niso sprejeli zaključkov in konkretnih usmeritev za bodoče delo, pač pa bo komisija za sklepe na osnovi razprave dopolnila predlagane usmeritve, o katerih bodo raz- pravljali vsi novinarski aktivi. Skladno s statutom - na današ- njem občnem zboru je bila izre- čena pobuda, da bi ga veljalo ponovno pretresti, zlasti določila o volitvah vodstva društva - je upravni odbor DNS za novega predsednika predlagal dva kan- didata: Slavka Frasa. urednika Naših razgledov, ki je dobil pet- inpetdeset glasov, in Lenarta Se- tinca, glavnega urednika in di- rektorja radijskih programov RTV Ljubljana, ki je dobil triin- petdeset glasov. Glasovalo je stosedemindvajset delegatov občnega zbora, ki so izvolili tudi nov upravni odbor, nadzorni od- bor, častno razsodišče DNS in delegate za skupščino Zveze no- vinarjev Jugoslavije. JANA TASKAR Četudi si je Jak Koprivec za svoj uvodni nagovor vzel skoraj uro časa, pa vendarle ni porabil dveh tretjin celotnega traja- nja zbora, kakor bi bralec lahko napačno sklepal iz gornjega poročila. Narobe: dosedanji predsednik se je zadovoljil s sla- bo petino celotnega časa zbora. A čeprav je poročevalka iz Dela tako velikodušno črpala iz poročila dosedanjega pred- sednika, je vseeno marsikaj neprevidno izpustila; nekaj teh lakun bomo tu poskušali zapolniti - bolj s parafrazo dikcije kakor z izčrpnim povzetkom. A saj vemo, kdo ali kaj je stil: »Pojavljajo se nekakšni novi pogledi - delitev novinarjev na 1 režimske in druge v alternativnih časopisih ... Samohvala... Naj si ne domišljajo, da molk, ki spremlja te skonstruirane teze, ... Diskvalifikacija večjega dela novinarstva presega meje dobrega okusa ... Namesto enotne fronte ... Ali je al- ternativno novinarstvo sinonim za ozek krog... Kritično novi- narstvo ne morejo biti šokantne metode ... Objektivno novi- narstvo naj bi bilo (po njihovem) sinonim za režimskost... Nekateri gromovniki... Eksplozivni posamezniki... Umišlje- na kritičnost... Spogledovanje z orwellovsko kritičnostjo ... Tako nam ne bo mogel nihče očitati sumljivega avantgardiz- ma..." Te ključne besedne zveze, ki jih tu navajamo po neavtorizira- nem zapisu, ponazarjajo ton in ubranost dela predsednikove- ga govorjenja, ki pa očitno na delegate ni naredilo posebnega vtisa: to lahko sodimo tako po molku, s katerim so delegati sprejeli Koprivčeve besede, kakor po njihovem govorjenju, s katerim so jih zavračali v razpravi. Razprava je potekala takole: Marjan Sedmak: Vsaka birokratska uzurpacija najbolj računa na tiho večino, na ljudi, ki ne reagirajo, ker se po uradniško bojijo ali pa so otopeli. Mislim, da se tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji krepi kritična analitična zavest o tem, da takšna uzurpacija na račun ustavno oprede- ljenega položaja delovnega človeka obstaja. Če go- vorimo o njej v okviru našega društva, potem bi to ne smelo biti nič nenavadnega. Še bolj pozitivno pa je to, da se utrjuje tudi spoznanje, da ta uzurpacija, ki se skriva v samem sistemu izvajanja oblasti, ki se skuša odtujiti, veliko bolj učinkovito spodkopuje sistem, za katerega smo se odločili z ustavo leta 1974, kot pa različne skupine 28-ih in podobni izrazi političnega, nacionalističnega ali pa morda celo od birokracije iz- manipuliranega obupa. O tej manipulaciji govorim zato, ker bi se prav nič ne čudil, če bi lepega dne ugo- tovili, da se za aferami te vrste skrivajo režiserji, ki sedijo v naslanjačih in ki skušajo preko njih doseči povsem drugačne, stalinističnoavtoritarne cilje. Mi- mogrede, če bom v nadaljevanju morda kritiziral si- stem, bom govoril o tistem, kar dejansko funkcionira, in ne o tistem, kar imamo napisano na papirju; na pa- pirju smo dejansko zelo dobri, mešanje teh dveh ka- tegorij - ponavadi zlonamerno - pa je ustvarilo že to- liko »sovražnikov sistema«, da bi bilo povsem odveč, če bi se med njimi znašel še jaz. Upam, da sem bil do- volj jasen: sistem, ki je na papirju, podpiram z vsem srcem, rad bi ga le uresničeval. Zdaj pa k sami stvari: upravni in izvršilni odbor imata seveda vso pravico narediti poročilo v skladu s svo- jim gledanjem, naša delegatska pravica pa je, da po- ročilo sprejmemo ali ne,, s pripombami ali ne. Svoje pripombe bom skušal predstaviti v obliki parov proti- slovij, ker se mi zdi ta preveč zanemarjena marksi- stična metoda - zanemarjena pa je zato, ker skačejo birokratu rešitve iz glave kot Minerva Jupitru in se ne porajajo v družbeni dialektiki -, še vedno zelo učinko- vita, nikakor pa ne zato, ker bi hotel deliti svet na breg dobrega in zla. 3 tem očitkom sem namreč že imel opravka in ker mislim počasi, mislim pa vendarle, sem našel tudi odgovor nanj: marksistična metoda hoče protislovja presegati in ne konservirati na raz- ličnih bregovih. Prvo protislovje, ki ga opažam pri branju poročila, je protislovje med potrebo po skrajno jasnem razčlenja- nju odnosov in procesov v novinarski sferi in ob njej ter dikciji teksta, kjer prevladujejo tako imenovana splošna mesta - ali banalnosti, če hočete - s katerimi se strinjamo pač vsi. Le kdo ni za napredno, samo- upravno, prodorno in kdo ve ša kakšno novinarstvo?! Jedru tistega, kar se je zelo dialektično - ali če hoče- te spet drugo besedo: v navzkrižjih - odvijalo v dru- štvu in ob njem, to pa je bitka za vsebinsko podruž- bljanje, se poročilo izogne s formulacijami, ki so vča- sih prav komične. Poglejte si no stran devet in me razsvetlite, kaj je narobe z novinarji, ki so menili, da je treba nesoglasja - v Pavlihi namreč - oceniti pred- vsem v kolektivu in izdajateljskem svetu? Razen če ni narobe to, da nekateri ljudje v vodstvu Društva niso bili tega mnenja. Poglejte tudi dikcijo o razvpitem odprtem pismu: ali je šlo res za napad na slabo delo aktivov ali pa je bilo naslovljeno na delo in metode koga drugega. Kaj se bomo zdaj sprenevedali in loš- čili pročelja! S pismom smo opravili in ga postavili na pravo mesto, dovolj pa mi je teh drobnih manipulacij, ko vendar vsi dobro vemo, kjer so bili poli konflikta in v čem je bilo jedro konflikta! V to kategorijo zamegljevanja resničnih odnosov in procesov sodi tudi neverjetno opolzek poskus prika- za dogajanj okoli Teleksa in Pavlihe, in mislim, da je šlo pri tem dogajanju za drugo protislovje, za proti- slovje med privatizacijo - celo med dvema različnima, čeprav ne enakovrednima poloma privatizacije - in med politiko podružbijanja te sfere. Pri Teleksu vemo, kje smo, saj je celo takšen dokument, kot je stališče Delovega aktiva društva novinarjev, se pravi papir, ki je bil sprejet potem, ko so bile mobilizirane Delove subjektivne sile (sklican je bil najprej nujen sestanek sekretariata 00 ZK, ki je zavrnil predlog sklepov, ki jih je predlagal predsednik aktiva DN, nato pa je sklepe izdelala posebna skupina, ki je bila ime- novana na pobudo 00, ter sklepe omilila, op.red.), no, celo ta papir je sramežljivo priznal, da niso bile iz- koriščene vse samoupravne in delegatske poti. Sa- moupravljanje in delegatstvo se nam kar naprej poja- vlja kot nekaj zelo pogojnega! Dejstvo je, da ni bila iz- koriščena nobena in predsednik uredniškega sosve- ta Matjaž Kmecl je, kot se je izkazalo pred častnim razsodiščem, odstopil in tukaj nas je kar precej, ki smo imeli v tej dvorani klavrno priložnost poslušati Jaka Koprivca, ki si je skušal olajšati položaj tako, da je trdil nasprotno. Afera Pavliha: verjetno bi bila kon- čana kar hitro, če se ne bi upravni odbor - ustanovi- telj - že na prvi seji, ki je bila posvečena temu, znašel pred poskusi manipulacije: potem ko je spodletela prva hitra Koprivčeva akcija proti Novaku in za Mikel- na pred izdajateljskim svetom, sta Jak Koprive in Boštjan Pire, pardon, bil je Boštjan Pire ob molku Jaka Koprivca, skušala prepričati upravni odbor, da je smisel stališča izdajateljskega sveta, da je treba Novaka razrešiti. Sam sem postavil vprašanje, kak- šno je stališče izdajateljskega sveta, ker sem vedel zanj in sem hotel, da bi zanj vedeli še drugi člani upravnega odbora Društva. Koprivcu se tudi ta drugi poskus urejanja stvari po kratkem postopku ni po- srečil in vsi se spominjamo, kako je grozil z odsto- pom. Tovariši, to je etika, ki jo presega še etika otro- škega vrtca! Če je potem prišlo do široke razprave, je prišlo predvsem po zaslugi članov upravnega odbora iz aktivov, ki se niso upirali razčiščevanju zadev okoli Pavlihe, marveč birokratski manipulaciji! Pa pustimo zdaj ob strani te račune, ker bomo spet slišali pripo- mbe o osebni nestrpnosti ali nezdravih ambicijah: ne- verjetno je število ljudi, ki se začnejo v takšnih sti- 2 skah ukvarjati s psihiatrijo, namesto da bi se lotili je- dra problema. Bistvo tega pa je, da sta bila upravni odbor in kar celotno društvo, ko sta šla z razpravo v bazo, že zelo blizu tega, da potrdita stališče, ki bi po- menilo pravo učbeniško dialektično preseganje pro- tislovja med zasebniško - če lahko tako rečem - pri- vatizacijo in izjemno nevarno privatizacijo s pozicij oblasti, privatizacijo, ki se je skrivala za poskusi ma- nipulacije, in sicer z ugotovitvijo, da je treba pobijati obe, pa ne tako, da krepimo eno na račun druge, mar- več z realnim, vsebinskim podružbijanjem. - Žal je Novak s svojim Jakom postavil v ospredje le eno plat te privatizacije in upravni odbor je tej stihiji nasedel, tako da imamo vprašanje še kar lepo odprto. Tretje protislovje, o katerem bi rad povedal nekaj stavkov, pa je protislovje med potrebo po ponovni afirmaciji podružbijanja, ker bomo le tako kos druž- beni krizi, in staro prakso birokratizacije, ki misli, da je kos krizi, v resnici pa jo podaljšuje. Tu gre po mo- jem mnenju za usodno protislovje med tem, ali bomo v prihodnosti našo krizo ali naše krize reševali z družbenim konsenzom ali pa z izrednimi razmerami, za katere bi rekel, da si jih nekateri neznansko želijo, ker jih podružbijanje odriva iz sobe z gumbi. Primerov za to imamo veliko in orepričan sem, da predstavljajo enega tudi drobne ukane, ki so spremljale naše voliv- ne priprave; pa naj o tem govore tisti, ki jih poznajo iz prve roke, če mislijo, da je to potrebno. Drug najno- vejši primer pa je Delov pravilnik za varstvo pravic občanov, ki so ga potrdili pred kratkim v sosednji dvorani. Kot berem interpretacijo odgovornega ured- nika Dela in glavnega urednika Naših razgledov (v zapisniku s seje delavskega sveta tozd), naj bi svet ne odločal kot družbeni organ, marveč naj bi pomagal in svetoval vodstvenim kadrom Delove hiše pri odlo- čanju o objavi spornih prispevkov - bojim se, da je ta široka pravica tega najvišjega družbenega pritožbe- nega organa tako ozka, da ne zadovoljuje več niti realsocialistov in desne socialne demokracije! Mislim, da je slovensko novinarstvo na dokaj nevarni točki: če zdaj ne pokaže, da hoče biti podružbijeno in del samoupravnega procesa in torej ne podaljšana roka še vedno zelo močnih birokratskih struktur in neformalnih centrov odločanja, potem bo izgubilo ve- rodostojnost tedaj, ko bo ta verodostojnost izjemno dragoceno politično orožje v prid humanemu in sa- moupravnemu socializmu. Zato pa ne smemo biti molčeča večina. In še ena kratka pripomba: mnogo tega, za kar sem se potegoval tukaj, je napisanega tudi v poročilu upravnega odbora. K temu pa bi rekel isto kot k vprašanju sistema: papir mi ni dovolj, ho- čem podružbijanje v praksi in zares. Če nekdo na pa- pirju prisega na podružbijanje in na samoupravljanje, potem pa gre v svoj kabinet in se gre oblast, potem je takšno podružbijanje samo lažna zavest, ideologija v slabem Marxovem pomenu, opij za množice. Jaz pa nisem narkoman. Po Sedmaku je govoril Tomislav Ivič, delegat aktiva koroških novinarjev: njegovega zapisa nismo mogli dobiti. Med drugim je dejal, da so pretresi okoli Pavlihe in Télexa razgibali novi- narsko srenjo. Omenil je tudi slabo informiranost novinarjev in kor rešitev navedel Gorjupove dneve. Pohvalil je svež veter, ki je zavel med novinarstvom, in nove metode dela v DNS, za- vrnil pa tako delovanje častnega razsodišča, v katerem priha- ja do konfrontacije zgolj med advokati. Bojana Leskovar: Kljub temu, da je poročilo UO posvetilo zadevi Pavli- ha dosti prostora, ali pa ravno zato, in ker sta skupaj z obravnavo odprtega pisma in njegovih podpisnikov praktično edini konkretni stvari v poročilu, bi želela to poročilo dopolniti, zato, da ne bi sprejemali poročil, ki bi bila tendenciozna in neresnična. Če že govorimo konkretno o zadevi Pavliha, potem je nujno povedati tudi naslednje: 1. daje UO najprej hotel razrešiti Novaka sam, brez posvetovanja z aktivi, da pa je bilo kasneje na zahte- vo delegatov aktivov sklenjeno, naj ČR razišče ute- meljenost obtožb zoper Novaka /obrekovanje, blate- nje, opravljanje itd./; 2. zamolčano je, da po obravnavi ČR ni niti v enem primeru ugotovilo obrekovanja, opravljanja ali blate- nja, kar naj bi bil razlog za razrešitev Novaka. Po tem za zagovornike razrešitve neugodnem stališ- ču ČR je sproženi postopek zastal, čeprav je Novak sam zahteval pismeno, naj se nadaljuje in dokonča. Sledil je, dan po izidu Pavlihovega Jaka, telegrafski sklic seje UO in razrešitev brez posveta z aktivi in brez upoštevanja stališč ČR. Navedba, da je UO razrešil Novaka z večino glasov in brez glasov proti, je tipičen in ciničen primer zavaja- nja s polresnicami. Zamolčano je namreč, da se je 7 predstavnikov aktivov glasovanja vzdržalo, z izrecno opredelitvijo, da o razrešitvi Novaka zaradi Pavliho- vega Jaka ni mogoče odločati, ne da bi se posveto- vali z aktivi, zlasti še, ker je bilo prav na zahtevo akti- vov sklenjeno, da se je treba odločati na podlagi sta- lišča ČR, ki pa je bilo sedaj prezrto. Ne gre torej za sedem glasov, ki se ne bi znali odločati za ali proti. V tai'... se zaradi preobsežnosti ter prenadrob- nega in neaktualnega opisa združevanja dveh ljubljanskih šol ne objavi. Ker avtor terja ugotavljanje odgovornosti za neustrezne postopke pri združevanju dveh šol, bomo bese- dilo posredovali SZDL in CK ZKS, hkrati pa bomo še skrb- neje spremljali nadaljni potek združevanja srednjih šol ...«), včasih sem se torej teh zapisnikov tako veselila, da sem nekega spomladanskega dne iz njih povila celó radij- sko igro. Ne, niso je predvajali. Potem se je začel ta papir kopičiti, kopičiti, vsenaokrog mene ga je bilo. Zapisniki s kolegijev, zapisniki z večernih kolegijev, zapisniki s partij- skega, zapisnik z delavskega, zapisniki ... Kakšni možje, da pustijo vse, kar jim prižubori na jezik, zapisati, sem jih že na tihem občudovala. Kakšna hrabrost, ko velijo svoje be- sede, brž ko so zabeležene, razdeliti med ljudi (kot bisere). Kako modro ravnajo, saj jim tako nihče nikoli ne bo mogel očitati, da so se pogovarjali po kotih, vogalih aH gostilnah, da niso razmišljali na glas ali da so karkoli sklenili, ne da bi o tem obvestili bazo. Vse je črno na belem. Tako smo lahko v zapisniku z večer- nega kolegija 30. januarja letos vsi prebrali, pod kakšnim pritiskom so zaradi tega neugnanega Teleksa dotlej živeli. »K sreči je breme Teleksa padlo s hiše«, so ugotovili in se vrgli na razpravo o aroganci, ki da jo menda nekateri novi- narji zganjajo do urednikov te hiše; ampak je bilo potem ugotovljeno, da »preveč nasedamo provokacijam in dema- goškim nastopom«, pa je torej tudi to breme odpadlo. Z enako eleganco so opravili s tretjim bremenom, Matevžem Krivicem. »Kar zadeva odpiranje strani drugim ljudem,« je rekel Jak Koprive, »bomo morali začeti igrati bolj usmerje- valno vlogo. Bil sem za objavo Krivica, toda morali bi pripe- ljati vsaj še 20 takih Krivicev, ki bi razmišljali o prednostih in slabostih delovanja tega sistema.« A Krivic, to lisjaki dobro vedo, je en sam. In mu torej preostane le samizdat. Vprašali boste, zakaj neki da pošiljajo naokrog vse te silne papirje, zakaj ne bi mogli priti k vam kar sami. Ali pa vi k njim, kajpada. Zmeraj so prisotni, tam v tretjem nadstropju, v tako imenovanih vodstvenih pisarnah sedijo in od jutra do večera časopisu Delo ter ostalim edicijam služijo. To je res, a vseeno imam občutek, da nič kaj radi ne pogledajo člove- ku v oči. Vlado Šlamberger, pomočnik glavnega urednika, na primer, je bil presramežljiv, da bi prišel na častno razso- dišče, ko je to razpravljalo o njem. Potem mu je bilo seveda žal, sicer ne bi govoril, pardon, pisal, »Ker Ti človeška in po- klicna vest verjetno ne dovoljuje, da bi s svojo zmoto v raz- sodbi lahko živel,« spoštovana kolegica, spoštovani kole- ga, »saj je z njo omadeževano moje dobro ime, mislim, da ni prepozno (niti nečastno) te zmote popraviti.« Jože Volfand se je med vsemi še najbolj trudil, če je imel kdo rojstni dan, in to se v tako velikem tozdu, kot je naš, dogaja kar naprej, je prišel k njegovemu obzidku (večina novinarjev Dela je namreč za svojo pisalno mizo diskretno zazidana s polica- mi, omarami pa cvetjem) in mu osebno čestital. Ali pa mu svoje voščilo sporočil po telefonu. Če to ni fino! Zdaj tega menda ne počenja več. Za moj rojstni dan se že ni nič ogla- sil. In še nekaj je, kar me prepričuje v veri, da so radi sami, v ožjem krogu (če so bili nekateri vendarle pripravljeni priti na plan, jih je najbrž zaustavil kak nebodigatreba, ko jim je re- kel, »po mojem se stvari ne urejajo v aktivih«, v katere da on sploh ne verjame, »ampak v tem nadstropju (to je v tretjem, op.avt.) in drugače ni mogoče«). Kadar namreč pridejo na aktiv novinarjev, tisti najvišji, se- dejo zmeraj na ista mesta in tako, da so skupaj, z ramo ob rami. Ob tistem, ki je zadnji z leve oziroma z desne, ostane en stol skoraj zmeraj prazen; razen če se ne povabi na se- stanek zli duh s Pavlihe, Bogo Sajovic (ta se je nekoč tova- rišu Šlambergerju skoraj počil v naročje). In še nekaj je: sedijo zmeraj tam, kjer so s hrbti najbliže ste- ni in vratom. Ampak najbrž je to že plod moje klavstrofobič- ne domišljije. Da me zapisniki ne zabavajo več, je očitno. Zdaj me skrbijo. 25 Kajti zdi se mi, da preneseni v drugo okolje, kratko in malo : ne funkcionirajo več tako, kot bi morali. Kako bi rekla ... ni- majo več svoje teže. Ali pa se obrnejo proti svojim ustvarjal- : cem. To me skrbi! Moj prijatelj Aljoša venomer trdi, da se človeku najlepše od- ■ dolžiš, če ga omeniš oziroma opišeš v kakšnem svojem ro- manu. To prepuščam Bogdanu Novaku, saj je na tej strani Ljubljanice doživel mnogo več - in to na lastni koži - kot na oni drugi. A če ne bo on, bo nujno moral kdo vse te dogodke ; spraviti tudi v romaneskno obliko, da bo kaj ostalo za ' ustvarjalci slovenskega tiska. Kajti niti tovariša Koprive in ; Dolničar, tudi cenjeni tovariš Volfand ne, nihče od njih se ne more veseliti daljne prihodnosti, saj doprsnega kipa, kakrš- nega je dobil Mitja Gorjup, bržkone ne bodo deležni. Moj pe- diater pa je že v analih slovenske medicine. Vesna Marinčič 26 NAŠI CILJI: ZVESTOBA, PRIDNOST, DELAVNOST... »Postali boste zvesti, pošteni, ponižni, hvaležni, plemeniti, odkriti, iskren prijatelj. Resda ne boste deležni gnilih užitkov slave in slasti, vendar: mislite, da ne boste deležni drugih? Vam povem, da boste na dobičku v tem življenju in da boste na vsakem koraku, ki ga boste napravili na tej poti, videli toliko gotovost dobitka in toliko ničnost tega, kar ste tvegali, da boste naposled spoznali, da ste stavili na gotovo stvar, na nekaj večnega, za kar niste dali ničesar... Blaise Pascal, Misel 233 Najprej: zakaj v zborniku o slovenskem novinarstvu pisati o i nekem govoru? Ne le zato, ker je ta govor namenjen novi- i narjem in spisan za njihov praznik, marveč zato, ker se je z i govori treba resno ukvarjati. Saj kaj pa re-producira ideólo-1 gijo? Tudi simbolni rituali, med katerimi govori naših druž- \ benopolitičnih veljakov zavzemajo vidno mesto. Sprejemati i zamah z roko, češ, kaj pa resno jemlješ to priložnostno ; čvekanje, saj to ni zares, vsi vemo, da se takle govorček na- ■ piše. prebere in brž pozabi ... Ravno to pristajanje na take govore, ki da so zgolj priložnostni in ne kako resno govorje- : nje, omogoča vladajočim ciničnost njihovega uma: vedo, ; da bodo dočakani z zamahom roke, na to računajo. Prav besedovanja kot so politični govori in podobne zadeve iz malhe ritualov ideologijo ne samo reproducirajo, ampak jo ' tudi konstituirajo. Tudi po govorih in prek njih vemo, da je, kar je in kakor je. Zato se je treba upreti zamahu z roko in ti- stemu ideologijo omogočujočemu: pusti to, saj ni mišljeno zares! Tudi Vipotnikov govor (ob Šetinčevem ob podelitvi Tomši- čevih nagrad, glej Nova revija 26-27) lepo razkriva stvari, ki ■ se kažejo v teh navadah, kar so slavnostni govori naših po- litikov. Stvari se je treba lotiti pri korenu, torej pri navadah. I Poglejmo si samo nekaj stavkov tega govorjenja, ki sami na ' sebi že so navada. Ciniki nas z njimi zasipujejo že toliko časa, da jih marsikatero uho niti ne sliši več. In če jih ne sli- ši, nanje ne more reagirati. To pa je tudi namen tistih, ki jih ; izgovarjajo. Zato imajo v glavnem mir, nihče jim ne oporeka ; (stavkom namreč), lahko jih vedno znova neženirano zapi- i sujejo. Kar naprej tako, denimo, poslušamo in beremo, da ; so javna občila »mogočno orožje v rokah naprednega giba- nja«. Orožje pa mora nekdo držati v rokah, sprožiti, usmer- ■ jati... Ker, kakopak, ne želimo, da bi v ljudstvo streljali so-, vražniki, moramo imeti to orožje v svojih rokah. Ml moramo biti njegovi sprožilci. Ve se, da smo Ml napredne sile. V na- : ših rokah postaja to orožje mogočno. Če pa je orožje mo- \ gočno, zagotovo premaga sovražnika. Zato ni naključje, da | za sintagmo »mogočno orožje v rokah naprednega giba- : nja« velikokrat nastopa pojasnitev, kdo so sovražniki. So- i vražniki praviloma nikoli niso imenovani, temveč so naštete i zgolj podeljene jim etikete: oporečniki, opozicija, sovražna humanistična inteligenca, anarholiberalci, radikalni levičar- ji, novodesničarji, spravaši, itd. Naš govornik je v govor vpe- ljal sovražnika posredno: ni govoril o njem, pač pa ga je vzpostavil tako, da je postavil v središče pozornosti tapra- ve. Ker pa se ve (je že avtomatizem), da »kdor ni z nami, je proti nam«, se tudi ve, da kdor ni tapravi, je pa sovražnik. In kdo so tapravi? Najbolj tisti, ki naj bi zlasti govorili po ra- diu in nastopali na televiziji: neposredni proizvajalci, »od j katerih je v največji meri odvisno uresničevanje naših ciljev: ; zvestoba, pridnost, delavnost, učinkovitost, trdnost, uspeš-1 nost, naša sreča in naša usoda.« Prav v tem stavku se jas- ; no razkrije shizofrena pozicija govornika. Pokaže se razcep | med lažjo in resnico. Govornik namreč natančno ve, kako je | s stvarjo, a v ritualu je treba ohranjati iluzijo, laž, kot da se ne ve, da je tako, ampak da vladajoči/govoreči verjamejo, da je drugače. Iluzija/laž je v tem primeru govorjenje, da o naši usodi odločajo neposredni proizvajalci, resnica, ki se bode z njo v istem stavku, pa je dejstvo, da o tej usodi odlo- čamo Ml in da neposredni proizvajalci zgolj uresničujejo naše cilje. Naši pač niso neposredni proizvajalci, mar ne? Ali pač in je, denimo, naš govornik neposredni proizvaja- lec? Tudi ni slučaj, da je med prvimi našimi cilji ZVESTOBA. Go- vornik jo omenja večkrat in s tem hoče pokazati, kako res- nično pomembna da je. Zvestoba komu, zvestoba čemu, zvestoba koga? Zvestoba že omenjenih neposrednih proiz- vajalcev pa tudi zvestoba novinarjev, kakopak. Zvest pa je treba biti »tej družbeni ureditvi in političnim silam, ki usmer- jajo življenje." NAM: Slovenski pravopis kaže uporabo be- sede zvestoba tudi v tehle zvezah: zvesto izpolnjevati dolž- nosti, zvesto poslušati, delati. Izpolnjevati dolžnosti, ki smo jih Ml naložili, poslušati, kar Ml pravimo, in delati, kakor Ml hočemo. Kakor hočejo te »politične sile, ki usmerjajo življe- nje«. To zvestobo da terjajo današnji »zapleteni časi«, pravi govornik. Časi nič ne terjajo, ukazujejo lahko samo ljudje, in sicer ljudje, ki imajo moč, ki imajo oblast. Ker pa mora biti ukaz transparenten, da se ve, kaj se terja in kaj naj se ubo- ga, v tem stavku ni razklanosti, razen v kolikor niso razkla- ne »politične sile, ki usmerjajo življenje« same. Potemtakem naj se ve, kar se itak ve, pa tega nebodisiga- treba alternativni novinar noče upoštevati, da morajo biti vsi novinarji, redaktorji, glavni in odgovorni uredniki, sploh vsa sredstva informiranja v celoti, »odraz uredniške politike, ki jo usmerjajo politični organizmi.« Jasen stavek, ki v bistvu le ponavlja prejšnjo terjatev/ukaz. Nelagodnost govornika, ki misli eno, govori drugo, se spet pokaže v nadaljevanju, ko pravi: »Novinarji so dolžni s svo- jim delom deliti z družbo vse, kar ta doživlja Jn kakor doži- vlja: njene uspehe, zmote in omahovanja.« Če bi novinarji vzeli povedano zares in bi opisovali zmote in omahovanja, bi ljudstvo okužili s pesimizmom, saj se zmot in omahovanj ne da slikati v rožnatih barvah. Govorec se tega zaveda, zato že v sledečem stavku dodaja: »Obenem pa nikakor ne smejo izgubljati vedrega (podčrtala M.K.) pogleda v prihod- nost.« Opisovanje zmot in omahovanj s stališča »vedrega pogleda v prihodnost« dela opisovalca zmedenega, ga sili v shizofreničnost. Tega se zave tudi govornik, zato koj po- svetuje: »Takšna usmerjenost seveda ne dovoljuje odsto- panja od objektivnosti, niti ne dovoljuje pretirane bojazljivo- sti.« Nasprotje od objektivnosti je neobjektivnost in ne bo- jazljivost, kot meni govorec. A njegov namen ni, da bi po- udaril objektivnost (saj bi potlej nadaljeval: ne dovoljuje pri- stranosti ali kaj podobnega), marveč, da bi povedal, da no- vinarjem ne priporoča pretirane bojazljivosti. Ker bi »preti- rana bojazljivost« v javnih občilih preveč prozorno pokaza- la, da se novinarji bojijo oblasti, to pa za oblast, ki se okli- cuje za demokratično, ne bi bil kompliment, marveč naspro- tno: odvzet bi ji bil atribut, na katerega se najraje sklicuje! Zato iz stavka razbiramo: bojazljivost DA, toda ne pretirana. Nebojazljivost pa nikakor! Saj nebojazljivi lahko kritizirajo tudi tako, da se kritika »iz metode razmišljanja spreminja v vsebino, potem postanejo programi njeni cilji, to je borba za 27 oblast« Zato tudi - angažirano novinarstvo že, »toda ved- j no znotraj političnih, utrjenih okvirjev (podčrtala M.K.)«, j Status quo se otiranja tako, da se ostaja »vedno znotraj po- litičnih, utrjenih okvirjev.« Meja svobode se ne more pre- makniti, ker je okvir fiksiran. Premiki znotraj utrjenega niso i možni. Za to pa vladajočim tudi gre. Naj ostane, kot Ml ho- i čemo. i ! Manca Kosiri UREDNIŠKA PRIPOMBA: Uredništvo meni, da zgornji spis ni izčr- pal vsega bogastva svoje predloge, zato objavljamo tudi predlogo, kakor jo je oskrbela »služba samoupravnega informiranja« RTV Ljubljana. Slavnostni govornik na seji Skupščine RTV Ljublja- na, dne 23.5.84 je bil predsednik Skupščine RTV, tov. Janez Vipotnik. V svojem govoru je dejal: Spoštovane tovarišice in tovariši! Z današnjo slovesnostjo slavimo praznik radia in te- levizije in razglašamo dobitnike naših plaket. Isto- časno pa želimo počastiti spomin na dve znameniti obletnici iz preteklosti naše hiše. Štiridesetletnico Radia OF in desetletnico Skupšči- ne RTV. Praznujemo torej delo in požrtvovalnost - in dogod- ke, ki so tako ali drugače povezani s 17. novembrom 1941. leta, ko seje prvič oglasil »Kričač«, ilegalna ra- dijska postaja, ki je sredi okupacije v najbolj never- jetnih pogojih podžigala in razvnemala upor. Ko so okupatorji »Kričaču« zapečatili usta s tem, da so po- brali vse radijske sprejemnike po Ljubljani, se je uporna radijska postaja preselila na osvobojeno oze- mlje. V Črnomlju se je pred štiridesetimi leti oglasila kot Radio OF, delovala vse do osvoboditve in pozivala na odpor, bodrila ljudi in vcepljala s svojimi sporedi upa- nje in prepričanje v zmago. Danes želimo opozoriti še na eno obletnico: na Skup- ščino RTV, ki je bila ustanovljena pred desetimi leti z osnovnim namenom, čimbolj podružbijati programe RTV, jih približati gledalcem in poslušalcem in po- speševati njihovo napredno, po večji kvaliteti hlepe- če slo. Naša radio in televizija sta od svojega začetka do da- nes naredila velik razcvet. Tako po vsebini, kot po obsegu, saj ustvarja RTV Ljubljana na dan skupno 87 ur programov. Nesporno je pri poslušalcih in gledal- cih veliko pripomb na njune programe. Tisto, kar gre spoštovati pri dobronamerni kritiki, pa se tudi tvorno ponašati do nje, so pripombe na apolitični značaj kakšnih programov, na težnje po elitizmu, po kultur- nem snobizmu, po klikarstvu, po primitivizmu, po sla- bem okusu, malomeščanščini, modnim pojavom, ki nimajo temeljev v naši družbeni ureditvi, malikovanju potrošniške miselnosti in podobnim zadevam. Ne bi bilo dobro, če teh stvari ne bi opazili in se bojevali proti njim. Obenem pa gre podčrtati, kako sta ti dve sredstvi, stari dobri, slišni radio in vidni medij, vzne- mirljiva TV, kako globoko sta vpeta v vrednote sporo- čila, ki je v službi ljudstva in naprednih hotenj druž- be. Čeprav sta radio in TV bolj minljiva kot natiskana be- seda, ker glas preide in slika izgine, sta po svoji spo- ročilni moči, po svoji hitrosti, neposrednosti in razšir- jenosti mogočno orožje v rokah naprednega giba- nja. Množičnost radia in TV terja spoštovanje dvojnega značaja teh medijev: lahko nas sliši in vidi ogromna večina prebivalcev, pomembnejši pa je drugi del: lah- ko se sliši in vidi zelo veliko število delovnih ljudi. Zato nam nenehno razširjanje podružbijanja radia in TV mora biti osnovno vodilo našega dela. Torej čim- več neposrednih usmerjajočih oddaj, odprtih telefo- nov, neposrednih, vodenih pogovorov, javnih priredi- tev, novih glasov in novih obrazov, zlasti pa tistih iz vrst neposrednih proizvajalcev, od katerih je v naj- večji meri odvisno uresničevanje naših ciljev: zve- stoba, pridnost, delavnost, učinkovitost, trdnost, uspešnost, naša sreča in naša usoda. Obenem čas terja, da s tenkim posluhom spremljamo razvoj radia in TV, prodor znanosti in iznajdljivosti va- nju, sodobno snemalno tehniko, video, satelitsko in kabelsko TV, teletekst, izreden vpliv računalništva na radiu in TV in podobne novitete, ki silijo, da gremo v korak, ali pa vsaj, da ne smemo zaostajati za doga- janji na tem področju pri naših sosedih in drugod po svetu. Vštric z razvojem, ob materialnih pogojih seveda, kakršne imamo, bo cena radijskega in televizijskega izročila neprestano rastla. Že danes je njuna vloga nenadomestljiva. Ocenimo samo, kakšno občutljivo poslanstvo vrši RTV v takšnih zapletenih gospodar- skih in političnih razmerah, kakršne zdaj doživljamo. Od vseh sredstev informiranja najodgovornejšo, saj sežejo najdlje, malone k slehernemu človeku. Zato je naše delo drugačne specifične teže, pa tudi pod ostrejšim udarom kritike, kot druga sredstva informi- ranja. V takšnih zapletenih časih, ki jih doživljamo, gre računati še na nekaj: da so ljudje bolj razdražljivi in občutljivi in da se jim zdi RTV in sredstva informi- ranja nasploh najprikladnejši objekt, na katerega lahko stresajo svojo jezo in nezadovoljstvo nad stanjem, kakršnega doživljamo. Takšen čas torej tudi zato terja do kraja pošteno in objektivno obveš- čanje, nepristransko oceno, terja spodbudno razve- drilo, predvsem pa terja zvestobo tej družbeni ure- ditvi in političnim silam, ki usmerjajo življenje. Zato v sredstvih informiranja ne more in ne sme biti nobenega privatiziranja, nobenega vnašanja osebnih sporov in osebnih pogledov, nobenih lastniških te- ženj, če so sredstva informiranja izoblikovana z druž- benim denarjem in političnim interesom Socialistične zveze ali njenih sestavnih delov kot fronte organizira- nih sil. Vsa sredstva informiranja morajo biti čini- telj, učinkovit osebek pri oblikovanju zavesti, biti morajo odraz uredniške politike, ki jo usmerjajo politični organizmi. Novinarji so dolžni s svojim de- lom deliti z družbo vse, kar ta doživlja in kakor doži- vlja: njene uspehe, zmote in omahovanja. Obenem pa nikakor ne smejo izgubljati vedrega pogleda v pri- hodnost. Takšna usmerjenost seveda ne dovoljuje odstopanje od objektivnosti, niti ne dovoljuje preti- rane bojazljivosti. Zato se motijo tisti, ki mislijo, da 28 je nastopil čas, ko je treba na vso sapo in na pov- prek kritizirati vse, kar je bilo doslej narejenega ali se dela, ki hočejo razmah takšne kritike, ki ruši in ne ustvarja. Nič ni narobe s kritiko, ki razdiralno vpliva na negativne procese v naši družbi, takšna učinkovita nega nam je še kako potrebna. Toda če ji je temelj samo kritika, če se iz metode razmišlja- nja spreminja v vsebino, potem postanejo programi njeni cilji, to je borba za oblast. Tudi pretirana bojazljivost v sredstvih informiranja nam prej škoduje kot koristi. V mislih imam neobjek- tivno, lakirano poročanje o stvareh in rečeh, razvrš- čanje vesti po tem, kdo govori in ne kaj govori, ne po njihovi resnični specifični teži, kar vse kaže na su- mljivo preračunljivost - na nek način preživeti in pre- jadrati sedanje razburkane čase. Preostane nam slej ko prej samo eno: krepiti odgo- vornost za javno besedo, krepiti še naprej prevladu- joči element slovenskega časnikarstva, krepiti in za- grevati samoupravno angažiranost. Angažirano no- vinarstvo je vedno kolektivno dejanje, čeprav obe- nem nudi izjemne možnosti za individualno ustvar- jalnost, toda vedno znotraj političnih, utrjenih okvir- jev. Tu seveda ni prostora za samozvane pro- stostrelce, še manj, če začnejo svoj cinično kritika- sterski pogled na stvarnost povezovati z užaljenci, ki so včeraj doživeli svoj politični poraz iz najrazlične- jših razlogov. Tako z liberalističnimi kot s centrali- stično unitarističnimi idejami ne more in ne sme biti dvogovora. Na svobodo in demokracijo se lahko skli- cuje samo tisti, ki se je zanju pripravljen tudi tolči, vsak dan znova, z delom, ki ga opravlja, pošteno in zagreto. Z drugimi besedami pomeni, da moramo tako v sred- stvih informiranja, kot na sploh ostati neomahljivi v svoji zvestobi socialističnim samoupravnim ciljem, obenem pa biti širokogrudni v prizadevanjih za širje- nje človekovih svoboščin in nepomirljivi do tistih, ki hočejo ogroziti prvinska izročila in pridobitve naše revolucije. Ko se vrnemo ob tej ugotovitvi k RTV, je treba nepri- stransko priznati, da je pretežna večina delavcev na RTV tako naravnanih. V tej hiši imamo veliko sposob- nih ljudi, ki so si s svojim zgledom in s svojim delom naredili ime, na vseh področjih novinarskega delova- nja, od gospodarstva do kulture, od tehnike do skup- nih služb. Imamo torej ljudi, veliko ljudi, ki nosijo glav- no breme na svojih ramenih, da se nam ta institucija, ki ji pravimo RTV, vrti tako, kot se vrti, da postaja lju- dem čedalje bolj nujna in nenadomestljiva v informa- cijah, vzgoji, kulturi in razvedrilu. Njim, zagretim de- lavcem gre zasluga, da je RTV pomembna soobli- kovalka socialistične samoupravne zavesti, da vpli- va na bogatenje notranje podobe človeka in na nje- govo pokončno držo. Naj tudi ta današnja proslava pomeni priznanje njihovemu požrtvovalnemu, nese- bičnemu, odgovornemu prizadevanju delati RTV učinkovito, privlačno in razvedrilno. Naj zaključim s čestitkami današnjim jubilantom, ki sprejemajo plakete, s čestitkami delavcem in delav- kam radia in TV, širokemu krogu sodelavcev in čla- nov družbenih organov, skupščine RTV. S čestitkami in obenem z dobrimi željami za odgovorno, tvorno, kvalitetno delo tudi vnaprej! 29 ...IN RAZVEDRILO JURARE IN VERBA MAGISTRI 1. Stvar demokracije ni kvaliteta, 2. lus ad bellum temveč smotrnost (izjava neznanega ljubljanskega (mestnega) družbeno političnega delavca) JANA zahteva: meseci negotovosti naj se končajo, pristojne službe naj ugotovijo, kaj se godi z otrokom, In naj takoj ustrezno ukrepajo. (JANA, št. 21 z dne 23. maja 1984). Od vseh množičnih občil pri nas lahko nekaj zahteva in za- ukaže edinole JANA. Njen resor je pač intima; to pa je ravno tisti nesrečni kotiček javnega občevanja, kjer se more poli- tika čisto sama in še na štiri oči, srečati z vsakim svojim po- sameznikom. Zamislite si samo, kaj bi bilo, če bi nekaj za- htevali Problemi (ve se, kaj bi ti hoteli!). Ker pa so grešne misli včasih že tudi same po sebi deviantno dejanje, se jim bomo raje izognili v velikem loku in jih prepustili v varstvo družbeno političnemu delavcu iz podnaslova. Zato pa smo sebi v poduk in bralstvu v zabavo priredili po- menljivo komunikacijsko shemo: 1. shema datira iz tistega obdobja, ko je bilo usmerjeno izobraževanje zgolj še grožnja 2. da je omenjena shema-viža (ki je tu seveda praktični iz- sledek teoretskega snovanja) že čisto pozabljena in pogu- bljena, je verjetno moč pripisati kvečjemu mehanizmom (s) pozabe, ki uravnavajo množično kulturo: Obstajajo retroaktivne moči; dvoje vezi, ki tečeta: a) od potrošnika, preko modusa, nazaj preko neposredne- ga dejstvovanja skladbice (maturanti so (jo) nekdaj rohneli po ulicah), mimo medija do skladbice »Jugoslavijo«, kari vse vpliva na tisto vsevkupnost, ki nam jo simbolizira titula I SFR Jugoslavija. Seveda pa taisti kompleks pogojuje in omogoča skladbico, takšno, kakršna zašije skrajno desno zgoraj; b) od želja nas vseh, do SFR Jugoslavije na levi in zopet na- zaj do modusa na desni; od SFRJ pa direktno v avtorja.' 3. da je ta komunikacijska shema (z določenimi modalite- tami seveda) in z njo tudi naša skladbica dandanes preži- vela samo še v vojski (JLA), verjetno ne more biti zgolj po- sledica specifičnosti vojaškega življenja in življa, temveč predvsem dejstva, da maturante proizvajajo danes le še vo- jaške gimnazije. ' namesto našega primera bi lahko npr. uporabili tudi refren J. Mit- chell: »We go round and round in circle game«, ki pa nam vseeno ne zmore biti tako domač, zato smo alternativo zavrgli. alternativa-e ž /iz nlat. alternativus/ (navadno nujna) izbira j med dvema možnostma, ali-ali; alternativen-vna-o 1. slo- neč na alternativi, nujni izbiri med dvema možnostma (za odločitev), 2. menjajoč se, vrsteč se (Verbinc - Slovar tujk, ' 1968) alternative (f) vrstitev, zaporednost, izbira (med dvema možnostima) (Pretnar - Kotnik - Francosko-slov. slovar., 1969) alternative -izbira (med dvema stvarema), druga možnost, ; alternativa (Škerlj-Angleško-slov. slovar, 1960) [ alternative (f) (-, n) alternativa (Tomšič - Nemško-slov. ' slovar 1970) alternativa-e, ž(i) položaj, ko se je treba odločiti med dve- ma možnostma, od katerih ena izključuje drugo: biti, stati pred alternativo; znajti se pred alternativo; gospodarska al- ternativa/ ena od dveh izključujočih se možnosti: miroljub- no mednarodno sodelovanje je alternativa vojni. (Slovar ; slovenskega knjižnega jezika 1,1970.) alternative - nudeč izbiro ali možnost ene izmed dveh stva- ri - izbira med dvema stvarema na način, če eno izberemo, \ moramo drugo zavreči, možnost ene med dvema stvarema | na način, da če je ena lažna, potem mora biti druga resnic- ' na. (Webster Encyclopedic Dictionary of the English Lan- \ guage) Za katero alternativo se nam je torej odločiti? \ Izbirajoč med kletvico in odrešitvijo se pač nujno (in po logi- ki dejstvovanja alternativ v našem vsakdanu) odločimo za ... obup. V časniku DELA smo lahko dne 17. 4. 1984. prebrali tale osrednji naslov: »V ZMOTI JE, KDOR RAČUNA, DA BO SPET (prosto) ZIDAL CENE.« Kolikor nas apel sprva spelje v nelagodno občutje, prežeto z abstraktnim občutkom kriv- de, nam streznitev toliko bolj zastavi dvoje ključnih vpra- šanj: 1. v čigavem imenu je apel odposlan in 2. kdo je njegov naslovnik? Alternativna nota takšnega novinarskega postopka se izte- če v logično izpeljavo: KDOR DVIGUJE CENE, JE PRO- STOZIDAR. Ker pa je tako groba ugotovitev v očitnem na- vzkrižju z metriko in kanoni literarne produkcije, jo je treba oplemenititi. Tako dobimo časopisni naslov. Ker pa je me- trika ekonomiki, kot eksaktni vedi, nekolikanj tuja, se mora- mo vprašati: kdo želi kompromitirati radio, televizijo in veči- no časopisov? Javna glasila, takšna in drugačna, si često jemljejo resnico v zakup. Na tak način se kompromitirajo 30 kar sama. Njihov modus operandi računa s tem, da bralstvo in poslušalstvo ne premoreta historične pameti. Pa kaj, saj se mora tudi novinarstvo samo nepretrgoma nategovati na kopito pragmatizma. V tej točki postane novinar družbeno- politični delavec, utopijo »tistega kar pa je v njem več«, pa omogoči šele konstitutivni postulat obstoječe (one) novi- narske prakse - licentia poetica. Novinarjeva svoboda je v oblikovanju metafor in v povezovanju vedno vnaprej in »en- krat za vselej« naznačenih vsebin. Šele takšen postopek jim omogoči, da pridobimo alternativni žurnalizem, takšen torej, ki izključuje vsako neposredno povezavo z realnimi dogodki, ki jih beleži. V zabavo in podkrepitev lahko bralec preveri ta mehanizem v poljubnem radijskem, televizijskem ali dnevno-časopisnem poročilu, ki se nanaša na (recimo) notranjepolitično dogajanje. Seveda bralec in poslušalec možnosti te zabave nimata, namuzneta se lahko edino ob žlahtnosti novinarske besede. Termin nanaša je tu razume- ti dobesedno in v smislu zaobrnjenega procesa. Npr. politi- ška praksa se nanaša na množično občevanje. Ali pa na drug primer: na množično občevanje je nalegla politiška praksa; tretjič: množično občevanje dela silo politiški prak- si. Ker je alternativna zgolj ta zadnja modaliteta, jo bomo prihranili za konec in jo tako uskladili šele naknadno. Zaradi nezavedanja tega temeljnega (literarnega) principa, ki oblikuje novinarski vsakdan in družbeno politično več- nost, je pri nas med novinarji toliko slabih literatov ter med pesniki toliko dobrih novinarjev. Slovenci tako postanejo novinarski narod. Potemtakem pri »alternativnem« novinarstvu (termin je nov in so ga iz spremljanja mladinskega tiska izumili kar odrasli žurnalisti sami) najbolj »bije v oči« njegovo literarno spre- nevedanje; to je slabotno literarno znanje in pomanjkljiv umetniško-literarni okus. Prefinjeno metaforo menja za ro- bato podobo, metriko nadomesti s premim govorom, meto- nimijo z vsakdanjim žargonom. Kolikor je tu pomanjkljivost literarnega okusa očitna, je pri oni drugi novinarski praksi izstopajoča zgolj neokusnost. Množično občevanje dela silo politiški praksi. Občevanje seveda razumemo kot temeljno vsebino obveščanja, politi- ško prakso pa kot nepogrešljivi vezni člen. Alternative torej ni v ali-ali, temveč vedno hočemo oboje. Politiške prakse brez občevanja ni. Če zavržemo občevanje, bo zamrla poli- tiška praksa, če pa zavržemo njo, se bomo zgolj brezplodno razmnoževali. Da pa je ravno brezplodnost razmnoževanja druga temeljna konstituta nealternativnega obveščanja, nas more poučiti šele »alternativno« novinarstvo samo, ki tako postane nepogrešljivi element javnega obveščanja. Le plehki pameti nekaterih zanesenjakov gre zahvala, da tega tvornega principa ne sprevidijo. S tem da se ga odrečemo, da ga zavržemo kot zgrešeno pot, ga izključimo kot laž, šele odkrijemo pravično pot do resnice. 3. o jabolkih v običajni sivini delovnega vsakdana je TV dnevnik vsako- kratna svetla točka. Kolikor bi se ga lahko veselil kakšen Marshall McLuhan, saj se je končno le udejanila prerokba o globalni slovenski vasi, toliko bolj nas mora žalostiti dej- stvo, da je fermentiran izključno z domačimi gnojili. V vse bolj aktualnem opiranju na lastne sile in svetovne cene je bilo geslo najprej vpeljano v življenje, kjer drugje, kot ravno v novinarskem cehu. Novinarji so, takšen je pač njihov po- klic, parolo vzeli dobesedno in jo praktično tudi edini nepri- zivno udejanili. Rezultat je viden; imamo svoj, domači TV dnevnik; vsakodnevni polurni festival površnega in posilje- nega prepoznavanja retorike in žurnalistike, od srca do srca segajočih.nasmeškov, obvezen dovtip za konec, vmes pa je seveda vpet kot metafora družbeno politični vsakdan. Da so metafore, ki ženejo življenjski sok po tem krogotoku, praviloma vzete iz ruralnega okolja, ni naključno, škropivo in tradicija sta tu pač najučinkovitejša. V »kislo jabolko našega vsakdana« smo tako ali tako že to- likokrat ugriznili, da nam to opravljanje (zremo se) sploh ne privablja več skrivenčenih obrazov, kisel je le še nasmešek, ki ga izvablja TV slika. Osrednja točka našega dnevnika je (njegov) Voditelj- povezovalec; to je tista oseba, ki pooseblja vsakokratno dnevno-politično dogajanje. V sebi je razdvojen med aktivi- stom (novinar kot družbeno-politični delavec) in literatom (licentia poetica) s tem, da literatura povzame vlogo mašila in veznega člena, torej središčnice dogajanja. Medtem ko komentar, celo »nevtralno« agencijsko poročilo, v vsej ljub- kosti včasičnih napak v prevodih, skušata z eno potezo spojiti realnost dejstev z idealnostjo ciljev, je Voditelj- povezovalec edina resnična oseba v vsem tem konglome- ratu iz »mesa in krvi«. To je njegova najodgovornejša druž- beno-politična vloga in naloga - najudarnejše orožje je le- porečje metafor. Šele v metafori postane njegovo novinarsko delo objektiv- no in nepristransko početje, zatikanja in jecljanja iz njega narede navadnega človeka, ki mu verjamemo in ki smo mu pripravljeni odpustiti vse tiste dolgočasne in v neskončnost ponavljajoče se apele, naslovljene na gledalstvo. Njegovo mojstrstvo je v oblikovanju vedno novih prispodob, ki pove- zujejo venomer le ene in iste vsebine; s tem omogoči, da zgodovina zastane, ne da bi sami to opazili. Posodobljena se vrne stara, a preizkušena retorična figura: »kar sem en- krat povedal, ne bom več ponavljal! « Aktualno geslo vseh naših današnjih naporov bi se dalo povzeti v parolo: »govorimo, govorimo, nič pa se zdi, da bi se premaknilo«. Ko za političnim govorcem ugotovi to tudi naš voditelj (politični govor je pač vedno imanentno kritičen in nenehoma opozarja na napake), mu moramo verjeti, saj zna to povedati lepše, melodičneje in bolj človeško, zamo- tano v šumeč papir žlobudranja in kramljanja. Vrhunec vsakega televizijskega dnevnika je že po utečeni shemi tako imenovana pika na I, kot se je poimenovala kar sama. Ta obvezni antiklimaks ima nalogo zabrisati vse pre- jšnje morebitno neprijazne podtone, tu dan in dnevnik za- dobila svoj smisel, to je mignon za pionirje. Uroš Mahkovec 31 K METEOROLOGIJI JAVNEGA OBVEŠČANJA 1. Marsikdaj se zgodi, da iz sončnega vremena na Orlyu al Heathrovi^u priletiš na Brnik, kjer je oblačno, sivo in hladno In če, recimo, po nekoliko daljši odsotnosti z doma začutiš potrebo po tem, da bi izvedel, kaj da se je dogajalo doma, se s sivino na nebu stopi še sivina informacij v kakšnem Delu ali Dnevniku. V nekem prehodnem trajanju ob vrnitvi se ti »mobilizatorični poudarki«, »družbene kontradikcije« na banalne povode ter desperanit »idejni spori« začno kazati v svoji neverjetni omejenosti, ki je artikulirana v bombastič- nem jeziku deklariranja »naše pripadnosti skupnim ciljem« itn. 2. »Klimatski« aspekt produkcije informacij v meščanski Evropi, v razliki z našimi mediji, ki učinkuje na »subjektivno« počutje, je kajpak zgolj zelo partikularna plat zadeve, ki jo je težko kjerkoli izreči tako, da bi imela vsaj minimalno težo argumenta. V informacijsko relativno zaprtem prostoru se še vedno avtorizirano izrekajo sodbe o tem, kako da meš- čanska svoboda tiska niti ne obstaja. Vsakdo, ki pa si upa trditi, da še kako obstaja, je kaj hitro etiketiran kot zagovor- nik »nekakšne abstraktne meščanske svobode tiska«, od naslovnika avtorizirane izjave pa je odvisno, kaj se bo še vse prilepilo k etiketi - recimo zavzemanje za svobodo objavljanja »sovražnih idej« ipd. Če ti je bilo dano kakšen teden ali dva pohajkovanja n.pr. po Parizu, v kar je vključe- no tudi občasno posedanje v bistrojih ob kavi in recimo Li- bération, si po vrnitvi v Ljubljano pač obsojen na zgolj su- bjektivni spomin na nekaj dni branja kritičnih informacij in na nejevero, da le nekaj sto kilometrov pomeni takšno razli- ko. Kajti diskusije o v socializmu nedoseženih predpostav- kah svobode tiska v meščanskem kulturnem svetu pač »nihče ne bo razumel«. 3. Vsi informacijski mediji, ne glede na to, v katerem družbe- nem sistemu obstajajo, imajo nekaj neizbežno skupnega: hierarhijo. Če naj jih opredelimo bolj ekskluzivno marksi- stično: vsi so vključeni v funkcioniranje ideoloških aparatov države. V pogojih masovne kulture ti mediji nedvomno po- menijo močne agregate produkcije ideologije. V tem pogle- du sta oba globalna koncepta obveščanja in publiciranja mnenj še enaka drug drugemu. Tako sistem »svobodnega obveščanja« kot sistem ideološko kontroliranega (cenzuri- ranega) obveščanja pač reprezentirata funkcioniranje ti- stega, čemur pravimo družbena struktura. Če odmislimo sektor t.im. tiska za prosti čas (ki ga vse bolj dopolnjujejo tudi video-mediji itn.) in se omejimo na tako imenovani poli- tično-informativni tisk, je takoj razvidno, da so meščanske demokracije prezasičene z množico različnih mnenj in se- veda z veliko količino informacij, dežele realnega socializ- ma pa karakterizira pomanjkanje informacij ter objavljanje »mnenj«, ki se medsebojno zelo malo razlikujejo. Dejstvo je, da glede na to funkcioniranje našega sistema informira- nja ne moremo uvrstiti v nobeno od obeh kategorij, ker pač imamo »svobodo javnega obveščanja«, ki pa je znatno za- ščitena zoper »zlorabo svobode obveščanja«. Tako se zdi, kakor da bi naš sistemi obveščanja bil nekakšna kombina- cija svobode obveščanja in kontroliranega obveščanja. Zelo verjetno je, da bi kakšen zunanji opazovalec položaj našega sistema informiranja tako tudi opredelil. Toda - kot se bo pokazalo - takšna označba ostaja zunanja in ne more zajeti specifike našega informiranja. 4. Popolna svoboda tiska, ki je v osnovi ideja liberalne buržo- azije 18. in 19. stoletja, se je zmogla realizirati šele v mo- dernih meščanskih demokracijah, v katerih se je izkazalo, da svoboda tiska ne ruši sistema dominacije. V popolni svobodi tiska imajo različna mnenja to lastnost, da se vza- jemno nivelizirajo. Ker pa je svoboda obveščanja v načelu vezana na svobodno tržišče, časopisov (TV in radijskih programov) ne prodajajo samo stališča, ampak predvsem dejanske informacije, katerih ena plat so »senzacije«, dru- ga pa afere. Polje produkcije informacij, mnenj, političnih nazorov itn. je v takšnem sistemu seveda izredno razsežno, rezultat je fragmentarizirana javnost in kvalitetno novinar- stvo. Ravno slednje pa je tisto, kar je doslej nepresežena predpostavka meščanske svobode obveščanja, ne glede na utemeljenost vseh očitkov o učinkih privatnega lastni- štva na področju izdajanja časopisov, radijskega oddajanja itn. Če lastništvo nad sredstvom obveščanja v načelu dolo- ča profil predvsem v ideološkem pogledu in tako tudi deter- minira delo novinarja (kar je empirično pokazal G. Walraf s svojo avanturo pri Bildu), pa je dejstvo, da so vedno dani mediji kontrainformacij, alternativni mediji itn. Čeprav je to- rej mogoče govoriti tudi o monopolnih korporacijah na po- dročju obveščanja, pa je gotovo, da v meščanskih družbah količina in kvaliteta informacij daleč presega vse, kar sicer še obstaja znanega na tem področju. 5. Kot daje slutiti prejšnji paragraf, je meščanska svoboda ob- veščanja omejena s svobodo privatne lastnine. Lastnik (oz. skupina lastnikov oz. delničarjev)določi meje svobode ob- veščanja in izražanja mnenj v svojem mediju. Če je medij podržavljen, o tem odloča država oz. ustrezno ministrstvo. Svoboda obveščanja in izražanja mnenj se potemtakem realizira v primeru, ko so lastniki medija obenem tudi njego- vi producenti. Toda dejansko se sovpadanje svobode pri- vatne lastnine in svobode obveščanja realizira predvsem kot dovolj široko uveljavljena izjema. S stališča mezdnih delavcev na področju produkcije informacij je svoboda nji- hovega delovanja večinoma omejena s »pravili igre«, ki jih določa lastnik medija. Formalno gledano je torej problem osvoboditve obveščanja problem odprave privatne lastni- ne. 6. V deželah realnega socializma je »delodajalec« v sredstvih obveščanja birokracija. Rezultat je znan. 7. Pri nas je obveščanje ustavna kategorija: zagotovljena je svoboda obveščanja in občan ima pravico biti obveščen in obveščati. Od ustave do empirije pa pelje zgodovina razvo- ja našega informacijskega sistema, kije neskončno »ureja- nje« sistema obveščanja ter nenehno »podružbijanje«. V tako zamejenem polju se pač reproducira sistem obvešča- nja, ki je vseskoz odprt za intervencije s strani »družbe«. Od občana kot »subjekta informiranja« do same produkcije informacij peljejo sistemske poti reglementiranja obvešča- nja preko institucij.»družbenega vpliva« na delovanje sred- stev obveščanja. Ce bi pričakovali, da bo v sistemu, ki se v načelu deklarira kot združba asociacij svobodnih proizva- jalcev, informacija nastopala kot predmet »svobodne me- njave«, bi spričo dejstva, da predmet menjave mora biti naj- prej proizveden, predpostavljali v organizacijah za produk- cijo informacij takšno svobodo, kakršne si ni mogoče za- misliti v obeh prej obravnavanih globalnih sistemih obveš- čanja.Toda prav instanca produkcije informacij (ki bi lo- gično imela tudi svojega subjekta) je tista, ki izpade, ki v re- glementiranju tega področja ostane čisti abstraktum prav 32 zaradi izpeljave načela o »občanu kot subjektu« informira- nja v sistemu javnega obveščanja. (Seveda se to nanaša predvsem na splošno informativne medije in ne toliko na partikularne medije, kot so društvena glasila, šolski časopi- si ipd.) Ne v načelu samem, ampak v izpeljavi načela, torej v reglementiranju javnega obveščanja, se izgubita tako pro- ducent informacije kot njen sprejemnik: občan in novinar. Do tega odgovora namreč pridemo, če proučimo izjave, ki reprezentirajo to reglementiranje. Gre za tisto govorico, ki opredeljuje obveščanje kot »dejavnost posebnega družbe- nega pomena«, ki v skladu s tem dejavnost obveščanja bremeni s posebno odgovornostjo in v kateri je udomačena znamenita formula »zlorabe svobode obveščanja«, ki si v kazenskem zakoniku nadeva tudi pravni videz. »Družba« in »občan«, ki v tej govorici nastopata kot abstraktna pojma, kajpak vzorno zastopata partikularni interes nosilcev izjav v tej govorici. S te pozicije je sredstvom informiranja nepre- stano nalagana »odgovornost za način obveščanja«; kar naprej so sredstva obveščanja svarjena zoper dajanje pro- stora »nesprejemljivim idejam« ali »tujim idejnim vplivom« in ne nazadnje: kar naprej so karana zaradi »teženj po mo- nopolizaciji obveščanja«. Kajpak gre za govorico, katere značilnost je predvsem to, »da ne ostaja samo pri bese- dah«, ampak je pravzaprav performativna - je govorica de- janj »urejanja razmer v sredstvih javnega obveščanja.« 8. Pozorni bralec je gotovo že zaslutil, da se za navedenimi karakterističnimi izjavami o obveščanju ne skriva nihče drug kot birokracija. Področje obveščanje morda ni najvaž- nejše področje, na katerem se kaže vpliv birokracije, ven- dar pa pomeni enega ključnih mest, kjer se njeno delovanje s precejšnjo razvidnostjo in nazornostjo kaže. Pri oprede- ljevanju reprodukcije, funkcioniranja in mest učinkovanja birokratskega gospodarstva pri nas pa dana konstelacija zahteva nekoliko večjo preciznost od tiste, ki je na široko razprostrta v »antibirokratskih« tiradah legitimistične in pravzaprav sami birokraciji lojalne diskurzivne prakse. Tu žal ne moremo zapolniti očitnega teoretskega manka pri opredeljevanju »fenomena birokracije pri nas«, vendar pa je potrebno opozoriti na nekatere širše razsežnosti tega »fenomena«, če naj doumemo stanje na področju javnega obveščanja. Da se birokratsko gospostvo po svojih formah pri nas močno razlikuje od birokratskega gospostva v osta- lih deželah realnega socializma, je lahko premisa, ki je ni potrebno posebej dokazovati. Vendar pa vprašanje razlo- gov te razlike (ali razlik) ni nepomembno. Ker se tu ne mo- remo spuščati v obsežnejše razpravljanje o tem vprašanju, naj bodovolj, da samo opozorimo na mesta tematizacije te razlike. Prav gotovo je, da so konkretne historične konste- lacije v mednarodnih razsežnostih, v času začetkov gradi- tve socialističnega sistema pri nas, vpisane v forme repro- dukcije birokratskega gospostva. Ne da bi se spuščali v sholastične in ideološko izredno obremenjene spore o tem, ali je samoupravljanje začelo nastajati že leta 1937, ali šele leta 1948 kot nekakšna izsiljena alternativa »stalinskemu modelu«, se zadovoljimo z ugotovitvijo, da je politični si- stem v FLRJ vsaj po 1.1948 določil birokraciji manj fiksirane pozicije kot v deželah realnega socializma. To pomeni, da se »v naših razmerah«, v konkretnih historično nastalih okoliščinah birokracija reproducira prav v »antibirokrat- skih« reformah. To se izkaže takoj, ko se odrečemo legitim- ni voluntaristični »kritiki birokracije«, ki se izčrpava v go- vorjenju o »birokratskem obnašanju«, s čimer se ravno za- megljuje sistemski položaj birokracije, oz. se spregleduje vpis birokratskega gospostva v spremembe sistema. Dober primer funkcioniranja reprodukcije birokratskega gospostva skozi »kritiko birokracije« ponuja n.pr. nikoli povsem rešeno in stokrat postavljeno vprašanje o tem, kdo da so birokrati. Zlasti v kriznejšem razdobju, kakršnemu smo priča, se krepi navidezni radikalizem, v kontekstu ka- terega se zahtevajo »imena in priimki.« Pri tem je povsem očitno, da interpersonalni obračuni (ki so značilni za vsako hierarhično strukturo) nadomeščajo potrebo razbijanja bi- rokratskega gospostva v njegovi sistemski konstituirano- sti. V sistemu »dinamičnih političnih sprememb« se težišče bi- rokratskih monopolov premika iz ene birokratske frakcije v drugo, mesta vrhov birokratskega gospostva v politični strukturi se menjavajo itn., kar pa vse skupaj med drugim pomeni formo reprodukcije birokratskega gospostva. Mi- mogrede: prav ta konstantnost sprememb in »izšolanost« birokracije za uveljavljanje svoje pozicije z izkoriščanjem svojih lastnih notranjih nasprotij (ki jih je mogoče prikazo- vati kot družbene kontradikcije ali v bolj »rafiniranih« obli- kah tudi kot mednacionalna nasprotovanja) je razlog, da »disidentska« kritika »monolitne oblasti« naše birokracije ne zadene dovolj. 9. Splošno-informativna sredstva obveščanja so - kot smo že rekli - povsod po svetu struKturirana hierarhično. To samo na sebi ni odločilnega pomena, saj je hierarhija novinarjev in urednikov v osnovi pogojena funkcionalno. Seveda pa dejstvo funkcionalnosti hierarhije ni ovira uveljavljanju še drugih »principov« v isti hierarhiji. Vsak privatni lastnik sredstva obveščanja v buržoaznem svetu se tega dejstva zaveda enako dobro kot vsak birokrat v kateremkoli »ne- buržoaznem« sistemu politične oblasti. To nas vrača k vprašanju svobode obveščanja kot k vprašanju formacije, v kakršni se odvija produkcija (novinarstvo, urednikovanje) informacij ter izražanje mnenj. Kdor vsaj malo pobliže po- zna naša sredstva informiranja, dobro ve, da med novinarji prevladuje spoznanje, da je kvaliteta profesionalnega dela na zadnjem mestu med kriteriji za napredovanje v hierar- hični organizaciji, in da je kriterij lojalnosti (artikuliran v »zvenečih« parolah o »predanosti stvari samoupravnega socializma« ipd.) med prvimi. Teža posameznih kriterijev za uredniške funkcije se sicer na posameznih področji razliku- je (n.pr. med področjem urejanja zunanje in notranje politi- ke, ali področjem kulture, itn.), vendar pa pri najodločilne- jših mestih (glavni, odgovorni urednik) vprašanje pomemb- nosti krite/ija lojalnosti ni podvrženo nikakršnemu dvomu. Seveda lojalnost nikakor ni samorodna, ampak je rezultat vpetosti sistema obveščanja v sistem birokratskega gos- postva. Polimorfnost tega gospostva, konkurenca med raz- ličnimi birokratskimi frakcijami in prav gotovo tudi določeni nedefinirani pritiski »razpoloženja javnosti« ustvarjajo pro- stor relativne svobode obveščanja t.j. necenzuriranosti na določenih področjih produkcije informacij. Poseben sim- ptom tako konstituirane svobode informiranja so »eksce- si«, do katerih praviloma prihaja v marginalnih medijih (mla- dinskem in študentskem tisku). Birokracija se le izjemoma ukvarja z direktno cenzuro ob- veščanja (če seveda izvzamemo cenzuro pri samih »virih« obveščanja), kajti uveljavljanje »družbenega vpliva« je skoncentrirala v svojih rokah tako, da zadostujejo le v na- jobčejši formi izgovorjena navodila in »opredeljevanje od- govornih nalog sredstev obveščanja«, vse »konkretno delo« pa je lahko mirno prepuščeno glavnim in odgovornim urednikom. »Navadni« novinarji v splošno-informativnih medijih na vse to reagirajo s ponavljanjem birokratskih so- fizmov in abstrakcij. (Nekaj reprezentativnih primerov je navedel Igor Žagar v članku Hov\/ to do Things with Words v Problemih 1 -3,1984 s. 197 - 200) Občasne kritike »forma- lističnega in neustvarjalnega obveščanja« seveda niso nuj- no rezultat težnje po predvsem profesionalno kvalitetnem pisanju, ampak so prej simptom reakcije birokracije zoper preočitno razkrivanje njene gospostvene pozicije v jezikov- ni artikulaciji. 10. Nič čudnega ni, če se prav v razdobju poglabljanja politič- no-ekonomske krize, ki postavlja pod vprašaj predvsem mehanizme izvajanja oblasti, vprašanje sistema javnega obveščanja postavlja na dnevni red v tako rekoč dramatič- nih terminih. Taktika jemanja funkcije izdajateljskim in pro- gramskim svetom sredstev obveščanja kot možnim demo- 33 kratičnim instrumentom družbenega vpliva (ob soodločujo- či vlogi samih delacev v teh sredstvih) in bolj ali manj mono- polizirano postavljanje glavnih in odgovornih urednikov, sta se izkazala za preveč negotova. Predlog novega Zakona o javnem obveščanju to jasno ponazarja. Četudi že po sta- rem Zakonu o javnem obveščanju novinarji niso imeli niti zdaleč podobne avtonomije odločanja o pogojih in rezulta- tih svojega dela kakor drugi neposredni proizvajalci, pa se po predlogu novega zakona vse zdi, da je dejavnosti obveš- čanja karakter produkcije povsem odsvojen. Če pustimo ob strani druge (tudi vprašljive) sestavine tega predloga zako- na in se omejimo na člen, ki določa imenovanje glavnega, odgovornega in vseh urednikov, se težnja po popolni »poli- tizaciji« novinarskega dela jasno pokaže. Princip funkcio- nalnosti hierarhične delitve opravil v izdelavi časopisa ali radijskega programa ipd. se umika pred principom odgo- vornosti navzgor, pri čemer je konica piramide zunaj same- ga sredstva obveščanja. Regresivni razvoj, ki je pripeljal do 47. člena predloga Zako- na o tisku bi bilo mogoče pokazati s primerjalno analizo ele- mentov uveljavljanja »družbenega vpliva« ob sprotni analizi diskurzov, izgovorjenih na različnih »visokih« nivojih, v katerih je potekalo značilno definiranje »pomembne vloge obveščanja« v našem sistemu. Klima, ki so jo erupcije ideo- loške govorice ustvarile nad dejavnostjo javnega obvešča- nja, je uzakonila naziranje, da se »vsi vsaj enako, če ne bo- lje kot novinarji sami spoznajo na posel obveščanja«, in kar nekakšno gotovost, da bi vsako zmanjševanje vloge kon- trolnih instanc v dejavnosti javnega obveščanja porodilo prodor ne- in anti-socialističnih tendenc. Ta konstantni pri- tisk (ki so ga kajpak spremljali tudi urejevalni posegi) na sredstva javnega obveščanja je seveda v veliki meri de- struirá! strokovne kriterije novinarske produkcije, ki so bili do neke mere oživljeni ob, zdaj že oddaljeni, »liberalizaciji« tiska. Reproduciranje stanja, ki ga ustvarja s tem pritiskom strukturno vmeščeno javno obveščanje, je osnovni vzrok, da se prav na področjih, ki so najbolj reklamirana kot teren novinarjeve angažiranosti, uveljavlja kanon rutinskega po- vzemanja »poudarkov s sej, konferenc itn.« ter brezsmisel- nega parolarstva v uvodnikih in komentarjih. Preostanke kvalitetnega s stilom označenega novinarstva pa najdemo le še na relativno »nevtralnejših« področjih. V tem kontek- stu nikakor ni slučajno, da se v novinarstvu bohoti šarlatan- stvo in pogrošnost (kar se deloma pokriva tudi z izobrazbe- no strukturo), in da »resne« medije dopolnjujejo pogrošni mediji z velikimi nakladami, ki so slabe kopije najslabših za- hodnih vzorov na papirju zadnje kvalitete, vendar pa so vir dohodka za časopisne OZD-e pač prepuščeni inerciji. »Rešitev«, ki jo prinaša predlog Zakona o javnem obvešča- nju, je nazorna perfekcija degradiranosti novinarskega po- klica, katere dolgoročna historična zasluga utegne biti predvsem zavest o proletariziranosti novinarjev nasproti bi- rokratskemu gospostvu. Predvsem 47. člen predloga Za- kona o javnem obveščanju jasno kaže na naravo »podruž- bijanja«, ki ga ta zakon uvaja. »Podružbijanje« v tej formi namreč z definiranostjo Zakona jemlje obveščanje dejanski družbi in predvsem samim neposrednim proizvajalcem v vseh splošno-informativnih medijih. Logika imenovanja glavnega urednika, odgovornega urednika in vseh uredni- kov za mandatno dobo štirih let, pri čemer »ustanovitelj« igra ključno vlogo pri imenovanju, je tako nazorna, da mora potencialni kritik onemeti spričo birokratske drznosti, ki jo omenjeni člen nesramno kaže. Povsem logično je namreč, da bodo vsi uredniki obremenjeni z bojem za novo imenova- nje, o katerem bo v dokončni instanci seveda odločal forum ustanovitelja, še zlasti glede na dejstvo, da je vloga izdaja- teljskih svetov omejena na čisto konsultacijo. »Argument«, češ da so ustanovitelji običajno družbeno-politične organi- zacije, ki da so fronta naprednih subjektivnih sil, se z unifi- cirajočo shemo politične (in šele v tretji vrsti profesionalne) odgovornosti demantira sam, saj je razvidno, da je s popol- no deavtonomizacijo proizvodnje na področju obveščanja potencialni kritiki birokratizacije v samih reprezentativnih forumih DPO odvzet edini možni prostor artikulacije: jav- nost. 11. Darko Štrajn .34 BESEDE IN LJUDJE arheologija tiskovnega sveta predsedstva RK SZDL Slovenije "Po neki kitajski enciklopediji se živali delijo na: a) tiste, ki : pripadajo cesarju; b) balzamirane; c) udomačene; d) odo- jke; e) sirene; f) pravljične; g) spuščene pse; h) tiste, ki jih zajema ta klasifikacija; i) tiste, ki se razburjajo kot norci; j) neštete; k) tiste, ki so narisane z zelo tenkim čopičem iz ka- melje dlake; I) et caetera; m) tiste, ki so pred kratkim razbile vrč; n) tiste, ki so od daleč podobne muham.« V predgovoru h knjigi Besede in stvari Foucault pravi, da je j dobil zamisel za to delo pri zgornjem Borgesovem tekstu, j Prav lahko bi jo dobil tudi, če bi si ogledal sestavo tiskovne- \ ga sveta. Vsaj na prvi pogled: v njem je predstavnik skup- \ ščine Dela, a tudi skupščine SRS (obema organoma je na- > mreč skupna beseda »skupščina«); je tudi predstavnik ' »Naše obrambe«, zato pa nobenega predstavnika mladin- ' skih občil; v njem so predstavniki RSNZ, ljubljanskega ar- madnega območja in republiškega štaba za teritorialno obrambo, zato pa iz vrst javnih delavcev tudi javni tožilec; ni sicer predstavnika univerz ali SAZU, zato pa je predstavnik FSPN; in delegat Enciklopedije Jugoslavije; et caetera. Vsaj na prvi pogled; mi smo si podrobneje ogledali, kdo v ti- skovnem svetu zastopa občila, tj. delavce s področja ob- veščanja, tj. novinarje - in na podlagi te parcialne raziskave smo prišli do sklepa, da vsaj ta del tiskovnega sveta pripa- da nekemu drugemu epistemološkemu modelu, namreč ti- stemu, ki je lahko predmet ideološke demistifikacije klasič- | nega marksističnega tipa. j Tiskovni svet ima 54 članov, in sicer: i delegati širše družbene skupnosti delegati občil 37: 1 delegat predsedstva SRS 2 delegata skupščine SRS 1 delegat izvršnega sveta skupščine SRS 2 delegata CK ZKS 4 delegati RKSZDL 1 delegat mestne konference SZDL 1 delegat RK ZSM Slovenije 1 delegat ROZZB NOV 1 delegat GZ SRS 6 delegatov iz vrst javnih delavcev 1 delegat RSNZ 1 delegat ljubljanskega armadnega območja 1 delegat republiškega štaba za teritorialno obrambo 1 delegat FSPN 1 delegat Enciklopedije Jugoslavije 12 delegatov MS SZDl regij 2: 1 delegat skupščine RTV Ljubljana 1 delegat skupščine Dela in Društva novinarjev Slovenije 3: 1 delegat Delavske enotnosti in RS ZS Slovenije 1 delegat Naše obrambe in ZRVS 1 delegat Večera in mariborske regije 12: 1 delegat Dela 1 delegat Dnevnika 1 delegat Večera 1 delegat Kmečnega glasa 1 delegat Pavlihe 1 delegat RTV Ljubljana 1 delegat TV Ljubljana 1 delegat Radia Ljubljana 1 delegat TV Koper 1 delegat Radia Koper 1 delegat Borbe 1 delegat Tanjuga Zanima nas teh zadnjih dvanajst jeznih mož (da se jezijo, beremo včasih v časopisu; da so moški, izhaja iz empirič- nega dejstva, da ni med njimi nobene ženske). Vsi so direk- torji, glavni ali odgovorni uredniki, nekateri tudi po dvoje hkrati; z izjemo zadnjih dveh, ki sta šefa dopisništev. Teh dvanajst šefov predstavlja torej novinarje v ožjem po- menu; v preseku obeh množic pa sta zastopnika organov, ki sta med drugim sestavljena tudi iz delegatov novinarjev. Oba sta predsednika svojih skupščin. Eden izmed njiju - Jak Koprive - je hkrati predstavljal še Društvo novinarjev Slovenije: tudi tu je bil predsednik. V preseku so še trije za- stopniki, ki predstavljajo hkrati časnik in ustanovitelja oz. izdajatelja; dva izmed njih sta vodilna delavca pri svojem časopisu, tretji je predsednik komisije za informiranje pri iz- dajatelju. Postavlja se vprašanje, ali so ti zastopniki člani tiskovnega sveta po položaju ali so izvoljeni delegati; oba vira, ki ju uporabljamo,^ nas prepričujeta, da so člani tiskovnega sve- ta delegati - z izjemo tistih »iz vrst javnih delavcev« (ker ni- majo delegatske baze). Če so delegati, ne morejo biti člani po položaju; če so torej izvoljeni, pa je vsekakor nenavadno, da se vsi novinarji odločajo prav za svoje najvodilnejše de- lavce. Mogoče pa tiskovni svet pozna posebno obliko delegat- stva, kvalificirano delegatstvo: navsezadnje je to edini svet, ki mu je predsednik predsednik (RK SZDL; po funkciji? - tudi zanj piše, da je »delegat«). Da se ne izneverimo Borgesu, bomo navedli še, kakšna je sestava »iz vrst javnih delavcev«: a) en predsednik republi- škega izvršnega sveta; b) en namestnik predsednika komi- teja za informiranje; c) en glavni urednik Borbe; d) en druž- beni pravobranilec samoupravljanja; e) en javni tožilec; f) ena delegatka zveznega zbora skupščine SFRJ. ^ Podatke jemljemo iz: Sklep o določitvi števila članov in imenova- nju predsednika, podpredsednika, sekretarja in članov Tiskovne- ga sveta. Predsedstvo RK SZDL, 3. seja,14 2.1984; Informacije,št. 1, 28.3.1984. - Od tistega časa je prišlo v nekaterih telesih, ki de- legirajo v svet, do manjših sprememb, ki pa za našo tezo niso po- membne. 35 Kaj pomeni ta široka sestava predstavnikov družbene I skupnosti od vlade do policije in malo manj široka, zato pa i za spoznanje bolj enolična sestava predstavnikov občil? | Sestava dobi svoj pomen, če pomislimo, katera sta tipična primera, pri kateriti naj bi tiskovni svet imel odločilno vlogo: zapiranje virov informacij in samovoljna uredniška politika vodstev občil. Rešitev je prav ekonomična: ne vira informa-1 cij ne uredniškega vodstva ni treba vleči pred tiskovni svet, ker sta že kar tam; ko je predsedstvo RK SZDL s srečno roko zbralo skupaj svoj tiskovni svet, je gotovo imelo na umu vso praktično modrost političnega dela; tu^so vji ves čas na kupu, nikogar ni treba posebej vabiti, nikomur se ni i treba izmikati. i I Zoja Skušek-Močnik P.S. Če so še pred kratkim nekateri spodbijali možnost, da bi se občila lahko delila na vladajoča in alternativna, jim tu- ! kaj predlagamo preprost odgovor: sestava tiskovnega sve- j ta priča, da je njegov sestavljalec to delitev že poznal. i 36 POŠTNI PREDAL 29 a Poštni predal 29 je naslov rubrike v sobotni prilogi Dela - nekak- i snega geta za »nepočesana« mnenja bralcev. V Problemih je bila \ rubrika Poštni predal 29 a (a kot alternativni) uvedena pred dvema j letoma, ko ob prvih zapletih z usmerjenim izobraževanjem v Slove- j niji uredništvo Dela niti v tem getu nI več hotelo objavljati vsega, \ kar bi si kdo izmislil, da bi očrnil idejo in izvedbo usmerjenega izo- i braževanja (kam pa pridemo, lepo vas prosim, saj tudi ta rubrika ni i »poštni nabiralnik", kot se temu lepo reče v naših uredniško-1 političnih krogih, ampak samo »poštni predal"!) - pa je uredništvo ' Problemov te neverjetne izmisleke nekaternikov obelodanilo v , Problemih, da si jih je lahko vsaj izbrana publika bralcev te revije j pobliže ogledala in spoznala grešne misli, ki so bile širšemu občin- i stvu prihranjene. | Toda komaj so se na področju usmerjenega izobraževanja stvari in j strasti vsaj začasno pomirile, že je zavrelo v drugem kotlu - na po-1 dročju novinarstva. Zaradi prehudega privijanja so pokali ventili , drug za drugim - Teleks, Pavliha, Tribuna itd. - in dogodki so se žal I vrstili prehitro, da bi jim Problemi s svojim tempom izhajanja lahko j sledili. Reža poštnega predala 29 pri Delu je postala še ožja kot j poprej in razen dveh pisem Matevža Krivica na začetku polemike o j Pavlihi ni spustila noter ničesar več-toda pojavila seje Mladina, ki : je objavljala ne le velik del tega, kar ni šlo skozi to režo, ampak še | precej več. Brez njenega intervjuja z »obtoženim« Bogdanom No- i vakom bi se stvari okrog Pavlihe in še okrog česa kasneje težko j zasukale tako, kot so se. Toda tudi Mladina ni zmogla vsega in , tako je na srečo ostalo nekaj neobjavljenih prispevkov tudi še za . poštni predal 29 a v Problemih. Na srečo ti prispevki Mladini v ' objavo sploh niso bili predloženi - kdo bi se po teh burnih tednih in j mesecih še spomnil, zakaj ta ali oni ne - sicer bi najbrž tu ne bilo j več kaj objavljati. Je pa takale post festum objava včasih še bolj ' zanimiva kot tista sprotna, ko v teku prehitevajočih se dogodkov , vseh niti dobro registrirati ni mogoče, kaj šele temeljiteje razmisliti ' o njih. i I. BOGDAN NOVAK: »ZAKAJ IN KAKO SEM BIL RAZREŠEN« Začnimo z neobjavljenim prispevkom Bogdana Novaka, biv- šega odgovornega urednika Pavlihe, o tem, zakaj in kako je bil razrešen. Nasproti Bogdanu Novaku je bilo namreč uredni- štvo Dela še posebno načelno in brezkompromisno: ker je objavljalo jasne in brezprizivne sodbe tiskovnega sveta SZDL in upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije (DNS) o njegovem početju, ni hotelo bralcev begati z objavljanjem njegovih odgovorov in mu tako ni objavilo nobenega od treh poslanih prispevkov. Prvega (ob polemiki Krivic - Muževič) so mu zavrnili, češ da »ne vsebuje novih elementov«, čeprav je v njem med drugim povedal, da na dotedanje obravnave o nje- govih domnevnih grehih (na UO DNS in na TS SZDL) sploh po- vabljen ni bil (I), drugega (pojasnilo ob nekaterih nejasnih in neobrazloženih, čeprav zanj v bistvu ugodnih stališčih častnega razsodišča DNS o njegovem domnevnem »blatenju, obrekovanju in opravljanju« nedolžnih ljudi v Pavlihi) so mu zavrnili z na prvi pogled enkratno in neponovljivo »obrazloži-1 tvijo«, da je na obravnavi zoper sebe na častnem sodišču ven- > dar sodeloval in da je torej imel možnost »sooblikovati« stališ- ča, ki bi jih sedaj s svojim prispevkom rad pojasnjeval (!) - toda kaj kmalu se je izkazalo, da ta edinstvena obrazložitev, i ki bi morala vsekakor priti v antologijo slovenskega novinar-1 stva, ni bila niti enkratna niti neponovljiva: čez slab mesec so, jo namreč skoraj dobesedno ponovili! Oglejmo si torej tretji, zavrnjeni prispevek in nato omenjeno »obrazložitev« njegove j zavrnitve. Zakaj in kako sem bil razrešen v Delu 3. marca je bila na 2. strani objavljena Tanjugova vest o seji upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije (UO DNS), čeprav Tanjug - kot sploh vsa sredstva javne- ga obveščanja - na sejo ni bil povabljen. Gre torej verjetno za nekakšno uradno sporočilo o seji, čeprav na sami seji ni bilo formulirano. Sporočilo pravi, da me je UO DNS razrešil s funkcije odgo- vornega urednika Pavlihe »in tako končal postopek, ki ga je pričel pred štirimi meseci«. V resnici moja razrešitev na petkovi seji UO žal nima z omenjenim postopkom skoraj nobene zveze. V tem postopku so me hoteli pred štirimi me- seci razrešiti najprej kar na seji UO, a so člani tega orga- na-delegati novinarskih aktivov zahtevali, da se morajo prej posvetovati s svojo bazo, preden lahko o čem takem odločajo. Ko ta posvetovanja za pobudnike moje razrešitve niso izpadla ugodno (o čemer Delo še danes molči), je bil narejen nov poskus: obtožbe zoper mene, da sem se za- vzemal za obrekovanje, opravljanje in blatenje ljudi v Pavli- hi, naj bi preverilo častno razsodišča DNS. To je tudi storilo (1. februarja), a ker rezultat za pobudnike moje razrešitve spet ni bil ugoden, je postopek ponovno zastal - kljub temu, da sem v pismu upravnemu odboru že 10.februarja izrecno predlagal, da »predsednik UO aktive pravočasno obvesti, kdaj bo seja UO, kjer bo to vprašanje obravnavano, in da jih pozove, naj ... zavzamejo svoje stališče in dajo ustrezne smernice svojim delegatom«. Predsednik UO Jak Koprive pa tega ni storil (mojega pisma niti upravnemu odboru, na katerega je bilo naslovljeno, ni predložil), torej ni poskrbel za normalno nadaljevanje in dokončanje začetega postop- ka za mojo razrešitev, ampak je po izidu številke Pavlihe 29.2. pod naslovom »Pavlihov Jak« (parodija na novi bul- varski tednik Kaj) takoj sklical najprej izvršni odbor (1. mar- ca) in takoj nato s telegrami še upravni odbor (2. marca). Tam je izvršni odbor zahteval mojo takojšnjo razrešitev, Jak Koprive pa (ne glede na določbe statuta DNS in zakona o javnem obveščanju glede javnosti dela in odprtosti virov in- formacij, na katere je bil posebej opozorjen), da se s seje odstranijo novinarji, ki so prišli poročat za svoje časopise, člani DNS, ki so prišli poslušat, in moj pravni zastopnik. Te Koprivčeve zahteve UO sicer ni sprejel (UO DNS je moral glasovati o tem, ali bo spoštoval statut DNS in zakon o jav- nem obveščanju - in izid glasovanja je bil zelo tesen!!), dru- gače pa je stvar potekala dokaj gladko. Le šest ali sedem članov UO je zahtevalo, da je treba po- stopek dokončati normalno, torej tako, da delegati aktivov v skladu z delegatskim sistemom dobijo stališče svoje baze 37 še o »Pavlihovem Jaku«, če naj bi bil zdaj to razlog za mojo razrešitev - 19 drugim pa se to ni zdelo niti najmanj potreb- ) no in so glasovali za mojo takojšnjo razrešitev. (Tudi če je bil »Pavlihov Jak« po njihovem mnenju res tako nezasliša-1 no »bogoskrunstvo«, da mi po tem ne morejo več zaupati ! urejanja niti ene številke, bi me navsezadnje lahko suspen- ; dirali, dokler o moji krivdi ali nekrivdi ne bi bilo odločeno v kolikor-toliko normalnih okoliščinah - toda s tem bi bil se-1 veda lahko ogrožen zaželeni končni izid, ki ga je bilo zato I pač treba izsiliti z metodo »naglega sodišča«.) Delegatka ^ enega novinarskega aktiva je na seji celo povedala, da so ' jo »doma« izrecno opozorili, da ne sme glasovati, dokler se : ne posvetuje z njimi, pa je vseeno glasovala za mojo razre- šitev. Toliko o postopku. In razlog za ta »preki sud«? Po mnenju UO »pomeni ta številka zlorabo sredstev, položaja in služI ; osebnemu obračunavanju ter je v nasprotju s sprejeto uredniško zasnovo«. Kaj bistveno več od teh neargumenti- ; ranih obtožb tudi na sami seji ni bilo povedano - če izvza- i memo tistega člana, ki se je neznansko zgražal nad »nagi- ; cami« (in pri tem pozabil, da prav take objavlja tudi Teleks i iz časopisne hiše, ki ji načeluje Jak Koprive) in ki je dodal še, da bi se leta 1948 zaradi take objave zgodilo še vse kaj ■ drugega, kot se bo meni. In v čem naj bi bilo to »osebno obračunavanje« (namreč moje z Jakom Koprivcem, čeprav - mimogrede - niti enega prispevka nisem napisal jaz, ampak širok krog sodelavcev iz vrste novinarskih hiš) oziroma »privatizacija časopisa«, \ ki da sem jo s tem zagrešil? Z Jakom Koprivcem nimam ni- i kakršnega privatnega spora, ampak povsem javen spor ; glede javnih zadev. Predvsem sem v reviji Mladina javno ; opozoril na nezdružljivost treh funkcij, ki jih ima v rokah: : kot vodilni funkcionar ZK za področje javnega obveščanja ! in kot predsednik skupščine Dela mora skrbeti za širše družbene interese na področju javnega obveščanja, kot predsednik Društva novinarjev Slovenije pa bi se moral po- ! staviti v bran za pravice novinarjev, kadar bi jih predstavniki i širših družbenih interesov neupravičeno obtoževali - on pa ; je v svojih rokah združil obe nezdružljivi družbeni funkciji, \ funkcijo »tožilca« in »branilca«, če se lahko tako izrazim. In ; to ni »moj« spor z Jakom Koprivcem - na to opozorilo so | tudi nekateri novinarski aktivi zahtevali razpravo o tem v \ društvu, toda predsednik UO je pač Jak Koprive in tako do te razprave ni prišlo. In ker se po normalni poti o teh stvareh kljub vsem deklaracijam pri nas očitno še ne da razpravljati, smo si pri Pavlihi Koprivca pač »sposodili« ob tem, ko smo parodirali bulvarski tednik Kaj. Gre pač za dvojne satirične asociacije: kadar govorimo o tibetanskem jaku (kot o »ma- skoti« časopisa »Pavlihov Jak«), je to parodija na maskoto mariborskega Kaja (papagaj oziroma »papa-Kaj«), kadar pa povezujemo ime Jak z rastlino koprivo ipd. (na prvi stra- ' ni), pa je to seveda jasna aluzija na Jaka Koprivca. Če bi ■ bile te aluzije kjerkoli žaljive, sem zanje seveda pripravljen j kot urednik nositi vso odgovornost - samo najprej bi mi bilo j treba (na častnem razsodišču DNS ali na rednem sodišču) ! dokazati, da so bile res žaljive. Trdim, da ni nobena, vsaj v tem smislu ne, kot se to (tudi pred sodišči) obravnava v okviru humorja in satire. Kaj je torej izzvalo tolikšno sveto ogorčenje večine članov UO, da so me razrešili kar po hitrem postopku? Samo dej- stvo, da smo si v Pavlihi dovolili nekaj bodic na račun Jaka Koprivca, ki je očitno nedotakljiv (tudi v Delu polemik z nje- govimi članki ne objavljajo). Če stoji z obema nogama kar i na treh vrhovih slovenskega novinarstva, bi moral pač pre- ; nesti tudi to, da pač »na visoki vrh letijo strele« - in ta vrh si i tudi ob pojavu »Kaja« ne more kar mirno oprati rok. Če smo ■ zato parodijo na Kaj imenovali Jak, že to torej ni brez ute- I meljenega razloga - vse bodice osebno na Jaka Koprivca pa tudi letijo na njegovo delo in ravnanje in ne na njegove ime kot tako. Že v šoli so nam sicer za zgled duhovitosti in satire dajali Prešernovega »le čevlje sodi naj, kopitar«, ven- dar se Pavliha iz imena samega nikjer ne norčuje - čeprav to mirno počno tudi npr. Matej Bor in njegovi nasprotniki v Knjižnih listih (da je Bor oziroma Pavšič pav in avšič, da Hri- bar ni hrib, ampak le hribček itd.), torej v listu, nad katerim kot predsednik skupščine Dela bdi Jak Koprive. Iz svojih kulturnikov smo se pač Slovenci vedno lahko norčevali in se lahko tudi sedaj - politiki pa so bili in ostanejo nedotak- ljivi. Kakšna blaga šala je še dopuščena (to celo dviga po- pularnost!) - norčeval se pa iz politikov ne bo nihče! »Ugotovitev« UO DNS, da je »Pavlihov Jak« »v nasprotju s sprejeto uredniško zasnovo«, spada pa že v sfero humorja (seveda črnega). Društvo kot ustanovitelj Pavlihe je na- mreč svoj izvod sprejete uredniške zasnove izgubilo in tako sploh ni moglo preveriti, ali je »Jak« v skladu z njo ali ne, ker se edini še obstoječi izvod zasnove nahaja pri meni. V njem pa med drugim piše, da spada v to zasnovo tudi kritika novi- narstva, pa da Pavliha ne bo prizanašal tudi najvišjim funk- cionarjem in da se bo politika pač morala tudi tega navaditi. Tudi do tega morda res še kdaj pride - za zdaj pa bodo očit- no morali »pametni« novinarji še nadalje ostati pri doseda- nji navadi, da višjim funkcionarjem raje prizanašajo, ker s tem prizanašajo sebi. Za to, da se bodo demokracija, kritika in odgovornost razvijali v vsakem trenutku točno do tam, do koder je treba in nič dalj, bodo raje poskrbeli politiki, saj imajo s tem bogate izkušnje. Ljubljana, 4.3.1984 Bogdan Novak Odgovor uredništva Dela Ljubljana, 16.3.1984 Spoštovani tovariš Bogdan Novak, sporočamo Vam, da Vašega prispevka »Zakaj in kako sem bil razrešen«, ne bomo objavili. Kakor je iz Vašega prispev- ka razvidno, ste sodelovali pri oblikovanju odločitve na seji UO Društva novinarjev Slovenije, ko se je razpravljalo o Pa- vlihi. Vsebina Vašega sporočila pa ni taka, da bi prispevek morali objaviti glede na ustrezne zakonske osnove (43. člen Zakona o javnem obveščanju). S tovariškimi pozdravi! Odgovorni urednik Dela Jože Volfand Zoper to odločitev uredništva Dela je vložil Bogdan Novak za- htevo za sodno varstvo ustavne pravice na Vrhovno sodišče SR Slovenije, ki je za to pristojno po 66. členu zakona o upravnih sporih. Zahteva se glasi: Vrhovnemu sodišču SR Slovenije Zahteva za varstvo ustavne pravice po 66. členu ZUS Predlagatelj: Bogdan Novak, Ljubljana, Ul. narodne zaščite 15 Nasprotna stranka: Uredništvo Dela, Ljubljana, Tito- va 35 Dne 4.3.1984 sem poslal uredništvu Dela v objavo prispevek »Zakaj in kako sem bil razrešen«. V sporo- čilu z dne 16.3.1984 mi je odgovorni urednik Jože Volfand sporočil, da članka ne bodo objavili. Prilagam fotokopijo svojega prispevka s spremnim dopisom in odgovorom uredništva z dne 16.3.1984. 38 z zavrnitvijo objave je bila kršena moja ustavna pra- vica iz 209. člena ustave SRS, da v tisku objavljam svoja mnenja, pomembna za javnost, zato zatitevam sodno varstvo te svoje ustavne pravice. Že iz naslova mojega prispevka je razvidno, da v njem pojasnjujem zlasti dvoje, kar je bilo bralcem Dela (in s tem večjemu delu slovenske javnostijdo- slej zamolčano: zakaj in kako sem bil razrešen funk- cije odgovornega urednika Pavlihe, torej postopek in pa vzroke oziroma »argumente« za razrešitev. V Ta- njugovem poročilu s seje, na kateri sem bil razrešen, ni bilo namreč povedano nič o postopku »naglega sodišča«, ki je bil uporabljen, in o ugovorih nekaterih delegatov zoper tako kršitev delegatskih načel odlo- čanja, o poskusu nezakonite in protiustavne izključi- tve javnosti z obravnave itd., in prav tako nič o tem, kar sem na obravnavi povedal jaz oziroma moj pravni zastopnik - uredništvo Dela pa sedaj kot praktično edini »argument« za zavrnitev objave mojega prisp- evka navaja dejstvo, da sem »sodeloval pri oblikova- nju odločitve« o svoji razrešitvi! Mislim, da tako »ar- gumentiranje« meji že na cinizem. O tem, ali je za slo- vensko javnost pomembno ali ne, da zve kaj več o za- devi, ki je vzbudila tolikšen odmev v jugoslovanskem tisku, doma pa so ostale informacije o njej skrbno do- zirane, naj presodi sodišče. Pripominjam samo še, da Delo ni zavrnilo samo objave mojega prispevka, am- pak tudi prispevek Matevža Krivica »Konkretna kriti- ka trojnega funkcionarja«, ki se dotika med drugim tudi nekaterih od teh vprašanj, in pismo osmih jeziko- slovcev z ljubljanske univerze, ki o Pavlihi pišejo celo z gledišča svoje stroke. Predlagam, da sodišče na podlagi tretjega odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odloči, da je ured- ništvo Dela dolžno objaviti moj zavrnjeni prispevek v prvi sobotni prilogi Dela po pravnomočnosti sodbe in to z navedbo, da ga objavlja na podlagi sodbe Vrhov- nega sodišča SRS (ali vsaj z navedbo datuma: Lju- bljana, 4.3.1984). Ljubljana, 22.3.1984 Bogdan Novak Do začetka julija sodišče o tej zahtevi še ni odločalo, enako tudi ne o analognih zahtevah Bogdana Novaka v zvezi z nje- govim prvim neobjavljenim prispevkom ter Zoje Skušek- Močnik in Matevža Krivica (zahteva slednjega je bila vložena celo že v začetku februarja!). Če bodo sodbe zanimive, bomo o vsem tem morda še poročali. (Zoper nesmisel, da o zahtevi za varstvo ustavne pravice občana, kršene z zavrnitvijo obja- ve njegovega prispevka, pomembnega za javnost, odloča so- dišče v tako dolgo časa trajajočem postopku, so bili v okviru javne razprave o novem zakonu o javnem obveščanju vloženi ustrezni spreminjevalni predlogi - sodišče naj bi bilo dolžno odločiti v 14 dneh, tako kot mora o tožbi za objavo popravka odločiti v 8 dneh - vendar v tem trenutku, ko razprava o os- nutku zakona še teče, seveda še ni jasno, ali bodo ti spremi- njevlani predlogi sprejeti ali ne.) II. BOGDAN NOVAK: ODGOVOR NA ČLANEK TONETA GOŠNIKA V NEDELJSKEM Da ne bo vsega krivo Delo, vzemimo en neobjavljen prispevek še iz Ljubljanskega dnevnika. Edinega, ki ga tam niso objavili - da ne bo zamere! (Novakovo pojasnilo k stališčem častnega razsodišča je ljubljanski Dnevnik gladko objavil, enako tudi mariborski Večer!) Zato so pa tega edinega kar dvakrat zavr- nili: prvič kot popravek po 44. členu zakona o javnem obveš- čanju in drugič kot mnenje občana po 43. členu in kot »odgo- vor, ki bistveno dopolni objavljeno sporočilo«, po 20. členu istega zakona. Po zavrnitvi popravka je Bogdan Novak na- mreč vložil na temeljno sodišče v Ljubljani tožbo za objavo popravka; pravdo je sicer tako na temeljnem kot tudi na vi- šjem sodišču izgubil (kako, glej v nadaljevanju), toda pritož- beno sodišče je bilo tako ljubeznivo, da je Novaku kar samo svetovalo, naj raje zahteva objavo članka na podlagi 20. čle- na zakona. To je storilo toliko lažje, ker za reševanje sporov po tem členu ni več pristojno ono samo, ampak Vrhovno so- dišče SRS (v tistem več mesecev trajajočem postopku, ki ga že poznamo). Novak si seveda ni pustil dvakrat reči in je ma- lenkostno popravljeno besedilo še enkrat poslal v objavo, to- kratna podlagi 20. (in 43.) člena - toda odgovorni urednik Ne- deljskega se tega, da je šlo tokrat tako rekoč za prispevek s priporočilom sodišča, nipravnič ustrašil in je prispevek, neda bi trenil z očesom, še enkrat zavrnil. Tudi s peresom ni trenil, da bi avtorja, kije za to posebej prosil, o zavrnitvi in o razlogih zanjo obvestil. Pravni zastopnik Bogdana Novaka je zato 30. junija 1984 vložil zahtevo za sodno varstvo kršene ustavne pravice na Vrhovno sodišče SRS. Koliko mesecev bo treba čakati na odločitev, seveda ni znano. Sedaj pa lepo po vrsti: »Če šteješ samo pljunke, je vse uma- zano« Popravek oziroma odgovor Bogdana Novaka na članek Toneta Gošnika pod gornjim naslovom Prosim, da v skladu z določbami 44. - 47.člena (po- pravek), 43. člena (sporočilo občana) in 20. člena zakona o javnem obveščanju (odgovor, ki bistveno dopolni objavljeno sporočilo) objavite naslednji po- pravek oziroma odgovor na članek Toneta Gošnika »Če šteješ samo pljunke, je vse umazano«, objavljen v Nedeljskem dnevniku z dne 1.4.1984 na 3. in 4. strani: V članku je trditev, da je Pavliha (kjer sem bil skoraj štiri leta odgovorni urednik) blatil in obrekoval ljudi, tovarne, forume itd. Kot je znano, sta me odgovorno- sti za blatenje, obrekovanje in opravljanje obtožila tudi upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (UO DNS) in tiskovni svet SZDL. Častno razsodišče DNS je te obtožbe na »tovariški obravnavi« dne 1.2.1984 raziskalo in ni niti v enem primeru ugotovilo, da bi Pa- vliha pod mojim urednikovanjem koga blatil, obreko- val ali opravljal (stališča častnega razsodišča so bila objavljena v Delu, Dnevniku, Večeru in Mladini; vsi ti listi razen Dela so objavili tudi moj odgovor na ta sta- lišča, kjer sem stvari še natančneje pojasnil). Tone Gošnik dalje polemizira z netočno trditvijo v »Naši štampi« (v poročilu s seje častnega razsodiš- ča), da je seznam 481 oseb, ki so v IMV dobile avto- ; 39 mobil mimo vrste, »zmanjkal iz sodnega arhiva v No- vem mestu« in »dokazuje« neresničnost te trditve s tem, da predsednik novomeškega sodišča o tem ni- česar ne ve, ker da IMV zaradi take prodaje avtomo- bilov tudi nikdar tožen ni bil. Mislim, da gre za sprene- vedanje in zavajanje bralcev, saj dobro obveščeni Novomeščan Tone Gošnik gotovo ve, da spornega seznama sodišče sicer res ni obravnavalo, da pa ga je na predlog medobčinske inšpekcije obravnaval sodnik za prekrške in tudi kaznoval IMV in njenega direktorja z ustrezno denarno kaznijo. In če bi vprašal na častno razsodišče DNS, bi Gošnik lahko izvedel, da je bilo tam povedano, da je sporni seznam izginil iz arhiva pravkar omenjenih dveh institucij in ne iz sod- nega arhiva. Toliko o »skrivnostno izginulih sezna- mih, ki sploh niso izginili«, kot je pisalo celo v podna- slovu Gošnikovega članka. Drugače pa sem resnič- no hvaležen Tonetu Gošniku, da je s svojim pisanjem ponovno vzbudil v javnosti zanimanje za »seznam 481 «, še bolj pa za informacijo, kje je ta seznam mož- no dobiti oziroma videti. Ker zakon o javnem obveščanju glede pravice dosto- pa do vseh virov informacij, ki niso državna, uradna ali poslovna tajnost, ne ločuje med resnimi in satirič- nimi časniki, kot to po trditvi Toneta Gošnika dela novomeški javni tožilec, sem od njega (tožilca) ta se- znam že uradno zahteval. Zdaj bomo videli, kdo je res za »sumničenje vseh in vsakogar«, kot to Gošnik podtika meni, kdo pa za to, da se objavijo konkretna imena. Pripomnil bi še, da so po mojem mnenju za da- jalce in za uživalce takih »privilegijev« (če se že izo- gibamo kakšni krepkejši besedi za tako početje) po- trebne nekoliko drugačne družbene sankcije, kot je tista, ki je po Gošnikovem mnenju očitno že dovolj huda: da je kolektivni začasni organ IMV »zaradi pri- vilegija, ki ga pomeni tak način prodaje, najbolj bolela glava«. Nadalje pravi Tone Gošnik, da je razprava o Pavlihi »šla dosledno po demokratični, čeprav počasni poti razprav v skoraj vseh novinarskih aktivih v Sloveniji«. Pa si oglejmo to »dosledno demokratično pot«! Naj- prej so me (oktobra 1983) hoteli razrešiti kar na seji UO DNS, brez vsakih razprav v aktivih, vendar so de- legati aktivov zahtevali... (Od tu naprej je besedilo enako besedilu prispevka »Zakaj in kako sem bil razrešen« brez prvega in zadnjega odstavka, za- to tega besedila tu ne bomo ponavljali. Dodan je bil le nov za- dnji odstavek, ki se glasi:) Če bi bilo zbadanje politikov res politično gangster- stvo (torej politični kriminal), kot to zatrjuje (povsem brez argumentov)Tone Gošnik, potem bi na tovrstne njegove javne ovadbe, ki jih Tone Gošnik tokrat ni uporabil prvič, moral že zdavnaj reagirati javni tožilec. Pa ni. Tovrstne Gošnikove ovadbe so letos prišle tudi na častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije, ki pa jih niti obravnavati ni hotelo. Bogdan Novak Sledila je vrsta potez: Novakova tožba za objavo popravka, sodba temeljnega sodišča, Novakova pritožba, sodba višjega sodišča, pobuda Novakovega pravnega zastopnika javnemu tožilcu SRS za vložitev izrednega pravnega sredstva - zahte- ve za varstvo zakonitosti, odgovor javnega tožilca na pobudo. Vse te poteze je Novakov pravni zastopnik na kratko prikazal v posebnem članku, ki ga je napisal za strokovni časopis »Pravna praksa«, zato objavljamo kar ta članek. Članek bo »Pravna praksa« morda sicer objavila, vendar brez zadnjih treh odstavkov, ki se jim je na željo oziroma sugestijo odgo- vornega urednika avtor odpovedal in jih nadomestil z bolj nevtralno strokovno obravnavo pravnih vprašanj - tu pa obja- vljamo prvotno verzijo članka. Kaj sme vsebovati popravek občan A je bil prizadet s člankom občana B v tedniku X. Na trditve B-ja je A odgovoril, vendar mu odgovorni urednik tednika X tega »popravka« (kot naša ustava in zakon o javnem obveščanju teoretično nepravilno imenujeta odgovor prizadetega) ni hotel objaviti v ce- loti. Pripravljen je bil objaviti le prve tri od skupno 12 odstavkov popravka, češ da se ostalih devet ne na- naša na članek B-ja, na katerega popravek odgovar- ja. A je vložil tožbo za objavo popravka, v kateri je doka- zoval nasprotno. Prvostopno sodišče v Ljubljani mu je v tem dalo prav (izrecno je ugotovilo, »da se pre- težni del popravka dejansko nanaša na objavljeni članek«) - kljub temu pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo! Razlog: ker da popravek vsebuje »tudi spo- ročila, za katera ne moremo trditi, da so izključno v zvezi z objavljenim člankom« (podčrtal M.K.) Taka naj bi bila dva odstavka (od devetih spornih). V pritožbi je A opozarjal, da zakon dovoljuje zavrnitev objave popravka le, »če vsebuje popravek samo mnenje ali splošna razglabljanja brez dejstev in oko- liščin z navedbami, ki jih vsebuje sporočilo«, ne pa, če bi bila npr. med 12 odstavki popravka tudi dva, ki ne bi bila izključno v zvezi z objavljenim člankom (ampak le deloma). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo. Iz obra- zložitve: »Zaradi jasne določbe 2. odst. 45. čl. tega zakona, da se mora popravek opirati samo na dejstva in okoliščine, s katerimi se izpodbijajo navedbe v objavljenem sporočilu, se mora popravek v celem obsegu nanašati samo na objavljeni članek in ne sme vsebovati nobene polemike ali nekih splošnih razglabljanj ali mnenj, temveč le navedbo konkretnih podatkov ... Takšne razlage pojma popravka tudi tekst 1 tč. 46. čl. že navedenega zakona ne more spremeniti. Sicer res določa, da popravka ni potreb- no objaviti, če vsebuje samo mnenja in splošna raz- glabljanja, kar bi lahko pomenilo, da se mora objaviti, če vsebuje oboje, dejstva in razglabljanja. Toda zara- di zakonitega pooblastila odgovornemu uredniku, da v takšnih primerih lahko objavi popravek le v izvlečku (3. odst. 47. čl.) in zaradi že omenjene splošne določ- be o popravku v 45. čl. zakona pritožbeno sodišče vztraja pri že obrazloženem smislu popravka.« (Pod- črtal M.K.). Nato je C, pravni zastopnik A-ja, vložil pobudo javne- mu tožilstvu SRS za vložitev zahteve za varstvo za- konitosti. Iz pobude: ... je prišlo do napačne uporabe materialnega prava in to v vprašanju, ki je izredno pomembno ne le v kon- kretnem primeru, ampak tudi za morebitne bodoče primere. Če bi tako pravno naziranje obveljalo, bi to lahko pomenilo nedopustno zoževanje ustavne in za- konske pravice do popravka. Izpodbijana sodba napačno razlaga 2. odst. 45. čl. zakona - v zvezi s 1. točko 46. čl. - tako, kot da je za- vrnitev objave popravka upravičena, brž ko popravek 40 vsebuje poleg »dejstev in okoliščin, s katerimi se iz- podbijajo navedbe v objavljenem sporočilu« tudi kakršnakoli »mnenja ali splošna razglabljanja«, če- prav 1. točka 46. čl. jasno določa, da je zavrnitev upravičena le v primeru, če »vsebuje popravek samo mnenje ali splošna razglabljanja brez dejstev In oko- liščin v zvezi z navedbami, ki jiti vsebuje sporočilo«. Tudi 2. odst. 45. čl. ne določa, da bi moral popravek vsebovati le »dejstva in okoliščine«, ampak le, da se sme opirati samo na »dejstva in okoliščine« - ob tem, ko se na to opira, pa latiko seveda vsebuje tudi kakšna »mnenja in splošna razglabljanja«, seveda v dovoljenem obsegu (ne sme biti nesorazmerno daljši od članka, na katerega odgovarja). Stališče izpodbi- jane sodbe je torej v očitnem nasprotju tako s 45. kot tudi s 46. členom zakona o javnem obveščanju. Tudi sklicevanje izpodbijane sodbe na 3. odst. 47. člena je v tem primeru napačno. Po tej določbi sme odgovorni urednik objaviti popravek v izvlečku le, če je »popravek nesorazmerno daljši od sporočila, na katerega se nanaša, ali če se v vseli njegovih delih ne nanaša neposredno na objavljeno sporočilo«, ne pa, kot trdi, izpodbijana sodba, če vsebuje poleg »dejstev in okoliščin« tudi »mnenja in splošna raz- glabljanja«, ki pa so v neposredni zvezi z objavljenim sporočilom. Javni tožilec SRS je na to pobudo odgovoril takole: »Seznanjamo vas, da je o pobudi razpravljal razširje- ni kolegij Javnega tožilstva SRS dne 11.6.1984 na svoji seji in zavzel stališče, da se zahteva ne vloži. V izogib ponavljanju vas seznanjamo z mnenjem kole- gija Javnega tožilstva SR Slovenije, da je sodba vi- šjega sodišča zakonita in pravilna ter v njej ni zasle- diti zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava.« Ker je imel C v zvezi z neko analogno zadevo iz leta 1982 v rokah pravkar citiranemu nasprotno stališče istega javnega tožilstva, torej mnenje, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, je šel (ja Javno tožilstvo SRS povprašat, kaj zdaj to pomeni. Na- mestnik javnega tožilca SRS, pristojen za civilno- pravne zadeve, kamor spadajo tudi tožbe za objavo popravka, je izjavil, da je bil za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Nato je C šel k javnemu tožilcu SRS in vprašal, kakšna obrazložitev da je to: »v izo- gib ponavljanju« - in ali lahko vsaj ustno zve za argu- mente za zavrnitev pobude. Javni tožilec mu jih tudi ustno ni mogel navesti (mnenje C-ja: ker takih argu- mentov preprosto ni). Ker je bila pravna pot s tem ne- argumentiranim stališčem javnega tožilstva SRS za- prta, je C izjavil, da preostane le še kritika take odlo- čitve v strokovnem tisku in je javnega tožilca vprašal, ali mu lahko svetuje, kje bi se taka kritika lahko obja- vila. Javni tožilec mu je svetoval »Pravno prakso«. To je vse. Vem, da časopis »Pravna praksa« takih člankov, kot je tale, ni navajen. Upam pa, da tudi naša pravna praksa (z malo začetnico) takih ravnanj naših pravo- sodnih institucij, kot so zgoraj opisana, še ni navaje- na in da se jih tudi ne namerava navaditi oziroma se z njimi kar sprijazniti. K temu bi lahko prispevala tudi objava tega članka v Pravni praksi (z veliko začetni- co). In da se ne bomo šli skrivalnice: A je Bogdan Novak, bivši odgovorni urednik Pavlihe, B je Tone Gošnik, njegov članek - povod za popravek je bil objavljen v Nedeljskem Dnevniku dne 1.4.1984, pravdna zadeva ima številko IV P 228/84, C je avtor tega članka. Da je v spornem popravku govor tudi o nekem spornem ravnanju nekega temeljnega javnega tožilca, je seve- da zgolj nepomembna podrobnost, ki na odločitev re- publiškega javnega tožilstva gotovo ni imela nikakrš- nega vpliva. Matevž Krivic III. KRIVIC: O POČASNOSTI SODNE-^ GA VARSTVA i i i l/ razpravi o osriutku zveznega zakona o javnem obveščanju je Delo Matevžu Krivicu objavilo dva prispevka (14. in 21. ^ aprila), tale - tretji - pa je ostal neobja vi jen. ^ Osnutek zakona o temeljih sistema! javnega obveščanja J v prispevku pod gornjim naslovom sem v »poštnem j predalu 29« dne 21. aprila med drugim zapisal, da so j vsi doslej sproženi postopki za sodno varstvo ustav- j ne pravice občana do objavljanja njegovih mnenj v ti- j sku po 66. členu zakona o upravnih sporih trajali po j več mesecev, eden pa celo deset mesecev. Vodja oddelka za upravne spore na vrhovnem sodišču j SRS, kjer so ti postopki potekali, me je opozoril, da ¡ podatek o enem postopku, ki naj bi trajal kar deset mesecev, ne drži. Ker ta postopek res ni pred sodiš-1 čem trajal deset mesecev, se sodišču in bralcem za- j radi te napačne informcije opravičujem in jo s tem po- ; pravljam. Kljub temu pa je res, da je v tem primeru po- ¡ stopek odločanja o spornem (neobjavljenem) pri- spevku občana trajal od sprožitve postopka za sod- no varstvo do pravnomočne sodbe, s katero je bila j zavrnitev objave prispevka dokončno potrjena, (sko- > raj) deset mesecev - od 30.7.1982 do 16.5.1983.* ! Od tega odpade nekaj več kot osem mesecev na po- i stopek (oziroma celo dva) pred sodiščem, nekaj več : kot mesec dni pa na ponovljeni postopek pred ured- ■ ništvom (vmes med obema sodnima postopkoma), i Zakaj sta bila potrebna kar dva sodna postopka? Zato, ker je v prvem sodišče sicer razveljavilo odloči- \ tev uredništva o zavrnitvi objave prispevka kot neza- konito, vendar uredništvu ni naložilo objave sporne-1 ga prispevka, ampak mu je vrnilo zadevo v ponovno i odločanje. S tem mu je seveda omogočilo, da s po- i novno odločitvijo najprej zavlačuje več kot mesec dni i (dnevni časopis!), nato pa objavo prispevka ponovno i zavrne, sklicujoč se med drugim na njegovo domnev- j no žaljivost, katere pa ob prvi zavrnitvi ni opazilo. Av- i tor je zoper to drugo zavrnitev prispevka seveda po- j novno sprožil postopek za sodno varstvo svoje j ustavne pravice, toda tokrat je sodišče (spet po štirih • mesecih) spoznalo argumente uredništva za »pre-i pričljive in utemeljene« in je zahtevek avtorja zavrni- lo. Mimogrede: žaljiv naj bi bil prispevek zlasti zato, ker je nekim funkcionarjem (argumentirano, na pod-1 lagi dokumentov!) očital namerno zavajanje delega-1 * Celoten potek tega postopka z vsemi dokumenti je bil objavljen v Problemih št. 1 -2/83 in št. 1 -3/84 - v prispevku istega avtorja pod naslovom »Politični maraton ali dolgi po- hod skozi institucije«. 41 tov in javnosti! Očitati brez argumentov - »širjenje neresničnih in alarmantnih vesti«, očitati z argumenti -»žalitev«!? Začaran krog ... »Pametni« ljudje zato funkcionarjem raje ničesar javno ne očitajo in ima- jo mir - družba pa stanje, v kakršnem je zdaj. In ko nato letos bereš, kako pa lahko nek funkcionar (Go- ran Babic, član predsedstva RK SZDL Hrvatske) v beograjski Borbi mirno zmerja druge ljudi z izrazi kot so podgane, živina, sodrga, banda, bedaki, ne- andertalci, lažnivci, »jebivjetri«, »drkadžije« itd., pa za uredništvo Borbe to niso žalitve, ampak le »ne- običajen jezik«, se lahko le grenko nasmehneš ... A o žalitvah, resničnih in domnevnih, funkcionarjev in »navadnih ljudi«, morda več kdaj drugič. Kakorkoli se je že prej omenjeni postopek končal - trajal je za tiskovno zadevo nedopustno dolgo. V sodnih stati- stikah res ne bo prikazan kot en osemmesečni po- stopek, ampak kot dva štirimesečna, toda za avtor- ja in za javnost je to kaj malo važno, saj je šlo v obeh za en in isti prispevek. Že »normalno« trajanje postopka po 66. členu zakona o upravnih sporih (3-4 mesece) je za tiskovne zadeve seveda povsem nesprejemljivo - možnost, da v tem postopku so- dišče sploh ne odloči o sami zadevi (o objavi ali ne- objavi prispevka), ampak da jo vrne v ponovno od- ločanje uredništvu in s tem postopek podaljša naj- manj še za enkrat toliko, pa je le še dodaten razlog, zakaj sem v razpravi o novi zakonski ureditvi po- dročja javnega obveščanja predlagal, da se tudi za te tiskovne zadeve predpiše enak ali podoben po- stopek, kakršen je že doslej veljal za sodno varstvo pravice do popravka. V njem mora namreč sodišče odločiti v osmih dneh in ne v osmih mesecih. Ljubljana, 25.4.1984 Matevž Krivic Konkretna kritika trojnega funkcionarja (članek za Delo) Tako pravi Franc Šetinc. Pa poskusimo... Konkretna kritika trojnega funkcionarja (članek za delo) Dostikrat smo lahko že brali in slišali (nazadnje 2. marca v radijskem intervjuju Franca Šetinca o letošnjih volitvah), da kritika politikov ne sme biti pavšalna, ampak konkretna - navadno s pristavkom, da za konkretno, korektno in argu- mentirano kritiko pri nas ni nobenih meja, pa naj bo še tako ostra in naj seže še tako visoko. Pa poskusimo! Bralcem Dela, ki ne berejo tudi Mladine, najbrž ni znano, da je Bogdan Novak, sedaj že odstavljeni odgovorni urednik i Pavlihe (odstavil ga je upravni odbor Društva novinarjev Slovenije pod predsedstvom Jaka Koprivca), dne 17.11.1983 v svojem intervjuju v Mladini med drugim tudi kritiziral Jaka Koprivca in nezdružljivost treh funkcij, ki jih ta funkcionar združuje v svojih rokah: funkcije predsednika DNS (Društva novinarjev Slovenije), predsednika skupšči- ne Dela in predsednika komisije predsedstva CK ZKS, pri- stojne za problematiko sredstev javnega obveščanja (je pa poleg tega še član tiskovnega sveta RK SZDL, član pred- sedstva RK SZDL, predsedstva CK ZKS itd.). Novakove kritike tu seveda ne bom ponavljal, dodal bi le še en argu- ment, zakaj so te funkcije res nezdružljive. Skupščina Dela in na specifičen način tudi omejena komisija CK ZKS sta organa, ki naj bi celovito spremljala dogajanje v Delu oziro- ma v vsem slovenskem novinarstvu in pri tem skrbela zlasti za spoštovanje širših družbenih interesov na tem področju -DNS pa je »stanovsko« društvo, ki mora seveda prav tako skrbeti za to, kako slovenski novinarji s svojim delom ures- ničujejo splošne družbene interese, vendar pa mora skrbeti tudi za interese novinarjev - torej jih braniti, kadar jih pred- stavniki širših družbenih interesov morda neutemeljeno na- padajo. Če je predsednik vseh treh omenjenih organov ista oseba, se torej lahko znajde istočasno v vlogi »tožilca« (ki novinarja obtožuje, da se je pregrešil zoper splošne druž- bene interese) in v vlogi »branilca« (ki bi moral novinarja pred takimi obtožbami včasih tudi braniti). Jasno je, katera »vloga« v takem primeru prevlada. Te funkcije so torej že same po sebi nezdružljive, ne glede na to, kdo jih opravlja - če jih opravlja človek, ki pri tem očitno krši pravila, ki za opravljanje takih funkcij veljajo, pa je tako kopičenje funkcij seveda še toliko bolj družbeno ne- varno. In v primeru Jaka Koprivca gre, kot bom skušal pri- kazati, žal celo za ta drugi primer. Konkretno: I. Kot predsednik DNS je po mojem mnenju zagrešil na- slednje očitne kršitve družbenih norm: 1. Na sejo upravnega odbora (UO) društva 20.10.1983, na kateri so prvič nameravali razrešiti Bogdna NovaKa z mesta odgovornega urednika Pavlihe (na seji so potem sklenili samo začeti postopek za razrešitev) Bogdan Novak ni bil povabljen. 2. Članov UO DNS ni seznanil z vsebino 4 strani dolgega pisma, ki ga je temu organu naslovil B. Novak 10.2.1984 in v katerem je: a) opozoril na nekatere nejasnosti in po- manjkljivosti v stališčih častnega razsodišča DNS v zadevi Pavliha, b) opozoril, da bi bilo eventualno sklepanje o nje- govi razrešitvi na UO DNS brez poprejšnje obravnave na novinarskih aktivih (v bazi) kršitev sklepov samega UO DNS in c) predlagal, da zato predsednik UO aktive pravo- časno opozorim, kdaj bo to vprašanje na seji UO obravna- vano, da bi se lahko pripravili in dali ustrezna navodila svo- jim delegatom v UO DNS. Jak Koprive tega ni storil, povrhu tega pa je, kot že rečeno, članom UO zamolčal tako vsebino pisma kot tudi njegov obstoj, dokler ni na seji 2.3.1984 Bogdan Novak sam obvestil članov UO DNS o njem. 3. Na seji UO dne 2.3.1984 je kljub opozorilu, da bi to pome- nilo očitno kršitev zakona o javnem obveščanju, ki določa, da je možno novinarje odstraniti s seje le v primeru, ko gre za državno, uradno ali poslovno tajnost, določeno v sploš- nih aktih, in kršitev statuta DNS, ki določa javnost dela dru- štva in njihovih organov, vztrajal pri zahtevi, da se novinarji, ki so prišli poročat za svoje časopise, poslušalci - člani DNS ter pravni zastopnik B. Novaka odstranijo s seje! Da je bil ta njegov predlog pri glasovanju skoraj sprejet - oziroma odklonjen le z zelo tesnim izidom, seveda tudi članom UO DNS ne more biti v čast. Beograjske Večernje novosti so o tem v komentarju »Novinarska dvoličnost« 7.3.1984 zapi- sale med drugim naslednje: »Kolikor dejstvo, da je en člo- vek (predsednik Društva) poskušal izmanipulirati javnost, toliko - in še bolj - osuplja ravnanje skoraj polovice članov upravnega odbora - novinarjev, javnih delavcev. Gre na- mreč za novinarje, ki so v vsakem trenutku pripravljeni kriti- zirati in ostriti peresa ob poskusih drugih, da bi zapirali vire informacij - pa so jih sami hoteli zapreti. Gre za dvoličnost brez primere (bez presedana).« 4. Na seji UO dne 7.12.1983, kjer se je na podlagi zahteve iz odprtega pisma 35 novinarjev, naj se javno pojasnijo tudi zapleti okrog zamenjave uredništva Teleksa, razpravljalo tudi o tem, je Jak Koprive članom UO prikazal te kadrovske zamenjave kot normalno posledico spremembe koncepta 42 Teleksa ter odgovornosti za napake in slabo delo - pri tem pa je zamolčal, da so na Izdajateljskem sosvetu Teleksa pod predsedstvom dr. Matjaža Kmecla te stvari ocenili bi- stveno drugače kot vodstvo ČGP Delo. To je jasno razvid- no iz Kmecloviti besed tik pred koncem seje, da »ne gremo v spremembo koncepta z motivacijo, da je bilo to delo (na- mreč redakcije Teleksa - op. M.K.) opravljeno slabo ampak da je bilo - v okoliščinah, v kakršnih se je opravljalo - opra- vljeno dobro« (s Koprivčevim dopolnilom: »Upoštevajoč vse napake«). Izdajateljski sosvet je t.i. organ podružbija- nja tiska in Jak Koprive kot predsednik skupščine Dela (najvišjega tovrstnega organa v ČGP Delo) bi moral skrbeti za to, da bi imela stališča takih organov čim širšo publicite- te in vpliv, ne pa, da je upravnemu odboru DNS stališča, iz- ražena na takem organu, celo zamolčal, ker se niso sklada- la z njegovimi pogledi. II. Kot predsednik skupščine Dela (organa podružbijanja tiska) bi moral še posebej skrbeti za odpiranje tiska obča- nom, za objavljanje njihovih za javnost pomembnih mnenj itd.- in seveda za korektno in z zakonom skladno obra- vnavanje njihovih pritožb zoper temu nasprotno ravnanje uredništva, kljub temu pa je storil naslednje: 1. Skupščini Dela sploh ni predložil v obravnavo treh pritožb zoper ravnanje raznih uredništev v Delovi hiši, ki so jih že v letu 1982 naslovili na tiskovni svet RK SZDL R. Močnik, D. Rupe in podpisani (gre za tri različne pritožbe, Močnikova se nanaša celo na 5 primerov nekorektnega ravnanja ured- ništva Dela), vendar jih je tiskovni svet poslal v reševanje skupščini Dela. Če je bil Jak Koprive mnenja, da skupščina Dela za formalno reševanje pritožb ni pristojna (kar mislim tudi sam), bi moral te pntožbe seveda preusmeriti nekam drugam, morda celo nazaj na tiskovni svet SZDL, in pritoži- telje o tem obvestiti, ne pa pritožbe vtakniti v predal - vsaj Močnikovo pritožbo pa bi moral kljub temu predložiti skup- ščini Dela, saj to sploh ni bila formalna pritožba z namenom, doseči razveljavljenje odločitve uredništva o zavrnitvi pri- spevka, ampak opozarjanje na vrsto širših in načelnih vpra- šanj. Zlasti je izrecno zastavljala tudi vprašanje izvajanja t.i. vsebinske zasnove Dela * obravnavanje tega pa je celo ena od temeljnih pristojnosti skupščine Dela! S takim ravna- njem je Koprive - predsednik skupščine Dela tej skupščini preprečil, da bi obravnavala pritožbe zoper ravnanja Kopri- vca -glavnega urednika Dela (kar je bil v času, ko se je do- gajalo tisto, zoper kar smo se pritožitelji pritoževali). 2. Čeprav sem ga še kot glavnega urednika Dela spomladi 1982 opozoril, da bi Delo po zakonu o javnem obveščanju moralo že od leta 1973 imeti organ za odločanje o pritožbah bralcev, takega organa Delo še danes nima. Predsedstvo RK SZDL (katerega član je tudi Jak Koprive) je šele junija 1983 spremenilo ustanovitveni akt Dela (žal z uvedbo nove nezakonitosti: kar dvostopenjskega pritožbenega postop- ka znotraj Dela, kar seveda pomeni predvsem zavlačevanje dokončne odločitve o pritožbah občanov) - toda bistveno je to, da časopis Delo še danes nima nobenega od teh dveh organov (ne izdajateljskega sosveta, katerega funkcije ne more prevzemati skupščina Dela in to tudi ni predvideno, ne »sveta za varstvo pravic občanov« kot drugostopenjskega organa). Ne le, da še nista izvoljena - od junija 1983 do da- nes tudi še ni bil sprejet noben samoupravni splošni akt, ki bi uredil sestav teh organov, postopek s pritožbami obča- nov itd. (to se, kot sem zvedel te dni, pripravlja šele sedaj). Odgovornost predsednika skupščine Dela za to je, upam, očitna. (Pripravljanje novega zakona o javnem obveščanju ne more biti nikakršen izgovor za to, saj je treba spoštovati veljavne zakone - pa tudi pri pripravljanju novega nihče ne govori o tem, da bi bilo take pritožbene organe morda treba ukiniti.) 3. Kadar Jak Koprive, predsednik skupščine Dela, tudi sam napiše članek v Delo in pride do polemičnih odzivov nanj, bi se moral pri uredništvu zavzeti za to, da se take polemike z njim, če so korektne, tudi objavijo, saj gre sicer za privilegi- ran položaj Jaka Koprivca kot pisca, s katerim v »njego- vem« časopisu ni mogoče polemizirati. Dvomim, da uredni- štvo takega njegovega nasveta ne bi upoštevalo. Na njegov zadnji članek »Laž, ki postane resnica« sta prišla, kolikor vem, dva »odmeva« - in noben ni bil objavljen. Upam, da Jak Koprive ne bo trdil, da o tem ni bil obveščen in vprašan za mnenje. O tem, da nista bila zavrnjena iz kak- šnih utemeljenih razlogov, se lahko vsakdo prepriča sam, če ta dva »odmeva« prebere (mojega, ki je bil hkrati tudi od- govor na pisanje Borisa Muževiča, v Mladini št. 6 z dne 9.2.1984, odgovor Branka Petrovskega pa v beograjski Dugi 25.2.-10.3.1984, št. 261). Funkcionar, ki je v toliko primerih kršil pravice, ki bi jih moral celo braniti pred kršitvami drugih, in ki si je dovolil povrhu še očitno dezinformirati organ, ki mu predseduje (točka 1.4), bi moral po mojem mnenju javno pojasniti ta svoja ravnanja in s tem omogočiti javnosti ter članom organov oziroma or- ganizacij, ki jim predseduje, da presodijo, ali lahko po tem še uživa potrebno zaupanje za opravljanje teh funkcij - zla- sti še, ker je z navedenimi kršitvami v večini primerov prav- zaprav oviral ali onemogočal tudi direktno ali indirektno kri- tiko svojega lastnega ravnanja. Že kršenje norm zaradi res- ničnih ali domnevnih družbenih interesov seveda ni spreje- mljivo - kršenje pravic drugih zaradi varstva samega sebe pred kritiko še toliko manj. Jak Koprive bi se tej zanj gotovo mučni javni obravnavi storjenih napak lahko izognil zlasti na dva načina: tako, da takih napak ne bi delal, ali pa tako, da bi po prvih opozorilih na preveliko nakopičenost funkcij v njegovih rokah vsaj z nekaterih od teh funkcij odstopil. Upam, da sedaj njegov trojni vpliv ne bo (tudi brez njegove intervencije) pripeljal do uporabe tretjega načina - namreč do tega, da tudi ta kritika njegovih ravnanj preprosto ne bo objavljena. Ljubljana, 18.3.1984 Matevž Krivic Vrhovnemu sodišču SR Slovenije Zahteva za varstvo ustavnih pravic po 66.členu ZUS Predlagatelj: Matevž Krivic, Ljubljana, Bratovševa ploščad 8 Nasprotna stranka: Uredništvo Dela, Ljubljana, Titova 35 Dne 11.3.1984 sem napisal in dne 12.3.1984 izročil uredništvu Dela v objavo članek »Konkretna kritika trojnega funkcionarja«. Dne 17.3.1984 sem prejel odgovor, da ga ne bodo objavili, ker da temelji pred- vsem na mojih »osebnih ocenah in netočnih interpre- tacijah«. Da bi odstranil ta razlog za zavrnitev objave, sem vse sporne trditve, na katere sem bil od uredni- štva Dela opozorjen, bodisi ustrezno preciziral bodisi izpustil. V prvotno besedilo sem vnesel še nekatere druge popravke in tako popravljeno besedilo ponov- no predložil v objavo 19.3.1984. Uredništvo je nato zavlačevalo z odločitvijo preko vseh dopustnih meja. Šele 19.4.1984 sem prejel sporočilo z »argumenti« za ponovno zavrnitev, ki pa se omejujejo na stavek: »Kolegij je sklenil, da Vaš prispevek ne objavimo skladno s 1. odstavkom 43. člena zakona o javnem obveščanju.« V tem odstavku pa piše samo, da obča- ni lahko zahtevajo objavo svojih sporočil, če so po- membna za javnost. Uredništvo Dela torej meni, da 43 moj prispevek ni pomemben za javnost - argumentov za to trditev pa ne zna ali ne more navesti. Ob prvi za- vrnitvi so trdili, da ni pomemben za javnost zato, ker da temelji na mojih osebnih ocenah in netočnih inter- pretacijah; ker sem te domnevne netočnosti v popra- vljenem besedilu članka odpravil, je ta »argument« odpadel in ostane le še drugi »argument«, naveden ob prvi zavrnitvi, ki se glasi: »Vaše trditve in predlogi (med njimi, da predsednik skupščine ČGP Delo od- stopi) pa so takšne narave, da presegajo možnosti reševanja v okviru običajnih sporočil za javnost, saj je postavljena pod vprašanje moralna, politična in tudi poklicna integriteta Jaka Koprivca. Ker gre za predsednika naše skupščine, smo vaše sporočilo poslali svojemu ustanovitelju SZDL Slovenije, naj ga prouči in ustrezno ukrepa.« Tudi če bi ta »argument« držal (če torej v tisku občan res ne bi smel zahtevati odstopa kritiziranega funk- cionarja in če bi se s takimi zahtevami smel obračati le na pristojne organe), bi bil v tem primeru brez vred- nosti. Predsedstvo RK SZDL je namreč te moje ob- tožbe zoper Jaka Koprivca odstopilo v obravnavanje svojemu tiskovnemu svetu, ta pa je na seji 30.3.1984 podprl ravnanje uredništva Dela v tem primeru in s tem indirektno moje trditve zavrnil, ne da bi za to na- vedel en sam argument. Ker je tiskovni svet organ, sestavljen pretežno iz vodilnih ljudi v novinarskih hi- šah in iz funkcionarjev, odgovornih za področje jav- nega informiranja v družbeno-političnih organizaci- jah, seveda ne preseneča, da ni naklonjen kritiki Jaka Koprivca kot trojnega vodilnega funkcionarja na tem področju. Preseneča morda le to, da se mu ni zdelo potrebno, da bi ob zavrnitvi take kritike navedel za to tudi kakšen argument, da bi avtorja obravnava- ne kritike povabil k obravnavi itd. Navedeni »argument« uredništva Dela (da občan v svojem mnenju, ki ga želi objaviti v tisku, ne more predlagati odstopa kritiziranega funkcionarja) pa se- veda sploh ne drži. Občan naj te pravice po mnenju uredništva Dela ne bi imel zato, ker gre za »trditve in predloge takšne narave, ki presegajo možnosti reše- vanja v okviru običajnih sporočil za javnost«. Torej ne zato, ker taka kritika ne bi bila dovolj pomembna za- deva, ampak zato, ker je preveč pomembna, da bi jo lahko objavili v tisku! Doslej sem mislil, da je vse, kar je družbeno pomembno (razen državnih in poslov- nih tajnosti), pomembno tudi za javnost in primerno (če ni žaljivo napisano) za javno obravnavanje v tisku (tako navsezadnje piše tudi v ustavi) - zdaj pa me je uredništvo Dela poučilo, da ni tako: poleg državnih in poslovnih tajnosti ni primerna za obravnavanje v ti- sku tudi kritika visokih funkcionarjev, če je preostra (če npr. predlaga takemu funkcionarju, naj odstopi). Uredništvu Dela predlagam, da v smislu svojih poj- movanj predlaga ustrezno spremembo ustave - so- dišču pa, da v tem primeru razsodi še na podlagi se- daj veljavne ustave, ki takih omejitev za javno obra- vnavanje družbeno pomembnih vprašanj na srečo še ne pozna, ampak določa le, da so sredstva javnega obveščanja dolžna objavljati za javnost pomembna mnenja občanov. Še eno pomembno vprašanje. Uredništvo Dela trdi, da predlogi, naj kritizirani funkcionar odstopi, zato niso objavljivi, ker je z njimi »postavljena pod vpra- šanje moralna, politična in tudi poklicna integriteta« kritiziranega funkcionarja. Kritika seveda za kritizira- nega javnega funkcionarja ni prijetna, zlasti če je ute- meljena (z uspešno javno zavrnitvijo neutemeljene kritike si lahko kritizirani svoj ugled celo poveča!) in ga gotovo prizadene, toda to še ni razlog, da zato ta- kih kritik ne bi bilo dovoljeno objavljati. Če bi ustavno zajamčeno »nedotakljivost integritete človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ter dru- gih pravic osebnosti« (216. člen ustave SRS) razu- meli tako, potem seveda nobena kritika ne bi bila možna. V pravni teoriji in praksi je bilo že zdavnaj ra- zjasnjeno, da gre tu le za zaščito t'.i. osebnostne (in- timne) sfere, zasebnega življenja človeka, v katero se javnost nima pravice vmešavati - da pa to za javno delovanje ljudi nasploh in še zlasti javnih funkcionar- jev seveda ne velja.Višji ko je funkcionar, bolj bi mo- ral biti izpostavljen javni kritiki svojega javnega delo- vanja. Edina omejitev, ki lahko velja za kritiko javnega delo- vanja javnih funkcionarjev, je ta, da taka kritika ne sme biti pavšalna, ampak konkretna in argumentira- na, kot so naši vodilni funkcionarji že večkrat sami javno poudarili, in pa seveda, da ne sme biti žaljiva, izrečena oziroma napisana na žaljiv način, z žaljivimi izrazi ipd. V mojem zavrnjenem članku je kritika argu- mentirana, konkretna in tudi korektna (ni žaljiva). Tega (morebitne žaljivosti) uredništvo Dela tudi ni navedlo kot argument za zavrnitev objave, saj bi v tem primeru vse žaljive informacije takoj popravil ozi- roma izločil. Ob tem bi pripomnil še to, da so naša uredništva zelo občutljiva za žaljivost, kadar gre za kritiko funkcio- narjev - kadar pa kakšen funkcionar kritizira druge ljudi, pa ta občutljivost nenadoma popusti ali celo po- vsem izgine. Najnovejši (in najbolj drastičen) primer za to je pisanje člana predsedstva RK SZDL Hrvat- ske Gorana Babica v Borbi, kjer mu uredništvo mirno objavlja (z javno obrazložitvijo, da gre pač za »odpr- tost, provokativnost in neobičajen jezik«) najbolj gro- be žalitve ljudi, ki jih Babic javno napada z izrazi kot so: štakori, marva, jebivjetri, drkadžije, bagaža, buda- le, lasci, lopuže, neandertalci, ordinarni lažov itd. Toliko 0 žaljivosti - če bi se uredništvo Dela spet na- knadno spomnilo (kot je to enkrat že storilo), da je očitek nekemu funkcionarju, da je kršil pravne in mo- ralne norme, zanj pravzaprav že sam po sebi žalitev, tudi če ni izrečen z žaljivimi izrazi. O, srečna družba, kjer bi bili vsi funkcionarji takšni, da bi bilo že pomisli- ti na možnost, da bi lahko kršili družbene norme, za- nje in za družbo žalitev... Glede na vse povedano predlagam, da sodišče ugo- tovi, da sporni prispevek je pomemben za javnost, in da na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZUS s sod- bo ne le odpravi izpodbijani akt uredništva, ampak z njo tudi naloži uredništvu objavo spornega prispevka v prvi sobotni prilogi Dela po prejemu sodbe - skupaj z uredniškim pojasnilom oziroma pripisom, ki naj po- jasni zamudo pri objavi prispevka (ali vsaj z navedbo datuma: Ljubljana, 18.3.1984). Po tretjem odstavku 42. člena ZUS namreč lahko sodišče celo v pravem upravnem sporu s sodbo odloči o zadevi, »če narava stvari to dopušča in če ima v podatkih postopka za to zanesljivo podlago« - v postopku po 66. členu ZUS pa »narava stvari« (tiskovna zadeva!) ne le dopušča, ampak naravnost zahteva, da sodišče definitivno od- loči o pomembnosti ali nepomembnosti spornega pri- spevka za javnost in s tem o njegovi objavi ali neobja- vi - ne pa, da sicer razveljavi odločitev uredništva kot nezakonito, a da mu pri tem vrne zadevo v ponovno 44 odločanje in mu s tem omogoči ponovno zavlačeva- nje, ki ga je bilo v tem primeru že doslej dovolj in pre- več. Ljubljana, 23.4.1984 Matevž Krivic V. KJE SMO IN KAM PLOVEMO? v demokraciji na področju javnega obveščanja namreč, ne v gospodarstvu - če ste ob takem naslovu morda najprej po- mislili na to. A k stvari: po enajstih letih, odkar velja v Sloveniji zakon o javnem obveščanju, so se pri Delu vendarle počasi spravili k pripravam za ustanovitev organa, ki naj bi odločal o pritožbah občanov zoper zavrnitev njihovih prispevkov. Tak organ bi lahko resno ogrozil nadaljnji obstoj pričujoče rubrike poštni predal 29 a, toda pri Delu so poskrbeli za odstranitev te nevarnosti na tako izviren in domiseln način, da si avtor spo- daj podpisanega teksta ni mogel kaj, da jim ob tem ne bi napi- sal nekaj temu dosežku primernih besed. Žal so se zdele od- govornemu uredniku Dela Jožetu Volfandu, ki je za omenjeni dosežek eden najbolj zaslužnih, te besede mnogo preveč iro- nične, cinične in žaljive, da bi bile lahko objavljene v njego- vem resnem listu. Tako avtorju ni preostalo drugega, kot da prispevek prilagodi ostrim Volfandovim kriterijem in čaka, ali bo tako popravljen vendarle lahko objavljen. (Naknadna opo- mba: je bil.) Tu pa objavljamo prvotno verzijo, da bodo bralci Problemov lahko na konkretnem primeru spoznali, kaj je to ci- nično in žaljivo pisanje, kakršno v Delu ni dovoljeno. Pravilnik o delu sveta za varstvo pra- vic občanov Bralci Dela, ki časopis ne le berejo, ampak želijo v njem kdaj objaviti tudi svoje mnenje, so latiko 7. junija prebrali pomembno novico: na skupščini ČGP Delo je bil sprejet pravilnik o delu sveta za varstvo pravic ob- čanov (s krativo: SVPOjkot organa, ki naj bi »odločal o morebitni pritožbi v primeru, kadar bi odgovorni urednik dnevnika Delo zavrnil objavo javnega odgo- vora, sporočila ali mnenja, za katerega bi njegov av- tor menil, da je pomembno za javnost«. Ni sicer res, kot je pisalo 7. junija v Delu, da so ustanovitev takega organa »že dosedaj omogočali samoupravni in za- konski dokumenti«, ker je zakon o javnem obvešča- nju že od leta 1973 zahteval (in ne le omogočal) ob- stoj takega pritožbenega organa - toda tudi pozno, po enajstih letih, je še vedno bolje kot nikoli. Slabše je to, da se organom ČGP Delo ni zdelo potrebno, da bi pred sprejetjem pravilnika o delu tega pritožbene- ga organa vsaj o glavnih potezah osnutka obvestili tudi bralce in jim s tem omogočili sodelovanje pri pri- pravljanju akta, ki ureja način uresničevanja njihovih ustavnih pravic. Pravica objaviti svoje za javnost po- membno mnenje v sredstvih javnega obveščanja je namreč ustavna pravica naših občanov (po 209. čle- nu republiške oziroma 167. in 168.členu zvezne ustave), katere varstvo zagotavljajo ne le pritožbeni organi, ki jih vse doslej žal še ni bilo, ampak tudi so- dišča, ki smo jih seveda tudi doslej že imeli, le da lju- dje za to njihovo pristojnost večinoma sploh niso ve- deli: zoper zavrnitev objave svojega mnenja ali pri- spevka, pomembnega za javnost, lahko vsakdo vloži zahtevo za varstvo ustavne pravice na Vrhovno so- dišče SRS (po 66. členu zakona o upravnih sporih, ki zagotavlja nekakšno »rezervno« sodno varstvo za ti- ste ustavne pravice, ki jim ni zagotovljeno drugo, »normalno« sodno varstvo). No, sedaj vendarle dobivamo (vsaj pri Defu) še pri- tožbeni organ (SVPO) in potencialni pisec kakšnih kočljivejših prispevkov, ki bi jih utegnil doslej odgo- vorni urednik preprosto ne objaviti, si morda naivno misli, da je možni uredniški samovolji in arbitrarnosti sedaj odklenkalo. Kakšna naivnosti Pravilnik ti sicer dovoljuje, da se pritožiš (v 15 dneh po prejemu odlo- čitve o zavrnitvi objave, ki ti jo mora odgovorni ured- nik poslati v 8 dneh po tem, ko prejme tvoj prispeve- k), dovoljuje celo, da pritožbeni organ v nadaljnjih 15 dneh tvoji pritožbi ugodi - toda če misliš, da bo vsaj v tem primeru in po tolikem času tvoj prispevek ven- darle objavljen, si se (najbrž) zmotil. Ni namreč pri- tožbeni organ (druga instanca) tisti, ki pri Delu odlo- ča o utemeljenosti in pravilnosti odločitve prve in- stance (odgovornega urednika), ampak obratno - oziroma točneje: če odgovornemu uredniku odločitev pritožbenega organa ni všeč, mu je pa ni treba upo- števati!! Če kdo to bere stoje, naj se seveda hitro usede - upam, da kakšnega pravnika stare šole ne bo še kap - ampak v 13. členu pravilnika piše dobe- sedno naslednje: »Če pa meni (odgovorni urednik), da svet (SVPO) ni dovolj upošteval posameznih do- ločil člena 10. tega pravilnika, lahko zadrži objavo in o tem takoj obvesti predsednika skupščine ČGP Delo.« Kaj predsednik skupščine ČGP Delo potem naredi, v pravilniku žal ne piše in o tem zanimivem vprašanju lahko samo ugibamo - jasno pa nam je, kdo je pri Delu »vrhovna instanca«. Nekoliko je ne- rodno le to, da pozna zakon o javnem obveščanju le »organ, ki odloča o objavi« (pri Delu: odgovorni ured- nik) in pritožbeno instanco (pri Delu: SVPO), potem pa nobene več - a kaj bi tisto: če se zakona že doslej enajst let nismo držali, se ga pa še naslednjih enajst let ne bomo, če le ne bo novi zakon, ki se sedaj pri- pravlja, tako pikolovski, da bi izrecno določal, da je odločitev pritožbenega organa tudi za odgovornega urednika in predsednika ČGP Delo obvezna. Ironija, s katero pišem te vrstice, se bo kakšni blagi in naivni duši morda zdela pretirana, dokler ji ne bom povedal še tega, da omenjenega neverjetnega 13. člena žal nikakor ni mogoče šteti za nedolžen spodr- sljaj kakšnega začetnika, ki da mu je bila morda za- upana pravna priprava pravilnika - spodrsljaj, ki bi ga vsi drugi morda v naglici spregledali ali kaj podobne- ga. Nasprotno, na nesprejemljivost take določbe sta bila izrecno opozorjena tako skupščina ČGP Delo 6. junija kot delavski svet tozda Delo 15. junija, ki je pra- vilnik dokončno sprejel, a vsa opozorila so bila za- man. Če so najvišji organi našega osrednjega poli- tično-informativnega glasila ob asistenci najvišjih republiških funkcionarjev ZK in SZDL za področje javnega informiranja »sposobni« kljub izrecnim opo- zorilom sprejeti tak pravni monstrum, se brez zarde- vanja tako rogati najbolj elementarnim demokratič- nim načelom - potem se z grozo sprašujem, katera je vendar ta dežela in kateri je ta čas, v katerih se vse to dogaja. Če bi mi še pred mesecem dni kdo rekel, da se kaj takega lahko zgodi v glavnem mestu najrazvi- tejše republike prve dežele samoupravnega in huma- nega socializma in to v letu 1984, mu seveda ne bi verjel, čeprav sem zlasti zadnja leta slišal, videl in do- 45 živel že marsikaj. Morda bi ga celo prijavil javnemu tožilcu, da širi neresnične in alarmantne vesti, s kate- rimi hoče oblatiti naš sistem. In sedaj? Očitno se tisti, ki so imeli doslej navzdol neomejeno moč in oblast, od nje zelo težko poslavljajo. Celo pri- tožbenemu organu, katerega člane bodo v bistvu sami določili, ne zaupajo. Morda se bo pa kdaj ven- darle zmotil in odločil v prid avtorju zavrnjenega pri- spevka - tudi to možnost je treba predvideti in »ustrezno« onemogočiti! Sprašujem se samo, kaj je pravzaprav hujše: to, da se »najvišji« pri Delu lahko česa takega sploh spomnijo in resno zagovarjajo, ali to, da potem 35 članov skupščine ČGP Delo in 10 ali 15 članov delavskega sveta tozda Delo, vse zreli in odgovorni ljudje, nosilci pomembnih družbenopolitič- nih funkcij ali novinarji osrednjega politično- informativnega dnevnika pri nas, to kljub opozorilom mirno in disciplinirano izglasujejo (menda obakrat s po enim samim vzdržanim ali nasprotnim glasom). Kje smo in kam plovemo? Prehude besede? O, da bi bile res... Ljubljana, 19.6.1984 Matevž Krivic, Ljubljana 46 DOM IN SVET OSMERICA PROTI V. ŠLAMBERGERJU IN DELU A. Vloga osmerice: ČASTNEMU RAZSODIŠČU DRUŠTVA NOVINAR- JEV SLOVENIJE I. Na podlagi 7. in 8. člena Pravilnika o delu ČR DNS predlagamo, da častno razsodišče izvede disciplin- ski postopek zoper Vlada Šlambergerja zaradi krši- tev novinarske etike, ki jiti je po našem mnenju za- grešil v svojem članku »Od satire do peticije«, obja- vljenem v 100. številki zagrebškega tednika »Da- nas« dne 17.1.1984. 1. Na dnu četrtega stolpca na 40. strani je zapisal stavek; »Ako postoje nesuglasice izmedju glavnog urednika i odgovornog urednika (u listu Pavliha prvi je za oštru društvenu satiru, za koncept, koji je podu- pro i izdavački savjet, a drugi stoji na stanovištu da se čovjeka smije gurnuti u blato, pa neka se poslije sam opere pred javnošću) onda se to sredjuje unu- tar kuče.« (Podčrtali predlagatelji.) S tem je tov. Šlamberger storil točno to, kar Novaku očita: Novaka je javno in povsem brez argumentov oblatil, pri tem pa ni bil niti toliko previden, da bi to blatenje prikazal bralcem »Danasa« kot obtožbe, ki jih bo častno raz- sodišče šele preverilo, ampak ga je prikazal tako re- koč kot že ugotovljeno in nesporno dejstvo. S tem je po našem mnenju prekršil zlasti drugo alineo 5. točke kodeksa, po kateri je v nasprotju s kodek- som »prikazovati druge novinarje v napačni luči in jim s tem povzročati moralno in materialno škodo«, ka- kor tudi drugo alineo 11. točke kodeksa, po kateri je »neutemeljena moralna in politična diskvalifikacija« človeka celo »nezdružljiva z novinarskim poklicem«. Da je bilo prikazovanje B. Novaka kot urednika, ki za- govarja blatenje ljudi, »prikazovanje v napačni luči« in »neutemeljena diskvalifikacija«, je dovolj jasno razvidno že iz stališča samega častnega razsodišča, ki ob obravnavi dne 1.2.1984 niti v enem primeru ni ugotovilo utemeljenosti obtožb o obrekovanju, oprav- ljanju in blatenju. 2. V okvirčku na sredi strani 40 je na kratko prikazal, za kaj naj bi šlo v primerih Pavlihe, Teleksa in Tribu- ne. Prikaz »primera Teleks« se nam zdi tipičen primer za spretno potiskanje manj bistvenih stvari v ospre- dje (naklada, kadri), da bi se s tem odvrnila pozor- nost od najpomembnejših (spornost posameznih tekstov v Teleksu - kot vzroka za odstop glavnega urednika). Toda ker tak način »objektivnega poroča- nja« v kodeksu žal ni izrecno prepovedan, prepušča- mo njegovo moralno ovrednotenje vesti prizadetega in sodbi tistih bralcev »Danasa«, ki jim je morda iz ne- uradnih virov (»uradni« namreč tudi v Sloveniji o tem še vedno molče) vendarle uspelo zvedeti, zakaj je glavni urednik Teleksa v resnici odstopil - častnemu razsodišču pa predlagamo v presojo samo zaključni stavek »okvirčka«, ki se glasi; »O svim tim primjerima javno se diskutiralo u izdavačkim savjetima tih časo- pisa.« Recimo, da je to res - čeprav se je ta »javnost« v primeru Pavlihe omejila samo na tiste novinarske kroge, v katere je prišla fotokopija zapisnika seje iz- dajateljskega sveta, v primeru Teleksa pa celo samo na navzoče na tisti seji. Toda ta »resnica« je tipičen primer tistega, kar temeljna načela novinarskega ko- deksa imenujejo »prikrivanje nekaterih podatkov, da bi s tem sprmenili značaj drugih, uporabljanje polres- nic, da bi se izognili resnici, manipuliranje z odmerja- njem obveščenosti«; tov. Šlamberger je namreč bral- cem »Danasa« zamolčal bistven podatek, da je iz- dajateljski sosvet Teleksa »kritike pojedinih teksto- va« zavrnil in podprl dotedanjo uredniško politiko, ka- kor jo je izvajal glavni urednik oziroma celotno ured- ništvo. To je v nasprotju ne samo z že citiranimi te- meljnimi načeli kodeksa, ampak tudi s tretjo alineo 11. točke, po kateri je nezdružljivo z novinarskim po- klicem »vsako namerno prikrivanje, odlašanje ali nepopolno obveščanje o pomembnih dogodkih, poja- vih in problemih". Da jé bilo prej omenjeno pozitivno stališče izdjateljskega sosveta še kako »pomemben dogodek oziroma pojav" za vprašanje, o katerem tov. Šlamberger obvešča bralce »Danasa", je najbrž od- več posebej poudarjati. Tak pomemben dogodek v zvezi s tem je gotovo tudi odstop predsednika izdaja- teljskega sveta dr. Matjaža Kmecla, a tudi o njem tov. Šlamberger ni povedal ničesar. Kot priče, ki naj potrdijo resničnost gornjih navedb, predlagamo predsednika tedanjega izdajateljskega sosveta Teleksa ter glavnega urednika Antona Rup- nika in člane uredništva Alenko Puhar, Tineta Guzeja in Katarino Lavš. II. Predlagamo tudi izvedbo tovariške obravnave za- radi neobjektivnega in enostranskega obveščanja (oziroma celo neobveščanja) javnosti o dogajanjih v slovenskem novinarstvu (Pavliha, odprto pismo. Te- leks itd.) v osrednjem glasilu SZDL Slovenije Delu, za kar sta po našem mnenju odgovorna predvsem glav- ni urednik Boris Delničar in odgovorni urednik Jože Volfand. 1. Pavliha; Delo samo je o tem pripravilo samo dva prispevka: prvo informacijo šele 6. januarja (poročilo s seje tiskovnega sveta) in nato samo še intervju z B. Muževičem 21. januarja (21. in 28. jan. sta bili obja- vljeni še dve pismi bralca in sprotna odgovora priza- detega funkcionarja nanju). a) Poročilo s seje tiskovnega sveta seveda ni moglo poročati o ničemer drugem kot o tistem, o čemer so govorili na seji - toda vsaj po seji bi Delo moralo bral- ce obvestiti, kako je tekel dotedanji postopek za raz- rešitev odg. urednika Pavlihe, za katerega (postopek namreč) je bilo v poročilu s seje TS rečeno samo, naj se nadaljuje - ne da bi bralci sploh vedeli, kdaj in kako se je začel. Tega Delo ni storilo ne do 21.1. ne po tem datumu, ko je sicer objavilo pismo bralca o 47 tem, vendar pa ni poskrbelo, da bi bile v njem vsebo- vane neuradne informacije tudi uradno potrjene ali ovržene, zlasti pa javnosti celoviteje predstavljene (tudi B. Muževič se je v svojih odgovorih in intervjuju temu vprašanju namreč v celoti izognil). In ne le, da Delo samo v tej smeri ni ničesar storilo - ko je to na- mesto njega storila v svojem pismu Zoja Skušek- Močnik in dala o tem natančnejše informacije, ji pis- ma niso hoteli objaviti, češ da »ne vsebuje novih ele- mentov k razpravi«. b) V pismu M. Krivica 21.1. je bilo zastavljeno vpra- šanje, zakaj je bilo v Delu moč prebrati samo obtožbe zoper B. Novaka, ne pa tudi njegovega zagovora. Na vprašanje nista odgovorila ne Delo ne B. Muževič, Delo pa si je privoščilo celo to skrajno nekorektnost, da niti pisma samega »obtoženca« B. Novaka ni ho- telo objaviti, čeprav je bil v njem pomemben podatek, ki ga pismo M. Krivica ni omenjalo, namreč podatek, da B. Novak niti na obe seji upravnega odbora DNS, ki sta razpravljali o njem, ni bil povabljen (kljub izrec- nemu nasprotnemu sklepu na eni od sej), in da je gradivo za sejo tiskovnega sveta pripravila delovna skupina, v katero so bili vključeni tisti, ki so ga obto- ževali, on pa spet ne. c) O zapletih v zvezi s Pavliho so lahko več zvedeli bralci Politike, Vjesnika, Borbe, NIN-a itd. kot bralci Dela, informacija v teh listih pa je bila tudi mnogo bolj objektivna in nepristranska kot v Delu. Ko se je to razvedelo tudi po Sloveniji, Delo ni reagiralo tako, da bi vsaj na kratko predstavilo svojim bralcem, kaj o nas pišejo drugod po Jugoslaviji, ampak je objavilo le intervju z B. Muževičem, ki pa je to pisanje ocenil iz- razito negativno, kot »vrsto netočnih in tendencioz- nih razlag, privoljevanje v logiko soočanja 'dveh res- nic'« itd. Delo je torej omogočilo napad na neko pisa- nje, ki pa ga svojim bralcem ni predstavilo. S tem je bralce prikrajšalo za objektivnejšo informacijo tako o kritiziranem pisanju drugih jugoslovanskih listov kot seveda tudi o kritiziranem Pavlihi. 2. Odprto pismo, Teleks itd.: a) O teh vprašanjih je Delo obvestilo javnost samo prek intervjuja z B. Muževičem 21.1., v katerem inter- vjuvanec napada stališča, ki bralcem sploh niso zna- na. Delo seveda ne more odgovarjati za stališča in- tervjuvanca, pač pa za to, da javna vprašanja, o kate- rih le-ta govori, objektivno predstavi bralcem vsaj na- knadno, če tega ni storilo že prej (vsaj s povzetki iz jugoslovanskega tiska, če tega že samo ne zmore ali noče). b) Ko so na vse to opozorila tri izmed štirih zavrnjenih pisem bralcev, se je Delo izognilo kritiki lastnega ravnanja na najbolj preprost način - pisem ni objavi- lo, češ da ne prinašajo »novih elementov k razpravi«, kar je daleč od resnice. O teh stvareh namreč edini dotlej v javnost pripuščenih razpravljalec (M. Krivic) sploh ni razpravljal, pisci odklonjenih treh pisem (Slavoj Žižek, Zoja Skušek-Močnik in Bogdan Nova- k) pa kritizirajo Mužičeva stališča prav glede tega in je torej nemogoče, da že s tem v razpravo ne bi vnesli »novih elementov«. Če upoštevamo še to, da v teh pismih niso le subjektivna mnenja (čeprav so že ta nepogrešljiv element vsake demokratične javne raz- prave), ampak celo objektivne (preverljive) informa- cije, ki jih je Delo svojim bralcem zamolčalo (zlasti ti- sta, da je koncept urednikovanja, zaradi katerega je bila zamenjana vsa redakcija Teleksa, izdajateljski sosvet Teleksa podprl - kljub nasprotni oceni glav- nega urednika Dela in predsednika skupščine Dela!) Resnica o tem ne sme med bralce, zato je dovoljeno pisma, ki to omenjajo, zavračati, češ da ne vsebujejo nič novega! c) Zavrnitev objave štirih pisem bralcev ima še eno pomembno dimenzijo. Tri od teh pisem so napisali novinarji in se s tem želeli vključiti v javno razpravo o nekaterih vprašanjih v zvezi z novinarstvom. Uredni- štvo Dela pa novinarjem v razpravi o novinarstvu ni dalo besede in se je s tem priključilo neverjetnemu Muževičevemu stališču, da so to »cehovska« vpra- šanja in da spada torej razprava o njih v »ceh« in ne v javnost. Potrdilo ga je še z izjavo v svojem uredni- škem pripisu, da bodo poročali le »o sklepu te raz- prave« znotraj društva novinarjev, čeprav bi moralo vedeti, da šele enakopravno konfrontiranje različnih stališč in argumentov pred sklepanjem omogoča de- mokratično odločanje. Delo, glasilo SZDL, pa si do- voljuje prav to enakopravno konfrontiranje argumen- tov onemogočiti. Funkcionar SZDL Muževič sme po- vedati javnosti svoje mnenje o odprtem pismu (ki bralcem Dela niti znano ni) - podpisniki tega pisma in drugi bralci tega ne smejo!! č) Pa tudi edinemu razpravljalcu, ki ga je »pripustilo« v javno razpravo z Muževičem, Delo dovoljuje javno kritiko le toliko časa, dokler lahko ob kritiki objavlja sprotne odgovore kritiziranega funkcionarja (s so- glasjem kritika). Brž ko to ni več možno, tudi kritike ne objavi več, čeprav zdaj bralec odgovarja funkcio- narju na očitke o »miselnih akrobacijah«, o trganju stavkov iz konteksta itd., s čimer naj bi bil bralec za- vajal javnost. Če bralec kritizira funkcionarja, mu to- rej Delo omogoči odgovor takoj, še v isti številki - če funkcionar kritizira bralca, pa ta odgovoriti sploh ne more, vsaj v Delu ne! Z ravnanjem, opisanim pod 1 (a-c) in 2 (a-č), je Delo zagrešilo tisto, kar temeljna načela novinarskega ko- deksa uvrščajo med najtežje kršitve kodeksa: »vse, kar ovira in deformira točno, popolno in pravočasno informacijo, zlasti pa prikrivanje nekaterih podat- kov, da bi s tem spremenili značaj drugih« in »mani- puliranje z odmerjanjem obveščenosti« (doziranje informacij). V tem duhu tudi tretja alinea 11. točke kodeksa ostro obsoja »vsako namerno prikrivanje, odlašanje ali nepopolno obveščanje o pomembnih dogodkih, pojavih in problemih v lastnem okolju in družbi kot celoti«. Z ravnanjem, opisanim pod 2 b, pa je Delo po našem mnenju kršilo tudi prvo alineo 24. točke kodeksa, ki uredništvom nalaga »objavljanje mnenj občanov o objavljenih besedilih, če se s temi teksti kršijo norme tega kodeksa«. Zlasti pismo Bog- dana Novaka je izrecno kritiziralo ravnanje Dela kot nasprotno novinarskemu kodeksu - Delo pa je še do- datno kršilo kodeks, ko tudi te kritike ni hotelo objavi- ti. Upamo, da bosta glavni in odgovorni urednik Dela pripravljena sprejeti to tovariško kritiko, če se bo pred častnim razsodiščem izkazala za utemeljeno, in dati ustrezna zagotovila, da se tovrstne grobe kršitve kodeksa ne bodo ponavljale. Prvo tako zagotovilo bi bila seveda takojšnja objava vseh petih zavrnjenih pisem. Mislimo, da bi bilo treba ta vprašanja obravnavati zdaj, ko so aktualna, in ne šele čez mesec dni ali me- sec in pol, zato predlagamo predsednici častnega 48 razsodišča, da razpiše obravnavo takoj in ne šele čez 45 dni, kolikor znaša maksimalni rok po 9. členu pra- vilnika o delu častnega razsodišča. Ljubljana, 9.2.1984 Vinko Vasle Darko Štrajn Bojan Leskovar Marko Uršič orečoZajc Zoja Skušek-Močnik Vesna Marinčič Matevž Krivic B. Postopek proti Vladu Šlambergerju: Ljubljana, 12.3.1984 Spoštovana tovarišica predsednica Kristina Lo- vrenčič, trdim, da je pismo, ki ga je častnemu razsodišču Dru- štva novinarjev Slovenije sicer poslal Vinko Vasle, napisal Matevž Krivic, ki ni član DNS (to sklepam po načinu in obliki pisanja, po tipkopisu; sicer pa so za to pristojni in usposobljeni organi, ki lahko preverijo točnost moje trditve). To seveda Vinka Vasleta in so- podpisnike takoj postavlja v pravo luč. Za vlogo, kot Vi imenujete to pismo, ki je bilo poslano tudi za obja- vo v Delu, pa trdim, da gre za poskus, da bi mene pro- fesionalno, moralno in politično diskvalificirali, zato ga odločno zavračam. Slovensko novinarstvo je postalo zadnje čase zelo popularno zlasti v drugih republikah in pokrajinah. Sodeč po vsem, kar je bilo napisanega v Sloveniji in drugod - glede na prostor, ki so mu ga posvečala sredstva javnega obveščanja iz drugih republik - v naši republiki ni bilo pomembnejšega problema kot položaj v slovenskem novinarstvu. S takim načinom in gledanjem se seveda nisem mogel strinjati in sem se s prispevkom za tednik Danas - na prošnjo za- grebškega uredništva - vključil v javno polemiko. Pri- spevek v Danas je moje videnje položaja v sloven- skem novinarstvu, do katerega imam kot dolgoletni novinar polno pravico. Pravice do lastnega mnenja v javni polemiki mi ne more odrekati nihče, še najmanj pa Matevž Krivic s skupino zasebnikov - sopodpisni- kov pisma. Tudi Vinko Vasle, podpisan kot novinar, ki se ie oglasil v tedniku Danas (št. 101 - teden dni po mojem prispevku) in poskušal odgovarjati na moje vi- denje položaja v slovenskem novinarstvu, ni mogel ovreči mojih argumentov. Ti so, kar zadeva tudi pis- mo Matevža Krivica in sopodpisnikov, naslednji: - prvič, doslej še nihče ni mogel ovreči moje trditve o nesoglasjih med glavnim urednikom in odgovornim urednikom Pavlihe zaradi uresničevanja koncepta urejanja lista; jasno je tudi, da je bil koncept Miloša Mikelna potrjen od družbenega organa upravljanja (dokazno gradivo: zapisnik seje izdajateljskega sve- ta); - drugič, doslej še nihče ni ovrgel stališča upravnega odbora DNS, ki velja za Pavliho in Bogdana Novaka: Slovenski novinarji ne moremo sprejeti take prakse, po kateri nekoga najprej obdolžiš, potem pa naj se ta brani in dokazuje svojo nedolžnost. To prakso uvelja- vljajo tudi Matevž Krivic in sopodpisniki pisma; - tretjič, doslej še nihče ni ovrgel izjave M. Mikelna, ki jo je javno izrekel na seji UO DNS: »Koncept, ki naj bi ga jaz po Novakovi izjavi v Mladini zagovarjal, na- mreč, da je to literarno humoristični list, ki se izogiba problemom itd., je podtikanje in izmišljotina... ... Novakova trditev, da sem zagovarjal nekakšen koncept humorja, ki se izogiba družbeni problematiki, je - to povem z zavestjo, kaj ta beseda tudi pomeni v definiciji-laž... ... Tudi se mi ne zdi potrebno napraviti analize o tem, ali B. Novak ne želi ali pa v resnici ne zna razločiti med satiro in obrekovanjem. Kdor si želi o tem priti na jasno, naj prebere njegovo knjigo Na drugi strani Lju- bljanice; v njej je nekaj satire, v njej pa je mnogo tudi čisto navadnega obrekovanja.« Tako glavni urednik Pavlihe Miloš Mikeln. Ta ocena ostaja resnica, ne da bi zoper njo protesti- ral M. Krivic ali kdo od sopodpisnikov pisma Matevža Krivica ali B. Novak sam. Da je sestavni del omenjene knjige B. Novaka obrekovanje, trdim tudi sam - kot eden od nastopajočih v njej; - četrtič, ostaja kot neovrgljiva resnica - vzgojnopoli- tični ukrep Bogdanu Novaku, ki ga je na predlog M. Mikelna zaradi smešenja JLA izrekla osnovna orga- nizacija ZK v ČP Pavliha; - petič, ostaja neovrgljiva resnica, da je B. Novak večkrat izjavil, da ne bo sodeloval pri izvajanju kon- cepta, ki ga je predlagal M. Mikeln in ga je podprl iz- dajateljski svet Pavlihe; - šestič, ostaja neovrgljiva resnica, da poznam B. No- vaka že več kot 12 let, da sem ga sam poslal na prvo novinarsko nalogo v uredništvu Dela, da sem se za- vzemal - kot član komisije - da je dobil nagrado Tom- šičevega sklada, ki si jo je s svojim delom v Sarajevu nedvoumno zaslužil; hkrati trdim, da ni možno, da bi B. Novak v zadnjih letih živel dvojno življenje: eno kot pisec obrekovanj, drugo pa kot odgovorni urednik, ki mu je obrekovanje in blatenje ljudi tuje; - sedmič, trdim, da je številka časopisa z dne 29. fe- bruarja 1984, za katerega je bil odgovoren takratni odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak, tako jasna izkaznica dela in mišljenja Bogdana Novaka (v njej je ponovno žalil tudi mene osebno), da je vsako nadalj- nje dokazovanje o tem nepotrebno. Po vsem tem in po ugotovitvah upravnega odbora DNS, ki zadevajo Pavliho in bivšega odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Ne ika, ostajam pri lastnem mnenju, ki sem si ga izoblikoval o Bogdanu Novaku in ki sem ga omenil - v dveh vrsticah, več B. Novak seveda ni zaslužil - v tedniku Danas. * * * Hkrati predlagam, da častno razsodišče DNS ugotovi stopnjo odgovornosti Matevža Krivica in sopodpisni- kov pisma, ker trdim, da zavestno in javno (pismo je bilo namenjeno tudi objavi v Delu) ponarejajo dejstva. Argumenti: prvič, Matevž Krivic in sopodpisniki postavljajo pod dvom moj stavek: »O vseh teh primerih so javno raz- pravljali v izdajateljskih svetih teh časopisov«. Sta- vek v pismu Matevža Krivica in sopodpisnikov: »Re- cimo, da je to res«, je zavestna manipulacija in zava- janje javnosti, saj Matevž Krivic in sopodpisniki VEDO, da so o Pavlihi razpravljali vsi novinarski aktivi v Sloveniji, razpravljal je tudi izdajateljski svet, raz- pravljal je tiskovni svet, vendar ZAVESTNO ZAMOL- 49 ČUJEJO ta dejstva, čeravno so posamezniki med nji- mi celo sodelovali v teti razpravati; drugič, Matevž Krivic in sopodpisniki pisma zavestno ponarejajo dogodke na seji izdajateljskega sveta Te- leksa; natančno namreč VEDO, da so bili na tej seji umaknjeni samo nekateri elementi za oceno pisanja Teleksa, ne pa tudi kritike posameznih tekstov; s tem so hoteli zavestno manipulirati z javnostjo, ki ji je bilo namenjeno to pismo; tretjič, zavestna laž in sprenevedanje je trditev, da bralcev tednika Danas nisem obvestil o tem, da je od- stopil predsednik izdajateljskega sosveta Teleksa dr. Matjaž Kmecl. Popolnoma jasno je, da do 15. ja- nuarja 1984 dr. Matjaž Kmecl ni odstopil s te funkci- je, še več, tudi v zadnji številki Teleksa (8. marca 1984) - če bi ga Matevž Krivic in sopodpisniki odprli - bi našli napisanega dr. Matjaža Kmecla kot pred- sednika izdajateljskega sosveta Teleksa; ne glede na to neovrgljivo resnico pobijam trditve M. Krivica in sopodpisnikov tudi s tem, da gre za moje videnje raz- mer v slovenskem časnikarstvu, za moja stališča, ne pa za zapisnik, v katerem bi manjkala kakšna točka dnevnega reda (gre za poklicno vprašanje, ki ga M. Krivic kot amaterski pisec ne more razumeti); četrtič, stališče častnega razsodišča DNS in uprav- nega odbora DNS, ki je razrešil Bogdana Novaka funkcije odgovornega urednika Pavlihe, me potrjujejo v tem, da B. Novak ni bil predstavljen v napačni luči. Mislim, da ti argumenti zadostujejo častnemu raz- sodišču, da začne ugotavljati stopnjo odgovornosti Matevža Krivica in sopodpisnikov pri poskusu, da bi me javno profesionalno, politično in moralno diskvali- ficirali. Pooblaščam svojega pravnega zastopnika Sašo Skubica, da me zastopa. S tovariškimi pozdravi Vlado Šlamberger pomočnik glavnega urednika ČGP Delo ČASTNEMU RAZSODIŠČU DRUŠTVA NOVINAR- JEV SLOVENIJE Odgovor na pismo Vlada Šlambergerja z dne 12.3.1984 Dejstvo, da je vlogo osmih podpisnikov, ki smo jo po- slali častnemu razsodišču, napisal eden izmed nas (Krivic), po mnenju Vlada Šlambergerja podpisnike »takoj postavlja v pravo luč«. Očitno je torej ne bi smel napisati eden izmed nas, ampak bi morali najeti advokata, tako kot je to storil Vlado Šlamberger, da se je s tem izognil osebni prisotnosti pri obravnavi njegove odgovornosti na častnem razsodišču? Ali pa bi jo morda kdo izmed nas sicer lahko napisal, le Kri- vic kot nečlan DNS ne - čeprav Vlado Šlamberger najbrž ve, da lahko predlog za obravnavo na ČR dajo tudi nečlani? Morda je pa druženje članov in nečla- nov tisto, kar nas »postavlja v pravo luč« in bo morala biti slovenska javnost še hvaležna Vladu Šlamber- gerju, da je razkrinkal to nevarno početje? Vlogo jo namreč res napisal Krivic, vendar za ugotavljanje tega ni bila potrebna kriminalistična ekspertiza, ki jo je predlagal Vlado Šlamberger, saj je Krivic avtorstvo tega kriminalnega dejanja pod težo dokazov sam pri- znal že kakšnih 14 dni pred Šlambergerjevim »odkri- tjem« (v telefonskem razgovoru z odgovornim ured- nikom Dela). Na srečo tistih izmed nas, ki smo člani DNS, v novinarskem kodeksu še ne piše, da druženje z nečlani po kodeksu ni dovoljeno. Vlado Šlamberger dalje pravi, da tudi Vinko Vasle v Danasu (št. 101) ni mogel ovreči njegovih argumen- tov. To je res, le da temu ni kriva šibkost Vasletovih argumentov, ampak dejstvo, da je uredništvo Danasa bistveni del Vasletovega članka brez avtorjevega do- voljenja preprosto črtalo - na njegov protest zoper tako ravnanje pa niti odgovorilo ni, kaj šele, da bi ga objavilo! Kljub temu je v 103. številki Danasa o Šlam- bergerjevem članku lepo povedal Milan Dedič iz Kra- ljeva: »U tekstu od 312 redaka, samo ih je 11 posve- čeno razlozima koje je u prilog svog gesta navela grupa slovenačkih novinara o kojima je reč. Sem toga, autor je svoje vidjenje potkrepio množinom za- ključaka, parafraza i citata tudjih izjava, iako je oda- vno jasno da se zgodnim izborom i redjanjem citata gotovo sve može dokazati ili opovrgnuti.« Nadalje navaja Šlamberger proti naši vlogi sedem ar- gumentov, ki naj bi bili še ne ovrženi ali sploh neovrg- Ijivi, katerih glavna značilnost pa je ta, da se niti eden ne nanaša na trditve v naši vlogi. Kljub temu si jih na kratko oglejmo. Prvi, drugi, četrti, šesti in delno peti Šlambergerjev »argument« vehementno zatrjujejo to ali ono, kar je splošno znano in česar nihče ne zanika, torej tudi mi ne. Da ne bo kakšnega nesporazuma, v zvezi z dru- gim »argumentom« še posebej izjavljamo in javno potrjujemo, da se res tudi mi zavzemamo za prakso, po kateri je tistega, ki je po našem mnenju česa kriv, treba najprej obtožiti (seveda z argumenti)- potem se ta šele lahko brani in dokazuje svojo nedolžnost. Kako naj bi te stvari drugače tekle, nam ni jasno. Morda tako, da bi bila nedolžnost nekaterih vnaprej »dokazana« in bi jih bilo zato že obtožiti velik greh (npr. Vlada Šlambergerja)? Ali pa se morda Šlamber- ger tudi načelno zavzema za to, kar je v praksi (v pri- meru, ki mu ga očitamo) že storil- torej za to, da člo- veka obtožiš brez argumentov in to po možnosti tam, kjer nasprotnih argumentov sploh ne objavljajo ali pa jih svojevoljno prikrojijo (Danas dveh pisem sploh ni objavil, Vasletovega pa je povsem popačil) - torej tam, kjer ga braniti sploh ni mogoče? In zakaj peti »argument« (da je izdajateljski svet Pa- vlihe podprl Mikelnov koncept) ne drži v celoti? V za- pisniku seje tega organa jasno piše, da »v konceptu ni nič spornega, sporno je v izvajanju«. Torej ni res, da bi bil izdajateljski svet podprl kakšen poseben Mi- kelnov koncept, ki ga B. Novak ne bi bil pripravljen iz- vajati. Pavlihov koncept je izdelal Novak in ga je tudi izdajateljski svet potrdil - vse Mikelnove odločitve pri izvajanju tega koncepta pa je Novak spoštoval (izlo- čil vsak prispevek, ki mu je Mikeln pred objavo nas- protoval itd.). Spremembe koncepta (manj Veritasa in več humorja), ki ga je Mikeln predlagal in za kate- rega je Novak res rekel, da pri njegovem izvajanju ne bi želel sodelovati, pa izdajateljski svet ni podprl (glej zapisnik seje 11.10.1983, zlasti strani 18, 25, 28, 31 in 32). Ostaneta še tretji in sedmi »argument«. Tretji »argu- ment« naj bi bil v tem, da doslej še niso bile ovržene nekatere Mikelnove trditve. No, pa jih ovrzimo zdaj. Mikelnove trditve: »Koncept, ki naj bi ga jaz po Nova- kovi izjavi v Mladini zagovarjal, namreč, da je to lite- rarno humoristični list, ki se izogiba problemom itd., je podtikanje in izmišljotina ... Novakova trditev, da sem zagovarjal nekakšen koncept humorja, ki se izo- 50 giba družbeni problematil