STANEBOBNAR sejerodilL 1912 na Vevčah. Po osnovni šoli, ki fo je končal v Polju, se je izučil za kovinarja. Že v rani mladosti se je vključil v revolu.ctorw.rno delavsko gibanje ter deloval tudi v DPD Svoboda Zalog. L. 1935 je bil sprejet v partijo, L 1937paje odšel branit špansko republiko. Tam je bil trikrat ranjen, enkrat težko, a kljub invalidnosti je po vrnitvi iz Španije (L 1939) nadalje-val z revotucionarnim delom, predvsem z mladino. Postal je član PK SKOJ za Slovenijo in član CK SKOJ za Jugosbvijo.
Ob kapitulaciji stare Jugoslavije se je takoj vključil v boj proti okupaforjem. Ti so ga zato že leta 1941 aretirali in odpeljali v zapore v Italijo. Tam je bil L 1943 med organizatorji pobega ok. 250 zapornikov, kiso kasneje tvorilijedro 1. prekomorske brigade. S. Bobnar je postal komisar te, kasneje tudi drugih dveh prekomor-skih brigad.
Čeprav tudi v pratizanih ranjen, je po osvoboditvi ostal v vojski in opravljal odgovome vojaške dotžnosti - bil je pom. komisarja 31. divizije, načelnik kadrovskega odd. jugoslovanskega vojnega le-talstva, komisar letalske divizije v Zagrebu in komisar vtije oficirske Sole v Ljubljani - do L 1953, ko sejedemobiliziral. Tega letaje bil odlikovan z redom narodnega herojcu Od tedajje nenehno družbe-nopolitično angažiran fmed drugimi je bU tudi Ijudski poslanec) in mu tega ni prekinik tudi upokojitev l. 1968.
Dntžbenopolitična aktivnost ga je usmerila tudi v zapisovanje marsičesa iz njegove revolucionarne poti, kar naj ne bi padlo v pozabo. Plod tega je doslej sodelovanje:
-   v knjigi Bili smo v Španiji (izšla l. 1958) s sestavkom Odšel sem v Spanijo,
-  z gradivom v knjigiPrva in druga prekomorska brigada (1967)
-  pri prikazu političnega dela v knjigi Tretja prekomorska bri-gada (11967),
-  v TVoddajah Teh naših petdeset let (l 1973) in
-  pri opisu zgodovine prekomorskih brigad in drugih prekomor-skih enot NOVJ-PREKOMORCI, tudi z več samostojnimi po-glavji, med drugim
Pobeg s Tremitov
Tremiti so trije majhni oto-čki, ki ležijo severnozahodno od polotoka Monte Gargano; na njih je le malo prebivalcev, saj so brez vegetacije in drugih po-gojev za življenje. Tja so itali-janske fašistične oblasti že od začetka pošiljale težke kaznjen-ce, ki so si v bednih kočah za silo uredili življenje. Kmalu pa so začele tja pošiljati tudi naše Ijudi v internacijo. Vendar pa pri teh upanje v osvoboditev ni zamrlo; trdno so se povezali •med seboj in se pripravljali na ugoden trenutek. Na Tremitih in na sosednjem otočku San Domino so bili predvsem inter-niranci iz Slovenskega Primorja, pa tudi iz drugih krajev Slove-nije, Hrvatskega Primorja, Dal-macije in Črne gore ter nekaj Italijanov.
Ob kapitulaciji fašistične Ita-lije je nastopil čas za akcijo. Strogi režim, ki so ga izvajali karabinjerji, vojaki in civžna policija, se po kapitulaciji sicer ni v ničemer popravil; toda in-terniranci so takoj postavili za-htevo za izpustitev na svobodo.
Po njihovih večkratnih od-ločnih zahtevah se je komanda taborišča uklonila in jim dovo-lila vsaj svobodno gibanje po otoku. Tačas so po morju z lad-jami bezali iz Jugoslavije itali-jansk-i vojaki v svojo dortiovino.
Naklučje je naneslo, da je neka nemška kadetska ladja od-ložila italijanske vojake na oto-ku. Interniranci so skušali izko-ristiti to priložnost, zato so se vkrcali na ladjo in zahtevali, da jih odpelje na celino. Toda ta-boriščna komanda tega ni dovo-lila. Interniranci so odločno na-stopili s svojimi zahtevaml Vo-jaštvo na okotu ni hotelo po-seči v spor, policija, ki je bila pod vodstvom taboriščne ko-mande, pa se je čutila prešibko, da bi mogla zadržati dobrp organizirane internirance.
Naposled je ladja dvignila si-dro in odplula, čeprav je bila možnost, da jo bombardirajo nemška letala, ki so krožila nad njo. Nemci so namreč še imeli v svojih rokah polotok Monte Gargano, ki je oddaljen vsega osemnajst kilometrov od oto-kov Tremiti.
Medtem ko je ladja plula, )e na jamboru zavihrala jugoslo-vanska zastava s peterokrako zvezdo, ki so jo interniranci na otoku že prej pripravili. Toda po nekaj miljah vožnje se je lad-ja obrnila in se usmerila nazaj
proti otokom. Razburjenim in-ternirancem je kapitan ladje razložil, da prihaja na otoke dniga ladja, ki da jih bo pre-vzela.
Ko so interniranci pristaii z ladjo na sidrišču zraven otokov, so nanjo navlili kaiabinjerji. Najprej so skušali naše ljudi pre-pričati, da prihaja druga ladja,
ki jih bo prepeljala na celino; ko pa niso uspeli. s prepriče-vanjem, so začeli uporabljati silo. Nekaj intemirancev se je s čolni prepeljalo nazaj na otoke, kjer so jih karabinjerji takoj za-prli. Drugi - kakih sto - pa niso hoteli zapustiti ladje, pač pa so jo zapustili kapitan in mornarji, tako da so na ladji ostali samo interniranci. Toda ti niso bili sami zmožni upravljati ladjo in pluti.
Pet dni so ostali na odprtem morju, izpostavljeni nemškim letalom, ki so ladjo nenehno preletavali. Karabinerji pa so poskušali z nasajenimi bajoneti priti na ladjo iz čolnov, toda brez uspeha. Po petih dneh od-ločnega boja s karabinjerji so interniranci le dosegli, da sta se kapitan in posadka vrnfli na ladjo. Ta je vnovič dvignila si-dro in počasi odplula ob obali proti Bariju, kamor je dospela po tridnevni vožnji in se zasi-drala v neki stranski luki.
Toda za internirance je ria-stopilo novo razočaranje. Na obali jih je namreč pričakala četa oboroženih karabinjerjev, ki jih niso spustili z ladje. Inter-niranci so zahtevali, flaj jim za-časno dovoljjo vsaj svobodno gibanje ter jim oskrbijo name-stitev in prehrano.
Okrog polnoči so prejeli za-poved, naj po dva in dva sto-pajo z ladje. Vnovič so jih obrkožili karabinjerji in jim re-kli, da jih bodo peljali tja, kjer ¦ bodo lahko prenočili. Tako je kolona v spremstvu čuvajev kre-nila v neznano smer. Po stran-skih ulicah Barija in obdani s četo karabinjerjev so interni-ranci po dvajsetih minutah hoda prispeli pred železna, močno okovana vrata stavbe z visokim obzidjem in zamreže-nimi okni. Medtem se je izza vrat pojavil uniformiran in obo-ložen ključai, karabinjerji pa so hoteli povorko potisniti skozi vrata. Toda to se jim ni posre-čilo.
Kolona internirancev je obr-nila zaporom hrbet in odkora-kala proti centru mesta, kjer je
na ulici odložila svojo popotno kramo in se posedla po pločni-kih, še vedno pod nadzorstvom karabinjerjev. Noč so prespali kar pod nebom, čas pa so izko-ristili za posvet. Odločili so se, da bodo od italijanskih oblasti v mestu odločno zahtevali, da jim omc^očijo svobodno gibanje in stik z angloameriško vojaško komando. Tedaj namreč v Bariju še ni bilo predstavnikov NOVJ. Ker stikov z zavez-niškim poveljstvom niso mogli dobiti, so se povezali s skupino italijanskih naprednih Ijudi v Bariju, predvsem s predstavniki italijasnske komunistične par-tije. Ti so našim ljudem pri-skrbeli začasno zavetje v neki hiši sredi mesta.
Policija pa ni hotela popu-stiti. Napadali so pribežališče internirancev in jim grozili z orožjem. Skušali so vdreti v hišo in posameznike odvesti v zapor. Toda naši ljudje so s svo-jimi telesi zaprli vhod v zgrad-bo, čeprav so karabinjerji z na-sajenimi bajoneti rinili vanjo. Na ulici se je zbralo mnogo na-prednih Italijanov, ki so z na-šimi ljudmi vred protestirali proti nasilju policije. Ta je na-zadnje morala popustiti.
Kasneje so prišli v hišo višji policijskih funkcionarji (brez orožja) in se začeli z interni-ranci pogajati. Ti pa so ostali za barikadami v hiši in zahtevali zvezo z angloameriškim povelj-stvom.
Popoldne je prišel nek itali-janski general, poveljnik mesta Barga, ter bivšim intemirancem zagotovil, da jih ne mislijo spra-viti v zapore, ampak odpeljati v Taranto, v angloameriško tabo-rišče, v to so privolili.
Tako so se odpravili v neko vojašnico, spremljali pa so jih policijski agenti. Ko so prispeli v vojašnico, so dobili vs^k por-cijo jedi, proti večeru pa, še vedno v spremstvu odšli na že-lezniško postajo, kjer so se vkrcali v vlak za Taranto.
V Tarantu jih je zavezniško poveljstvo namestilo v neko voj-aško taborišče. Tu so nekoliko svobodneje zadihali. Spali so pod šotori in dobivali kar pri-merno hrano. Tja so zavezniki v naslednjih dneh pripeljali tudi druge skupine bivših jugoslo-vanskih internirancev in zapor-nikov, med njimi tudi skupino kakih 150 internirancev iz tabo-rišča v Pisticci. V mestu in pri-stanišču Taranto so naši ljudje srečevali primorske Slovence in Istrane, ki so bili še v italijan-skih uniformah in se jim začeli pridruževati. Bliskovito se je po okolici raznesel glas, da je v Ta-rantu jugodovansko taborišče.