Kadar pridete v Ljubljano, se zglasite pri občeznani manufakturni veletrgovini R.. MIKLAUC..rou„ Lingarjeva ulica — Pred SkofijoKo sta prispela na postajo, je hlapec zaklel: »Tri sto peklenščkov, pošteno sem se zmrazil. Brrr!« »Da, res je«, je zastokal Cičigoj in segel v žep po drobiž. »Nate, Matevž, zvrnite ga tule v krčmi frakeljc, da vas bo ogrel...« »Tisto pa že«, se je zasmejal Matevž. Spravil je denar v žep in sladko odrezal: »Zmeraj sem dejal, da so gospod Čičigoj pameten človek.« Potlej se je Čičigoj pdpeljal v Bpbojedistan k zobozdravniku dr. Svedraču. Tri dolge ure se je zibal v slabo ogretem kupeju, pa hvala bogu, da je imel kot uradnik v deželi Titikaki vsaj polovično voznino, da je plačal za prevoz v Bobojcdistan samo trideset dinarjev, a lačen je vseeno prispel v Bobojedistan. »En sam gplažek bi...«, mu je krulilo v želodcu; in res je sedel v gpstilnici, da sam ni vedel kdaj. »Tako in tako«, je potlej dejal dr. Svedraču. »Zob me bpli, votel je, kar ven z njim!« Vešči dr. Svedrač pa je pogledal nagniti zob in se glasnp začudil: »Ja, kaj pa vendar mislite, gospod Čičigoj! Tale zob izruvati... No, to je pač lahko reči. Vprašam vas pa, ali se izplača takšno delo? Ali ni bolj ekonpmično plačati za plombiranje zoba, recimo s popustom za vas, ker ste uradnik v deželi Titikaki, samo ubogih osemdeset dinarjev, kakor pa odšteti za izruvanje trideset dinarjev in ste končno še ob zob. Prosim vas, že z ozirom na to, da vaša plemenita služba zahteva mnogo govorjenja, brezhibnega govorjenja, tako rekoč... in z ozirom na pravilno in rednp prebavp... Skratka, malo bom posvedral in zob zalil in hvaležni mi boste še nekoč.«  »Da, da«, se je nakremžil Čičigoj in sedel. Ko mu je dr. Svedrač vrtal po nagnitem zobu, je belo pogledoval proti stropu in stokal »ah!« in vzdihoval »oh!«! »Vidite, saj sem dejal«, je potlej kar sredi dela spregovoril dr. Svedrač. »Živec je že načet in zato ste trpeli takšne peklenske muke. Toda, če pridete čez nekaj dni še enkrat, bo va povsem gotova.« To je rekel, mu zatlačil v votlino zoba nekakšno smrdljivo vato ter ga odslovil. Čez teden dni se je učitelj Čičigoj ponovnp odpeljal v Bobojedistan in dr. Svedrač mu je zalil votli zob. Plačal je »s popustom« osemdeset dinarjev honprarja in se vrnil na Hrib. Doma sta z ženo sedla za mizo in napravila obračun: Sani na postajo in nazaj (2X) . . 200 din Hlapcu Matevžu za šnops (2X) . . 10 „ Vlak v Bobojedistan in nazaj (2X) 120 „ Golaž in malo pivo v Bobojedistanu (2X) 16 „ Dr. Svedraču za plombiranje zoba . 80 „ Popravilo zoba 426 din »Ne,« je potlej Čičigojka žalostno primaknila, »za nas, ki dobivamo plačo iz tretjega draginjskega razreda, so takšni računi predragi špasi. Pravi luksus, tako rekoč. Jaz, na primer, bom šla, če me bo zob bolel, raje kar k Vranetovemu Jakatu. In če me bo zagiftal, se bpš lahkp vsaj še enkrat oženil...« Čičigoj pa je samo buljil v številke, vzdihnil je in ničesar odgovpril.